Garmin GPSMAP 66s – naprava za resno delo

Garmin GPSMAP 66 je nadgradnja modela GPSMAP 64 z nekoliko večjim zaslonom in boljšo ločljivostjo, ki v realnosti deluje še bolje, kot kažejo številke.

Garmin je z modelom 66 ohranil vse lastnosti svojega predhodnika in jih nadgradil predvsem s hitrostjo delovanja in za polovico večjim pomnilnikom, ki je razširljiv s spominsko kartico.

Poleg tega lahko shrani polovico več točk od svojega predhodnika, torej kar 20.000, in 250 načrtovanih poti. V specifikacijah je omenjeno, da podpira spominske kartice microSD do velikosti 32 GB, sam pa sem uspel vzpostaviti delovanje tudi s 64-gigabajtno, ki pa mora biti formatirana v formatu FAT. Pridobitev je tudi neposreden prenos posnetkov BirdsEye, za kar ne potrebujete več letne naročnine.

Odlična povezljivost

Ohranili so standard IPX7, pridobil pa je še vojaški standard MIL-STD-810G, ki mu zagotavlja odpornost na toploto in udarce. Preizkušeno je naprava resnično robustna, saj sem s testnim modelom nenamenoma uprizoril kar nekaj padcev, prizanešeno pa mu ni bilo niti z vodo in blatom.

Odličen je tudi sprejem satelitskega signala na račun podpore treh satelitskih sistemov: GPS, Galileo in GLONASS in je ocenjen na 8 točk od možnih 10. Pri tem je za točko boljša Garminova Montana 680. Napravo je možno povezati s pametnim telefonom in prenašati vsebine, preveriti vreme na svoji lokaciji, prenašati točke in sledi med različnimi napravami, kot je na primer Fenix 5X. Poti lahko načrtujete v brezplačnem programu BaseCamp, ki zna prebrati zemljevide z naprave, ko jo priklopimo na računalnik preko vmesnika Micro USB, medtem ko lahko na pametnem telefonu uporabljate aplikacijo Explore. Sam sem sicer bolj navdušen nad Locus Mapom, ki je pred kratkim izdal vmesnik za povezovanje z Garminovimi napravami, predvsem zato, ker za podlago uporablja natančne planinske zemljevide Planinske zveze Slovenije s celotnim katastrom planinskih poti, povežete pa ga lahko tudi z bazo Geodetske uprave RS, s čimer je mogoče brezplačno pregledovati podlage ortofoto in drugo javno infrastrukturo, na primer ceste, meje občin, planinske poti …

Garmin GPSMAP 66 je zmogljiva navigacijska naprava, ki zadovolji tudi zahteve resnih uporabnikov. Poleg uporabnosti in praktičnosti jo odlikujejo še robustnost, velik in svetel zaslon ter možnost menjave baterij.

Naprava za resno delo

Posebej všeč so mi veliki gumbi, ki omogočajo preprosto pomikanje med meniji in različnimi funkcionalnostmi. Poleg uporabe v gorah in pri gorskem reševanju sem ga testiral na kolesu, kamor ga namestimo s posebnim nosilcem, ki napravo trdno drži na mestu in se ni snela niti pri skokih in kakšnem občasnem padcu. Odlika Garminovih naprav so tudi preprosti in logični meniji, do katerih lahko prideš z enim klikom. Tako je potreben en klik za dostop do sledi in točk, en klik za prehod nazaj na zemljevid in ponovno na kompas … Veliki gumbi omogočajo upravljanje z rokavicami. Zaslon, ki je dobro viden tudi ob močnem soncu, pa poskrbi, da bodo podatke lahko prebrati tudi tisti s slabšim vidom.

Povezovanje naprave s pametnim telefonom in aplikacijo Garmin Connect je še ena od prednosti Garmina. Ravno v času testiranja me je klical kolesarski kolega Marko za informacijo o gorskokolesarki enoslednici. Preprosto sem podatke z naprave prenesel v telefon in poslal v formatu gpx prek e-pošte. Poskusil sem tudi obratno: sled v formatu gpx sem prenesel na napravo in jo preko aplikacije Garmin Connect brez težav prenesel v napravo. Takšna povezljivost in možnost prenašanja podatkov je še posebej pomembna in uporabna v sistemu zaščite in reševanja, torej za gorske reševalce, jamarje, vodnike reševalnih psov, policijo, vojsko in za gasilce. Gorski reševalci uporabljamo Garminove naprave in fantje ter dekleta že uporabljajo model GPSMAP 66. Odprava omejitev povezljivosti pa je za nas tako pomembna kot odprava motnje natančnosti leta 2000, saj lahko hkrati vsem reševalcem v iskalni intervenciji posredujemo enake podatke, ki si jih prenesejo v GPSMAP 66 in z njimi nadaljujejo iskanje pogrešane osebe.

Majhna zverinica, ki navduši

Med pomembnejše odlike štejem tudi možnost menjave baterij in odločitev Garmina, da pri teh napravah ni prešel na integrirane polnilne baterije. Ob polni obremenitvi in polnih baterijah lahko z napravo realno delamo od 10 do 12 ur oziroma ob normalni rabi do 16 ur, kar je več kot zadovoljivo.

Kot pri prejšnjih modelih še vedno grajam možnost vstavljanja spominske kartice, za kar je potrebno napravo izklopiti in odstraniti baterije. To bi lahko rešili po vzoru pametnih telefonov. Prav tako se vratca, ki na mestu držijo spominsko kartico, ob določenih trenutkih samodejno odprejo in kartica zleze iz vložišča in ob neprevidni menjavi baterij, na primer v temi in slabem vremenu, se je že zgodilo, da sem ostal brez nje. Pomanjkljivost rešujem s koščkom mikroporja, ki ga prelepim čez vratca. Kot vsi predhodniki ima trenutna verzija programske opreme nekaj hroščkov, ki jih Garmin s posodobitvami uspešno odpravlja.

Garmin GPSMAP 66 je sicer majhna zverinica, ki me je takoj navdušila in sem jo priporočil za uporabo v gorskem reševanju. Z novo generacijo je že napovedana integracija satelitskega komunikatorja inReach. V dobro mu štejem odlično povezljivost, možnost shranjevanje večje količine podatkov in prepoznavanje uporabniških kart. Sam imam poleg kartografije Adria Topo v4 naložene planinske zemljevide, preko katerih pregledujem tudi dodatne informacije o terenu, in lokacije vseh planinskih koč v obliki interesnih točk POI.

Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec PZS in inštruktor gorskega reševanja

Vir: NaProstem

Ja, Šerki “laufa” na “špeh” in pivo; pač starega dizlovega motorja ne moreš navaditi na zanič bio-gorivo.

