Transgrancanaria: Ultratekaški podvig treh Slovencev

Transgrancanaria 2019 je potekala med 20 in 24. februarjem 2019 na otoku Gran Canaria v šestih različnih dolžinah (17 km, 30 km, 42 km, 65 km, 128 km in 264 km). Barve Slovenije so zastopali trije Slovenci in sicer kar dva Kamničana Mih Lindič in Matjaž Šerkezi in Unčan Srečko Deželak. Vsi trije so se kot edini predstavniki naše države udeležili najdaljše in najtežje ultra preizkušnje – 264 km in kar 13256 v. m.

img_20190220_140118

Gre resnično za najtežjo progo, ki sem jo kadarkoli imel možnost preizkusiti na neki uradni tekmi. Le ta ni označena z zastavicami, ampak pred štartom prejmeš GPS sled, ki si jo namestiš v Garminovo napravo in to je tvoja edina zaveznica na sami poti, poleg tega pa si označen s sledilcem, ki ves čas komunicira z bazo in sporoča lokacijo.

img_20190222_052604

Štart je bil v sredo ob 9. uri. Vsega skupaj nas je bilo prijavljenih 92 tekmovalcev iz vsega sveta, na štartu nas je stalo 88. S sabo moraš imeti obveznih 3 l tekočine in opremo za preživetje; na koncu nahrbtnik tehta nekje do 6 ali 7 kg, dobiš tudi tiskano karto v merilu 1:20 000, s katero pa si bolj težko pomagaš. Prva postaja je namreč šele na 70 km in do tja praktično teren ne pusti dihati. Ves čas moraš biti pozoren, da ne zaideš s poti ali spregledaš odcepov, ki so nelogično postavljeni in lahko na pregledni poti naenkrat zaviješ z nje v čisto grmovje, med kaktuse …

Transgrancanaria 2019

Že takoj po prvih 13 km je bilo prvo presenečenje in sicer 3 km dolg kanal, tunel, v katerem je bilo do kolena mrzle in kalne vode. Sicer se je ves čas menjala podlaga od peščene, do gruščnate, nekaj po gozdu, skalah, med travo in tropskim grmovjem, bambusovo džunglo. Čez dan so bile temperature do 28 stopinj, čez noč pa je znalo biti dokaj hladno in vetrovno. Na celotni poti si moral sam poskrbeti za vso logistiko, zunanja pomoč je bila prepovedana in si hrano in pijačo sproti bodisi kupil v trgovini, ko je pot šla čez vas ali mesto, vodo pa sem sam dolival kar iz potokov in jo razkužil s tabletami ali pa si si jo lahko pustil na petih postajah, ki so bile predvidene po celi dolžini proge.

Transgrancanaria 2019

Osebno sem se odločil za taktiko v enem kosu in sicer brez spanja, kar mi je zadnji dan povzročalo precejšnje težave, da sem se prepričal ostati buden in nisem zaspal med tekom in hojo. Kot zanimivost lahko povem, da smo se zadnje etape vsi trije lotili skupaj in vmes sem se pogovarjal z dekletom, ki se je od nekod pojavila in mi je šla na živce, ker je hodila z nami (v resnici je sploh ni bilo); Srečkota sem skoraj prepričal, da nas opazuje NLP in z nami komunicira, v resnici pa je bila čelna svetilka enega od organizatorjev, ki nas je čakal na grebenu in pravilno usmeril po zelo zahtevnem skalnem terenu. Sreča, da je bil tako daleč, da ga ni zadelo kamenje, ki sem ga metal v NLP.

Transgrancanaria 2019

Stojim na skali in zrem v temno globino ter na glas razmišljam kako škoda, da imam prazno Led Lenserko, ki bi sedaj posvetila v globino namesto te medle Petzlove svetlobe. Srečko in Mih iščeta pot in vsake toliko časa slišim ko kdo “zajamra”, ker se mu obrne skala. Nekako se “zbrihtam” in vprašam kaj iščeta, ker kot, da sta nekaj izgubila. “Ja, kaj, kaj, pot v dolino” reče Srečo. Vprašam ali imamo kakšno informacijo kam moramo iti, ker sem med tem časom pozabil, da hodimo po gps sledi.

img_20190221_191456

“Sled, piz … kaj je s tabo?!” mi reče Srečko. “Ja, zakaj pa ne rečeta”, pogledam Garmina, se obrnem in grem. “Pridita, tukaj je pot” še zakličem.

Lahko trdim, da glede na vse skupaj in tudi v razgovoru s Srečkom, ki je organizator kar nekaj tekaških druženj in trail tekov v Sloveniji, da gre za izjemno zahtevno preizkušnjo, kateri trenutno ni primerjave v Sloveniji ali sosednji Hrvaški. Razlog je predvsem v spremenljivi klimi, raznoliki podlagi, neoznačeni progi, ki zahteva izjemno poznavanje in delo z GPS napravami, sicer cilja ne vidiš in popolni samooskrbi brez zunanje pomoči, ki zahteva dodatno logistično načrtovanje, saj moraš predvideti prehrano, kje boš prišel do tekočine itd.

img_20190224_103029

S celotno dolžino proge smo vsi trije kot posamezniki opravili v času 78:33:09 in skozi cilj ponosno pritekli s slovensko zastavo in zasedli 22. mesto (ker smo imeli isti čas) od 56 uvrščenih posameznikov, ostali so odstopili.

img_20190222_005503

Uradna dolžina proge je bila 264 km (moj Garmin Fenix 5X pro pa je pokazal 291 km – razlog je bodisi v občasno slabem sprejemu satelitov in posledično skakanju sledi in v iskanju prave poti), premagati smo morali 13.256 višinskih metrov, osebno sem porabil 20.438 kcal (povprečen odrasli moški mojih dimenzij (173 cm, 64 kg, zmerno aktiven) jih dnevno porabi 2.398 (100 g Milka čokolada jih vsebuje cca. 500 kcal). Zabeleženih je bilo 377.777 korakov (dnevno jih v normalnem življenju naredim povprečno 15.000).

Transgrancanaria 2019

Oprema je bila izbrana. Za navigacijo pride v poštev samo Garminova naprava kot je Fenix 5X Plus zaradi avtonomije, natančnosti in občutljivosti sprejemnega čipa GPS, GLONASS in GALILEO, možnosti naloženih topografskih kart in hitrem procesiranju, obdelavi in hranjenju podatkov; oblačila in nahrbtnik Instinct Prosti čas Kamnik, ki ne žulijo tudi po več urah nošnje, nogavice Polzela, energijska prehrana Fritid, vezana izključno na izotonične napitke, ostala prehrana je bila vsa normalna (kruh, makaroni z omako – v obliki dehidriranih porcij, ki se polijejo z vodo in so po desetih minutah pripravljeni za uživanje, tople juhe, limonin sok za nevtralizacijo kisline). Določeno opremo pa smo prilagodili in naredili sproti – Mih je npr. na supergih odrezal peto, iz puloverja pa si je naredil tekaške rokavčke … Sam sem npr. presekal superge Inov, jih vrgel v smeti, na srečo imel s sabo še ene dotrajane v torbi na predzadnji postaji, z njimi prišel do cilja in jih zaradi razpadanja vrgel v smeti.

resized_20190223_152349_6568

Velika zahvala našim družinam za podporo in tisti peščici posameznikov, ki so verjeli v nas in nas podprli in jih tukaj zaradi uredniške politike ne moremo omeniti. Hvaaalaaa …

Bila je preizkušnja, ki je nihče od nas ne bo pozabil in med nami so se utrdile prijateljske vezi, saj smo skupaj morali preživeti v izjemni naravi.

52602170_10218092322445664_3350629495143923712_o

Rezultati

Besedilo in fotografije: Matjaž Šerkezi

Ja, Šerki “laufa” na “špeh” in pivo; pač starega dizlovega motorja ne moreš navaditi na zanič bio-gorivo.

Tečem ob obali zadnjih 40 km Dalmacija Ultra Traila. Za mano je že krepkih 120 km in več kot 6000 višinskih metrov. Noge me pečejo, pred mano pa se vijuga dolga obala. Prijetno toplo je, misli pa se hočejo ukvarjati s preostankom kilometrov. Ne popustim njihovemu škodoželjnemu poskusu. Med drugim mi je zmanjkalo tudi vseh škatlic v katere zapiram bolečino.

img_20181021_144411_532

Nekje na polovici se me je lotila slabost in celih 17 km nisem vase spravil niti grižljaja, še s tisto redko tekočino, ki sem jo nekako spravil po osušenem grlu, sem okrasil vse grmičke, saj je telo ni sprejelo. Še sreča, da ni bila odprta sezona lova na jelena, saj bi me lahko kdo zamenjal ob glasnem napenjanju, ko je trebušna prepona iztiskala že skoraj žolč. Pa je na postaji topla goveja juha in nekaj makaronov s paradižnikom naredila balzam za želodec in od tam naprej je samo steklo. Sedaj razumem, zakaj mora biti voda stekleničena in ne iz pipe. Na predzadnji postaji srečam Belija in Mirana, ki mi v roke potisneta brezalkoholno Žujo. In potem se mi odpre svet do cilja. Ja, Šerki “laufa” na “špeh” in pivo; pač starega dizlovega motorja ne moreš navaditi na zanič bio-gorivo.

 

20180429_101139

Tekmovanj se izogibam, predvsem tistih s poudarkom na množičnosti in športnem marketingu. Ljubljanski tek trojk požrem s cmokom v grlu, ker gremo skupaj z otroki, Mekinjski tek pa, ker so domači ljudje s katerimi se srečujemo na Zimski ligi na Sv. Primoža. Nekako mi ne sedejo klovni vseh vrst, ki se derejo na startu, pogledi na posamezna dekleta “okrencana” s “kinezio tejpi” na mestih, kjer na moje dokaj dobro znanje anatomije ni mišic oz. le te ne sodelujejo aktivno pri teku, pa mi daje priokus izbora najlepših deklet na pamfletu komendskega kmetijskega sejma.

