Odličen dan zvabil 300 kolesarjev na Slovensko turnokolesarsko pot

Krasen konec tedna je navdušil približno 300 kolesarjev, ki so skupaj prevozili 41 etap Slovenske turnokolesarske poti (STKP). Migimigi izziv Prekolesarimo Slovensko turnokolesarsko pot v enem dnevu je uspel, saj se je letos na 1850 kilometrov dolgo krožno kolesarsko pot podalo še več kolesarjev kot lani. Letošnji posebni dogodek, ki je nastal v sodelovanju Komisije za turno kolesarstvo Planinske zveze Slovenije (KTK PZS) in zavarovalnice Generali, je bil namenjen usposabljanju kolesarjev o pravilnem turnem kolesarstvu in ozaveščanju o potrebi po uskladitvi zakonodaje, ki ureja turno kolesarstvo.

Na Migimigi izzivu Prekolesarimo Slovensko turnokolesarsko pot v enem dnevu so skupine turnih kolesarjev pod vodstvom prostovoljnih vodnikov po vsej državi isti dan v soboto, 12. septembra, zavrtele pedale po posameznih delih krožne poti, ki vodi skozi vse pomembnejše gorske skupine, obišče 112 kontrolnih točk, med njimi 52 planinskih koč. Po do zdaj zbranih podatkih se je sobotnega dogodka udeležilo približno 300 turnih kolesarjev. 
Turni kolesarji so planinci na kolesu in trend priljubljenosti tovrstnega kolesarjenja je iz leta v leto večji tudi med Slovenci. Letos se je število rekreativcev, ki se ukvarjajo s to zvrstjo planinstva, povečala za 50 odstotkov, saj je bilo opaziti, da se je povečala prodaja gorskih in treking koles. Za torej tudi ni čudno, da je bilo letošnji obisk dogodka še boljši kot lansko leto. Kot je povedal načelnik Komisije za turno kolesarstvo Atila Armentano je dogodek v prvi vrsti namenjen ozaveščanju. »Ker se s planinstvom vseh zvrsti ukvarja vedno več ljudi, ki nimajo predhodnih izkušenj oziroma planinske vzgoje, je namen izvedbe takih dogodkov, kot je Sprejmi Migimigi izziv! Prevozimo Slovensko turno kolesarsko pot v enem dnevu, tudi vzgojno izobraževalni

dnevnik_STKP_foto_matja___erkezi
O priljubljenosti STKP priča tudi podatek, da je bilo prodanih že več kot 3300 Dnevnikov Slovenske turnokolesarske poti, 23 kolesarjev pa jo je že prevozilo v celoti. (Foto: Matjaž Šerkezi)

Trasa STKP je razpeljana preko celotne Slovenije. Pot je speljana mimo naravnih ter kulturnih znamenitosti. Privlačnost STKP je kolesarjenje po odmaknjenih stranskih cestah, poljskih poteh in gozdnih kolovozih z malo prometa. Prav gozdni kolovozi so letos privabili največ udeležencev, saj je bila najbolj oblegana etapa na Kočevskem, od Loškega potoka do Koče pri Jelenovem studencu. Tam je bil tudi Boštjan Jenko, vodja Migimigi programa zavarovalnice Generali. »Uspel nam je čudovit dan na drugem dogodku Sprejmi Migmigi izziv! Prekolesarimo slovensko turno kolesarsko pot v enem dnevu. Skoraj 300 udeležencev se nas je podalo po 41ih etapah in v lepem, sončnem vremenu povezalo celotno Slovenijo. Zahvaljujoč strokovnim vodnikom KTK PZS je kolesarjenje potekalo varno in res prijetno. Na kočevski etapi se nas je 20 kolesarjev podalo pod taktirko vodnikov Suzane Jerebič Andrejčič in Renata Andrejčiča. Malo po 9. uri smo zagrizli v kočevski gozd, kasneje tudi v pragozd. Kolesarjenje je bilo popestreno z vonjem po medvedih ter z zanimivimi vsebinskimi, zgodovinskimi pripovedovanji o Kočevju. Za zaključek smo okusili tudi spust v MTB trail centru Kočevje in tako občutili še ta šport. Srečni in zadovoljni smo vsi prispeli do cilja in kar je najvažneje, brez poškodb. Minilo je res v prijetnem ritmu, zato smo se spraševali, ali smo res prevozili 50 kilometrov in 1000 višinskih metrov. V zavarovalnici Generali se zahvaljujemo PZS Slovenije ter KTK PZS za pomoč in za organizacijo res privlačnega dogodka, predvsem pa vsem vodnikom, ki so nam pričarali turno kolesarjenje in poskrbeli, da smo varno in zadovoljno prispeli do cilja. Migimigi program, ki vzpodbuja in izziva k zdravemu načinu življenja, pa še naprej vabi vse pohodnike in kolesarje, da se vključijo v nove izzive.«

blego__foto_simon_primo_i_Pot na Blegoš (Foto: Simon Primožič)

Zelo dobro obiskana je bila tudi druga etapa STKPja, ki pelje do Koče na Blegošu. Vodil jo je vodnik Simon Primožič. »Enkratna sobota, 12 kolesarjev in 1 Blegoš. Fino je bilo in nikogar nismo izgubili. Pot smo pričeli v Škofji Loki in se po stari vojaški cesti vzpenjali in tudi spuščali vse do Koče na Blegošu, vmes pa uživali ob krasnih razgledih na okoliške hribe in gore. Po daljšem postanku pri koči smo odvijugali nazaj proti izhodišču, seveda po drugi poti kot navzgor. Ker pa nesreča nikoli ne počiva, smo med spustom obnavljali znanje menjave zračnice in osnove prve pomoči, a brez večjih poškodb. Udeleženci so bili navdušeni nad samo traso in vodenjem, vodnika pa sva bila navdušena nad udeleženci. Na turi smo prekolesarili 55 kilometrov in nabrali za 1500 višinskih metrov vzpona

Strokovni sodelavec PZS Matjaž Šerkezi je vodil etapo po Menini planini. Tudi njegova ekipa je bila nad sobotno izkušnjo zelo navdušena. »V zgodnjem jutru se z avtom spuščam po vijugasti cesti s prelaza Črnivec. Opazujem umito jutro, srebrne travne bilke, ki se pozibavajo v vetru. Dve uri kasneje moja ekipa lahkotno tišči kolesa v 15-kilometrski klanec, ki nas vodi do Doma na Menini planini. Opazim, da imajo že vsi električna kolesa. Meni manjka še vsaj dvajset let, da mi bo pripadal. Do takrat bom pa kar na fosilni pogon svojega telesa. Menina planina je kolesarski biser. Le gor moraš priti. Z nje se odpirajo čudoviti pogledi proti Koroški, desno pa se pne z gozdovi bogato pokrit Smrekovec. Različne zgodbice vedno zanimive planine so nas kaj kmalu pripeljale do planinske koče na Menini planini, kjer je sledilo okrepčilo, obvezen žig v STKP knjižico in po enoslednicah, gozdnih cestah in poteh nazaj proti dolini. Narisan nasmeh na obrazih udeležencev in dan je bil popoln. Z nekoliko prilagojeno etapo smo naredili 37 km in 1100 višinskih metrov in se pretkano izognili asfaltni cesti med Logarsko dolino in Gornjim Gradom

