Glede na to, kaj vse počnejo ljudje v hribih, imajo še veliko sreče

Moje pisanje marsikomu od stanovskih kolegov ni všeč, a menim, da ni potrebe po olepševanju stvari. Poskušam biti kritičen in objektiven, opozarjati na stvari, ki se dogajajo v gorah, in ponuditi rešitve za preprečitev takšnih nesreč.

Dnevnik – Gorazd Suhadolnik

Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije in alpinistični inštruktor, je že več kot 20 let tudi gorski reševalec. Že leta javno prepričuje ljudi, naj se lotevajo gorniške dejavnosti pripravljeni, premišljeno in odgovorno. Tudi na začetku letošnje zimske planinske sezone vztrajno opozarja na pasti, v katere se lahko planinci ujamejo v gorah.

Žal se marsikdo vseeno odpravi v hribe lahkomiselno in zato ima Šerkezi, odličen poznavalec gora in preživetja v naravi, s svojimi tovariši gorskimi reševalci marsikatero nedeljo polne roke dela – in tveganja.

Kolikokrat ste se v gorah že znašli v zagati?
Ogromno sem v gorah, pogosto tečem po hribih ponoči ali pa pozimi več dni bivakiram in spim v luknjah. Kljub izkušnjam se mi vsako leto zgodi kakšen primer, pride do nepredvidljive situacije, ko te narava preseneti. Kakšno situacijo lahko že predvidim in se nanjo pripravim, v takšnih, ki me res presenetijo, pa na podlagi znanja in izkušenj vem, kaj moram narediti. Res pa je tu tanka meja, saj proti naravi nimaš velikega vpliva, zato je včasih veliko odvisno od sreče.

Kako se opremite za večdnevno bivakiranje v zimskih gorah?
Z večdnevnimi turami se psihično pripravljam za dolge, tudi 300-kilometrske teke. Vedno imam osnovno planinsko opremo – lučko, prvo pomoč, toplotno folijo, težo nahrbtnika optimiziram s pičlimi odmerki dehidrirane hrane, tekočino pa si iščem sproti. Pozimi si z majhnim kuhalnikom stalim sneg. Za prenočevanje imam le bivak vrečo in poskušam izkoristiti naravne danosti.

Kdaj ste se bili nazadnje v težavah?
Lani sta me ponoči med bivakiranjem v Julijcih presenetila nizka temperatura, minus 25 stopinj Celzija, in močan veter, poskrbeti sem moral predvsem za psičko, ki sem jo imel s sabo, in če se ne bi v desetih minutah vkopala v sneg, bi zmrznila. Mraz je sicer umsko še obvladljiv, najbolj pa me je strah neviht in strel, saj se z njimi v gorah pogosto srečaš, zelo malo pa lahko vplivaš na razplet.

Katere pasti zimskega planinstva so trenutno najaktualnejše?
Prazniki bodo v Sloveniji po napovedih še bolj suhi in kopni, brez obilnih padavin, zato ni nevarnosti večjih plazov. Ključen problem so klože, zbite trde plasti napihanega snega, ki se pod obremenitvijo sprožijo po pobočju ali čez previs. Zaradi snega so v sredogorju in visokogorju za turo potrebne dereze in cepin, seveda pa tudi znanje in izkušnje z njihovo uporabo. Nižje, v gozdnih območjih, opažamo, da ljudje niso pozorni na jesensko listje, pod katerim se skrivajo mokre korenine in skale, na katerih lahko spodrsne.

Na zimsko turo v gore je treba vzeti tudi žolno in sondo ter aluminijasto lopato.
Pred leti smo se smejali Avstrijcem, ker so aktivirali žolno že na travnatem pobočju, zdaj pa tudi sam že na izhodišču ture vtaknem žolno v žep in jo prižgem. Seveda ta naprava ne zagotavlja preživetja v gorah, z oddajanjem signala le omogoči reševalcem, da najdejo ponesrečenega v snežnem plazu. Za preživetje je ključnih prvih 15 minut, pomembno je, da prijatelji zasutega takoj izkopljejo, saj takrat, ko pridemo na prizorišče gorski reševalci, žal iščemo truplo. Učinkovitejši pripomoček od žolne je plazovni nahrbtnik z zračnim balonom, ki poveča možnost, da gornik ostane na površju plazovine, obenem pa mu zaščiti glavo in tilnik.

Pogosteje kot izkušeni se v težavah znajdejo dnevni obiskovalci gora.
Drži, 20 odstotkov nesreč, v katerih posreduje kamniška gorska reševalna služba, se zgodi na Veliki planini, ki je »le« planina. Zadnjič smo reševali družino s tremi otroki, najmlajši je bil star tri leta, bila je že pozna noč, pa smo spotoma srečali ljudi, ki so šli gor z vrečko na rami, oblečeni v trenirko in obuti v platnene čevlje. Mislim, da imajo ljudje, glede na to, kaj vse počnejo v hribih, še veliko sreče.

V zadnjih letih so v Alpah pogoste nesreče v plazovih, predvsem zaradi naraščajočega števila turnih smučarjev.
Za to zvrst smučanja, čedalje bolj priljubljeno ne le v Evropi, ampak tudi na Balkanu, ne zadošča le znanje smučanja, ampak terja tudi znanje obiskovanja gora. Pomembno je, da znaš oceniti, v katerem delu gore je manj nevarno za plaz, tako pri vzponu kot pri spustu. Statistično je teh nesreč veliko, tudi pri nas vsako leto kdo umre v plazu, veliko več jih odnesejo klože, za marsikoga, ki se iz plazu izkoplje sam, pa niti ne izvemo.

Vas je že odnesel plaz?
Da, nekajkrat, na srečo so bili majhni, mislim pa, da sem te jokerje izkoristil že v mladosti. Plaz, bodisi pršni bodisi plaz mokrega snega, je neverjetno hiter in močan. Zbit sneg te pokoplje in polomi, ko me je odnesel pršni plaz, pa mi je sneg v trenutku napolnil dihala in pljuča. Zgodilo se je v hipu, hodil sem, začudilo me je, da se premikam navzdol, in ko je um to dojel, me je že odneslo in praktično nisem imel kaj več narediti.

Vsako leto znova poudarjate, da se je za zimske dejavnosti v gorah najbolje prej udeležiti tečaja varnega gibanja v zimskih razmerah.
Tečaji varne hoje v gore se začnejo okoli 15. januarja, prirejajo jih planinska društva pa tudi GRZS na Pokljuki. Tečaji so dobro obiskani, želimo pa si, da bi jih obiskali tudi tisti, ki vztrajajo v zastareli miselnosti, da se lahko naučiš obiskovanja gora kar sam in da je najemanje vodnika nekaj nesmiselnega. V planinskih društvih imamo skoraj deset tisoč strokovno usposobljenih planincev, vodnike, markaciste, varuhe narave, ogromno jih ima vodniško licenco. Podobno je z zavarovanjem, marsikomu se zdi škoda plačati 60 evrov, potem se mu v tujini zgodi nesreča in tarna, kako drago je plačal reševanje.

Gorski reševalci ste letos izpeljali že skoraj 600 reševalnih akcij, 41 je bilo smrtnih primerov. Je to veliko?
Glede na veliko število obiskovalcev gora in glede na to, kako se hodi v gore in kaj vse se tam počne, je nesreč še vedno malo, vendar pa njihovo število vztrajno narašča. Leta 2006 jih je bilo trikrat manj.

Nekateri menijo, da bi plačljivost reševanja v gorah odvrnila vsaj kakšnega lahkomiselneža.
Urejanje tega problema je v domeni države, uprave za zaščito in reševanje, ki pa se do reševanja v gorah vede žal zelo mačehovsko oziroma birokratsko. Kot veste, imamo kamniški gorski reševalci svoj sedež še vedno v kontejnerju, število reševalcev, sofinanciranih od države, pa je zadnjih deset let nespremenjeno ne glede na porast števila nesreč. Seveda bom šel vselej pomagat nekomu v stiski, vendar pa – ali naj grem, malo še na svoje stroške, vsako nedeljo reševat ljudi, ki niso pripravljeni upoštevati naših nenehnih priporočil in opozoril?

Kakšno rešitev zagovarjate?
Po vzoru Avstrije, da reševanec plača reševanje, zavarovalnica pa ugotovi, ali je upravičen do povračila stroškov ali je prišlo do nesreče zaradi njegove malomarnosti. Če nekdo namenoma dela narobe, naj plača, tako kot pijan voznik.

Na facebooku pišete o konkretnih izkušnjah v reševalnih akcijah.
Moje pisanje marsikomu od stanovskih kolegov ni všeč, a menim, da ni potrebe po olepševanju stvari. Poskušam biti kritičen in objektiven, opozarjati na stvari, ki se dogajajo v gorah, in ponuditi rešitve za preprečitev takšnih nesreč.

Garmin GPSMAP 66s – naprava za resno delo

Garmin GPSMAP 66 je nadgradnja modela GPSMAP 64 z nekoliko večjim zaslonom in boljšo ločljivostjo, ki v realnosti deluje še bolje, kot kažejo številke.

Garmin je z modelom 66 ohranil vse lastnosti svojega predhodnika in jih nadgradil predvsem s hitrostjo delovanja in za polovico večjim pomnilnikom, ki je razširljiv s spominsko kartico.

Poleg tega lahko shrani polovico več točk od svojega predhodnika, torej kar 20.000, in 250 načrtovanih poti. V specifikacijah je omenjeno, da podpira spominske kartice microSD do velikosti 32 GB, sam pa sem uspel vzpostaviti delovanje tudi s 64-gigabajtno, ki pa mora biti formatirana v formatu FAT. Pridobitev je tudi neposreden prenos posnetkov BirdsEye, za kar ne potrebujete več letne naročnine.

