… na “diksiju” z odprtimi vrati, saj že pošteno smrdi po dreku

V Planinski zvezi Slovenije res prodajamo planinsko srečko, pa vendar ni vse odvisno od sreče. V prvi vrsti je potrebno kupiti nov planinski zemljevid in ne hoditi kot “fijakarski” konji po GPS sledi, ki smo jo potegnili s spleta in je še iz leta, ko je pot potekala drugje.

Planinske poti so zahtevne, niso tlakovane in niso za vsakogar, še posebej za motorično manj razvite, ki se spotaknejo že na črti odbojkarskega igrišča.

Člani Društva Gorska reševalna služba Kamnik že celo poletje dežuramo ob vikendih. Danes smo že zjutraj oskrbeli 12 letnega fantina, ki je padel in si grdo presekal koleno. Kri sicer ni tekla v potokih, so se pa videle kosti. Kasneje smo poskrbeli za italijansko družino z dveletnim otrokom, ki sta ga starša z vozičkom peljala po planini od Kisovca do Male planine in se potem izgubila. Našli smo jih v smeri Mačkinega kota. Tik pred nočjo.

Markacisti Planinskega društva Kamnik so med tem časom kosili Koželjevo pot in odstranili visečo skalo na poti na Skuto.

Foto Boštjan Balantič – Bah

Ker so nas opozorili s PU Kranj, da sta na območju pod Skuto, z Malih proti Velikim Podom, čez Strežo, bili že dve reševanji, markacisti pregledajo še teren na tem območju.

Ustrezno označeno, smerne table pravilno postavljene, table z večjezičnim opozorilom, da je pot spremenjena so tudi.

Pri Marjanu v Bistrici odgovarjam na e-pošto Avstrijcu, ki je pisal, da sta izgubljeni pod Skuto bili njegovi znanki in da pot poteka napačno in je to bil razlog, da sta se izgubili.

Ne pot, pot je pravilna, narava se spreminja, v naravi so skalni podori, erozija …, planinski zemljevidi ves čas temu sledijo, le osvežiti jih je potrebno in ne uporabljati starih GPS sledi. Če pa že, je potrebno opazovati naravo in ne zvesto gledati v navigacijo.

Srknem odlično Marjanovo kavo in zagrizem v hrustljavo skorjo sveže kremšnite, ko pristopi mlad Nemec, ki se zanima za pot na Bivak pod Skuto, da bo tam prespal s prijatelji in naslednji dan se povzpel na Skuto. No, rahlo se mi že zamegli, ko mu v nemščini skupaj z Marjanom in Rikijem pojasnjujemo, da so bivaki “nur in Notfall” in da ima za to Hütte na Kokrškem sedlu.

Že tretjič pišem na Google, da naj za božjo voljo odstrani pot čez Rigelj s svojih zemljevidov. Ali pa se je Trump spravil še na uboge Francoze, katere masovno vozimo s te poti. Včeraj ponovno fant in punca s šolskim nahrbtnikom, očitno so zelo moderni, in “šolenčkih” za Swing.

Z Zdravkom Bodlajem se zmeniva, da bomo z obeh strani postavili opozorilno tablo, da pot ni markirana in da je nevarna. Morda pa koga odvrne, čeprav po izkušnjah na Komarči in Skuti, je to za nekatere še večji izziv. Red Bull team vedno zmaga.

Ja, postajamo rasa številnih izzivov, katerim drugi rešujemo rit. ONI pa samo kritizirajo kako slabo so vzdrževane planinske poti, promovirajo bivake kot glavno turistično destinacijo, kopirajo celotna preventivna besedila brez navedbe vira v svojo promocijo. Slednje bi še razumel, če ne bi vsakič dodali “populističnih” bučk, ki so daleč od resnice in kažejo, da o planinski preventivi nimajo pojma.

Sam sem se pa odjavil že od vseh novic, časopisov, televizije ne upam gledat, ker vsakič ko odprem “cajtng”, prižgem TV, vidim enega Šerkezija, Mateja Planka ali pa Janija Beleta, ki razlagajo o planinski preventivi. Manco Ogrin, ki ves čas pošilja preventivne vsebine, da bi ja dosegle čim širše množice.

Po pravici povedano si sedaj ne upam odpreti niti sardelic, ker se bojim, da bo not en tip z brado in bo skočil ven na “fedru” v slogu “Živjo, moje ime je Ara, kako je pa tebi ime?! Si tudi ti varen planinec?!”

… ja, na vse to sem pomislil danes, ko sem sedel na “diksiju” z odprtimi vrati, saj že pošteno smrdi po dreku.

Zraven se je slišalo pokanje “pleha” kontejnerjev, ki jih je “prepariralo” sonce. Vsaj dober pogled sem imel proti Stranjam in Kamniškim planinam.

Življenje ni samo Sex, Drugs and Rock`n`Roll . Hmmm, morda bolj Sex, Špeh and Tek.

Minuli prazniki s popolnim vremenom so napolnili družabna omrežja s popolnimi poticami, v katerih je ravno pravšnja mera orehov, natančno odmerjenimi rozinami, fotografiranimi od daleč, na novem steklenem podstavku, nežno posutimi s sladkorjem v prahu in ovitimi s pikčastim trakom. Le tem delajo družbo v “nulo” pobarvana jajca iz domače reje in prvovrsten kos šunke brez solitrne soli in zgolj kot nož tanko plastjo slanine. In ker smo zmeraj bolj zdrava družba; obvezno, ampak res obvezno je zraven “pripopana” še “fotka” skoraj v duhu globoke modrine žafranov, ki se lesketajo v poznem popoldanskem soncu in vabijo trume obiskovalcev na Veliko planino.

img_20190419_110953

Tukaj vsa pohvala našim markacistom, ki skrbijo za planinske poti in jih tudi dobro označijo s Knafelčevo markacijo, s katero je označenih kar 10 tisoč kilometrov planinskih poti. Med planinci in obiskovalci gora je celo tako udomačena, da jo nekateri zamenjuje s prometnim znakom za prepoved vožnje in parkirajo celo tam, kjer je to prepovedano ali pa svoje vozilo pustijo kar pred rampo misleč, da če pot zapira rampa, potem ne more mimo nihče drug. Tudi če so to gorski reševalci, ki hitijo na pomoč turistu, ki ga je “fršlok” od vseh lepot narave.

img_20190106_100718

Slednjim pa bodo na pomoč prihiteli tudi vedno bolj “in” “kaogorskim” tekačem, ki iz Kamniške Bistrice do Jermanovih vrat potrebujejo samo tri ure in ker so “itak” tako hitri tudi na račun ideologije “Fast and Light” se jim praktično ne more nič zgoditi, kaj šele, da bi jih presenetilo burno planinsko vreme. “Stari”; pa še “kul” so videti, saj furajo najnovejši “stajl” trail tekačev – “na frišno plajhnjeni lasje na fluroscentno zeleno in obvezno, to pa res obvezno; dve različni barvi športnih copatov, iste firme.” “Iste firme, da ne bi kdo zajebu, se razume.”

