Glede na to, kaj vse počnejo ljudje v hribih, imajo še veliko sreče

Moje pisanje marsikomu od stanovskih kolegov ni všeč, a menim, da ni potrebe po olepševanju stvari. Poskušam biti kritičen in objektiven, opozarjati na stvari, ki se dogajajo v gorah, in ponuditi rešitve za preprečitev takšnih nesreč.

Dnevnik – Gorazd Suhadolnik

Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije in alpinistični inštruktor, je že več kot 20 let tudi gorski reševalec. Že leta javno prepričuje ljudi, naj se lotevajo gorniške dejavnosti pripravljeni, premišljeno in odgovorno. Tudi na začetku letošnje zimske planinske sezone vztrajno opozarja na pasti, v katere se lahko planinci ujamejo v gorah.

Žal se marsikdo vseeno odpravi v hribe lahkomiselno in zato ima Šerkezi, odličen poznavalec gora in preživetja v naravi, s svojimi tovariši gorskimi reševalci marsikatero nedeljo polne roke dela – in tveganja.

Kolikokrat ste se v gorah že znašli v zagati?
Ogromno sem v gorah, pogosto tečem po hribih ponoči ali pa pozimi več dni bivakiram in spim v luknjah. Kljub izkušnjam se mi vsako leto zgodi kakšen primer, pride do nepredvidljive situacije, ko te narava preseneti. Kakšno situacijo lahko že predvidim in se nanjo pripravim, v takšnih, ki me res presenetijo, pa na podlagi znanja in izkušenj vem, kaj moram narediti. Res pa je tu tanka meja, saj proti naravi nimaš velikega vpliva, zato je včasih veliko odvisno od sreče.

Kako se opremite za večdnevno bivakiranje v zimskih gorah?
Z večdnevnimi turami se psihično pripravljam za dolge, tudi 300-kilometrske teke. Vedno imam osnovno planinsko opremo – lučko, prvo pomoč, toplotno folijo, težo nahrbtnika optimiziram s pičlimi odmerki dehidrirane hrane, tekočino pa si iščem sproti. Pozimi si z majhnim kuhalnikom stalim sneg. Za prenočevanje imam le bivak vrečo in poskušam izkoristiti naravne danosti.

Kdaj ste se bili nazadnje v težavah?
Lani sta me ponoči med bivakiranjem v Julijcih presenetila nizka temperatura, minus 25 stopinj Celzija, in močan veter, poskrbeti sem moral predvsem za psičko, ki sem jo imel s sabo, in če se ne bi v desetih minutah vkopala v sneg, bi zmrznila. Mraz je sicer umsko še obvladljiv, najbolj pa me je strah neviht in strel, saj se z njimi v gorah pogosto srečaš, zelo malo pa lahko vplivaš na razplet.

Katere pasti zimskega planinstva so trenutno najaktualnejše?
Prazniki bodo v Sloveniji po napovedih še bolj suhi in kopni, brez obilnih padavin, zato ni nevarnosti večjih plazov. Ključen problem so klože, zbite trde plasti napihanega snega, ki se pod obremenitvijo sprožijo po pobočju ali čez previs. Zaradi snega so v sredogorju in visokogorju za turo potrebne dereze in cepin, seveda pa tudi znanje in izkušnje z njihovo uporabo. Nižje, v gozdnih območjih, opažamo, da ljudje niso pozorni na jesensko listje, pod katerim se skrivajo mokre korenine in skale, na katerih lahko spodrsne.

Na zimsko turo v gore je treba vzeti tudi žolno in sondo ter aluminijasto lopato.
Pred leti smo se smejali Avstrijcem, ker so aktivirali žolno že na travnatem pobočju, zdaj pa tudi sam že na izhodišču ture vtaknem žolno v žep in jo prižgem. Seveda ta naprava ne zagotavlja preživetja v gorah, z oddajanjem signala le omogoči reševalcem, da najdejo ponesrečenega v snežnem plazu. Za preživetje je ključnih prvih 15 minut, pomembno je, da prijatelji zasutega takoj izkopljejo, saj takrat, ko pridemo na prizorišče gorski reševalci, žal iščemo truplo. Učinkovitejši pripomoček od žolne je plazovni nahrbtnik z zračnim balonom, ki poveča možnost, da gornik ostane na površju plazovine, obenem pa mu zaščiti glavo in tilnik.

Pogosteje kot izkušeni se v težavah znajdejo dnevni obiskovalci gora.
Drži, 20 odstotkov nesreč, v katerih posreduje kamniška gorska reševalna služba, se zgodi na Veliki planini, ki je »le« planina. Zadnjič smo reševali družino s tremi otroki, najmlajši je bil star tri leta, bila je že pozna noč, pa smo spotoma srečali ljudi, ki so šli gor z vrečko na rami, oblečeni v trenirko in obuti v platnene čevlje. Mislim, da imajo ljudje, glede na to, kaj vse počnejo v hribih, še veliko sreče.

V zadnjih letih so v Alpah pogoste nesreče v plazovih, predvsem zaradi naraščajočega števila turnih smučarjev.
Za to zvrst smučanja, čedalje bolj priljubljeno ne le v Evropi, ampak tudi na Balkanu, ne zadošča le znanje smučanja, ampak terja tudi znanje obiskovanja gora. Pomembno je, da znaš oceniti, v katerem delu gore je manj nevarno za plaz, tako pri vzponu kot pri spustu. Statistično je teh nesreč veliko, tudi pri nas vsako leto kdo umre v plazu, veliko več jih odnesejo klože, za marsikoga, ki se iz plazu izkoplje sam, pa niti ne izvemo.

Vas je že odnesel plaz?
Da, nekajkrat, na srečo so bili majhni, mislim pa, da sem te jokerje izkoristil že v mladosti. Plaz, bodisi pršni bodisi plaz mokrega snega, je neverjetno hiter in močan. Zbit sneg te pokoplje in polomi, ko me je odnesel pršni plaz, pa mi je sneg v trenutku napolnil dihala in pljuča. Zgodilo se je v hipu, hodil sem, začudilo me je, da se premikam navzdol, in ko je um to dojel, me je že odneslo in praktično nisem imel kaj več narediti.

Vsako leto znova poudarjate, da se je za zimske dejavnosti v gorah najbolje prej udeležiti tečaja varnega gibanja v zimskih razmerah.
Tečaji varne hoje v gore se začnejo okoli 15. januarja, prirejajo jih planinska društva pa tudi GRZS na Pokljuki. Tečaji so dobro obiskani, želimo pa si, da bi jih obiskali tudi tisti, ki vztrajajo v zastareli miselnosti, da se lahko naučiš obiskovanja gora kar sam in da je najemanje vodnika nekaj nesmiselnega. V planinskih društvih imamo skoraj deset tisoč strokovno usposobljenih planincev, vodnike, markaciste, varuhe narave, ogromno jih ima vodniško licenco. Podobno je z zavarovanjem, marsikomu se zdi škoda plačati 60 evrov, potem se mu v tujini zgodi nesreča in tarna, kako drago je plačal reševanje.

Gorski reševalci ste letos izpeljali že skoraj 600 reševalnih akcij, 41 je bilo smrtnih primerov. Je to veliko?
Glede na veliko število obiskovalcev gora in glede na to, kako se hodi v gore in kaj vse se tam počne, je nesreč še vedno malo, vendar pa njihovo število vztrajno narašča. Leta 2006 jih je bilo trikrat manj.

Nekateri menijo, da bi plačljivost reševanja v gorah odvrnila vsaj kakšnega lahkomiselneža.
Urejanje tega problema je v domeni države, uprave za zaščito in reševanje, ki pa se do reševanja v gorah vede žal zelo mačehovsko oziroma birokratsko. Kot veste, imamo kamniški gorski reševalci svoj sedež še vedno v kontejnerju, število reševalcev, sofinanciranih od države, pa je zadnjih deset let nespremenjeno ne glede na porast števila nesreč. Seveda bom šel vselej pomagat nekomu v stiski, vendar pa – ali naj grem, malo še na svoje stroške, vsako nedeljo reševat ljudi, ki niso pripravljeni upoštevati naših nenehnih priporočil in opozoril?

Kakšno rešitev zagovarjate?
Po vzoru Avstrije, da reševanec plača reševanje, zavarovalnica pa ugotovi, ali je upravičen do povračila stroškov ali je prišlo do nesreče zaradi njegove malomarnosti. Če nekdo namenoma dela narobe, naj plača, tako kot pijan voznik.

Na facebooku pišete o konkretnih izkušnjah v reševalnih akcijah.
Moje pisanje marsikomu od stanovskih kolegov ni všeč, a menim, da ni potrebe po olepševanju stvari. Poskušam biti kritičen in objektiven, opozarjati na stvari, ki se dogajajo v gorah, in ponuditi rešitve za preprečitev takšnih nesreč.

… na “diksiju” z odprtimi vrati, saj že pošteno smrdi po dreku

V Planinski zvezi Slovenije res prodajamo planinsko srečko, pa vendar ni vse odvisno od sreče. V prvi vrsti je potrebno kupiti nov planinski zemljevid in ne hoditi kot “fijakarski” konji po GPS sledi, ki smo jo potegnili s spleta in je še iz leta, ko je pot potekala drugje.

