Morda res nismo najboljši kolesarji, smo pa Kamničani vsekakor dober team, kaj dober, vrhunski

Od 14. do 15. junija 2019 je potekal 26. Pohod razuma, volje in moči – Brajnikov memorial 2019. Tekmovanje velja za eno najtežjih športnih preizkušenj pripadnikov vseh varnostnih struktur v Sloveniji: Policije, Slovenske vojske, Uprave RS za zaščito in reševanje in gorskih reševalcev. Poteka v spomin na pokojnega policista, gorskega reševalca in gornika Mitjo Brajnika, ki je življenje izgubil v tragični nesreči ob usposabljanju gorskih reševalcev na Okrešlju 10. junija 1997.

Letos se je na zahtevno dvodnevno traso na območju Bleda, Bohinja in Julijskih Alp podalo 26 ekip. Dva dni smo tekmovalci preizkušali svoje fizične in psihične zmogljivosti v plavanju, kolesarjenju, teku, gorskem pohodu, veslanju, prečenju reke ter preizkusu vzdržljivosti in znanja iz prve pomoči.

Društvo GRS Kamnik smo zastopali Matej Bizjak, Tadej Trobevšek, Primož Lavrič in Matjaž Šerkezi. Matjaž Ravnikar pa je kot že nekaj let do sedaj bil eden izmed mnogih sodnikov na trasi, kjer poteka tekmovanje.

Od leve: Matej Bizjak, Tadej Trobevšek, Primož Lavrič in Matjaž Šerkezi

Prvi dan smo tekmovalci plavali v Blejskem jezeru od Male Zake do Velike Zake, nato kolesarili proti Zasipu, Žirovnici in Završnici vse do Smokuške planine. Od tam smo se podali na gorski pohod proti Vrtači do Stola, se spustili mimo Valvazorjevega doma do križišča cest pod Javorniškim jezerom.

Ko “crkne” tudi Bizjak (foto: Tadej Trobevšek)

Tu smo ponovno sedli na kolo, se odpravili do Jesenic preko Save v smeri Blejske Dobrave, zavili proti Mojstrani in kolesarili po dolini Radovne do t. i. Pokljuške luknje, kjer smo pustili kolo in nadaljevali z gorskim pohodom do Zatrnika. Prvi dan tekmovanja, ko smo premagali okoli 3000 m višinske razlike, smo zaključili s streljanjem na biatlonskem strelišču na Pokljuki.

Naslednji dan smo zgodaj zjutraj pretekli traso ob Bohinjskem jezeru od gostišča Kramar do kampa Zlatorog. Od tu smo preveslali jezero do mostu pri cerkvi Sv. Janeza, tekli do gostišča Kramar in tekmovanje nadaljevali s kolesarjenjem prek Bohinjske Bistrice do Oblakove planine. Od tu smo nadaljevali z gorskim pohodom prek Planine Ricman, Planine Prihod, mimo Tolstega vrha pod Taležem do mostu v Ribnem, kjer smo prečili reko Savo, tekli okoli Ribenske gore do prireditvenega prostora pod Ribensko goro, kjer smo tekmovanje zaključili z opravljeno spretnostno nalogo.

Organizator je poskrbel za res zahtevno traso in vrhunsko organizacijo, svoje pa je dodalo še neizprosno vreme, saj je huda vročina od tekmovalcev zahtevala vrhunsko pripravljenost. Že samo dejstvo, da je prvi dan tekmo zaključila le polovica ekip (ekipo so sestavljali štirje člani) znotraj predvidene časovne zapore, govori o zahtevnosti. Praktično smo bili ves čas v “rdečih” številkah in ko je nekdo od nas imel krizo, mu ni šlo, preprosto ni bilo časa za solzice in pomilovanje, ampak smo ga prijeli za rit in tiščali v klanec, zraven pa bodrili z besedami, da naj ne bo “softič”.

Kamniški gorski reševalci smo zasedli skupno odlično 4. mesto, v posameznih disciplinah oz. etapnih razvrstitvah pa smo tek zaključili kot 2., veslanje in gorski pohod (tek) pa kot 3., kar dokazuje, da smo odlično pripravljeni in predvsem, da znamo dobro medsebojno sodelovati.

S tem smo tudi pokazali, da v profesionalnih varnostnih in reševalnih strukturah, kjer delujemo kot prostovoljci, ne popustimo. Preprosto zato, ker takrat, ko imamo v gorah ponesrečenca iz sebe izvlečemo najboljše in predvsem kot odlična ekipa, ki se dopolnjuje takrat, ko nekdo ne zmore več in mu pomaga, da zna iti preko sebe.

V spominu imam prizor s tekme, ko v najhujši vročini poganjamo pedala v klanec in se mimo pripelje ekipa rivalov stanovskih kolegov in eden izmed njih reče: “Dobro kolesarite, ampak mi smo boljši!” V cilju so bili za nami. Morda res nismo najboljši kolesarji, smo pa Kamničani vsekakor dober team, kaj dober, vrhunski.

Besedilo: Matjaž Šerkezi
Fotografije: Tadej Trobevšek in Matjaž Šerkezi

Opomba: Del besedila o trasi povzet po https://www.brajnikovmemorial.com/

Transgrancanaria: Ultratekaški podvig treh Slovencev

Transgrancanaria 2019 je potekala med 20 in 24. februarjem 2019 na otoku Gran Canaria v šestih različnih dolžinah (17 km, 30 km, 42 km, 65 km, 128 km in 264 km). Barve Slovenije so zastopali trije Slovenci in sicer kar dva Kamničana Mih Lindič in Matjaž Šerkezi in Unčan Srečko Deželak. Vsi trije so se kot edini predstavniki naše države udeležili najdaljše in najtežje ultra preizkušnje – 264 km in kar 13256 v. m.

