Gore – kot človeška vrsta smo se jih nekoč bali, bile so neprijazne. Svet za Bogove.

Danes si mogoče želim, da bi še vedno bile nedostopne in strašljive. Svet za Bogove in Izbrance.

Sploh zadnje leto v času blagoslova koronavirusa, ko so ljudje začeli spoznavati, da obstaja še kaj drugega od nakupovalnih centrov.

Sliši se egoistično in ko gre za gore, sem sebičnež. Še posebej ob dejstvu, da so se z novimi koronaplaninci v gorah ponovno pojavile večje količine smeti – cigaretni ogorki, olupi banan in agrumov, ovitki čokoladic in energijske “super” hrane …, da o bizarnih primerih nesreč in skoraj nesreč sploh ne govorimo.

Pa dajmo po slovensko znova jamrat, obtoževat, biti pokroviteljski … ali pa preprosto priskočimo na pomoč tem novim posameznikom in jih prijazno vključimo v svoje vrste. Človek hitro rad “poščije” vsako drevo in označi svoje ozemlje in ima kratek spomin, da še nekaj generacij nazaj, je bil sam prišlek, ki je začel spoznavati kulturo, vero, družbeno pripadnost.

Težko je svojo sebičnost obrniti v dobrobit. Zato so potrebna leta, s katerimi prihaja zrelost. Imam srečo, da delujem v zdravem okolju. V mislih imam sodelavce in prostovoljce Planinske zveze Slovenije. V mislih imam kolegice in kolege gorske reševalce. Že nekaj let se trudimo pomagati vsem, ki obiskujejo gore, jih usmerjati, biti kritični. Je poslanstvo, kjer nisi samo en. Za tvojim imenom in priimkom je moštvo, ki si vedno stoji ob strani. Danes že skoraj redko, lahko bi označil s skoraj izumrlo.

Dan se je prebujal v čudovito jutro. Meglice so se sprehajale po dolini Kamniške Bistrice.

Razgrnem šotorsko krilo in nanj zložim opremo. Opremo iz nahrbtnika, ki bo šla z mano v gore. Predstavim jo ljudem, ki bodo z mano odšli v gore, po nova znanja in izkušnje.

Prijetna družba, ki ves čas “čeblja”. Pot do Kokrškega sedla hitro mine. Pred tem si še pod steno, tam kjer domačini pravijo Klobuk, nadenemo čelade. Čelada varuje glavo. Varuje jo pred padajočimi kamenčki, ki bi sicer kot projektil šli skozi glavo. Varuje jo v primeru padca. Sam jo večkrat uporabim tudi na sestopih po meliščih, in na gozdnih poteh. Glava je vedno tista prva, ki udari po tleh. In uporabljam jo ob veliki gneči na planinskih poteh. Še posebej, če se te vzpenjajo v ključih in obstaja možnost, da nekdo pred tabo nehote sproži kamen.

Sicer pa čelada ni vsemogočna. Glave ne bo zaščitila pred večjimi kamni, saj v tem primeru sile ne bo zdržala vratna hrbtenica. Takrat moramo kamen spremljati in se mu poskusiti izogniti. Ne smemo biti kot želva, ki glavo potegne v svoj oklep, ko sliši: “Pazi, kamen!” Kadar nimam na glavi čelade, pa imam kapo. Pa ne zato, ker je v mojem DNK-ju pripetih nekaj zaporedij ciganskih nukleotidov. Ta me greje. Čez glavo namreč izgubimo največ toplotne energije. In če je za kapo pomembno, da je predvsem topla; mora čelada imeti vse teste. UIAA test, ki potrjuje, da je oprema primerna za rabo v gorah in zraven še oznako CE, ki je oznaka certifikata.

Ob testih se vedno nasmejem, ker se spomnim tistega, ko so “bosanci” se odločili sami testirati čelade. Metali so jih z desetega nadstropja in vse so počile. V jezi, ker nikakor niso dosegli pričakovanih rezultatov, je vodja zalučal kapo. In glej ga, ta je pristala brez praske. Bosanski standard je tudi v Sloveniji še danes prisoten marsikje. Predvsem ga vidimo na kolesu in tudi v gorah.

Na vrhu Kalške gore nas razveselita prijetno sonce in čudoviti razgledi na okoliške vršace. Čas za malico in kavo.

Sestop v dolino je znova potrdil tisto, ki jo že ptički žvrgolijo – največkrat se nesreča pripeti na sestopu. Skale so postale vlažne, zemlja je počasi zmrzovala. Odlični pogoji za zdrs in poškodbe. Če se tega zavedaš, temu primerno prilagodiš korak in hitrost hoje. Pri vsem skupaj pa pomagajo ravnotežje ohranjati planinske palice, ki tudi dodobra razbremenijo kolena in krepijo mišice rok in prsnega koša.

Tečaj varnejše hoje je potekal v organizaciji Društva GRS Kamnik, 20. 11. 2021. Pot nas je vodila iz Kamniške Bistrice, na Kokrško sedlo, Kalško goro in čez Kalce v dolino. Udeležilo se ga je 12 planincev. Z njimi smo bili Matjaž Šerkezi, Matej Ogorevc in Janez Kosirnik.