migimigi_izziv_foto_matja___erkezi
Foto: Matjaž Šerkezi

S posebnim dogodkom v Planinski zvezi Slovenije nagovarjamo širok nabor turnih kolesarjev, promoviramo obiskovanje gora s kolesom, na naravi prijazen način. Pravilno turno kolesarstvo ni nič drugega kot upoštevanje planinskega bontona, prilagojenega za planince, ki za svoje napredovanje po cestah in kolovozih uporabljajo kolo. Upamo, da se nam boste naslednje leto pridružili tudi vi, zato vas vabimo v slogu zdravstvene preventive. »Pri turnem kolesarstvu obremenimo vse mišice, krepimo srčno-žilni sistem, a pri tem ne obremenjujemo sklepov. Tudi zabava je pri vožnji večja kot pri hoji. Z vožnjo kolesa izboljšujemo ravnotežje in reflekse. Ker smo obenem obdani še s čudovito naravo, nam kolesarstvo pomaga zmanjšati vsakodnevni stres,« je dodal Atila Armentano, ki vodil etapo od Poštarskega doma na Vršiču do Doma v Lepeni.

Barbara Gradič Oset

Vir: Planinska zveza Slovenije

Glede na to, kaj vse počnejo ljudje v hribih, imajo še veliko sreče

Moje pisanje marsikomu od stanovskih kolegov ni všeč, a menim, da ni potrebe po olepševanju stvari. Poskušam biti kritičen in objektiven, opozarjati na stvari, ki se dogajajo v gorah, in ponuditi rešitve za preprečitev takšnih nesreč.

Dnevnik – Gorazd Suhadolnik

Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije in alpinistični inštruktor, je že več kot 20 let tudi gorski reševalec. Že leta javno prepričuje ljudi, naj se lotevajo gorniške dejavnosti pripravljeni, premišljeno in odgovorno. Tudi na začetku letošnje zimske planinske sezone vztrajno opozarja na pasti, v katere se lahko planinci ujamejo v gorah.

Žal se marsikdo vseeno odpravi v hribe lahkomiselno in zato ima Šerkezi, odličen poznavalec gora in preživetja v naravi, s svojimi tovariši gorskimi reševalci marsikatero nedeljo polne roke dela – in tveganja.

Kolikokrat ste se v gorah že znašli v zagati?
Ogromno sem v gorah, pogosto tečem po hribih ponoči ali pa pozimi več dni bivakiram in spim v luknjah. Kljub izkušnjam se mi vsako leto zgodi kakšen primer, pride do nepredvidljive situacije, ko te narava preseneti. Kakšno situacijo lahko že predvidim in se nanjo pripravim, v takšnih, ki me res presenetijo, pa na podlagi znanja in izkušenj vem, kaj moram narediti. Res pa je tu tanka meja, saj proti naravi nimaš velikega vpliva, zato je včasih veliko odvisno od sreče.

Kako se opremite za večdnevno bivakiranje v zimskih gorah?
Z večdnevnimi turami se psihično pripravljam za dolge, tudi 300-kilometrske teke. Vedno imam osnovno planinsko opremo – lučko, prvo pomoč, toplotno folijo, težo nahrbtnika optimiziram s pičlimi odmerki dehidrirane hrane, tekočino pa si iščem sproti. Pozimi si z majhnim kuhalnikom stalim sneg. Za prenočevanje imam le bivak vrečo in poskušam izkoristiti naravne danosti.

Kdaj ste se bili nazadnje v težavah?
Lani sta me ponoči med bivakiranjem v Julijcih presenetila nizka temperatura, minus 25 stopinj Celzija, in močan veter, poskrbeti sem moral predvsem za psičko, ki sem jo imel s sabo, in če se ne bi v desetih minutah vkopala v sneg, bi zmrznila. Mraz je sicer umsko še obvladljiv, najbolj pa me je strah neviht in strel, saj se z njimi v gorah pogosto srečaš, zelo malo pa lahko vplivaš na razplet.

Katere pasti zimskega planinstva so trenutno najaktualnejše?
Prazniki bodo v Sloveniji po napovedih še bolj suhi in kopni, brez obilnih padavin, zato ni nevarnosti večjih plazov. Ključen problem so klože, zbite trde plasti napihanega snega, ki se pod obremenitvijo sprožijo po pobočju ali čez previs. Zaradi snega so v sredogorju in visokogorju za turo potrebne dereze in cepin, seveda pa tudi znanje in izkušnje z njihovo uporabo. Nižje, v gozdnih območjih, opažamo, da ljudje niso pozorni na jesensko listje, pod katerim se skrivajo mokre korenine in skale, na katerih lahko spodrsne.

Na zimsko turo v gore je treba vzeti tudi žolno in sondo ter aluminijasto lopato.
Pred leti smo se smejali Avstrijcem, ker so aktivirali žolno že na travnatem pobočju, zdaj pa tudi sam že na izhodišču ture vtaknem žolno v žep in jo prižgem. Seveda ta naprava ne zagotavlja preživetja v gorah, z oddajanjem signala le omogoči reševalcem, da najdejo ponesrečenega v snežnem plazu. Za preživetje je ključnih prvih 15 minut, pomembno je, da prijatelji zasutega takoj izkopljejo, saj takrat, ko pridemo na prizorišče gorski reševalci, žal iščemo truplo. Učinkovitejši pripomoček od žolne je plazovni nahrbtnik z zračnim balonom, ki poveča možnost, da gornik ostane na površju plazovine, obenem pa mu zaščiti glavo in tilnik.

Pogosteje kot izkušeni se v težavah znajdejo dnevni obiskovalci gora.
Drži, 20 odstotkov nesreč, v katerih posreduje kamniška gorska reševalna služba, se zgodi na Veliki planini, ki je »le« planina. Zadnjič smo reševali družino s tremi otroki, najmlajši je bil star tri leta, bila je že pozna noč, pa smo spotoma srečali ljudi, ki so šli gor z vrečko na rami, oblečeni v trenirko in obuti v platnene čevlje. Mislim, da imajo ljudje, glede na to, kaj vse počnejo v hribih, še veliko sreče.

V zadnjih letih so v Alpah pogoste nesreče v plazovih, predvsem zaradi naraščajočega števila turnih smučarjev.
Za to zvrst smučanja, čedalje bolj priljubljeno ne le v Evropi, ampak tudi na Balkanu, ne zadošča le znanje smučanja, ampak terja tudi znanje obiskovanja gora. Pomembno je, da znaš oceniti, v katerem delu gore je manj nevarno za plaz, tako pri vzponu kot pri spustu. Statistično je teh nesreč veliko, tudi pri nas vsako leto kdo umre v plazu, veliko več jih odnesejo klože, za marsikoga, ki se iz plazu izkoplje sam, pa niti ne izvemo.