20180512_141949

Vse skupaj pa ob štartnem poku zdirja v neznano s tempom Usaina Bolta in tekaško pametjo tretješolca na šolskem krosu, katerega zmanjka že prvi krog, saj se je presneto uštel pri dolžini. Všeč mi je razmišljanje tekaškega ultra guruja Petra Macuha: “Kar počasi, do petdesetke bodo vsi odstopili.” Do sedaj se je to vedno uresničilo.

hdrpl

In ravno iz tega so mi všeč ultra teki, ker se jih udeležijo resni športniki, dekleta in fantje, ki imajo za sabo izkušnje in že po stasu in obnašanju veš, da nisi na paradi ljubezni v Berlinu.

hdrpl

Poleg vsega je na dolgih tekih pomembna vsaka malenkost. Če si na začetku prehiter, boš dobil revanš na koncu; če premalo piješ in ješ, kaj kmalu tega sploh ne boš več mogel, pa če si boš še tako želel; če si izbral napačno opremo, boš v najboljšem primeru poslušal šumenje nahrbtnika, v najslabšem pa boš zvečer tulil pod tušem z občutkom, da ti gorijo jajca, nohti pa bodo spreminjali barvo od rdeče do črne.

 

rhdr

… in tako pridemo do nekaj opreme, ki skupaj z mano obira poti po naših gorah in ki sta jo mi na test prijazno odstopila Boris in Uroš.

Nahrbtnik Instinct Eklipse 12 L
Moj prvi tekaški nahrbtnik še sedaj sameva doma v kotu in včasih se v njem znajde hrana za psa in me spominja na mojo prvo daljšo tekaško preizkušnjo, ko sem ga moral poslušati celih dvajset ur, kako skače levo in desno po hrbtu, kasneje pa sem moral vzeti “tretma” masaž za ramenski obroč pri Mileku v Kamniku. Tako kot nahrbtnik za v gore, je pri tekaškem nahrbtniku pomembno predvsem to, da dobro sedi na hrbtu in da med tekom ne moti, ne skače … kot da ga ni.

 

qrf

Nahrbtnik Instinct Eklipse vse to preprosto je. Obstaja v štirih različicah in sicer v: 3.1 l, 4.5 l, 7 l in 12 l. Za daljše teke je vsekakor priporočljiv z 12 l volumnom saj vanj lahko spravimo vso potrebno zaščitno opremo, tekočino in hrano za dolgo pot.

in_bag_ek_2

Posebej uporabni so žepi na naramnicah, kamor lahko spravimo manjše količine hrane za sproti, meni pa so še posebej ljubi, saj imam tam slušalke, piščalko, magnezijo, kadar je z mano pes Chilli pa še brikete in vrečke za pobiranje iztrebkov. Na vrhu je mreža v obliki žepa z volumnom 1.5 l, kamor lahko brez snemanja nahrbtnika spravimo kos oblačila, kot so rokavice, kapa, pozimi pa tudi derezice, ki so obvezen del opreme gorskih tekačev.

20181020_080413

Hrbtišče je zračno in lepo sedi na hrbtu, seveda je potrebno biti previden pri zlaganju opreme vanj, saj kot večina tekaških nahrbtnikov nima trdne strukture in kaj hitro lahko kakšna čelna svetilka začne pritiskati na rebra. S svojimi 380 g za 12 l volumna sodi med lažje nahrbtnike in teža ni zanemarljiv podatek. Sam sem večkrat tehtal tudi baterije AAA in razmišljal ali jih vzeti s sabo ali ne, šteje pač vsak gram. Naramnice dodatno pričvrstimo z dvema vodoravnima trakovoma, ki sta gibljiva tudi po višini, kar je še posebej pomembno pri ženskah. Na teh trakovih sem morda le pogrešal piščalko, ki je danes že del vsakega nahrbtnika.

piscalka_02
Vir: ocistimogore.si

Praktične razlage, zakaj je nima ta nahrbtnik nisem našel, morda stvar razvoja. Nahrbtnik ima prostor za meh z vodo, ki ga sam vedno manj uporabljam, saj prvič nimam kontrole porabe, voda se ves čas premika, hkrati pa moram vsakič izvleči cel meh za polnjenje in po možnosti še kakšen del opreme, da polnega lahko vstavim nazaj. Zakomplicirano, ko je človek brez volje že za sedenje.

in_acc_hc3_7

Namesto meha uporabljam Hidrapack Instinct 600 ml – stisljive steklenice s silikonskim cucljem, ki jih imam vedno pri roki oz. sta spravljeni v sprednjem žepu na naramnicah. Tako imam lahko v eni vodo, ki mi služi tudi za umivanje, v drugi pa izotoničen napitek. Nahrbtnik ima tudi enostaven sistem za pripenjanje palic, ko le teh med tekom ne potrebujemo. Z enim stavkom; minimalističen nahrbtnik, ki s svojo preprostostjo in dodelanimi sistemi zadovolji še tako zahtevnega uporabnika. In zelo pomembno – ne omejuje svobode gibanja.

Lastnosti:

  • Volumen: 12 l.
  • Teža: 380 g.
  • Skupno število glavnih žepov: 11 (6 spredaj + 5 zadaj); število skritih žepov: 8 (3 spredaj + 5 zadaj).

Spredaj:

  • 2 hidratacijska žepa (združljivo s 650 ml mehko plastenko in steklenico – priporočamo Hydrapak).
  • 2 žepa za shranjevanje hrane +600 ml.
  • 2 ramenska žepa z zadrgo +150 ml + piščalka.

Zadaj:

  • 1 zgornji vodoravni žep + 1,5 l dostopen brez odstranjevanja nahrbtnika.
  • 1 vodoodporen navpičen žep z zadrgo +2,0 l, združljiv z mehom za vodo.
  • 1 vodoodporen glavni žep z zadrgo +3,7 l.
  • 100% 30D najlon 6.6 Cordura ripstop + silikonska obloga: izjemno lahek in odporen.
  • 5 notranjih mrežnih predelkov.
  • 1 žep z zadrgo z neposrednim dostopom.
  • 2 prekrivajoča se spodnja vodoravna žepa +1,5 l, dostopna brez odstranjevanja nahrbtnika.
  • 3 pritrditve za palice – spredaj in zadaj.

Prilagajanje in prileganje:

  • 2 elastični kompresijski vrvici za zadnji zgornji in spodnji žep.
  • 2 “dvojni S” elastična križna šiva za stransko prileganje.
  • 2 nastavljiva prsna trakova: prileganje po meri, navpično in vodoravno.

Majica Instinct Sensation ICE
Ko sem začel bolj pogosto zahajati v gore, sem si vedno želel, da bi imel oblačila, ki me ne bi ovirala. Prve vzpone v steni sem naredil z madžarsko trenirko Adidis in modro srajco iz flanele, kasneje pa celo dobil prve “hribovske” hlače – vijolične kot Milka čokolada s črno krpo na kolenih in ko sem pozimi v steni Raduhe po prebivakirani noči začel plezati, sem jih moral najprej v kolenu prelomiti, ker so čez noč dobesedno zmrznile od moče in da sem se lahko sploh začel gibati. Kasneje smo se dokopali do prvih “švic” majic, ki smo jih kupili v Avstriji in so bile odlične predvsem zato, da na zimskem bivaku nisi zaspal, ker si se praskal kot bi imel bolhe.

20180121_125221

O majicah kot je Instinct Sensation smo lahko samo sanjali. Ne samo, da mi je všeč kombinacija rumene in modre barve, majica je prijetna za nošnjo in tudi, ko je mokra, ne daje občutka mraza. Dovršen kroj, ki se oprime telesa in mu nudi udobje in prijeten občutek. Mrežni deli na hrbtu in straneh aktivno odvajajo pot in skrbijo za konstantno temperaturo, ki jo lahko dodatno nadziramo z zadrgo na ovratniku. Na sprednjem delu najdemo manjša žepa za kakšen gel ali tablico čokolade.

Majica Instinct enako kot nahrbtnik vsekakor odtehta in upraviči svoje ime tudi na najtežjih tekaških preizkušnjah.

Lastnosti:

  • NILIT Aquarius: vlakna zagotavljajo večjo mehkobo in zračnost.
  • 2 sprednja žepa, vsak +200 ml.
  • Anatomsko oblikovan ovratnik.
  • Dolga 3/4 zadrga za idealno kontrolo temperature.
  • Posebna trebušna plošča: proti temperaturnim nihanjem.
  • Edinstven stranski mrežni del: termoregulacija in kontrola znojenja.
  • Hrbtni mrežni del: kontrola znojenja in ustrezno odvajanje toplote.

Majica, nahrbtnik in stisljiva steklenička so na voljo v trgovini Prosti čas v Kamniku ali preko spleta www.prosticas.si. Članom Planinskega društva Kamnik priznajo dodaten popust.

fshbty

Kot zelo zahteven uporabnik športnih oblačil in opreme se še enkrat zahvaljujem trgovini Prosti čas iz Kamnika, za možnost testiranja.

Tako nahrbtnik kot majica, bosta z mano tekla na zame doslej najtežji tekaški preizkušnji v februarju na Gran Canariji – TRANSGRANCANARIA 360º 269 km in nekaj več kot +12000 višinskih metrov, brez dodatne pomoči – preprosto sam in le z najboljšo opremo na lasten pogon.

perfil_269km

Da ne zdrsnemo po ledeni podlagi, na noge sodijo dereze, derezice in še kaj se bi našlo …

Nekaj malega iz šole planinskih dušebrižnikov o derezah, derezicah, varnejši hoji v zasnežene gore, pametovanju … 

Zima je čas, ko moramo nase navleči debelejša oblačila, saj se znižajo temperature, vse pogosteje pa z njo zapiha močan veter, ki telo še dodatno ohlaja. Prav tako je s športnega vidika najprimernejša za počitek in ustvarjanje baze, ki bo še kako koristna, ko bodo skozi snežno odejo pokukali prvi cvetovi.

2014-04-12-12.14.43

Z nizkimi temperaturami pa se v nas prebudi želja po zimskih dejavnostih, ki so povezane s snegom. Žal ali pa za marsikoga na srečo je ta v dolinah vse redkejši, v gorah pa nam še vedno dela veselje, in da je to veselje čim bolj varno, potrebujemo kar nekaj opreme in znanja uporabe le te.

hdrpl

Že vrabčki čivkajo, da ne smemo v zasnežene gore brez lavinskega trojčka, dodatno svetujemo še uporabo lavinskega nahrbtnika. Da ne zdrsnemo po ledeni podlagi, na noge sodijo dereze, derezice in še kaj bi se našlo.

20180918_164421

Ko sem jeseni obiskal sedež Grivela v Courmayeurju, kjer se je leta 1912 s prvim parom deseterk Henriya Grivela začela uspešna zgodba proizvodnje opreme za sneg in led, sem se spomnil tudi na nekaj uspešnih zgodb v Sloveniji. V mislih sem imel Alpino in Proalp s segmentom planinske obutve in Elan s turnimi smučmi.

