Morda res nismo najboljši kolesarji, smo pa Kamničani vsekakor dober team, kaj dober, vrhunski

Od 14. do 15. junija 2019 je potekal 26. Pohod razuma, volje in moči – Brajnikov memorial 2019. Tekmovanje velja za eno najtežjih športnih preizkušenj pripadnikov vseh varnostnih struktur v Sloveniji: Policije, Slovenske vojske, Uprave RS za zaščito in reševanje in gorskih reševalcev. Poteka v spomin na pokojnega policista, gorskega reševalca in gornika Mitjo Brajnika, ki je življenje izgubil v tragični nesreči ob usposabljanju gorskih reševalcev na Okrešlju 10. junija 1997.

Letos se je na zahtevno dvodnevno traso na območju Bleda, Bohinja in Julijskih Alp podalo 26 ekip. Dva dni smo tekmovalci preizkušali svoje fizične in psihične zmogljivosti v plavanju, kolesarjenju, teku, gorskem pohodu, veslanju, prečenju reke ter preizkusu vzdržljivosti in znanja iz prve pomoči.

Društvo GRS Kamnik smo zastopali Matej Bizjak, Tadej Trobevšek, Primož Lavrič in Matjaž Šerkezi. Matjaž Ravnikar pa je kot že nekaj let do sedaj bil eden izmed mnogih sodnikov na trasi, kjer poteka tekmovanje.

Od leve: Matej Bizjak, Tadej Trobevšek, Primož Lavrič in Matjaž Šerkezi

Prvi dan smo tekmovalci plavali v Blejskem jezeru od Male Zake do Velike Zake, nato kolesarili proti Zasipu, Žirovnici in Završnici vse do Smokuške planine. Od tam smo se podali na gorski pohod proti Vrtači do Stola, se spustili mimo Valvazorjevega doma do križišča cest pod Javorniškim jezerom.

Ko “crkne” tudi Bizjak (foto: Tadej Trobevšek)

Tu smo ponovno sedli na kolo, se odpravili do Jesenic preko Save v smeri Blejske Dobrave, zavili proti Mojstrani in kolesarili po dolini Radovne do t. i. Pokljuške luknje, kjer smo pustili kolo in nadaljevali z gorskim pohodom do Zatrnika. Prvi dan tekmovanja, ko smo premagali okoli 3000 m višinske razlike, smo zaključili s streljanjem na biatlonskem strelišču na Pokljuki.

Naslednji dan smo zgodaj zjutraj pretekli traso ob Bohinjskem jezeru od gostišča Kramar do kampa Zlatorog. Od tu smo preveslali jezero do mostu pri cerkvi Sv. Janeza, tekli do gostišča Kramar in tekmovanje nadaljevali s kolesarjenjem prek Bohinjske Bistrice do Oblakove planine. Od tu smo nadaljevali z gorskim pohodom prek Planine Ricman, Planine Prihod, mimo Tolstega vrha pod Taležem do mostu v Ribnem, kjer smo prečili reko Savo, tekli okoli Ribenske gore do prireditvenega prostora pod Ribensko goro, kjer smo tekmovanje zaključili z opravljeno spretnostno nalogo.

Organizator je poskrbel za res zahtevno traso in vrhunsko organizacijo, svoje pa je dodalo še neizprosno vreme, saj je huda vročina od tekmovalcev zahtevala vrhunsko pripravljenost. Že samo dejstvo, da je prvi dan tekmo zaključila le polovica ekip (ekipo so sestavljali štirje člani) znotraj predvidene časovne zapore, govori o zahtevnosti. Praktično smo bili ves čas v “rdečih” številkah in ko je nekdo od nas imel krizo, mu ni šlo, preprosto ni bilo časa za solzice in pomilovanje, ampak smo ga prijeli za rit in tiščali v klanec, zraven pa bodrili z besedami, da naj ne bo “softič”.

Kamniški gorski reševalci smo zasedli skupno odlično 4. mesto, v posameznih disciplinah oz. etapnih razvrstitvah pa smo tek zaključili kot 2., veslanje in gorski pohod (tek) pa kot 3., kar dokazuje, da smo odlično pripravljeni in predvsem, da znamo dobro medsebojno sodelovati.

S tem smo tudi pokazali, da v profesionalnih varnostnih in reševalnih strukturah, kjer delujemo kot prostovoljci, ne popustimo. Preprosto zato, ker takrat, ko imamo v gorah ponesrečenca iz sebe izvlečemo najboljše in predvsem kot odlična ekipa, ki se dopolnjuje takrat, ko nekdo ne zmore več in mu pomaga, da zna iti preko sebe.

V spominu imam prizor s tekme, ko v najhujši vročini poganjamo pedala v klanec in se mimo pripelje ekipa rivalov stanovskih kolegov in eden izmed njih reče: “Dobro kolesarite, ampak mi smo boljši!” V cilju so bili za nami. Morda res nismo najboljši kolesarji, smo pa Kamničani vsekakor dober team, kaj dober, vrhunski.

