… na “diksiju” z odprtimi vrati, saj že pošteno smrdi po dreku

V Planinski zvezi Slovenije res prodajamo planinsko srečko, pa vendar ni vse odvisno od sreče. V prvi vrsti je potrebno kupiti nov planinski zemljevid in ne hoditi kot “fijakarski” konji po GPS sledi, ki smo jo potegnili s spleta in je še iz leta, ko je pot potekala drugje.

Planinske poti so zahtevne, niso tlakovane in niso za vsakogar, še posebej za motorično manj razvite, ki se spotaknejo že na črti odbojkarskega igrišča.

Člani Društva Gorska reševalna služba Kamnik že celo poletje dežuramo ob vikendih. Danes smo že zjutraj oskrbeli 12 letnega fantina, ki je padel in si grdo presekal koleno. Kri sicer ni tekla v potokih, so se pa videle kosti. Kasneje smo poskrbeli za italijansko družino z dveletnim otrokom, ki sta ga starša z vozičkom peljala po planini od Kisovca do Male planine in se potem izgubila. Našli smo jih v smeri Mačkinega kota. Tik pred nočjo.

Markacisti Planinskega društva Kamnik so med tem časom kosili Koželjevo pot in odstranili visečo skalo na poti na Skuto.

Ker so nas opozorili s PU Kranj, da sta na območju pod Skuto, z Malih proti Velikim Podom, čez Strežo, bili že dve reševanji, markacisti pregledajo še teren na tem območju.

Ustrezno označeno, smerne table pravilno postavljene, table z večjezičnim opozorilom, da je pot spremenjena so tudi.

Pri Marjanu v Bistrici odgovarjam na e-pošto Avstrijcu, ki je pisal, da sta izgubljeni pod Skuto bili njegovi znanki in da pot poteka napačno in je to bil razlog, da sta se izgubili.

Ne pot, pot je pravilna, narava se spreminja, v naravi so skalni podori, erozija …, planinski zemljevidi ves čas temu sledijo, le osvežiti jih je potrebno in ne uporabljati starih GPS sledi. Če pa že, je potrebno opazovati naravo in ne zvesto gledati v navigacijo.

Srknem odlično Marjanovo kavo in zagrizem v hrustljavo skorjo sveže kremšnite, ko pristopi mlad Nemec, ki se zanima za pot na Bivak pod Skuto, da bo tam prespal s prijatelji in naslednji dan se povzpel na Skuto. No, rahlo se mi že zamegli, ko mu v nemščini skupaj z Marjanom in Rikijem pojasnjujemo, da so bivaki “nur in Notfall” in da ima za to Hütte na Kokrškem sedlu.

Že tretjič pišem na Google, da naj za božjo voljo odstrani pot čez Rigelj s svojih zemljevidov. Ali pa se je Trump spravil še na uboge Francoze, katere masovno vozimo s te poti. Včeraj ponovno fant in punca s šolskim nahrbtnikom, očitno so zelo moderni, in “šolenčkih” za Swing.

Z Zdravkom Bodlajem se zmeniva, da bomo z obeh strani postavili opozorilno tablo, da pot ni markirana in da je nevarna. Morda pa koga odvrne, čeprav po izkušnjah na Komarči in Skuti, je to za nekatere še večji izziv. Red Bull team vedno zmaga.

Ja, postajamo rasa številnih izzivov, katerim drugi rešujemo rit. ONI pa samo kritizirajo kako slabo so vzdrževane planinske poti, promovirajo bivake kot glavno turistično destinacijo, kopirajo celotna preventivna besedila brez navedbe vira v svojo promocijo. Slednje bi še razumel, če ne bi vsakič dodali “populističnih” bučk, ki so daleč od resnice in kažejo, da o planinski preventivi nimajo pojma.

Sam sem se pa odjavil že od vseh novic, časopisov, televizije ne upam gledat, ker vsakič ko odprem “cajtng”, prižgem TV, vidim enega Šerkezija, Mateja Planka ali pa Janija Beleta, ki razlagajo o planinski preventivi. Manco Ogrin, ki ves čas pošilja preventivne vsebine, da bi ja dosegle čim širše množice.

Po pravici povedano si sedaj ne upam odpreti niti sardelic, ker se bojim, da bo not en tip z brado in bo skočil ven na “fedru” v slogu “Živjo, moje ime je Ara, kako je pa tebi ime?! Si tudi ti varen planinec?!”

… ja, na vse to sem pomislil danes, ko sem sedel na “diksiju” z odprtimi vrati, saj že pošteno smrdi po dreku.

Zraven se je slišalo pokanje “pleha” kontejnerjev, ki jih je “prepariralo” sonce. Vsaj dober pogled sem imel proti Stranjam in Kamniškim planinam.