Vse pogosteje pa se pojavlja ime Veriga, ki je svojo pot začela davnega leta 1922. Z veseljem so nam priskočili na pomoč letošnjega marca, ko smo v Tamarju organizirali plezalni teden v sklopu programa ERAZMUS+ in kjer smo lahko preizkusili njihove izdelke, sam pa sem jih kasneje preizkusil do te mere, da so mi na nogah dobesedno razpadle.

IMG_20181205_090723.jpg

V mislih imam odlične derezice, ki so kakovostne izdelave iz nerjavečega jekla, in silikonsko gumo za pritrjevanje, ki ni cenena, saj ohranja elastičnost in ne napoka tudi po daljši rabi in namerno povzročenih temperaturnih razlikah. Za hojo po planinskih poteh sem uporabljal model Mount Track, za teke pa Run Track. Oboje imajo agresiven oprijem na zasneženih in poledenelih površinah, guma pa se planinskemu čevlju in tekaškemu “supergu” tesno prilega. Kar nekaj krat smo jih gorski reševalci uporabili pri reševanju za spremljavo nosil po poledeneli cesti ali vlaki, saj s tem ni treba razmišljati, kam in kako boš stopil, da ti ne bo zdrsnilo. Vzporedno sem uporabljal še verige nekaterih drugih proizvajalcev iz tujine, naročil sem jih tudi pri AliExpressu in če sem se moral pri derezicah Veriga posebej potruditi, da sem jih uničil, mi je pri vseh ostalih ta trud bil prihranjen.

Skratka, tehničnih minusov pri derezicah Veriga ni oz. so zanemarljivi. Izpostavil bi pa vsekakor dva minusa, in sicer prvega, ki se dotika poimenovanja. Na spletni strani Veriga najdemo termin dereze, ki se uporablja za dereze – tiste, ki jih je davnega leta 1912 skoval Henry Grivel. Veliko bolj primeren termin je derezice, s tem se tudi ognemo včasih neukim prodajalcem in kupcem na drugi strani, ki so prepričani, da so kupili dereze, kupili pa so derezice.

20180918_164459

Druga je pa človeški dejavnik nepravilne rabe. Srečujemo ljudi, ki z njimi “rinejo” praktično povsod – na Grintovcu, Triglavu, Brani … Skratka, držijo se pravila rabe 4×4 vozila, ki ga ima danes že skoraj vsak četrti, kmetje pa celoletno dodatno delo avtovleke na gozdnih in lokalnih cestah.

20170425_163152

… in ker sem eden tistih “planinskih dušebrižnikov”, ki gre s kolegi gorskimi reševalci večkrat ponoči na skupno turo, ker pač se radi družimo in hodimo skupaj v svojem prostem času, občasno organiziramo kakšen tečaj, na katerem ponovno delimo nasvete o obvezni opremi za hojo v zasnežene gore.

20180628_220708

In predvsem zato, da nam ni treba biti doma s tečnimi otroki in ženami, in po možnosti še s psom, za katerega so tako sveto vsi obljubili, da ga bodo kadarkoli peljali “scat in srat”, še enkrat ponavljam in že vem, da bo “jutri” utripal telefon z GRS INTERVENCIJA in iz katerega se bo slišal glas Srečota: “Imamo izgubljenega planinca. Šel je na Kamniško sedlo, sedaj pa se je nekako znašel sredi Hudega Grabna, kjer je vse ledeno in si ne upa naprej. Čelna svetilka mu je padla v prepad, ga pa zelo zebe in sprašuje, kdaj lahko pridemo ponj?!”

20180915_085816

… zato:

Če niste vešči hoje v snegu in ledu, opremo sicer imate novo, je pa ne znate uporabljati, nimate izkušenj in znanja:
a. ostanite doma ali
b. si najemite gorskega vodnika ali se
c. včlanite v planinsko društvo in hodite na skupne izlete oz. prosite vodnika PZS, da greste v gore z njim.

20180918_164659

Če se že odpravite v gore:
a. si izberite svojim fizičnimi in psihičnim sposobnostim primeren cilj,
b. zima ni enaka poletju in je povezana s krajšimi dnevi, mrazom, zaprtimi planinskimi kočami, snežnimi plazovi, kložami, vejavico, ledom in snegom …
c. opremo, ki jo imate, morate znati uporabljati in vedeti, kateremu namenu služi.

Derezice niso dereze in so odlične pripomoček za hojo po zasneženih in poledenelih gozdnih cestah in poteh, ki niso povezane z veliko strmino, kjer lahko ob stranski obremenitvi pride do snema ali pretrganja derezice.

20180828_183908 (1)

V gore pozimi hodimo s planinskimi čevlji z narebrenim in torzijsko stabilnim podplatom na katerega pritrdimo dereze.

1000590

Ko uporabljamo dereze, v roke sodi cepin, roke pa so zaščitene z rokavicami.

20180520_151028

Na glavi svetujemo čelado, saj je ta že ob manjšem padcu tista, ki najprej udari ob trdo podlago.

… in ja, uporabljam derezice Veriga in dereze.

rhdr
No Čili, končno lahko greva lulat in kakat …

Hvala Verigi in Andreji Čarman za možnost testiranja njihovih derezic, ki jih najdete v vseh bolje založenih trgovinah, v Kamniku pa poleg trgovine Prosti čas tudi pri Petru na Sv. Primožu, kjer je pot vsekakor primerna za njihovo rabo in večkrat brez njih tudi ne gre. 

S pametnim telefonom v gore

Še nedolgo nazaj smo se lastniki klasičnih telefonov pred planinsko turo najprej usedli za računalnik, preverili vremensko napoved, nato je sledilo brskanje po pohodniških ali plezalnih vodnikih, in če je bilo območje neznano, je sledilo še iskanje po zemljevidu.

Meseci tečejo in prihaja poletje, sezona planinarjenja je odprla svoja vrata, jaz pa imam nabor aplikacij, ki jih planinci, alpinisti in drugi ljubitelji gora uporabljajo pri svojih dejavnostih. Super, boste rekli. Ne, ni super, aplikacij je preveč, da bi se uporabnik lahko z lahkoto odločil, katera je najprimernejša zanj. Seveda je pogosto najpomembnejši prvi vtis. Če ni “kemije” že na začetku, dobimo odpor do uporabe aplikacije – je nepregledna, ima preveč reklam, vsaka druga funkcija je plačljiva ali pa nam enostavno ni všeč. Prave prednosti in slabosti aplikacije pa spoznamo šele po dolgotrajnejši uporabi, ko smo preizkusili večino funkcij, ki jih ponuja.

Najprej se je treba vprašati, zakaj pri dejavnostih v gorah sploh potrebujemo neko aplikacijo. Ta “zakaj” nam aplikacije razdeli v nekaj osnovnih skupin: navigacija, vreme, vodniki, izobraževanje, klic na pomoč itd.

Navigacija

Zelo širok pojem, pod katerega uvrstimo vse aplikacije, ki nam omogočajo uporabo GPS, nalaganje in branje zemljevidov, snemanje sledi, shranjevanje točk, načrtovanje poti, prebiranje, vnašanje koordinat in še kaj. Pri zemljevidih je zelo pomembno, da aplikacije omogočajo prenose zemljevidov za delo brez spletne povezave in uporabo lastnih kartografskih podlag. Pomemben dejavnik pa je tudi soliden pametni telefon, ki je sposoben v kratkem času obdelati vse podatke s čim manj zatikanja v samem delovanju aplikacije, pregrevanja procesorja in porabe baterije. Vsekakor je dobrodošlo tudi, da poleg GPS-sistema podpira še satelitska navigacijska sistema GLONASS in Galileo.

V našem okolju je zelo razširjena aplikacija OruxMaps, ki je na voljo tudi v slovenskem jeziku, a žal le za operacijske sisteme Android. Aplikacija je na voljo na uradni spletni strani http://www.oruxmaps.com in je brezplačna. Preko brskalnika pametnega telefona si jo prenesete na telefon in sledite navodilom za namestitev. Kako namestiti brezplačno verzijo ter prenesti zemljevide za delo brez povezave, si lahko preberete v članku na strani http://blog.geobunkelj.si. Pred prvo uporabo svetujemo, da v nastavitvah izklopite t.i. “Zoom autoload” katerega funkcija je, da s spreminjanjem merila karte samodejno preklopi med različnimi kartografskimi podlagami, kar v našem gorskem svetu ni uporabno. Aplikacija ima vse funkcije klasičnih GPS-naprav, podpira Garminove topografske podlage (AdriaTopo Pro …) in tudi uporabniške karte, ki si jih naredimo sami. OruxMaps je vsekakor najbolj vsestranska aplikacija za navigacijo in orientacijo v prostoru, najboljši približek ročnim GPS-napravam in dobrodošel pripomoček tako začetnikom kot tudi naprednejšim uporabnikom navigacijskih sistemov.

Še ena zelo dobra aplikacija za navigacijo in pregledovanje kart je Locus Map.

Navodila za nakup kart PZS v Locus Map
Vir: http://www.pzs.si

Ima pregleden in prilagodljiv uporabniški vmesnik, podporo različnih zemljevidov in hitro preklapljanje med njimi (tudi v načinu brez povezave). Omogoča snemanje sledi in tudi pregled v živo s statistiko, načrtovanje poti ter risanje po zemljevidih. Locus Map je prva aplikacija, ki omogoča legalno rabo planinskih kart Planinske zveze Slovenije. Zemljevidi Planinske zveze Slovenije so najuporabnejši pripomoček za obiskovalce gora. Podrobno prikazujejo planinske poti, koče, stezice, naravne in kulturne znamenitosti, turistično infrastrukturo in vse drugo, kar je potrebno za gibanje v naravi. Podatke s terena stalno posodabljajo prostovoljci slovenskih planinskih društev. V aplikaciji Locus Map so v merilu 1 : 25.000 na voljo zemljevidi: Bohinj, Triglav, Stol, Jalovec in Mangart, Grintovci in Krnsko pogorje, v merilu 1 : 50.000 pa Triglavski narodni park, Karavanke – osrednji del in Kamniško-Savinjske Alpe.

V aplikaciji Locus Map slovenske planinske zemljevide najdete v Locus Store pod zavihkom Europe > Slovenia > PZS Slovenia. Namestitev je standardna, kot v primeru drugih načinov prenosa brez povezave. Zemljevid, ki ste ga kupili, lahko brezplačno prenesete iz Locus Store za eno leto. Nato priporočajo, da si na svojem računalniku ali Dropboxu ustvarite varnostno kopijo zemljevida z mobilnega telefona ali tabličnega računalnika. Kupljeni zemljevid lahko s svojim računom Locus Store uporabljate na kateri koli napravi z aplikacijo Locus. Zemljevid lahko kupite z Locusovimi žetoni, cena posameznega zemljevida za pametni telefon, ki obsega polovico tiskanega zemljevida, je 175 žetonov, kar je približno 2 evra.