Vas je že odnesel plaz?
Da, nekajkrat, na srečo so bili majhni, mislim pa, da sem te jokerje izkoristil že v mladosti. Plaz, bodisi pršni bodisi plaz mokrega snega, je neverjetno hiter in močan. Zbit sneg te pokoplje in polomi, ko me je odnesel pršni plaz, pa mi je sneg v trenutku napolnil dihala in pljuča. Zgodilo se je v hipu, hodil sem, začudilo me je, da se premikam navzdol, in ko je um to dojel, me je že odneslo in praktično nisem imel kaj več narediti.

Vsako leto znova poudarjate, da se je za zimske dejavnosti v gorah najbolje prej udeležiti tečaja varnega gibanja v zimskih razmerah.
Tečaji varne hoje v gore se začnejo okoli 15. januarja, prirejajo jih planinska društva pa tudi GRZS na Pokljuki. Tečaji so dobro obiskani, želimo pa si, da bi jih obiskali tudi tisti, ki vztrajajo v zastareli miselnosti, da se lahko naučiš obiskovanja gora kar sam in da je najemanje vodnika nekaj nesmiselnega. V planinskih društvih imamo skoraj deset tisoč strokovno usposobljenih planincev, vodnike, markaciste, varuhe narave, ogromno jih ima vodniško licenco. Podobno je z zavarovanjem, marsikomu se zdi škoda plačati 60 evrov, potem se mu v tujini zgodi nesreča in tarna, kako drago je plačal reševanje.

Gorski reševalci ste letos izpeljali že skoraj 600 reševalnih akcij, 41 je bilo smrtnih primerov. Je to veliko?
Glede na veliko število obiskovalcev gora in glede na to, kako se hodi v gore in kaj vse se tam počne, je nesreč še vedno malo, vendar pa njihovo število vztrajno narašča. Leta 2006 jih je bilo trikrat manj.

Nekateri menijo, da bi plačljivost reševanja v gorah odvrnila vsaj kakšnega lahkomiselneža.
Urejanje tega problema je v domeni države, uprave za zaščito in reševanje, ki pa se do reševanja v gorah vede žal zelo mačehovsko oziroma birokratsko. Kot veste, imamo kamniški gorski reševalci svoj sedež še vedno v kontejnerju, število reševalcev, sofinanciranih od države, pa je zadnjih deset let nespremenjeno ne glede na porast števila nesreč. Seveda bom šel vselej pomagat nekomu v stiski, vendar pa – ali naj grem, malo še na svoje stroške, vsako nedeljo reševat ljudi, ki niso pripravljeni upoštevati naših nenehnih priporočil in opozoril?

Kakšno rešitev zagovarjate?
Po vzoru Avstrije, da reševanec plača reševanje, zavarovalnica pa ugotovi, ali je upravičen do povračila stroškov ali je prišlo do nesreče zaradi njegove malomarnosti. Če nekdo namenoma dela narobe, naj plača, tako kot pijan voznik.

Na facebooku pišete o konkretnih izkušnjah v reševalnih akcijah.
Moje pisanje marsikomu od stanovskih kolegov ni všeč, a menim, da ni potrebe po olepševanju stvari. Poskušam biti kritičen in objektiven, opozarjati na stvari, ki se dogajajo v gorah, in ponuditi rešitve za preprečitev takšnih nesreč.

Garmin GPSMAP 66s – naprava za resno delo

Garmin GPSMAP 66 je nadgradnja modela GPSMAP 64 z nekoliko večjim zaslonom in boljšo ločljivostjo, ki v realnosti deluje še bolje, kot kažejo številke.

Garmin je z modelom 66 ohranil vse lastnosti svojega predhodnika in jih nadgradil predvsem s hitrostjo delovanja in za polovico večjim pomnilnikom, ki je razširljiv s spominsko kartico.

Poleg tega lahko shrani polovico več točk od svojega predhodnika, torej kar 20.000, in 250 načrtovanih poti. V specifikacijah je omenjeno, da podpira spominske kartice microSD do velikosti 32 GB, sam pa sem uspel vzpostaviti delovanje tudi s 64-gigabajtno, ki pa mora biti formatirana v formatu FAT. Pridobitev je tudi neposreden prenos posnetkov BirdsEye, za kar ne potrebujete več letne naročnine.

Odlična povezljivost

Ohranili so standard IPX7, pridobil pa je še vojaški standard MIL-STD-810G, ki mu zagotavlja odpornost na toploto in udarce. Preizkušeno je naprava resnično robustna, saj sem s testnim modelom nenamenoma uprizoril kar nekaj padcev, prizanešeno pa mu ni bilo niti z vodo in blatom.

Odličen je tudi sprejem satelitskega signala na račun podpore treh satelitskih sistemov: GPS, Galileo in GLONASS in je ocenjen na 8 točk od možnih 10. Pri tem je za točko boljša Garminova Montana 680. Napravo je možno povezati s pametnim telefonom in prenašati vsebine, preveriti vreme na svoji lokaciji, prenašati točke in sledi med različnimi napravami, kot je na primer Fenix 5X. Poti lahko načrtujete v brezplačnem programu BaseCamp, ki zna prebrati zemljevide z naprave, ko jo priklopimo na računalnik preko vmesnika Micro USB, medtem ko lahko na pametnem telefonu uporabljate aplikacijo Explore. Sam sem sicer bolj navdušen nad Locus Mapom, ki je pred kratkim izdal vmesnik za povezovanje z Garminovimi napravami, predvsem zato, ker za podlago uporablja natančne planinske zemljevide Planinske zveze Slovenije s celotnim katastrom planinskih poti, povežete pa ga lahko tudi z bazo Geodetske uprave RS, s čimer je mogoče brezplačno pregledovati podlage ortofoto in drugo javno infrastrukturo, na primer ceste, meje občin, planinske poti …

Garmin GPSMAP 66 je zmogljiva navigacijska naprava, ki zadovolji tudi zahteve resnih uporabnikov. Poleg uporabnosti in praktičnosti jo odlikujejo še robustnost, velik in svetel zaslon ter možnost menjave baterij.

Naprava za resno delo

Posebej všeč so mi veliki gumbi, ki omogočajo preprosto pomikanje med meniji in različnimi funkcionalnostmi. Poleg uporabe v gorah in pri gorskem reševanju sem ga testiral na kolesu, kamor ga namestimo s posebnim nosilcem, ki napravo trdno drži na mestu in se ni snela niti pri skokih in kakšnem občasnem padcu. Odlika Garminovih naprav so tudi preprosti in logični meniji, do katerih lahko prideš z enim klikom. Tako je potreben en klik za dostop do sledi in točk, en klik za prehod nazaj na zemljevid in ponovno na kompas … Veliki gumbi omogočajo upravljanje z rokavicami. Zaslon, ki je dobro viden tudi ob močnem soncu, pa poskrbi, da bodo podatke lahko prebrati tudi tisti s slabšim vidom.