Odlična povezljivost

Ohranili so standard IPX7, pridobil pa je še vojaški standard MIL-STD-810G, ki mu zagotavlja odpornost na toploto in udarce. Preizkušeno je naprava resnično robustna, saj sem s testnim modelom nenamenoma uprizoril kar nekaj padcev, prizanešeno pa mu ni bilo niti z vodo in blatom.

Odličen je tudi sprejem satelitskega signala na račun podpore treh satelitskih sistemov: GPS, Galileo in GLONASS in je ocenjen na 8 točk od možnih 10. Pri tem je za točko boljša Garminova Montana 680. Napravo je možno povezati s pametnim telefonom in prenašati vsebine, preveriti vreme na svoji lokaciji, prenašati točke in sledi med različnimi napravami, kot je na primer Fenix 5X. Poti lahko načrtujete v brezplačnem programu BaseCamp, ki zna prebrati zemljevide z naprave, ko jo priklopimo na računalnik preko vmesnika Micro USB, medtem ko lahko na pametnem telefonu uporabljate aplikacijo Explore. Sam sem sicer bolj navdušen nad Locus Mapom, ki je pred kratkim izdal vmesnik za povezovanje z Garminovimi napravami, predvsem zato, ker za podlago uporablja natančne planinske zemljevide Planinske zveze Slovenije s celotnim katastrom planinskih poti, povežete pa ga lahko tudi z bazo Geodetske uprave RS, s čimer je mogoče brezplačno pregledovati podlage ortofoto in drugo javno infrastrukturo, na primer ceste, meje občin, planinske poti …

Garmin GPSMAP 66 je zmogljiva navigacijska naprava, ki zadovolji tudi zahteve resnih uporabnikov. Poleg uporabnosti in praktičnosti jo odlikujejo še robustnost, velik in svetel zaslon ter možnost menjave baterij.

Naprava za resno delo

Posebej všeč so mi veliki gumbi, ki omogočajo preprosto pomikanje med meniji in različnimi funkcionalnostmi. Poleg uporabe v gorah in pri gorskem reševanju sem ga testiral na kolesu, kamor ga namestimo s posebnim nosilcem, ki napravo trdno drži na mestu in se ni snela niti pri skokih in kakšnem občasnem padcu. Odlika Garminovih naprav so tudi preprosti in logični meniji, do katerih lahko prideš z enim klikom. Tako je potreben en klik za dostop do sledi in točk, en klik za prehod nazaj na zemljevid in ponovno na kompas … Veliki gumbi omogočajo upravljanje z rokavicami. Zaslon, ki je dobro viden tudi ob močnem soncu, pa poskrbi, da bodo podatke lahko prebrati tudi tisti s slabšim vidom.

Povezovanje naprave s pametnim telefonom in aplikacijo Garmin Connect je še ena od prednosti Garmina. Ravno v času testiranja me je klical kolesarski kolega Marko za informacijo o gorskokolesarki enoslednici. Preprosto sem podatke z naprave prenesel v telefon in poslal v formatu gpx prek e-pošte. Poskusil sem tudi obratno: sled v formatu gpx sem prenesel na napravo in jo preko aplikacije Garmin Connect brez težav prenesel v napravo. Takšna povezljivost in možnost prenašanja podatkov je še posebej pomembna in uporabna v sistemu zaščite in reševanja, torej za gorske reševalce, jamarje, vodnike reševalnih psov, policijo, vojsko in za gasilce. Gorski reševalci uporabljamo Garminove naprave in fantje ter dekleta že uporabljajo model GPSMAP 66. Odprava omejitev povezljivosti pa je za nas tako pomembna kot odprava motnje natančnosti leta 2000, saj lahko hkrati vsem reševalcem v iskalni intervenciji posredujemo enake podatke, ki si jih prenesejo v GPSMAP 66 in z njimi nadaljujejo iskanje pogrešane osebe.

Majhna zverinica, ki navduši

Med pomembnejše odlike štejem tudi možnost menjave baterij in odločitev Garmina, da pri teh napravah ni prešel na integrirane polnilne baterije. Ob polni obremenitvi in polnih baterijah lahko z napravo realno delamo od 10 do 12 ur oziroma ob normalni rabi do 16 ur, kar je več kot zadovoljivo.

Kot pri prejšnjih modelih še vedno grajam možnost vstavljanja spominske kartice, za kar je potrebno napravo izklopiti in odstraniti baterije. To bi lahko rešili po vzoru pametnih telefonov. Prav tako se vratca, ki na mestu držijo spominsko kartico, ob določenih trenutkih samodejno odprejo in kartica zleze iz vložišča in ob neprevidni menjavi baterij, na primer v temi in slabem vremenu, se je že zgodilo, da sem ostal brez nje. Pomanjkljivost rešujem s koščkom mikroporja, ki ga prelepim čez vratca. Kot vsi predhodniki ima trenutna verzija programske opreme nekaj hroščkov, ki jih Garmin s posodobitvami uspešno odpravlja.

Garmin GPSMAP 66 je sicer majhna zverinica, ki me je takoj navdušila in sem jo priporočil za uporabo v gorskem reševanju. Z novo generacijo je že napovedana integracija satelitskega komunikatorja inReach. V dobro mu štejem odlično povezljivost, možnost shranjevanje večje količine podatkov in prepoznavanje uporabniških kart. Sam imam poleg kartografije Adria Topo v4 naložene planinske zemljevide, preko katerih pregledujem tudi dodatne informacije o terenu, in lokacije vseh planinskih koč v obliki interesnih točk POI.

Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec PZS in inštruktor gorskega reševanja

Vir: NaProstem

… na “diksiju” z odprtimi vrati, saj že pošteno smrdi po dreku

V Planinski zvezi Slovenije res prodajamo planinsko srečko, pa vendar ni vse odvisno od sreče. V prvi vrsti je potrebno kupiti nov planinski zemljevid in ne hoditi kot “fijakarski” konji po GPS sledi, ki smo jo potegnili s spleta in je še iz leta, ko je pot potekala drugje.

Planinske poti so zahtevne, niso tlakovane in niso za vsakogar, še posebej za motorično manj razvite, ki se spotaknejo že na črti odbojkarskega igrišča.

Člani Društva Gorska reševalna služba Kamnik že celo poletje dežuramo ob vikendih. Danes smo že zjutraj oskrbeli 12 letnega fantina, ki je padel in si grdo presekal koleno. Kri sicer ni tekla v potokih, so se pa videle kosti. Kasneje smo poskrbeli za italijansko družino z dveletnim otrokom, ki sta ga starša z vozičkom peljala po planini od Kisovca do Male planine in se potem izgubila. Našli smo jih v smeri Mačkinega kota. Tik pred nočjo.

Markacisti Planinskega društva Kamnik so med tem časom kosili Koželjevo pot in odstranili visečo skalo na poti na Skuto.

Foto Boštjan Balantič – Bah

Ker so nas opozorili s PU Kranj, da sta na območju pod Skuto, z Malih proti Velikim Podom, čez Strežo, bili že dve reševanji, markacisti pregledajo še teren na tem območju.

Ustrezno označeno, smerne table pravilno postavljene, table z večjezičnim opozorilom, da je pot spremenjena so tudi.

Pri Marjanu v Bistrici odgovarjam na e-pošto Avstrijcu, ki je pisal, da sta izgubljeni pod Skuto bili njegovi znanki in da pot poteka napačno in je to bil razlog, da sta se izgubili.

Ne pot, pot je pravilna, narava se spreminja, v naravi so skalni podori, erozija …, planinski zemljevidi ves čas temu sledijo, le osvežiti jih je potrebno in ne uporabljati starih GPS sledi. Če pa že, je potrebno opazovati naravo in ne zvesto gledati v navigacijo.

Srknem odlično Marjanovo kavo in zagrizem v hrustljavo skorjo sveže kremšnite, ko pristopi mlad Nemec, ki se zanima za pot na Bivak pod Skuto, da bo tam prespal s prijatelji in naslednji dan se povzpel na Skuto. No, rahlo se mi že zamegli, ko mu v nemščini skupaj z Marjanom in Rikijem pojasnjujemo, da so bivaki “nur in Notfall” in da ima za to Hütte na Kokrškem sedlu.

Že tretjič pišem na Google, da naj za božjo voljo odstrani pot čez Rigelj s svojih zemljevidov. Ali pa se je Trump spravil še na uboge Francoze, katere masovno vozimo s te poti. Včeraj ponovno fant in punca s šolskim nahrbtnikom, očitno so zelo moderni, in “šolenčkih” za Swing.

Z Zdravkom Bodlajem se zmeniva, da bomo z obeh strani postavili opozorilno tablo, da pot ni markirana in da je nevarna. Morda pa koga odvrne, čeprav po izkušnjah na Komarči in Skuti, je to za nekatere še večji izziv. Red Bull team vedno zmaga.

Ja, postajamo rasa številnih izzivov, katerim drugi rešujemo rit. ONI pa samo kritizirajo kako slabo so vzdrževane planinske poti, promovirajo bivake kot glavno turistično destinacijo, kopirajo celotna preventivna besedila brez navedbe vira v svojo promocijo. Slednje bi še razumel, če ne bi vsakič dodali “populističnih” bučk, ki so daleč od resnice in kažejo, da o planinski preventivi nimajo pojma.

