Morda res nismo najboljši kolesarji, smo pa Kamničani vsekakor dober team, kaj dober, vrhunski

Od 14. do 15. junija 2019 je potekal 26. Pohod razuma, volje in moči – Brajnikov memorial 2019. Tekmovanje velja za eno najtežjih športnih preizkušenj pripadnikov vseh varnostnih struktur v Sloveniji: Policije, Slovenske vojske, Uprave RS za zaščito in reševanje in gorskih reševalcev. Poteka v spomin na pokojnega policista, gorskega reševalca in gornika Mitjo Brajnika, ki je življenje izgubil v tragični nesreči ob usposabljanju gorskih reševalcev na Okrešlju 10. junija 1997.

Letos se je na zahtevno dvodnevno traso na območju Bleda, Bohinja in Julijskih Alp podalo 26 ekip. Dva dni smo tekmovalci preizkušali svoje fizične in psihične zmogljivosti v plavanju, kolesarjenju, teku, gorskem pohodu, veslanju, prečenju reke ter preizkusu vzdržljivosti in znanja iz prve pomoči.

Društvo GRS Kamnik smo zastopali Matej Bizjak, Tadej Trobevšek, Primož Lavrič in Matjaž Šerkezi. Matjaž Ravnikar pa je kot že nekaj let do sedaj bil eden izmed mnogih sodnikov na trasi, kjer poteka tekmovanje.

Od leve: Matej Bizjak, Tadej Trobevšek, Primož Lavrič in Matjaž Šerkezi

Prvi dan smo tekmovalci plavali v Blejskem jezeru od Male Zake do Velike Zake, nato kolesarili proti Zasipu, Žirovnici in Završnici vse do Smokuške planine. Od tam smo se podali na gorski pohod proti Vrtači do Stola, se spustili mimo Valvazorjevega doma do križišča cest pod Javorniškim jezerom.

Ko “crkne” tudi Bizjak (foto: Tadej Trobevšek)

Tu smo ponovno sedli na kolo, se odpravili do Jesenic preko Save v smeri Blejske Dobrave, zavili proti Mojstrani in kolesarili po dolini Radovne do t. i. Pokljuške luknje, kjer smo pustili kolo in nadaljevali z gorskim pohodom do Zatrnika. Prvi dan tekmovanja, ko smo premagali okoli 3000 m višinske razlike, smo zaključili s streljanjem na biatlonskem strelišču na Pokljuki.

Naslednji dan smo zgodaj zjutraj pretekli traso ob Bohinjskem jezeru od gostišča Kramar do kampa Zlatorog. Od tu smo preveslali jezero do mostu pri cerkvi Sv. Janeza, tekli do gostišča Kramar in tekmovanje nadaljevali s kolesarjenjem prek Bohinjske Bistrice do Oblakove planine. Od tu smo nadaljevali z gorskim pohodom prek Planine Ricman, Planine Prihod, mimo Tolstega vrha pod Taležem do mostu v Ribnem, kjer smo prečili reko Savo, tekli okoli Ribenske gore do prireditvenega prostora pod Ribensko goro, kjer smo tekmovanje zaključili z opravljeno spretnostno nalogo.

Organizator je poskrbel za res zahtevno traso in vrhunsko organizacijo, svoje pa je dodalo še neizprosno vreme, saj je huda vročina od tekmovalcev zahtevala vrhunsko pripravljenost. Že samo dejstvo, da je prvi dan tekmo zaključila le polovica ekip (ekipo so sestavljali štirje člani) znotraj predvidene časovne zapore, govori o zahtevnosti. Praktično smo bili ves čas v “rdečih” številkah in ko je nekdo od nas imel krizo, mu ni šlo, preprosto ni bilo časa za solzice in pomilovanje, ampak smo ga prijeli za rit in tiščali v klanec, zraven pa bodrili z besedami, da naj ne bo “softič”.

Kamniški gorski reševalci smo zasedli skupno odlično 4. mesto, v posameznih disciplinah oz. etapnih razvrstitvah pa smo tek zaključili kot 2., veslanje in gorski pohod (tek) pa kot 3., kar dokazuje, da smo odlično pripravljeni in predvsem, da znamo dobro medsebojno sodelovati.

S tem smo tudi pokazali, da v profesionalnih varnostnih in reševalnih strukturah, kjer delujemo kot prostovoljci, ne popustimo. Preprosto zato, ker takrat, ko imamo v gorah ponesrečenca iz sebe izvlečemo najboljše in predvsem kot odlična ekipa, ki se dopolnjuje takrat, ko nekdo ne zmore več in mu pomaga, da zna iti preko sebe.

V spominu imam prizor s tekme, ko v najhujši vročini poganjamo pedala v klanec in se mimo pripelje ekipa rivalov stanovskih kolegov in eden izmed njih reče: “Dobro kolesarite, ampak mi smo boljši!” V cilju so bili za nami. Morda res nismo najboljši kolesarji, smo pa Kamničani vsekakor dober team, kaj dober, vrhunski.