Povezovanje naprave s pametnim telefonom in aplikacijo Garmin Connect je še ena od prednosti Garmina. Ravno v času testiranja me je klical kolesarski kolega Marko za informacijo o gorskokolesarki enoslednici. Preprosto sem podatke z naprave prenesel v telefon in poslal v formatu gpx prek e-pošte. Poskusil sem tudi obratno: sled v formatu gpx sem prenesel na napravo in jo preko aplikacije Garmin Connect brez težav prenesel v napravo. Takšna povezljivost in možnost prenašanja podatkov je še posebej pomembna in uporabna v sistemu zaščite in reševanja, torej za gorske reševalce, jamarje, vodnike reševalnih psov, policijo, vojsko in za gasilce. Gorski reševalci uporabljamo Garminove naprave in fantje ter dekleta že uporabljajo model GPSMAP 66. Odprava omejitev povezljivosti pa je za nas tako pomembna kot odprava motnje natančnosti leta 2000, saj lahko hkrati vsem reševalcem v iskalni intervenciji posredujemo enake podatke, ki si jih prenesejo v GPSMAP 66 in z njimi nadaljujejo iskanje pogrešane osebe.

Majhna zverinica, ki navduši

Med pomembnejše odlike štejem tudi možnost menjave baterij in odločitev Garmina, da pri teh napravah ni prešel na integrirane polnilne baterije. Ob polni obremenitvi in polnih baterijah lahko z napravo realno delamo od 10 do 12 ur oziroma ob normalni rabi do 16 ur, kar je več kot zadovoljivo.

Kot pri prejšnjih modelih še vedno grajam možnost vstavljanja spominske kartice, za kar je potrebno napravo izklopiti in odstraniti baterije. To bi lahko rešili po vzoru pametnih telefonov. Prav tako se vratca, ki na mestu držijo spominsko kartico, ob določenih trenutkih samodejno odprejo in kartica zleze iz vložišča in ob neprevidni menjavi baterij, na primer v temi in slabem vremenu, se je že zgodilo, da sem ostal brez nje. Pomanjkljivost rešujem s koščkom mikroporja, ki ga prelepim čez vratca. Kot vsi predhodniki ima trenutna verzija programske opreme nekaj hroščkov, ki jih Garmin s posodobitvami uspešno odpravlja.

Garmin GPSMAP 66 je sicer majhna zverinica, ki me je takoj navdušila in sem jo priporočil za uporabo v gorskem reševanju. Z novo generacijo je že napovedana integracija satelitskega komunikatorja inReach. V dobro mu štejem odlično povezljivost, možnost shranjevanje večje količine podatkov in prepoznavanje uporabniških kart. Sam imam poleg kartografije Adria Topo v4 naložene planinske zemljevide, preko katerih pregledujem tudi dodatne informacije o terenu, in lokacije vseh planinskih koč v obliki interesnih točk POI.

Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec PZS in inštruktor gorskega reševanja

Vir: NaProstem

… na “diksiju” z odprtimi vrati, saj že pošteno smrdi po dreku

V Planinski zvezi Slovenije res prodajamo planinsko srečko, pa vendar ni vse odvisno od sreče. V prvi vrsti je potrebno kupiti nov planinski zemljevid in ne hoditi kot “fijakarski” konji po GPS sledi, ki smo jo potegnili s spleta in je še iz leta, ko je pot potekala drugje.

Planinske poti so zahtevne, niso tlakovane in niso za vsakogar, še posebej za motorično manj razvite, ki se spotaknejo že na črti odbojkarskega igrišča.

Člani Društva Gorska reševalna služba Kamnik že celo poletje dežuramo ob vikendih. Danes smo že zjutraj oskrbeli 12 letnega fantina, ki je padel in si grdo presekal koleno. Kri sicer ni tekla v potokih, so se pa videle kosti. Kasneje smo poskrbeli za italijansko družino z dveletnim otrokom, ki sta ga starša z vozičkom peljala po planini od Kisovca do Male planine in se potem izgubila. Našli smo jih v smeri Mačkinega kota. Tik pred nočjo.

Markacisti Planinskega društva Kamnik so med tem časom kosili Koželjevo pot in odstranili visečo skalo na poti na Skuto.

Foto Boštjan Balantič – Bah

Ker so nas opozorili s PU Kranj, da sta na območju pod Skuto, z Malih proti Velikim Podom, čez Strežo, bili že dve reševanji, markacisti pregledajo še teren na tem območju.

Ustrezno označeno, smerne table pravilno postavljene, table z večjezičnim opozorilom, da je pot spremenjena so tudi.

Pri Marjanu v Bistrici odgovarjam na e-pošto Avstrijcu, ki je pisal, da sta izgubljeni pod Skuto bili njegovi znanki in da pot poteka napačno in je to bil razlog, da sta se izgubili.

Ne pot, pot je pravilna, narava se spreminja, v naravi so skalni podori, erozija …, planinski zemljevidi ves čas temu sledijo, le osvežiti jih je potrebno in ne uporabljati starih GPS sledi. Če pa že, je potrebno opazovati naravo in ne zvesto gledati v navigacijo.

Srknem odlično Marjanovo kavo in zagrizem v hrustljavo skorjo sveže kremšnite, ko pristopi mlad Nemec, ki se zanima za pot na Bivak pod Skuto, da bo tam prespal s prijatelji in naslednji dan se povzpel na Skuto. No, rahlo se mi že zamegli, ko mu v nemščini skupaj z Marjanom in Rikijem pojasnjujemo, da so bivaki “nur in Notfall” in da ima za to Hütte na Kokrškem sedlu.

Že tretjič pišem na Google, da naj za božjo voljo odstrani pot čez Rigelj s svojih zemljevidov. Ali pa se je Trump spravil še na uboge Francoze, katere masovno vozimo s te poti. Včeraj ponovno fant in punca s šolskim nahrbtnikom, očitno so zelo moderni, in “šolenčkih” za Swing.

Z Zdravkom Bodlajem se zmeniva, da bomo z obeh strani postavili opozorilno tablo, da pot ni markirana in da je nevarna. Morda pa koga odvrne, čeprav po izkušnjah na Komarči in Skuti, je to za nekatere še večji izziv. Red Bull team vedno zmaga.

Ja, postajamo rasa številnih izzivov, katerim drugi rešujemo rit. ONI pa samo kritizirajo kako slabo so vzdrževane planinske poti, promovirajo bivake kot glavno turistično destinacijo, kopirajo celotna preventivna besedila brez navedbe vira v svojo promocijo. Slednje bi še razumel, če ne bi vsakič dodali “populističnih” bučk, ki so daleč od resnice in kažejo, da o planinski preventivi nimajo pojma.

Sam sem se pa odjavil že od vseh novic, časopisov, televizije ne upam gledat, ker vsakič ko odprem “cajtng”, prižgem TV, vidim enega Šerkezija, Mateja Planka ali pa Janija Beleta, ki razlagajo o planinski preventivi. Manco Ogrin, ki ves čas pošilja preventivne vsebine, da bi ja dosegle čim širše množice.

Po pravici povedano si sedaj ne upam odpreti niti sardelic, ker se bojim, da bo not en tip z brado in bo skočil ven na “fedru” v slogu “Živjo, moje ime je Ara, kako je pa tebi ime?! Si tudi ti varen planinec?!”

… ja, na vse to sem pomislil danes, ko sem sedel na “diksiju” z odprtimi vrati, saj že pošteno smrdi po dreku.

Zraven se je slišalo pokanje “pleha” kontejnerjev, ki jih je “prepariralo” sonce. Vsaj dober pogled sem imel proti Stranjam in Kamniškim planinam.

