Odličen dan zvabil 300 kolesarjev na Slovensko turnokolesarsko pot

Krasen konec tedna je navdušil približno 300 kolesarjev, ki so skupaj prevozili 41 etap Slovenske turnokolesarske poti (STKP). Migimigi izziv Prekolesarimo Slovensko turnokolesarsko pot v enem dnevu je uspel, saj se je letos na 1850 kilometrov dolgo krožno kolesarsko pot podalo še več kolesarjev kot lani. Letošnji posebni dogodek, ki je nastal v sodelovanju Komisije za turno kolesarstvo Planinske zveze Slovenije (KTK PZS) in zavarovalnice Generali, je bil namenjen usposabljanju kolesarjev o pravilnem turnem kolesarstvu in ozaveščanju o potrebi po uskladitvi zakonodaje, ki ureja turno kolesarstvo.

Na Migimigi izzivu Prekolesarimo Slovensko turnokolesarsko pot v enem dnevu so skupine turnih kolesarjev pod vodstvom prostovoljnih vodnikov po vsej državi isti dan v soboto, 12. septembra, zavrtele pedale po posameznih delih krožne poti, ki vodi skozi vse pomembnejše gorske skupine, obišče 112 kontrolnih točk, med njimi 52 planinskih koč. Po do zdaj zbranih podatkih se je sobotnega dogodka udeležilo približno 300 turnih kolesarjev. 
Turni kolesarji so planinci na kolesu in trend priljubljenosti tovrstnega kolesarjenja je iz leta v leto večji tudi med Slovenci. Letos se je število rekreativcev, ki se ukvarjajo s to zvrstjo planinstva, povečala za 50 odstotkov, saj je bilo opaziti, da se je povečala prodaja gorskih in treking koles. Za torej tudi ni čudno, da je bilo letošnji obisk dogodka še boljši kot lansko leto. Kot je povedal načelnik Komisije za turno kolesarstvo Atila Armentano je dogodek v prvi vrsti namenjen ozaveščanju. »Ker se s planinstvom vseh zvrsti ukvarja vedno več ljudi, ki nimajo predhodnih izkušenj oziroma planinske vzgoje, je namen izvedbe takih dogodkov, kot je Sprejmi Migimigi izziv! Prevozimo Slovensko turno kolesarsko pot v enem dnevu, tudi vzgojno izobraževalni

dnevnik_STKP_foto_matja___erkezi
O priljubljenosti STKP priča tudi podatek, da je bilo prodanih že več kot 3300 Dnevnikov Slovenske turnokolesarske poti, 23 kolesarjev pa jo je že prevozilo v celoti. (Foto: Matjaž Šerkezi)

Trasa STKP je razpeljana preko celotne Slovenije. Pot je speljana mimo naravnih ter kulturnih znamenitosti. Privlačnost STKP je kolesarjenje po odmaknjenih stranskih cestah, poljskih poteh in gozdnih kolovozih z malo prometa. Prav gozdni kolovozi so letos privabili največ udeležencev, saj je bila najbolj oblegana etapa na Kočevskem, od Loškega potoka do Koče pri Jelenovem studencu. Tam je bil tudi Boštjan Jenko, vodja Migimigi programa zavarovalnice Generali. »Uspel nam je čudovit dan na drugem dogodku Sprejmi Migmigi izziv! Prekolesarimo slovensko turno kolesarsko pot v enem dnevu. Skoraj 300 udeležencev se nas je podalo po 41ih etapah in v lepem, sončnem vremenu povezalo celotno Slovenijo. Zahvaljujoč strokovnim vodnikom KTK PZS je kolesarjenje potekalo varno in res prijetno. Na kočevski etapi se nas je 20 kolesarjev podalo pod taktirko vodnikov Suzane Jerebič Andrejčič in Renata Andrejčiča. Malo po 9. uri smo zagrizli v kočevski gozd, kasneje tudi v pragozd. Kolesarjenje je bilo popestreno z vonjem po medvedih ter z zanimivimi vsebinskimi, zgodovinskimi pripovedovanji o Kočevju. Za zaključek smo okusili tudi spust v MTB trail centru Kočevje in tako občutili še ta šport. Srečni in zadovoljni smo vsi prispeli do cilja in kar je najvažneje, brez poškodb. Minilo je res v prijetnem ritmu, zato smo se spraševali, ali smo res prevozili 50 kilometrov in 1000 višinskih metrov. V zavarovalnici Generali se zahvaljujemo PZS Slovenije ter KTK PZS za pomoč in za organizacijo res privlačnega dogodka, predvsem pa vsem vodnikom, ki so nam pričarali turno kolesarjenje in poskrbeli, da smo varno in zadovoljno prispeli do cilja. Migimigi program, ki vzpodbuja in izziva k zdravemu načinu življenja, pa še naprej vabi vse pohodnike in kolesarje, da se vključijo v nove izzive.«