Besedilo: Matjaž Šerkezi
Fotografije: Tadej Trobevšek in Matjaž Šerkezi

Opomba: Del besedila o trasi povzet po https://www.brajnikovmemorial.com/

Garmin Fenix 5X do pepela

Dobrih šest let je že od tega, ko je Garmin predstavil svojo prvo generacijo ure za športnike in pustolovce, Fenix. Do danes mi je uspelo preizkusiti vse modele. Pri Fenixu 1 sem se navduševal nad možnostjo beleženja sledi, avtonomijo baterije in rdečo lučko, ki je osvetljevala zaslon. Ko mi je uspelo na neki način preprogramirati tretjo generacijo in nanjo naložiti svoje karte, kljub majhnemu spominu, sem vedel, da je razvoj na pravi poti in da opravičuje svoje ime.

Osebno sem velik zagovornik tiskanih kart in kamorkoli pridem, je prvi nakup planinska oz. topografska karta območja in katerih se je v tridesetih letih ukvarjanja z gorami nabralo že za cel “kontejner”. Še danes, kljub poplavi namenskih programov s kartografijo, sta karta in kompas stalna spremljevalca v mojem nahrbtniku. Pa vendar je z razvojem tehnologije in vse številčnejših “aplikacij” rasla tudi želja, da tiskane karte “spravim” v “aplikacije” in tudi Garminove naprave, saj njihova Adria Topo ne nudi tistega, kar si želi vsak uporabnik; natančnost. S pojavom pametnih telefonov in “aplikacije” OruxMaps, sem cele večere presedel pred računalnikom in počasi umeril in optimiziral celotno DTK25, sledile so planinske karte, ortofoto … Ker mi Fenix tretje generacije preprosto ni več zadostoval oz. sem z njim presegel spominske zmožnosti, sem si nekaj časa pomagal z zunanjim spominom, in sicer tako, da sem nanj priklopil Micro SD kartico, ki pa je bila med dejavnostjo moteča in se je večkrat iztaknila, ter posledično resetirala napravo. Za nekaj časa sem potem dobil v test Garmina Epix, ki je ohranjal vse pomembnejše funkcije serije Fenix z dodatno barvno kartografijo. Nanj pa me še danes spominjajo strgani rokavi na aktivnem perilu, ki so posledica njegove škatlaste oblike in gumbi z ostrimi robovi.

FB_IMG_1505075474653
Pri Ultra tekih ključno vlogo odigrata natančnost in avtonomija baterije, ki je pri Fenixu brez konkurence.

… in potem sem na ISPO-tu prvič zagledal generacijo 5 in njihovega paradnega konja 5X. Ko mi ga je Marko ponudil v test, se nisem dolgo branil. Poleg vseh funkcij, nad katerimi me Garmin navdušuje že od prve generacije (natančnost, zanesljivost, uporabnost funkcij, enostavnost), me je posebej navdušila možnost uporabe lastne kartografije in kar 16 Gb spomina. Edino kar mi v začetku ni bilo po godu je bil merilec srčnega utripa na zapestju, zato sem še nekaj časa uporabljal prsnega. Vse do trenutka, ko sem ugotovil, da je zapestni skoraj enako natančen, sploh če si pobriješ “kocine”. In ja, tisti pašček me predvsem na ultra tekih ne žuli več okrog prsi, ko ti zaradi motivacije počasi gre že vse na živce.

20171110_161905
Fenix 5X se znajde preprosto v vseh situacijah. Dobro osvetljen zaslon je viden tudi v najslabših pogojih, ki jih predstavlja sončna svetloba in hkrati skrbi za varčno porabo energije.

1.2 palčni zaslon je primerno osvetljen, dobro viden tudi na sončni svetlobi in primerno velik, da na njem lahko hitro določimo lokacijo na karti in sledimo začrtani poti. Plastnice (črte, ki povezujejo točke z isto nadmorsko višino) so dobro vidne in na takšen način dajejo informacijo o naklonu terena, njegovi prehodnosti, v dodatno pomoč pa je še senčenje karte. Kot sem že omenil, spomina je dovolj, da imam na njem naloženo AdriaTopo Pro, TransAlpin, karte za celotno Avstrijo (OEAV), Evropsko karto za turno kolesarstvo, poleg tega pa še nekaj uporabniških kart, ki si jih lahko naredite sami s pomočjo odprtokodnega QGis ali pa na spletu snamete eno od brezplačnih OpenStreet kart (http://garmin.openstreetmap.nl/).

Tukaj za pokušino karta Kamniških Alp, ki si jo s pomočjo računalnika prenesete na Garmin Fenix od generacije 5X naprej. Opomba: V Fenixa jo naložite preko brezplačnega programa BaseCamp.