Planinske poti so zahtevne, niso tlakovane in niso za vsakogar, še posebej za motorično manj razvite, ki se spotaknejo že na črti odbojkarskega igrišča.

Člani Društva Gorska reševalna služba Kamnik že celo poletje dežuramo ob vikendih. Danes smo že zjutraj oskrbeli 12 letnega fantina, ki je padel in si grdo presekal koleno. Kri sicer ni tekla v potokih, so se pa videle kosti. Kasneje smo poskrbeli za italijansko družino z dveletnim otrokom, ki sta ga starša z vozičkom peljala po planini od Kisovca do Male planine in se potem izgubila. Našli smo jih v smeri Mačkinega kota. Tik pred nočjo.

Markacisti Planinskega društva Kamnik so med tem časom kosili Koželjevo pot in odstranili visečo skalo na poti na Skuto.

Foto Boštjan Balantič – Bah

Ker so nas opozorili s PU Kranj, da sta na območju pod Skuto, z Malih proti Velikim Podom, čez Strežo, bili že dve reševanji, markacisti pregledajo še teren na tem območju.

Ustrezno označeno, smerne table pravilno postavljene, table z večjezičnim opozorilom, da je pot spremenjena so tudi.

Pri Marjanu v Bistrici odgovarjam na e-pošto Avstrijcu, ki je pisal, da sta izgubljeni pod Skuto bili njegovi znanki in da pot poteka napačno in je to bil razlog, da sta se izgubili.

Ne pot, pot je pravilna, narava se spreminja, v naravi so skalni podori, erozija …, planinski zemljevidi ves čas temu sledijo, le osvežiti jih je potrebno in ne uporabljati starih GPS sledi. Če pa že, je potrebno opazovati naravo in ne zvesto gledati v navigacijo.

Srknem odlično Marjanovo kavo in zagrizem v hrustljavo skorjo sveže kremšnite, ko pristopi mlad Nemec, ki se zanima za pot na Bivak pod Skuto, da bo tam prespal s prijatelji in naslednji dan se povzpel na Skuto. No, rahlo se mi že zamegli, ko mu v nemščini skupaj z Marjanom in Rikijem pojasnjujemo, da so bivaki “nur in Notfall” in da ima za to Hütte na Kokrškem sedlu.

Že tretjič pišem na Google, da naj za božjo voljo odstrani pot čez Rigelj s svojih zemljevidov. Ali pa se je Trump spravil še na uboge Francoze, katere masovno vozimo s te poti. Včeraj ponovno fant in punca s šolskim nahrbtnikom, očitno so zelo moderni, in “šolenčkih” za Swing.

Z Zdravkom Bodlajem se zmeniva, da bomo z obeh strani postavili opozorilno tablo, da pot ni markirana in da je nevarna. Morda pa koga odvrne, čeprav po izkušnjah na Komarči in Skuti, je to za nekatere še večji izziv. Red Bull team vedno zmaga.

Ja, postajamo rasa številnih izzivov, katerim drugi rešujemo rit. ONI pa samo kritizirajo kako slabo so vzdrževane planinske poti, promovirajo bivake kot glavno turistično destinacijo, kopirajo celotna preventivna besedila brez navedbe vira v svojo promocijo. Slednje bi še razumel, če ne bi vsakič dodali “populističnih” bučk, ki so daleč od resnice in kažejo, da o planinski preventivi nimajo pojma.

Sam sem se pa odjavil že od vseh novic, časopisov, televizije ne upam gledat, ker vsakič ko odprem “cajtng”, prižgem TV, vidim enega Šerkezija, Mateja Planka ali pa Janija Beleta, ki razlagajo o planinski preventivi. Manco Ogrin, ki ves čas pošilja preventivne vsebine, da bi ja dosegle čim širše množice.

Po pravici povedano si sedaj ne upam odpreti niti sardelic, ker se bojim, da bo not en tip z brado in bo skočil ven na “fedru” v slogu “Živjo, moje ime je Ara, kako je pa tebi ime?! Si tudi ti varen planinec?!”

… ja, na vse to sem pomislil danes, ko sem sedel na “diksiju” z odprtimi vrati, saj že pošteno smrdi po dreku.

Zraven se je slišalo pokanje “pleha” kontejnerjev, ki jih je “prepariralo” sonce. Vsaj dober pogled sem imel proti Stranjam in Kamniškim planinam.

Morda res nismo najboljši kolesarji, smo pa Kamničani vsekakor dober team, kaj dober, vrhunski

Od 14. do 15. junija 2019 je potekal 26. Pohod razuma, volje in moči – Brajnikov memorial 2019. Tekmovanje velja za eno najtežjih športnih preizkušenj pripadnikov vseh varnostnih struktur v Sloveniji: Policije, Slovenske vojske, Uprave RS za zaščito in reševanje in gorskih reševalcev. Poteka v spomin na pokojnega policista, gorskega reševalca in gornika Mitjo Brajnika, ki je življenje izgubil v tragični nesreči ob usposabljanju gorskih reševalcev na Okrešlju 10. junija 1997.

Letos se je na zahtevno dvodnevno traso na območju Bleda, Bohinja in Julijskih Alp podalo 26 ekip. Dva dni smo tekmovalci preizkušali svoje fizične in psihične zmogljivosti v plavanju, kolesarjenju, teku, gorskem pohodu, veslanju, prečenju reke ter preizkusu vzdržljivosti in znanja iz prve pomoči.

Društvo GRS Kamnik smo zastopali Matej Bizjak, Tadej Trobevšek, Primož Lavrič in Matjaž Šerkezi. Matjaž Ravnikar pa je kot že nekaj let do sedaj bil eden izmed mnogih sodnikov na trasi, kjer poteka tekmovanje.

Od leve: Matej Bizjak, Tadej Trobevšek, Primož Lavrič in Matjaž Šerkezi

Prvi dan smo tekmovalci plavali v Blejskem jezeru od Male Zake do Velike Zake, nato kolesarili proti Zasipu, Žirovnici in Završnici vse do Smokuške planine. Od tam smo se podali na gorski pohod proti Vrtači do Stola, se spustili mimo Valvazorjevega doma do križišča cest pod Javorniškim jezerom.

Ko “crkne” tudi Bizjak (foto: Tadej Trobevšek)

Tu smo ponovno sedli na kolo, se odpravili do Jesenic preko Save v smeri Blejske Dobrave, zavili proti Mojstrani in kolesarili po dolini Radovne do t. i. Pokljuške luknje, kjer smo pustili kolo in nadaljevali z gorskim pohodom do Zatrnika. Prvi dan tekmovanja, ko smo premagali okoli 3000 m višinske razlike, smo zaključili s streljanjem na biatlonskem strelišču na Pokljuki.

Naslednji dan smo zgodaj zjutraj pretekli traso ob Bohinjskem jezeru od gostišča Kramar do kampa Zlatorog. Od tu smo preveslali jezero do mostu pri cerkvi Sv. Janeza, tekli do gostišča Kramar in tekmovanje nadaljevali s kolesarjenjem prek Bohinjske Bistrice do Oblakove planine. Od tu smo nadaljevali z gorskim pohodom prek Planine Ricman, Planine Prihod, mimo Tolstega vrha pod Taležem do mostu v Ribnem, kjer smo prečili reko Savo, tekli okoli Ribenske gore do prireditvenega prostora pod Ribensko goro, kjer smo tekmovanje zaključili z opravljeno spretnostno nalogo.

Organizator je poskrbel za res zahtevno traso in vrhunsko organizacijo, svoje pa je dodalo še neizprosno vreme, saj je huda vročina od tekmovalcev zahtevala vrhunsko pripravljenost. Že samo dejstvo, da je prvi dan tekmo zaključila le polovica ekip (ekipo so sestavljali štirje člani) znotraj predvidene časovne zapore, govori o zahtevnosti. Praktično smo bili ves čas v “rdečih” številkah in ko je nekdo od nas imel krizo, mu ni šlo, preprosto ni bilo časa za solzice in pomilovanje, ampak smo ga prijeli za rit in tiščali v klanec, zraven pa bodrili z besedami, da naj ne bo “softič”.

Kamniški gorski reševalci smo zasedli skupno odlično 4. mesto, v posameznih disciplinah oz. etapnih razvrstitvah pa smo tek zaključili kot 2., veslanje in gorski pohod (tek) pa kot 3., kar dokazuje, da smo odlično pripravljeni in predvsem, da znamo dobro medsebojno sodelovati.

S tem smo tudi pokazali, da v profesionalnih varnostnih in reševalnih strukturah, kjer delujemo kot prostovoljci, ne popustimo. Preprosto zato, ker takrat, ko imamo v gorah ponesrečenca iz sebe izvlečemo najboljše in predvsem kot odlična ekipa, ki se dopolnjuje takrat, ko nekdo ne zmore več in mu pomaga, da zna iti preko sebe.

V spominu imam prizor s tekme, ko v najhujši vročini poganjamo pedala v klanec in se mimo pripelje ekipa rivalov stanovskih kolegov in eden izmed njih reče: “Dobro kolesarite, ampak mi smo boljši!” V cilju so bili za nami. Morda res nismo najboljši kolesarji, smo pa Kamničani vsekakor dober team, kaj dober, vrhunski.