blego__foto_simon_primo_i_Pot na Blegoš (Foto: Simon Primožič)

Zelo dobro obiskana je bila tudi druga etapa STKPja, ki pelje do Koče na Blegošu. Vodil jo je vodnik Simon Primožič. »Enkratna sobota, 12 kolesarjev in 1 Blegoš. Fino je bilo in nikogar nismo izgubili. Pot smo pričeli v Škofji Loki in se po stari vojaški cesti vzpenjali in tudi spuščali vse do Koče na Blegošu, vmes pa uživali ob krasnih razgledih na okoliške hribe in gore. Po daljšem postanku pri koči smo odvijugali nazaj proti izhodišču, seveda po drugi poti kot navzgor. Ker pa nesreča nikoli ne počiva, smo med spustom obnavljali znanje menjave zračnice in osnove prve pomoči, a brez večjih poškodb. Udeleženci so bili navdušeni nad samo traso in vodenjem, vodnika pa sva bila navdušena nad udeleženci. Na turi smo prekolesarili 55 kilometrov in nabrali za 1500 višinskih metrov vzpona

Strokovni sodelavec PZS Matjaž Šerkezi je vodil etapo po Menini planini. Tudi njegova ekipa je bila nad sobotno izkušnjo zelo navdušena. »V zgodnjem jutru se z avtom spuščam po vijugasti cesti s prelaza Črnivec. Opazujem umito jutro, srebrne travne bilke, ki se pozibavajo v vetru. Dve uri kasneje moja ekipa lahkotno tišči kolesa v 15-kilometrski klanec, ki nas vodi do Doma na Menini planini. Opazim, da imajo že vsi električna kolesa. Meni manjka še vsaj dvajset let, da mi bo pripadal. Do takrat bom pa kar na fosilni pogon svojega telesa. Menina planina je kolesarski biser. Le gor moraš priti. Z nje se odpirajo čudoviti pogledi proti Koroški, desno pa se pne z gozdovi bogato pokrit Smrekovec. Različne zgodbice vedno zanimive planine so nas kaj kmalu pripeljale do planinske koče na Menini planini, kjer je sledilo okrepčilo, obvezen žig v STKP knjižico in po enoslednicah, gozdnih cestah in poteh nazaj proti dolini. Narisan nasmeh na obrazih udeležencev in dan je bil popoln. Z nekoliko prilagojeno etapo smo naredili 37 km in 1100 višinskih metrov in se pretkano izognili asfaltni cesti med Logarsko dolino in Gornjim Gradom

migimigi_izziv_foto_matja___erkezi
Foto: Matjaž Šerkezi

S posebnim dogodkom v Planinski zvezi Slovenije nagovarjamo širok nabor turnih kolesarjev, promoviramo obiskovanje gora s kolesom, na naravi prijazen način. Pravilno turno kolesarstvo ni nič drugega kot upoštevanje planinskega bontona, prilagojenega za planince, ki za svoje napredovanje po cestah in kolovozih uporabljajo kolo. Upamo, da se nam boste naslednje leto pridružili tudi vi, zato vas vabimo v slogu zdravstvene preventive. »Pri turnem kolesarstvu obremenimo vse mišice, krepimo srčno-žilni sistem, a pri tem ne obremenjujemo sklepov. Tudi zabava je pri vožnji večja kot pri hoji. Z vožnjo kolesa izboljšujemo ravnotežje in reflekse. Ker smo obenem obdani še s čudovito naravo, nam kolesarstvo pomaga zmanjšati vsakodnevni stres,« je dodal Atila Armentano, ki vodil etapo od Poštarskega doma na Vršiču do Doma v Lepeni.