1000460
Možnost uporabe lastnih kart je velika prednost in obarva še tako oddaljene in skrite kotičke našega planeta.

Poleg uporabniške kartografije Fenix 5X omogoča vse napredne funkcije ročnih Garmin naprav: sledenje (do 10.000 točk), vnos točk (do 1000 točk), track-back, poglej in pojdi …

IMG_20180325_223329_044
Kvalitetna kartografska podlaga, natančen čip, ki zna obdelati časovne podatke GPS-a, GLONASS-a in GALILE-a so marsikdaj ključnega pomena tako v športu, kot pri gorskem reševanju. 

Za natančnost prikazovanja lokacije skrbi čip z GPS, GLONASS in od v. 9.53 naprej tudi GALILEO sistemom za določanje lokacije, kar pride še posebej prav v alpskem svetu, kjer so ozke in globoke doline, vintgarji, grape … in zaradi tega marsikdaj šibek satelitski sprejem.

Višinomer, barometer in kompas zagotavljajo informacije v realnem času o nadmorski višini, spremljanje vzponov in spustov, vremenske spremembe in triosni elektronski kompas, ki prikazuje smer ne glede na to, ali se premikate ali ne oz. v katerem položaju je naprava. Združite pa jo lahko tudi z zunanjim senzorjem temperature, ki ga sam nosim na tekaških copatih.

2014-07-19 08.30.09
Enostavnost povezovanja z različnimi senzorji, ki so združljivi z vsemi generacijami Fenixa (na fotografiji je Fenix generacije 2 povezan s senzorjem za temperaturo. 

“Aplikacija” Garmin Connect omogoča namestitev programske opreme, ki vam bo omogočila prilagoditev vaše ure s programi in pripomočki, hkrati pa jo lahko povežete s Stravo in nekaterimi ostalimi aplikacijami. Med samo dejavnostjo jo lahko imate povezano preko Wi-Fi in Bluetooth tehnologije s pametnim telefonom in tako na napravo prejemate informacije o kratkih sporočilih, telefonskih klicih, e-pošto ali pa upravljate glasbo.

Da lahko vse to deluje, je potrebna zadostna zaloga energije, za kar v Fenixu skrbi akumulatorska 300 mAh litij-ionska baterija, ki zadostuje za preizkušenih 33 ur v načinu UltraTrac, največ 12 ur v načinu GPS in HR in 12 dni v načinu pametne ure.

Ker pa ne bi želel komu delati krivice in da sem se prepričal ali je res Fenix tisti, ki se je dvignil iz plamenov, sem vsekakor preizkusil tudi nekatere druge naprave, ki si želijo tega ognja. Od vseh lahko rečem, da se je Fenixu še najbolje približal Suunto Spartan, ki je vsekakor naprava, vredna omembe. Všeč mi je bil predvsem grafični vmesnik, ni me pa prepričal sprejem GPS signala, ki v najzahtevnejšem gorskem okolju ne opravi svoje naloge in dokaj kompleksen vmesnik oz. meniji, ki zahtevajo preveč klikanja in predvsem pomanjkanje kartografije.

20180112_093047
Če govorimo o kvaliteti, potem vsekakor Fenix. Če govorimo o lepoti, potem je svet brez domišljije (primerjava Garmin Fenix 5X in Samsung Gear S3).

Na meniju sta bila tudi Samsung Gear S2 in S3. Generacije S2 niti ne bom omenjal, ker si tega ne zasluži, pri S3 pa mi je zelo všečen vrteči se obroč s pomočjo katerega enostavno upravljaš določene funkcije in bi brez težav lahko bil tudi del serije Fenix. Vsekakor je največja pomanjkljivost t. i. “app smart watch-ov” avtonomija baterije, ki se komaj prebije čez dan, brez simbioze s pametnim telefonom pa je praktično neuporabna in naložene aplikacije zmrznejo ravno ob pravem času – takrat, ko jih potrebuješ. Na veliko se oglašuje tudi uporaba kartografije, ki je omejena na Google Maps-e in na češki Locus Map in katera deluje zgolj v povezavi s telefonom. Če zaključim, S3 je dobro videti, za kaj resnega pa mu zmanjka sape že na prvem klancu.

Nova generacija Fenix 5X plus je dobila izboljšano čipovje, dodan NFC za mobilno plačevanje, boljšo avtonomijo … Ključna je vsekakor slednja, saj so vse ostale funkcije, če zmanjka baterije, neuporabne.

IMG_20180125_070901_236

In minusi? Vsekakor velikost in debelina, kar za večino moških rok ne predstavlja težave, ker pa je v resnih outdoor aktivnostih zmeraj več akterk nežnejšega spola, le to zna predstavljati problem, govorim o uri seveda, da se ne razumemo narobe. Cena, ki od prve generacije naprej se zmeraj bolj spogleduje s tisočakom in gre v smeri Applovega klana. In tukaj je še konektor za polnjenje, saj se na kabel priklopi pravokotno in ne omogoča polnjenja med dejavnostjo, kar smo pri prejšnjih modelih dokaj pogosto uporabljali.