Besedilo: Matjaž Šerkezi
Fotografije: Tadej Trobevšek in Matjaž Šerkezi

Opomba: Del besedila o trasi povzet po https://www.brajnikovmemorial.com/

V petek smo mu te sanje podarili …

“Lahko ponoviš, napačne koordinate so” zahrešči po radijski postaji. Srečo si zapisuje na list papirja – N46 19,370 E14 35,414. SmartLokator ne gre čez, ker ni signala. Najdemo nahrbtnik, nekoliko kasneje se javi Vlado, ki je našel rumeno majico. Marko SZ s psom prečesava teren. Kar dva izgubljena in pogrešana, že od včeraj. 77 letni moški s hudo obliko demence in mlajši turist, ki je po dobri večerji šel od Jurja proti Brstnikom po planinski poti in ni prišel do Berdnika.

img_20190518_085958

Na drugi strani v Kurji dolini sta se poškodovala dva alpinista. Poskusila sta preplezati novo smer v krušljivi steni, pri čemer je eden odletel, za sabo počistil vsa sprotna varovala in nezavesten leži na polici. Drugi je pretresen in težko komunicira. Kar dvajset naših gorskih reševalcev rešuje položaj v zahtevnem terenu.

received_384371595497580

Težko je priti do njiju in ju pri tem še ne dodatno ogroziti pred padajočim kamenjem. Od zgoraj se vidi, da Matej, ki nezavesten leži na polici močno krvavi iz stegna. Najverjetneje je prelomljena stegnenica. Iz zasilnega štaba, ki sva si ga s Srečem uredila pri Jurju v Kamniški Bistrici skušam po radijski postaji priklicati Dejana, ki vodi reševanje v Kurji dolini. Signal ne gre čez. Preveč preprek. “Sranje je”. Premaknem se nekoliko stran od doma in ga za silo ujamem. Dogovoriva se, da mi takoj javi, ko bo vedel položaj in lahko predvidel čas reševanja. Treba je obvestiti kamniško NMP.

img_20190518_093135

Oblačim rdečo puhovko. Veter brije in zebe me. Tadej odpre Frutabelo in zagrize v sadno-jogurtovo sredico. Te čokoladice so mi bile vedno najboljše. Matej pripravlja vrv, na katero bomo navezali mladega Francoza in ga pospremili v dolino. Model pa prav počasi pakira nahrbtnik. Rahlo me že mineva potrpljenje. S Tadejem mu oblečeva oranžen Petzlov plezalni pas. “Pa kaj imaš ti v žepih. Daj pospravi v nahrbtnik, ker ti ne moreva obleči pasu” cvilim, ko z rokavicami vlečem “šnole”, da bi zaprl pas. “This is my little Padinggton” pove v Allo Allo angleščini in iz žepa potegne oguljenega medvedka. Spogledamo se in cinično nasmehnemo. Pacient. Pri svojih 22. bi moral iz žepa potegniti “fotko” od ljubice, ne pa zdelanega plišastega medveda.

20190518_111528

“Baza javi se, baza javi se” kliče Miš.
“Povej Francl” medtem ko iščem svinčnik.
“Našli smo ga, pes ga je zavohal. Se ne odziva, sicer diha. Očitno je padel čez balvan, ker ima razbito glavo. Čim prej najdi zdravnika, da bi prišel sem.” zahrešči po radijski postaji.

“Iglič, pridi do štaba, vzemi Navarro in “šibaj” do odcepa čez Predaselj, te že čakajo. Našli smo izgubljenega in je hudo poškodovan” dajem navodila in z enim ušesom prisluškujem Sreču, ki se pogovarja z Markom. Njegova psička Lily je v zahtevnem območju Črnega plazu našla drugega pogrešanega moškega, ki ima poškodovano desno koleno.

img_20190517_014704

Sestopamo po planinski poti s Kokrškega sedla. Zima je, pot je pomrznjena. Čudne razmere so letos. Toliko snega, pa maja smo že. Baptist se počasi vali po poti in z gojzarji zadene skoraj vsak kamen. Ta človek bi se spotaknil še na črti košarkarskega igrišča. Vedno več je takšnih intervencij. Ljudje “bluzijo” po hribih. Nekaj dni nazaj smo reševali očeta in šestletnega sina. Rusa, ki sta šla z Velike planine v neznano, zdrsnila, in sama sreča je bila, da smo ju našli živa.

grs5-01.jpg

Berem odzive na forumu, ki se ponavljajo iz leta v leto in glavno vprašanje – Zakaj se jim ne zaračuna?! V Avstriji se reševanje zaračuna, tam od 3000 € naprej stane. Če si zavarovan za reševanje v gorah in ni bila prisotna malomarnost zaradi neprimerne opreme, neupoštevanja trenutnih razmer, neznanja …, stroške krije zavarovalnica, sicer “I am sorry …” Število nesreč narašča tudi v Avstriji, ni razlike, ne glede na to, da imajo plačljiv sistem reševanja. Je pa zadoščenje. Vzgojna kazen. In Slovenija s takšno uredbo ni unikum v evropskem prostoru in med alpskimi državami.

20190518_114300

Bela statična vrv drsi čez Petzl ID. Iz nje “šprica” voda, sliši se tanek zvok, napeta kot struna gre čez rob preko zaščitnih želv in se z osmico preko alu-vponke vpne v paw ploščico. Nekaj metrov stran se sveder z vidia konico počasi pogreza v mehko apnenčasto skalo. Slišita se zvok kladiva in ječanje vijaka, ki izginja v luknjo. Klik vponk, najlonski trakovi, tritočkovno sidrišče. Močna roka ovita v usnjene rokavice centimeter za centimetrom podaja vrv v desonder. Na drugi strani je njegov kolega, pripet je na nosila, v katerih leži poškodovani alpinist. Zdravnik ga skuša intubirati, težko je viseti na vrvi sredi previsne stene in mlado človeško telo obdržati pri življenju …

img_20190512_184817

Fantka posadimo na štor pokrit z lišaji. Njegove velike temne oči iščejo očeta. Trese se. Nekaj ur je bil na ozki polički in se ni smel premakniti, saj bi zdrsnil v globino, kjer bi se njegovo malo telo razbilo na trdih skalah … Premražen, prestrašen. S Polijem mu očistiva čevlje, v katerih je polno listja in blata. Primem ga za roko in ga peljem po planinski poti. Za mano je Irena, ki je malega oblekla v svoja oblačila, da mu je bilo vsaj malo toplo. Hoja ga bo ogrela. Učiva se rusko, toliko da mine čas. Tadej in Primož iščeta izgubljen nahrbtnik v katerem imata dokumente, denar, telefon … Oče pa je na kratki vrvi v rokah Mateja. Pol ure sestopa še imamo, Ravnikar že ogreva avto …

img_20190518_121031

Vidim rdeče hlače in rumeno čelado, ki išče pot v gostem podrastju. Takoj za njim celo moštvo z nosili UT na kolesu od samokolnice. Po nekaj urah jim je uspelo se prebiti po zahtevnem in strmem terenu, polnem podrtega drevja in visokega grmovja. Pripeljali so našega 77 letnega Simona, ki se je izgubil v času, poškodoval koleno in ima kljub temu nasmešek na obrazu …

Alpinista slečeta plezalni pas, odpneta čeladi in jo pospravita v nahrbtnik.

20190518_092155

Marjan in Vesna na lesene mize postavita toplo joto. Noro dobra je. Nekoliko kasneje se prileže črna tekočina z vrhunsko “kremšnito” katere okus se nežno izgubi v citrusu, bel sladkor v prahu pa se lepi na ustnico.

img_20190517_175351

Petek je, ob devetih se “privlečem” do službe, medtem ko naš plišasti Paddington še sladko spi v domu na koncu Kamniške Bistrice. Malo čutim ramena, ker sem nesel dodatni nahrbtnik, v katerem je imel naš nočni trener zalogo hrane, pa še na trdo kuhana jajca sva pazila s Tadejem, da mu jih ne bi zbila. “Kurja”, da se razume, saj predvidevam, da njegova, po vsem prisotnem plišu, se verjetno še niso spustila v mošnjo.

img_20190428_132319

… štiri zgodbe. Dve izmišljeni in dve resnični. Dve resnični in dve izmišljeni. Vseeno kateri kombinaciji bi vzel, vse štiri so se že zgodile – enkrat srečno, drugič s solzami v očeh. Poškodovana alpinista in pogrešani osebi so bili naša redna vaja, ki jih redno izvajamo zato, da smo lahko najboljši, da se poznamo in zaupamo, da imamo tehniko v rokah … Velike temne oči in oče sta vse to doživela in samo zaradi nas, se lahko danes nasmehneta in veselita skupaj. Kdo ve, kam ju bo vodilo življenje. Mladi Francoz bo najverjetneje še naprej potoval po svetu, štopal in občasno zavil v kakšne gore, in če mu bo sreča naklonjena, bo svojega plišastega medvedka zamenjal za dekle svojih sanj. V petek smo mu te sanje podarili …

20190518_092205-1

Delo gorskih reševalcev je timsko delo in čeprav se naše objave večkrat berejo v prvi osebi, gre zgolj za osebne občutke, doživljaje, trenutke … In kot sem že večkrat povedal, v čast in veselje mi je, da lahko soustvarjam z Matejem, Markom, Marjano, Simonom, Matjažem, Primožem, Ireno, Francem, Srečom, Janezom, Cenetom, Jernejem, Vladom, Urbanom … Brez njih bi bil samo osamljen Messi pred živim zidom.