Besedilo: Matjaž Šerkezi
Fotografije: Tadej Trobevšek in Matjaž Šerkezi

Opomba: Del besedila o trasi povzet po https://www.brajnikovmemorial.com/

V petek smo mu te sanje podarili …

“Lahko ponoviš, napačne koordinate so” zahrešči po radijski postaji. Srečo si zapisuje na list papirja – N46 19,370 E14 35,414. SmartLokator ne gre čez, ker ni signala. Najdemo nahrbtnik, nekoliko kasneje se javi Vlado, ki je našel rumeno majico. Marko SZ s psom prečesava teren. Kar dva izgubljena in pogrešana, že od včeraj. 77 letni moški s hudo obliko demence in mlajši turist, ki je po dobri večerji šel od Jurja proti Brstnikom po planinski poti in ni prišel do Berdnika.

img_20190518_085958

Na drugi strani v Kurji dolini sta se poškodovala dva alpinista. Poskusila sta preplezati novo smer v krušljivi steni, pri čemer je eden odletel, za sabo počistil vsa sprotna varovala in nezavesten leži na polici. Drugi je pretresen in težko komunicira. Kar dvajset naših gorskih reševalcev rešuje položaj v zahtevnem terenu.

received_384371595497580

Težko je priti do njiju in ju pri tem še ne dodatno ogroziti pred padajočim kamenjem. Od zgoraj se vidi, da Matej, ki nezavesten leži na polici močno krvavi iz stegna. Najverjetneje je prelomljena stegnenica. Iz zasilnega štaba, ki sva si ga s Srečem uredila pri Jurju v Kamniški Bistrici skušam po radijski postaji priklicati Dejana, ki vodi reševanje v Kurji dolini. Signal ne gre čez. Preveč preprek. “Sranje je”. Premaknem se nekoliko stran od doma in ga za silo ujamem. Dogovoriva se, da mi takoj javi, ko bo vedel položaj in lahko predvidel čas reševanja. Treba je obvestiti kamniško NMP.

img_20190518_093135

Oblačim rdečo puhovko. Veter brije in zebe me. Tadej odpre Frutabelo in zagrize v sadno-jogurtovo sredico. Te čokoladice so mi bile vedno najboljše. Matej pripravlja vrv, na katero bomo navezali mladega Francoza in ga pospremili v dolino. Model pa prav počasi pakira nahrbtnik. Rahlo me že mineva potrpljenje. S Tadejem mu oblečeva oranžen Petzlov plezalni pas. “Pa kaj imaš ti v žepih. Daj pospravi v nahrbtnik, ker ti ne moreva obleči pasu” cvilim, ko z rokavicami vlečem “šnole”, da bi zaprl pas. “This is my little Padinggton” pove v Allo Allo angleščini in iz žepa potegne oguljenega medvedka. Spogledamo se in cinično nasmehnemo. Pacient. Pri svojih 22. bi moral iz žepa potegniti “fotko” od ljubice, ne pa zdelanega plišastega medveda.

20190518_111528

“Baza javi se, baza javi se” kliče Miš.
“Povej Francl” medtem ko iščem svinčnik.
“Našli smo ga, pes ga je zavohal. Se ne odziva, sicer diha. Očitno je padel čez balvan, ker ima razbito glavo. Čim prej najdi zdravnika, da bi prišel sem.” zahrešči po radijski postaji.

“Iglič, pridi do štaba, vzemi Navarro in “šibaj” do odcepa čez Predaselj, te že čakajo. Našli smo izgubljenega in je hudo poškodovan” dajem navodila in z enim ušesom prisluškujem Sreču, ki se pogovarja z Markom. Njegova psička Lily je v zahtevnem območju Črnega plazu našla drugega pogrešanega moškega, ki ima poškodovano desno koleno.

img_20190517_014704

Sestopamo po planinski poti s Kokrškega sedla. Zima je, pot je pomrznjena. Čudne razmere so letos. Toliko snega, pa maja smo že. Baptist se počasi vali po poti in z gojzarji zadene skoraj vsak kamen. Ta človek bi se spotaknil še na črti košarkarskega igrišča. Vedno več je takšnih intervencij. Ljudje “bluzijo” po hribih. Nekaj dni nazaj smo reševali očeta in šestletnega sina. Rusa, ki sta šla z Velike planine v neznano, zdrsnila, in sama sreča je bila, da smo ju našli živa.

grs5-01.jpg

Berem odzive na forumu, ki se ponavljajo iz leta v leto in glavno vprašanje – Zakaj se jim ne zaračuna?! V Avstriji se reševanje zaračuna, tam od 3000 € naprej stane. Če si zavarovan za reševanje v gorah in ni bila prisotna malomarnost zaradi neprimerne opreme, neupoštevanja trenutnih razmer, neznanja …, stroške krije zavarovalnica, sicer “I am sorry …” Število nesreč narašča tudi v Avstriji, ni razlike, ne glede na to, da imajo plačljiv sistem reševanja. Je pa zadoščenje. Vzgojna kazen. In Slovenija s takšno uredbo ni unikum v evropskem prostoru in med alpskimi državami.