Barbara Gradič Oset

Vir: Planinska zveza Slovenije

Planine pod Košuto (vabilo na MTB turo 13. 7. 2019)

Ena najlepših in najbolj razglednih kolesarskih tur na Gorenjskem je speljana skozi senčne gozdove in čez travnate terene v vznožju južnega pobočja Košute, najdaljše slovenske gore.

Kdaj: 13. julija 2019

Zborno mesto in točen čas bosta sporočena prijavljenim.

Trajanje: 4 do 5 ur
Dolžina: 40 km
Najvišja točka: nad Planino Šija 1555 m (1250 m vzpona)

Težavnost: vzpon V3, spust S3.

Podlaga: 2,34 km asfalt, 14,8 km utrjen makadam, 22,4 km kolovoz

Obvezna oprema:

  • tehnično brezhibno gorsko kolo s profiliranimi gumami in vsaj sprednjim vzmetenjem,
  • kolesarska čelada, rokavice, očala, primerna oblačila (rezervna in topla),
  • rezervna zračnica primerna kolesu, tlačilka,
  • zadostna količina hrane in pijače,
  • članstvo v PZS za leto 2019,
  • smeh in dobra volja.

Hrana in pijača: iz nahrbtnika. V koči na Kofcah možno dotočiti tekočino in kupiti hrano.

Opomba: izlet bosta vodila turno kolesarski vodnik pripravnik Matjaž Šerkezi in pomočnik TKV1 Simon Berlec v sodelovanju s kolesarskim vodnikom PZS, Gašperjem Vencem.

Prijave in informacije: Prijave so obvezne do zapolnitve prostih mest (20), na naslednji povezavi: https://forms.gle/Jv4bzHZ4ENsjx32R7 do petka, 12. 07. 2019, do 17. ure. S prijavo udeleženec potrdi, da se zaveda zahtevnosti ture ter izpolnjuje zdravstvene, fizične in tehnične pogoje za varno sodelovanje.

Za prevoz in stroške poskrbi vsak sam. Tura je brezplačna za udeležence.

Dodatne informacije na e-naslov: matjaz@serkezi.si

Potek: Tržič–Jelendol–Medvodje–Košutnik–planina Pungrat–planina Šija–planina Kofce–Ravne–Jelendol–Tržič

Opis poti: Izhodišče kolesarskih tur je v centru mesta, nasproti avtobusne postaje Tržič. Parkiranje osebnih vozil je možno na javnih parkirnih mestih (parkirišča pri Občini Tržič, na Predilniški cesti ob vpadnici v mesto-BPT, pri Dvorani tržiških olimpijcev, za Mošenikom …)

Skozi Tržič se odpravimo po glavni cesti proti severovzhodu (smer Lom/Dovžanova soteska). Na Slapu nadaljujemo naravnost skozi Dovžanovo sotesko, kjer se začnemo vzpenjati proti Dolini. Iz Doline do Jelendola se pot prijetno izravna in poteka v hladu ob Tržiški Bistrici. Pod Bornovo graščino v Jelendolu nadaljujemo desno, makadam nas vodi po dolini proti Medvodju, kjer zavijemo levo in se vzpnemo proti Košutniku. Pri mali HE zavijemo levo proti Šiji, po krajšem položnem delu sledi strm vzpon in nato prijeten del ceste po gozdu do odcepa za Pungrat/Šijo. Zavijemo desno in po kilometru in pol pribrcamo do slikovite planine Pungrat, kjer se poleti lahko okrepčamo. Ko po cesti nadaljujemo proti Šiji, kmalu dosežemo najvišjo točko ture, daljši postanek si privoščimo v Taborniškem domu Šija. Vlaka nas vodi prek planine Ilovica proti Kofcam, kjer prav tako z veseljem poskrbijo za lačne in žejne. Spust se začne pod planinskim domom na Kofcah naravnost navzdol v proti Ravnem. Na dnu vlake zavijemo levo na gozdno cesto, po kateri peljemo mimo odcepa za Kal vse do križišča z gozdno cesto, ki pelje proti Šiji. Zavijemo desno in se spustimo proti Jelendolu – zaključimo s spustom skozi Dovžanovo sotesko proti Tržiču.