img_20190402_173713

Sicer je pa Hallo GRS vedno na razpolago. Še posebej so aktivni kamniški, ki so od veselja, ker jim je država priskrbela nove “kontejnerje” za bivanje, organizirali kar dobrodelni koncert. “Ej, res hude face.”

img_20190411_203241

No, in ker ravno za bližajoče prvomajske praznike pričakujemo ponovno epsko vreme, smo se gorski reševalci iz Kamnika organizirali in bomo svoj prosti čas posvetili dežuranju. Imamo pa namen vsaj enkrat v miru do konca speči “čevape” pred našimi snežno belimi zabojniki in s tem namenom v svet pošiljamo nekaj že ničkolikokrat izrečenih besed o varnejšem obiskovanju gora.

img_20180721_071546_716

Življenje ni samo Sex, Drugs and Rock`n`Roll . Hmmm, morda bolj Sex, Špeh and Tek. Kdo ve?! Varno na planinskih poteh.

Aprilsko vreme je nekaj čisto normalnega!
Lahko rečem, da aprilsko vreme ni nobeno presenečenje, in da je dokaj normalno, da v tem času v gorskem svetu, včasih tudi vse do nižin, lahko zapade sneg. Če pogledamo naše vršace iz doline, vidimo, da so še vedno pokriti s snegom in kot takšni zahtevajo izkušenega planinca z opremo in znanjem uporabe le te. Seveda pa so zanimive tudi aprilske temperature. Čez dan se skoraj lahko sprehodimo v kratki majici, ko se skrije sonce, pa postane hladno in nemalokrat oblečemo puhasto jakno. Vse to predstavlja past za obiskovalce gora, ki se čez dan odpravijo v gore in s sabo nimajo primerne toplotne izolacije. Ko se sonce skrije, telo pa je prepoteno, se lahko kaj hitro podhladimo. Svetujemo tudi uporabo čelade, saj je skala v tem času krušljiva in tam, kjer poti potekajo pod stenami, smo še posebej izpostavljeni padajočemu kamenju. Naletimo lahko tudi na večje podore, čez katere potekajo poti. Če ni nujno, jih ne prečimo in raje obrnimo. Informacijo pa čim prej javimo na Planinsko zvezo Slovenije. V nahrbtniku naj bo obvezna planinska oprema in vodi nas naj misel, da nas bodo gore počakale na lepše vreme in razmere.

img_20190419_114946

Ko se izgubimo!
Če se izgubimo, ostanimo mirni in se poskušajmo po poti, po kateri smo prišli, varno vrniti do prve znane točke, npr. znamenja, markacije ali poznanega dela poti. Če nas je ujela tema ali megla in nismo življenjsko ogroženi – življenjsko ogroženost pomenijo poškodbe, hud mraz … in ne potreba po vodi in hrani -, poskušajmo noč preživeti na prostem oz. zasilno bivakirati, tako da oblečemo vsa oblačila, se usedemo na nahrbtnik v zavetju dreves, rušja, balvana in ohranimo pozitivno misel, nato pa z dnem rešujmo položaj. Pri tem je pomembno, da o svoji nameri obvestimo najbližje in jih s tem pomirimo. V noči in megli nikakor ne nadaljujemo poti v neznano, saj se ta v večini primerov konča z resnimi poškodbami, ki so posledica zdrsa ali padca prek stene. Če je naše življenje ogroženo oz. smo poškodovani ali pa na območju, kjer je velika možnost objektivnih nevarnosti, pokličimo številko 112. Pomembno je tudi, da varčujete z baterijo mobilnega telefona, saj bo to edina vez z gorskimi reševalci.

img_20190417_202447

Piščalka je obvezen pripomoček v gorah saj z njeno pomočjo lahko pokličemo na pomoč. Danes jo ima že skoraj vsak nahrbtnik, in sicer na paščku, ki povezuje naramnice nahrbtnika v predelu prsi. Predstavljajte si, da pride do nesreče in moramo poklicati na pomoč. Mobilni telefon je prazen ali pa ni signala. Lahko bi sicer kričali, ampak tega ne moremo dolgo početi, saj kmalu ostanemo brez glasu. S piščalko pa lahko enostavneje pokličemo na pomoč, in sicer dogovorjeni znak je šest (6) piskov v minuti. Se pravi vsake 10 s en pisk. Počakamo tri minute in ponovimo. V odgovor lahko pričakujemo tri piske v minuti. Se pravi vsakih 20 s enega in to pomeni, da so nas opazili. Enako velja ponoči s čelno svetilko. Tako da, piščalka v nahrbtniku vsakega planinca, tabornika, ljubitelja narave je nujna.

img_20190406_115419

Nevihta s strelami tudi v pomladnem času ni nobena izjema!
Zaščite pred udarom strele ni, ampak je samo preventiva, kar pomeni, da se v gore odpravimo dovolj zgodaj in smo takrat, ko so nevihte najpogostejše, v popoldanskem času, že na varnem v dolini ali planinski koči. Slednji sta tudi edini varni mesti pred udarom strele. V primeru, da nas nevihta preseneti v gorah, je nujno, da sestopimo z grebenov in izpostavljenih vrhov, sploh tam, kjer so jeklenice oz. predmeti iz železa ali pa je skala rdeča, kar pomeni, da vsebuje kovine. S sebe odstranimo vse kovinske predmete in jih ne odvržemo, ampak jih spravimo na varno mesto, stran od sebe, saj jih bomo po hudi uri potrebovali. Svetujemo, da se usedete na vrv ali hrbtno podlogo od nahrbtnika, noge spravite v nahrbtnik in oblečete v zaščitna oblačila. Biti moramo čim nižji. Pazite tudi, če imate na glavi čelado in ima ta kovinske zakovice. V tem primeru je bolje, da jo snamemo z glave. Izogibamo se tudi osamelih, izpostavljenih predmetov (drevesa, viharniki, žandarji …) in pazimo, da se sami ne izpostavimo. S telesom se ne dotikamo sten, po katerih se lahko »sprehodijo« blodeči se tokovi strele. Če smo v kotanji, jami, je najvarnejše mesto sredina jame oz. kotanje. Če smo na robu police, je dobro, da se pripnemo z vrvjo, ki naj od nas teče po tleh.

Izogibajmo se prostorov, kamor strele redno udarjajo. Spoznamo jih po razklanih deblih dreves, razritih tleh, preklanih skalah in rdečkastih kamninah. Vlažne grape in žlebovi, po katerih teče voda, so tudi zelo verjetna mesta za udar strele. Najvarneje pred udarom strele je na melišču, kjer čepimo ali sedimo na nahrbtniku. Če vseeno nadaljujemo sestopanje, naj bo razdalja med nami vsaj 20 metrov.