Primer kartografskih podlag v Locus Map
Vir: http://www.pzs.si

Locus Map poleg navigacije na pametnem telefonu omogoča tudi povezavo s pametnimi urami in neposredno nalaganje kartografije, prenašanje sledi, točk …

Ena od zelo razširjenih vsestranskih aplikacij je zagotovo ViewRanger, ki je na voljo brezplačno, ponuja pa tudi plačljive vsebine. Uporabniki lahko prenesemo brezplačne zemljevide in poti za navigacijo brez spletne povezave. Aplikacija ponuja odlično funkcijo skyline, ki nam s pomočjo kamere in satelitov na zaslonu označi in poimenuje vrhove v okolici. Z njeno pomočjo lahko dostopamo do javno objavljenih sledi, kar nam pride prav, če predhodno nismo načrtovali izleta, pa bi radi raziskali okolico.

Omeniti je treba tudi aplikacijo Avenza Maps, ki deluje tako na Androidu kot Applovem operacijskem sistemu. Aplikacija je brezplačna z določenimi količinskimi omejitvami (število rabe kart), z doplačilom pa je uporaba neomejena. Avenza Maps ima že prednaloženo kartografijo 1 : 5000 za celotno območje Slovenije, njena prednost pa je tudi možnost uporabe geolociranih PDF-kartografskih podlag.

Ozi Explorer CE je aplikacija z najdaljšim stažem, ki pa jo je že nekoliko načel zob časa. Omenjamo jo z razlogom, ker zanjo na spletnih straneh najdemo največ kartografskih podlag, ki pridejo prav predvsem avanturistom, ki iščejo skrite kotičke našega planeta.
In ker vsak zaključek potrebuje višnjo na vrhu smetane, vsekakor ne smemo mimo aplikacije Outdooractive. Zakaj? O tem se bomo razpisali v jesenskem času, ko se bodo obarvali listi na drevesih in zlato ožareli zadnji macesni proti vrhu gora.

Ker pa ljubitelji planin nismo obuti samo v gojzarje, ampak se vozimo tudi s kolesi, je za nekatere zagotovo zelo uporabna aplikacija Ride With GPS, ki poleg navigacije po poti in analize sledi omogoča tudi povezljivost z različnimi zunanjimi pripomočki, kot je npr. merilnik srčnega utripa. Tudi ta, kot mnogi drugi, znotraj aplikacije ponuja plačljive nadgradnje.

Omenimo naj še aplikacije, ki so podpora aplikacijam za navigacijo. GPS Test Plus je aplikacija, ki nam sporoča podatke o številu satelitov, povezanih z navigacijskim sistemom, hkrati pa nam ves čas sporoča koordinate stojne točke v enem izmed koordinatnih sistemov (najpogostejša sta UTM in WGS84). Dobrodošel pripomoček v sami aplikaciji je tudi elektronski kompas, ki pa v nobenem primeru ne sme biti zamenjava za klasičnega.

Zanimiva aplikacija je tudi Custom Maps, ki nam omogoča, da s fotoaparatom na telefonu zajamemo JPG-fotografijo, jo umerimo in si na ta način hitro naredimo uporabniško karto območja. In tukaj je še CoordTransform, ki zna namesto nas preračunavati vrednosti med različnimi koordinatnimi sistemi.

  1. Ortofotografska podlaga v aplikaciji Orux Maps odkrije še tako skrite kotičke našega planeta in omogoča natančno načrtovanje poti.
  2. View Ranger je aplikacija iz anglosaškega okolja in je zanimiva predvsem zato, ker lahko delimo svoje sledi z drugimi uporabniki (podobno kot kolesarska aplikacija Strava).
  3. Avenza Maps deluje tudi v okolju iOS X in omogoča uporabo geolociranih PDF – podlag.

Vreme

V domačem okolju navadno nimamo težav z vremensko napovedjo, a kljub temu nas včasih lahko presenetijo dež, naliv ali nevihta. Tako kot za vsa druga področja obstaja cela vrsta aplikacij, povezanih z vremenom. Nekatere ga napovedujejo, druge prikazujejo, tretje nas opozarjajo.

Vremensko napoved za Slovenijo nam podaja aplikacija Vreme Slovenija (avtor Matjaž Lenhart), ki zajema podatke z uradne strani ARSO. Postreže nam s splošno tekstovno vremensko napovedjo, slikovno vremensko napovedjo padavin, radarsko sliko padavin, satelitsko sliko oblačnosti in še čim. Vse navedene podatke z dodano radarsko sliko padavin in mnogimi drugimi informacijami nam postreže aplikacija Dež. Na kratko: je nadomestek brskanja po spletni strani ARSO.

Kljub vsem napovedim pa nas dež lahko preseneti zaradi lokalnih vremenskih pojavov ali spremembe premikanja vremenske fronte. Aplikacija Alarm za dež nas s podatki, zajetimi na radarski sliki, opozarja na bližajoči se dež. Osnovne funkcije so na voljo brezplačno, naprednejše pa je treba kupiti.

Ker ne planinarimo samo v Sloveniji, nas zanima tudi vreme zunaj meja. Norveška aplikacija Yr nudi vremensko napoved za izbrani kraj, prikaže pa jo slikovno, tabelarično ali grafično – tudi za Slovenijo. Je zelo preprosta za uporabo in seveda brezplačna.

Za širšo vremensko sliko, prikazano na zemljevidu, priporočava aplikacijo Windy. Za izbrano področje nam na zemljevidu prikaže različne podatke v grafični obliki: veter, padavine, temperaturo, oblake, vlažnost, vidljivost in še mnogo drugih. Slikovito in preprosto za uporabo.

Sicer ni ravno pravi letni čas, ampak bi vseeno rada izpostavila eno od aplikacij za zimske dni, to je SnowSafe. Aplikacija je nepogrešljiva za vse, ki preživljate čas v zasneženih gorah, in je idealna za turne smučarje, saj uporabniku pomaga pri določanju plazovne nevarnosti. Omogoča dostop do plazovnih biltenov in vremenske napovedi, in sicer tudi ob slabi pokritosti z omrežjem in s slabo spletno povezavo. Trenutno pokrita področja: Slovenija, Avstrija, Južna Tirolska, Benečija, Nemčija, Slovaška, Češka, Norveška.

Vodniki

Planinski, plezalni, gorskokolesarski, turnosmučarski in še kakšni vodniki v elektronski obliki obstajajo že nekaj časa. Prej so bili to skenirani papirnati vodniki, shranjeni v elektronski obliki, pozneje so nastajale različne spletne strani z opisi poti in smeri, zdaj smo na stopnji aplikacij. Nekatere so samostojne, druge povezane z različnimi organizacijami ali spletnimi stranmi. Njihov nabor je velik, uporabnost pa navadno določa število vnesenih podatkov za iskano področje. Nekatere aplikacije, ki vključujejo podatke o poteh, so hkrati tudi pripomoček za navigacijo.

Izpostavil bi zanimivo serijo aplikacij, ki so vir informacij za pohodnike, plezalce, turne smučarje, gorske kolesarje in tekače – Project (Recreational Equipment, Inc): Mountain Project, Hiking Pro¬ject, MTB Project, Powder Project in Trail Run Project.

Edina pomanjkljivost je v premajhni razširjenosti baze podatkov – žal Slovenija za zdaj še ni v zadostni meri vključena vanjo.

Za področje Alp sta uporabni Bergfex Touren & GPS Tracking in Bergfex/Ski Lite, ki sta vir mnogih informacij za planinarjenje in smučanje. Mednarodno razširjen vodniček po plezališčih je med drugim Rockfax, žal pa le za operacijski sistem iOS.

Poleg navedenih lahko najdemo še recimo slovensko verzijo izletniškega vodnička Slovenia Trails in slovensko delno brezplačno verzijo plezalnega vodnička ClimbFinder. Med slovenskimi izdelki boste našli tudi aplikacijo Planinc, ki omogoča zelo preprosto beleženje osvojenih vrhov v digitalno planinsko knjižico. Aplikacija nam prikaže tudi najbližje vrhove glede na trenutno lokacijo in še kaj.

Naj omeniva še aplikacijo Geocaching, ki je namenjena iskanju geozakladov v naravi. Geolov je sodobna igra, t. i. lov za zakladom, pri čemer uporabniki skrivajo škatlice z vpisnim dnevnikom različnih dimenzij in oblik v naravi (običajno pri kakšni naravni ali kulturni znamenitosti), nato pa objavijo GPS-koordinate, da jih lahko najdejo drugi lovci na zaklade. K objavi “zaklada” spada tudi opis znamenitosti. Ravno zaradi teh opisov uvrščam aplikacijo med vodnike. Kot pravi eden od iskalcev geozakladov, je to “brezplačni turistični vodnik na steroidih”. In res je tako, če ga le znate uporabiti v tem smislu.

Usposabljanje

Planinstvo niso samo čevlji na nogah in hoja v breg, potrebno je tudi usposabljanje. Možnosti so velike, odvisno, kaj vas zanima – vozli, gorske rože, postopki prve pomoči, nasveti pri pakiranju opreme ali prehrana … Če se malo potrudite, boste zagotovo našli uporabno želeno aplikacijo.

Klic na pomoč

Kar nekaj aplikacij ponuja različne storitve lociranja, klicanja in obveščanja v primeru nesreče (klic v sili). Če se držite pravila, da v gore ne hodite sami, tega skoraj ne boste potrebovali, ampak vseeno ni slabo preveriti, kaj bi vam prišlo prav v primeru nepričako¬vane situacije na planinski turi.

Aplikacija Lost Rescue je plod slovenskega razvoja in z enim klikom omogoča, da svojo lokacijo sporočimo nekomu od domačih ali pa kar na številko 112. Podatek se prenese v obliki kratkega sporočila, kar je velika prednost v gorah, saj se ta pošlje po omrežju GSM in zanj ni potreben prenos podatkov. V nastavitvah aplikacije je možno nastaviti, da se lokacija posreduje šele po desetih sekundah, kar je velika prednost, saj se v tem času dobi najboljši satelitski sprejem in je posredovana stojna točka natančnejša, kar je v primeru nesreče pomemben podatek za gorske reševalce. Opozarjamo le, da je zloraba številke 112 kazniva.