img_20190220_140118

Gre resnično za najtežjo progo, ki sem jo kadarkoli imel možnost preizkusiti na neki uradni tekmi. Le ta ni označena z zastavicami, ampak pred štartom prejmeš GPS sled, ki si jo namestiš v Garminovo napravo in to je tvoja edina zaveznica na sami poti, poleg tega pa si označen s sledilcem, ki ves čas komunicira z bazo in sporoča lokacijo.

img_20190222_052604

Štart je bil v sredo ob 9. uri. Vsega skupaj nas je bilo prijavljenih 92 tekmovalcev iz vsega sveta, na štartu nas je stalo 88. S sabo moraš imeti obveznih 3 l tekočine in opremo za preživetje; na koncu nahrbtnik tehta nekje do 6 ali 7 kg, dobiš tudi tiskano karto v merilu 1:20 000, s katero pa si bolj težko pomagaš. Prva postaja je namreč šele na 70 km in do tja praktično teren ne pusti dihati. Ves čas moraš biti pozoren, da ne zaideš s poti ali spregledaš odcepov, ki so nelogično postavljeni in lahko na pregledni poti naenkrat zaviješ z nje v čisto grmovje, med kaktuse …

Transgrancanaria 2019

Že takoj po prvih 13 km je bilo prvo presenečenje in sicer 3 km dolg kanal, tunel, v katerem je bilo do kolena mrzle in kalne vode. Sicer se je ves čas menjala podlaga od peščene, do gruščnate, nekaj po gozdu, skalah, med travo in tropskim grmovjem, bambusovo džunglo. Čez dan so bile temperature do 28 stopinj, čez noč pa je znalo biti dokaj hladno in vetrovno. Na celotni poti si moral sam poskrbeti za vso logistiko, zunanja pomoč je bila prepovedana in si hrano in pijačo sproti bodisi kupil v trgovini, ko je pot šla čez vas ali mesto, vodo pa sem sam dolival kar iz potokov in jo razkužil s tabletami ali pa si si jo lahko pustil na petih postajah, ki so bile predvidene po celi dolžini proge.

Transgrancanaria 2019

Osebno sem se odločil za taktiko v enem kosu in sicer brez spanja, kar mi je zadnji dan povzročalo precejšnje težave, da sem se prepričal ostati buden in nisem zaspal med tekom in hojo. Kot zanimivost lahko povem, da smo se zadnje etape vsi trije lotili skupaj in vmes sem se pogovarjal z dekletom, ki se je od nekod pojavila in mi je šla na živce, ker je hodila z nami (v resnici je sploh ni bilo); Srečkota sem skoraj prepričal, da nas opazuje NLP in z nami komunicira, v resnici pa je bila čelna svetilka enega od organizatorjev, ki nas je čakal na grebenu in pravilno usmeril po zelo zahtevnem skalnem terenu. Sreča, da je bil tako daleč, da ga ni zadelo kamenje, ki sem ga metal v NLP.

Transgrancanaria 2019

Stojim na skali in zrem v temno globino ter na glas razmišljam kako škoda, da imam prazno Led Lenserko, ki bi sedaj posvetila v globino namesto te medle Petzlove svetlobe. Srečko in Mih iščeta pot in vsake toliko časa slišim ko kdo “zajamra”, ker se mu obrne skala. Nekako se “zbrihtam” in vprašam kaj iščeta, ker kot, da sta nekaj izgubila. “Ja, kaj, kaj, pot v dolino” reče Srečo. Vprašam ali imamo kakšno informacijo kam moramo iti, ker sem med tem časom pozabil, da hodimo po gps sledi.

img_20190221_191456

“Sled, piz … kaj je s tabo?!” mi reče Srečko. “Ja, zakaj pa ne rečeta”, pogledam Garmina, se obrnem in grem. “Pridita, tukaj je pot” še zakličem.

Lahko trdim, da glede na vse skupaj in tudi v razgovoru s Srečkom, ki je organizator kar nekaj tekaških druženj in trail tekov v Sloveniji, da gre za izjemno zahtevno preizkušnjo, kateri trenutno ni primerjave v Sloveniji ali sosednji Hrvaški. Razlog je predvsem v spremenljivi klimi, raznoliki podlagi, neoznačeni progi, ki zahteva izjemno poznavanje in delo z GPS napravami, sicer cilja ne vidiš in popolni samooskrbi brez zunanje pomoči, ki zahteva dodatno logistično načrtovanje, saj moraš predvideti prehrano, kje boš prišel do tekočine itd.

img_20190224_103029

S celotno dolžino proge smo vsi trije kot posamezniki opravili v času 78:33:09 in skozi cilj ponosno pritekli s slovensko zastavo in zasedli 22. mesto (ker smo imeli isti čas) od 56 uvrščenih posameznikov, ostali so odstopili.

img_20190222_005503

Uradna dolžina proge je bila 264 km (moj Garmin Fenix 5X pro pa je pokazal 291 km – razlog je bodisi v občasno slabem sprejemu satelitov in posledično skakanju sledi in v iskanju prave poti), premagati smo morali 13.256 višinskih metrov, osebno sem porabil 20.438 kcal (povprečen odrasli moški mojih dimenzij (173 cm, 64 kg, zmerno aktiven) jih dnevno porabi 2.398 (100 g Milka čokolada jih vsebuje cca. 500 kcal). Zabeleženih je bilo 377.777 korakov (dnevno jih v normalnem življenju naredim povprečno 15.000).