Pomembno:
– Poslušajte/preberite vremensko napoved in jo upoštevajte pri načrtovanju svojih aktivnosti v hribih.
– Seznanite se z vremenskimi in klimatskimi značilnostmi želenega cilja.
– Opremite se vremenski napovedi ustrezno, upoštevajte vreme in druge razmere. Bolje je imeti suh anorak kot mokro glavo.
– Med turo spremljajte razvoj vremena in se ravnajte po vremenu in razmerah.
– Rana ura je zlata ura – plohe in nevihte se večinoma pojavijo popoldne.
– Spremljajte razvoj kopastih oblakov, njihov zgodnji dopoldanski pojav je znanilec neviht.
– Če čutite vlažnost ozračja oz. ne morete videti daleč (zrak je moten), potem se vlažnost zraka povečuje, kar viša verjetnost nastanka neviht.
– Če se pripravlja k nevihti, se umaknite z izpostavljenih točk, po možnosti v zavetje.
– V lepem vremenu in ugodnih razmerah je vsak cilj v hribih laže dosegljiv.

img_20190406_143912

Klopi, ne samo klopce ljubezni!
V pomladanskem času postanejo aktivni tudi klopi, ki so prenašalci človeku nevarnih bolezni. Cepljenje, ustrezna zaščita in redni pregledi po vsaki turi so nujni. In pustite kače pri miru. Ne bodo vas ugriznile in ne boste postali invalidi. Svoje štirinožne kosmatince pa imejte na vrvici. Živali v gorah so ranljive, v tem času imajo mladiče in vsakršno preganjanje je zanje lahko usodno. Prav tako pa vas naj ne prevzame lovski nagon. Kozorogi in gamsi so lahko nevarni, še posebej, če boste z njim želeli narediti “selfija”. Pred človekom se začnejo umikati v višji svet in posledično prožijo kamenje.

Pa pamet v glavi, ne samo v pametnem telefonu!

V naravi ni popustkov

Modre novice: »Človeško življenje je neprecenljivo. Mar res?! Tisto osamljeno krhko bitje v črni noči. Tisto krhko telo, prestrašeno in nebogljeno … Pomeni mu vsaka minuta, topla beseda, močna roka. Verjamem, da smo v Kamniku sposobni to preseči in moderni kapitalizem zamenjati za človeško življenje in ohraniti pomen – Človeško Življenje je neprecenljivo!« je zapis gorskega reševalca Matjaža Šerkezija na spletni strani društva GRS Kamnik. Matjaž ni samo človek besed, ampak predvsem tudi človek dejanj.

»Mlad moraš trpeti, da si star navajen,« je vaš najljubši citat. Potem trpite ali ste že navajeni?

Sem že dolgo časa navajen. Ta citat je star. Imel sem približno trinajst let, ko sva se s kolegom, ki je bil precej starejši, včasih, ko je bilo težko, tolažila, da moraš mlad trpeti, da si star navajen. To nekako drži, marsikatero situacijo tako bolje preživiš.

Berem vaše zapise na spletni strani GRS Kamnik. Objavljate novice z reševanj, ki pa so vedno čustvene, osebne … Ali je to neke vrste izpoved, končna katarza?

Že kot otrok sem veliko bral in tako je še danes. Suhoparna poročila, naštevanja mi niso všeč. Veliko bolj pomembno se mi zdi, da vneseš svoja čustva, videnja, mnenja, občutke. S tem daš besedilu težo. Ko preberem svoje pisanje, mi mora biti všeč. Pomembno se mi zdi, da pišeš z energijo in da dobiš tudi odziv. To je zame bistvo sporočil. Po drugi strani bi rad, da določene stvari ostanejo za zgodovino, za bodoče rodove. Tudi sam sem veliko bral zgodovino, ne samo v zvezi z reševanjem, ampak tudi planinstvom. Vez s preteklostjo je spoštovanje sedanjosti in upanje za prihodnost, planinstvo pa je del slovenske kulture. Bližje so mi teksti, v katerih je pisec vpletel osebno noto. Na ta način vključiš svojo osebnost, bralec te lahko spozna. Z določenimi zapisi – tak primer je zapis o reševanju na Zeleniških špicah – pa se včasih malo “spucam”. Torej zapisi so neka vrsta očiščenja.

__erkezi_3_1024x576
“Smo kot velika družina. Vsak svoj individuum, s svojimi karakterji in egi. Znamo pa v ključnih trenutkih stopiti skupaj.
Mar ni to čar?! Mar ni to kot ena velika družina?!” // Foto: osebni arhiv

Ali ste kdaj razmišljali, da bi napisali knjigo?

Ja. So me že spraševali v tej smeri in bo še čas za to. Zdaj imam drugo idejo. Zapisujem zgodbe posameznih ljudi v Kamniku, ki nekaj pomenijo v svetu planinstva, gorskega reševanja in so že precej v letih. Zato se mi zdi, da je v tem trenutku to bolj pomembno. To je projekt za letošnje leto, potem bomo videli.

»Po eni stranite trepljajo po hrbtu in poklanjajo priznanja, po drugi strani pa kot prostovoljec – gorski reševalec, gasilec … nimaš nobenih ugodnosti pri zdravstvenem zavarovanju, pokojnini, rehabilitaciji po poškodbi, ki je posledica intervencije …,« so vaše besede. Kakšen bi bil vaš predlog glede ureditve vašega statusa?

Ta citat je nastal letos, ko sem zavrnil predlog za priznanje Civilne zaščite, ki naj bi nekaj pomenilo. Razlog za zavrnitev je, da takrat, ko se je treba slikati in postavljati, so vsi na voljo, ko pa nekaj potrebuješ, ni nikjer nikogar. Konkreten primer je urejanje prostorov društva GRS Kamnik. Naslednje leto se moramo seliti in ni posluha države. Smo prostovoljci. Seveda smo se sami odločili, da bomo prostovoljci, da bomo to počeli, pa kljub temu delamo na zelo visoki profesionalni ravni. Veliko je odrekanj, marsikdaj te ni doma, družina trpi. Opravljaš lepo poslanstvo in vsi opevajo, da je življenje največja vrednota, ki nima cene, ampak ko je dejansko treba dati papir, denar na mizo za karkoli, takrat vsi pozabijo na to. Govorim o gasilcih, ruševinarjih, reševalcih … povsod je zgodba enaka. Na tem področju bi morala država narediti več. Ja, spodbujam prostovoljstvo, ki ga je danes žal vedno manj, ampak prostovoljstvo v humanitarnih službah, ki rešujejo življenja, bi moralo imeti večjo vrednost kot samo tisti papir. Joža Čop je lepo rekel, da ta papir, priznanja še za rit niso dobra.