Sam sem se pa odjavil že od vseh novic, časopisov, televizije ne upam gledat, ker vsakič ko odprem “cajtng”, prižgem TV, vidim enega Šerkezija, Mateja Planka ali pa Janija Beleta, ki razlagajo o planinski preventivi. Manco Ogrin, ki ves čas pošilja preventivne vsebine, da bi ja dosegle čim širše množice.

Po pravici povedano si sedaj ne upam odpreti niti sardelic, ker se bojim, da bo not en tip z brado in bo skočil ven na “fedru” v slogu “Živjo, moje ime je Ara, kako je pa tebi ime?! Si tudi ti varen planinec?!”

… ja, na vse to sem pomislil danes, ko sem sedel na “diksiju” z odprtimi vrati, saj že pošteno smrdi po dreku.

Zraven se je slišalo pokanje “pleha” kontejnerjev, ki jih je “prepariralo” sonce. Vsaj dober pogled sem imel proti Stranjam in Kamniškim planinam.

V petek smo mu te sanje podarili …

“Lahko ponoviš, napačne koordinate so” zahrešči po radijski postaji. Srečo si zapisuje na list papirja – N46 19,370 E14 35,414. SmartLokator ne gre čez, ker ni signala. Najdemo nahrbtnik, nekoliko kasneje se javi Vlado, ki je našel rumeno majico. Marko SZ s psom prečesava teren. Kar dva izgubljena in pogrešana, že od včeraj. 77 letni moški s hudo obliko demence in mlajši turist, ki je po dobri večerji šel od Jurja proti Brstnikom po planinski poti in ni prišel do Berdnika.

img_20190518_085958

Na drugi strani v Kurji dolini sta se poškodovala dva alpinista. Poskusila sta preplezati novo smer v krušljivi steni, pri čemer je eden odletel, za sabo počistil vsa sprotna varovala in nezavesten leži na polici. Drugi je pretresen in težko komunicira. Kar dvajset naših gorskih reševalcev rešuje položaj v zahtevnem terenu.

received_384371595497580

Težko je priti do njiju in ju pri tem še ne dodatno ogroziti pred padajočim kamenjem. Od zgoraj se vidi, da Matej, ki nezavesten leži na polici močno krvavi iz stegna. Najverjetneje je prelomljena stegnenica. Iz zasilnega štaba, ki sva si ga s Srečem uredila pri Jurju v Kamniški Bistrici skušam po radijski postaji priklicati Dejana, ki vodi reševanje v Kurji dolini. Signal ne gre čez. Preveč preprek. “Sranje je”. Premaknem se nekoliko stran od doma in ga za silo ujamem. Dogovoriva se, da mi takoj javi, ko bo vedel položaj in lahko predvidel čas reševanja. Treba je obvestiti kamniško NMP.

img_20190518_093135

Oblačim rdečo puhovko. Veter brije in zebe me. Tadej odpre Frutabelo in zagrize v sadno-jogurtovo sredico. Te čokoladice so mi bile vedno najboljše. Matej pripravlja vrv, na katero bomo navezali mladega Francoza in ga pospremili v dolino. Model pa prav počasi pakira nahrbtnik. Rahlo me že mineva potrpljenje. S Tadejem mu oblečeva oranžen Petzlov plezalni pas. “Pa kaj imaš ti v žepih. Daj pospravi v nahrbtnik, ker ti ne moreva obleči pasu” cvilim, ko z rokavicami vlečem “šnole”, da bi zaprl pas. “This is my little Padinggton” pove v Allo Allo angleščini in iz žepa potegne oguljenega medvedka. Spogledamo se in cinično nasmehnemo. Pacient. Pri svojih 22. bi moral iz žepa potegniti “fotko” od ljubice, ne pa zdelanega plišastega medveda.

20190518_111528

“Baza javi se, baza javi se” kliče Miš.
“Povej Francl” medtem ko iščem svinčnik.
“Našli smo ga, pes ga je zavohal. Se ne odziva, sicer diha. Očitno je padel čez balvan, ker ima razbito glavo. Čim prej najdi zdravnika, da bi prišel sem.” zahrešči po radijski postaji.

“Iglič, pridi do štaba, vzemi Navarro in “šibaj” do odcepa čez Predaselj, te že čakajo. Našli smo izgubljenega in je hudo poškodovan” dajem navodila in z enim ušesom prisluškujem Sreču, ki se pogovarja z Markom. Njegova psička Lily je v zahtevnem območju Črnega plazu našla drugega pogrešanega moškega, ki ima poškodovano desno koleno.

img_20190517_014704

Sestopamo po planinski poti s Kokrškega sedla. Zima je, pot je pomrznjena. Čudne razmere so letos. Toliko snega, pa maja smo že. Baptist se počasi vali po poti in z gojzarji zadene skoraj vsak kamen. Ta človek bi se spotaknil še na črti košarkarskega igrišča. Vedno več je takšnih intervencij. Ljudje “bluzijo” po hribih. Nekaj dni nazaj smo reševali očeta in šestletnega sina. Rusa, ki sta šla z Velike planine v neznano, zdrsnila, in sama sreča je bila, da smo ju našli živa.

grs5-01.jpg

Berem odzive na forumu, ki se ponavljajo iz leta v leto in glavno vprašanje – Zakaj se jim ne zaračuna?! V Avstriji se reševanje zaračuna, tam od 3000 € naprej stane. Če si zavarovan za reševanje v gorah in ni bila prisotna malomarnost zaradi neprimerne opreme, neupoštevanja trenutnih razmer, neznanja …, stroške krije zavarovalnica, sicer “I am sorry …” Število nesreč narašča tudi v Avstriji, ni razlike, ne glede na to, da imajo plačljiv sistem reševanja. Je pa zadoščenje. Vzgojna kazen. In Slovenija s takšno uredbo ni unikum v evropskem prostoru in med alpskimi državami.

20190518_114300

Bela statična vrv drsi čez Petzl ID. Iz nje “šprica” voda, sliši se tanek zvok, napeta kot struna gre čez rob preko zaščitnih želv in se z osmico preko alu-vponke vpne v paw ploščico. Nekaj metrov stran se sveder z vidia konico počasi pogreza v mehko apnenčasto skalo. Slišita se zvok kladiva in ječanje vijaka, ki izginja v luknjo. Klik vponk, najlonski trakovi, tritočkovno sidrišče. Močna roka ovita v usnjene rokavice centimeter za centimetrom podaja vrv v desonder. Na drugi strani je njegov kolega, pripet je na nosila, v katerih leži poškodovani alpinist. Zdravnik ga skuša intubirati, težko je viseti na vrvi sredi previsne stene in mlado človeško telo obdržati pri življenju …

img_20190512_184817

Fantka posadimo na štor pokrit z lišaji. Njegove velike temne oči iščejo očeta. Trese se. Nekaj ur je bil na ozki polički in se ni smel premakniti, saj bi zdrsnil v globino, kjer bi se njegovo malo telo razbilo na trdih skalah … Premražen, prestrašen. S Polijem mu očistiva čevlje, v katerih je polno listja in blata. Primem ga za roko in ga peljem po planinski poti. Za mano je Irena, ki je malega oblekla v svoja oblačila, da mu je bilo vsaj malo toplo. Hoja ga bo ogrela. Učiva se rusko, toliko da mine čas. Tadej in Primož iščeta izgubljen nahrbtnik v katerem imata dokumente, denar, telefon … Oče pa je na kratki vrvi v rokah Mateja. Pol ure sestopa še imamo, Ravnikar že ogreva avto …

img_20190518_121031

Vidim rdeče hlače in rumeno čelado, ki išče pot v gostem podrastju. Takoj za njim celo moštvo z nosili UT na kolesu od samokolnice. Po nekaj urah jim je uspelo se prebiti po zahtevnem in strmem terenu, polnem podrtega drevja in visokega grmovja. Pripeljali so našega 77 letnega Simona, ki se je izgubil v času, poškodoval koleno in ima kljub temu nasmešek na obrazu …

Alpinista slečeta plezalni pas, odpneta čeladi in jo pospravita v nahrbtnik.

20190518_092155

Marjan in Vesna na lesene mize postavita toplo joto. Noro dobra je. Nekoliko kasneje se prileže črna tekočina z vrhunsko “kremšnito” katere okus se nežno izgubi v citrusu, bel sladkor v prahu pa se lepi na ustnico.

img_20190517_175351

Petek je, ob devetih se “privlečem” do službe, medtem ko naš plišasti Paddington še sladko spi v domu na koncu Kamniške Bistrice. Malo čutim ramena, ker sem nesel dodatni nahrbtnik, v katerem je imel naš nočni trener zalogo hrane, pa še na trdo kuhana jajca sva pazila s Tadejem, da mu jih ne bi zbila. “Kurja”, da se razume, saj predvidevam, da njegova, po vsem prisotnem plišu, se verjetno še niso spustila v mošnjo.

img_20190428_132319

… štiri zgodbe. Dve izmišljeni in dve resnični. Dve resnični in dve izmišljeni. Vseeno kateri kombinaciji bi vzel, vse štiri so se že zgodile – enkrat srečno, drugič s solzami v očeh. Poškodovana alpinista in pogrešani osebi so bili naša redna vaja, ki jih redno izvajamo zato, da smo lahko najboljši, da se poznamo in zaupamo, da imamo tehniko v rokah … Velike temne oči in oče sta vse to doživela in samo zaradi nas, se lahko danes nasmehneta in veselita skupaj. Kdo ve, kam ju bo vodilo življenje. Mladi Francoz bo najverjetneje še naprej potoval po svetu, štopal in občasno zavil v kakšne gore, in če mu bo sreča naklonjena, bo svojega plišastega medvedka zamenjal za dekle svojih sanj. V petek smo mu te sanje podarili …

20190518_092205-1

Delo gorskih reševalcev je timsko delo in čeprav se naše objave večkrat berejo v prvi osebi, gre zgolj za osebne občutke, doživljaje, trenutke … In kot sem že večkrat povedal, v čast in veselje mi je, da lahko soustvarjam z Matejem, Markom, Marjano, Simonom, Matjažem, Primožem, Ireno, Francem, Srečom, Janezom, Cenetom, Jernejem, Vladom, Urbanom … Brez njih bi bil samo osamljen Messi pred živim zidom.