Transgrancanaria 2019

Oprema je bila izbrana. Za navigacijo pride v poštev samo Garminova naprava kot je Fenix 5X Plus zaradi avtonomije, natančnosti in občutljivosti sprejemnega čipa GPS, GLONASS in GALILEO, možnosti naloženih topografskih kart in hitrem procesiranju, obdelavi in hranjenju podatkov; oblačila in nahrbtnik Instinct Prosti čas Kamnik, ki ne žulijo tudi po več urah nošnje, nogavice Polzela, energijska prehrana Fritid, vezana izključno na izotonične napitke, ostala prehrana je bila vsa normalna (kruh, makaroni z omako – v obliki dehidriranih porcij, ki se polijejo z vodo in so po desetih minutah pripravljeni za uživanje, tople juhe, limonin sok za nevtralizacijo kisline). Določeno opremo pa smo prilagodili in naredili sproti – Mih je npr. na supergih odrezal peto, iz puloverja pa si je naredil tekaške rokavčke … Sam sem npr. presekal superge Inov, jih vrgel v smeti, na srečo imel s sabo še ene dotrajane v torbi na predzadnji postaji, z njimi prišel do cilja in jih zaradi razpadanja vrgel v smeti.

resized_20190223_152349_6568

Velika zahvala našim družinam za podporo in tisti peščici posameznikov, ki so verjeli v nas in nas podprli in jih tukaj zaradi uredniške politike ne moremo omeniti. Hvaaalaaa …

Bila je preizkušnja, ki je nihče od nas ne bo pozabil in med nami so se utrdile prijateljske vezi, saj smo skupaj morali preživeti v izjemni naravi.

52602170_10218092322445664_3350629495143923712_o

Rezultati

Besedilo in fotografije: Matjaž Šerkezi

Ja, Šerki “laufa” na “špeh” in pivo; pač starega dizlovega motorja ne moreš navaditi na zanič bio-gorivo.

Tečem ob obali zadnjih 40 km Dalmacija Ultra Traila. Za mano je že krepkih 120 km in več kot 6000 višinskih metrov. Noge me pečejo, pred mano pa se vijuga dolga obala. Prijetno toplo je, misli pa se hočejo ukvarjati s preostankom kilometrov. Ne popustim njihovemu škodoželjnemu poskusu. Med drugim mi je zmanjkalo tudi vseh škatlic v katere zapiram bolečino.

img_20181021_144411_532

Nekje na polovici se me je lotila slabost in celih 17 km nisem vase spravil niti grižljaja, še s tisto redko tekočino, ki sem jo nekako spravil po osušenem grlu, sem okrasil vse grmičke, saj je telo ni sprejelo. Še sreča, da ni bila odprta sezona lova na jelena, saj bi me lahko kdo zamenjal ob glasnem napenjanju, ko je trebušna prepona iztiskala že skoraj žolč. Pa je na postaji topla goveja juha in nekaj makaronov s paradižnikom naredila balzam za želodec in od tam naprej je samo steklo. Sedaj razumem, zakaj mora biti voda stekleničena in ne iz pipe. Na predzadnji postaji srečam Belija in Mirana, ki mi v roke potisneta brezalkoholno Žujo. In potem se mi odpre svet do cilja. Ja, Šerki “laufa” na “špeh” in pivo; pač starega dizlovega motorja ne moreš navaditi na zanič bio-gorivo.

 

20180429_101139

Tekmovanj se izogibam, predvsem tistih s poudarkom na množičnosti in športnem marketingu. Ljubljanski tek trojk požrem s cmokom v grlu, ker gremo skupaj z otroki, Mekinjski tek pa, ker so domači ljudje s katerimi se srečujemo na Zimski ligi na Sv. Primoža. Nekako mi ne sedejo klovni vseh vrst, ki se derejo na startu, pogledi na posamezna dekleta “okrencana” s “kinezio tejpi” na mestih, kjer na moje dokaj dobro znanje anatomije ni mišic oz. le te ne sodelujejo aktivno pri teku, pa mi daje priokus izbora najlepših deklet na pamfletu komendskega kmetijskega sejma.

20180512_141949

Vse skupaj pa ob štartnem poku zdirja v neznano s tempom Usaina Bolta in tekaško pametjo tretješolca na šolskem krosu, katerega zmanjka že prvi krog, saj se je presneto uštel pri dolžini. Všeč mi je razmišljanje tekaškega ultra guruja Petra Macuha: “Kar počasi, do petdesetke bodo vsi odstopili.” Do sedaj se je to vedno uresničilo.

hdrpl

In ravno iz tega so mi všeč ultra teki, ker se jih udeležijo resni športniki, dekleta in fantje, ki imajo za sabo izkušnje in že po stasu in obnašanju veš, da nisi na paradi ljubezni v Berlinu.

hdrpl

Poleg vsega je na dolgih tekih pomembna vsaka malenkost. Če si na začetku prehiter, boš dobil revanš na koncu; če premalo piješ in ješ, kaj kmalu tega sploh ne boš več mogel, pa če si boš še tako želel; če si izbral napačno opremo, boš v najboljšem primeru poslušal šumenje nahrbtnika, v najslabšem pa boš zvečer tulil pod tušem z občutkom, da ti gorijo jajca, nohti pa bodo spreminjali barvo od rdeče do črne.

 

rhdr

… in tako pridemo do nekaj opreme, ki skupaj z mano obira poti po naših gorah in ki sta jo mi na test prijazno odstopila Boris in Uroš.

Nahrbtnik Instinct Eklipse 12 L
Moj prvi tekaški nahrbtnik še sedaj sameva doma v kotu in včasih se v njem znajde hrana za psa in me spominja na mojo prvo daljšo tekaško preizkušnjo, ko sem ga moral poslušati celih dvajset ur, kako skače levo in desno po hrbtu, kasneje pa sem moral vzeti “tretma” masaž za ramenski obroč pri Mileku v Kamniku. Tako kot nahrbtnik za v gore, je pri tekaškem nahrbtniku pomembno predvsem to, da dobro sedi na hrbtu in da med tekom ne moti, ne skače … kot da ga ni.