IMG_20170926_162441_629
Bistvo je očem skrito. Iz starega Fenixa bo “vzletel” nov – smer je prava.

Če je pri prvi generaciji bila nakazana zgolj sled žerjavice, je s peto generacijo ogenj Fenixa burno vzplamenel in samo želimo si lahko, da bo iz njegove žerjavice “vzletel” Ozirisa vreden ptič.

Hvala Garminu in Marku Lesjaku za možnost testa.
Iztoku Griljcu in Amebis Besani, da je v besedilih čim manj slovničnih napak. 

Besedilo in fotografije: Matjaž Šerkezi

 

 

 

Uf, bolš kot pa šus v žilo ali kako smo pretekli 100 milj

Pred sabo zagledam “ful hudo bejbo”, kateri je za spremembo od mene, mati narava podarila neskončno dolge noge, ki so povite v črne pajkice. Le te se na prehodu iz “sedalnega” dela oz. če se izrazim bolj strokovno, kjer Gluteus maximus prehaja v Biceps femuris, iz gosto tkane črne sintetike spremenijo v prozorno tkanino, skozi katero je moč slutiti čudovito kreacijo dolgoletne evolucije človeškega telesa. Nekoliko niže se zeleno barva “kinezio tejp”, ki poleg moderne oblike placebo efekta, daje dodatno simpatičnost in dviguje nivo samozavesti.

Kljub rahli bolečini pokostnice dvignem tempo na zavidljivih 10 minut in se uspem prebiti naprej. Jao, jao Šerki, vse za tisti živjo in kako gre. Občutek je skoraj enak kot v gimnazijskih letih, ko smo se preko telefonskih linij priklapljali na internet, čakali deset minut na vzpostavitev povezave, da smo se “logirali” na 123chat in ko si ravno dobil odgovor od srnice na tvoje vprašanje: Oi, kako si? Kaj počneš? Ali si osamljena?, je padla linija. No, in ko že skoraj izdavim tisti “živjo” in kako si, se mi pogled ustavi na suhem smrklju, ki ji diskretno štrli iz nosa. Pa stari, tebi se očitno meša. 112 km ti je “vsekalo” v glavo. Pa še nekaj jih imaš do konca. Kaj kmalu pot preide v strm klanec po makadamu, ki ne popusti cele pol ure. Z njim zbledi tudi lepotica s posušenim smrkljem.

red

Dolga in hladna noč čez Učko brez spanca je na telesu začela kazati prve znake utrujenosti. Del noči tečem skupaj s Petrom Macuhom. Izkušenim tekaškim mačkom. Opazujem vsak njegov gib in ga skušam posnemati. Dr. Škof na Fakulteti za šport z njegovim tekom sigurno ne bi bil zadovoljen. Ampak tista masa mišic se premika prefinjeno, tehnika teka je dodelana za dolge proge. Stopala postavlja skoraj brez gibanja, noge dviguje toliko, da se ne zatikajo za ovire na poti. Tečem za njim in si vizualiziram delovanje njegovih mišic, obremenitev sklepov, drsenje tetiv … in kaj kmalu ugotovim, da je to recept za uspeh.

IMG_0876

Vrhove od Brgudaca proti Trsteniku si krajšam v družbi koroškega prijatelja Fonza, poleg sta še Marko in Dušan. Dosti smeha, zbadanja in skupnega bodrenja nam kaj kmalu ponudi prebujajoče se jutro. Fonza nekaj potoži, da ga peče podplat. Pa da vidimo s svojim strokovnim ogledom in občutkom gorskega reševalca za sočloveka: “Ma ni panike, malo imaš samo belo, nič posebnega. Ampak model, štumfe imaš pa ful hude”. “Ja, to so inovacija, z masažnimi čepki” dobim v pojasnilo. “Aha” na kratko pokomentiram.

IMG_0879

Čez nekaj časa, ob spustu s 1014 m visoke Žbevnice proti Buzetu, naredimo ponovno kontrolo. “Pa, stari, ti sploh ne rabiš gela v supergah. Ga imaš kar na podplatu” se kremžimo ob žulju skoraj čez celo Fonzanovo stopalo. Nič, po hribovsko sčistimo, “zatejpamo”, par spodbudnih besed, da Fonza že ni “softič” in “gasa” naprej.

clone tag: -3516351030903225469

V Buzetu si povrnemo moči s pravo hrano, preoblečemo v kratke hlače, izmenjamo nekaj besed s sotrpini in že smo na poti proti Humu in naprej proti Butonigi, kjer nas ob jezeru kot vsako leto doslej razveseli Urša in s prefinjenim občutkom izkušene tekačice vlije ravno pravšnjo mero spodbudnih besed za naprej. Spomnim se lanskega leta, ko sem tukaj obsedel s hudo bolečino v nogi in jo z mislimi zapiral v škatlice, ki mi jih je že primanjkovalo. Krajši pogovor z Uršo in s Tinkaro, ki mi je po telefonu stopila na moški ego: “Kaj jamraš, a si dec, al baba?!”