Besedilo: Matjaž Šerkezi
Fotografije: Marjana Hostnik, Franc Miš, Marko Petek, Boris Bodlaj in Matjaž Šerkezi

Analiza gorskih nesreč v letu 2017

Pisati o statistiki gorskih nesreč je preprosto. Obdelaš podatke in jih predstaviš. Včasih lahko kakšno stvar prikažeš glede na trenutno stanje ali pa »kot ti trenutno ustreza in je klima v prostoru«. Vse prevečkrat smo reševalci skoraj da prisiljeni podati izjavo in predstaviti številke takoj po intervenciji. Takrat, ko smo sami ranljivi od vseh vtisov intervencije, še posebej, če imamo opravka z mrtvimi planinci. In potem ponovno odvisno od trenutne družbene klime, novinarske suše in vtisa splošne javnosti gre ta novica svojo pot.

Podobno kot otroška igra Tihi telefon. Prvi si izmisli stavek, ga pove naslednjemu na uho in ta naprej. Skoraj nikoli nisem doživel, da bi zadnji prejemnik novice le to povedal z enako sporočilnostjo kot je njen original. Že drži, nekaj je otroška hudomušnost, drugo pa je dejansko stanje poročanja. Novica lahko dobi popolnoma drug pomen, če ji spremenimo samo eno besedo. Še posebej če je ta dvoumna, poleg tega pa je slovenski jezik pester in poln enakopisnic – kdo ne pozna tiste o markacistih, ki so markirali pot in prišli do stare ženice. In ker so bili vljudno, so jo povprašali: »Mam´ca, a mi vohka na Vašo češplo eno markacijo narišemo?« »Ooo fantje, vohka, vohka; sam j´st ne bom skos tlele sedeva«.

IMG_1459_resize.jpg
Nočno iskanje pogrešanega na Veliki planini. Foto: Vladimir Habjan

… in žal, za vsemi temi številkami in obarvanimi grafikoni, interpretacijami, besedami …, se skrivajo ljudje. Zgodba postane še bolj žalostna, ko pogledamo število vseh nesreč. V letu 2017 smo ponovno prešli mejo, več kot 500 nesreč. In medtem, ko se posamezniki po forumih in družabnih omrežjih sprašujejo ali bi morali za reševanje plačati in moralizirajo o odgovornosti, se nihče ne vpraša – KAJ NAREDITI in ZAKAJ DO TEGA PRIHAJA?! Pri tem je potrebno izpostaviti nekaj trendov ali pa fenomenov današnje družbe. Prvi so sigurno družabna omrežja. O tem govorimo že nekaj let in situacija ni bistveno boljša – enako kot za praznike vsi objavljajo pirhe in potice; ali pa v mrazu digitalni termometer v svojem vozilu, čredni nagon deluje tudi pri obiskovanju gora. Čudovita fotografija sredi grebena, z omembo odličnih razmer je “recept”, če želite, da bo v našem alpskem svetu povsod drugje prazno. Z grebena pa bomo pripeljali nekaj poškodovanih, dehidriranih ali pa od strahu »usranih« posameznikov.

20170325_154436.jpg
Neprimerna obutev za hojo v zahtevnem svetu. Foto: Matjaž Šerkezi

Levji delež pa pri vsem skupaj odigra vzgoja. Otroci so zmeraj bolj »zaviti v vato«, odrgnjenih kolen praktično ne vidimo več, dodatna kolesa na kolesu so obvezna do višine, da lahko otrok z obema nogama varno stopi na tla, plezanje po drevju je smrtno nevarno, biti lačen in žejen ne pride v poštev, glagol »zanohtati se« pa je že v kategoriji izumrlega Po’oulija. In ko se takšen posameznik v odrasli podobi znajde v kruti gorski naravi, kjer so posebne razmere stalnica, preprosto ne vidi izhoda iz situacije, nima izkušenj in je ne zna rešiti. Takšne in podobne situacije so vse pogostejši razlogi za klic na številko 112. Gorski reševalci vse pogosteje naletimo tudi na očitke kot so: »Ja, a toliko časa potrebujete, da pridete do nas?« ali pa »Peš pridete? A ni helikopterja?«. Imamo tudi primere, ko so od nas zahtevali bodisi dereze, kljub predhodnim objavam in informiranju po vseh kanalih javnega obveščanja, da je v gorah sneg in pomrznjeno in na koncu koncev zdrava kmečka pamet pove, da če smo sredi koledarske zime in so gore intenzivno obarvane belo, da bi znal pa le biti sneg gor in če je sneg, potem je tudi ledeno in mrzlo in dnevi krajši, planinske koče zaprte …

20170325_161207.jpg
V strmem in izpostavljenem svetu si brez izkušenj in primerne opreme težko pomagamo sami. Foto: Matjaž Šerkezi

Vse to imenujemo Izguba stika z naravo. Ljudje vse bolj hrepenijo po pustolovščini, pozabljajo pa, da hoja v gore ne sodi v kategorijo »urbanih gladiatorjev«, kjer je najhuje kar se lahko zgodi, da si umazan od blata.

2018-05-15_23-13-48

Tretji fenomen o katerem lahko govorimo pa je poplava različnih aktivnosti v gorskem svetu. Če smo še nekaj let nazaj srečevali alpiniste in kasneje zmajarje in jadralne padalce, so se tem danes pridružili MTB kolesarji v vseh različicah in letnih časih, tu so še motorni sankači, ljubitelji kros motorjev in vse večja »poplava« iskalcev pršiča, alpinističnih smučarjev in »freeriderjev«. Skupno vsem pa je, da gre za kategorijo obiskovalcev gora, ki to počnejo za adrenalinski užitek in posledično so pripravljeni tvegati bistveno več kot splošna populacija. Zanimiva je statistika rabe nahrbtnika z lavinskim balonom. Njegov namen je, da v primeru zajetja plazu, uporabnika obdrži na površju. Če je še nekaj let bila statistika rabe balona negativna, predvsem zaradi cene in dragih kartuš, kjer si preden si pomislil na proženje čakal do konca oz. da si se sigurno peljal s plazovino, sicer si lahko svoj proračun zastonj obremenil za dodatnega stotaka; je danes situacija nekoliko drugačna. Vse več je uporabnikov lavinskega nahrbtnika, posledično pa je vse več uporabnikov, ki so pod krinko rabe nahrbtnika pripravljeni tvegati bistveno več kot brez njega.

2018-05-15_23-09-31

Obvezno je potrebno pri vsem skupaj omeniti prispevek Planinske zveze Slovenije in njenih društev k preventivnemu delovanju, ki je s strani države slabo podprt in vse prevečkrat prezrt. Med strokovnimi kadri (markacisti, vodniki, inštruktorji …) je malo nesreč, govorimo o 0,4%. Veliko vlogo pa odigra vsekakor kvaliteten servis gorskega reševanja v Sloveniji, ki je v samem svetovnem vrhu.

2018-05-15_23-11-25

Veliko bolj kot plačljivo ali neplačljivo reševanje, je za gorsko reševanje potrebno povečanje normativnega števila reševalcev v postajah. Gre za število, ki je določeno s strani države za vsako postajo. Če za primer vzamem GRS Kamnik, kjer je okrog 50 članov vseh generacij, imamo s strani države določeno normativno število 29. Pomeni, da za 29 posameznikov prejmemo opremo in sredstva. Potrebe glede na število in predvsem zahtevnost intervencij pa so bistveno večje. V letu 2017 je bilo kar nekaj intervencij, ko smo morali na pomoč poklicati sosednje postaje, saj nas je bilo 40 premalo. Če tukaj dodamo še najbolj obremenjene postaje kot so Tolmin, Bohinj, Bovec, Mojstrana … in ob bok postavimo iz leta v leto več intervencij; da smo gorski reševalci prostovoljci; da živimo v kapitalistično naravnani državi, in da ima marsikateri reševalec težave z odobritvijo odhoda iz službe v času intervencije, potem lahko govorimo, da je povečanje normativnega števila nujno potrebno, če že ne urgentno.

 

2018-05-15_23-12-32

Statistika pa nemo priča svoje in za njo se skrivajo posamezniki, ljudje z imeni in priimki. V dnevniku preberemo krajši povzetek intervencije, si naredimo svoj vtis in že nas posrka življenje.

Besedilo: Matjaž Šerkezi (Prispevek je bil objavljen v Planinskem vestniku, str. 64-66, maj 2018)

V naravi ni popustkov

Modre novice: »Človeško življenje je neprecenljivo. Mar res?! Tisto osamljeno krhko bitje v črni noči. Tisto krhko telo, prestrašeno in nebogljeno … Pomeni mu vsaka minuta, topla beseda, močna roka. Verjamem, da smo v Kamniku sposobni to preseči in moderni kapitalizem zamenjati za človeško življenje in ohraniti pomen – Človeško Življenje je neprecenljivo!« je zapis gorskega reševalca Matjaža Šerkezija na spletni strani društva GRS Kamnik. Matjaž ni samo človek besed, ampak predvsem tudi človek dejanj.