 

qrf

Nahrbtnik Instinct Eklipse vse to preprosto je. Obstaja v štirih različicah in sicer v: 3.1 l, 4.5 l, 7 l in 12 l. Za daljše teke je vsekakor priporočljiv z 12 l volumnom saj vanj lahko spravimo vso potrebno zaščitno opremo, tekočino in hrano za dolgo pot.

in_bag_ek_2

Posebej uporabni so žepi na naramnicah, kamor lahko spravimo manjše količine hrane za sproti, meni pa so še posebej ljubi, saj imam tam slušalke, piščalko, magnezijo, kadar je z mano pes Chilli pa še brikete in vrečke za pobiranje iztrebkov. Na vrhu je mreža v obliki žepa z volumnom 1.5 l, kamor lahko brez snemanja nahrbtnika spravimo kos oblačila, kot so rokavice, kapa, pozimi pa tudi derezice, ki so obvezen del opreme gorskih tekačev.

20181020_080413

Hrbtišče je zračno in lepo sedi na hrbtu, seveda je potrebno biti previden pri zlaganju opreme vanj, saj kot večina tekaških nahrbtnikov nima trdne strukture in kaj hitro lahko kakšna čelna svetilka začne pritiskati na rebra. S svojimi 380 g za 12 l volumna sodi med lažje nahrbtnike in teža ni zanemarljiv podatek. Sam sem večkrat tehtal tudi baterije AAA in razmišljal ali jih vzeti s sabo ali ne, šteje pač vsak gram. Naramnice dodatno pričvrstimo z dvema vodoravnima trakovoma, ki sta gibljiva tudi po višini, kar je še posebej pomembno pri ženskah. Na teh trakovih sem morda le pogrešal piščalko, ki je danes že del vsakega nahrbtnika.

piscalka_02
Vir: ocistimogore.si

Praktične razlage, zakaj je nima ta nahrbtnik nisem našel, morda stvar razvoja. Nahrbtnik ima prostor za meh z vodo, ki ga sam vedno manj uporabljam, saj prvič nimam kontrole porabe, voda se ves čas premika, hkrati pa moram vsakič izvleči cel meh za polnjenje in po možnosti še kakšen del opreme, da polnega lahko vstavim nazaj. Zakomplicirano, ko je človek brez volje že za sedenje.

in_acc_hc3_7

Namesto meha uporabljam Hidrapack Instinct 600 ml – stisljive steklenice s silikonskim cucljem, ki jih imam vedno pri roki oz. sta spravljeni v sprednjem žepu na naramnicah. Tako imam lahko v eni vodo, ki mi služi tudi za umivanje, v drugi pa izotoničen napitek. Nahrbtnik ima tudi enostaven sistem za pripenjanje palic, ko le teh med tekom ne potrebujemo. Z enim stavkom; minimalističen nahrbtnik, ki s svojo preprostostjo in dodelanimi sistemi zadovolji še tako zahtevnega uporabnika. In zelo pomembno – ne omejuje svobode gibanja.

Lastnosti:

  • Volumen: 12 l.
  • Teža: 380 g.
  • Skupno število glavnih žepov: 11 (6 spredaj + 5 zadaj); število skritih žepov: 8 (3 spredaj + 5 zadaj).

Spredaj:

  • 2 hidratacijska žepa (združljivo s 650 ml mehko plastenko in steklenico – priporočamo Hydrapak).
  • 2 žepa za shranjevanje hrane +600 ml.
  • 2 ramenska žepa z zadrgo +150 ml + piščalka.

Zadaj:

  • 1 zgornji vodoravni žep + 1,5 l dostopen brez odstranjevanja nahrbtnika.
  • 1 vodoodporen navpičen žep z zadrgo +2,0 l, združljiv z mehom za vodo.
  • 1 vodoodporen glavni žep z zadrgo +3,7 l.
  • 100% 30D najlon 6.6 Cordura ripstop + silikonska obloga: izjemno lahek in odporen.
  • 5 notranjih mrežnih predelkov.
  • 1 žep z zadrgo z neposrednim dostopom.
  • 2 prekrivajoča se spodnja vodoravna žepa +1,5 l, dostopna brez odstranjevanja nahrbtnika.
  • 3 pritrditve za palice – spredaj in zadaj.

Prilagajanje in prileganje:

  • 2 elastični kompresijski vrvici za zadnji zgornji in spodnji žep.
  • 2 “dvojni S” elastična križna šiva za stransko prileganje.
  • 2 nastavljiva prsna trakova: prileganje po meri, navpično in vodoravno.

Majica Instinct Sensation ICE
Ko sem začel bolj pogosto zahajati v gore, sem si vedno želel, da bi imel oblačila, ki me ne bi ovirala. Prve vzpone v steni sem naredil z madžarsko trenirko Adidis in modro srajco iz flanele, kasneje pa celo dobil prve “hribovske” hlače – vijolične kot Milka čokolada s črno krpo na kolenih in ko sem pozimi v steni Raduhe po prebivakirani noči začel plezati, sem jih moral najprej v kolenu prelomiti, ker so čez noč dobesedno zmrznile od moče in da sem se lahko sploh začel gibati. Kasneje smo se dokopali do prvih “švic” majic, ki smo jih kupili v Avstriji in so bile odlične predvsem zato, da na zimskem bivaku nisi zaspal, ker si se praskal kot bi imel bolhe.

20180121_125221

O majicah kot je Instinct Sensation smo lahko samo sanjali. Ne samo, da mi je všeč kombinacija rumene in modre barve, majica je prijetna za nošnjo in tudi, ko je mokra, ne daje občutka mraza. Dovršen kroj, ki se oprime telesa in mu nudi udobje in prijeten občutek. Mrežni deli na hrbtu in straneh aktivno odvajajo pot in skrbijo za konstantno temperaturo, ki jo lahko dodatno nadziramo z zadrgo na ovratniku. Na sprednjem delu najdemo manjša žepa za kakšen gel ali tablico čokolade.

Majica Instinct enako kot nahrbtnik vsekakor odtehta in upraviči svoje ime tudi na najtežjih tekaških preizkušnjah.