Besedilo: Matjaž Šerkezi
Fotografije: Marjana Hostnik, Franc Miš, Marko Petek, Boris Bodlaj in Matjaž Šerkezi

Življenje ni samo Sex, Drugs and Rock`n`Roll . Hmmm, morda bolj Sex, Špeh and Tek.

Minuli prazniki s popolnim vremenom so napolnili družabna omrežja s popolnimi poticami, v katerih je ravno pravšnja mera orehov, natančno odmerjenimi rozinami, fotografiranimi od daleč, na novem steklenem podstavku, nežno posutimi s sladkorjem v prahu in ovitimi s pikčastim trakom. Le tem delajo družbo v “nulo” pobarvana jajca iz domače reje in prvovrsten kos šunke brez solitrne soli in zgolj kot nož tanko plastjo slanine. In ker smo zmeraj bolj zdrava družba; obvezno, ampak res obvezno je zraven “pripopana” še “fotka” skoraj v duhu globoke modrine žafranov, ki se lesketajo v poznem popoldanskem soncu in vabijo trume obiskovalcev na Veliko planino.

img_20190419_110953

Tukaj vsa pohvala našim markacistom, ki skrbijo za planinske poti in jih tudi dobro označijo s Knafelčevo markacijo, s katero je označenih kar 10 tisoč kilometrov planinskih poti. Med planinci in obiskovalci gora je celo tako udomačena, da jo nekateri zamenjuje s prometnim znakom za prepoved vožnje in parkirajo celo tam, kjer je to prepovedano ali pa svoje vozilo pustijo kar pred rampo misleč, da če pot zapira rampa, potem ne more mimo nihče drug. Tudi če so to gorski reševalci, ki hitijo na pomoč turistu, ki ga je “fršlok” od vseh lepot narave.

img_20190106_100718

Slednjim pa bodo na pomoč prihiteli tudi vedno bolj “in” “kaogorskim” tekačem, ki iz Kamniške Bistrice do Jermanovih vrat potrebujejo samo tri ure in ker so “itak” tako hitri tudi na račun ideologije “Fast and Light” se jim praktično ne more nič zgoditi, kaj šele, da bi jih presenetilo burno planinsko vreme. “Stari”; pa še “kul” so videti, saj furajo najnovejši “stajl” trail tekačev – “na frišno plajhnjeni lasje na fluroscentno zeleno in obvezno, to pa res obvezno; dve različni barvi športnih copatov, iste firme.” “Iste firme, da ne bi kdo zajebu, se razume.”

img_20190402_173713

Sicer je pa Hallo GRS vedno na razpolago. Še posebej so aktivni kamniški, ki so od veselja, ker jim je država priskrbela nove “kontejnerje” za bivanje, organizirali kar dobrodelni koncert. “Ej, res hude face.”

img_20190411_203241

No, in ker ravno za bližajoče prvomajske praznike pričakujemo ponovno epsko vreme, smo se gorski reševalci iz Kamnika organizirali in bomo svoj prosti čas posvetili dežuranju. Imamo pa namen vsaj enkrat v miru do konca speči “čevape” pred našimi snežno belimi zabojniki in s tem namenom v svet pošiljamo nekaj že ničkolikokrat izrečenih besed o varnejšem obiskovanju gora.

img_20180721_071546_716

Življenje ni samo Sex, Drugs and Rock`n`Roll . Hmmm, morda bolj Sex, Špeh and Tek. Kdo ve?! Varno na planinskih poteh.

Aprilsko vreme je nekaj čisto normalnega!
Lahko rečem, da aprilsko vreme ni nobeno presenečenje, in da je dokaj normalno, da v tem času v gorskem svetu, včasih tudi vse do nižin, lahko zapade sneg. Če pogledamo naše vršace iz doline, vidimo, da so še vedno pokriti s snegom in kot takšni zahtevajo izkušenega planinca z opremo in znanjem uporabe le te. Seveda pa so zanimive tudi aprilske temperature. Čez dan se skoraj lahko sprehodimo v kratki majici, ko se skrije sonce, pa postane hladno in nemalokrat oblečemo puhasto jakno. Vse to predstavlja past za obiskovalce gora, ki se čez dan odpravijo v gore in s sabo nimajo primerne toplotne izolacije. Ko se sonce skrije, telo pa je prepoteno, se lahko kaj hitro podhladimo. Svetujemo tudi uporabo čelade, saj je skala v tem času krušljiva in tam, kjer poti potekajo pod stenami, smo še posebej izpostavljeni padajočemu kamenju. Naletimo lahko tudi na večje podore, čez katere potekajo poti. Če ni nujno, jih ne prečimo in raje obrnimo. Informacijo pa čim prej javimo na Planinsko zvezo Slovenije. V nahrbtniku naj bo obvezna planinska oprema in vodi nas naj misel, da nas bodo gore počakale na lepše vreme in razmere.

img_20190419_114946

Ko se izgubimo!
Če se izgubimo, ostanimo mirni in se poskušajmo po poti, po kateri smo prišli, varno vrniti do prve znane točke, npr. znamenja, markacije ali poznanega dela poti. Če nas je ujela tema ali megla in nismo življenjsko ogroženi – življenjsko ogroženost pomenijo poškodbe, hud mraz … in ne potreba po vodi in hrani -, poskušajmo noč preživeti na prostem oz. zasilno bivakirati, tako da oblečemo vsa oblačila, se usedemo na nahrbtnik v zavetju dreves, rušja, balvana in ohranimo pozitivno misel, nato pa z dnem rešujmo položaj. Pri tem je pomembno, da o svoji nameri obvestimo najbližje in jih s tem pomirimo. V noči in megli nikakor ne nadaljujemo poti v neznano, saj se ta v večini primerov konča z resnimi poškodbami, ki so posledica zdrsa ali padca prek stene. Če je naše življenje ogroženo oz. smo poškodovani ali pa na območju, kjer je velika možnost objektivnih nevarnosti, pokličimo številko 112. Pomembno je tudi, da varčujete z baterijo mobilnega telefona, saj bo to edina vez z gorskimi reševalci.

img_20190417_202447

Piščalka je obvezen pripomoček v gorah saj z njeno pomočjo lahko pokličemo na pomoč. Danes jo ima že skoraj vsak nahrbtnik, in sicer na paščku, ki povezuje naramnice nahrbtnika v predelu prsi. Predstavljajte si, da pride do nesreče in moramo poklicati na pomoč. Mobilni telefon je prazen ali pa ni signala. Lahko bi sicer kričali, ampak tega ne moremo dolgo početi, saj kmalu ostanemo brez glasu. S piščalko pa lahko enostavneje pokličemo na pomoč, in sicer dogovorjeni znak je šest (6) piskov v minuti. Se pravi vsake 10 s en pisk. Počakamo tri minute in ponovimo. V odgovor lahko pričakujemo tri piske v minuti. Se pravi vsakih 20 s enega in to pomeni, da so nas opazili. Enako velja ponoči s čelno svetilko. Tako da, piščalka v nahrbtniku vsakega planinca, tabornika, ljubitelja narave je nujna.

img_20190406_115419

Nevihta s strelami tudi v pomladnem času ni nobena izjema!
Zaščite pred udarom strele ni, ampak je samo preventiva, kar pomeni, da se v gore odpravimo dovolj zgodaj in smo takrat, ko so nevihte najpogostejše, v popoldanskem času, že na varnem v dolini ali planinski koči. Slednji sta tudi edini varni mesti pred udarom strele. V primeru, da nas nevihta preseneti v gorah, je nujno, da sestopimo z grebenov in izpostavljenih vrhov, sploh tam, kjer so jeklenice oz. predmeti iz železa ali pa je skala rdeča, kar pomeni, da vsebuje kovine. S sebe odstranimo vse kovinske predmete in jih ne odvržemo, ampak jih spravimo na varno mesto, stran od sebe, saj jih bomo po hudi uri potrebovali. Svetujemo, da se usedete na vrv ali hrbtno podlogo od nahrbtnika, noge spravite v nahrbtnik in oblečete v zaščitna oblačila. Biti moramo čim nižji. Pazite tudi, če imate na glavi čelado in ima ta kovinske zakovice. V tem primeru je bolje, da jo snamemo z glave. Izogibamo se tudi osamelih, izpostavljenih predmetov (drevesa, viharniki, žandarji …) in pazimo, da se sami ne izpostavimo. S telesom se ne dotikamo sten, po katerih se lahko »sprehodijo« blodeči se tokovi strele. Če smo v kotanji, jami, je najvarnejše mesto sredina jame oz. kotanje. Če smo na robu police, je dobro, da se pripnemo z vrvjo, ki naj od nas teče po tleh.