»Mlad moraš trpeti, da si star navajen,« je vaš najljubši citat. Potem trpite ali ste že navajeni?

Sem že dolgo časa navajen. Ta citat je star. Imel sem približno trinajst let, ko sva se s kolegom, ki je bil precej starejši, včasih, ko je bilo težko, tolažila, da moraš mlad trpeti, da si star navajen. To nekako drži, marsikatero situacijo tako bolje preživiš.

Berem vaše zapise na spletni strani GRS Kamnik. Objavljate novice z reševanj, ki pa so vedno čustvene, osebne … Ali je to neke vrste izpoved, končna katarza?

Že kot otrok sem veliko bral in tako je še danes. Suhoparna poročila, naštevanja mi niso všeč. Veliko bolj pomembno se mi zdi, da vneseš svoja čustva, videnja, mnenja, občutke. S tem daš besedilu težo. Ko preberem svoje pisanje, mi mora biti všeč. Pomembno se mi zdi, da pišeš z energijo in da dobiš tudi odziv. To je zame bistvo sporočil. Po drugi strani bi rad, da določene stvari ostanejo za zgodovino, za bodoče rodove. Tudi sam sem veliko bral zgodovino, ne samo v zvezi z reševanjem, ampak tudi planinstvom. Vez s preteklostjo je spoštovanje sedanjosti in upanje za prihodnost, planinstvo pa je del slovenske kulture. Bližje so mi teksti, v katerih je pisec vpletel osebno noto. Na ta način vključiš svojo osebnost, bralec te lahko spozna. Z določenimi zapisi – tak primer je zapis o reševanju na Zeleniških špicah – pa se včasih malo “spucam”. Torej zapisi so neka vrsta očiščenja.

__erkezi_3_1024x576
“Smo kot velika družina. Vsak svoj individuum, s svojimi karakterji in egi. Znamo pa v ključnih trenutkih stopiti skupaj.
Mar ni to čar?! Mar ni to kot ena velika družina?!” // Foto: osebni arhiv

Ali ste kdaj razmišljali, da bi napisali knjigo?

Ja. So me že spraševali v tej smeri in bo še čas za to. Zdaj imam drugo idejo. Zapisujem zgodbe posameznih ljudi v Kamniku, ki nekaj pomenijo v svetu planinstva, gorskega reševanja in so že precej v letih. Zato se mi zdi, da je v tem trenutku to bolj pomembno. To je projekt za letošnje leto, potem bomo videli.

»Po eni stranite trepljajo po hrbtu in poklanjajo priznanja, po drugi strani pa kot prostovoljec – gorski reševalec, gasilec … nimaš nobenih ugodnosti pri zdravstvenem zavarovanju, pokojnini, rehabilitaciji po poškodbi, ki je posledica intervencije …,« so vaše besede. Kakšen bi bil vaš predlog glede ureditve vašega statusa?

Ta citat je nastal letos, ko sem zavrnil predlog za priznanje Civilne zaščite, ki naj bi nekaj pomenilo. Razlog za zavrnitev je, da takrat, ko se je treba slikati in postavljati, so vsi na voljo, ko pa nekaj potrebuješ, ni nikjer nikogar. Konkreten primer je urejanje prostorov društva GRS Kamnik. Naslednje leto se moramo seliti in ni posluha države. Smo prostovoljci. Seveda smo se sami odločili, da bomo prostovoljci, da bomo to počeli, pa kljub temu delamo na zelo visoki profesionalni ravni. Veliko je odrekanj, marsikdaj te ni doma, družina trpi. Opravljaš lepo poslanstvo in vsi opevajo, da je življenje največja vrednota, ki nima cene, ampak ko je dejansko treba dati papir, denar na mizo za karkoli, takrat vsi pozabijo na to. Govorim o gasilcih, ruševinarjih, reševalcih … povsod je zgodba enaka. Na tem področju bi morala država narediti več. Ja, spodbujam prostovoljstvo, ki ga je danes žal vedno manj, ampak prostovoljstvo v humanitarnih službah, ki rešujejo življenja, bi moralo imeti večjo vrednost kot samo tisti papir. Joža Čop je lepo rekel, da ta papir, priznanja še za rit niso dobra.

Ali bi bila rešitev profesionalna GRS?

O tem se je razmišljalo, imamo tudi nekaj primerov v tujini. V Avstriji npr. so poleg profesionalnih ekip stalno prisotni prostovoljci. Avstrijski “Bergretung” je v celoti na prostovoljni bazi. Struktura GRS ima 17 postaj, kar pomeni, da bi potem morali imeti vsaj toliko profesionalnih ekip. Zavedati se je treba, da lokalni ljudje poznajo svoj teritorij, poznajo lokalna imena, ljudi, zato je njim bistveno lažje reševati kot nekomu, ki bi prišel od drugod. Rešitev bi bile profesionalne helikoptrske enote, torej stalne ekipe, ki bi takrat, ko je nujno, priskočile na pomoč. Te enote v prvi vrsti poskrbijo, da ponesrečenci čim prej pridejo v profesionalno medicinsko oskrbo, po drugi strani pa nas, reševalce, dostavijo do lokacije – oprema je težka, ponavadi imamo že pri štiridesetih poškodovano hrbtenico, izrabljena kolena itd. Zavedati se je treba, da profesionalizem brez prostovoljcev ni dolgoročna naložba. Ne, to je tek na dolge proge. Moram pa pohvaliti sodelovanje gorskih reševalcev s helikoptrskimi enotami Slovenske vojske in Policije, ki je resnično na zavidljivi ravni, in navsezadnje v domačem okolju sodelovanje GRS z ekipami kamniškega sistema civilne zaščite in NMP, ki smo jo skoraj izgubili in kar bi za občino Kamnik, predvsem za zdravje ljudi, bila velika izguba.

__erkezi_2_1024x576
“Sodelovanje Slovenske vojske, Policije in HNMP z gorskimi reševalci je na zavidljivi ravni in eden brez drugega ne bi znali.” // Foto: osebni arhiv

Kakšno pa je vaše mnenje o plačljivosti gorskega reševanja?

Reševanje samo ni brezplačno, stroške krije zdravstvena zavarovalnica. Imamo države, kot sta Italija in Avstrija, kjer reševanje plača posameznik oz. za tem stoji zavarovalnica, ki pokrije stroške reševanja v gorah, če ugotovi, da ni šlo za malomarnost, sicer stroške krije rešeni. V Sloveniji je to poskrbljeno v sklopu članarine Planinske zveze Slovenije, v katero je vključeno kakovostno zavarovanje za reševanje v tujih gorah. Verjetno pa bi bil to eden od vzvodov, da bi ljudje v gore hodili bolj odgovorno in da se ne bi dogajale takšne neumnosti, kot smo jim občasno priča. Po drugi strani se bojimo, da bi bil kakšen klic prepozen oz. da nekateri, ki ne bi imeli zavarovanja, sploh ne bi klicali na pomoč, ampak bi zavlačevali do konca, ko bi bilo lahko za marsikoga že prepozno. Vendar, če se bi moral opredeliti, bi zagovarjal avstrijski sistem, kjer stroške reševanja krije rešeni oz. njegova zavarovalnica.

Če se vrneva na lokacijo društva GRS, o kateri ste prej že spregovorili. Leto 2018, ko boste morali zapustiti prostore Veterine Kamnik, se bliža. Kje je situacija v zvezi z novo lokacijo v tem trenutku?

Lokacija je določena. Na tem mestu moram pohvaliti Občino Kamnik, s katero dobro sodelujemo. Verjamem, da bodo tudi ostale občine priskočile na pomoč in da se zavedajo pomembnosti našega poslanstva za življenja in varnost ljudi v gorah in okolici. Je pa res, da je večina ostalih občin, katerih področje pokrivamo, manjših in takšen je tudi njihov budžet in pričakovano niso sposobne zagotoviti finančnih sredstev. Občina Kamnik je zagotovila sredstva od prodaje Veterine, ki jih je dala v sklad za novo stavbo društva GRS Kamnik, zagotovila je parcelo, ki je zaenkrat določena pri nakupovalnem centru Qlandia. Da bi lahko v tem trenutku postavili objekt, manjka še vsaj polovica denarja. Dogovori potekajo in prepričan sem, da se bo našla rešitev. Prizadevanja našega predsednika Miša, kamniškega župana Marjana Šarca in podžupana Igorja Žavbija so izjemna.

__erkezi_6_1024x576
“Sodelovanje z NMP je ključnega pomena za čim hitrejšo profesionalno oskrbo ponesrečenca in je večkrat tanka meja
med tukaj in tam.” // Foto: osebni arhiv

Kaj bi pomenilo, če društvo ostane brez prostorov?

S tem se podaljša intervencijski čas, pade kakovost reševanja v gorah nad Kamnikom, česar si nihče ne želi. Kamnik je mesto, ki živi z gorami, primerjamo ga lahko z alpskimi mesti v tujini. Mislim, da bi si glede na tradicijo, letos imamo namreč 95-letnico obstoja gorskega reševanja na Kamniškem, zaslužili primerne prostore, ki bi bili tudi ponos občine Kamnik.