Srčnost, glava, kondicija, kup dreka … in šele potem dober material …

V športu in življenju nasploh je v teh modernih časih vse pogosteje pomemben samo material – dobro kolo, najboljše smuči, najdražji fotoaparat … Doma sva se s Tinkaro o tem pogovarjala z otroki, ki jih družba skozi oči drugih vleče v tej smeri, predvsem materializma, imeti vse naj …, ko je pa treba iz sebe iztisniti kapljice potu, iti čez krizo preklopa na kurjenje maščob, pozabiti na ožuljena stopala, ki skelijo, potrpeti v klanec, ko kisikov dolg terja svoj davek bolečine …, najboljši material odpove, ker je pač človeško telo bilo pripeljano do skrajnosti; v športnem žargonu se to opiše s preprosto besedo “sem v pizdi”; in ni navajeno frustracije bolečine, ker so jo v mladosti starši prihranili otrokom.

Jožanu in Maruši sem skušal razložiti, da je v športu pomembna srčnost, da sam nekaj počnem z veseljem, da gibanje prevzame moja čustva in ne zato, ker to želijo starši, trenerji … Srčnost in želja po boju dajeta elan, upanje in glavi govorita, da gre, tudi po številnih neuspelih poskusih, ko si “v pizdi”, ko so te že vsi odpisali, vztrajaš, se boriš, živiš, dihaš … Nato pride fizična pripravljenost, ki je brez prvih dveh kot najboljši nogometaš brez moštva, sam pred živim zidom – bo ali ne bo. Nato je “kup dreka” tistih, ki so ignorirali srčnost, glavo in kondicijo in se zanašali zgolj na svoje prirojene sposobnosti, dober material in podporo staršev, ki so skrbeli za njihove razvajene ritke. Je kot fotografija narejena z najboljšim fotoaparatom, brez zgodbe, ideje, doživljaja, trenutka … Podoba, ki govori sama sebi, Mona Liza brez da Vincija. In potem pride šele dober material, ki ga izkušen posameznik zna izkoristiti do njegove skrajnosti, z njim diha, ga čuti; je kot eno in zanj skrbi kot za svoj zaklad.

Sam sem začel plezati v ponošeni in strgani trenirki, gorsko kolo sem zamenjal za gojzarje, sam pa obnovil nekaj let staro “specialko” s petimi prestavami s katero sem se prebil tudi do Grossglocknerja. Fotografiral sem s fotoaparatom, ki sem si ga kupil za 1000 Slovenskih tolarjev (približno 4 €). To so bili moji začetki. En petek sem v snežnem metežu otovorjen s češkim nahrbtnikom, na katerem so bile stare težke Elanke, ki mi jih je podaril mentor Miha, s strumnim korakom šel na avtobus za Črno in nato 10 km peš proti Raduhi. Plezati, smučati …, kot vsak petek po šoli sicer sem bil doma ves nervozen. Verjetno bi danes moral jesti tablete za hiperaktivnost, ker bi me starši in medicina tako označili. Kasneje mi je mama povedala, da sta me ta dan videla z atom, ko sta se vračala iz službe, in da je mama izjavila: “Ka pa je to za en bumbar, ves otovorjen v takem vremenu?!” No, ko je bolje videla, je ugotovila, da je pač to njen bumbar. Vsaj vedela je, da grem v hribe in ne v gostilno …

… in tukaj je tabor Vesele Gorice, ki smo ga v okviru Planinskega društva Kamnik letos organizirali v Jelendolu nad Tržičem. Čudovit ambient, brez mobilnega signala, elektrike … Mir in tišina.

V PD Kamnik že nekaj let kombiniramo planinske izlete s kolesom in hojo. Iz tabora so se otroci z vodniki odpeljali do vznožja planin in se povzpeli na vrh.

Vsakodnevne ture so bile popestrene z igro, kopanjem v prijetno hladni vodi, učenjem planinskih veščin.

Sam sem skušal vsak dan nasititi male volkce, ki so se vrnili v tabor s hrano, ki sem jo pripravljal s pomočjo treh gorilnikov in plinskega žara. Družbo mi je delala Urška, ki je letos zamenjala Matjaža in bila glavna pomočnica v kuhinji.

Tinkara, ki je dobila novo planinsko ime Gorska mati, pa je bila glavna organizatorka pomivanja posode in mala zaveznica otrok pri pripravi nahrbtnikov in oblačil za ture.

Kosmati mrcini Lili in Chilly sta branili naše ozemlje pred nepridipravi. Vlasta, Barbara, Marko, Matej, Simon in Katja pa so skrbeli za varno pot otrok na pohodih in kolesu.

Občasno nas je obiskal polh Lojze, ki je na skrivaj “kradel” jabolka in jih nosil v gnezdo svoji ženi.

Dež nam je stestiral šotore. Otroci pa so bili pravi sončki, ki so črpali znanje vodnikov, obiskala sta jih lovec in lokalni vodnik, ki sta orisala življenje na tržiškem, sobivanje z naravo, zgodovino kraja …

… in kaj ima vse to skupaj z uvodom?! Naši otroci ne potrebujejo dobrega materiala, potrebujejo našo ljubezen, razumevanje in predvsem zgled. Težko jim rečemo, da naj ne visijo na telefonu, če to sami počnemo ves čas. Težko jim rečemo, da je alkohol škodljiv, ne samo za telo, ampak socialne odnose, če nas gledajo vinjene.

Namen projekta Vesele Gorice gre v tej smeri – otroke naučiti živeti v naravi in skrbeti zase in druge.

Bil je petek zvečer. Po veliki skledi mlečnega riža se zbere ekipa desetih fantov in štirih vodnikov. Gremo na bivakiranje v gozd.

Kakšno je primerno mesto za bivak, kako se zaščititi, hrana, kako zakuriti ogenj s kresilom in netivom, da ženski tampon ni samo za menstruacijo ampak odlično gori, kako spečeš ribo, prespati noč brez spalne vreče, samo z alu-folijo in da glasovi v gozdu niso nevarni.

Nad nami pa skozi zeleno listje sveti luna v družbi milijone zvezd, v daljavi žubori potok, nedaleč stran poči veja, oglaša se srnjak, ki išče svojo družico.

Otroci spokojno spijo, Chilly se greje v mojem naročju zavita v folijo.

… kup dreka in šele potem material. Štejejo prve tri.

Življenje je kot “filana” paprika. Na zunaj lepa rumena, bistvo se skriva v polnilu, ki je srce kuharja.

Besedilo in fotografije: Matjaž Šerkezi

Za varnejše obiskovanje gora si preberite nasvete na http://www.varneje.pzs.si!

Planine pod Košuto (vabilo na MTB turo 13. 7. 2019)

Ena najlepših in najbolj razglednih kolesarskih tur na Gorenjskem je speljana skozi senčne gozdove in čez travnate terene v vznožju južnega pobočja Košute, najdaljše slovenske gore.

Kdaj: 13. julija 2019

Zborno mesto in točen čas bosta sporočena prijavljenim.

Trajanje: 4 do 5 ur
Dolžina: 40 km
Najvišja točka: nad Planino Šija 1555 m (1250 m vzpona)

Težavnost: vzpon V3, spust S3.