Tečem ob obali zadnjih 40 km Dalmacija Ultra Traila. Za mano je že krepkih 120 km in več kot 6000 višinskih metrov. Noge me pečejo, pred mano pa se vijuga dolga obala. Prijetno toplo je, misli pa se hočejo ukvarjati s preostankom kilometrov. Ne popustim njihovemu škodoželjnemu poskusu. Med drugim mi je zmanjkalo tudi vseh škatlic v katere zapiram bolečino.

img_20181021_144411_532

Nekje na polovici se me je lotila slabost in celih 17 km nisem vase spravil niti grižljaja, še s tisto redko tekočino, ki sem jo nekako spravil po osušenem grlu, sem okrasil vse grmičke, saj je telo ni sprejelo. Še sreča, da ni bila odprta sezona lova na jelena, saj bi me lahko kdo zamenjal ob glasnem napenjanju, ko je trebušna prepona iztiskala že skoraj žolč. Pa je na postaji topla goveja juha in nekaj makaronov s paradižnikom naredila balzam za želodec in od tam naprej je samo steklo. Sedaj razumem, zakaj mora biti voda stekleničena in ne iz pipe. Na predzadnji postaji srečam Belija in Mirana, ki mi v roke potisneta brezalkoholno Žujo. In potem se mi odpre svet do cilja. Ja, Šerki “laufa” na “špeh” in pivo; pač starega dizlovega motorja ne moreš navaditi na zanič bio-gorivo.

 

20180429_101139

Tekmovanj se izogibam, predvsem tistih s poudarkom na množičnosti in športnem marketingu. Ljubljanski tek trojk požrem s cmokom v grlu, ker gremo skupaj z otroki, Mekinjski tek pa, ker so domači ljudje s katerimi se srečujemo na Zimski ligi na Sv. Primoža. Nekako mi ne sedejo klovni vseh vrst, ki se derejo na startu, pogledi na posamezna dekleta “okrencana” s “kinezio tejpi” na mestih, kjer na moje dokaj dobro znanje anatomije ni mišic oz. le te ne sodelujejo aktivno pri teku, pa mi daje priokus izbora najlepših deklet na pamfletu komendskega kmetijskega sejma.

20180512_141949

Vse skupaj pa ob štartnem poku zdirja v neznano s tempom Usaina Bolta in tekaško pametjo tretješolca na šolskem krosu, katerega zmanjka že prvi krog, saj se je presneto uštel pri dolžini. Všeč mi je razmišljanje tekaškega ultra guruja Petra Macuha: “Kar počasi, do petdesetke bodo vsi odstopili.” Do sedaj se je to vedno uresničilo.

hdrpl

In ravno iz tega so mi všeč ultra teki, ker se jih udeležijo resni športniki, dekleta in fantje, ki imajo za sabo izkušnje in že po stasu in obnašanju veš, da nisi na paradi ljubezni v Berlinu.

hdrpl

Poleg vsega je na dolgih tekih pomembna vsaka malenkost. Če si na začetku prehiter, boš dobil revanš na koncu; če premalo piješ in ješ, kaj kmalu tega sploh ne boš več mogel, pa če si boš še tako želel; če si izbral napačno opremo, boš v najboljšem primeru poslušal šumenje nahrbtnika, v najslabšem pa boš zvečer tulil pod tušem z občutkom, da ti gorijo jajca, nohti pa bodo spreminjali barvo od rdeče do črne.

 

rhdr

… in tako pridemo do nekaj opreme, ki skupaj z mano obira poti po naših gorah in ki sta jo mi na test prijazno odstopila Boris in Uroš.

Nahrbtnik Instinct Eklipse 12 L
Moj prvi tekaški nahrbtnik še sedaj sameva doma v kotu in včasih se v njem znajde hrana za psa in me spominja na mojo prvo daljšo tekaško preizkušnjo, ko sem ga moral poslušati celih dvajset ur, kako skače levo in desno po hrbtu, kasneje pa sem moral vzeti “tretma” masaž za ramenski obroč pri Mileku v Kamniku. Tako kot nahrbtnik za v gore, je pri tekaškem nahrbtniku pomembno predvsem to, da dobro sedi na hrbtu in da med tekom ne moti, ne skače … kot da ga ni.

 

qrf

Nahrbtnik Instinct Eklipse vse to preprosto je. Obstaja v štirih različicah in sicer v: 3.1 l, 4.5 l, 7 l in 12 l. Za daljše teke je vsekakor priporočljiv z 12 l volumnom saj vanj lahko spravimo vso potrebno zaščitno opremo, tekočino in hrano za dolgo pot.

in_bag_ek_2

Posebej uporabni so žepi na naramnicah, kamor lahko spravimo manjše količine hrane za sproti, meni pa so še posebej ljubi, saj imam tam slušalke, piščalko, magnezijo, kadar je z mano pes Chilli pa še brikete in vrečke za pobiranje iztrebkov. Na vrhu je mreža v obliki žepa z volumnom 1.5 l, kamor lahko brez snemanja nahrbtnika spravimo kos oblačila, kot so rokavice, kapa, pozimi pa tudi derezice, ki so obvezen del opreme gorskih tekačev.

20181020_080413

Hrbtišče je zračno in lepo sedi na hrbtu, seveda je potrebno biti previden pri zlaganju opreme vanj, saj kot večina tekaških nahrbtnikov nima trdne strukture in kaj hitro lahko kakšna čelna svetilka začne pritiskati na rebra. S svojimi 380 g za 12 l volumna sodi med lažje nahrbtnike in teža ni zanemarljiv podatek. Sam sem večkrat tehtal tudi baterije AAA in razmišljal ali jih vzeti s sabo ali ne, šteje pač vsak gram. Naramnice dodatno pričvrstimo z dvema vodoravnima trakovoma, ki sta gibljiva tudi po višini, kar je še posebej pomembno pri ženskah. Na teh trakovih sem morda le pogrešal piščalko, ki je danes že del vsakega nahrbtnika.

piscalka_02
Vir: ocistimogore.si

Praktične razlage, zakaj je nima ta nahrbtnik nisem našel, morda stvar razvoja. Nahrbtnik ima prostor za meh z vodo, ki ga sam vedno manj uporabljam, saj prvič nimam kontrole porabe, voda se ves čas premika, hkrati pa moram vsakič izvleči cel meh za polnjenje in po možnosti še kakšen del opreme, da polnega lahko vstavim nazaj. Zakomplicirano, ko je človek brez volje že za sedenje.

in_acc_hc3_7

Namesto meha uporabljam Hidrapack Instinct 600 ml – stisljive steklenice s silikonskim cucljem, ki jih imam vedno pri roki oz. sta spravljeni v sprednjem žepu na naramnicah. Tako imam lahko v eni vodo, ki mi služi tudi za umivanje, v drugi pa izotoničen napitek. Nahrbtnik ima tudi enostaven sistem za pripenjanje palic, ko le teh med tekom ne potrebujemo. Z enim stavkom; minimalističen nahrbtnik, ki s svojo preprostostjo in dodelanimi sistemi zadovolji še tako zahtevnega uporabnika. In zelo pomembno – ne omejuje svobode gibanja.

Lastnosti:

  • Volumen: 12 l.
  • Teža: 380 g.
  • Skupno število glavnih žepov: 11 (6 spredaj + 5 zadaj); število skritih žepov: 8 (3 spredaj + 5 zadaj).

Spredaj:

  • 2 hidratacijska žepa (združljivo s 650 ml mehko plastenko in steklenico – priporočamo Hydrapak).
  • 2 žepa za shranjevanje hrane +600 ml.
  • 2 ramenska žepa z zadrgo +150 ml + piščalka.