Pred nekaj dnevi ste reševali izgubljenega 13-letnika na Veliki planini. Kako je, ko rešujete otroka? Tudi sami ste oče …

Seveda poskušaš vse izklopiti. Je pa drugače. Glede na to, da imaš sam otroke, veš, koliko so stari in kako bi se sami v gorskem okolju ponoči obnašali. Si pod pritiskom. S pomočjo izkušenj ga poskušaš izklopiti, da lahko razmišljaš, zbiraš podatke, sprejemaš pametne odločitve, se posvetiš delu. Vsako intervencijo se trudimo izpeljati najboljše, ne glede na to koga rešujemo.

Za tega fanta se je tokrat zelo srečno končalo. Nekaj minut kasneje je padla noč in rešil ga je zgolj splet naključij: da je srečal planince, ki so ga znali usmeriti. Če bi tisto noč ostal zunaj, je vprašanje, če bi preživel. Noč je bila mrzla, temperature so bile okrog ničle, precej je bilo vlage, vetra. Tako telo, sploh če gre za otroško, hitro ugasne, ker je izpostavljeno, motivacija pade, psiha se zlomi in hitro imamo lahko žalostno zgodbo.

Na poti do planine ste naleteli na novo postavljeno zapornico in debli, ki sta ležali čez cesto in zapirali pot. Tokrat ste vse ovire imeli čas odstraniti, včasih pa štejejo sekunde in so take ovire lahko življenjskega pomena. Se vam take stvari pogosto dogajajo?

V naravnem okolju je lahko ovira podrto drevo, ki tja pade zaradi procesov narave ali pa ga je tja kdo navlekel. S takimi stvarmi se vedno srečujemo, zato imamo tudi temu primerno opremo. Je pa res, da vse to podaljšuje intervencijski čas. Ni težav, če gremo po nekoga, ki ima zvito nogo; je pa velik problem, če ima ta oseba npr. zastoj srca in jo je treba oživljati, ko vemo, da šteje vsaka minuta. V vseh mojih besedilih poleg čustvenega vzgiba, razmišljanj, vedno poskušam izpostaviti tudi take situacije, da začnejo ljudje razmišljati. Namreč, zdi se mi, da ljudje vse več razmišljajo le o sebi, ne pa o skupnosti. Nismo sami na svetu, moramo si pomagati, sploh v gorskem okolju brez pomoči in sodelovanja ne gre.

__erkezi_5_1024x768
“Preventiva je majhen korak za človeka, vendar velik za človeštvo. GRS Kamnik vsako leto organizira tečaje varnejše hoje v gore za vse ljubitelje gora.” // Foto: osebni arhiv

Veliko intervencij imate zadnje čase na Veliki planini. Kako to? Se s povečanjem turistične prepoznavnosti veča tudi delež posredovanj?

Po pogovoru s starejšimi člani je bilo že včasih na Veliki planini dosti nesreč. Na planino vas pripelje nihalka in cesta, zato se ljudje tja odpravijo kar tako, po kosilu, v temu primernih oblačilih. Nadmorska višina je med 1400 in 1600 metri in zato je lahko tudi poleti sneg. Planina je področje, kjer je lahko zelo gosta megla, je precej odprta, kar je povezano z močnim vetrom in nizkimi temperaturami. Sam bi recimo na planini znal preživeti tudi v zelo slabih razmerah in z zelo zmanjšano opremo. A nekdo, ki se je še včeraj samo malo rekreiral po mestu z rolerji, ni navajen tega življenja … zato ker ni mlad trpel (smeh).Človeku hitro pade motivacija. Ko se to zgodi, se preprosto vda v usodo. Čisto zmrzne in si reče – lahko umrem. Tudi sam sem bil parkrat na tej točki. Če ne bi imel informacij od prej in znanja, bi se vdal.

Je pa večje število intervencij na Veliki planini tudi zaradi večjega števila obiskovalcev. Turizem v Kamniku se razvija, upam, da bo vedno več ponudbe, seveda pa to za sabo potegne tudi negativne aspekte. To je razumljivo, če je več ljudi, je večja možnost za nesrečo. Je pa res, da je na Veliki planini tudi druga struktura obiskovalcev, ki včasih kličejo celo za zvit prst. Tega v visokogorju ni.

Če pogledava celo področje, ki ga pokrivate (Kamnik, Domžale, Mengeš, Trzin, Komenda, Lukovica in Moravče), ter izvzameva Kamnik in visokogorje, katere so še druge točke, kjer prihaja do nesreč?

Recimo na Mengeški koči pa v Moravčah in v Tuhinjski dolini, pa Limbarska gora itd. Povsod imamo opravka z delovnimi nesrečami, izgubljenimi osebami, zvini gležnjev, dosti je srčnih infarktov. Če bi gledali statistično, je v gorah manj nesreč kot v okolišu. Je pa res, da so v gorah hujše, intenzivnejše nesreče, takrat imamo ponavadi opravka s hudimi poškodbami ali pa s smrtjo. Seveda so posledično tudi bolj odmevne, ker žal danes rumeni tisk išče samo kri in smrt.

__erkezi_1_1024x768
“Vrvna tehnika v gorskem svetu je zahtevna in polna nepredvidljivih situacij. V takšnih trenutkih moramo biti najboljši.
Nekateri so iz tehnike želeli delati doktrino. Ta ne obstaja, ni ekzaktnih pravil in je potrebno načine in pristope v reševanju prilagajati situaciji. Nekaj, kar je v dobri skali lahko učinkovito, je lahko v skrotju smrtno nevarno.” // Foto: osebni arhiv

Pred letom dni so vam priklopili težko pričakovani repetitor na Gradišču. Vam je v veliko pomoč?

Ja. Za ta repetitor se je bilá prava vojna. V to je bilo vložene ogromno energije, predvsem s strani našega predsednika, ki je naredil veliko delo, da se je ta repetitor postavil. Ne samo postavil, ampak da smo od države tudi dobili uradno frekvenco. To je bil še večji boj z mlini na veter. Sedaj se je izkazalo, da odtehta ogromno. Glede na to, da je na Veliki planini vedno več nesreč, je repetitor več kot dobrodošel.

Predstavljam si, da morate imeti gorski reševalci ogromno kondicije, fizične, pa tudi psihične moči. Kako vzdržujete to pripravljenost na vseh ravneh?

Ravno ta vzdržljivost na vseh ravneh je eden od razlogov, da v svoje vrste sprejemamo alpiniste, ki gredo čez proces šolanja, imajo izkušnje. Iz Alpinističnega odseka Kamnik, s katerim odlično sodelujemo, dobimo mlade fante in punce, jih malo dodelamo, poleg tega pa imamo vsako leto usposabljanja – poletni del, zimski del, ves čas treniramo. Če ne treniraš, znanje hitro izginja. Ko je hudo, mora leteti, takrat ne smeš razmišljati, ali je nekaj prav ali ne. To je tehnični del, ki mu posvetimo ogromo časa. Potem imamo še specifične zadeve, v teh dneh npr. bomo v GRZS prvič začeli z usposabljanjem za iskalno-reševalne intervencije. Za ta namen smo razvili program sarOS (Search and Rescue operating System), ki je edinstven v Evropi, zanj se zanimajo Italijani in Avstrijci, podjetje Recco (vsem so poznane ploščice v smučarskih oblačilih, s pomočjo katerih lahko najdemo osebo v primeru zasutja v plazu). Ja, lahko se pohvalim, da gre za mojega “otroka” in da ideje nastajajo ravno s kamniškimi gorskimi reševalci. Pred kratkim smo (Gorska reševalna zveza Slovenije) podpisali partnerstvo z Univerzo v Bologni, smer robotika, s pomočjo katere bomo začeli testirati z droni in brezpilotnimi letali. Cilj nam je čim hitreje in učinkovitejše priti do ponesrečenca. Zame besedi NE GRE, NE ZNAMO ne obstajata. Človek razmišlja o poletu na Mars in tudi sam si želim tja; drugače, drugje, ampak ja, Mars je dosegljiv.

Osnova za fizično vzdržljivost je plezanje, vsak pa še po svoje nabira kondicijo. Psihična stabilnost pride z leti. Mlade moraš usmerjati, se veliko o tem pogovarjati, sploh če imamo smrtni primer. Med takimi pogovori smo v naših vrstah radi sami, ker je prisotnega tudi veliko črnega humorja. Potem pa mora vsak sam pri sebi predelati stvari. Tisti, ki tega ni sposoben, tudi ni v naših vrstah, hitro odneha. Starejši smo že kar malo imuni, tako da včasih sam sebe sprašujem, če sem sploh še pri pravi ali ne. Dotakne se te za nekaj časa, ko pride naslednja intervencija, daš prejšnjo na stran in greš naprej … in se potem spet z novo ukvarjaš. Ne vem, verjetno na dolgi rok to ni dobro, bomo videli, ampak tako je. Sam vse te svoje občutke prelijem na papir. Vsak najde svoj način.

Kaj poleg fizične in psihične moči še naredi dobrega reševalca?

Eno je predvsem obvladovanje tehnike, vse ostalo pa je čut do sočloveka, da veš, da boš pomagal nekomu, ki je res v stiski; to naredi dobrega reševalca. Pa tudi srčnost, ki jo marsikdaj na drugih ravneh življenja že res pogrešam – da žrtvuješ svoj prosti čas, se ves čas izpopolnjuješ, si širiš obzorja, vse z namenom, da boš čim prej nekam prišel, nudil prvo pomoč in osebo dostavil do primerne oskrbe. To je tisto.

Kakšne pa so reakcije oseb, ki jih rešujete?