Zemljevidi:

  • Karavanke – osrednji del, 1:50 000, PZS
  • Storžič, 1:25 000, PZS
Rezultat iskanja slik za pd kamnik

Udeleženec je dolžan upoštevati navodila in odločitve vodje ture. V primeru slabih vremenskih razmer bo tura prestavljena, vsi prijavljeni bodo o tem obveščeni. Vodnik si pridržuje pravico, da udeleženca na začetku ture zavrne zaradi neprimerne opreme. 

Vir: Tržič – Razkošje poti. Izberi svojo.

Čaven – Kralj Vipavske doline (vabilo na MTB turo 25. 5. 2019)

Čaven velja za eno najlepših razglednih točk nad celotno Vipavsko dolino, saj pogled od tam sega vse do Jadranskega morja, jasno pa se vidi čisto celo dolino. Sodeč po podatkih, Čaven leži na nadmorski višini 1242 metrov, njegov najvišji vrh se imenuje Veliki Modrasovec, če pa hočemo imeti najboljši pregled, je najbolje, da se odpravimo na vrh, imenovan Kucelj.

Na turo se bomo podali iz Ajdovščine.

Kdaj: 25. maja 2019

Zborno mesto in točen čas bosta sporočena prijavljenim.

20161031_125940.jpg

Trajanje: 6 do 7 ur
Dolžina: 42 km
Najvišja točka: 1355 m (1531 m vzpona)

Težavnost: kondicijsko zahtevna tura, vzpon V4, spust S4.

Podlaga: 40 % asfalt, 30% utrjen makadam, 20% kolovoz, 10% pot

2019-05-15_15-41-25.jpg

Obvezna oprema:

  • tehnično brezhibno gorsko kolo s profiliranimi gumami in vsaj sprednjim vzmetenjem,
  • kolesarska čelada, rokavice, očala, primerna oblačila (rezervna in topla),
  • rezervna zračnica primerna kolesu, tlačilka,
  • zadostna količina hrane in pijače,
  • članstvo v PZS za leto 2019,
  • smeh in dobra volja.

Hrana in pijača: iz nahrbtnika. V koči na Čavnu možno dotočiti tekočino in kupiti hrano.

20161031_143751.jpg

Opomba: izlet bosta vodila turno kolesarski vodnik pripravnik Matjaž Šerkezi in pomočnik TKV1 Simon Berlec v sodelovanju s kolesarskim vodnikom PZS, Matejem Hartmanom-Mah.

Prijave in informacije: Prijave so obvezne do zapolnitve prostih mest (20), na naslednji povezavi: https://forms.gle/Jv4bzHZ4ENsjx32R7 do torka, 21.05.2019, do 18. ure. S prijavo udeleženec potrdi, da se zaveda zahtevnosti ture ter izpolnjuje zdravstvene, fizične in tehnične pogoje za varno sodelovanje.

Za prevoz in stroške poskrbi vsak sam. Tura je brezplačna za udeležence.

Dodatne informacije na e-naslov: matjaz@serkezi.si

Rezultat iskanja slik za pd kamnikUdeleženec je dolžan upoštevati navodila in odločitve vodje ture. V primeru slabih vremenskih razmer bo tura prestavljena, vsi prijavljeni bodo o tem obveščeni. Vodnik si pridržuje pravico, da udeleženca na začetku ture zavrne zaradi neprimerne opreme. 

 

Ljudje v gorah, ki preprosto niso mogli postati “softiči”

Črno nebo, ki ga vsake toliko časa razpara svetloba, ki ji sledi gromko bobnenje. Stojimo sredi prostranega pohorskega gozda, pod redkim drevesom s še bolj redkimi vejami. Lije kot iz škafa, kolesa smo odpeljali daleč stran, da se naša telesa ne dotikajo kovine. Biča nas kot oreh debela toča, ki se odbija od kolesarskih čelad in ko zadene hrbet in ramena, boli. Sam s štirimi otroki, le nekaj sto metrov pod Ribniškim vrhom. Odpovedale so vse komunikacije, mobilnega signala ni, da bi lahko preveril mSkalarjevo aplikacijo strel ali WRF s pomočjo katerega bi ugotovil, koliko časa bomo še v tem “sranju”.