Lastnosti:

  • NILIT Aquarius: vlakna zagotavljajo večjo mehkobo in zračnost.
  • 2 sprednja žepa, vsak +200 ml.
  • Anatomsko oblikovan ovratnik.
  • Dolga 3/4 zadrga za idealno kontrolo temperature.
  • Posebna trebušna plošča: proti temperaturnim nihanjem.
  • Edinstven stranski mrežni del: termoregulacija in kontrola znojenja.
  • Hrbtni mrežni del: kontrola znojenja in ustrezno odvajanje toplote.

Majica, nahrbtnik in stisljiva steklenička so na voljo v trgovini Prosti čas v Kamniku ali preko spleta www.prosticas.si. Članom Planinskega društva Kamnik priznajo dodaten popust.

fshbty

Kot zelo zahteven uporabnik športnih oblačil in opreme se še enkrat zahvaljujem trgovini Prosti čas iz Kamnika, za možnost testiranja.

Tako nahrbtnik kot majica, bosta z mano tekla na zame doslej najtežji tekaški preizkušnji v februarju na Gran Canariji – TRANSGRANCANARIA 360º 269 km in nekaj več kot +12000 višinskih metrov, brez dodatne pomoči – preprosto sam in le z najboljšo opremo na lasten pogon.

perfil_269km

24. novembra se pričenja 10. Zimska liga k sv. Primožu

V soboto (24. 11. 2018) se bo začela že 10. zimska liga na Sv. Primoža, pod okriljem Kluba gorskih tekačev Papež.

Dobimo se ob 9. uri na Vegradu od kjer bomo vsak po svojih močeh tekli do cerkve Sv. Primoža.

… in tako bo naslednjih petnajst sobot ponovno v znamenju švica, boja, smeha, mraza, preklinjanja klancev in sreče na vrhu. Vabljeni vsi ligaši, da se znova srečamo in “prepucamo” naše mehove, zbistrimo glave in se predvsem družimo.

Začetek lige (1. vzpon): 24. 11. 2018
Število vzponov: 15
Zadnji vzpon (15. vzpon): 2. 3. 2019
Start: vsako soboto (od 24. 11. 2018 do 2. 3. 2019) ob 9. uri izpred doma na Vegradu.

10. zimska liga k Sv. Primožu bo tudi letos popestrena s tematskimi vsebinami:

Datum Aktivnost
24.11.2018 Otvoritev lige – FRITID Lab – športna prehrana ali kako se napolniti z energijo.
01.12.2018 2. izvedba 10. zimske lige – Miklavževa sobota.
08.12.2018 3. izvedba 10. zimske lige.
15.12.2018 »Štumf« liga (tek v nogavicah, po želji bosi …) na Sv.Primoža.
22.12.2018 Dobrodelna zimska liga – Lions klub Kamnik.
29.12.2018 2. FRITID dogodek – podelitev športnih majic naključnim (žrebanje) udeležencem 10. zimske lige Sv. Primož.
05.01.2019 7. izvedba 10. zimske lige.
12.01.2019 Nočna izvedba 10. zimske lige Sv. Primož.
19.01.2019 9. izvedba 10. zimske lige.
26.01.2019 10. izvedba 10. zimske lige.
02.02.2019 11. izvedba 10. zimske lige.
09.02.2019 Kulturno obarvana 10. zimska liga Sv. Primož (vodja Mira Papež).
16.02.2019 13. izvedba 10. zimske lige.
23.02.2019 14. izvedba 10. zimske lige.
02.03.2019 Zaključek 10. zimske lige na Sv. Primožu – tek trojk, peka šmorna in proteinskih FRITID vaflov, podelitev priznanj.

Pravila:

  • Lahko hodite oz. tečete od Vegrada k Primožu po cesti naokoli, brez bližnjic. Čas si meri vsak sam. Štart je skupinski. Izjeme so otroci in starejši, ki hodijo in lahko štartajo pol ure prej. Štart po 9. uri se ne šteje. (Fair play velja!)
  • V okrepčevalnici Pri Petru bo knjiga, kamor boste vpisali svoj čas – le-ta bo na voljo od 9. do 10:30. ure (za rezultate skrbi Igor Alpner). Kasnejši vpisi v knjigo niso možni. Prav tako se ne štejejo časi izven določenega datuma in časa.
  • Za končni rezultat se upošteva povprečje najboljših 10 vzponov. Tek trojk se v povprečje ne šteje.

Razglasitev rezultatov bo na zadnji izvedbi 10. zimske lige.

  • Vsi otroci, ki bodo sodelovali na sedmih (7) izvedbah zimske lige bodo prejeli medaljo 10. zimska liga Sv. Primož in praktično nagrado.
  • Pokale prejmejo (udeležba na desetih (10) izvedbah 10. Zimske lige Sv. Primož):
    • Dekleta mlajša (letnik 2008 in mlajši).
    • Dekleta starejša (2004 do vključno 2007).
    • Fantje mlajši (letnik 2008 in mlajši).
    • Fantje starejši (2004 do vključno 2007).
    • Ženske (prehodni pokal).
    • Moški (prehodni pokal).
  • Posebne kategorije (udeležba na sedmih (7) izvedbah 10. Zimske lige Sv. Primož):
    • Tekač prav posebne sorte (šport invalidov).
    • Tekaška korenina (najstarejši udeleženec zimske lige).
    • Cici-polžek tekač (najmlajši udeleženec zimske lige).
  • Športno srce (pokal se podeli za udeležbo na vseh izvedbah 10. zimske lige in po presoji organizacijskega odbora).

Organizacijski odbor lige si pridržuje pravico spremembe oz. zamika štarta ob predhodni najavi.

Vse dodatne informacije na FB profilu Zimska liga Sveti Primož nad Kamnikom in Tekaškem forumu.

Vabljeni!

Za organizacijski odbor Matjaž Šerkezi.

KGT Papež in organizacijski odbor.