Po izkušnjah gorskih reševalcev pa se velikokrat pripeti, da kljub številnim aplikacijam na mobilnem telefonu v nesreči ljudje ne znajo niti povedati, kje so. Zgodilo se je že, da so jih reševalci locirali po fotografiji, ki so jo objavili na družabnem omrežju in je ta imela med t. i. meta podatki shranjen tudi podatek o lokaciji. Da pa je stvar enostavnejša, je URSZR s podjetjem XLab razvila aplikacijo Smart Locator, ki jo uporabljajo le regijski centri in s pomočjo katere lahko gorski reševalci določijo lokacijo posameznika na daljavo.

Kako poteka?

Ob nesreči pokličete na pomoč. Operater na regijskem centru 112 vas bo povprašal med drugim tudi o vašem položaju. “Glb …, pojma nimam kje sem” in še pred nekaj leti bi v tem primeru bila poleg vseh omenjenih aplikacij uporabna tudi aplikacija za glasbo, s pomočjo katere si bi krajšali čas do prihoda gorskih reševalcev, ki vas bi morali najprej poiskati, seveda ob predpostavki, da niste hudo poškodovani.

Primer sporočila, ko iz centra 112 skušajo določiti našo lokacijo z aplikacijo Smart Locator. Sporočilo je lahko v več jezikih. Zajem zaslona: Matjaž Šerkezi

Tako pa s centra 112 na vaš telefon pošljejo kratko sporočilo, ki je lahko tudi v različnih jezikih. S klikom na povezavo se strinjate, da vam lahko s telefona poberejo podatke o vaši lokaciji in s tem gorskim reševalcem podajo informacijo, kje sploh ste.

Znanje uporabe aplikacij v sožitju s klasično orientacijo je za gorske reševalce osnova za orientacijo v najtežjih razmerah. Zagovorniki zgolj digitalne tehnologije so v takšnih razmerah precej omejeni. Planinska karta in kompas morata (!) biti v vsakem nahrbtniku. Pamet pa (tudi) v glavi, ne le v telefonu. Foto: Matjaž Šerkezi

Zaključek

Kot ste verjetno že ugotovili, je nabor digitalnih možnosti precej velik. Katero aplikacijo uporabljati? Preizkusite tisto, ki se vam zdi uporabna, in ugotovili boste, katera je narejena po vašem okusu. Ne pozabite pa, da vsa tehnologija lahko tudi odpove, se pokvari ali pa se preprosto izprazni baterija (ravno v času pisanja članka mi je kar na lepem odpovedal telefon – naključje?). Toplo priporočava uporabo dodatnega vira energije (baterija, power bank), saj je poraba energije mobilnega telefona ob vklopljenem GPS, prenosu podatkov ter osvetlitvi ekrana precej povečana. In na koncu ne pozabite občasno uporabiti planinske karte in kompasa ter povaditi osnov klasične orientacije, saj nikoli ne veste, kdaj vam pride prav.

Avtorja članka: Aleš Hočevar in Matjaž Šerkezi

Članek je bil objavljen v Planinska zveza Slovenije: Planinski vestnik, letnik 2018, št. 7-8, str. 66-70
Avtor naslovne fotografije: Aleš Hočevar

Anatomija nekega iskanja ali ponovno iskanje že najdenega – (v eni minuti s sistemom sarOS™)

Matjaž Šerkezi: S sistemom sarOS, ki je nastal z izkušnjami gorskih reševalcev in je namenjen iskalno-reševalnim intervencijam, se je naredila simulacija iskalne intervencije za pogrešanim na Krvavcu. S tem so se preverili dinamika programa, njegove pomanjkljivosti in smernice za nadaljnji razvoj. Sistem sarOS je z določenimi dopolnili zrel za uporabo v iskalno-reševalnih intervencijah v celotnem sistemu zaščite in reševanja in je trenutno edino efektivno orodje v slovenskem prostoru, ki za svoje delovanje ne potrebuje zunanje podpore kot so: odvisnost od internet povezave, delo v brskalniku, shranjevanje podatkov v realnem času, zunanje periferije …

Na osnovi prvih uradnih podatkov (pogrešana oseba je mrtva najdena na nadmorski višini približno 1.000 metrov med Krvavcem in naseljem Kokra), je bila v eni minuti “ponovno” določena lokacija najdenega z uporabo orodij in podatkov sistema sarOS™. Izkazala se je za povsem točno.

Zemljevid kaže, da gre za naselje Spodnja Kokra, vendar naselje Spodnja Kokra uradno več ne obstaja. Občina Preddvor ima 14 naselij. Kokra je eno od njih.
Iskanje po plastnici 1.000 m ne razkrije ničesar. Rdeča oznaka ponazarja uradno plastnico 1.000 m. 
Pregled uradnega lidarja (pixel 1 m) daje nekaj slutiti, vendar vidimo zavajajočo “izboklino”.
Specialno obdelan oblak lidar točk po metodi SVF pa razkrije veliko kontrastnih podrobnosti in ne zavaja s senčenji. Zelo dobro vidimo, da na strmem terenu obstaja cel kup slepih krakov gozdnih poti. Vendar se le eden, po gori navzdol (sredina slike), konča v črnem območju. To pomeni, da je tam teren zelo strm.

In še povečava.

Orodje za analizo profilov sarOS™ (točke digitalnega modela reliefa na 1 m in z višinsko natančnostjo 25 cm) dajo dobro indikacijo mesta nezgode.
Kot vidimo, lidar SVF lepo pokaže kar nekaj slepih krakov kjer lahko zaidemo ob spustu v dolino Kokre. Označen je daleč najbolj izrazit. Njegov zaključek obdan s črnim “sijajem”. To pomeni, da je tam teren zelo strm. Dober kandidat za iskalno akcijo. Neprekinjena uradna rumena plastnica predstavlja višino 1.000 m.
Mesto predvidene nezgode (padec v globino) in uradna lega najdene osebe (razdalja je 28 m). Po hudem padcu v globino se je verjetno še nekaj časa kotalila.

Dodatne analize na osnovi fotografij iz helikopterja

Na osnovi fotografij posnetih iz helikopterja (fotoaparat visoke ločljivost Haselblad, 8000×3328 pikslov), je bilo mogoče narediti še vizualno analizo.

Leva slika prikazuje močno povečan in približno rotiran lidar SVF podatek. Rotiran je tako, da se približno sklada s fotografijo. Prikazuje mesto, kjer so ponesrečenca po neizraziti vlaki prinesli do avtomobila.
Slika na levi kaže slepi krak, po katerem je ponesrečenec hodil tik pred padcem v globino. Ker je na fotografiji desno (prihod v točko razcepa poti) odrezan, je tako narejeno tudi na lidarju levo. 

V drugem sporočilu PU je bilo rečeno, da so ponesrečenca po neizraziti gozdni vlaki od mesta nezgode prenesli do vozila. Sled vlake na lidarju (sredina slike v spodnji tretjini) je dobro vidna. Na uradnem lidarju je praktično nevidna.

Ortofoto posnetek ničesar ne razkrije, temveč samo potrdi,kar smo že ugotovili. Aero snemanje je bilo narejeno v času bujne vegetacije. Škoda, ker gre pretežno za listavce, ki jeseni razkrijejo strukturo tal, ko listje odpade.
Še ena fotografija, tokrat zarotirana v približni smeri lidarja. Skladnost v detajlih med sistemom sarOS™ in fotografijo je popolna.
Topografski zemljevid 1:5.000 ima vrisan skalni skok, kjer se je zgodila nesreča. Občudovanja vredna natančnost ex YU geodetov.

Še pogled v sarOS™. Profil od ocenjene točke padca v globino do točke najdbe.

Padec je meril 43 metrov. Uradno je bilo sporočeno, da je oseba padla 20 metrov globoko. Na profilu je dejansko vidna skalna polica na 20. metrih globine. Graf (ločljivost na 1 m) prikazuje pravilno razmerje X in Y(višina).

Sklep

Prikazana metoda sklepanja pokaže, da je na osnovi znanih informacij z uporabo  sistema sarOS™mogoče predpostavljati precej več, kot brez njega.  V danem primeru se je izkazalo, da nobena uradna podlaga za vizualizacijo prostora (ortofoto, topografski zemljevidi, temeljni topografski načrti ali uraden lidar) ne omogočajo tega, kar omogoča lidar SVF v sarOS™u.

Pri “enominutnem sklepanju” ni bilo na voljo nobene dodatne informacije, ki se sicer stekajo v nadzorni center iskalne akcije. Zagotovo jih je bilo kar precej.

Iz vsega povedenega sledi, da bi bilo smiselno z uporabo sistema sarOS™ preigrati uspešno zaključene iskalne akcije in izluščiti informacije, ki so bodisi vodile k (začasnem) neuspehu (v našem primeru: ko se je preiskovalo južna pobočja Krvavca), bodisi k uspehu (v našem primeru: iskanje proti dolini reke Kokre). Tako zbrani in urejeni podatki bi bili dragocen pripomoček pri ustvarjanju vzorca razmišljanja pri vseh naslednjih iskalnih akcijah. Vsaka uspešno izvedena iskalna akcija pomeni nov kamenček v mozaiku spoznanj o najdenem. Prav na teh principih temelji AI (umetna inteligenca). Ni posebnega razloga, da iskalne operacije ne bi bile deležne vsaj delčka konceptov AI. Potrebno pa je seveda imeti podatke za nazaj. Očitno je nastopil čas, ko bo potrebno izdelovati v mnogočem dopolnjena poročila o uspešno izvedenih iskalnih akcijah (štetje ur, kilometrov in ljudi ne zadošča več). Glavni poudarki morajo biti: katere informacije in odločitve so nas vodile (ali pa bi lahko vodile) k uspehu iskalne akcije in katere so nas (ali pa bi nas lahko) od tega odvračale.

Ne gre za iskanje napak temveč za iskanje vzorcev.

Pri iskalnih akcijah napak ni, razen v primeru, če je bila podana “zavestno lažna informacija”, ki odvrača iskalce od iskanega. Gre za napako tistega, ki je informacijo ustvaril. Tisti, ki ji je v dobri veri verjel in sklepal naprej, pa ni naredil napake.

Dušan Peček, SAR-IT specialist

24. novembra se pričenja 10. Zimska liga k sv. Primožu

V soboto (24. 11. 2018) se bo začela že 10. zimska liga na Sv. Primoža, pod okriljem Kluba gorskih tekačev Papež.

Dobimo se ob 9. uri na Vegradu od kjer bomo vsak po svojih močeh tekli do cerkve Sv. Primoža.

… in tako bo naslednjih petnajst sobot ponovno v znamenju švica, boja, smeha, mraza, preklinjanja klancev in sreče na vrhu. Vabljeni vsi ligaši, da se znova srečamo in “prepucamo” naše mehove, zbistrimo glave in se predvsem družimo.