Zadaj:

  • 1 zgornji vodoravni žep + 1,5 l dostopen brez odstranjevanja nahrbtnika.
  • 1 vodoodporen navpičen žep z zadrgo +2,0 l, združljiv z mehom za vodo.
  • 1 vodoodporen glavni žep z zadrgo +3,7 l.
  • 100% 30D najlon 6.6 Cordura ripstop + silikonska obloga: izjemno lahek in odporen.
  • 5 notranjih mrežnih predelkov.
  • 1 žep z zadrgo z neposrednim dostopom.
  • 2 prekrivajoča se spodnja vodoravna žepa +1,5 l, dostopna brez odstranjevanja nahrbtnika.
  • 3 pritrditve za palice – spredaj in zadaj.

Prilagajanje in prileganje:

  • 2 elastični kompresijski vrvici za zadnji zgornji in spodnji žep.
  • 2 “dvojni S” elastična križna šiva za stransko prileganje.
  • 2 nastavljiva prsna trakova: prileganje po meri, navpično in vodoravno.

Majica Instinct Sensation ICE
Ko sem začel bolj pogosto zahajati v gore, sem si vedno želel, da bi imel oblačila, ki me ne bi ovirala. Prve vzpone v steni sem naredil z madžarsko trenirko Adidis in modro srajco iz flanele, kasneje pa celo dobil prve “hribovske” hlače – vijolične kot Milka čokolada s črno krpo na kolenih in ko sem pozimi v steni Raduhe po prebivakirani noči začel plezati, sem jih moral najprej v kolenu prelomiti, ker so čez noč dobesedno zmrznile od moče in da sem se lahko sploh začel gibati. Kasneje smo se dokopali do prvih “švic” majic, ki smo jih kupili v Avstriji in so bile odlične predvsem zato, da na zimskem bivaku nisi zaspal, ker si se praskal kot bi imel bolhe.

20180121_125221

O majicah kot je Instinct Sensation smo lahko samo sanjali. Ne samo, da mi je všeč kombinacija rumene in modre barve, majica je prijetna za nošnjo in tudi, ko je mokra, ne daje občutka mraza. Dovršen kroj, ki se oprime telesa in mu nudi udobje in prijeten občutek. Mrežni deli na hrbtu in straneh aktivno odvajajo pot in skrbijo za konstantno temperaturo, ki jo lahko dodatno nadziramo z zadrgo na ovratniku. Na sprednjem delu najdemo manjša žepa za kakšen gel ali tablico čokolade.

Majica Instinct enako kot nahrbtnik vsekakor odtehta in upraviči svoje ime tudi na najtežjih tekaških preizkušnjah.

Lastnosti:

  • NILIT Aquarius: vlakna zagotavljajo večjo mehkobo in zračnost.
  • 2 sprednja žepa, vsak +200 ml.
  • Anatomsko oblikovan ovratnik.
  • Dolga 3/4 zadrga za idealno kontrolo temperature.
  • Posebna trebušna plošča: proti temperaturnim nihanjem.
  • Edinstven stranski mrežni del: termoregulacija in kontrola znojenja.
  • Hrbtni mrežni del: kontrola znojenja in ustrezno odvajanje toplote.

Majica, nahrbtnik in stisljiva steklenička so na voljo v trgovini Prosti čas v Kamniku ali preko spleta www.prosticas.si. Članom Planinskega društva Kamnik priznajo dodaten popust.

fshbty

Kot zelo zahteven uporabnik športnih oblačil in opreme se še enkrat zahvaljujem trgovini Prosti čas iz Kamnika, za možnost testiranja.

Tako nahrbtnik kot majica, bosta z mano tekla na zame doslej najtežji tekaški preizkušnji v februarju na Gran Canariji – TRANSGRANCANARIA 360º 269 km in nekaj več kot +12000 višinskih metrov, brez dodatne pomoči – preprosto sam in le z najboljšo opremo na lasten pogon.

perfil_269km

Da ne zdrsnemo po ledeni podlagi, na noge sodijo dereze, derezice in še kaj se bi našlo …

Nekaj malega iz šole planinskih dušebrižnikov o derezah, derezicah, varnejši hoji v zasnežene gore, pametovanju … 

Zima je čas, ko moramo nase navleči debelejša oblačila, saj se znižajo temperature, vse pogosteje pa z njo zapiha močan veter, ki telo še dodatno ohlaja. Prav tako je s športnega vidika najprimernejša za počitek in ustvarjanje baze, ki bo še kako koristna, ko bodo skozi snežno odejo pokukali prvi cvetovi.

2014-04-12-12.14.43

Z nizkimi temperaturami pa se v nas prebudi želja po zimskih dejavnostih, ki so povezane s snegom. Žal ali pa za marsikoga na srečo je ta v dolinah vse redkejši, v gorah pa nam še vedno dela veselje, in da je to veselje čim bolj varno, potrebujemo kar nekaj opreme in znanja uporabe le te.

hdrpl

Že vrabčki čivkajo, da ne smemo v zasnežene gore brez lavinskega trojčka, dodatno svetujemo še uporabo lavinskega nahrbtnika. Da ne zdrsnemo po ledeni podlagi, na noge sodijo dereze, derezice in še kaj bi se našlo.

20180918_164421

Ko sem jeseni obiskal sedež Grivela v Courmayeurju, kjer se je leta 1912 s prvim parom deseterk Henriya Grivela začela uspešna zgodba proizvodnje opreme za sneg in led, sem se spomnil tudi na nekaj uspešnih zgodb v Sloveniji. V mislih sem imel Alpino in Proalp s segmentom planinske obutve in Elan s turnimi smučmi.

Vse pogosteje pa se pojavlja ime Veriga, ki je svojo pot začela davnega leta 1922. Z veseljem so nam priskočili na pomoč letošnjega marca, ko smo v Tamarju organizirali plezalni teden v sklopu programa ERAZMUS+ in kjer smo lahko preizkusili njihove izdelke, sam pa sem jih kasneje preizkusil do te mere, da so mi na nogah dobesedno razpadle.

IMG_20181205_090723.jpg

V mislih imam odlične derezice, ki so kakovostne izdelave iz nerjavečega jekla, in silikonsko gumo za pritrjevanje, ki ni cenena, saj ohranja elastičnost in ne napoka tudi po daljši rabi in namerno povzročenih temperaturnih razlikah. Za hojo po planinskih poteh sem uporabljal model Mount Track, za teke pa Run Track. Oboje imajo agresiven oprijem na zasneženih in poledenelih površinah, guma pa se planinskemu čevlju in tekaškemu “supergu” tesno prilega. Kar nekaj krat smo jih gorski reševalci uporabili pri reševanju za spremljavo nosil po poledeneli cesti ali vlaki, saj s tem ni treba razmišljati, kam in kako boš stopil, da ti ne bo zdrsnilo. Vzporedno sem uporabljal še verige nekaterih drugih proizvajalcev iz tujine, naročil sem jih tudi pri AliExpressu in če sem se moral pri derezicah Veriga posebej potruditi, da sem jih uničil, mi je pri vseh ostalih ta trud bil prihranjen.

Skratka, tehničnih minusov pri derezicah Veriga ni oz. so zanemarljivi. Izpostavil bi pa vsekakor dva minusa, in sicer prvega, ki se dotika poimenovanja. Na spletni strani Veriga najdemo termin dereze, ki se uporablja za dereze – tiste, ki jih je davnega leta 1912 skoval Henry Grivel. Veliko bolj primeren termin je derezice, s tem se tudi ognemo včasih neukim prodajalcem in kupcem na drugi strani, ki so prepričani, da so kupili dereze, kupili pa so derezice.