Izogibajmo se prostorov, kamor strele redno udarjajo. Spoznamo jih po razklanih deblih dreves, razritih tleh, preklanih skalah in rdečkastih kamninah. Vlažne grape in žlebovi, po katerih teče voda, so tudi zelo verjetna mesta za udar strele. Najvarneje pred udarom strele je na melišču, kjer čepimo ali sedimo na nahrbtniku. Če vseeno nadaljujemo sestopanje, naj bo razdalja med nami vsaj 20 metrov.

Pomembno:
– Poslušajte/preberite vremensko napoved in jo upoštevajte pri načrtovanju svojih aktivnosti v hribih.
– Seznanite se z vremenskimi in klimatskimi značilnostmi želenega cilja.
– Opremite se vremenski napovedi ustrezno, upoštevajte vreme in druge razmere. Bolje je imeti suh anorak kot mokro glavo.
– Med turo spremljajte razvoj vremena in se ravnajte po vremenu in razmerah.
– Rana ura je zlata ura – plohe in nevihte se večinoma pojavijo popoldne.
– Spremljajte razvoj kopastih oblakov, njihov zgodnji dopoldanski pojav je znanilec neviht.
– Če čutite vlažnost ozračja oz. ne morete videti daleč (zrak je moten), potem se vlažnost zraka povečuje, kar viša verjetnost nastanka neviht.
– Če se pripravlja k nevihti, se umaknite z izpostavljenih točk, po možnosti v zavetje.
– V lepem vremenu in ugodnih razmerah je vsak cilj v hribih laže dosegljiv.

img_20190406_143912

Klopi, ne samo klopce ljubezni!
V pomladanskem času postanejo aktivni tudi klopi, ki so prenašalci človeku nevarnih bolezni. Cepljenje, ustrezna zaščita in redni pregledi po vsaki turi so nujni. In pustite kače pri miru. Ne bodo vas ugriznile in ne boste postali invalidi. Svoje štirinožne kosmatince pa imejte na vrvici. Živali v gorah so ranljive, v tem času imajo mladiče in vsakršno preganjanje je zanje lahko usodno. Prav tako pa vas naj ne prevzame lovski nagon. Kozorogi in gamsi so lahko nevarni, še posebej, če boste z njim želeli narediti “selfija”. Pred človekom se začnejo umikati v višji svet in posledično prožijo kamenje.

Pa pamet v glavi, ne samo v pametnem telefonu!

S pametnim telefonom v gore

Še nedolgo nazaj smo se lastniki klasičnih telefonov pred planinsko turo najprej usedli za računalnik, preverili vremensko napoved, nato je sledilo brskanje po pohodniških ali plezalnih vodnikih, in če je bilo območje neznano, je sledilo še iskanje po zemljevidu.

Meseci tečejo in prihaja poletje, sezona planinarjenja je odprla svoja vrata, jaz pa imam nabor aplikacij, ki jih planinci, alpinisti in drugi ljubitelji gora uporabljajo pri svojih dejavnostih. Super, boste rekli. Ne, ni super, aplikacij je preveč, da bi se uporabnik lahko z lahkoto odločil, katera je najprimernejša zanj. Seveda je pogosto najpomembnejši prvi vtis. Če ni “kemije” že na začetku, dobimo odpor do uporabe aplikacije – je nepregledna, ima preveč reklam, vsaka druga funkcija je plačljiva ali pa nam enostavno ni všeč. Prave prednosti in slabosti aplikacije pa spoznamo šele po dolgotrajnejši uporabi, ko smo preizkusili večino funkcij, ki jih ponuja.

Najprej se je treba vprašati, zakaj pri dejavnostih v gorah sploh potrebujemo neko aplikacijo. Ta “zakaj” nam aplikacije razdeli v nekaj osnovnih skupin: navigacija, vreme, vodniki, izobraževanje, klic na pomoč itd.

Navigacija

Zelo širok pojem, pod katerega uvrstimo vse aplikacije, ki nam omogočajo uporabo GPS, nalaganje in branje zemljevidov, snemanje sledi, shranjevanje točk, načrtovanje poti, prebiranje, vnašanje koordinat in še kaj. Pri zemljevidih je zelo pomembno, da aplikacije omogočajo prenose zemljevidov za delo brez spletne povezave in uporabo lastnih kartografskih podlag. Pomemben dejavnik pa je tudi soliden pametni telefon, ki je sposoben v kratkem času obdelati vse podatke s čim manj zatikanja v samem delovanju aplikacije, pregrevanja procesorja in porabe baterije. Vsekakor je dobrodošlo tudi, da poleg GPS-sistema podpira še satelitska navigacijska sistema GLONASS in Galileo.

V našem okolju je zelo razširjena aplikacija OruxMaps, ki je na voljo tudi v slovenskem jeziku, a žal le za operacijske sisteme Android. Aplikacija je na voljo na uradni spletni strani http://www.oruxmaps.com in je brezplačna. Preko brskalnika pametnega telefona si jo prenesete na telefon in sledite navodilom za namestitev. Kako namestiti brezplačno verzijo ter prenesti zemljevide za delo brez povezave, si lahko preberete v članku na strani http://blog.geobunkelj.si. Pred prvo uporabo svetujemo, da v nastavitvah izklopite t.i. “Zoom autoload” katerega funkcija je, da s spreminjanjem merila karte samodejno preklopi med različnimi kartografskimi podlagami, kar v našem gorskem svetu ni uporabno. Aplikacija ima vse funkcije klasičnih GPS-naprav, podpira Garminove topografske podlage (AdriaTopo Pro …) in tudi uporabniške karte, ki si jih naredimo sami. OruxMaps je vsekakor najbolj vsestranska aplikacija za navigacijo in orientacijo v prostoru, najboljši približek ročnim GPS-napravam in dobrodošel pripomoček tako začetnikom kot tudi naprednejšim uporabnikom navigacijskih sistemov.

Še ena zelo dobra aplikacija za navigacijo in pregledovanje kart je Locus Map.

Navodila za nakup kart PZS v Locus Map
Vir: http://www.pzs.si

Ima pregleden in prilagodljiv uporabniški vmesnik, podporo različnih zemljevidov in hitro preklapljanje med njimi (tudi v načinu brez povezave). Omogoča snemanje sledi in tudi pregled v živo s statistiko, načrtovanje poti ter risanje po zemljevidih. Locus Map je prva aplikacija, ki omogoča legalno rabo planinskih kart Planinske zveze Slovenije. Zemljevidi Planinske zveze Slovenije so najuporabnejši pripomoček za obiskovalce gora. Podrobno prikazujejo planinske poti, koče, stezice, naravne in kulturne znamenitosti, turistično infrastrukturo in vse drugo, kar je potrebno za gibanje v naravi. Podatke s terena stalno posodabljajo prostovoljci slovenskih planinskih društev. V aplikaciji Locus Map so v merilu 1 : 25.000 na voljo zemljevidi: Bohinj, Triglav, Stol, Jalovec in Mangart, Grintovci in Krnsko pogorje, v merilu 1 : 50.000 pa Triglavski narodni park, Karavanke – osrednji del in Kamniško-Savinjske Alpe.

V aplikaciji Locus Map slovenske planinske zemljevide najdete v Locus Store pod zavihkom Europe > Slovenia > PZS Slovenia. Namestitev je standardna, kot v primeru drugih načinov prenosa brez povezave. Zemljevid, ki ste ga kupili, lahko brezplačno prenesete iz Locus Store za eno leto. Nato priporočajo, da si na svojem računalniku ali Dropboxu ustvarite varnostno kopijo zemljevida z mobilnega telefona ali tabličnega računalnika. Kupljeni zemljevid lahko s svojim računom Locus Store uporabljate na kateri koli napravi z aplikacijo Locus. Zemljevid lahko kupite z Locusovimi žetoni, cena posameznega zemljevida za pametni telefon, ki obsega polovico tiskanega zemljevida, je 175 žetonov, kar je približno 2 evra.

Primer kartografskih podlag v Locus Map
Vir: http://www.pzs.si

Locus Map poleg navigacije na pametnem telefonu omogoča tudi povezavo s pametnimi urami in neposredno nalaganje kartografije, prenašanje sledi, točk …

Ena od zelo razširjenih vsestranskih aplikacij je zagotovo ViewRanger, ki je na voljo brezplačno, ponuja pa tudi plačljive vsebine. Uporabniki lahko prenesemo brezplačne zemljevide in poti za navigacijo brez spletne povezave. Aplikacija ponuja odlično funkcijo skyline, ki nam s pomočjo kamere in satelitov na zaslonu označi in poimenuje vrhove v okolici. Z njeno pomočjo lahko dostopamo do javno objavljenih sledi, kar nam pride prav, če predhodno nismo načrtovali izleta, pa bi radi raziskali okolico.

Omeniti je treba tudi aplikacijo Avenza Maps, ki deluje tako na Androidu kot Applovem operacijskem sistemu. Aplikacija je brezplačna z določenimi količinskimi omejitvami (število rabe kart), z doplačilom pa je uporaba neomejena. Avenza Maps ima že prednaloženo kartografijo 1 : 5000 za celotno območje Slovenije, njena prednost pa je tudi možnost uporabe geolociranih PDF-kartografskih podlag.