Ali bi bila rešitev profesionalna GRS?

O tem se je razmišljalo, imamo tudi nekaj primerov v tujini. V Avstriji npr. so poleg profesionalnih ekip stalno prisotni prostovoljci. Avstrijski “Bergretung” je v celoti na prostovoljni bazi. Struktura GRS ima 17 postaj, kar pomeni, da bi potem morali imeti vsaj toliko profesionalnih ekip. Zavedati se je treba, da lokalni ljudje poznajo svoj teritorij, poznajo lokalna imena, ljudi, zato je njim bistveno lažje reševati kot nekomu, ki bi prišel od drugod. Rešitev bi bile profesionalne helikoptrske enote, torej stalne ekipe, ki bi takrat, ko je nujno, priskočile na pomoč. Te enote v prvi vrsti poskrbijo, da ponesrečenci čim prej pridejo v profesionalno medicinsko oskrbo, po drugi strani pa nas, reševalce, dostavijo do lokacije – oprema je težka, ponavadi imamo že pri štiridesetih poškodovano hrbtenico, izrabljena kolena itd. Zavedati se je treba, da profesionalizem brez prostovoljcev ni dolgoročna naložba. Ne, to je tek na dolge proge. Moram pa pohvaliti sodelovanje gorskih reševalcev s helikoptrskimi enotami Slovenske vojske in Policije, ki je resnično na zavidljivi ravni, in navsezadnje v domačem okolju sodelovanje GRS z ekipami kamniškega sistema civilne zaščite in NMP, ki smo jo skoraj izgubili in kar bi za občino Kamnik, predvsem za zdravje ljudi, bila velika izguba.

__erkezi_2_1024x576
“Sodelovanje Slovenske vojske, Policije in HNMP z gorskimi reševalci je na zavidljivi ravni in eden brez drugega ne bi znali.” // Foto: osebni arhiv

Kakšno pa je vaše mnenje o plačljivosti gorskega reševanja?

Reševanje samo ni brezplačno, stroške krije zdravstvena zavarovalnica. Imamo države, kot sta Italija in Avstrija, kjer reševanje plača posameznik oz. za tem stoji zavarovalnica, ki pokrije stroške reševanja v gorah, če ugotovi, da ni šlo za malomarnost, sicer stroške krije rešeni. V Sloveniji je to poskrbljeno v sklopu članarine Planinske zveze Slovenije, v katero je vključeno kakovostno zavarovanje za reševanje v tujih gorah. Verjetno pa bi bil to eden od vzvodov, da bi ljudje v gore hodili bolj odgovorno in da se ne bi dogajale takšne neumnosti, kot smo jim občasno priča. Po drugi strani se bojimo, da bi bil kakšen klic prepozen oz. da nekateri, ki ne bi imeli zavarovanja, sploh ne bi klicali na pomoč, ampak bi zavlačevali do konca, ko bi bilo lahko za marsikoga že prepozno. Vendar, če se bi moral opredeliti, bi zagovarjal avstrijski sistem, kjer stroške reševanja krije rešeni oz. njegova zavarovalnica.

Če se vrneva na lokacijo društva GRS, o kateri ste prej že spregovorili. Leto 2018, ko boste morali zapustiti prostore Veterine Kamnik, se bliža. Kje je situacija v zvezi z novo lokacijo v tem trenutku?

Lokacija je določena. Na tem mestu moram pohvaliti Občino Kamnik, s katero dobro sodelujemo. Verjamem, da bodo tudi ostale občine priskočile na pomoč in da se zavedajo pomembnosti našega poslanstva za življenja in varnost ljudi v gorah in okolici. Je pa res, da je večina ostalih občin, katerih področje pokrivamo, manjših in takšen je tudi njihov budžet in pričakovano niso sposobne zagotoviti finančnih sredstev. Občina Kamnik je zagotovila sredstva od prodaje Veterine, ki jih je dala v sklad za novo stavbo društva GRS Kamnik, zagotovila je parcelo, ki je zaenkrat določena pri nakupovalnem centru Qlandia. Da bi lahko v tem trenutku postavili objekt, manjka še vsaj polovica denarja. Dogovori potekajo in prepričan sem, da se bo našla rešitev. Prizadevanja našega predsednika Miša, kamniškega župana Marjana Šarca in podžupana Igorja Žavbija so izjemna.

__erkezi_6_1024x576
“Sodelovanje z NMP je ključnega pomena za čim hitrejšo profesionalno oskrbo ponesrečenca in je večkrat tanka meja
med tukaj in tam.” // Foto: osebni arhiv

Kaj bi pomenilo, če društvo ostane brez prostorov?

S tem se podaljša intervencijski čas, pade kakovost reševanja v gorah nad Kamnikom, česar si nihče ne želi. Kamnik je mesto, ki živi z gorami, primerjamo ga lahko z alpskimi mesti v tujini. Mislim, da bi si glede na tradicijo, letos imamo namreč 95-letnico obstoja gorskega reševanja na Kamniškem, zaslužili primerne prostore, ki bi bili tudi ponos občine Kamnik.

Pred nekaj dnevi ste reševali izgubljenega 13-letnika na Veliki planini. Kako je, ko rešujete otroka? Tudi sami ste oče …

Seveda poskušaš vse izklopiti. Je pa drugače. Glede na to, da imaš sam otroke, veš, koliko so stari in kako bi se sami v gorskem okolju ponoči obnašali. Si pod pritiskom. S pomočjo izkušenj ga poskušaš izklopiti, da lahko razmišljaš, zbiraš podatke, sprejemaš pametne odločitve, se posvetiš delu. Vsako intervencijo se trudimo izpeljati najboljše, ne glede na to koga rešujemo.

Za tega fanta se je tokrat zelo srečno končalo. Nekaj minut kasneje je padla noč in rešil ga je zgolj splet naključij: da je srečal planince, ki so ga znali usmeriti. Če bi tisto noč ostal zunaj, je vprašanje, če bi preživel. Noč je bila mrzla, temperature so bile okrog ničle, precej je bilo vlage, vetra. Tako telo, sploh če gre za otroško, hitro ugasne, ker je izpostavljeno, motivacija pade, psiha se zlomi in hitro imamo lahko žalostno zgodbo.

Na poti do planine ste naleteli na novo postavljeno zapornico in debli, ki sta ležali čez cesto in zapirali pot. Tokrat ste vse ovire imeli čas odstraniti, včasih pa štejejo sekunde in so take ovire lahko življenjskega pomena. Se vam take stvari pogosto dogajajo?