20180918_164459

Druga je pa človeški dejavnik nepravilne rabe. Srečujemo ljudi, ki z njimi “rinejo” praktično povsod – na Grintovcu, Triglavu, Brani … Skratka, držijo se pravila rabe 4×4 vozila, ki ga ima danes že skoraj vsak četrti, kmetje pa celoletno dodatno delo avtovleke na gozdnih in lokalnih cestah.

20170425_163152

… in ker sem eden tistih “planinskih dušebrižnikov”, ki gre s kolegi gorskimi reševalci večkrat ponoči na skupno turo, ker pač se radi družimo in hodimo skupaj v svojem prostem času, občasno organiziramo kakšen tečaj, na katerem ponovno delimo nasvete o obvezni opremi za hojo v zasnežene gore.

20180628_220708

In predvsem zato, da nam ni treba biti doma s tečnimi otroki in ženami, in po možnosti še s psom, za katerega so tako sveto vsi obljubili, da ga bodo kadarkoli peljali “scat in srat”, še enkrat ponavljam in že vem, da bo “jutri” utripal telefon z GRS INTERVENCIJA in iz katerega se bo slišal glas Srečota: “Imamo izgubljenega planinca. Šel je na Kamniško sedlo, sedaj pa se je nekako znašel sredi Hudega Grabna, kjer je vse ledeno in si ne upa naprej. Čelna svetilka mu je padla v prepad, ga pa zelo zebe in sprašuje, kdaj lahko pridemo ponj?!”

20180915_085816

… zato:

Če niste vešči hoje v snegu in ledu, opremo sicer imate novo, je pa ne znate uporabljati, nimate izkušenj in znanja:
a. ostanite doma ali
b. si najemite gorskega vodnika ali se
c. včlanite v planinsko društvo in hodite na skupne izlete oz. prosite vodnika PZS, da greste v gore z njim.

20180918_164659

Če se že odpravite v gore:
a. si izberite svojim fizičnimi in psihičnim sposobnostim primeren cilj,
b. zima ni enaka poletju in je povezana s krajšimi dnevi, mrazom, zaprtimi planinskimi kočami, snežnimi plazovi, kložami, vejavico, ledom in snegom …
c. opremo, ki jo imate, morate znati uporabljati in vedeti, kateremu namenu služi.

Derezice niso dereze in so odlične pripomoček za hojo po zasneženih in poledenelih gozdnih cestah in poteh, ki niso povezane z veliko strmino, kjer lahko ob stranski obremenitvi pride do snema ali pretrganja derezice.

20180828_183908 (1)

V gore pozimi hodimo s planinskimi čevlji z narebrenim in torzijsko stabilnim podplatom na katerega pritrdimo dereze.

1000590

Ko uporabljamo dereze, v roke sodi cepin, roke pa so zaščitene z rokavicami.

20180520_151028

Na glavi svetujemo čelado, saj je ta že ob manjšem padcu tista, ki najprej udari ob trdo podlago.

… in ja, uporabljam derezice Veriga in dereze.

rhdr
No Čili, končno lahko greva lulat in kakat …

Hvala Verigi in Andreji Čarman za možnost testiranja njihovih derezic, ki jih najdete v vseh bolje založenih trgovinah, v Kamniku pa poleg trgovine Prosti čas tudi pri Petru na Sv. Primožu, kjer je pot vsekakor primerna za njihovo rabo in večkrat brez njih tudi ne gre. 

Anatomija nekega iskanja ali ponovno iskanje že najdenega – (v eni minuti s sistemom sarOS™)

Matjaž Šerkezi: S sistemom sarOS, ki je nastal z izkušnjami gorskih reševalcev in je namenjen iskalno-reševalnim intervencijam, se je naredila simulacija iskalne intervencije za pogrešanim na Krvavcu. S tem so se preverili dinamika programa, njegove pomanjkljivosti in smernice za nadaljnji razvoj. Sistem sarOS je z določenimi dopolnili zrel za uporabo v iskalno-reševalnih intervencijah v celotnem sistemu zaščite in reševanja in je trenutno edino efektivno orodje v slovenskem prostoru, ki za svoje delovanje ne potrebuje zunanje podpore kot so: odvisnost od internet povezave, delo v brskalniku, shranjevanje podatkov v realnem času, zunanje periferije …

Na osnovi prvih uradnih podatkov (pogrešana oseba je mrtva najdena na nadmorski višini približno 1.000 metrov med Krvavcem in naseljem Kokra), je bila v eni minuti “ponovno” določena lokacija najdenega z uporabo orodij in podatkov sistema sarOS™. Izkazala se je za povsem točno.

Zemljevid kaže, da gre za naselje Spodnja Kokra, vendar naselje Spodnja Kokra uradno več ne obstaja. Občina Preddvor ima 14 naselij. Kokra je eno od njih.
Iskanje po plastnici 1.000 m ne razkrije ničesar. Rdeča oznaka ponazarja uradno plastnico 1.000 m. 
Pregled uradnega lidarja (pixel 1 m) daje nekaj slutiti, vendar vidimo zavajajočo “izboklino”.
Specialno obdelan oblak lidar točk po metodi SVF pa razkrije veliko kontrastnih podrobnosti in ne zavaja s senčenji. Zelo dobro vidimo, da na strmem terenu obstaja cel kup slepih krakov gozdnih poti. Vendar se le eden, po gori navzdol (sredina slike), konča v črnem območju. To pomeni, da je tam teren zelo strm.

In še povečava.

Orodje za analizo profilov sarOS™ (točke digitalnega modela reliefa na 1 m in z višinsko natančnostjo 25 cm) dajo dobro indikacijo mesta nezgode.
Kot vidimo, lidar SVF lepo pokaže kar nekaj slepih krakov kjer lahko zaidemo ob spustu v dolino Kokre. Označen je daleč najbolj izrazit. Njegov zaključek obdan s črnim “sijajem”. To pomeni, da je tam teren zelo strm. Dober kandidat za iskalno akcijo. Neprekinjena uradna rumena plastnica predstavlja višino 1.000 m.
Mesto predvidene nezgode (padec v globino) in uradna lega najdene osebe (razdalja je 28 m). Po hudem padcu v globino se je verjetno še nekaj časa kotalila.

Dodatne analize na osnovi fotografij iz helikopterja

Na osnovi fotografij posnetih iz helikopterja (fotoaparat visoke ločljivost Haselblad, 8000×3328 pikslov), je bilo mogoče narediti še vizualno analizo.

Leva slika prikazuje močno povečan in približno rotiran lidar SVF podatek. Rotiran je tako, da se približno sklada s fotografijo. Prikazuje mesto, kjer so ponesrečenca po neizraziti vlaki prinesli do avtomobila.
Slika na levi kaže slepi krak, po katerem je ponesrečenec hodil tik pred padcem v globino. Ker je na fotografiji desno (prihod v točko razcepa poti) odrezan, je tako narejeno tudi na lidarju levo. 

V drugem sporočilu PU je bilo rečeno, da so ponesrečenca po neizraziti gozdni vlaki od mesta nezgode prenesli do vozila. Sled vlake na lidarju (sredina slike v spodnji tretjini) je dobro vidna. Na uradnem lidarju je praktično nevidna.