29873100_10156342783978307_1433946725168522124_o

Sovražim retorična vprašanja in Tinkarin občutek za moške težave.

clone tag: -2981132262863329209

Že tretjič se spopadam s temi 100. miljami. Prvič sem si na spustu proti Buzetu polomil koleno. Takrat nas je dež močil od štarta naprej, megla in hladen veter. Ves nesrečen sem gledal na karto in ugotovil, da sem sredi”vukojebine” in preden bodo reševalci prišli do mene, bom že rahlo ohlajen za nadaljnjo predelavo. In tako sem se eno uro vozil po riti do ceste, kjer so me kasneje pobrali reševalci. Še sreča, da je bilo vse razmočeno in je dobro drselo. Lansko leto pa sem se skoraj vpisal med čakajoče na invalidsko penzijo, predvsem pa se bi moral izogibati sprehodov v okolici Pokljuke, da ne bi “fasal” smrekovega lubadarja v novo pridobitev oz. nadomestek noge. Še sreča, da sem pred tem zamenjal zdravnika in mi je dr. Rebolj s hitro reakcijo in pravo diagnozo podaljšal delovno sposobnost glede na smernice današnjega upokojevanja.

2018-04-14_01-21-47

Preklinjam tisto ravno cesto proti Grožnjanu. Začela se je druga noč brez spanca. Osvetljena cerkev je tako blizu, a kaj, ko cesta zavija. Včasih imam občutek, da nas Alen (direktor dirke) prav jeb … v glavo. Prideš na vrh, pa ponovno dol in potem okrog, okrog, okrog in ponovno gor. “Pa daj model, popusti malo”. In potem najlepši prizor. V temi zaslišim: “Ajmo ata, gremo, gremo. Še malo”. Jožaaa, ti si “faca”. Noge postanejo lažje, svet postane lepši. Še lepši je, ko mi Tinkara iz papirnate vreče potegne pečeno rebro. Tisto pravo, dišečo, spodaj rahlo zapečeno svinjsko rebro. In glej, še kost ima. Pa žemlja.

clone tag: 2593746830691313983

“Ka pa ti ješ?” vpraša Fonza, ki pride za mano. Rebrca, boš? Še preden vprašam, že naredi dva griza. “Uf, bolš kot pa šus v žilo” si priznava oba izkušena “đunkija”. “Zdej pa do konca stari Grema skop Pa skos boma lavfala J’s podplata ne čutim več Pa kr neki mi čmokota v supergo” v enem izdihu pojasni Fonza. In ko tečeva proti predzadnji etapi doda: “Saj drgač nisem mislo resno, da boma skos laufava”.

clone tag: -8629803536832779857

V nedeljo ob 1:34 zjutraj stojiva za ciljno črto. “Folk” nekaj ploska, en nama okrog vratu obesi medaljo. Midva pa samo gledava. V misli se mi prikrade citat iz spleta – na cilju se je treba smejati, da bodo “fotke” lepe. Smejim se. Za nama je 168 km, 6539 “višincev” in 32 ur teka brez spanja.

IMG_0946

Med vožnjo domov se trikrat zbudim.
“Ej, Tinkara, a spiš”
“Ne, vozim. Spi, pa tiho bodi.”

Teka na 100 milj sta se iz Kamnika udeležila še Boštjan Erjavšek – Beli in Matej Hribar – Mato. Omenim naj, da se je teka na 100 milj udeležil 401 tekmovalec, na cilj pa jih je uspešno prispelo 261.


Na svojem FB profilu sta zapisala:

Boštjan Erjavšek – Beli
100 MILJ ISTRE
168km +6539m
15.mesto
23:48:17

30581856_10216686334418945_7504306879800016896_n

To, da se vse poklopi, si lahko samo želiš in tokrat je bila sreča na moji strani. Moja želja je bila, priti v cilj pod 24 urami. In želja se mi je izpolnila.
Katja, Žiga in Frenk hvala, ker smo bili en del poti skupaj – bilo je lušno. Posebno lepa hvala tebi Katja, ker si držala pametni tempo.
Od Poklona in do cilja mi je moralno in prehransko pomoč nudil Miran Škrtič www.fritid.si. Pod Motovunom sem dobil še dodatni zagon, saj so prišli Tanja Erjavšek Simonič, Matej Simonič in Lev, ter me tudi vse do konca spremljali. Miran je zelo dobro vedel, da že malo pešam zato mi je v Grožnjanu prišel nasproti in tekel z menoj. Od Buj proti cilju me je napodil naprej, da naj nadaljujem do cilja v takšnem tempu, kateri je bil na trenutke tudi 4:17. Par km pred ciljem pa mi je nasproti prišel Matej in z menoj tekel do konca. In tako je bil cilj moj.

30440698_10216686334538948_2355756460543049728_n

Ko pa te na cilju pričakajo Sabina, Val in Naj pa je sploh neopisljivo čudovito. Hvala vsi moji, da me podpirate!