V naravnem okolju je lahko ovira podrto drevo, ki tja pade zaradi procesov narave ali pa ga je tja kdo navlekel. S takimi stvarmi se vedno srečujemo, zato imamo tudi temu primerno opremo. Je pa res, da vse to podaljšuje intervencijski čas. Ni težav, če gremo po nekoga, ki ima zvito nogo; je pa velik problem, če ima ta oseba npr. zastoj srca in jo je treba oživljati, ko vemo, da šteje vsaka minuta. V vseh mojih besedilih poleg čustvenega vzgiba, razmišljanj, vedno poskušam izpostaviti tudi take situacije, da začnejo ljudje razmišljati. Namreč, zdi se mi, da ljudje vse več razmišljajo le o sebi, ne pa o skupnosti. Nismo sami na svetu, moramo si pomagati, sploh v gorskem okolju brez pomoči in sodelovanja ne gre.

__erkezi_5_1024x768
“Preventiva je majhen korak za človeka, vendar velik za človeštvo. GRS Kamnik vsako leto organizira tečaje varnejše hoje v gore za vse ljubitelje gora.” // Foto: osebni arhiv

Veliko intervencij imate zadnje čase na Veliki planini. Kako to? Se s povečanjem turistične prepoznavnosti veča tudi delež posredovanj?

Po pogovoru s starejšimi člani je bilo že včasih na Veliki planini dosti nesreč. Na planino vas pripelje nihalka in cesta, zato se ljudje tja odpravijo kar tako, po kosilu, v temu primernih oblačilih. Nadmorska višina je med 1400 in 1600 metri in zato je lahko tudi poleti sneg. Planina je področje, kjer je lahko zelo gosta megla, je precej odprta, kar je povezano z močnim vetrom in nizkimi temperaturami. Sam bi recimo na planini znal preživeti tudi v zelo slabih razmerah in z zelo zmanjšano opremo. A nekdo, ki se je še včeraj samo malo rekreiral po mestu z rolerji, ni navajen tega življenja … zato ker ni mlad trpel (smeh).Človeku hitro pade motivacija. Ko se to zgodi, se preprosto vda v usodo. Čisto zmrzne in si reče – lahko umrem. Tudi sam sem bil parkrat na tej točki. Če ne bi imel informacij od prej in znanja, bi se vdal.

Je pa večje število intervencij na Veliki planini tudi zaradi večjega števila obiskovalcev. Turizem v Kamniku se razvija, upam, da bo vedno več ponudbe, seveda pa to za sabo potegne tudi negativne aspekte. To je razumljivo, če je več ljudi, je večja možnost za nesrečo. Je pa res, da je na Veliki planini tudi druga struktura obiskovalcev, ki včasih kličejo celo za zvit prst. Tega v visokogorju ni.

Če pogledava celo področje, ki ga pokrivate (Kamnik, Domžale, Mengeš, Trzin, Komenda, Lukovica in Moravče), ter izvzameva Kamnik in visokogorje, katere so še druge točke, kjer prihaja do nesreč?

Recimo na Mengeški koči pa v Moravčah in v Tuhinjski dolini, pa Limbarska gora itd. Povsod imamo opravka z delovnimi nesrečami, izgubljenimi osebami, zvini gležnjev, dosti je srčnih infarktov. Če bi gledali statistično, je v gorah manj nesreč kot v okolišu. Je pa res, da so v gorah hujše, intenzivnejše nesreče, takrat imamo ponavadi opravka s hudimi poškodbami ali pa s smrtjo. Seveda so posledično tudi bolj odmevne, ker žal danes rumeni tisk išče samo kri in smrt.

__erkezi_1_1024x768
“Vrvna tehnika v gorskem svetu je zahtevna in polna nepredvidljivih situacij. V takšnih trenutkih moramo biti najboljši.
Nekateri so iz tehnike želeli delati doktrino. Ta ne obstaja, ni ekzaktnih pravil in je potrebno načine in pristope v reševanju prilagajati situaciji. Nekaj, kar je v dobri skali lahko učinkovito, je lahko v skrotju smrtno nevarno.” // Foto: osebni arhiv

Pred letom dni so vam priklopili težko pričakovani repetitor na Gradišču. Vam je v veliko pomoč?

Ja. Za ta repetitor se je bilá prava vojna. V to je bilo vložene ogromno energije, predvsem s strani našega predsednika, ki je naredil veliko delo, da se je ta repetitor postavil. Ne samo postavil, ampak da smo od države tudi dobili uradno frekvenco. To je bil še večji boj z mlini na veter. Sedaj se je izkazalo, da odtehta ogromno. Glede na to, da je na Veliki planini vedno več nesreč, je repetitor več kot dobrodošel.

Predstavljam si, da morate imeti gorski reševalci ogromno kondicije, fizične, pa tudi psihične moči. Kako vzdržujete to pripravljenost na vseh ravneh?

Ravno ta vzdržljivost na vseh ravneh je eden od razlogov, da v svoje vrste sprejemamo alpiniste, ki gredo čez proces šolanja, imajo izkušnje. Iz Alpinističnega odseka Kamnik, s katerim odlično sodelujemo, dobimo mlade fante in punce, jih malo dodelamo, poleg tega pa imamo vsako leto usposabljanja – poletni del, zimski del, ves čas treniramo. Če ne treniraš, znanje hitro izginja. Ko je hudo, mora leteti, takrat ne smeš razmišljati, ali je nekaj prav ali ne. To je tehnični del, ki mu posvetimo ogromo časa. Potem imamo še specifične zadeve, v teh dneh npr. bomo v GRZS prvič začeli z usposabljanjem za iskalno-reševalne intervencije. Za ta namen smo razvili program sarOS (Search and Rescue operating System), ki je edinstven v Evropi, zanj se zanimajo Italijani in Avstrijci, podjetje Recco (vsem so poznane ploščice v smučarskih oblačilih, s pomočjo katerih lahko najdemo osebo v primeru zasutja v plazu). Ja, lahko se pohvalim, da gre za mojega “otroka” in da ideje nastajajo ravno s kamniškimi gorskimi reševalci. Pred kratkim smo (Gorska reševalna zveza Slovenije) podpisali partnerstvo z Univerzo v Bologni, smer robotika, s pomočjo katere bomo začeli testirati z droni in brezpilotnimi letali. Cilj nam je čim hitreje in učinkovitejše priti do ponesrečenca. Zame besedi NE GRE, NE ZNAMO ne obstajata. Človek razmišlja o poletu na Mars in tudi sam si želim tja; drugače, drugje, ampak ja, Mars je dosegljiv.

Osnova za fizično vzdržljivost je plezanje, vsak pa še po svoje nabira kondicijo. Psihična stabilnost pride z leti. Mlade moraš usmerjati, se veliko o tem pogovarjati, sploh če imamo smrtni primer. Med takimi pogovori smo v naših vrstah radi sami, ker je prisotnega tudi veliko črnega humorja. Potem pa mora vsak sam pri sebi predelati stvari. Tisti, ki tega ni sposoben, tudi ni v naših vrstah, hitro odneha. Starejši smo že kar malo imuni, tako da včasih sam sebe sprašujem, če sem sploh še pri pravi ali ne. Dotakne se te za nekaj časa, ko pride naslednja intervencija, daš prejšnjo na stran in greš naprej … in se potem spet z novo ukvarjaš. Ne vem, verjetno na dolgi rok to ni dobro, bomo videli, ampak tako je. Sam vse te svoje občutke prelijem na papir. Vsak najde svoj način.