Ortofoto posnetek ničesar ne razkrije, temveč samo potrdi,kar smo že ugotovili. Aero snemanje je bilo narejeno v času bujne vegetacije. Škoda, ker gre pretežno za listavce, ki jeseni razkrijejo strukturo tal, ko listje odpade.
Še ena fotografija, tokrat zarotirana v približni smeri lidarja. Skladnost v detajlih med sistemom sarOS™ in fotografijo je popolna.
Topografski zemljevid 1:5.000 ima vrisan skalni skok, kjer se je zgodila nesreča. Občudovanja vredna natančnost ex YU geodetov.

Še pogled v sarOS™. Profil od ocenjene točke padca v globino do točke najdbe.

Padec je meril 43 metrov. Uradno je bilo sporočeno, da je oseba padla 20 metrov globoko. Na profilu je dejansko vidna skalna polica na 20. metrih globine. Graf (ločljivost na 1 m) prikazuje pravilno razmerje X in Y(višina).

Sklep

Prikazana metoda sklepanja pokaže, da je na osnovi znanih informacij z uporabo  sistema sarOS™mogoče predpostavljati precej več, kot brez njega.  V danem primeru se je izkazalo, da nobena uradna podlaga za vizualizacijo prostora (ortofoto, topografski zemljevidi, temeljni topografski načrti ali uraden lidar) ne omogočajo tega, kar omogoča lidar SVF v sarOS™u.

Pri “enominutnem sklepanju” ni bilo na voljo nobene dodatne informacije, ki se sicer stekajo v nadzorni center iskalne akcije. Zagotovo jih je bilo kar precej.

Iz vsega povedenega sledi, da bi bilo smiselno z uporabo sistema sarOS™ preigrati uspešno zaključene iskalne akcije in izluščiti informacije, ki so bodisi vodile k (začasnem) neuspehu (v našem primeru: ko se je preiskovalo južna pobočja Krvavca), bodisi k uspehu (v našem primeru: iskanje proti dolini reke Kokre). Tako zbrani in urejeni podatki bi bili dragocen pripomoček pri ustvarjanju vzorca razmišljanja pri vseh naslednjih iskalnih akcijah. Vsaka uspešno izvedena iskalna akcija pomeni nov kamenček v mozaiku spoznanj o najdenem. Prav na teh principih temelji AI (umetna inteligenca). Ni posebnega razloga, da iskalne operacije ne bi bile deležne vsaj delčka konceptov AI. Potrebno pa je seveda imeti podatke za nazaj. Očitno je nastopil čas, ko bo potrebno izdelovati v mnogočem dopolnjena poročila o uspešno izvedenih iskalnih akcijah (štetje ur, kilometrov in ljudi ne zadošča več). Glavni poudarki morajo biti: katere informacije in odločitve so nas vodile (ali pa bi lahko vodile) k uspehu iskalne akcije in katere so nas (ali pa bi nas lahko) od tega odvračale.

Ne gre za iskanje napak temveč za iskanje vzorcev.

Pri iskalnih akcijah napak ni, razen v primeru, če je bila podana “zavestno lažna informacija”, ki odvrača iskalce od iskanega. Gre za napako tistega, ki je informacijo ustvaril. Tisti, ki ji je v dobri veri verjel in sklepal naprej, pa ni naredil napake.

Dušan Peček, SAR-IT specialist

Test izdelkov McKinley s Planinsko zvezo Slovenije

S Planinsko zvezo Slovenije, smo za vas testirali pohodniško opremo Mckinley. Kako se je oprema obnesla na testu, pa si preberite v nadaljevanju.

Pohodne palice McKINLEY Migra 6
Vsakič posebej zavijem z očmi, ko vidim palice s “hudimi” patenti za zapenjanje. Sam sem namreč pristaš zložljivih palic s fiksno dolžino in fiksno sestavo. Razlog je predvsem varnostni vidik, saj se mi takšne palice ob obremenitvi ne morejo zložiti in povzročiti padca. Poleg tega pa me “hudi” patenti vedno spominjajo na tisto pljuvanje po gumi, da je le ta končno prijela sestavo palice ob intenzivnem vrtenju, sploh v kakšnem mrazu in ko so po nekajkratni uporabi le te že bile dodobra “zvite”.

20180520_102536

Po nekaj dnevnem preizkušanju dvodelnih palic McKINLEY Migra 6 lahko rečem, da gre za odlične pohodne palice, ki so daleč nad povprečjem in cenenimi izdelki. K srcu mi je na koncu prirasel tudi patent za zapiranje oz. nastavljanje dolžine palic, ki je enostaven in zanesljiv. Celo tako enostaven, da z njim nima težav nežnejši spol in me skrbi, da kaj kmalu ne bo potrebna več močna moška roka, ki bo prijazno priskočila na pomoč in nastavila dolžino palic. In če smo že pri dolžini, je le te moč nastaviti od 65 – 140 cm. Konica je widia in zagotavlja zanesljiv oprijem na vseh podlagah, za zaščito pa sta poleg priložena gumijasta čepka. Krpljice so enako priložene dvoje, in sicer ožje za poletne dni in širše za hojo v snegu. Zamerim jim le, ker se ne prilagajajo podlagi, kar zna biti moteče v trdem snegu. Ampak s to željo že posegamo po višjem cenovnem razredu pohodnih palic. Za oprijem služi pena, ki je prijetna za dlani in ne povzroča žuljev med členki človeku privilegiranega pincetnega prijema. Opazil sem le, da po daljšem času postane drseča zaradi potu, ki se nabira med dlanjo in peno. Dolžina pene po palici je primerna in omogoča preprijemanje palice glede na naklonino pobočja, kar še posebej pride prav pri prečenjih. Trakovi so udobni, ne žulijo okrog zapestij in se varno zapirajo. In še najpomembnejše – če sem se še tako trudil, nisem štorkljal in s tem vedno poskrbel za prijetno presenečenje: A, ti si že tukaj?!”

20180520_102419

Kratek povzetek:
+ zunanji sistem za zapiranje, ki je enostaven in zanesljiv
+ widia konica z dobrim oprijemom
+ nastavljiva dolžina od 65 do 140 cm
+ prijetna pena na ročaju palic
+ ne štorkljajo

– krpljice niso gibljive
– pena po daljši rabi začne drseti zaradi potu med peno in dlanjo

Kratka majice McKINLEY Halawa Royal
Še ena tistih plastičnih majic, ki jih danes vsi tako radi ponujajo in katere se ti lepijo na telo in poudarjajo redke “six-packe” in pogoste “vamp-packe” in ko jo po nekaj dneh intenzivne ture končno spraviš s sebe, pod njo najdeš rdečo in vneto kožo. Ja, vedno pomislim na to, ko mi nekdo prodaja majico in majica je zame en najpomembnejši del planinske opreme, ki mi daje prijeten občutek in dobro razpoloženje na turi.