30441250_10216686312818405_7660787686742949888_n

Miran, tvoja odlična prehranska dopolnila so me držala pokonci in brez njih verjetno ne bi bilo takega rezultata ….. Lepo si skrbel zame, mi nudil le vrhunske zadeve in moral sem te ubogati…..
Zelo sem ti hvaležen!!

Iz srca hvala tudi vsem ostalim:
Trener: Sebastjan Zarnik
organizatorju, navijačem,Factory Store, Garmin Slovenija, sponzorju Calcit d.o.o. in MacaSimonič za gostoljublje.
#Calcitbiketeam
#compressport
#leki
#Garminfenix5x
#Brooks

Jaz sem presrečen.🙂

Fritid – najboljše za vaše telo
Podjetje FRITID je slovensko podjetje, ki vstopa v segment športne prehrane in artiklov za prosti čas z vodilom: zdravo, preprosto in učinkovito.
fritid.si

Boštjano spremljevalec je bil Miran Škrtic, ki je zanj na poti skrbel tudi s športno prehrano. Prosil sem ga, da je zapisal nekaj besed spremljevalca, ki ni lahko delo. Predvsem biti točen in prenašati muhe tekača, ter hkrati imeti občutek, kaj mu trenutno ustreza.

Miran je zapisal:
100 milj Istre skozi oči spremljevalca

100 milj, 168 km, 4x dolžina maratona ob 6500 višinskih metrih v 24 urah je za ljubiteljskega tekača nekaj fascinantnega, nedoumljivega, nedosegljivega, a privlačnega.

Ker se kot tekač česa takega nebi lotil niti v sanjah, je padla odločitev, da to prireditev od blizu vidim skozi oči spremljevalca dobrega prijatelja Boštjana Erjavška Beli-ja.
Ker sem od daleč spremljal že tudi lanski podvig in videl, v kakšnem stanju ga je zaključil, sem se odločil, da mu letos s svojimi izkušnjami na področju športne prehrane, športne psihologije, poznavanja pristopov do treninga in motiviranja poskušam pomagati do postavljenih ciljev.

Ti cilji pa so bili:
– priti v cilj,
– zaključiti tek in ne preživeti nekaj naslednjih dni na berglah,
– doseči čas pod 24 ur,
– vsaj približno uživati na tekmi.

Imeti stalnega spremljevalca na progi pa pomeni tudi:
– večjo varnost, saj te nekdo neodvisen oceni na vsaki kontrolni točki, veš, da te lahko pride iskat, če se znajdeš v nerešljivih težavah,
– nekoga, ki ti “vse prinese k riti”, hrano, pijačo, oblačila, utrujeno telo ne rabi razmišljati, kaj pojesti, popiti, kaj vzeti s sabo,
– prihranek časa na kontrolnih točkah, saj je vse pripravljeno, juha ravno prav ohlajena, tekočina spakirana za na pot,
– v nahrbtniku nositi minimalno potrebno količino opreme,
– nekoga, ki verjame vate in te vzpodbuja na vsaki kontrolni točki,
– pomirjeni domači, saj so bili vsake 2 uri na tekočem, kaj se dogaja na progi in z Boštjanom.

IMG_6273

Ključ uspeha pa je bil tudi Boštjanov želodec, ki je vase odlično sprejemal športno prehrano, potrebno za napor tekme in za varovanje svojih mišic, vso potrebno hidracijo in tekočo energijo. Prebavil je energijsko količino 20ih normalni obrokov, predelal 12 litrov tekočine in z izredno telesno pripravljenostjo in železno voljo so bili vsi cilji doseženi.

Kot spremljevalec sem v avtu naredil cca 150 km, v 24 urah spal 30 minut, motivacijsko odtekel 25 km in bil v cilju bolj uničen kot Boštjan po 100 miljah Istre.

Težko je delo spremljevalca … a osrečujoče.

Matej Hribar – Mato
Zdej sem nazaj doma … iz Umaga!😁Ko sva se z Aljošo Aljosa Smolnikar ležerno bližala Umagu sem imel čas razmišljati s kako veliko žlico naj tokrat zajemam iz 168km (100.milj) dolge ultre. Planiranje, seštevanje, premetavanje časov in opreme ter kavica in še kakšna z malodane kilometri špagetov. To je vse ok in biti dobro naspan ter spočit je tudi fajn. Le okrog velikosti žlice se vedno kaj zatakne! Saj ne, da je prevelika, ampak vedno ugotovim, da je kje kakšna luknjica in da očitno vedno bo😊😏In čez to malo nebodijetreba potem curljajo moje slabosti in pomanjkljivosti!