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-001

Dan se je začel lepo. V Dravogradu smo se “napokali” na vlak za Maribor, uživali ob pogledih na Dravo, ki se je leno vila po dravski dolini, s kavno barvo napajala elektrarne in svojo moč in prvinskost spreminjala v elektriko. Za trenutek me misli odnesejo že skoraj dve desetletji nazaj, ko sva s Francem veslala po njej vse od avstrijske do hrvaške meje. Tako brezskrbno, pustolovsko je bilo takrat in podobno pustolovščino bi rad delil s svojimi tremi otroki, ki razposajeno in zvedavo sedijo vsak na svojem sedežu štajerskega “cuga”. Joža in Maks z rdečo pločevinko Coca Cole pomembno razpravljata o avtomobilih; kateri gre hitreje in kdo ima več “turb”. Kar nekaj časa sem moral poslušati, da sem dojel, da smo “turbe” v mojih časih imenovali “auspuh”. Dekleti se nagajivo smejeta, včasih šepetata, ali pa zavijeta z očmi.

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-002

… reka življenja, ki neutrudno teče proti svojemu koncu. Sveže in razigrano počasi bogati svoje telo in dolbe soteske, kanjone in doline. Na svoji poti srečuje druga življenja, jih spremlja, sodeluje, izmenjuje izkušnje; vsake toliko vanjo pade deblo, ki skuša izkoristiti njeno energijo, znanje in v tej svoji nevednosti in napuhu se ne zaveda širine izkušenj, modrosti, znanj … Počasi ga odvrže, deblo v svoji slepoti tone in se umiri globoko med mangrovimi koreninami, kjer ga čas spremeni v prhlo hranilo. Ona pa svojo pot nadaljuje preko širjav, v delti odvrže še zadnji balast in napuh in se izlije v širni ocean; nesmrtnost.

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-003

S Pohorsko vzpenjačo se hitro vzpnemo na Bellevue, od koder nas pot vodi po Pohorski kolesarski transverzali do Areha, kjer se ustavimo pri Ruški koči.

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-004

Srečamo Angleža, ki sta se čez Pohorje odpravila bosa. Spregovorimo nekaj besed, opazita moje neodobravanje njunega podviga, pa vendar bolje tukaj čez Pohorje kot po Julijskih Alpah, ko za podobne posameznike potrebujemo več ur, da jih s poškodovanimi stopali varno spravimo v dolino. Nasmehnem se in si rečem: “Vsako tele ima svoje vesele.” Kaj hitro nas vase posrkajo prostrani pohorski gozdovi do slapa Šumik.

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-005

Za trenutek izkoristimo majhno livado sredi gozda za sladko Frutabelo in že tiščimo kolesa v kratek klanec, ki nas pripelje na nor spust po gozdni poti s številnimi skoki čez korenine.

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-007

Slišim samo še vriskanje otrok, njihova rdeča lica in nasmehi do ušes pa mi povedo, da neizmerno uživajo.

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-006

Joža nam vsake toliko časa poroča koliko smo že prevozili, kakšna je bila hitrost …

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-008

V koči na Pesku si privoščimo palačinke s čokolado. Ja, “cukr” si je treba pošteno zaslužiti.

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-009

Koča mi je še posebej pri srcu, ljudje v njej se znajo obrniti in vedo kaj ustreza kolesarju po dobršnem kosu prevožene poti. Že kar nekaj let je od tega, ko sva se s Tinkaro za majske praznike odpravila peš po isti poti. Takrat naju je od Maribora do Slovenj Gradca namakal dež, reševale so naju krplje, da sva lažje prehodila globok in razmočen sneg, ki se je udiral do kolen in naprej. V večernih urah sva mokra kot dva cucka prišla do Peska, kjer naju je oskrbnik toplo sprejel, “nakrmil”, dodobra ogrel kočo in nama do jutra posušil vsa oblačila.

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-010

Polni moči se vzpnemo na Roglo in naprej proti Lovrenškim jezerom. Vmes nam Maks pripoveduje o svoji MTB tekmi na Rogli.