20180520_103935

Na test sem dobil kratko majico McKINLEY Halawa Royal v modri barvi, ker na moje veselje ni bilo prave konfekcijske številke v rdeči barvi. Majica je bila že na otip prijetna, in ko sem preveril sestavo, sem ugotovil, da je iz 100 % Merino volne. Odlično se obnese ob vročih dnevih in v hudih nalivih, saj se hitro suši, se ne lepi na telo, in ko je mokra, ni hladna. Najpomembnejše pa je, da po večih urah rabe, ne začne smrdeti. Smrdeti ne začne niti po tednu dni rabe in ob vsakodnevni dejavnosti z intenzivnim potenjem. No, slednje je bilo preizkušeno izključno za ta test. Všeč mi je tudi, ker nima deklaracije všite za vratom in ti potem tisti “listki” ne štrlijo izza majice, oz. ko se jih odločiš odrezati, so potem odličen vir raznih žuljev za predelom vratu. V predelu za vratom ima tudi všit silikonski trak, ki je prijeten za kožo in ščiti le tega pred dodatnimi žulji, še posebej v primeru nošnje nahrbtnika. Majica se ne krotoviči, ko je dodatno obremenjena z nahrbtnikom in s svojo primerno dolžino ostane na mestu, tudi če se sklonimo.

Kratek povzetek:
+ 100 % Merino volna
+ ne smrdi tudi po daljšem času intenzivne rabe
+ koži prijetna, se ne lepi na telo
+ UV zaščita

– barve (želel si bi več barv)

Kratke pohodne hlače McKINLEY Stamford
Hlače so me preprosto navdušile, saj sem z njimi tekel del 106 km Ultra trail Vipava. Sestavljene so iz 91 % Poliestra in 9 % Elastena. Izredno lahke, udobne, ravno prav elastične, hitro se sušijo. Pas je širok in se dobro oprime telesa in preprečuje, da bi jih med aktivnostjo izgubili. Tudi med intenzivnim sklonom ostanejo na mestu in nas ne spravijo v zadrego, še posebej če smo v luči opazovalca in kdo pred nas pomoli svojo kosmato zadnjo plat. V kombinaciji s kolesarsko podloženimi spodnjicami, so primerne tudi za na MTB kolo. Na vsaki strani imajo žep z zadrgo, zapnemo jih z zadrgo in plastičnim gumbom, ki je zaščiten na notranji strani. Dodaten pas ali naramnice zaradi kakovostnega patenta niso potrebne, razen če nam tega ne narekuje trenutna planinska moda. Ob kombinaciji nošnje z nahrbtnikom se ne krotovičijo in ostajajo na mestu. Skratka, “narejene” – za tek, hojo, planinarjenje, kolo … in končno ene izmed hlač, ki jih ne “vleče” v “rit”.

20180520_114210

Kratek povzetek:
+ UPF50 sončna zaščita
+ lahke (165 gr.)
+ udoben in širok pas z odličnim oprijemom
+ hitro se sušijo
+ odsevniki za vidljivost v temi

Nahrbtnik McKinley Katmai Ct 40 + 8 Vario
Med planinci še vedno kroži duh, da mora biti nahrbtnik čim večji, robusten, s čim več žepi, trakovi … Slednje vse drži, če imamo željo po nositi veliko in težko, večinoma nepotrebne stvari. Nikoli ne bom pozabil ene od svojih otroških tur, ko sem šel s stricem na Uršljo Goro. Že dva dni prej sva pakirala nahrbtnik in na koncu je tehtal skoraj 18 kg, bistveno več kot na vseh mojih plezalnih turah. V njem pa sta bili samo hrana in pijača. No, tisti nahrbtnik sem nosil kot osel na vrh in kasneje tudi nazaj v dolino, ker je stric ugotovil, da je hrana v planinski koči odlična in sva potem jedla kar v koči – saj veste, planinsko trilogijo: jota, golaž, obara.

Od takrat naprej sem pristaš manjših nahrbtnikov in mi za eno in dvo dnevne ture zadostujejo s prostornino do 30 l. Nahrbtnik, ki sem ga imel na testu sam uvrščam med planinske nahrbtnike za več dnevne ture ali pa za družinske izlete, kjer je treba nositi še nekaj dodatne opreme za otroke. Pohvaliti moram hrbtišče, ki je nastavljivo za vse velikosti hrbtov, sam patent pa je enostaven in nudi zanesljivost. Naramnice so šite v S obliki in se lepo prilegajo na ramena, predvsem pa ne tiščijo. Celotno hrbtišče pa je zračno in hitro sušeče.

1000531

Ključni del nahrbtnika, pas, ki nosi večino teže, je širok in se dobro prilega telesu, med hojo ne moti oz. žuli. Nisem imel občutka, da bi mi »vlekel« majico. Žepi z zadrgo pa omogočajo varno spravljanje drobnarij, ki jih imamo radi pri roki (manjši fotoaparat, telefon, ključi, Frutabelo …).

Izbrani material je kakovosten, nekoliko elastičen, šivov pa mi ni uspelo odpreti tudi po nekoliko »neprijazni« rabi. Zelo praktična se izkaže možnost vstopa v nahrbtnik od spodaj, kjer je ponavadi težja oprema, poleg tega pa ni potrebno vsakič prelagati opreme iz in v nahrbtnik. Zmotil me je le poklopec z zadrgo v notranjosti nahrbtnika s pomočjo katerega lahko ločimo spodnji in zgornji del nahrbtnika. Ti se namreč nikoli niso obnesli, ker zgornja oprema v primeru, da je ta zaprt, ne sede lepo na spodnji del in je posledično sredina nahrbtnika manj napolnjena in se začne zvijati oz. pri nošnji včasih pobegne po svoje. Slednje zna biti nevarno na zahtevnejših planinskih poteh, saj te lahko potisne iz ravnotežja, posledice pa so bolj ali manj poznane. Sam sem to težavo hitro rešil s svojim nožem, ki je poleg osnovne planinske opreme vedno v kapi nahrbtnika.

In ker smo že pri kapi, moram reči, da po moji navadi tam pristane kar nekaj reči, ki jih imam rad pri roki (sončna očala, krema z UV faktorjem, kapa in rokavice, polnilna baterija za telefon, nož, daljša cevka za vodo, kresilo, beležka in svinčnik …) in vse to je bil vzrok, da je kapa želela »Mi gremo pa po svoje«. Vzrok je v tem, da so trakovi za zapiranje kape vpeti v nahrbtnik previsoko in se jih ne da dobro napeti oz. napeti do te mere, da bi bila kapa trdno fiksirana. Drži pa, da stvar ni tako moteča in sam večino časa kapo spravim v nahrbtnik, saj glede na njegov volumen ostane kar nekaj prostora.

Notranjost nahrbtnika ima dobro geometrijo z najnujnejšimi žepi in žepki: za drobnarije kot so ključi, ki jih lahko pripnemo na sponko in ločen prosto ob hrbtišču, ki služi mehu z vodo, sam pa najraje tja spravim še planinsko karto in kompas, ki sta moja spremljevalca na vsaki turi.

Kratek povzetek:
+ Prostornina 40 l + 8 l, teža 1.5 kg (predlagam za večdnevne planinske izlete)
+ Kvalitetno nastavljivo hrbtišče, ki je tudi odlično zračno.
+ Udoben in širok pas z odličnim oprijemom
+ Zaščita za dež.
+ Dostop v nahrbtnik tudi s spodnje strani.
+ Zadrge podaljšane z vrvicami za lažje odpiranje tudi z rokavicami.
+ Razmerje kakovost – cena.
+ Stranska žepa, ki sta elastična in ko sta prazna, skoraj neopazna.