Imamo različne modele. Od takih, ki smo jim mi plačali kosilo in pijačo, do tistih, od katerih smo slišali, zakaj smo tako počasni in zakaj nas je toliko prišlo po njega, ker rabi samo čelno svetilko in dereze. To so res izjeme, ampak obstajajo. Večinoma pa so ljudje zelo hvaležni. Ko se pozdravijo, se vrnejo, pridejo s slaščicami, pijačo, nekateri tudi donirajo sredstva.

Kako negativni komentarji, reakcije ljudi vplivajo na vas?Imate kdaj dovolj? Ali se vprašate, zakaj se sploh grem?

Lahko bi se seveda vprašal, zakaj sploh to počnem; morda se res kdaj to tudi vprašaš. Ker pa je toliko pozitivnih vplivov, si rečem: tank pelje naravnost, včasih kdo tudi pod njega pade, ampak nisem jaz za to kriv. (smeh)

Torej, zakaj to počnete? Če bi vas vaši dve hčeri ali sin vprašali, zakaj, kaj bi odgovorili?

Težko, da bi me vprašali, ker s tem živijo. Tudi sam ne vem, zakaj to počnem. Izhajam iz planinske družine. Nismo hodili na morje, šli smo v hribe. Pri devetih letih sem prehodil celo transverzalo (sedaj Slovenska planinska pot), pri šestnajstih sem se priključil gorskim reševalcem. Ves čas živim s tem, zato se ne sprašujem, zakaj. To je moj način življenja. Verjetno bi mi bilo zelo hudo, če bi mi kdo to vzel. Ali pa da naenkrat tega ne bi mogel početi. V tej smeri s Tinkaro vzgajava tudi najine otroke. Jih ne siliva v to, vsak je svoja identiteta in mora spoznati, kaj ga veseli, prepoznati svoje prirojene lastnosti, ki mu jih je dala narava. Želiva pa jim pokazati ta svet – da bosta razumela naju, kaj nama veliko pomeni. Vse odločitve pa so njihove. Meni je vseeno, kaj delajo, dokler to počnejo s srcem. To je važno. Če bo kdo hodil v hribe, prav. Če ne, tudi prav. Ampak vsi trije bodo vedeli, zakaj imamo radi hribe in zakaj je narava tista. Mene predvsem vleče prvobitnost, prvinskost, grobost narave, v kateri ni popustkov, ni odpustkov, ni popravnega izpita. To me privlači.

__erkezi_4_1024x576
“Slovenci smo planinski narod. Pomembno je, da svoje znanje prenašamo na naše najmlajše in jih hkrati učimo spoštovanja starejših.” // Foto: osebni arhiv

Kako to, da ste že s šestnajstimi leti stopili v vrste gorskih reševalcev?

Danes jih v svoje vrste ne jemljemo tako zgodaj. Imel sem srečo in možnost, da je takrat na Koroškem primanjkovalo mladih fantov, pa tudi vse tamkajšnje reševalce sem poznal. Dejansko sem z njimi živel. Tudi moj najboljši prijatelj, žal pokojni, Franc Oderlap je bil reševalec. Zato je bilo normalno, da sem bi del njih in da sem to počel. Moja prva reševalna intervencija je bila, ko je alpinist padel 50 metrov v globino. In umrl. Prvi sem bil na kraju nesreče. Že takrat sem videl, da sem za to, znal sem predelati stvari. In ravno zaradi tega imam tudi čisto drugačen odnos do smrti.

Kakšen?

Moraš živeti. Vsak dan, ki ti je podarjen, moraš sprejeti tak, kot je. Negativne stvari v življenju ne smejo biti vzrok za slabo voljo, treba jih je vzeti kot izziv in iz njih potegniti najboljše. Smrt je eden od delov v ciklu življenja – rodimo se, živimo, umremo. Kdaj smrt nastopi, je popolnoma vseeno, če smo živeli. Danes se smrt pojmuje egoistično, v povezavi z lagodjem, ko nekaj imamo in se nam zdi škoda, da bomo vse zapustili. Fizično res zapustimo, ampak če si dober in počneš pozitivne stvari, boš lahko nesmrten.

Pa če pogledamo še s svetle plati – najbrž se vam kdaj med intervencijo dogodijo tudi kakšne smešne prigode? Nam zaupate kakšno tako?

Svetli trenutki so vsakič, ko z gora pripeljemo žive planince brez hudih poškodb. So tudi situacije, ki nam na obraz narišejo nasmeh. V tem trenutku morda še niso zrele, da bi jih delili z drugimi, morda nekoč, v knjigi. Lahko pa rečem, da je veliko trenutkov, ki bi te med intervencijo lahko vrgli iz tira, kasneje, v pogovoru z reševalci, pa se na njihov račun iz srca nasmejemo. Evo, morda ena za pokušino. Nekoč smo s pobočja Turske gore celo noč reševali planinca, ki je ostal gor, ker ga je ujela noč, čelna svetilka pa mu je »kao« padla v prepad. Pripeljali smo ga do Jurja v Kamniški Bistrici, kjer je dobil odličen golaž mojstra Marjana in pivo. Prav na hitro je pojedel, vstal, se oblekel in odšel do vrat, jih odprl in ko je že z eno nogo stal na terasi, se je obrnil in rekel: »Fantje, hvala. Meni se žal mudi v službo. Saj naslednjič vam bom pa dal za pijačo.«

Pravite, da je za uspešno reševanje pomembna usklajena ekipa, torej morate biti prijatelji. Kako v društvu funkcionirate?

Pomembno je, da pride do notranjih trenj, ker s tem ekipa raste. Če tega ni, postane melanholična ravna črta brez krivulj in potem ni napredka. Torej, v ekipi morajo obstajati mnenja, kontramnenja, morajo se iskriti misli. Bistveno je, da znamo narediti epilog. In reči – super, te ideje so prišle, s temi gremo naprej. Se pravi, usklajenost in zdravo razmišljanje. Sploh pri Slovencih marsikdaj pogrešam konstruktivna trenja. Veliko sem v tujini, učim z inštruktorji reševalci, alpinisti. Tam sem prvič videl, da so se zvečer usedli, se popolnoma skregali, se pomenili, naredili zaključke, potem pa šli na pivo kot prijatelji. In v Kamniku smo lahko veseli, da to imamo. Moč ekipe se kaže tudi navzven in daje varnost tistim, ki jih rešujemo. Včasih članstvo zaspi in takrat potrebuje malo spodbude, provokacije, kost za glodanje. Je pa pomembno, da tisti, ki to spodbudi, ve, kaj počne in da je močna osebnost. Psihologi bodo to razumeli.

Druga stvar, ki bistveno vpliva na vse skupaj, je medgeneracijska povezanost. Pri nas smo skupaj mladi in stari. Imamo Ceneta Griljca, ki je star 84 let, pa Bojana Pollaka, Janeza Podjeda in cel kup mladih fantov in deklet, starih 20, 24 let, in vsi med sabo funkcionirajo. Ta preplet je zelo pomemben – izkušnje, modrost, na drugi strani pa zagnanost, energija, včasih tudi zaletavost.

__erkezi_0_1024x768
“Večina nesreč se dogaja v slabem vremenu in reševanje se zavleče dolgo v noč oz. še v jutro. Gorski reševalci morajo zato biti vrhunsko usposobljeni.” // Foto: osebni arhiv

Začenja se sezona planinarjenja, gorništva. Kaj svetujete obiskovalcem planin, gora – tako izkušenim kot začetnikom?

Izkušeni, no, izkušeni v navednicah, se dostikrat precenjujejo in se brezglavo podajo v situacijo. Tudi sam in moji kolegi se na vsako turo pripravimo, določimo si cilje, nekaj dni pred odhodom spremljamo situacijo. Treba je spoštovati telo. Če si čez zimo lenaril, prva spomladanska tura ni na Triglav. Halo! Izbereš primerne ture. Poleg priprave na turo je pomembna oprema – tudi če gremo v gore za eno uro, imejmo s seboj nahrbtnik z osnovno planinsko opremo (čelna svetilka, prva pomoč, topla oblačila – kapa, rokavice – tudi poleti, ko je 35 stopinj). Poleti se v gore odpravimo dovolj zgodaj, saj je popoldan možnost neviht. Kadar imamo s seboj otroke, turo naredimo njim primerno. Takrat ni važen vrh, važna je pot in kaj se na njej dogaja. Otroci naj imajo družbo. V hribe je treba iti za več dni in ne samo za enega. Tako se prenoči v planinski koči in zjutraj se zbudiš v rosno jutro ter pogledaš sončni vzhod. To šteje. Sam sem tako živel s svojimi starši in samo to mi je ostalo v spominu. Gore so moj svet – svet za Bogove in Izbrance.

Hallo GRS. Ni bila pica, je pa bila Štruca s Skuto

Ukrivljene sence v črni noči, katerim se pod težo opreme šibijo noge stopajo po planinski poti do bivaka Pavla Kemperla. Soj naglavnih svetilk osvetljujejo mokro in izpostavljeno pot in se izgublja v skrivnostnih prepadih apnenca in trave. Črna in groba guma planinskih gojzarjev se zažira v belo skalo in pazi, da ne pohodi že tako redke planinske močerade.

Tako hude nevihte v Kamniku že dolgo ni bilo. S Tinkaro zapirava okna, katere veter s surovo močjo želi vreči s tečajev. Na ARSO preverjam radarsko sliko in območje okrog Grintovca in Kamnika je vijolično – huda nevihta, strele, voda teče kot iz škafa …
V tistem kliče Jernej: “Akcijo imamo, sicer še preverjam ampak …”
Na moj kje pa, dobim odgovor, da v J razu Skute.