Začetek lige (1. vzpon): 24. 11. 2018
Število vzponov: 15
Zadnji vzpon (15. vzpon): 2. 3. 2019
Start: vsako soboto (od 24. 11. 2018 do 2. 3. 2019) ob 9. uri izpred doma na Vegradu.

10. zimska liga k Sv. Primožu bo tudi letos popestrena s tematskimi vsebinami:

Datum Aktivnost
24.11.2018 Otvoritev lige – FRITID Lab – športna prehrana ali kako se napolniti z energijo.
01.12.2018 2. izvedba 10. zimske lige – Miklavževa sobota.
08.12.2018 3. izvedba 10. zimske lige.
15.12.2018 »Štumf« liga (tek v nogavicah, po želji bosi …) na Sv.Primoža.
22.12.2018 Dobrodelna zimska liga – Lions klub Kamnik.
29.12.2018 2. FRITID dogodek – podelitev športnih majic naključnim (žrebanje) udeležencem 10. zimske lige Sv. Primož.
05.01.2019 7. izvedba 10. zimske lige.
12.01.2019 Nočna izvedba 10. zimske lige Sv. Primož.
19.01.2019 9. izvedba 10. zimske lige.
26.01.2019 10. izvedba 10. zimske lige.
02.02.2019 11. izvedba 10. zimske lige.
09.02.2019 Kulturno obarvana 10. zimska liga Sv. Primož (vodja Mira Papež).
16.02.2019 13. izvedba 10. zimske lige.
23.02.2019 14. izvedba 10. zimske lige.
02.03.2019 Zaključek 10. zimske lige na Sv. Primožu – tek trojk, peka šmorna in proteinskih FRITID vaflov, podelitev priznanj.

Pravila:

  • Lahko hodite oz. tečete od Vegrada k Primožu po cesti naokoli, brez bližnjic. Čas si meri vsak sam. Štart je skupinski. Izjeme so otroci in starejši, ki hodijo in lahko štartajo pol ure prej. Štart po 9. uri se ne šteje. (Fair play velja!)
  • V okrepčevalnici Pri Petru bo knjiga, kamor boste vpisali svoj čas – le-ta bo na voljo od 9. do 10:30. ure (za rezultate skrbi Igor Alpner). Kasnejši vpisi v knjigo niso možni. Prav tako se ne štejejo časi izven določenega datuma in časa.
  • Za končni rezultat se upošteva povprečje najboljših 10 vzponov. Tek trojk se v povprečje ne šteje.

Razglasitev rezultatov bo na zadnji izvedbi 10. zimske lige.

  • Vsi otroci, ki bodo sodelovali na sedmih (7) izvedbah zimske lige bodo prejeli medaljo 10. zimska liga Sv. Primož in praktično nagrado.
  • Pokale prejmejo (udeležba na desetih (10) izvedbah 10. Zimske lige Sv. Primož):
    • Dekleta mlajša (letnik 2008 in mlajši).
    • Dekleta starejša (2004 do vključno 2007).
    • Fantje mlajši (letnik 2008 in mlajši).
    • Fantje starejši (2004 do vključno 2007).
    • Ženske (prehodni pokal).
    • Moški (prehodni pokal).
  • Posebne kategorije (udeležba na sedmih (7) izvedbah 10. Zimske lige Sv. Primož):
    • Tekač prav posebne sorte (šport invalidov).
    • Tekaška korenina (najstarejši udeleženec zimske lige).
    • Cici-polžek tekač (najmlajši udeleženec zimske lige).
  • Športno srce (pokal se podeli za udeležbo na vseh izvedbah 10. zimske lige in po presoji organizacijskega odbora).

Organizacijski odbor lige si pridržuje pravico spremembe oz. zamika štarta ob predhodni najavi.

Vse dodatne informacije na FB profilu Zimska liga Sveti Primož nad Kamnikom in Tekaškem forumu.

Vabljeni!

Za organizacijski odbor Matjaž Šerkezi.

KGT Papež in organizacijski odbor.

Sponzorji 10. zimske lige Sv. Primož: 

logopapez-1462349273 Papež Potokar Nina s.p., Avtoličarstvo – Avtokleparstvo Papež

Avtoličarstvo in avtokleparstvo Papež je družinsko podjetje s tradicijo, ustanovljeno leta 1986, s sedežem na Podjelšah – Kamnik. Glavna storitvena dejavnost so avtoličarske in avtokleparske storitve za vse znamke osebnih, tovornih kot tudi motornih in gradbenih vozil.

logo_2 Podjetje FRITID (www.fritid.si) je slovensko podjetje, ki vstopa v segment športne prehrane in artiklov za prosti čas z vodilom: zdravo, preprosto in učinkovito.
Peter Uršič – Okrepčevalnica Sv. Primož.

Mizarstvo Golob, Darko Golob, s.p.

 

Jesenska pripoved …

Zrem v prazen list in sploh ne vem, kje in kako bi začel … Poslušam tik-takanje ure, sprehodim se skozi “bajto”, odpiram vrata. Vsaka soba ima svojo zgodbo, vsak predmet svoj pomen, vonj domačnosti … Še včeraj smo skupaj postavljali novoletno jelko in se prepirali, ker sva s Katjo na skrivaj kradla bombone. Tisto pričakovanje kaj bo v modri skledi, nastavljeni na stopnicah, ko sva vsake pet minut bosonoga preverjala, ali je Miklavž že kaj prinesel. Z neba pa so padale snežno bele snežinke.

Moj zvedavi nos ti je vedno sledil. V mojih očeh si bil vzornik. Vse si znal popraviti, menjal si žarnice v televizorjih, po celi Koroški si popravljal pralne stroje, na oranžni Škodi, tisti, ki je imela motor zadaj, si sam naredil elektronski vžig. Se spomniš, ko sem te enkrat rešil, ko si po nesreči odvil vijak za gorivo in se je ta odkotalil izpod avta?! Pol ure si držal prst v rezervoar, da gorivo ni steklo in me klical. Veš, ata, bil si pogumen, ko si popravljal elektriko in je ogenj šel iz vtičnice; sam sem pa od strahu ležal pod mizo in te opazoval. Hvala ti, ker si me naučil, da sem lahko svojim otrokom sam naredil sobo, da znam popraviti elektriko, nažagati drva, zmešati malto …

20181006_011506

S tabo se človek ni mogel skregati. Vedno si bil miren, preudaren, pogumen … Ja, saj vem, kako je biti kozorog, poznam enega takšnega.

20150815_090108

S Katjo sva komaj čakala naše planinske pohode, ki so od zgodnje mladosti bila stalnica našega dopustovanja. V gorah smo se počutili domače, morje pa … Ja, morje. A smo bili trikrat vsega skupaj?! Tam nekje. Enkrat z avtobusom v Portorožu, ko sem ugotovil, da se v tako velikem grabnu že ne bom kopal. No, najbolj mi je v spominu ostal Rab in naša “101”. Bil si nervozen, ker je škripal ležaj, ko smo se v koloni spuščali po klancu. Samo ležaj ne bi smel cviliti, kadar stojimo, si ugotovil nekoliko kasneje. No, še sreča za škržate.

20181011_125405

… in gore?! Te so bile resnično naš dom. Vsak konec tedna, vsak prosti čas. Spanje v planinskih kočah, igranje kart z bratrancema. Zame je skrbela mama, ti pa si bil šef za Katjo, ki je v eni roki nosila oranžnega plišastega zajčka, v drugi pa kamenčke, ki jih je za srečo metala v prepad in kar se je naučila od bratrance Igorja. Sedaj te razumem, ko spremljam svoje otroke, še posebej Jožana, ki je podobnega kalibra kot Katja in bi potreboval še tretjo roko, s katero bi se držal za jeklenico.

20181011_115314

Za prvega maja se prebudimo na Ribniški koči. “Uuuuu, glej ata, sneg je padel, cel meter ga je.” Pa ko ga bi vsaj res bilo samo cel meter. Tri ure si skupaj s sestrinim možem Jožanom gazil do Partizanke, medtem ko sta mama in Zora iskali markacije na drevesih. Mi štirje, Katja, Uroš in Igor, pa smo racali zadaj in se metali v zamete. Oooo, sedaj vem, da te je skrbelo za nas in tega nisi pokazal, bil si pogumen in tvoj pogum nam je dal varnost. Hvala, ker si me naučil preudarnosti, odgovornosti, mirnosti in kako biti pogumen in hvala, ker si mi skupaj z mamo pokazal svet gora, svet za Bogove in Izbrance.

20181011_132140

Ne bo te več pred hišo, ko se bomo pripeljali s tvojimi vnuki, ki te obožujejo – Medeja, Maruša Tereza, Joža in Gašper. Na obledeli fotografiji ste lansko jesen pekli kostanj. Ponosno sediš v njihovi sredini, iz otroških oči pa veje ponos, kot je vel takrat pri meni, ko sem ležal pod mizo in te občudoval pri popravilu elektrike. Tvoja Uršlja Gora se bo kmalu obarvala v barve jeseni in macesni bodo zlato zažareli, a tebe ne bo tam.

fb_img_1538774713598

V petek, ko si se poslovil, sem v zvezdni noči sedel pri križu na Uršlji Gori. Veter mi je božal lica in sušil solze, utišal je moje krike in bil je topel, grel me je. Ata, vem, da si to bil ti. Vem, da te je vedno skrbelo za naju s Katjo in sedaj za tvoje štiri male.

img_20181006_185659_061

Veš s Tinkaro jim vedno govoriva – imejte se radi, spoštujte se, bodite pogumni, v svetu držite skupaj, poglejte se v oči in bodite iskreni, pomagajte … pred spanjem si dajte roko in začutite, da ste tukaj … Sveče, cvetje, jokanje na grobu vsega tega ne bo povrnilo.

20181011_132004

Ko sem v jutro sestopal z Gore, mi je topel veter igrivo zmršil lase in nekaj prišepnil na uho. Glavo sem obrnil v nebo, ki je bilo odeto v škrlat. Ah, ti moj ata. Srečno tam gor, saj vem, moraš iti. Poišči naše in pozdravi jih.

img_20180926_070812_235

Ne jokati. Ata si tega ne bi želel in ga bi skrbelo. Mama, saj veš, kakšen bučko je bil. Bodi močna, mi smo s tabo in tvoji.