Sponzorji 10. zimske lige Sv. Primož: 

logopapez-1462349273 Papež Potokar Nina s.p., Avtoličarstvo – Avtokleparstvo Papež

Avtoličarstvo in avtokleparstvo Papež je družinsko podjetje s tradicijo, ustanovljeno leta 1986, s sedežem na Podjelšah – Kamnik. Glavna storitvena dejavnost so avtoličarske in avtokleparske storitve za vse znamke osebnih, tovornih kot tudi motornih in gradbenih vozil.

logo_2 Podjetje FRITID (www.fritid.si) je slovensko podjetje, ki vstopa v segment športne prehrane in artiklov za prosti čas z vodilom: zdravo, preprosto in učinkovito.
Peter Uršič – Okrepčevalnica Sv. Primož.

Mizarstvo Golob, Darko Golob, s.p.

 

Uf, bolš kot pa šus v žilo ali kako smo pretekli 100 milj

Pred sabo zagledam “ful hudo bejbo”, kateri je za spremembo od mene, mati narava podarila neskončno dolge noge, ki so povite v črne pajkice. Le te se na prehodu iz “sedalnega” dela oz. če se izrazim bolj strokovno, kjer Gluteus maximus prehaja v Biceps femuris, iz gosto tkane črne sintetike spremenijo v prozorno tkanino, skozi katero je moč slutiti čudovito kreacijo dolgoletne evolucije človeškega telesa. Nekoliko niže se zeleno barva “kinezio tejp”, ki poleg moderne oblike placebo efekta, daje dodatno simpatičnost in dviguje nivo samozavesti.

Kljub rahli bolečini pokostnice dvignem tempo na zavidljivih 10 minut in se uspem prebiti naprej. Jao, jao Šerki, vse za tisti živjo in kako gre. Občutek je skoraj enak kot v gimnazijskih letih, ko smo se preko telefonskih linij priklapljali na internet, čakali deset minut na vzpostavitev povezave, da smo se “logirali” na 123chat in ko si ravno dobil odgovor od srnice na tvoje vprašanje: Oi, kako si? Kaj počneš? Ali si osamljena?, je padla linija. No, in ko že skoraj izdavim tisti “živjo” in kako si, se mi pogled ustavi na suhem smrklju, ki ji diskretno štrli iz nosa. Pa stari, tebi se očitno meša. 112 km ti je “vsekalo” v glavo. Pa še nekaj jih imaš do konca. Kaj kmalu pot preide v strm klanec po makadamu, ki ne popusti cele pol ure. Z njim zbledi tudi lepotica s posušenim smrkljem.

red

Dolga in hladna noč čez Učko brez spanca je na telesu začela kazati prve znake utrujenosti. Del noči tečem skupaj s Petrom Macuhom. Izkušenim tekaškim mačkom. Opazujem vsak njegov gib in ga skušam posnemati. Dr. Škof na Fakulteti za šport z njegovim tekom sigurno ne bi bil zadovoljen. Ampak tista masa mišic se premika prefinjeno, tehnika teka je dodelana za dolge proge. Stopala postavlja skoraj brez gibanja, noge dviguje toliko, da se ne zatikajo za ovire na poti. Tečem za njim in si vizualiziram delovanje njegovih mišic, obremenitev sklepov, drsenje tetiv … in kaj kmalu ugotovim, da je to recept za uspeh.

IMG_0876

Vrhove od Brgudaca proti Trsteniku si krajšam v družbi koroškega prijatelja Fonza, poleg sta še Marko in Dušan. Dosti smeha, zbadanja in skupnega bodrenja nam kaj kmalu ponudi prebujajoče se jutro. Fonza nekaj potoži, da ga peče podplat. Pa da vidimo s svojim strokovnim ogledom in občutkom gorskega reševalca za sočloveka: “Ma ni panike, malo imaš samo belo, nič posebnega. Ampak model, štumfe imaš pa ful hude”. “Ja, to so inovacija, z masažnimi čepki” dobim v pojasnilo. “Aha” na kratko pokomentiram.

IMG_0879

Čez nekaj časa, ob spustu s 1014 m visoke Žbevnice proti Buzetu, naredimo ponovno kontrolo. “Pa, stari, ti sploh ne rabiš gela v supergah. Ga imaš kar na podplatu” se kremžimo ob žulju skoraj čez celo Fonzanovo stopalo. Nič, po hribovsko sčistimo, “zatejpamo”, par spodbudnih besed, da Fonza že ni “softič” in “gasa” naprej.

clone tag: -3516351030903225469

V Buzetu si povrnemo moči s pravo hrano, preoblečemo v kratke hlače, izmenjamo nekaj besed s sotrpini in že smo na poti proti Humu in naprej proti Butonigi, kjer nas ob jezeru kot vsako leto doslej razveseli Urša in s prefinjenim občutkom izkušene tekačice vlije ravno pravšnjo mero spodbudnih besed za naprej. Spomnim se lanskega leta, ko sem tukaj obsedel s hudo bolečino v nogi in jo z mislimi zapiral v škatlice, ki mi jih je že primanjkovalo. Krajši pogovor z Uršo in s Tinkaro, ki mi je po telefonu stopila na moški ego: “Kaj jamraš, a si dec, al baba?!”

29873100_10156342783978307_1433946725168522124_o

Sovražim retorična vprašanja in Tinkarin občutek za moške težave.

clone tag: -2981132262863329209

Že tretjič se spopadam s temi 100. miljami. Prvič sem si na spustu proti Buzetu polomil koleno. Takrat nas je dež močil od štarta naprej, megla in hladen veter. Ves nesrečen sem gledal na karto in ugotovil, da sem sredi”vukojebine” in preden bodo reševalci prišli do mene, bom že rahlo ohlajen za nadaljnjo predelavo. In tako sem se eno uro vozil po riti do ceste, kjer so me kasneje pobrali reševalci. Še sreča, da je bilo vse razmočeno in je dobro drselo. Lansko leto pa sem se skoraj vpisal med čakajoče na invalidsko penzijo, predvsem pa se bi moral izogibati sprehodov v okolici Pokljuke, da ne bi “fasal” smrekovega lubadarja v novo pridobitev oz. nadomestek noge. Še sreča, da sem pred tem zamenjal zdravnika in mi je dr. Rebolj s hitro reakcijo in pravo diagnozo podaljšal delovno sposobnost glede na smernice današnjega upokojevanja.