“Čaki, a ti mene malo jeb …, kdo pa, kaj pa počneta sedaj tam gor in ob tej uri, saj je že skoraj deset zvečer?! Ja, saj jih bo skurilo na tistem grebenu, kot dve mački, strele dobesedno parajo nebo!” Cel kup vprašanj, na katera ni pametnega odgovora.

Z Laniškom zaključiva: “Nič, skličemo fante, dobimo se na društvu, ampak gor v takem ne gremo!”

20160706-grs_kamnik-intervencija-skuta-001 20160706-grs_kamnik-intervencija-skuta-002

V skladišču z opremo še enkrat odprem radarsko sliko, ki pokaže, da se nevihta počasi umika in da se nebo umirja. Fanta se na telefon več ne javita. Najhujše slutnje – strele so jih scvrle. WRF in ALADIN pokažeta, da bo vreme držalo do 12. ure naslednji dan. Odločitev – gremo pogledat. Terence naložimo z dodatno opremo in odrinemo proti naši bazi v Kamniško Bistrico. Modra luč se odbija od črne pokrajine, izklopim Avdiča, ki mi pošteno najeda …

Klic Zdravku, če lahko organizira prevoz s tovorno žičnico in pokliče oskrbnika Tomaža, da nas pričaka. S tem nam bi olajšal prenos tovora iz Konca do Cojzove koče.

20160706-grs_kamnik-intervencija-skuta-010 20160706-grs_kamnik-intervencija-skuta-011

Stane, ki upravlja z žičnico je takoj pripravljen priskočiti na pomoč: “Jeba bo le ker ne vidim “zajle” in ne vem kdaj ustavit!” Nič, bomo svetili – naše Led Lenserke to zmorejo. Hkrati aktiviramo še GRS Ljubljana, saj je kar nekaj naših fantov v Španiji in če bo potrebno “vlačiti” na roke v dolino bo dodatna pomoč več kot koristna.

20160706-grs_kamnik-intervencija-skuta-003

V Cojzovi koči z Markom pripravljava opremo – dvoje UT nosila, vakuumski vreči, klini, vrtalka, vponke, 100 m statične vrvi … To ja, to ne … Kdo ima kladivo, kje je Grilon, a ID-i so trije, vzemi še dinamično vrv … Sedaj že vemo, da sta fanta živa, premražena, na ozkem grebenu, v temni noči s samo eno čelno svetilko in brez rezervnih oblačil. Po radijski postaji se javi Urban, ki je z Maticem, Boškotom in Primožem odšel z najnujnejšo opremo čez Žmavčarje, mimo Bivaka pod Skuto in na vrh Skute.

20160706-grs_kamnik-intervencija-skuta-012

Ukrivljene sence v črni noči, katerim se pod težo opreme šibijo noge stopajo po planinski poti do bivaka Pavla Kemperla. Soj naglavnih svetilk osvetljujejo mokro in izpostavljeno pot in se izgublja v skrivnostnih prepadih apnenca in trave. Črna in groba guma planinskih gojzarjev se zažira v belo skalo in pazi, da ne pohodi že tako redke planinske močerade.

20160706-grs_kamnik-intervencija-skuta-008

Monika vpraša kaj že to pomeni, če gre planinski močerad gor ali pa dol. Odgovorim ji, da če gre gor bo vreme grdo, ker se umika pred vodo, če gre pa dol, bo pa lepo.

“A ta dva gresta pa potem sexat, ker gre en dol, drugi pa gor?!” doda Dejan. Ah, vam ni več pomoči.

Medtem, ko pôt teče izpod rumene čelade razmišljam kaj hudiča ljudi brez izkušenj žene v takšne “avanture”?! Pred dnevi sem s Špelo in Stanko plezal Zeleniške špice in srečeval cel kup ljudi, ki tam gor ne bi smeli biti. Letna statistika štiristo nesreč v gorah je glede na to kar vidimo in se pogovarjamo s kolegi še majhna. OK, razumen, nesreča se zgodi ampak, da se nekam podaš brez informacij, izkušenj … Mar smo postali moderne kamikaze?! Meni je tudi lepo pogledati Hančiča ali pa Čokla, ki z jadralnim padalom poletita z Grintovca. Sam bi tudi, ampak vem, da ne bom daleč prišel in da tega ne morem storiti brez vsakih izkušenj in kilometrine.

Urban posreduje informacijo, da so ju našli, splezali do njiju in pripeljali na varno mesto, kjer so ju zavili v tople odeje.

20160706-grs_kamnik-intervencija-skuta-006

Na grebenu Dolgega hrbta, ki se ostro zažre v Štruco in naprej proti Skuti nas pričaka rdeča krogla, ki zaspano odpira svoje oči – topla, čudovita, z umitim obrazom nas vabi v svoj objem. Po njenih dolgih trepalnicah se sprehaja solza jutranje rose … Oh, kako si lepa, mehka in topla … Zdramim se ob hreščanju radijske postaje, z Urbanom in Laniškom delamo načrt kako in kaj naprej. Fanta sta podhlajena in eden od njiju ni zmožen hoje. Po vrhovih Skute in Rink se sprehajajo megle, v daljavi se v nebo pnejo Peca, Raduha in Uršlja Gora. Občasno veter pokaže svojo moč. Z Wind metrom” na svojem telefonu izmerim njegovo hitrost, vreme bo zdržalo še vsaj kakšno uro. Nič, Jernej in Urban, mašina mora v zrak, čim prej. Jernej, ki v bazi Pri Jurju organizira vse potrebno in je vez med nami in ostalim svetom, vzpostavi stik z Brnikom in dežurno ekipo. Minute tečejo, vreme se slabša, občasno nas prekrije megla, veter se krepi.

20160706-grs_kamnik-intervencija-skuta-013

Skoraj nič ne govorimo, poznamo se, dovolj so pogledi.

20160706-grs_kamnik-intervencija-skuta-007

“Tukaj imata vsak pol sendviča. Pojejta, da se vama povrne moč”. Ostalim se na obrazih nariše nasmeh, ko omenim sendvič, saj sem v Cojzovi koči tehtal med tem ali vzamem enega ali dva. Pač, šteje vsak gram. No, na koncu sem se odločil, da bosta imela enega dovolj – želodci so se jima itak skrčili, bel kruh pa se v kombinaciji s čajem napihne. Ignoriram pomislek enega, ki ga skuša zavrniti, ker je vegetarijanec. “Glej, zaradi mene lahko živiš od sonca, to boš “pojedu” tako ali pa drugače. Sedaj je važno življenje, ne pa “fensy modern life” in dolinsko “solatkanje”. Pot v dolino je dolga, za helikopter pa ne vemo ali bo glede na razmere lahko pobiral!”

20160706-grs_kamnik-intervencija-skuta-015

Nujno moramo sestopiti v sedlo in na plato Štruce. Navežemo ju in s pomočjo kratke vrvi odpeljemo proti mestu, kjer bi jih lahko spravili v “mašino”. “Šerki, helikopter bo čez pet minut v Bistrici, pobere mene in pridemo gor!” sporoči Jernej. V zavetrju čakamo in poslušamo. Iz smeri Krvavca se nam počasi približuje pika, ki postaja večja in glasnejša. Preko kanala GRS 1 vzpostavim stik s pilotom in Jernejem. Ocena, poskus 1, prelet. Krhko alu ogrodje sunki vetra premetavajo po zraku. Tile naši piloti so res “face”, sreča, da jih imamo.

20160706-grs_kamnik-intervencija-skuta-016

Prelet 2, 3, 4, 5, … 8 Sranje. Ali bo šlo, slabo kaže?!
“Se kam prestavimo?”
“Poskusim še enkrat, pa se potem odločimo” odgovori pilot.

20160706-grs_kamnik-intervencija-skuta-017

… sani se počasi približajo balvanu, trup se pozibava, roka pokaže – pridite … Pomahamo si in zelen helikopter Slovenske vojske se odlepi in odleti proti dolini. Olajšanje, sedaj moramo v dolino spraviti še samo svoje riti in opremo.

20160706-grs_kamnik-intervencija-skuta-014

Neizkušenost, neprimerna oprema – dvojna 60 m vrv v takšno smer ne sodi, samo ena čelna svetilka, premalo zaščitnih oblačil = slaba priprava na turo … Vse najboljše fanta – ta dan si na koledarju obkrožita z debelim markerjem.

20160706-grs_kamnik-intervencija-skuta-009
Od leve: Monika Planinc, Irena Mušič Habjan, Matic Kozina, Matjaž Ravnikar, Urban Novak, Andrej Rezar, Dejan Kuserbanj, Primož Lavrič, Marjan Kregar, Boštjan Borštnar, Jernej Lanišek, Vladimir Habjan, Marko Petek in Janez Ažman. S PD Kamnik sta nam s prevozom na pomoč priskočila Zdravko Bodlaj in Stane Erjavšek. Tomaž Bolcar, oskrbni Cojzove koče je poskrbel, da smo se pogreli in okrepčali, Marjan in Boža; kaj bi zgubljal besede – Ata Smrk pove vse. Helikopterska ekipa in zdravnica Petra Zupet, vam pa hvala za podporo iz zraka.

No ja, Hallo GRS – ni bila pica, je pa bila Štruca s Skuto, čeprav tista bujta repa z ravno prav mastnimi rebrcami pri Marjanu in Boži po 14. urah … Božansko, kot je bil Božanski tisti, ki je cel večer bdel nad fantoma – očitno je študij teologije enega izmed njih bil kar prava izbira.

Besedilo: Matjaž Šerkezi
Fotografije: Vladimir Habjan, Irena Mušič Habjan in Matjaž Šerkezi