Kaj poleg fizične in psihične moči še naredi dobrega reševalca?

Eno je predvsem obvladovanje tehnike, vse ostalo pa je čut do sočloveka, da veš, da boš pomagal nekomu, ki je res v stiski; to naredi dobrega reševalca. Pa tudi srčnost, ki jo marsikdaj na drugih ravneh življenja že res pogrešam – da žrtvuješ svoj prosti čas, se ves čas izpopolnjuješ, si širiš obzorja, vse z namenom, da boš čim prej nekam prišel, nudil prvo pomoč in osebo dostavil do primerne oskrbe. To je tisto.

Kakšne pa so reakcije oseb, ki jih rešujete?

Imamo različne modele. Od takih, ki smo jim mi plačali kosilo in pijačo, do tistih, od katerih smo slišali, zakaj smo tako počasni in zakaj nas je toliko prišlo po njega, ker rabi samo čelno svetilko in dereze. To so res izjeme, ampak obstajajo. Večinoma pa so ljudje zelo hvaležni. Ko se pozdravijo, se vrnejo, pridejo s slaščicami, pijačo, nekateri tudi donirajo sredstva.

Kako negativni komentarji, reakcije ljudi vplivajo na vas?Imate kdaj dovolj? Ali se vprašate, zakaj se sploh grem?

Lahko bi se seveda vprašal, zakaj sploh to počnem; morda se res kdaj to tudi vprašaš. Ker pa je toliko pozitivnih vplivov, si rečem: tank pelje naravnost, včasih kdo tudi pod njega pade, ampak nisem jaz za to kriv. (smeh)

Torej, zakaj to počnete? Če bi vas vaši dve hčeri ali sin vprašali, zakaj, kaj bi odgovorili?

Težko, da bi me vprašali, ker s tem živijo. Tudi sam ne vem, zakaj to počnem. Izhajam iz planinske družine. Nismo hodili na morje, šli smo v hribe. Pri devetih letih sem prehodil celo transverzalo (sedaj Slovenska planinska pot), pri šestnajstih sem se priključil gorskim reševalcem. Ves čas živim s tem, zato se ne sprašujem, zakaj. To je moj način življenja. Verjetno bi mi bilo zelo hudo, če bi mi kdo to vzel. Ali pa da naenkrat tega ne bi mogel početi. V tej smeri s Tinkaro vzgajava tudi najine otroke. Jih ne siliva v to, vsak je svoja identiteta in mora spoznati, kaj ga veseli, prepoznati svoje prirojene lastnosti, ki mu jih je dala narava. Želiva pa jim pokazati ta svet – da bosta razumela naju, kaj nama veliko pomeni. Vse odločitve pa so njihove. Meni je vseeno, kaj delajo, dokler to počnejo s srcem. To je važno. Če bo kdo hodil v hribe, prav. Če ne, tudi prav. Ampak vsi trije bodo vedeli, zakaj imamo radi hribe in zakaj je narava tista. Mene predvsem vleče prvobitnost, prvinskost, grobost narave, v kateri ni popustkov, ni odpustkov, ni popravnega izpita. To me privlači.

__erkezi_4_1024x576
“Slovenci smo planinski narod. Pomembno je, da svoje znanje prenašamo na naše najmlajše in jih hkrati učimo spoštovanja starejših.” // Foto: osebni arhiv

Kako to, da ste že s šestnajstimi leti stopili v vrste gorskih reševalcev?

Danes jih v svoje vrste ne jemljemo tako zgodaj. Imel sem srečo in možnost, da je takrat na Koroškem primanjkovalo mladih fantov, pa tudi vse tamkajšnje reševalce sem poznal. Dejansko sem z njimi živel. Tudi moj najboljši prijatelj, žal pokojni, Franc Oderlap je bil reševalec. Zato je bilo normalno, da sem bi del njih in da sem to počel. Moja prva reševalna intervencija je bila, ko je alpinist padel 50 metrov v globino. In umrl. Prvi sem bil na kraju nesreče. Že takrat sem videl, da sem za to, znal sem predelati stvari. In ravno zaradi tega imam tudi čisto drugačen odnos do smrti.

Kakšen?

Moraš živeti. Vsak dan, ki ti je podarjen, moraš sprejeti tak, kot je. Negativne stvari v življenju ne smejo biti vzrok za slabo voljo, treba jih je vzeti kot izziv in iz njih potegniti najboljše. Smrt je eden od delov v ciklu življenja – rodimo se, živimo, umremo. Kdaj smrt nastopi, je popolnoma vseeno, če smo živeli. Danes se smrt pojmuje egoistično, v povezavi z lagodjem, ko nekaj imamo in se nam zdi škoda, da bomo vse zapustili. Fizično res zapustimo, ampak če si dober in počneš pozitivne stvari, boš lahko nesmrten.

Pa če pogledamo še s svetle plati – najbrž se vam kdaj med intervencijo dogodijo tudi kakšne smešne prigode? Nam zaupate kakšno tako?

Svetli trenutki so vsakič, ko z gora pripeljemo žive planince brez hudih poškodb. So tudi situacije, ki nam na obraz narišejo nasmeh. V tem trenutku morda še niso zrele, da bi jih delili z drugimi, morda nekoč, v knjigi. Lahko pa rečem, da je veliko trenutkov, ki bi te med intervencijo lahko vrgli iz tira, kasneje, v pogovoru z reševalci, pa se na njihov račun iz srca nasmejemo. Evo, morda ena za pokušino. Nekoč smo s pobočja Turske gore celo noč reševali planinca, ki je ostal gor, ker ga je ujela noč, čelna svetilka pa mu je »kao« padla v prepad. Pripeljali smo ga do Jurja v Kamniški Bistrici, kjer je dobil odličen golaž mojstra Marjana in pivo. Prav na hitro je pojedel, vstal, se oblekel in odšel do vrat, jih odprl in ko je že z eno nogo stal na terasi, se je obrnil in rekel: »Fantje, hvala. Meni se žal mudi v službo. Saj naslednjič vam bom pa dal za pijačo.«

Pravite, da je za uspešno reševanje pomembna usklajena ekipa, torej morate biti prijatelji. Kako v društvu funkcionirate?