– Notranja pregrada, ki ločuje zgornji in spodnji del nahrbtnika.
– Vpeti trakovi za zapiranje kape ne omogočajo dovolj manevrskega prostora za tesno fiksiranje kape nahrbtnika.

… in katera je osnovna oprema, ki bi morala biti v nahrbtniku vsakega planinca:
– alu-folija ali velika črna vreča in bivak vreča,
– osebni komplet prve pomoči,
– čelna svetilka in rezervne baterije,
– mobilni telefon s polno baterijo,
– beležka in NAVADEN svinčnik,
– sveča in vžigalice v za vodo neprepustni vrečki,
– železna rezerva (hrana, ki ima visoko energijsko vrednost in dolg rok obstojnosti, je lahka in ima majhen volumen).

Ne bo odveč opozoriti, da imejmo s seboj tudi toplo oblačilo ter kapo in rokavice, v gorskem svetu se vreme namreč zelo hitro spremeni, zelo nizke temperature in sneg poleti v gorah niso nič nenavadnega.

Unisex čevlji za pohodništvo McKinley Annapurna AQX
Čevlji so tista prva izbira vsakega planinca, ki se poda v raziskovanje gorskega sveta. Meni osebno pa najpomembnejši del opreme, pri katerem je na prvem mestu udobnost. Še danes doživljam frustracije, ko pomislim s kakšnimi čevlji sem začel hoditi v gore. Žulji so bili stalnica, mokre noge nič posebnega, trojne nogavice pa folklora.

20180520_102852

Čevlji McKinley Annapurna so vsekakor dobra izbira za poletno planinstvo in odličen kompromis med kvaliteto in ugodno ceno. Podplat je torzijsko stabilen, kar pomeni, da se ob obremenitvi ne zvija in s tem nudi zanesljivejši korak, k temu doda še izbira kvalitetne Vibram gume. Zgornji del sestavljajo usnje in umetna vlakna z vodoodbojno membrano. Kopito je primerno tudi za širša in visoka stopala. Treba je le izbrati primerno velikost čevlja in obuti kvalitetne nogavice.

20180520_102837

Kako določimo, da so čevlji dovolj veliki za naša stopala?
1. Obujemo ene, kvalitetne nogavice, ki naj bodo oprijete in elastične. S tem preprečimo, da se v čevlju ne bodo zvijale in posledično povzročile žuljev.
2. Čevelj odvežemo, vezalke razrahljamo vse do prstov.
3. Nogo potisnemo v čevelj tako, da se s konicami prstov dotikamo sprednjega dela čevlja.
4. Med peto in peto čevlja mora biti za dva prsta prostora. Če je manj, izberite raje pol številke večje čevlje, saj noga med hojo zateče in najmanj kar si želimo, so črni nohti. Pri fantih sicer to zgleda »cool«, pri dekletih pa je lepše, če so ti v rdeči barvi laka za nohte.

Drži, pri čevljih sem precej pikolovski in pri testiranju so morali prestati hude preizkušnje. Pomemben je tudi jezik, ki je pri modelu Annapurna ves čas lepo bil na svojem mestu in ni uhajal za gležnje. Všeč mi je tudi, da so pri strukturi ohranili klasično zavezovanje. Eno zelo pomembnih stvari na planinskem čevlju so gornje zakovice za vezalke, ki imajo vsaka svojo funkcijo. Prva od spodaj navzgor blokira vezalke in preprečuje, da se razrahljajo nad stopalom, z drugo objamemo gležnje, zadnji dve pa služita za trdno fiksiranje vezalk in preprečujeta, da bi se le te odvezale.

20180520_151028

Če imamo občutljiva stopala, podvržena žuljem, le ta pred turo namažimo z jelenovo kremo, ki daje koži prožnost, hkrati pa jo ščiti pred vlago in pod nogavice obujmo najlonske nogavice, ki predstavljajo t.i. “second skin” (drugo plast), ki preprečujejo trenje med stopali in čevlji.

Kratek povzetek:
+ Kakovosten torzijsko stabilen podplat, ki omogoča namestitev polavtomatskih derez.
+ Čevlji primerni za poletno planinstvo (sredogorje, visokogorje) in lažje zimske ture.
+ Klasično zavezovanje.

Za vas sem testiral Matjaž Šerkezi
Fotografije: Tinkara Skamen Šerkezi

Povezani članki:
Test izdelkov McKinley s Planinska zvezo Slovenije
Test izdelkov McKinley s Planinska zvezo Slovenije – drugi del

Garmin Fenix 5X do pepela

Dobrih šest let je že od tega, ko je Garmin predstavil svojo prvo generacijo ure za športnike in pustolovce, Fenix. Do danes mi je uspelo preizkusiti vse modele. Pri Fenixu 1 sem se navduševal nad možnostjo beleženja sledi, avtonomijo baterije in rdečo lučko, ki je osvetljevala zaslon. Ko mi je uspelo na neki način preprogramirati tretjo generacijo in nanjo naložiti svoje karte, kljub majhnemu spominu, sem vedel, da je razvoj na pravi poti in da opravičuje svoje ime.

Osebno sem velik zagovornik tiskanih kart in kamorkoli pridem, je prvi nakup planinska oz. topografska karta območja in katerih se je v tridesetih letih ukvarjanja z gorami nabralo že za cel “kontejner”. Še danes, kljub poplavi namenskih programov s kartografijo, sta karta in kompas stalna spremljevalca v mojem nahrbtniku. Pa vendar je z razvojem tehnologije in vse številčnejših “aplikacij” rasla tudi želja, da tiskane karte “spravim” v “aplikacije” in tudi Garminove naprave, saj njihova Adria Topo ne nudi tistega, kar si želi vsak uporabnik; natančnost. S pojavom pametnih telefonov in “aplikacije” OruxMaps, sem cele večere presedel pred računalnikom in počasi umeril in optimiziral celotno DTK25, sledile so planinske karte, ortofoto … Ker mi Fenix tretje generacije preprosto ni več zadostoval oz. sem z njim presegel spominske zmožnosti, sem si nekaj časa pomagal z zunanjim spominom, in sicer tako, da sem nanj priklopil Micro SD kartico, ki pa je bila med dejavnostjo moteča in se je večkrat iztaknila, ter posledično resetirala napravo. Za nekaj časa sem potem dobil v test Garmina Epix, ki je ohranjal vse pomembnejše funkcije serije Fenix z dodatno barvno kartografijo. Nanj pa me še danes spominjajo strgani rokavi na aktivnem perilu, ki so posledica njegove škatlaste oblike in gumbi z ostrimi robovi.

FB_IMG_1505075474653
Pri Ultra tekih ključno vlogo odigrata natančnost in avtonomija baterije, ki je pri Fenixu brez konkurence.

… in potem sem na ISPO-tu prvič zagledal generacijo 5 in njihovega paradnega konja 5X. Ko mi ga je Marko ponudil v test, se nisem dolgo branil. Poleg vseh funkcij, nad katerimi me Garmin navdušuje že od prve generacije (natančnost, zanesljivost, uporabnost funkcij, enostavnost), me je posebej navdušila možnost uporabe lastne kartografije in kar 16 Gb spomina. Edino kar mi v začetku ni bilo po godu je bil merilec srčnega utripa na zapestju, zato sem še nekaj časa uporabljal prsnega. Vse do trenutka, ko sem ugotovil, da je zapestni skoraj enako natančen, sploh če si pobriješ “kocine”. In ja, tisti pašček me predvsem na ultra tekih ne žuli več okrog prsi, ko ti zaradi motivacije počasi gre že vse na živce.