30582309_382714685540763_3293159800476532736_o

Zdej pa obrnem ploščo➡️S časom 26:14:35 (32.m./373.absolutno) sem popolnoma zadovoljen saj je na 100 miles of Istria moj najboljši doslej🙂Lahko bi bilo še nekaj bolje, a zato bom moral očitno stopiti dvakrat in ne zgolj enkrat na grablje in se udariti tja kjer se vrat konča🤕💫
Naslednji dan in po prespani noči je šel Aljosa Smolnikar v prijetno senco prireditvenega podesta v družbo z najboljšimi👍👏👏👏💥🏅sam pa sem šel razplest in uredit še ene vrše i mriže🐠🐬Nobeden ni še nič rekel, če je okej ampak sej je vseen’, ker tako kot sem rekel….sem že nazaj doma (iz Umaga)😉

30706450_382722565539975_9115947934049894400_o

Rezultati: https://www.stotinka.hr/hrv/utrka/1407/ukupni_poredak
Zahvala gre vsekakor mojim dragim domačim, ker drugače sploh ne bi šlo💕Hvala vsem na poti Borut Rojc Oskar Mažgon Miran Škrtič Janja Marn Marko Gral + še kdo😊, ki ste mi na okrepčevalnicah podali kakšen deci sladkega, a tudi mrzlo grenkega okrepčila👍Hvala vsem čudovitim volunterjem na progi, ker vsak tega ne zmore 100 miles of Istria👍👏

30581810_382725358873029_1247503418973487104_o

HVALA LEPA VSEM NA FB za dobre želje in pozitivna sporočila🙏💥💥💥Čestitam tudi vsem ostalim tekačem na vseh razdaljah in od vsepovsod, Slovenije in iz Kamn’ka👏👏👏
Hvala za čvrsto podporo Hoka One One Tekaške TRAIL palice Gostilna Pri planinskem orlu Janez Uršič #hokaoneone #timetofly #hokaoneoneslovenija #tekasketrailpalice #gipronpoles

Teka na 109,7 km (4394 m) sta se udeležila Sebastjan Zarnik (KGT Papež, Brooks, AGP Pro) in Denis Sitar (ŠKD Mekinje). Sebastjan je po težavah s poškodbami zadnjega leta zasedel odlično 14. mesto. Denis pa je svojo prvo daljšo tekaško preizkušnjo zaključil kot 45. Z Denisom sva se na kratko srečala v Buzetu in izgledal je kot rožica.

Barbara Galjot se je udeležila preizkušnje na 40,8 km (1129 m) in med ženskami prišla na cilj kot odlična 7. s časom 4:50:06.

Če sem koga spregledal, ki je tekel in je iz Kamnika, se mu iskreno opravičujem. Sicer pa hvala vsem, ki ste nas spremljali in bodrili, na poti in doma. Mi smo se imeli dobro.

Besedilo: Matjaž Šerkezi
Fotografije: Boštjan Erjavšek, Matej Hribar, Miran Škrtič, Dušan Mencin, Tinkara Skamen Šerkezi

… in kakor, da se ni nič zgodilo

Deset kilometrov kurčevega klanca je za mano. Svet se končno nekoliko položi, čutim mišice, ki se tresejo in hlastajo za “cukrom”. Že cel teden opozarjajo, da je najhladnejši dan; no, paranoja na FB-ju opozarja, da je res nekoliko hladno in da ima danes že vsak ta drug digitalni termometer v avtu.

Razpet med službo, vsemi aktivnostmi zadnjih dveh mesecev, nenehnega brnenja “mobitela”, glasu sonarja, ki na “Meku” opozarja hotenje in želenje že včeraj bi bilo treba narejenih dobrih del za družbo, skupnost; naveličan otrok, žene in predvsem samega sebe … ta mrzel zrak, ki naj bi po pričevanju medijev ugonobil pol Slovenije in se rezko zajeda v moja pljuča; prija in me dela živega.

1000316.jpg

Z okorno roko sežem v žep po “dozo” energijskega Šusa, z zobmi odprem čep in nagnem. Prazno. Pospravim, ponovim postopek z drugo ampulo. Prazno. Ta priučen občutek za ekologijo, da vsakič spravim embalažo in ji omogočim drugi cikel življenja, me je izdal in pustil lačnega. Lačnega, kot je lačnega pol vzhodnega sveta, ki veselo tanjša Ozon, uničuje gozdove … mi pa pod pretvezo izpopolnjene ekonomije včasih že dvomimo vase ali smo vse smeti pravilno razvrstili. V žepu zatipam pest briketov od naše pasje dlake. Kako prija okus po Piranskem zalivu sredi gora, ki s kepo snega zdrsne po grlu in zadovolji potrebo po hrani.

20180213_114346.jpg

Od daleč uzrem Veliko planino. Še nedolgo nazaj je bila polna tekačev iz vse Evrope. Z očmi se sprehodim po poti od Stahovice do Gradišča. Bil je čudovit dan, poln športa, sodelovanja, prijateljstva, nasmehov … Kulisa Kamniških planin orisana z modro tančico je ponosno zrla na športnike in organizatorje prireditve in s svojim europosom za trenutek združila Kamnik. Tam levo je na nas mogočno zrl kamniški očak na katerem je nekoč mlad par poročil sam Papež. In kakor, da je europos premajhen za Kamnik, ali pa ga je kot samega mogočnega varuha Hada zaslepila snežna belina bika, si ena ključnih oseb v vsej zgodbi ni zaslužila priznanja občine.