2018-04-14_01-21-47

Preklinjam tisto ravno cesto proti Grožnjanu. Začela se je druga noč brez spanca. Osvetljena cerkev je tako blizu, a kaj, ko cesta zavija. Včasih imam občutek, da nas Alen (direktor dirke) prav jeb … v glavo. Prideš na vrh, pa ponovno dol in potem okrog, okrog, okrog in ponovno gor. “Pa daj model, popusti malo”. In potem najlepši prizor. V temi zaslišim: “Ajmo ata, gremo, gremo. Še malo”. Jožaaa, ti si “faca”. Noge postanejo lažje, svet postane lepši. Še lepši je, ko mi Tinkara iz papirnate vreče potegne pečeno rebro. Tisto pravo, dišečo, spodaj rahlo zapečeno svinjsko rebro. In glej, še kost ima. Pa žemlja.

clone tag: 2593746830691313983

“Ka pa ti ješ?” vpraša Fonza, ki pride za mano. Rebrca, boš? Še preden vprašam, že naredi dva griza. “Uf, bolš kot pa šus v žilo” si priznava oba izkušena “đunkija”. “Zdej pa do konca stari Grema skop Pa skos boma lavfala J’s podplata ne čutim več Pa kr neki mi čmokota v supergo” v enem izdihu pojasni Fonza. In ko tečeva proti predzadnji etapi doda: “Saj drgač nisem mislo resno, da boma skos laufava”.

clone tag: -8629803536832779857

V nedeljo ob 1:34 zjutraj stojiva za ciljno črto. “Folk” nekaj ploska, en nama okrog vratu obesi medaljo. Midva pa samo gledava. V misli se mi prikrade citat iz spleta – na cilju se je treba smejati, da bodo “fotke” lepe. Smejim se. Za nama je 168 km, 6539 “višincev” in 32 ur teka brez spanja.

IMG_0946

Med vožnjo domov se trikrat zbudim.
“Ej, Tinkara, a spiš”
“Ne, vozim. Spi, pa tiho bodi.”

Teka na 100 milj sta se iz Kamnika udeležila še Boštjan Erjavšek – Beli in Matej Hribar – Mato. Omenim naj, da se je teka na 100 milj udeležil 401 tekmovalec, na cilj pa jih je uspešno prispelo 261.


Na svojem FB profilu sta zapisala:

Boštjan Erjavšek – Beli
100 MILJ ISTRE
168km +6539m
15.mesto
23:48:17

30581856_10216686334418945_7504306879800016896_n

To, da se vse poklopi, si lahko samo želiš in tokrat je bila sreča na moji strani. Moja želja je bila, priti v cilj pod 24 urami. In želja se mi je izpolnila.
Katja, Žiga in Frenk hvala, ker smo bili en del poti skupaj – bilo je lušno. Posebno lepa hvala tebi Katja, ker si držala pametni tempo.
Od Poklona in do cilja mi je moralno in prehransko pomoč nudil Miran Škrtič www.fritid.si. Pod Motovunom sem dobil še dodatni zagon, saj so prišli Tanja Erjavšek Simonič, Matej Simonič in Lev, ter me tudi vse do konca spremljali. Miran je zelo dobro vedel, da že malo pešam zato mi je v Grožnjanu prišel nasproti in tekel z menoj. Od Buj proti cilju me je napodil naprej, da naj nadaljujem do cilja v takšnem tempu, kateri je bil na trenutke tudi 4:17. Par km pred ciljem pa mi je nasproti prišel Matej in z menoj tekel do konca. In tako je bil cilj moj.

30440698_10216686334538948_2355756460543049728_n

Ko pa te na cilju pričakajo Sabina, Val in Naj pa je sploh neopisljivo čudovito. Hvala vsi moji, da me podpirate!

30441250_10216686312818405_7660787686742949888_n

Miran, tvoja odlična prehranska dopolnila so me držala pokonci in brez njih verjetno ne bi bilo takega rezultata ….. Lepo si skrbel zame, mi nudil le vrhunske zadeve in moral sem te ubogati…..
Zelo sem ti hvaležen!!

Iz srca hvala tudi vsem ostalim:
Trener: Sebastjan Zarnik
organizatorju, navijačem,Factory Store, Garmin Slovenija, sponzorju Calcit d.o.o. in MacaSimonič za gostoljublje.
#Calcitbiketeam
#compressport
#leki
#Garminfenix5x
#Brooks

Jaz sem presrečen.🙂

Fritid – najboljše za vaše telo
Podjetje FRITID je slovensko podjetje, ki vstopa v segment športne prehrane in artiklov za prosti čas z vodilom: zdravo, preprosto in učinkovito.
fritid.si

Boštjano spremljevalec je bil Miran Škrtic, ki je zanj na poti skrbel tudi s športno prehrano. Prosil sem ga, da je zapisal nekaj besed spremljevalca, ki ni lahko delo. Predvsem biti točen in prenašati muhe tekača, ter hkrati imeti občutek, kaj mu trenutno ustreza.

Miran je zapisal:
100 milj Istre skozi oči spremljevalca

100 milj, 168 km, 4x dolžina maratona ob 6500 višinskih metrih v 24 urah je za ljubiteljskega tekača nekaj fascinantnega, nedoumljivega, nedosegljivega, a privlačnega.