1000626

Deroča voda sčasoma obrusi še tako oster kamen, ki postane lep, gladek monolit. Bolečina je oster kamen. Čas je deroča voda …

img_20180605_223206_514

Poglejte se, podajte si roko in imejte se radi. Ata, moj si.

rajko

(V spomin mojemu atanu, Rajku 1957-2018)

Tri najlepše planinske poti Matjaža Šerkezija

Dnevnik, 3. 9. 2018, str. 20: Matjaž Šerkezi (na fotografiji) je alpinistični inštruktor, ki nas poleti in pozimi po medijih svari pred nespametnim planinarjenjem in iz leta v leto javno ponavlja nasvete za varen obisk gora. Kot aktiven član GRS Kamnik preživi marsikatero prosto uro v prostovoljnem reševanju tistih, ki hoje po gorah ne jemljejo dovolj resno. »Na vprašanje, katera planinska pot mi je najlepša, vedno težko odgovorim, « pravi Matjaž Šerkezi. »Sam pot vedno povezujem z doživljaji, z ljudmi okrog sebe, s trenutki, ki mi jih ponudi narava … Kot gorskemu reševalcu pa mi je pot vse prevečkrat povezana z nesrečami in z leti čedalje pogosteje ostajajo spomini tudi na te posamezne dogodke, včasih srečne, drugič žalostne, « pravi kamniški alpinist.
Tole je njegov izbor:

Brana iz Kamniške Bistrice
Če se iz Kamnika ozremo proti Kamniškim planinam, najprej zagledamo izrazito sedlo, ki se mogočno postavlja nad Kamniško Bistrico in ločuje Gorenjce od Štajercev – Jermanova vrata ali Kamniško sedlo. Na desni strani ga ponosno omejuje Planjava (2392 m), na levi pa nekoliko nižja Brana (2253 m). Na Kamniško sedlo se večkrat povzpnem iz Kamniške Bistrice, saj je to moja priljubljena večerna tekaška tura. Ponavadi pot zaključim na Kamniškem sedlu, kjer stoji planinska koča in kjer nas oskrbnik Simon vedno razvaja z dobrim zavitkom ali palačinkami. Večkrat pa me noge ponesejo na Brano, do koder je od koče uro hoda.

Za vzpon svetujem dobre planinske čevlje, nič narobe ne bo, če na glavo poveznemo čelado. Vrh ponudi čudovit razgled proti Logarski dolini in na drugi strani proti Gorenjski ter odpre vesolje idej za poletne planinske ture. Pri sestopu se držite markacij, sploh v megli, saj se pot z rame skrivnostno izlije na desno čez greben proti Kamniškemu sedlu. Ko se vrnete v dolino, se oglasite Pri Jurju, kjer vas bo Marjan razvajal z odličnim alpskim zrezkom, za Firštov golaž pa je pravi naslov sosednji Dom v Kamniški Bistrici.

Prečenje grebena Zeleniških špic
Alpinistična tura za sladokusce in začetnike v alpinizmu pod vodstvom alpinističnega inštruktorja ali gorskega vodnika, ki jo vse prevečkrat zlorabijo kot »preprosto« in »lahko«. Izhodišče ture je Staničev vrh, na katerega se povzpnemo iz Kamniške Bistrice proti Jermanci in skozi Repov kot. Celoten greben je ocenjen z alpinistično oceno po lestvici UIAA – I do II, mestoma III, ne smemo pa pozabiti, da je možnih več variant in neizkušeni kaj hitro zaplezajo v spodnjo V. stopnjo. Greben poteka v smeri sever-jug in je na eni strani omejen z dolino Kamniške Bele, na drugi pa z Repovim kotom, ki v vročih poletnih mesecih ponuja prijetno osvežitev v hladnih tolmunih hudournika nad Repovim slapom. Turo zaključimo na Srebrnem sedlu, od koder lahko sestopimo po zahtevnem brezpotju v Repov kot, ali pa jo nadaljujemo proti Kamniškemu sedlu. Tura je orientacijsko zahtevna in zahteva alpinistične izkušnje ter znanje uporabe alpinistične opreme.

S kolesom čez Pohorje
Prava pustolovščina za turnokolesarske sladokusce. Izhodišče ture je železniška postaja v Dravogradu, od koder se s »cugom« odpeljete do štajerske prestolnice in s pohorsko vzpenjačo na Bellevue. Pot vas vodi po Pohorski kolesarski transverzali do Areha, kjer vas kaj hitro vase posrkajo prostrani pohorski gozdovi do slapa Šumik. Obvezen postanek pri planinski koči na Pesku, kjer vam bodo postregli z odličnimi palačinkami in drugo pohorsko kulinariko.

Sledi vzpon na Roglo in naprej proti znamenitim Lovrenškim jezerom (spoštujte naravo in ta del prehodite ob kolesu) in Ribniški koči. Sledi razgibana pot s krajšimi vzponi, ki nas pripelje do Kop, od koder vodi epski spust proti Slovenj Gradcu in po kolesarski stezi na izhodišče. Če ste v dobri kondiciji, lahko turo opravite v enem dnevu. Sam najraje nanjo povabim otroke in z njimi doživim dvodnevno robinzonsko pustolovščino. Poleg Pohorske kolesarske transverzale čez Pohorje poteka tudi del Slovenske tumokolesarske poti, ki je plod dela Planinske zveze Slovenije in Komisije za turno kolesarstvo.

In še tole: ne glede na to, ali boste planinarili, tekli ali kolesarili, pa ne pozabite na osnovno planinsko opremo v nahrbtniku. V gore se odpravite dovolj zgodaj in imejte v mislih, da ste na vrhu šele na pol poti. Gore so domovanje planinskih živali in cvetlic, mi smo le obiskovalci, zato poskrbimo, da se bodo lahko nad njihovo lepoto čudili tudi naši otroci. x gs

Test izdelkov McKinley s Planinsko zvezo Slovenije

S Planinsko zvezo Slovenije, smo za vas testirali pohodniško opremo Mckinley. Kako se je oprema obnesla na testu, pa si preberite v nadaljevanju.

Pohodne palice McKINLEY Migra 6
Vsakič posebej zavijem z očmi, ko vidim palice s “hudimi” patenti za zapenjanje. Sam sem namreč pristaš zložljivih palic s fiksno dolžino in fiksno sestavo. Razlog je predvsem varnostni vidik, saj se mi takšne palice ob obremenitvi ne morejo zložiti in povzročiti padca. Poleg tega pa me “hudi” patenti vedno spominjajo na tisto pljuvanje po gumi, da je le ta končno prijela sestavo palice ob intenzivnem vrtenju, sploh v kakšnem mrazu in ko so po nekajkratni uporabi le te že bile dodobra “zvite”.

20180520_102536

Po nekaj dnevnem preizkušanju dvodelnih palic McKINLEY Migra 6 lahko rečem, da gre za odlične pohodne palice, ki so daleč nad povprečjem in cenenimi izdelki. K srcu mi je na koncu prirasel tudi patent za zapiranje oz. nastavljanje dolžine palic, ki je enostaven in zanesljiv. Celo tako enostaven, da z njim nima težav nežnejši spol in me skrbi, da kaj kmalu ne bo potrebna več močna moška roka, ki bo prijazno priskočila na pomoč in nastavila dolžino palic. In če smo že pri dolžini, je le te moč nastaviti od 65 – 140 cm. Konica je widia in zagotavlja zanesljiv oprijem na vseh podlagah, za zaščito pa sta poleg priložena gumijasta čepka. Krpljice so enako priložene dvoje, in sicer ožje za poletne dni in širše za hojo v snegu. Zamerim jim le, ker se ne prilagajajo podlagi, kar zna biti moteče v trdem snegu. Ampak s to željo že posegamo po višjem cenovnem razredu pohodnih palic. Za oprijem služi pena, ki je prijetna za dlani in ne povzroča žuljev med členki človeku privilegiranega pincetnega prijema. Opazil sem le, da po daljšem času postane drseča zaradi potu, ki se nabira med dlanjo in peno. Dolžina pene po palici je primerna in omogoča preprijemanje palice glede na naklonino pobočja, kar še posebej pride prav pri prečenjih. Trakovi so udobni, ne žulijo okrog zapestij in se varno zapirajo. In še najpomembnejše – če sem se še tako trudil, nisem štorkljal in s tem vedno poskrbel za prijetno presenečenje: A, ti si že tukaj?!”

20180520_102419

Kratek povzetek:
+ zunanji sistem za zapiranje, ki je enostaven in zanesljiv
+ widia konica z dobrim oprijemom
+ nastavljiva dolžina od 65 do 140 cm
+ prijetna pena na ročaju palic
+ ne štorkljajo

– krpljice niso gibljive
– pena po daljši rabi začne drseti zaradi potu med peno in dlanjo

Kratka majice McKINLEY Halawa Royal
Še ena tistih plastičnih majic, ki jih danes vsi tako radi ponujajo in katere se ti lepijo na telo in poudarjajo redke “six-packe” in pogoste “vamp-packe” in ko jo po nekaj dneh intenzivne ture končno spraviš s sebe, pod njo najdeš rdečo in vneto kožo. Ja, vedno pomislim na to, ko mi nekdo prodaja majico in majica je zame en najpomembnejši del planinske opreme, ki mi daje prijeten občutek in dobro razpoloženje na turi.

20180520_103935

Na test sem dobil kratko majico McKINLEY Halawa Royal v modri barvi, ker na moje veselje ni bilo prave konfekcijske številke v rdeči barvi. Majica je bila že na otip prijetna, in ko sem preveril sestavo, sem ugotovil, da je iz 100 % Merino volne. Odlično se obnese ob vročih dnevih in v hudih nalivih, saj se hitro suši, se ne lepi na telo, in ko je mokra, ni hladna. Najpomembnejše pa je, da po večih urah rabe, ne začne smrdeti. Smrdeti ne začne niti po tednu dni rabe in ob vsakodnevni dejavnosti z intenzivnim potenjem. No, slednje je bilo preizkušeno izključno za ta test. Všeč mi je tudi, ker nima deklaracije všite za vratom in ti potem tisti “listki” ne štrlijo izza majice, oz. ko se jih odločiš odrezati, so potem odličen vir raznih žuljev za predelom vratu. V predelu za vratom ima tudi všit silikonski trak, ki je prijeten za kožo in ščiti le tega pred dodatnimi žulji, še posebej v primeru nošnje nahrbtnika. Majica se ne krotoviči, ko je dodatno obremenjena z nahrbtnikom in s svojo primerno dolžino ostane na mestu, tudi če se sklonimo.