Ozi Explorer CE je aplikacija z najdaljšim stažem, ki pa jo je že nekoliko načel zob časa. Omenjamo jo z razlogom, ker zanjo na spletnih straneh najdemo največ kartografskih podlag, ki pridejo prav predvsem avanturistom, ki iščejo skrite kotičke našega planeta.
In ker vsak zaključek potrebuje višnjo na vrhu smetane, vsekakor ne smemo mimo aplikacije Outdooractive. Zakaj? O tem se bomo razpisali v jesenskem času, ko se bodo obarvali listi na drevesih in zlato ožareli zadnji macesni proti vrhu gora.

Ker pa ljubitelji planin nismo obuti samo v gojzarje, ampak se vozimo tudi s kolesi, je za nekatere zagotovo zelo uporabna aplikacija Ride With GPS, ki poleg navigacije po poti in analize sledi omogoča tudi povezljivost z različnimi zunanjimi pripomočki, kot je npr. merilnik srčnega utripa. Tudi ta, kot mnogi drugi, znotraj aplikacije ponuja plačljive nadgradnje.

Omenimo naj še aplikacije, ki so podpora aplikacijam za navigacijo. GPS Test Plus je aplikacija, ki nam sporoča podatke o številu satelitov, povezanih z navigacijskim sistemom, hkrati pa nam ves čas sporoča koordinate stojne točke v enem izmed koordinatnih sistemov (najpogostejša sta UTM in WGS84). Dobrodošel pripomoček v sami aplikaciji je tudi elektronski kompas, ki pa v nobenem primeru ne sme biti zamenjava za klasičnega.

Zanimiva aplikacija je tudi Custom Maps, ki nam omogoča, da s fotoaparatom na telefonu zajamemo JPG-fotografijo, jo umerimo in si na ta način hitro naredimo uporabniško karto območja. In tukaj je še CoordTransform, ki zna namesto nas preračunavati vrednosti med različnimi koordinatnimi sistemi.

  1. Ortofotografska podlaga v aplikaciji Orux Maps odkrije še tako skrite kotičke našega planeta in omogoča natančno načrtovanje poti.
  2. View Ranger je aplikacija iz anglosaškega okolja in je zanimiva predvsem zato, ker lahko delimo svoje sledi z drugimi uporabniki (podobno kot kolesarska aplikacija Strava).
  3. Avenza Maps deluje tudi v okolju iOS X in omogoča uporabo geolociranih PDF – podlag.

Vreme

V domačem okolju navadno nimamo težav z vremensko napovedjo, a kljub temu nas včasih lahko presenetijo dež, naliv ali nevihta. Tako kot za vsa druga področja obstaja cela vrsta aplikacij, povezanih z vremenom. Nekatere ga napovedujejo, druge prikazujejo, tretje nas opozarjajo.

Vremensko napoved za Slovenijo nam podaja aplikacija Vreme Slovenija (avtor Matjaž Lenhart), ki zajema podatke z uradne strani ARSO. Postreže nam s splošno tekstovno vremensko napovedjo, slikovno vremensko napovedjo padavin, radarsko sliko padavin, satelitsko sliko oblačnosti in še čim. Vse navedene podatke z dodano radarsko sliko padavin in mnogimi drugimi informacijami nam postreže aplikacija Dež. Na kratko: je nadomestek brskanja po spletni strani ARSO.

Kljub vsem napovedim pa nas dež lahko preseneti zaradi lokalnih vremenskih pojavov ali spremembe premikanja vremenske fronte. Aplikacija Alarm za dež nas s podatki, zajetimi na radarski sliki, opozarja na bližajoči se dež. Osnovne funkcije so na voljo brezplačno, naprednejše pa je treba kupiti.

Ker ne planinarimo samo v Sloveniji, nas zanima tudi vreme zunaj meja. Norveška aplikacija Yr nudi vremensko napoved za izbrani kraj, prikaže pa jo slikovno, tabelarično ali grafično – tudi za Slovenijo. Je zelo preprosta za uporabo in seveda brezplačna.

Za širšo vremensko sliko, prikazano na zemljevidu, priporočava aplikacijo Windy. Za izbrano področje nam na zemljevidu prikaže različne podatke v grafični obliki: veter, padavine, temperaturo, oblake, vlažnost, vidljivost in še mnogo drugih. Slikovito in preprosto za uporabo.

Sicer ni ravno pravi letni čas, ampak bi vseeno rada izpostavila eno od aplikacij za zimske dni, to je SnowSafe. Aplikacija je nepogrešljiva za vse, ki preživljate čas v zasneženih gorah, in je idealna za turne smučarje, saj uporabniku pomaga pri določanju plazovne nevarnosti. Omogoča dostop do plazovnih biltenov in vremenske napovedi, in sicer tudi ob slabi pokritosti z omrežjem in s slabo spletno povezavo. Trenutno pokrita področja: Slovenija, Avstrija, Južna Tirolska, Benečija, Nemčija, Slovaška, Češka, Norveška.

Vodniki

Planinski, plezalni, gorskokolesarski, turnosmučarski in še kakšni vodniki v elektronski obliki obstajajo že nekaj časa. Prej so bili to skenirani papirnati vodniki, shranjeni v elektronski obliki, pozneje so nastajale različne spletne strani z opisi poti in smeri, zdaj smo na stopnji aplikacij. Nekatere so samostojne, druge povezane z različnimi organizacijami ali spletnimi stranmi. Njihov nabor je velik, uporabnost pa navadno določa število vnesenih podatkov za iskano področje. Nekatere aplikacije, ki vključujejo podatke o poteh, so hkrati tudi pripomoček za navigacijo.

Izpostavil bi zanimivo serijo aplikacij, ki so vir informacij za pohodnike, plezalce, turne smučarje, gorske kolesarje in tekače – Project (Recreational Equipment, Inc): Mountain Project, Hiking Pro¬ject, MTB Project, Powder Project in Trail Run Project.

Edina pomanjkljivost je v premajhni razširjenosti baze podatkov – žal Slovenija za zdaj še ni v zadostni meri vključena vanjo.

Za področje Alp sta uporabni Bergfex Touren & GPS Tracking in Bergfex/Ski Lite, ki sta vir mnogih informacij za planinarjenje in smučanje. Mednarodno razširjen vodniček po plezališčih je med drugim Rockfax, žal pa le za operacijski sistem iOS.

Poleg navedenih lahko najdemo še recimo slovensko verzijo izletniškega vodnička Slovenia Trails in slovensko delno brezplačno verzijo plezalnega vodnička ClimbFinder. Med slovenskimi izdelki boste našli tudi aplikacijo Planinc, ki omogoča zelo preprosto beleženje osvojenih vrhov v digitalno planinsko knjižico. Aplikacija nam prikaže tudi najbližje vrhove glede na trenutno lokacijo in še kaj.

Naj omeniva še aplikacijo Geocaching, ki je namenjena iskanju geozakladov v naravi. Geolov je sodobna igra, t. i. lov za zakladom, pri čemer uporabniki skrivajo škatlice z vpisnim dnevnikom različnih dimenzij in oblik v naravi (običajno pri kakšni naravni ali kulturni znamenitosti), nato pa objavijo GPS-koordinate, da jih lahko najdejo drugi lovci na zaklade. K objavi “zaklada” spada tudi opis znamenitosti. Ravno zaradi teh opisov uvrščam aplikacijo med vodnike. Kot pravi eden od iskalcev geozakladov, je to “brezplačni turistični vodnik na steroidih”. In res je tako, če ga le znate uporabiti v tem smislu.

Usposabljanje

Planinstvo niso samo čevlji na nogah in hoja v breg, potrebno je tudi usposabljanje. Možnosti so velike, odvisno, kaj vas zanima – vozli, gorske rože, postopki prve pomoči, nasveti pri pakiranju opreme ali prehrana … Če se malo potrudite, boste zagotovo našli uporabno želeno aplikacijo.

Klic na pomoč

Kar nekaj aplikacij ponuja različne storitve lociranja, klicanja in obveščanja v primeru nesreče (klic v sili). Če se držite pravila, da v gore ne hodite sami, tega skoraj ne boste potrebovali, ampak vseeno ni slabo preveriti, kaj bi vam prišlo prav v primeru nepričako¬vane situacije na planinski turi.

Aplikacija Lost Rescue je plod slovenskega razvoja in z enim klikom omogoča, da svojo lokacijo sporočimo nekomu od domačih ali pa kar na številko 112. Podatek se prenese v obliki kratkega sporočila, kar je velika prednost v gorah, saj se ta pošlje po omrežju GSM in zanj ni potreben prenos podatkov. V nastavitvah aplikacije je možno nastaviti, da se lokacija posreduje šele po desetih sekundah, kar je velika prednost, saj se v tem času dobi najboljši satelitski sprejem in je posredovana stojna točka natančnejša, kar je v primeru nesreče pomemben podatek za gorske reševalce. Opozarjamo le, da je zloraba številke 112 kazniva.