Pomembno je, da pride do notranjih trenj, ker s tem ekipa raste. Če tega ni, postane melanholična ravna črta brez krivulj in potem ni napredka. Torej, v ekipi morajo obstajati mnenja, kontramnenja, morajo se iskriti misli. Bistveno je, da znamo narediti epilog. In reči – super, te ideje so prišle, s temi gremo naprej. Se pravi, usklajenost in zdravo razmišljanje. Sploh pri Slovencih marsikdaj pogrešam konstruktivna trenja. Veliko sem v tujini, učim z inštruktorji reševalci, alpinisti. Tam sem prvič videl, da so se zvečer usedli, se popolnoma skregali, se pomenili, naredili zaključke, potem pa šli na pivo kot prijatelji. In v Kamniku smo lahko veseli, da to imamo. Moč ekipe se kaže tudi navzven in daje varnost tistim, ki jih rešujemo. Včasih članstvo zaspi in takrat potrebuje malo spodbude, provokacije, kost za glodanje. Je pa pomembno, da tisti, ki to spodbudi, ve, kaj počne in da je močna osebnost. Psihologi bodo to razumeli.

Druga stvar, ki bistveno vpliva na vse skupaj, je medgeneracijska povezanost. Pri nas smo skupaj mladi in stari. Imamo Ceneta Griljca, ki je star 84 let, pa Bojana Pollaka, Janeza Podjeda in cel kup mladih fantov in deklet, starih 20, 24 let, in vsi med sabo funkcionirajo. Ta preplet je zelo pomemben – izkušnje, modrost, na drugi strani pa zagnanost, energija, včasih tudi zaletavost.

__erkezi_0_1024x768
“Večina nesreč se dogaja v slabem vremenu in reševanje se zavleče dolgo v noč oz. še v jutro. Gorski reševalci morajo zato biti vrhunsko usposobljeni.” // Foto: osebni arhiv

Začenja se sezona planinarjenja, gorništva. Kaj svetujete obiskovalcem planin, gora – tako izkušenim kot začetnikom?

Izkušeni, no, izkušeni v navednicah, se dostikrat precenjujejo in se brezglavo podajo v situacijo. Tudi sam in moji kolegi se na vsako turo pripravimo, določimo si cilje, nekaj dni pred odhodom spremljamo situacijo. Treba je spoštovati telo. Če si čez zimo lenaril, prva spomladanska tura ni na Triglav. Halo! Izbereš primerne ture. Poleg priprave na turo je pomembna oprema – tudi če gremo v gore za eno uro, imejmo s seboj nahrbtnik z osnovno planinsko opremo (čelna svetilka, prva pomoč, topla oblačila – kapa, rokavice – tudi poleti, ko je 35 stopinj). Poleti se v gore odpravimo dovolj zgodaj, saj je popoldan možnost neviht. Kadar imamo s seboj otroke, turo naredimo njim primerno. Takrat ni važen vrh, važna je pot in kaj se na njej dogaja. Otroci naj imajo družbo. V hribe je treba iti za več dni in ne samo za enega. Tako se prenoči v planinski koči in zjutraj se zbudiš v rosno jutro ter pogledaš sončni vzhod. To šteje. Sam sem tako živel s svojimi starši in samo to mi je ostalo v spominu. Gore so moj svet – svet za Bogove in Izbrance.

Hallo GRS. Ni bila pica, je pa bila Štruca s Skuto

Ukrivljene sence v črni noči, katerim se pod težo opreme šibijo noge stopajo po planinski poti do bivaka Pavla Kemperla. Soj naglavnih svetilk osvetljujejo mokro in izpostavljeno pot in se izgublja v skrivnostnih prepadih apnenca in trave. Črna in groba guma planinskih gojzarjev se zažira v belo skalo in pazi, da ne pohodi že tako redke planinske močerade.

Tako hude nevihte v Kamniku že dolgo ni bilo. S Tinkaro zapirava okna, katere veter s surovo močjo želi vreči s tečajev. Na ARSO preverjam radarsko sliko in območje okrog Grintovca in Kamnika je vijolično – huda nevihta, strele, voda teče kot iz škafa …
V tistem kliče Jernej: “Akcijo imamo, sicer še preverjam ampak …”
Na moj kje pa, dobim odgovor, da v J razu Skute.

“Čaki, a ti mene malo jeb …, kdo pa, kaj pa počneta sedaj tam gor in ob tej uri, saj je že skoraj deset zvečer?! Ja, saj jih bo skurilo na tistem grebenu, kot dve mački, strele dobesedno parajo nebo!” Cel kup vprašanj, na katera ni pametnega odgovora.

Z Laniškom zaključiva: “Nič, skličemo fante, dobimo se na društvu, ampak gor v takem ne gremo!”

20160706-grs_kamnik-intervencija-skuta-001 20160706-grs_kamnik-intervencija-skuta-002

V skladišču z opremo še enkrat odprem radarsko sliko, ki pokaže, da se nevihta počasi umika in da se nebo umirja. Fanta se na telefon več ne javita. Najhujše slutnje – strele so jih scvrle. WRF in ALADIN pokažeta, da bo vreme držalo do 12. ure naslednji dan. Odločitev – gremo pogledat. Terence naložimo z dodatno opremo in odrinemo proti naši bazi v Kamniško Bistrico. Modra luč se odbija od črne pokrajine, izklopim Avdiča, ki mi pošteno najeda …

Klic Zdravku, če lahko organizira prevoz s tovorno žičnico in pokliče oskrbnika Tomaža, da nas pričaka. S tem nam bi olajšal prenos tovora iz Konca do Cojzove koče.

20160706-grs_kamnik-intervencija-skuta-010 20160706-grs_kamnik-intervencija-skuta-011

Stane, ki upravlja z žičnico je takoj pripravljen priskočiti na pomoč: “Jeba bo le ker ne vidim “zajle” in ne vem kdaj ustavit!” Nič, bomo svetili – naše Led Lenserke to zmorejo. Hkrati aktiviramo še GRS Ljubljana, saj je kar nekaj naših fantov v Španiji in če bo potrebno “vlačiti” na roke v dolino bo dodatna pomoč več kot koristna.

20160706-grs_kamnik-intervencija-skuta-003

V Cojzovi koči z Markom pripravljava opremo – dvoje UT nosila, vakuumski vreči, klini, vrtalka, vponke, 100 m statične vrvi … To ja, to ne … Kdo ima kladivo, kje je Grilon, a ID-i so trije, vzemi še dinamično vrv … Sedaj že vemo, da sta fanta živa, premražena, na ozkem grebenu, v temni noči s samo eno čelno svetilko in brez rezervnih oblačil. Po radijski postaji se javi Urban, ki je z Maticem, Boškotom in Primožem odšel z najnujnejšo opremo čez Žmavčarje, mimo Bivaka pod Skuto in na vrh Skute.

20160706-grs_kamnik-intervencija-skuta-012

Ukrivljene sence v črni noči, katerim se pod težo opreme šibijo noge stopajo po planinski poti do bivaka Pavla Kemperla. Soj naglavnih svetilk osvetljujejo mokro in izpostavljeno pot in se izgublja v skrivnostnih prepadih apnenca in trave. Črna in groba guma planinskih gojzarjev se zažira v belo skalo in pazi, da ne pohodi že tako redke planinske močerade.

