Srčnost, glava, kondicija, kup dreka … in šele potem dober material …

V športu in življenju nasploh je v teh modernih časih vse pogosteje pomemben samo material – dobro kolo, najboljše smuči, najdražji fotoaparat … Doma sva se s Tinkaro o tem pogovarjala z otroki, ki jih družba skozi oči drugih vleče v tej smeri, predvsem materializma, imeti vse naj …, ko je pa treba iz sebe iztisniti kapljice potu, iti čez krizo preklopa na kurjenje maščob, pozabiti na ožuljena stopala, ki skelijo, potrpeti v klanec, ko kisikov dolg terja svoj davek bolečine …, najboljši material odpove, ker je pač človeško telo bilo pripeljano do skrajnosti; v športnem žargonu se to opiše s preprosto besedo “sem v pizdi”; in ni navajeno frustracije bolečine, ker so jo v mladosti starši prihranili otrokom.

Jožanu in Maruši sem skušal razložiti, da je v športu pomembna srčnost, da sam nekaj počnem z veseljem, da gibanje prevzame moja čustva in ne zato, ker to želijo starši, trenerji … Srčnost in želja po boju dajeta elan, upanje in glavi govorita, da gre, tudi po številnih neuspelih poskusih, ko si “v pizdi”, ko so te že vsi odpisali, vztrajaš, se boriš, živiš, dihaš … Nato pride fizična pripravljenost, ki je brez prvih dveh kot najboljši nogometaš brez moštva, sam pred živim zidom – bo ali ne bo. Nato je “kup dreka” tistih, ki so ignorirali srčnost, glavo in kondicijo in se zanašali zgolj na svoje prirojene sposobnosti, dober material in podporo staršev, ki so skrbeli za njihove razvajene ritke. Je kot fotografija narejena z najboljšim fotoaparatom, brez zgodbe, ideje, doživljaja, trenutka … Podoba, ki govori sama sebi, Mona Liza brez da Vincija. In potem pride šele dober material, ki ga izkušen posameznik zna izkoristiti do njegove skrajnosti, z njim diha, ga čuti; je kot eno in zanj skrbi kot za svoj zaklad.

Sam sem začel plezati v ponošeni in strgani trenirki, gorsko kolo sem zamenjal za gojzarje, sam pa obnovil nekaj let staro “specialko” s petimi prestavami s katero sem se prebil tudi do Grossglocknerja. Fotografiral sem s fotoaparatom, ki sem si ga kupil za 1000 Slovenskih tolarjev (približno 4 €). To so bili moji začetki. En petek sem v snežnem metežu otovorjen s češkim nahrbtnikom, na katerem so bile stare težke Elanke, ki mi jih je podaril mentor Miha, s strumnim korakom šel na avtobus za Črno in nato 10 km peš proti Raduhi. Plezati, smučati …, kot vsak petek po šoli sicer sem bil doma ves nervozen. Verjetno bi danes moral jesti tablete za hiperaktivnost, ker bi me starši in medicina tako označili. Kasneje mi je mama povedala, da sta me ta dan videla z atom, ko sta se vračala iz službe, in da je mama izjavila: “Ka pa je to za en bumbar, ves otovorjen v takem vremenu?!” No, ko je bolje videla, je ugotovila, da je pač to njen bumbar. Vsaj vedela je, da grem v hribe in ne v gostilno …

… in tukaj je tabor Vesele Gorice, ki smo ga v okviru Planinskega društva Kamnik letos organizirali v Jelendolu nad Tržičem. Čudovit ambient, brez mobilnega signala, elektrike … Mir in tišina.

V PD Kamnik že nekaj let kombiniramo planinske izlete s kolesom in hojo. Iz tabora so se otroci z vodniki odpeljali do vznožja planin in se povzpeli na vrh.

Vsakodnevne ture so bile popestrene z igro, kopanjem v prijetno hladni vodi, učenjem planinskih veščin.

Sam sem skušal vsak dan nasititi male volkce, ki so se vrnili v tabor s hrano, ki sem jo pripravljal s pomočjo treh gorilnikov in plinskega žara. Družbo mi je delala Urška, ki je letos zamenjala Matjaža in bila glavna pomočnica v kuhinji.

Tinkara, ki je dobila novo planinsko ime Gorska mati, pa je bila glavna organizatorka pomivanja posode in mala zaveznica otrok pri pripravi nahrbtnikov in oblačil za ture.

Kosmati mrcini Lili in Chilly sta branili naše ozemlje pred nepridipravi. Vlasta, Barbara, Marko, Matej, Simon in Katja pa so skrbeli za varno pot otrok na pohodih in kolesu.

Občasno nas je obiskal polh Lojze, ki je na skrivaj “kradel” jabolka in jih nosil v gnezdo svoji ženi.

Dež nam je stestiral šotore. Otroci pa so bili pravi sončki, ki so črpali znanje vodnikov, obiskala sta jih lovec in lokalni vodnik, ki sta orisala življenje na tržiškem, sobivanje z naravo, zgodovino kraja …

… in kaj ima vse to skupaj z uvodom?! Naši otroci ne potrebujejo dobrega materiala, potrebujejo našo ljubezen, razumevanje in predvsem zgled. Težko jim rečemo, da naj ne visijo na telefonu, če to sami počnemo ves čas. Težko jim rečemo, da je alkohol škodljiv, ne samo za telo, ampak socialne odnose, če nas gledajo vinjene.

Namen projekta Vesele Gorice gre v tej smeri – otroke naučiti živeti v naravi in skrbeti zase in druge.

Bil je petek zvečer. Po veliki skledi mlečnega riža se zbere ekipa desetih fantov in štirih vodnikov. Gremo na bivakiranje v gozd.

Kakšno je primerno mesto za bivak, kako se zaščititi, hrana, kako zakuriti ogenj s kresilom in netivom, da ženski tampon ni samo za menstruacijo ampak odlično gori, kako spečeš ribo, prespati noč brez spalne vreče, samo z alu-folijo in da glasovi v gozdu niso nevarni.

Nad nami pa skozi zeleno listje sveti luna v družbi milijone zvezd, v daljavi žubori potok, nedaleč stran poči veja, oglaša se srnjak, ki išče svojo družico.