Po izkušnjah gorskih reševalcev pa se velikokrat pripeti, da kljub številnim aplikacijam na mobilnem telefonu v nesreči ljudje ne znajo niti povedati, kje so. Zgodilo se je že, da so jih reševalci locirali po fotografiji, ki so jo objavili na družabnem omrežju in je ta imela med t. i. meta podatki shranjen tudi podatek o lokaciji. Da pa je stvar enostavnejša, je URSZR s podjetjem XLab razvila aplikacijo Smart Locator, ki jo uporabljajo le regijski centri in s pomočjo katere lahko gorski reševalci določijo lokacijo posameznika na daljavo.

Kako poteka?

Ob nesreči pokličete na pomoč. Operater na regijskem centru 112 vas bo povprašal med drugim tudi o vašem položaju. “Glb …, pojma nimam kje sem” in še pred nekaj leti bi v tem primeru bila poleg vseh omenjenih aplikacij uporabna tudi aplikacija za glasbo, s pomočjo katere si bi krajšali čas do prihoda gorskih reševalcev, ki vas bi morali najprej poiskati, seveda ob predpostavki, da niste hudo poškodovani.

Primer sporočila, ko iz centra 112 skušajo določiti našo lokacijo z aplikacijo Smart Locator. Sporočilo je lahko v več jezikih. Zajem zaslona: Matjaž Šerkezi

Tako pa s centra 112 na vaš telefon pošljejo kratko sporočilo, ki je lahko tudi v različnih jezikih. S klikom na povezavo se strinjate, da vam lahko s telefona poberejo podatke o vaši lokaciji in s tem gorskim reševalcem podajo informacijo, kje sploh ste.

Znanje uporabe aplikacij v sožitju s klasično orientacijo je za gorske reševalce osnova za orientacijo v najtežjih razmerah. Zagovorniki zgolj digitalne tehnologije so v takšnih razmerah precej omejeni. Planinska karta in kompas morata (!) biti v vsakem nahrbtniku. Pamet pa (tudi) v glavi, ne le v telefonu. Foto: Matjaž Šerkezi

Zaključek

Kot ste verjetno že ugotovili, je nabor digitalnih možnosti precej velik. Katero aplikacijo uporabljati? Preizkusite tisto, ki se vam zdi uporabna, in ugotovili boste, katera je narejena po vašem okusu. Ne pozabite pa, da vsa tehnologija lahko tudi odpove, se pokvari ali pa se preprosto izprazni baterija (ravno v času pisanja članka mi je kar na lepem odpovedal telefon – naključje?). Toplo priporočava uporabo dodatnega vira energije (baterija, power bank), saj je poraba energije mobilnega telefona ob vklopljenem GPS, prenosu podatkov ter osvetlitvi ekrana precej povečana. In na koncu ne pozabite občasno uporabiti planinske karte in kompasa ter povaditi osnov klasične orientacije, saj nikoli ne veste, kdaj vam pride prav.

Avtorja članka: Aleš Hočevar in Matjaž Šerkezi

Članek je bil objavljen v Planinska zveza Slovenije: Planinski vestnik, letnik 2018, št. 7-8, str. 66-70
Avtor naslovne fotografije: Aleš Hočevar

Anatomija nekega iskanja ali ponovno iskanje že najdenega – (v eni minuti s sistemom sarOS™)

Matjaž Šerkezi: S sistemom sarOS, ki je nastal z izkušnjami gorskih reševalcev in je namenjen iskalno-reševalnim intervencijam, se je naredila simulacija iskalne intervencije za pogrešanim na Krvavcu. S tem so se preverili dinamika programa, njegove pomanjkljivosti in smernice za nadaljnji razvoj. Sistem sarOS je z določenimi dopolnili zrel za uporabo v iskalno-reševalnih intervencijah v celotnem sistemu zaščite in reševanja in je trenutno edino efektivno orodje v slovenskem prostoru, ki za svoje delovanje ne potrebuje zunanje podpore kot so: odvisnost od internet povezave, delo v brskalniku, shranjevanje podatkov v realnem času, zunanje periferije …

Na osnovi prvih uradnih podatkov (pogrešana oseba je mrtva najdena na nadmorski višini približno 1.000 metrov med Krvavcem in naseljem Kokra), je bila v eni minuti “ponovno” določena lokacija najdenega z uporabo orodij in podatkov sistema sarOS™. Izkazala se je za povsem točno.

Zemljevid kaže, da gre za naselje Spodnja Kokra, vendar naselje Spodnja Kokra uradno več ne obstaja. Občina Preddvor ima 14 naselij. Kokra je eno od njih.
Iskanje po plastnici 1.000 m ne razkrije ničesar. Rdeča oznaka ponazarja uradno plastnico 1.000 m. 
Pregled uradnega lidarja (pixel 1 m) daje nekaj slutiti, vendar vidimo zavajajočo “izboklino”.
Specialno obdelan oblak lidar točk po metodi SVF pa razkrije veliko kontrastnih podrobnosti in ne zavaja s senčenji. Zelo dobro vidimo, da na strmem terenu obstaja cel kup slepih krakov gozdnih poti. Vendar se le eden, po gori navzdol (sredina slike), konča v črnem območju. To pomeni, da je tam teren zelo strm.

In še povečava.

Orodje za analizo profilov sarOS™ (točke digitalnega modela reliefa na 1 m in z višinsko natančnostjo 25 cm) dajo dobro indikacijo mesta nezgode.
Kot vidimo, lidar SVF lepo pokaže kar nekaj slepih krakov kjer lahko zaidemo ob spustu v dolino Kokre. Označen je daleč najbolj izrazit. Njegov zaključek obdan s črnim “sijajem”. To pomeni, da je tam teren zelo strm. Dober kandidat za iskalno akcijo. Neprekinjena uradna rumena plastnica predstavlja višino 1.000 m.
Mesto predvidene nezgode (padec v globino) in uradna lega najdene osebe (razdalja je 28 m). Po hudem padcu v globino se je verjetno še nekaj časa kotalila.

Dodatne analize na osnovi fotografij iz helikopterja

Na osnovi fotografij posnetih iz helikopterja (fotoaparat visoke ločljivost Haselblad, 8000×3328 pikslov), je bilo mogoče narediti še vizualno analizo.

Leva slika prikazuje močno povečan in približno rotiran lidar SVF podatek. Rotiran je tako, da se približno sklada s fotografijo. Prikazuje mesto, kjer so ponesrečenca po neizraziti vlaki prinesli do avtomobila.
Slika na levi kaže slepi krak, po katerem je ponesrečenec hodil tik pred padcem v globino. Ker je na fotografiji desno (prihod v točko razcepa poti) odrezan, je tako narejeno tudi na lidarju levo. 

V drugem sporočilu PU je bilo rečeno, da so ponesrečenca po neizraziti gozdni vlaki od mesta nezgode prenesli do vozila. Sled vlake na lidarju (sredina slike v spodnji tretjini) je dobro vidna. Na uradnem lidarju je praktično nevidna.

Ortofoto posnetek ničesar ne razkrije, temveč samo potrdi,kar smo že ugotovili. Aero snemanje je bilo narejeno v času bujne vegetacije. Škoda, ker gre pretežno za listavce, ki jeseni razkrijejo strukturo tal, ko listje odpade.
Še ena fotografija, tokrat zarotirana v približni smeri lidarja. Skladnost v detajlih med sistemom sarOS™ in fotografijo je popolna.
Topografski zemljevid 1:5.000 ima vrisan skalni skok, kjer se je zgodila nesreča. Občudovanja vredna natančnost ex YU geodetov.

Še pogled v sarOS™. Profil od ocenjene točke padca v globino do točke najdbe.

Padec je meril 43 metrov. Uradno je bilo sporočeno, da je oseba padla 20 metrov globoko. Na profilu je dejansko vidna skalna polica na 20. metrih globine. Graf (ločljivost na 1 m) prikazuje pravilno razmerje X in Y(višina).

Sklep

Prikazana metoda sklepanja pokaže, da je na osnovi znanih informacij z uporabo  sistema sarOS™mogoče predpostavljati precej več, kot brez njega.  V danem primeru se je izkazalo, da nobena uradna podlaga za vizualizacijo prostora (ortofoto, topografski zemljevidi, temeljni topografski načrti ali uraden lidar) ne omogočajo tega, kar omogoča lidar SVF v sarOS™u.

Pri “enominutnem sklepanju” ni bilo na voljo nobene dodatne informacije, ki se sicer stekajo v nadzorni center iskalne akcije. Zagotovo jih je bilo kar precej.

Iz vsega povedenega sledi, da bi bilo smiselno z uporabo sistema sarOS™ preigrati uspešno zaključene iskalne akcije in izluščiti informacije, ki so bodisi vodile k (začasnem) neuspehu (v našem primeru: ko se je preiskovalo južna pobočja Krvavca), bodisi k uspehu (v našem primeru: iskanje proti dolini reke Kokre). Tako zbrani in urejeni podatki bi bili dragocen pripomoček pri ustvarjanju vzorca razmišljanja pri vseh naslednjih iskalnih akcijah. Vsaka uspešno izvedena iskalna akcija pomeni nov kamenček v mozaiku spoznanj o najdenem. Prav na teh principih temelji AI (umetna inteligenca). Ni posebnega razloga, da iskalne operacije ne bi bile deležne vsaj delčka konceptov AI. Potrebno pa je seveda imeti podatke za nazaj. Očitno je nastopil čas, ko bo potrebno izdelovati v mnogočem dopolnjena poročila o uspešno izvedenih iskalnih akcijah (štetje ur, kilometrov in ljudi ne zadošča več). Glavni poudarki morajo biti: katere informacije in odločitve so nas vodile (ali pa bi lahko vodile) k uspehu iskalne akcije in katere so nas (ali pa bi nas lahko) od tega odvračale.