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-011

Nebo pa postaja sumljivo temno in ni mi všeč. V mislih delam rezervni načrt, preletim čez seznam opreme v nahrbtniku, ali mi kaj manjka in ali imajo otroci vsa potrebna oblačila. Neviht me je vedno bilo strah. Odkar pa sem imel slabo izkušnjo na vrhu Planjave, ko je v glavo udarila strela tečajnico …

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-015

Jao, to Pohorje. Vedno je nekaj posebnega. Kot mulce so nas starši peljali po enaki poti, takrat peš. Bilo je za prvomajske praznike, ko smo se v hudem nalivu, ki se je počasi spreminjal v sneženje, prebijali proti Ribniški koči. Zjutraj smo se prebudili v zimski idili in metru svežega snega, ki smo ga štiri ure gazili proti Partizanki, čistili drevesa, da smo našli markacije. Kakšni pametni telefoni z naloženimi aplikacijami za navigacijo in GPS naprave; karta in kompas, občutek … No, pa še tisti karto “čitaj in seljaka pitaj”, ni deloval, ker nismo srečali nobenega.

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-012

Stojimo pod zadnjimi krošnjami dreves pod Ribniškim vrhom. Nevihta se je za silo umirila. Dajem navodila otrokom, ki so pogumni in mi zaupajo. Zabliska se na 15 sekund, sledi buren grom. Potem slišna tišina. “Ej, bliska na vsakih 15 sekund. Štejmo. Ko bo zabliskalo, stečemo čez vrh, skočimo na kolesa in se brez ustavljanja zapeljemo na drugo stran, kjer je cesta, ki nas bo pripeljala do koče. OK? OK!” Na vrhu v nebo štrlijo drogovi za zastavo, ki kar vabijo elektriko. Tisto, ki jo si jo je tako želel Tesla, da bi jo ujel; tisto, ki jo neutrudna reka s svojo močjo daje vsak dan, da gorijo luči, se grejemo, kuhamo, polnimo računalnike in z odvečno svetlobo onesnažujemo mesta.

Čez 15 minut trkamo na vrata planinske koče, ki so bila zaklenjena. Kolnem. Kako je lahko koča že zaprta?! Zakaj nima prostora, kamor se lahko vsaj zatečemo pred slabim vremenom?! Mar ni glavni namen planinski koč ravno ta?! Ko iščem predmet, s katerim bi odprl vrata, opazim medlo svetlobo v eni izmed oken. S svojo Led Lenserko s polno močjo posvetim vanj … in čez nekaj minut zaslišim, da se v vratih obrne ključ. Začuden pogled oskrbnice, iskrica neodobravanja v očeh, kaj počnem v takšnem vremenu zunaj, in to z otroki. Ja, izgubljeni stik z naravo. Tisto, kar je lahko za nekoga vsakdanje, že nešteto podobnih situacij, je za nekoga drugega nevsakdanje, tuje. V suhem perilu, sede ob topli krušni peči, pijemo topel čaj in nadomeščamo energijo z golažem. Pred oči se mi prikrade zgodba iz knjige Dušana Škodiča, Ljudje v gorah in meni najljubša zgodba Veter s Pohorja in usodi Urške.

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-013

Pripovedujem jo štirim parom radovednih oči in prebudimo se v sončno jutro, ki nas nagradi z epsko vožnjo po širnih gozdovih proti Slovenj Gradcu in Dravogradu.

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-014

Lahko bi se hvalili o prevoženih 84. kilometrih, kako so kolesa dobra, ker imajo diske, ali pa kako smo dobri, ker nimamo nič “muskelfibra”. He, he … ta dva dneva sta bolj kot vse to, nas povezala. Ne samo kot starš, otrok, prijatelj, ampak kot ljudi v tisti svoji prvinskosti, željo po raziskovanju, pustolovščini in preživetju.

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-017

Ko bo v življenju hudo, slaba ocena v šoli, razočaranje v ljubezni; mi bo misel na preizkušnjo v gorah, v boju s kruto naravo dala novih moči in energije.

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-016

Preprosto zato, ker v dolini ne more biti tako hudo, da ne bi zmogel, če sem lahko zmogel tisto tam gor takrat. In ljudje v gorah bodo vedno nekaj posebnega in zato ima Ljudje v gorah posebno mesto v moji knjižnici. Preprosto zato, ker je zgodba ljudi, ki jim je bila šola narava in preprosto niso mogli postati “softiči”.

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-018

Joža, Maks, Maruša Tereza in Medeja, ko bo hudo, se spomnite zadnjega drevesa pod vrhom in kako pogumni ste bili ;-).

S kolesom čez Pohorje, 10. in 11. 8. 2017.