Ker se kot tekač česa takega nebi lotil niti v sanjah, je padla odločitev, da to prireditev od blizu vidim skozi oči spremljevalca dobrega prijatelja Boštjana Erjavška Beli-ja.
Ker sem od daleč spremljal že tudi lanski podvig in videl, v kakšnem stanju ga je zaključil, sem se odločil, da mu letos s svojimi izkušnjami na področju športne prehrane, športne psihologije, poznavanja pristopov do treninga in motiviranja poskušam pomagati do postavljenih ciljev.

Ti cilji pa so bili:
– priti v cilj,
– zaključiti tek in ne preživeti nekaj naslednjih dni na berglah,
– doseči čas pod 24 ur,
– vsaj približno uživati na tekmi.

Imeti stalnega spremljevalca na progi pa pomeni tudi:
– večjo varnost, saj te nekdo neodvisen oceni na vsaki kontrolni točki, veš, da te lahko pride iskat, če se znajdeš v nerešljivih težavah,
– nekoga, ki ti “vse prinese k riti”, hrano, pijačo, oblačila, utrujeno telo ne rabi razmišljati, kaj pojesti, popiti, kaj vzeti s sabo,
– prihranek časa na kontrolnih točkah, saj je vse pripravljeno, juha ravno prav ohlajena, tekočina spakirana za na pot,
– v nahrbtniku nositi minimalno potrebno količino opreme,
– nekoga, ki verjame vate in te vzpodbuja na vsaki kontrolni točki,
– pomirjeni domači, saj so bili vsake 2 uri na tekočem, kaj se dogaja na progi in z Boštjanom.

IMG_6273

Ključ uspeha pa je bil tudi Boštjanov želodec, ki je vase odlično sprejemal športno prehrano, potrebno za napor tekme in za varovanje svojih mišic, vso potrebno hidracijo in tekočo energijo. Prebavil je energijsko količino 20ih normalni obrokov, predelal 12 litrov tekočine in z izredno telesno pripravljenostjo in železno voljo so bili vsi cilji doseženi.

Kot spremljevalec sem v avtu naredil cca 150 km, v 24 urah spal 30 minut, motivacijsko odtekel 25 km in bil v cilju bolj uničen kot Boštjan po 100 miljah Istre.

Težko je delo spremljevalca … a osrečujoče.

Matej Hribar – Mato
Zdej sem nazaj doma … iz Umaga!😁Ko sva se z Aljošo Aljosa Smolnikar ležerno bližala Umagu sem imel čas razmišljati s kako veliko žlico naj tokrat zajemam iz 168km (100.milj) dolge ultre. Planiranje, seštevanje, premetavanje časov in opreme ter kavica in še kakšna z malodane kilometri špagetov. To je vse ok in biti dobro naspan ter spočit je tudi fajn. Le okrog velikosti žlice se vedno kaj zatakne! Saj ne, da je prevelika, ampak vedno ugotovim, da je kje kakšna luknjica in da očitno vedno bo😊😏In čez to malo nebodijetreba potem curljajo moje slabosti in pomanjkljivosti!

30582309_382714685540763_3293159800476532736_o

Zdej pa obrnem ploščo➡️S časom 26:14:35 (32.m./373.absolutno) sem popolnoma zadovoljen saj je na 100 miles of Istria moj najboljši doslej🙂Lahko bi bilo še nekaj bolje, a zato bom moral očitno stopiti dvakrat in ne zgolj enkrat na grablje in se udariti tja kjer se vrat konča🤕💫
Naslednji dan in po prespani noči je šel Aljosa Smolnikar v prijetno senco prireditvenega podesta v družbo z najboljšimi👍👏👏👏💥🏅sam pa sem šel razplest in uredit še ene vrše i mriže🐠🐬Nobeden ni še nič rekel, če je okej ampak sej je vseen’, ker tako kot sem rekel….sem že nazaj doma (iz Umaga)😉

30706450_382722565539975_9115947934049894400_o

Rezultati: https://www.stotinka.hr/hrv/utrka/1407/ukupni_poredak
Zahvala gre vsekakor mojim dragim domačim, ker drugače sploh ne bi šlo💕Hvala vsem na poti Borut Rojc Oskar Mažgon Miran Škrtič Janja Marn Marko Gral + še kdo😊, ki ste mi na okrepčevalnicah podali kakšen deci sladkega, a tudi mrzlo grenkega okrepčila👍Hvala vsem čudovitim volunterjem na progi, ker vsak tega ne zmore 100 miles of Istria👍👏

30581810_382725358873029_1247503418973487104_o

HVALA LEPA VSEM NA FB za dobre želje in pozitivna sporočila🙏💥💥💥Čestitam tudi vsem ostalim tekačem na vseh razdaljah in od vsepovsod, Slovenije in iz Kamn’ka👏👏👏
Hvala za čvrsto podporo Hoka One One Tekaške TRAIL palice Gostilna Pri planinskem orlu Janez Uršič #hokaoneone #timetofly #hokaoneoneslovenija #tekasketrailpalice #gipronpoles

Teka na 109,7 km (4394 m) sta se udeležila Sebastjan Zarnik (KGT Papež, Brooks, AGP Pro) in Denis Sitar (ŠKD Mekinje). Sebastjan je po težavah s poškodbami zadnjega leta zasedel odlično 14. mesto. Denis pa je svojo prvo daljšo tekaško preizkušnjo zaključil kot 45. Z Denisom sva se na kratko srečala v Buzetu in izgledal je kot rožica.

Barbara Galjot se je udeležila preizkušnje na 40,8 km (1129 m) in med ženskami prišla na cilj kot odlična 7. s časom 4:50:06.

Če sem koga spregledal, ki je tekel in je iz Kamnika, se mu iskreno opravičujem. Sicer pa hvala vsem, ki ste nas spremljali in bodrili, na poti in doma. Mi smo se imeli dobro.

Besedilo: Matjaž Šerkezi
Fotografije: Boštjan Erjavšek, Matej Hribar, Miran Škrtič, Dušan Mencin, Tinkara Skamen Šerkezi