20171110_161905
Fenix 5X se znajde preprosto v vseh situacijah. Dobro osvetljen zaslon je viden tudi v najslabših pogojih, ki jih predstavlja sončna svetloba in hkrati skrbi za varčno porabo energije.

1.2 palčni zaslon je primerno osvetljen, dobro viden tudi na sončni svetlobi in primerno velik, da na njem lahko hitro določimo lokacijo na karti in sledimo začrtani poti. Plastnice (črte, ki povezujejo točke z isto nadmorsko višino) so dobro vidne in na takšen način dajejo informacijo o naklonu terena, njegovi prehodnosti, v dodatno pomoč pa je še senčenje karte. Kot sem že omenil, spomina je dovolj, da imam na njem naloženo AdriaTopo Pro, TransAlpin, karte za celotno Avstrijo (OEAV), Evropsko karto za turno kolesarstvo, poleg tega pa še nekaj uporabniških kart, ki si jih lahko naredite sami s pomočjo odprtokodnega QGis ali pa na spletu snamete eno od brezplačnih OpenStreet kart (http://garmin.openstreetmap.nl/).

Tukaj za pokušino karta Kamniških Alp, ki si jo s pomočjo računalnika prenesete na Garmin Fenix od generacije 5X naprej. Opomba: V Fenixa jo naložite preko brezplačnega programa BaseCamp.

1000460
Možnost uporabe lastnih kart je velika prednost in obarva še tako oddaljene in skrite kotičke našega planeta.

Poleg uporabniške kartografije Fenix 5X omogoča vse napredne funkcije ročnih Garmin naprav: sledenje (do 10.000 točk), vnos točk (do 1000 točk), track-back, poglej in pojdi …

IMG_20180325_223329_044
Kvalitetna kartografska podlaga, natančen čip, ki zna obdelati časovne podatke GPS-a, GLONASS-a in GALILE-a so marsikdaj ključnega pomena tako v športu, kot pri gorskem reševanju. 

Za natančnost prikazovanja lokacije skrbi čip z GPS, GLONASS in od v. 9.53 naprej tudi GALILEO sistemom za določanje lokacije, kar pride še posebej prav v alpskem svetu, kjer so ozke in globoke doline, vintgarji, grape … in zaradi tega marsikdaj šibek satelitski sprejem.

Višinomer, barometer in kompas zagotavljajo informacije v realnem času o nadmorski višini, spremljanje vzponov in spustov, vremenske spremembe in triosni elektronski kompas, ki prikazuje smer ne glede na to, ali se premikate ali ne oz. v katerem položaju je naprava. Združite pa jo lahko tudi z zunanjim senzorjem temperature, ki ga sam nosim na tekaških copatih.

2014-07-19 08.30.09
Enostavnost povezovanja z različnimi senzorji, ki so združljivi z vsemi generacijami Fenixa (na fotografiji je Fenix generacije 2 povezan s senzorjem za temperaturo. 

“Aplikacija” Garmin Connect omogoča namestitev programske opreme, ki vam bo omogočila prilagoditev vaše ure s programi in pripomočki, hkrati pa jo lahko povežete s Stravo in nekaterimi ostalimi aplikacijami. Med samo dejavnostjo jo lahko imate povezano preko Wi-Fi in Bluetooth tehnologije s pametnim telefonom in tako na napravo prejemate informacije o kratkih sporočilih, telefonskih klicih, e-pošto ali pa upravljate glasbo.

Da lahko vse to deluje, je potrebna zadostna zaloga energije, za kar v Fenixu skrbi akumulatorska 300 mAh litij-ionska baterija, ki zadostuje za preizkušenih 33 ur v načinu UltraTrac, največ 12 ur v načinu GPS in HR in 12 dni v načinu pametne ure.

Ker pa ne bi želel komu delati krivice in da sem se prepričal ali je res Fenix tisti, ki se je dvignil iz plamenov, sem vsekakor preizkusil tudi nekatere druge naprave, ki si želijo tega ognja. Od vseh lahko rečem, da se je Fenixu še najbolje približal Suunto Spartan, ki je vsekakor naprava, vredna omembe. Všeč mi je bil predvsem grafični vmesnik, ni me pa prepričal sprejem GPS signala, ki v najzahtevnejšem gorskem okolju ne opravi svoje naloge in dokaj kompleksen vmesnik oz. meniji, ki zahtevajo preveč klikanja in predvsem pomanjkanje kartografije.

20180112_093047
Če govorimo o kvaliteti, potem vsekakor Fenix. Če govorimo o lepoti, potem je svet brez domišljije (primerjava Garmin Fenix 5X in Samsung Gear S3).

Na meniju sta bila tudi Samsung Gear S2 in S3. Generacije S2 niti ne bom omenjal, ker si tega ne zasluži, pri S3 pa mi je zelo všečen vrteči se obroč s pomočjo katerega enostavno upravljaš določene funkcije in bi brez težav lahko bil tudi del serije Fenix. Vsekakor je največja pomanjkljivost t. i. “app smart watch-ov” avtonomija baterije, ki se komaj prebije čez dan, brez simbioze s pametnim telefonom pa je praktično neuporabna in naložene aplikacije zmrznejo ravno ob pravem času – takrat, ko jih potrebuješ. Na veliko se oglašuje tudi uporaba kartografije, ki je omejena na Google Maps-e in na češki Locus Map in katera deluje zgolj v povezavi s telefonom. Če zaključim, S3 je dobro videti, za kaj resnega pa mu zmanjka sape že na prvem klancu.

Nova generacija Fenix 5X plus je dobila izboljšano čipovje, dodan NFC za mobilno plačevanje, boljšo avtonomijo … Ključna je vsekakor slednja, saj so vse ostale funkcije, če zmanjka baterije, neuporabne.

IMG_20180125_070901_236

In minusi? Vsekakor velikost in debelina, kar za večino moških rok ne predstavlja težave, ker pa je v resnih outdoor aktivnostih zmeraj več akterk nežnejšega spola, le to zna predstavljati problem, govorim o uri seveda, da se ne razumemo narobe. Cena, ki od prve generacije naprej se zmeraj bolj spogleduje s tisočakom in gre v smeri Applovega klana. In tukaj je še konektor za polnjenje, saj se na kabel priklopi pravokotno in ne omogoča polnjenja med dejavnostjo, kar smo pri prejšnjih modelih dokaj pogosto uporabljali.

IMG_20170926_162441_629
Bistvo je očem skrito. Iz starega Fenixa bo “vzletel” nov – smer je prava.

Če je pri prvi generaciji bila nakazana zgolj sled žerjavice, je s peto generacijo ogenj Fenixa burno vzplamenel in samo želimo si lahko, da bo iz njegove žerjavice “vzletel” Ozirisa vreden ptič.

Hvala Garminu in Marku Lesjaku za možnost testa.
Iztoku Griljcu in Amebis Besani, da je v besedilih čim manj slovničnih napak. 

Besedilo in fotografije: Matjaž Šerkezi