20160706-grs_kamnik-intervencija-skuta-008

Monika vpraša kaj že to pomeni, če gre planinski močerad gor ali pa dol. Odgovorim ji, da če gre gor bo vreme grdo, ker se umika pred vodo, če gre pa dol, bo pa lepo.

“A ta dva gresta pa potem sexat, ker gre en dol, drugi pa gor?!” doda Dejan. Ah, vam ni več pomoči.

Medtem, ko pôt teče izpod rumene čelade razmišljam kaj hudiča ljudi brez izkušenj žene v takšne “avanture”?! Pred dnevi sem s Špelo in Stanko plezal Zeleniške špice in srečeval cel kup ljudi, ki tam gor ne bi smeli biti. Letna statistika štiristo nesreč v gorah je glede na to kar vidimo in se pogovarjamo s kolegi še majhna. OK, razumen, nesreča se zgodi ampak, da se nekam podaš brez informacij, izkušenj … Mar smo postali moderne kamikaze?! Meni je tudi lepo pogledati Hančiča ali pa Čokla, ki z jadralnim padalom poletita z Grintovca. Sam bi tudi, ampak vem, da ne bom daleč prišel in da tega ne morem storiti brez vsakih izkušenj in kilometrine.

Urban posreduje informacijo, da so ju našli, splezali do njiju in pripeljali na varno mesto, kjer so ju zavili v tople odeje.

20160706-grs_kamnik-intervencija-skuta-006

Na grebenu Dolgega hrbta, ki se ostro zažre v Štruco in naprej proti Skuti nas pričaka rdeča krogla, ki zaspano odpira svoje oči – topla, čudovita, z umitim obrazom nas vabi v svoj objem. Po njenih dolgih trepalnicah se sprehaja solza jutranje rose … Oh, kako si lepa, mehka in topla … Zdramim se ob hreščanju radijske postaje, z Urbanom in Laniškom delamo načrt kako in kaj naprej. Fanta sta podhlajena in eden od njiju ni zmožen hoje. Po vrhovih Skute in Rink se sprehajajo megle, v daljavi se v nebo pnejo Peca, Raduha in Uršlja Gora. Občasno veter pokaže svojo moč. Z Wind metrom” na svojem telefonu izmerim njegovo hitrost, vreme bo zdržalo še vsaj kakšno uro. Nič, Jernej in Urban, mašina mora v zrak, čim prej. Jernej, ki v bazi Pri Jurju organizira vse potrebno in je vez med nami in ostalim svetom, vzpostavi stik z Brnikom in dežurno ekipo. Minute tečejo, vreme se slabša, občasno nas prekrije megla, veter se krepi.

20160706-grs_kamnik-intervencija-skuta-013

Skoraj nič ne govorimo, poznamo se, dovolj so pogledi.

20160706-grs_kamnik-intervencija-skuta-007

“Tukaj imata vsak pol sendviča. Pojejta, da se vama povrne moč”. Ostalim se na obrazih nariše nasmeh, ko omenim sendvič, saj sem v Cojzovi koči tehtal med tem ali vzamem enega ali dva. Pač, šteje vsak gram. No, na koncu sem se odločil, da bosta imela enega dovolj – želodci so se jima itak skrčili, bel kruh pa se v kombinaciji s čajem napihne. Ignoriram pomislek enega, ki ga skuša zavrniti, ker je vegetarijanec. “Glej, zaradi mene lahko živiš od sonca, to boš “pojedu” tako ali pa drugače. Sedaj je važno življenje, ne pa “fensy modern life” in dolinsko “solatkanje”. Pot v dolino je dolga, za helikopter pa ne vemo ali bo glede na razmere lahko pobiral!”

20160706-grs_kamnik-intervencija-skuta-015

Nujno moramo sestopiti v sedlo in na plato Štruce. Navežemo ju in s pomočjo kratke vrvi odpeljemo proti mestu, kjer bi jih lahko spravili v “mašino”. “Šerki, helikopter bo čez pet minut v Bistrici, pobere mene in pridemo gor!” sporoči Jernej. V zavetrju čakamo in poslušamo. Iz smeri Krvavca se nam počasi približuje pika, ki postaja večja in glasnejša. Preko kanala GRS 1 vzpostavim stik s pilotom in Jernejem. Ocena, poskus 1, prelet. Krhko alu ogrodje sunki vetra premetavajo po zraku. Tile naši piloti so res “face”, sreča, da jih imamo.

20160706-grs_kamnik-intervencija-skuta-016

Prelet 2, 3, 4, 5, … 8 Sranje. Ali bo šlo, slabo kaže?!
“Se kam prestavimo?”
“Poskusim še enkrat, pa se potem odločimo” odgovori pilot.

20160706-grs_kamnik-intervencija-skuta-017

… sani se počasi približajo balvanu, trup se pozibava, roka pokaže – pridite … Pomahamo si in zelen helikopter Slovenske vojske se odlepi in odleti proti dolini. Olajšanje, sedaj moramo v dolino spraviti še samo svoje riti in opremo.

20160706-grs_kamnik-intervencija-skuta-014

Neizkušenost, neprimerna oprema – dvojna 60 m vrv v takšno smer ne sodi, samo ena čelna svetilka, premalo zaščitnih oblačil = slaba priprava na turo … Vse najboljše fanta – ta dan si na koledarju obkrožita z debelim markerjem.

20160706-grs_kamnik-intervencija-skuta-009
Od leve: Monika Planinc, Irena Mušič Habjan, Matic Kozina, Matjaž Ravnikar, Urban Novak, Andrej Rezar, Dejan Kuserbanj, Primož Lavrič, Marjan Kregar, Boštjan Borštnar, Jernej Lanišek, Vladimir Habjan, Marko Petek in Janez Ažman. S PD Kamnik sta nam s prevozom na pomoč priskočila Zdravko Bodlaj in Stane Erjavšek. Tomaž Bolcar, oskrbni Cojzove koče je poskrbel, da smo se pogreli in okrepčali, Marjan in Boža; kaj bi zgubljal besede – Ata Smrk pove vse. Helikopterska ekipa in zdravnica Petra Zupet, vam pa hvala za podporo iz zraka.

No ja, Hallo GRS – ni bila pica, je pa bila Štruca s Skuto, čeprav tista bujta repa z ravno prav mastnimi rebrcami pri Marjanu in Boži po 14. urah … Božansko, kot je bil Božanski tisti, ki je cel večer bdel nad fantoma – očitno je študij teologije enega izmed njih bil kar prava izbira.

Besedilo: Matjaž Šerkezi
Fotografije: Vladimir Habjan, Irena Mušič Habjan in Matjaž Šerkezi