… in kakor, da se ni nič zgodilo.

20180303_080627.jpg

Otroci recitirajo Prešerna na Sv. Primožu. “Na ligo, po knjigo”, kot je eno od sobot poimenovala Mira Papež. Zimska liga, že deveta in zaključili smo jo na marčni dan, ko je zima šele dobro pokazala zobe.

Aktivnost, dogodek, druženje, ki jo je pred leti začel Tomaž Cukjati in za katero lahko rečem, da je ena večjih aktivnosti v Kamniku. 15 vzponov, ki so se odvili vsako soboto od 25.11.2017 do 3.3.2018 in na kateri je sodelovalo 1030 posameznikov, v povprečju 68 na soboto. Brez dragih štartnin in vadnin, samo z dobro voljo in željo po gibanju.

28468178_1359711070842360_8873594117926420480_o

Podeljenih je bilo 13 medalj v otroški kategoriji, ki so jih prejeli najmlajši za udeležbo na vsaj sedmih sobotnih srečanjih. Medalje so prejeli: Aleš Prelovšek, Žan Romšak, Nik Romšak, Nejc Romšak, Izak Poljanšek, Leon Bužan, Joža Šerkezi, Tajda Šoštarko, Medeja Šerkezi, Lejla Osolnik, Iza Škrtič, Viktorija Dolinšek in Maruša Tereza Šerkezi.

Prehodni pokal v ženski konkurenci je znova prejela lanska zmagovalka Špela Novak, v moški konkurenci pa Franci Volkar.

28576695_1359711697508964_1348645088430915584_o

Podeljenih je bilo tudi nekaj posebnih priznanj, in sicer trije pokali za »Tekaško korenino«: Stanka Hribar; ki se je udeležila vseh izvedb 9. Zimske lige, Matevž Skamen in Miha Horvat.

Bojanu Galinu pa je bilo podeljeno »Športno srce« za entuziazem, pogum, borbenost in udeležbo na vseh izvedbah 9. zimske lige.

28576853_1359711380842329_7371741799380942848_o

Med mlajšimi fanti je pokal prejel Nejc Romšak, med starejšimi pa Nik Romšak. Maruša Tereza Šerkezi in Tajda Šošterko sta prejeli pokal kot mlajši deklici, Iza Škrtič pa kot starejša.

28660794_1359709697509164_2818138646626959360_o

Podeljen je bil pokal tudi najmlajšemu udeležencu lige Cici-Polžek tekaču, ki ga je letos prejel Nejc Romšak.

28468486_1359712384175562_296547850903355392_o

Velika pohvala gre tudi družinam, ki se udeležujejo zimske lige in so predvsem glavni motivatorji svojim otrokom. Vsekakor dobra naložba za prihodnost, ta tek na dolge proge se bo vsekakor obrestoval.

Udeleženci 9. zimske lige se bomo prek poletja udejstvovali na drugih tekmovanjih in rekreativnih prireditvah, novembra letos pa se zagotovo ponovno srečali na Vegradu in zastavili serijo vzponov na Svetega Primoža v 10. zimski ligi Sveti Primož.

28795334_1359709657509168_4194320488379449344_o

Izpostaviti velja tudi projekt Zdrav življenjski slog, ki poteka na OŠ Stranje pod mentorstvom Tinkare Skamen Šerkezi in njihovo vsako-sobotno udeležbo na zimski ligi.

28472020_1359712124175588_143940297007562752_o

9. zimska liga Sv. Primož je potekala pod okriljem KGT Papež in pod vodstvom organizacijskega odbora: Miran Škrtič, Lado Kveder, Igor Alpner, ki je ves čas vzorno skrbel za rezultate, Dušan in Mira Papež in Matjaž Šerkezi. Za fotografsko dokumentacijo je ves čas lige skrbel in nas razveseljeval Janko Žibert.

9. Zimsko ligo Sveti Primož so pomagali izpeljati:

  • Fritid športna prehrana, ki je poskrbela za nekaj tematskih izvedb lige in tekačem predstavila športno prehrano.
  • Mizarstvo Golob, Danilo Golob za vse čaje, ki so pogreli udeležence lige pri Sv. Primožu.
  • Avto-moto društvo Kamnik za sodelovanje pri izvedbi lige in čaj.
  • Gostilna Pri planinskem orlu in Okrepčevalnica Sv. Primož oz. Peter Uršič, za sodelovanje pri ligi, hranjenje rezultatov in prenašanje naših muh.

Na zaključni ligi pa Boštjan Erjavšek – Beli, ki nas je razvajal z odličnim šmornom.

28575586_1359711240842343_7704521466112376832_o

… in kakor, da se ni nič zgodilo.

Foto: Janko Žibert in Matjaž Šerkezi