Podlaga: 2,34 km asfalt, 14,8 km utrjen makadam, 22,4 km kolovoz

Obvezna oprema:

  • tehnično brezhibno gorsko kolo s profiliranimi gumami in vsaj sprednjim vzmetenjem,
  • kolesarska čelada, rokavice, očala, primerna oblačila (rezervna in topla),
  • rezervna zračnica primerna kolesu, tlačilka,
  • zadostna količina hrane in pijače,
  • članstvo v PZS za leto 2019,
  • smeh in dobra volja.

Hrana in pijača: iz nahrbtnika. V koči na Kofcah možno dotočiti tekočino in kupiti hrano.

Opomba: izlet bosta vodila turno kolesarski vodnik pripravnik Matjaž Šerkezi in pomočnik TKV1 Simon Berlec v sodelovanju s kolesarskim vodnikom PZS, Gašperjem Vencem.

Prijave in informacije: Prijave so obvezne do zapolnitve prostih mest (20), na naslednji povezavi: https://forms.gle/Jv4bzHZ4ENsjx32R7 do petka, 12. 07. 2019, do 17. ure. S prijavo udeleženec potrdi, da se zaveda zahtevnosti ture ter izpolnjuje zdravstvene, fizične in tehnične pogoje za varno sodelovanje.

Za prevoz in stroške poskrbi vsak sam. Tura je brezplačna za udeležence.

Dodatne informacije na e-naslov: matjaz@serkezi.si

Potek: Tržič–Jelendol–Medvodje–Košutnik–planina Pungrat–planina Šija–planina Kofce–Ravne–Jelendol–Tržič

Opis poti: Izhodišče kolesarskih tur je v centru mesta, nasproti avtobusne postaje Tržič. Parkiranje osebnih vozil je možno na javnih parkirnih mestih (parkirišča pri Občini Tržič, na Predilniški cesti ob vpadnici v mesto-BPT, pri Dvorani tržiških olimpijcev, za Mošenikom …)

Skozi Tržič se odpravimo po glavni cesti proti severovzhodu (smer Lom/Dovžanova soteska). Na Slapu nadaljujemo naravnost skozi Dovžanovo sotesko, kjer se začnemo vzpenjati proti Dolini. Iz Doline do Jelendola se pot prijetno izravna in poteka v hladu ob Tržiški Bistrici. Pod Bornovo graščino v Jelendolu nadaljujemo desno, makadam nas vodi po dolini proti Medvodju, kjer zavijemo levo in se vzpnemo proti Košutniku. Pri mali HE zavijemo levo proti Šiji, po krajšem položnem delu sledi strm vzpon in nato prijeten del ceste po gozdu do odcepa za Pungrat/Šijo. Zavijemo desno in po kilometru in pol pribrcamo do slikovite planine Pungrat, kjer se poleti lahko okrepčamo. Ko po cesti nadaljujemo proti Šiji, kmalu dosežemo najvišjo točko ture, daljši postanek si privoščimo v Taborniškem domu Šija. Vlaka nas vodi prek planine Ilovica proti Kofcam, kjer prav tako z veseljem poskrbijo za lačne in žejne. Spust se začne pod planinskim domom na Kofcah naravnost navzdol v proti Ravnem. Na dnu vlake zavijemo levo na gozdno cesto, po kateri peljemo mimo odcepa za Kal vse do križišča z gozdno cesto, ki pelje proti Šiji. Zavijemo desno in se spustimo proti Jelendolu – zaključimo s spustom skozi Dovžanovo sotesko proti Tržiču.

Zemljevidi:

  • Karavanke – osrednji del, 1:50 000, PZS
  • Storžič, 1:25 000, PZS
Rezultat iskanja slik za pd kamnik

Udeleženec je dolžan upoštevati navodila in odločitve vodje ture. V primeru slabih vremenskih razmer bo tura prestavljena, vsi prijavljeni bodo o tem obveščeni. Vodnik si pridržuje pravico, da udeleženca na začetku ture zavrne zaradi neprimerne opreme. 

Vir: Tržič – Razkošje poti. Izberi svojo.

Morda res nismo najboljši kolesarji, smo pa Kamničani vsekakor dober team, kaj dober, vrhunski

Od 14. do 15. junija 2019 je potekal 26. Pohod razuma, volje in moči – Brajnikov memorial 2019. Tekmovanje velja za eno najtežjih športnih preizkušenj pripadnikov vseh varnostnih struktur v Sloveniji: Policije, Slovenske vojske, Uprave RS za zaščito in reševanje in gorskih reševalcev. Poteka v spomin na pokojnega policista, gorskega reševalca in gornika Mitjo Brajnika, ki je življenje izgubil v tragični nesreči ob usposabljanju gorskih reševalcev na Okrešlju 10. junija 1997.

Letos se je na zahtevno dvodnevno traso na območju Bleda, Bohinja in Julijskih Alp podalo 26 ekip. Dva dni smo tekmovalci preizkušali svoje fizične in psihične zmogljivosti v plavanju, kolesarjenju, teku, gorskem pohodu, veslanju, prečenju reke ter preizkusu vzdržljivosti in znanja iz prve pomoči.

Društvo GRS Kamnik smo zastopali Matej Bizjak, Tadej Trobevšek, Primož Lavrič in Matjaž Šerkezi. Matjaž Ravnikar pa je kot že nekaj let do sedaj bil eden izmed mnogih sodnikov na trasi, kjer poteka tekmovanje.

Od leve: Matej Bizjak, Tadej Trobevšek, Primož Lavrič in Matjaž Šerkezi

Prvi dan smo tekmovalci plavali v Blejskem jezeru od Male Zake do Velike Zake, nato kolesarili proti Zasipu, Žirovnici in Završnici vse do Smokuške planine. Od tam smo se podali na gorski pohod proti Vrtači do Stola, se spustili mimo Valvazorjevega doma do križišča cest pod Javorniškim jezerom.

Ko “crkne” tudi Bizjak (foto: Tadej Trobevšek)

Tu smo ponovno sedli na kolo, se odpravili do Jesenic preko Save v smeri Blejske Dobrave, zavili proti Mojstrani in kolesarili po dolini Radovne do t. i. Pokljuške luknje, kjer smo pustili kolo in nadaljevali z gorskim pohodom do Zatrnika. Prvi dan tekmovanja, ko smo premagali okoli 3000 m višinske razlike, smo zaključili s streljanjem na biatlonskem strelišču na Pokljuki.

Naslednji dan smo zgodaj zjutraj pretekli traso ob Bohinjskem jezeru od gostišča Kramar do kampa Zlatorog. Od tu smo preveslali jezero do mostu pri cerkvi Sv. Janeza, tekli do gostišča Kramar in tekmovanje nadaljevali s kolesarjenjem prek Bohinjske Bistrice do Oblakove planine. Od tu smo nadaljevali z gorskim pohodom prek Planine Ricman, Planine Prihod, mimo Tolstega vrha pod Taležem do mostu v Ribnem, kjer smo prečili reko Savo, tekli okoli Ribenske gore do prireditvenega prostora pod Ribensko goro, kjer smo tekmovanje zaključili z opravljeno spretnostno nalogo.