Ne gre za iskanje napak temveč za iskanje vzorcev.

Pri iskalnih akcijah napak ni, razen v primeru, če je bila podana “zavestno lažna informacija”, ki odvrača iskalce od iskanega. Gre za napako tistega, ki je informacijo ustvaril. Tisti, ki ji je v dobri veri verjel in sklepal naprej, pa ni naredil napake.

Dušan Peček, SAR-IT specialist

Analiza gorskih nesreč v letu 2017

Pisati o statistiki gorskih nesreč je preprosto. Obdelaš podatke in jih predstaviš. Včasih lahko kakšno stvar prikažeš glede na trenutno stanje ali pa »kot ti trenutno ustreza in je klima v prostoru«. Vse prevečkrat smo reševalci skoraj da prisiljeni podati izjavo in predstaviti številke takoj po intervenciji. Takrat, ko smo sami ranljivi od vseh vtisov intervencije, še posebej, če imamo opravka z mrtvimi planinci. In potem ponovno odvisno od trenutne družbene klime, novinarske suše in vtisa splošne javnosti gre ta novica svojo pot.

Podobno kot otroška igra Tihi telefon. Prvi si izmisli stavek, ga pove naslednjemu na uho in ta naprej. Skoraj nikoli nisem doživel, da bi zadnji prejemnik novice le to povedal z enako sporočilnostjo kot je njen original. Že drži, nekaj je otroška hudomušnost, drugo pa je dejansko stanje poročanja. Novica lahko dobi popolnoma drug pomen, če ji spremenimo samo eno besedo. Še posebej če je ta dvoumna, poleg tega pa je slovenski jezik pester in poln enakopisnic – kdo ne pozna tiste o markacistih, ki so markirali pot in prišli do stare ženice. In ker so bili vljudno, so jo povprašali: »Mam´ca, a mi vohka na Vašo češplo eno markacijo narišemo?« »Ooo fantje, vohka, vohka; sam j´st ne bom skos tlele sedeva«.

IMG_1459_resize.jpg
Nočno iskanje pogrešanega na Veliki planini. Foto: Vladimir Habjan

… in žal, za vsemi temi številkami in obarvanimi grafikoni, interpretacijami, besedami …, se skrivajo ljudje. Zgodba postane še bolj žalostna, ko pogledamo število vseh nesreč. V letu 2017 smo ponovno prešli mejo, več kot 500 nesreč. In medtem, ko se posamezniki po forumih in družabnih omrežjih sprašujejo ali bi morali za reševanje plačati in moralizirajo o odgovornosti, se nihče ne vpraša – KAJ NAREDITI in ZAKAJ DO TEGA PRIHAJA?! Pri tem je potrebno izpostaviti nekaj trendov ali pa fenomenov današnje družbe. Prvi so sigurno družabna omrežja. O tem govorimo že nekaj let in situacija ni bistveno boljša – enako kot za praznike vsi objavljajo pirhe in potice; ali pa v mrazu digitalni termometer v svojem vozilu, čredni nagon deluje tudi pri obiskovanju gora. Čudovita fotografija sredi grebena, z omembo odličnih razmer je “recept”, če želite, da bo v našem alpskem svetu povsod drugje prazno. Z grebena pa bomo pripeljali nekaj poškodovanih, dehidriranih ali pa od strahu »usranih« posameznikov.

20170325_154436.jpg
Neprimerna obutev za hojo v zahtevnem svetu. Foto: Matjaž Šerkezi

Levji delež pa pri vsem skupaj odigra vzgoja. Otroci so zmeraj bolj »zaviti v vato«, odrgnjenih kolen praktično ne vidimo več, dodatna kolesa na kolesu so obvezna do višine, da lahko otrok z obema nogama varno stopi na tla, plezanje po drevju je smrtno nevarno, biti lačen in žejen ne pride v poštev, glagol »zanohtati se« pa je že v kategoriji izumrlega Po’oulija. In ko se takšen posameznik v odrasli podobi znajde v kruti gorski naravi, kjer so posebne razmere stalnica, preprosto ne vidi izhoda iz situacije, nima izkušenj in je ne zna rešiti. Takšne in podobne situacije so vse pogostejši razlogi za klic na številko 112. Gorski reševalci vse pogosteje naletimo tudi na očitke kot so: »Ja, a toliko časa potrebujete, da pridete do nas?« ali pa »Peš pridete? A ni helikopterja?«. Imamo tudi primere, ko so od nas zahtevali bodisi dereze, kljub predhodnim objavam in informiranju po vseh kanalih javnega obveščanja, da je v gorah sneg in pomrznjeno in na koncu koncev zdrava kmečka pamet pove, da če smo sredi koledarske zime in so gore intenzivno obarvane belo, da bi znal pa le biti sneg gor in če je sneg, potem je tudi ledeno in mrzlo in dnevi krajši, planinske koče zaprte …

20170325_161207.jpg
V strmem in izpostavljenem svetu si brez izkušenj in primerne opreme težko pomagamo sami. Foto: Matjaž Šerkezi

Vse to imenujemo Izguba stika z naravo. Ljudje vse bolj hrepenijo po pustolovščini, pozabljajo pa, da hoja v gore ne sodi v kategorijo »urbanih gladiatorjev«, kjer je najhuje kar se lahko zgodi, da si umazan od blata.

2018-05-15_23-13-48

Tretji fenomen o katerem lahko govorimo pa je poplava različnih aktivnosti v gorskem svetu. Če smo še nekaj let nazaj srečevali alpiniste in kasneje zmajarje in jadralne padalce, so se tem danes pridružili MTB kolesarji v vseh različicah in letnih časih, tu so še motorni sankači, ljubitelji kros motorjev in vse večja »poplava« iskalcev pršiča, alpinističnih smučarjev in »freeriderjev«. Skupno vsem pa je, da gre za kategorijo obiskovalcev gora, ki to počnejo za adrenalinski užitek in posledično so pripravljeni tvegati bistveno več kot splošna populacija. Zanimiva je statistika rabe nahrbtnika z lavinskim balonom. Njegov namen je, da v primeru zajetja plazu, uporabnika obdrži na površju. Če je še nekaj let bila statistika rabe balona negativna, predvsem zaradi cene in dragih kartuš, kjer si preden si pomislil na proženje čakal do konca oz. da si se sigurno peljal s plazovino, sicer si lahko svoj proračun zastonj obremenil za dodatnega stotaka; je danes situacija nekoliko drugačna. Vse več je uporabnikov lavinskega nahrbtnika, posledično pa je vse več uporabnikov, ki so pod krinko rabe nahrbtnika pripravljeni tvegati bistveno več kot brez njega.

2018-05-15_23-09-31

Obvezno je potrebno pri vsem skupaj omeniti prispevek Planinske zveze Slovenije in njenih društev k preventivnemu delovanju, ki je s strani države slabo podprt in vse prevečkrat prezrt. Med strokovnimi kadri (markacisti, vodniki, inštruktorji …) je malo nesreč, govorimo o 0,4%. Veliko vlogo pa odigra vsekakor kvaliteten servis gorskega reševanja v Sloveniji, ki je v samem svetovnem vrhu.

2018-05-15_23-11-25

Veliko bolj kot plačljivo ali neplačljivo reševanje, je za gorsko reševanje potrebno povečanje normativnega števila reševalcev v postajah. Gre za število, ki je določeno s strani države za vsako postajo. Če za primer vzamem GRS Kamnik, kjer je okrog 50 članov vseh generacij, imamo s strani države določeno normativno število 29. Pomeni, da za 29 posameznikov prejmemo opremo in sredstva. Potrebe glede na število in predvsem zahtevnost intervencij pa so bistveno večje. V letu 2017 je bilo kar nekaj intervencij, ko smo morali na pomoč poklicati sosednje postaje, saj nas je bilo 40 premalo. Če tukaj dodamo še najbolj obremenjene postaje kot so Tolmin, Bohinj, Bovec, Mojstrana … in ob bok postavimo iz leta v leto več intervencij; da smo gorski reševalci prostovoljci; da živimo v kapitalistično naravnani državi, in da ima marsikateri reševalec težave z odobritvijo odhoda iz službe v času intervencije, potem lahko govorimo, da je povečanje normativnega števila nujno potrebno, če že ne urgentno.

 

2018-05-15_23-12-32

Statistika pa nemo priča svoje in za njo se skrivajo posamezniki, ljudje z imeni in priimki. V dnevniku preberemo krajši povzetek intervencije, si naredimo svoj vtis in že nas posrka življenje.

Besedilo: Matjaž Šerkezi (Prispevek je bil objavljen v Planinskem vestniku, str. 64-66, maj 2018)