Kratek povzetek:
+ 100 % Merino volna
+ ne smrdi tudi po daljšem času intenzivne rabe
+ koži prijetna, se ne lepi na telo
+ UV zaščita

– barve (želel si bi več barv)

Kratke pohodne hlače McKINLEY Stamford
Hlače so me preprosto navdušile, saj sem z njimi tekel del 106 km Ultra trail Vipava. Sestavljene so iz 91 % Poliestra in 9 % Elastena. Izredno lahke, udobne, ravno prav elastične, hitro se sušijo. Pas je širok in se dobro oprime telesa in preprečuje, da bi jih med aktivnostjo izgubili. Tudi med intenzivnim sklonom ostanejo na mestu in nas ne spravijo v zadrego, še posebej če smo v luči opazovalca in kdo pred nas pomoli svojo kosmato zadnjo plat. V kombinaciji s kolesarsko podloženimi spodnjicami, so primerne tudi za na MTB kolo. Na vsaki strani imajo žep z zadrgo, zapnemo jih z zadrgo in plastičnim gumbom, ki je zaščiten na notranji strani. Dodaten pas ali naramnice zaradi kakovostnega patenta niso potrebne, razen če nam tega ne narekuje trenutna planinska moda. Ob kombinaciji nošnje z nahrbtnikom se ne krotovičijo in ostajajo na mestu. Skratka, “narejene” – za tek, hojo, planinarjenje, kolo … in končno ene izmed hlač, ki jih ne “vleče” v “rit”.

20180520_114210

Kratek povzetek:
+ UPF50 sončna zaščita
+ lahke (165 gr.)
+ udoben in širok pas z odličnim oprijemom
+ hitro se sušijo
+ odsevniki za vidljivost v temi

Nahrbtnik McKinley Katmai Ct 40 + 8 Vario
Med planinci še vedno kroži duh, da mora biti nahrbtnik čim večji, robusten, s čim več žepi, trakovi … Slednje vse drži, če imamo željo po nositi veliko in težko, večinoma nepotrebne stvari. Nikoli ne bom pozabil ene od svojih otroških tur, ko sem šel s stricem na Uršljo Goro. Že dva dni prej sva pakirala nahrbtnik in na koncu je tehtal skoraj 18 kg, bistveno več kot na vseh mojih plezalnih turah. V njem pa sta bili samo hrana in pijača. No, tisti nahrbtnik sem nosil kot osel na vrh in kasneje tudi nazaj v dolino, ker je stric ugotovil, da je hrana v planinski koči odlična in sva potem jedla kar v koči – saj veste, planinsko trilogijo: jota, golaž, obara.

Od takrat naprej sem pristaš manjših nahrbtnikov in mi za eno in dvo dnevne ture zadostujejo s prostornino do 30 l. Nahrbtnik, ki sem ga imel na testu sam uvrščam med planinske nahrbtnike za več dnevne ture ali pa za družinske izlete, kjer je treba nositi še nekaj dodatne opreme za otroke. Pohvaliti moram hrbtišče, ki je nastavljivo za vse velikosti hrbtov, sam patent pa je enostaven in nudi zanesljivost. Naramnice so šite v S obliki in se lepo prilegajo na ramena, predvsem pa ne tiščijo. Celotno hrbtišče pa je zračno in hitro sušeče.

1000531

Ključni del nahrbtnika, pas, ki nosi večino teže, je širok in se dobro prilega telesu, med hojo ne moti oz. žuli. Nisem imel občutka, da bi mi »vlekel« majico. Žepi z zadrgo pa omogočajo varno spravljanje drobnarij, ki jih imamo radi pri roki (manjši fotoaparat, telefon, ključi, Frutabelo …).

Izbrani material je kakovosten, nekoliko elastičen, šivov pa mi ni uspelo odpreti tudi po nekoliko »neprijazni« rabi. Zelo praktična se izkaže možnost vstopa v nahrbtnik od spodaj, kjer je ponavadi težja oprema, poleg tega pa ni potrebno vsakič prelagati opreme iz in v nahrbtnik. Zmotil me je le poklopec z zadrgo v notranjosti nahrbtnika s pomočjo katerega lahko ločimo spodnji in zgornji del nahrbtnika. Ti se namreč nikoli niso obnesli, ker zgornja oprema v primeru, da je ta zaprt, ne sede lepo na spodnji del in je posledično sredina nahrbtnika manj napolnjena in se začne zvijati oz. pri nošnji včasih pobegne po svoje. Slednje zna biti nevarno na zahtevnejših planinskih poteh, saj te lahko potisne iz ravnotežja, posledice pa so bolj ali manj poznane. Sam sem to težavo hitro rešil s svojim nožem, ki je poleg osnovne planinske opreme vedno v kapi nahrbtnika.

In ker smo že pri kapi, moram reči, da po moji navadi tam pristane kar nekaj reči, ki jih imam rad pri roki (sončna očala, krema z UV faktorjem, kapa in rokavice, polnilna baterija za telefon, nož, daljša cevka za vodo, kresilo, beležka in svinčnik …) in vse to je bil vzrok, da je kapa želela »Mi gremo pa po svoje«. Vzrok je v tem, da so trakovi za zapiranje kape vpeti v nahrbtnik previsoko in se jih ne da dobro napeti oz. napeti do te mere, da bi bila kapa trdno fiksirana. Drži pa, da stvar ni tako moteča in sam večino časa kapo spravim v nahrbtnik, saj glede na njegov volumen ostane kar nekaj prostora.

Notranjost nahrbtnika ima dobro geometrijo z najnujnejšimi žepi in žepki: za drobnarije kot so ključi, ki jih lahko pripnemo na sponko in ločen prosto ob hrbtišču, ki služi mehu z vodo, sam pa najraje tja spravim še planinsko karto in kompas, ki sta moja spremljevalca na vsaki turi.

Kratek povzetek:
+ Prostornina 40 l + 8 l, teža 1.5 kg (predlagam za večdnevne planinske izlete)
+ Kvalitetno nastavljivo hrbtišče, ki je tudi odlično zračno.
+ Udoben in širok pas z odličnim oprijemom
+ Zaščita za dež.
+ Dostop v nahrbtnik tudi s spodnje strani.
+ Zadrge podaljšane z vrvicami za lažje odpiranje tudi z rokavicami.
+ Razmerje kakovost – cena.
+ Stranska žepa, ki sta elastična in ko sta prazna, skoraj neopazna.

– Notranja pregrada, ki ločuje zgornji in spodnji del nahrbtnika.
– Vpeti trakovi za zapiranje kape ne omogočajo dovolj manevrskega prostora za tesno fiksiranje kape nahrbtnika.

… in katera je osnovna oprema, ki bi morala biti v nahrbtniku vsakega planinca:
– alu-folija ali velika črna vreča in bivak vreča,
– osebni komplet prve pomoči,
– čelna svetilka in rezervne baterije,
– mobilni telefon s polno baterijo,
– beležka in NAVADEN svinčnik,
– sveča in vžigalice v za vodo neprepustni vrečki,
– železna rezerva (hrana, ki ima visoko energijsko vrednost in dolg rok obstojnosti, je lahka in ima majhen volumen).

Ne bo odveč opozoriti, da imejmo s seboj tudi toplo oblačilo ter kapo in rokavice, v gorskem svetu se vreme namreč zelo hitro spremeni, zelo nizke temperature in sneg poleti v gorah niso nič nenavadnega.

Unisex čevlji za pohodništvo McKinley Annapurna AQX
Čevlji so tista prva izbira vsakega planinca, ki se poda v raziskovanje gorskega sveta. Meni osebno pa najpomembnejši del opreme, pri katerem je na prvem mestu udobnost. Še danes doživljam frustracije, ko pomislim s kakšnimi čevlji sem začel hoditi v gore. Žulji so bili stalnica, mokre noge nič posebnega, trojne nogavice pa folklora.

20180520_102852

Čevlji McKinley Annapurna so vsekakor dobra izbira za poletno planinstvo in odličen kompromis med kvaliteto in ugodno ceno. Podplat je torzijsko stabilen, kar pomeni, da se ob obremenitvi ne zvija in s tem nudi zanesljivejši korak, k temu doda še izbira kvalitetne Vibram gume. Zgornji del sestavljajo usnje in umetna vlakna z vodoodbojno membrano. Kopito je primerno tudi za širša in visoka stopala. Treba je le izbrati primerno velikost čevlja in obuti kvalitetne nogavice.

20180520_102837

Kako določimo, da so čevlji dovolj veliki za naša stopala?
1. Obujemo ene, kvalitetne nogavice, ki naj bodo oprijete in elastične. S tem preprečimo, da se v čevlju ne bodo zvijale in posledično povzročile žuljev.
2. Čevelj odvežemo, vezalke razrahljamo vse do prstov.
3. Nogo potisnemo v čevelj tako, da se s konicami prstov dotikamo sprednjega dela čevlja.
4. Med peto in peto čevlja mora biti za dva prsta prostora. Če je manj, izberite raje pol številke večje čevlje, saj noga med hojo zateče in najmanj kar si želimo, so črni nohti. Pri fantih sicer to zgleda »cool«, pri dekletih pa je lepše, če so ti v rdeči barvi laka za nohte.

Drži, pri čevljih sem precej pikolovski in pri testiranju so morali prestati hude preizkušnje. Pomemben je tudi jezik, ki je pri modelu Annapurna ves čas lepo bil na svojem mestu in ni uhajal za gležnje. Všeč mi je tudi, da so pri strukturi ohranili klasično zavezovanje. Eno zelo pomembnih stvari na planinskem čevlju so gornje zakovice za vezalke, ki imajo vsaka svojo funkcijo. Prva od spodaj navzgor blokira vezalke in preprečuje, da se razrahljajo nad stopalom, z drugo objamemo gležnje, zadnji dve pa služita za trdno fiksiranje vezalk in preprečujeta, da bi se le te odvezale.

20180520_151028

Če imamo občutljiva stopala, podvržena žuljem, le ta pred turo namažimo z jelenovo kremo, ki daje koži prožnost, hkrati pa jo ščiti pred vlago in pod nogavice obujmo najlonske nogavice, ki predstavljajo t.i. “second skin” (drugo plast), ki preprečujejo trenje med stopali in čevlji.

Kratek povzetek:
+ Kakovosten torzijsko stabilen podplat, ki omogoča namestitev polavtomatskih derez.
+ Čevlji primerni za poletno planinstvo (sredogorje, visokogorje) in lažje zimske ture.
+ Klasično zavezovanje.

Za vas sem testiral Matjaž Šerkezi
Fotografije: Tinkara Skamen Šerkezi

Povezani članki:
Test izdelkov McKinley s Planinska zvezo Slovenije
Test izdelkov McKinley s Planinska zvezo Slovenije – drugi del