Organizator je poskrbel za res zahtevno traso in vrhunsko organizacijo, svoje pa je dodalo še neizprosno vreme, saj je huda vročina od tekmovalcev zahtevala vrhunsko pripravljenost. Že samo dejstvo, da je prvi dan tekmo zaključila le polovica ekip (ekipo so sestavljali štirje člani) znotraj predvidene časovne zapore, govori o zahtevnosti. Praktično smo bili ves čas v “rdečih” številkah in ko je nekdo od nas imel krizo, mu ni šlo, preprosto ni bilo časa za solzice in pomilovanje, ampak smo ga prijeli za rit in tiščali v klanec, zraven pa bodrili z besedami, da naj ne bo “softič”.

Kamniški gorski reševalci smo zasedli skupno odlično 4. mesto, v posameznih disciplinah oz. etapnih razvrstitvah pa smo tek zaključili kot 2., veslanje in gorski pohod (tek) pa kot 3., kar dokazuje, da smo odlično pripravljeni in predvsem, da znamo dobro medsebojno sodelovati.

S tem smo tudi pokazali, da v profesionalnih varnostnih in reševalnih strukturah, kjer delujemo kot prostovoljci, ne popustimo. Preprosto zato, ker takrat, ko imamo v gorah ponesrečenca iz sebe izvlečemo najboljše in predvsem kot odlična ekipa, ki se dopolnjuje takrat, ko nekdo ne zmore več in mu pomaga, da zna iti preko sebe.

V spominu imam prizor s tekme, ko v najhujši vročini poganjamo pedala v klanec in se mimo pripelje ekipa rivalov stanovskih kolegov in eden izmed njih reče: “Dobro kolesarite, ampak mi smo boljši!” V cilju so bili za nami. Morda res nismo najboljši kolesarji, smo pa Kamničani vsekakor dober team, kaj dober, vrhunski.

Besedilo: Matjaž Šerkezi
Fotografije: Tadej Trobevšek in Matjaž Šerkezi

Opomba: Del besedila o trasi povzet po https://www.brajnikovmemorial.com/

V petek smo mu te sanje podarili …

“Lahko ponoviš, napačne koordinate so” zahrešči po radijski postaji. Srečo si zapisuje na list papirja – N46 19,370 E14 35,414. SmartLokator ne gre čez, ker ni signala. Najdemo nahrbtnik, nekoliko kasneje se javi Vlado, ki je našel rumeno majico. Marko SZ s psom prečesava teren. Kar dva izgubljena in pogrešana, že od včeraj. 77 letni moški s hudo obliko demence in mlajši turist, ki je po dobri večerji šel od Jurja proti Brstnikom po planinski poti in ni prišel do Berdnika.

img_20190518_085958

Na drugi strani v Kurji dolini sta se poškodovala dva alpinista. Poskusila sta preplezati novo smer v krušljivi steni, pri čemer je eden odletel, za sabo počistil vsa sprotna varovala in nezavesten leži na polici. Drugi je pretresen in težko komunicira. Kar dvajset naših gorskih reševalcev rešuje položaj v zahtevnem terenu.

received_384371595497580

Težko je priti do njiju in ju pri tem še ne dodatno ogroziti pred padajočim kamenjem. Od zgoraj se vidi, da Matej, ki nezavesten leži na polici močno krvavi iz stegna. Najverjetneje je prelomljena stegnenica. Iz zasilnega štaba, ki sva si ga s Srečem uredila pri Jurju v Kamniški Bistrici skušam po radijski postaji priklicati Dejana, ki vodi reševanje v Kurji dolini. Signal ne gre čez. Preveč preprek. “Sranje je”. Premaknem se nekoliko stran od doma in ga za silo ujamem. Dogovoriva se, da mi takoj javi, ko bo vedel položaj in lahko predvidel čas reševanja. Treba je obvestiti kamniško NMP.

img_20190518_093135

Oblačim rdečo puhovko. Veter brije in zebe me. Tadej odpre Frutabelo in zagrize v sadno-jogurtovo sredico. Te čokoladice so mi bile vedno najboljše. Matej pripravlja vrv, na katero bomo navezali mladega Francoza in ga pospremili v dolino. Model pa prav počasi pakira nahrbtnik. Rahlo me že mineva potrpljenje. S Tadejem mu oblečeva oranžen Petzlov plezalni pas. “Pa kaj imaš ti v žepih. Daj pospravi v nahrbtnik, ker ti ne moreva obleči pasu” cvilim, ko z rokavicami vlečem “šnole”, da bi zaprl pas. “This is my little Padinggton” pove v Allo Allo angleščini in iz žepa potegne oguljenega medvedka. Spogledamo se in cinično nasmehnemo. Pacient. Pri svojih 22. bi moral iz žepa potegniti “fotko” od ljubice, ne pa zdelanega plišastega medveda.

20190518_111528

“Baza javi se, baza javi se” kliče Miš.
“Povej Francl” medtem ko iščem svinčnik.
“Našli smo ga, pes ga je zavohal. Se ne odziva, sicer diha. Očitno je padel čez balvan, ker ima razbito glavo. Čim prej najdi zdravnika, da bi prišel sem.” zahrešči po radijski postaji.

“Iglič, pridi do štaba, vzemi Navarro in “šibaj” do odcepa čez Predaselj, te že čakajo. Našli smo izgubljenega in je hudo poškodovan” dajem navodila in z enim ušesom prisluškujem Sreču, ki se pogovarja z Markom. Njegova psička Lily je v zahtevnem območju Črnega plazu našla drugega pogrešanega moškega, ki ima poškodovano desno koleno.

img_20190517_014704

Sestopamo po planinski poti s Kokrškega sedla. Zima je, pot je pomrznjena. Čudne razmere so letos. Toliko snega, pa maja smo že. Baptist se počasi vali po poti in z gojzarji zadene skoraj vsak kamen. Ta človek bi se spotaknil še na črti košarkarskega igrišča. Vedno več je takšnih intervencij. Ljudje “bluzijo” po hribih. Nekaj dni nazaj smo reševali očeta in šestletnega sina. Rusa, ki sta šla z Velike planine v neznano, zdrsnila, in sama sreča je bila, da smo ju našli živa.

grs5-01.jpg

Berem odzive na forumu, ki se ponavljajo iz leta v leto in glavno vprašanje – Zakaj se jim ne zaračuna?! V Avstriji se reševanje zaračuna, tam od 3000 € naprej stane. Če si zavarovan za reševanje v gorah in ni bila prisotna malomarnost zaradi neprimerne opreme, neupoštevanja trenutnih razmer, neznanja …, stroške krije zavarovalnica, sicer “I am sorry …” Število nesreč narašča tudi v Avstriji, ni razlike, ne glede na to, da imajo plačljiv sistem reševanja. Je pa zadoščenje. Vzgojna kazen. In Slovenija s takšno uredbo ni unikum v evropskem prostoru in med alpskimi državami.

20190518_114300

Bela statična vrv drsi čez Petzl ID. Iz nje “šprica” voda, sliši se tanek zvok, napeta kot struna gre čez rob preko zaščitnih želv in se z osmico preko alu-vponke vpne v paw ploščico. Nekaj metrov stran se sveder z vidia konico počasi pogreza v mehko apnenčasto skalo. Slišita se zvok kladiva in ječanje vijaka, ki izginja v luknjo. Klik vponk, najlonski trakovi, tritočkovno sidrišče. Močna roka ovita v usnjene rokavice centimeter za centimetrom podaja vrv v desonder. Na drugi strani je njegov kolega, pripet je na nosila, v katerih leži poškodovani alpinist. Zdravnik ga skuša intubirati, težko je viseti na vrvi sredi previsne stene in mlado človeško telo obdržati pri življenju …

img_20190512_184817

Fantka posadimo na štor pokrit z lišaji. Njegove velike temne oči iščejo očeta. Trese se. Nekaj ur je bil na ozki polički in se ni smel premakniti, saj bi zdrsnil v globino, kjer bi se njegovo malo telo razbilo na trdih skalah … Premražen, prestrašen. S Polijem mu očistiva čevlje, v katerih je polno listja in blata. Primem ga za roko in ga peljem po planinski poti. Za mano je Irena, ki je malega oblekla v svoja oblačila, da mu je bilo vsaj malo toplo. Hoja ga bo ogrela. Učiva se rusko, toliko da mine čas. Tadej in Primož iščeta izgubljen nahrbtnik v katerem imata dokumente, denar, telefon … Oče pa je na kratki vrvi v rokah Mateja. Pol ure sestopa še imamo, Ravnikar že ogreva avto …

img_20190518_121031

Vidim rdeče hlače in rumeno čelado, ki išče pot v gostem podrastju. Takoj za njim celo moštvo z nosili UT na kolesu od samokolnice. Po nekaj urah jim je uspelo se prebiti po zahtevnem in strmem terenu, polnem podrtega drevja in visokega grmovja. Pripeljali so našega 77 letnega Simona, ki se je izgubil v času, poškodoval koleno in ima kljub temu nasmešek na obrazu …

Alpinista slečeta plezalni pas, odpneta čeladi in jo pospravita v nahrbtnik.

20190518_092155

Marjan in Vesna na lesene mize postavita toplo joto. Noro dobra je. Nekoliko kasneje se prileže črna tekočina z vrhunsko “kremšnito” katere okus se nežno izgubi v citrusu, bel sladkor v prahu pa se lepi na ustnico.

img_20190517_175351

Petek je, ob devetih se “privlečem” do službe, medtem ko naš plišasti Paddington še sladko spi v domu na koncu Kamniške Bistrice. Malo čutim ramena, ker sem nesel dodatni nahrbtnik, v katerem je imel naš nočni trener zalogo hrane, pa še na trdo kuhana jajca sva pazila s Tadejem, da mu jih ne bi zbila. “Kurja”, da se razume, saj predvidevam, da njegova, po vsem prisotnem plišu, se verjetno še niso spustila v mošnjo.

img_20190428_132319

… štiri zgodbe. Dve izmišljeni in dve resnični. Dve resnični in dve izmišljeni. Vseeno kateri kombinaciji bi vzel, vse štiri so se že zgodile – enkrat srečno, drugič s solzami v očeh. Poškodovana alpinista in pogrešani osebi so bili naša redna vaja, ki jih redno izvajamo zato, da smo lahko najboljši, da se poznamo in zaupamo, da imamo tehniko v rokah … Velike temne oči in oče sta vse to doživela in samo zaradi nas, se lahko danes nasmehneta in veselita skupaj. Kdo ve, kam ju bo vodilo življenje. Mladi Francoz bo najverjetneje še naprej potoval po svetu, štopal in občasno zavil v kakšne gore, in če mu bo sreča naklonjena, bo svojega plišastega medvedka zamenjal za dekle svojih sanj. V petek smo mu te sanje podarili …

20190518_092205-1

Delo gorskih reševalcev je timsko delo in čeprav se naše objave večkrat berejo v prvi osebi, gre zgolj za osebne občutke, doživljaje, trenutke … In kot sem že večkrat povedal, v čast in veselje mi je, da lahko soustvarjam z Matejem, Markom, Marjano, Simonom, Matjažem, Primožem, Ireno, Francem, Srečom, Janezom, Cenetom, Jernejem, Vladom, Urbanom … Brez njih bi bil samo osamljen Messi pred živim zidom.

Besedilo: Matjaž Šerkezi
Fotografije: Marjana Hostnik, Franc Miš, Marko Petek, Boris Bodlaj in Matjaž Šerkezi

Čaven – Kralj Vipavske doline (vabilo na MTB turo 25. 5. 2019)

Čaven velja za eno najlepših razglednih točk nad celotno Vipavsko dolino, saj pogled od tam sega vse do Jadranskega morja, jasno pa se vidi čisto celo dolino. Sodeč po podatkih, Čaven leži na nadmorski višini 1242 metrov, njegov najvišji vrh se imenuje Veliki Modrasovec, če pa hočemo imeti najboljši pregled, je najbolje, da se odpravimo na vrh, imenovan Kucelj.

Na turo se bomo podali iz Ajdovščine.

Kdaj: 25. maja 2019

Zborno mesto in točen čas bosta sporočena prijavljenim.

20161031_125940.jpg

Trajanje: 6 do 7 ur
Dolžina: 42 km
Najvišja točka: 1355 m (1531 m vzpona)

Težavnost: kondicijsko zahtevna tura, vzpon V4, spust S4.

Podlaga: 40 % asfalt, 30% utrjen makadam, 20% kolovoz, 10% pot

2019-05-15_15-41-25.jpg

Obvezna oprema:

  • tehnično brezhibno gorsko kolo s profiliranimi gumami in vsaj sprednjim vzmetenjem,
  • kolesarska čelada, rokavice, očala, primerna oblačila (rezervna in topla),
  • rezervna zračnica primerna kolesu, tlačilka,
  • zadostna količina hrane in pijače,
  • članstvo v PZS za leto 2019,
  • smeh in dobra volja.

Hrana in pijača: iz nahrbtnika. V koči na Čavnu možno dotočiti tekočino in kupiti hrano.

20161031_143751.jpg

Opomba: izlet bosta vodila turno kolesarski vodnik pripravnik Matjaž Šerkezi in pomočnik TKV1 Simon Berlec v sodelovanju s kolesarskim vodnikom PZS, Matejem Hartmanom-Mah.

Prijave in informacije: Prijave so obvezne do zapolnitve prostih mest (20), na naslednji povezavi: https://forms.gle/Jv4bzHZ4ENsjx32R7 do torka, 21.05.2019, do 18. ure. S prijavo udeleženec potrdi, da se zaveda zahtevnosti ture ter izpolnjuje zdravstvene, fizične in tehnične pogoje za varno sodelovanje.

Za prevoz in stroške poskrbi vsak sam. Tura je brezplačna za udeležence.

Dodatne informacije na e-naslov: matjaz@serkezi.si

Rezultat iskanja slik za pd kamnikUdeleženec je dolžan upoštevati navodila in odločitve vodje ture. V primeru slabih vremenskih razmer bo tura prestavljena, vsi prijavljeni bodo o tem obveščeni. Vodnik si pridržuje pravico, da udeleženca na začetku ture zavrne zaradi neprimerne opreme.