20190518_114300

Bela statična vrv drsi čez Petzl ID. Iz nje “šprica” voda, sliši se tanek zvok, napeta kot struna gre čez rob preko zaščitnih želv in se z osmico preko alu-vponke vpne v paw ploščico. Nekaj metrov stran se sveder z vidia konico počasi pogreza v mehko apnenčasto skalo. Slišita se zvok kladiva in ječanje vijaka, ki izginja v luknjo. Klik vponk, najlonski trakovi, tritočkovno sidrišče. Močna roka ovita v usnjene rokavice centimeter za centimetrom podaja vrv v desonder. Na drugi strani je njegov kolega, pripet je na nosila, v katerih leži poškodovani alpinist. Zdravnik ga skuša intubirati, težko je viseti na vrvi sredi previsne stene in mlado človeško telo obdržati pri življenju …

img_20190512_184817

Fantka posadimo na štor pokrit z lišaji. Njegove velike temne oči iščejo očeta. Trese se. Nekaj ur je bil na ozki polički in se ni smel premakniti, saj bi zdrsnil v globino, kjer bi se njegovo malo telo razbilo na trdih skalah … Premražen, prestrašen. S Polijem mu očistiva čevlje, v katerih je polno listja in blata. Primem ga za roko in ga peljem po planinski poti. Za mano je Irena, ki je malega oblekla v svoja oblačila, da mu je bilo vsaj malo toplo. Hoja ga bo ogrela. Učiva se rusko, toliko da mine čas. Tadej in Primož iščeta izgubljen nahrbtnik v katerem imata dokumente, denar, telefon … Oče pa je na kratki vrvi v rokah Mateja. Pol ure sestopa še imamo, Ravnikar že ogreva avto …

img_20190518_121031

Vidim rdeče hlače in rumeno čelado, ki išče pot v gostem podrastju. Takoj za njim celo moštvo z nosili UT na kolesu od samokolnice. Po nekaj urah jim je uspelo se prebiti po zahtevnem in strmem terenu, polnem podrtega drevja in visokega grmovja. Pripeljali so našega 77 letnega Simona, ki se je izgubil v času, poškodoval koleno in ima kljub temu nasmešek na obrazu …

Alpinista slečeta plezalni pas, odpneta čeladi in jo pospravita v nahrbtnik.

20190518_092155

Marjan in Vesna na lesene mize postavita toplo joto. Noro dobra je. Nekoliko kasneje se prileže črna tekočina z vrhunsko “kremšnito” katere okus se nežno izgubi v citrusu, bel sladkor v prahu pa se lepi na ustnico.

img_20190517_175351

Petek je, ob devetih se “privlečem” do službe, medtem ko naš plišasti Paddington še sladko spi v domu na koncu Kamniške Bistrice. Malo čutim ramena, ker sem nesel dodatni nahrbtnik, v katerem je imel naš nočni trener zalogo hrane, pa še na trdo kuhana jajca sva pazila s Tadejem, da mu jih ne bi zbila. “Kurja”, da se razume, saj predvidevam, da njegova, po vsem prisotnem plišu, se verjetno še niso spustila v mošnjo.

img_20190428_132319

… štiri zgodbe. Dve izmišljeni in dve resnični. Dve resnični in dve izmišljeni. Vseeno kateri kombinaciji bi vzel, vse štiri so se že zgodile – enkrat srečno, drugič s solzami v očeh. Poškodovana alpinista in pogrešani osebi so bili naša redna vaja, ki jih redno izvajamo zato, da smo lahko najboljši, da se poznamo in zaupamo, da imamo tehniko v rokah … Velike temne oči in oče sta vse to doživela in samo zaradi nas, se lahko danes nasmehneta in veselita skupaj. Kdo ve, kam ju bo vodilo življenje. Mladi Francoz bo najverjetneje še naprej potoval po svetu, štopal in občasno zavil v kakšne gore, in če mu bo sreča naklonjena, bo svojega plišastega medvedka zamenjal za dekle svojih sanj. V petek smo mu te sanje podarili …

20190518_092205-1

Delo gorskih reševalcev je timsko delo in čeprav se naše objave večkrat berejo v prvi osebi, gre zgolj za osebne občutke, doživljaje, trenutke … In kot sem že večkrat povedal, v čast in veselje mi je, da lahko soustvarjam z Matejem, Markom, Marjano, Simonom, Matjažem, Primožem, Ireno, Francem, Srečom, Janezom, Cenetom, Jernejem, Vladom, Urbanom … Brez njih bi bil samo osamljen Messi pred živim zidom.

Besedilo: Matjaž Šerkezi
Fotografije: Marjana Hostnik, Franc Miš, Marko Petek, Boris Bodlaj in Matjaž Šerkezi

Čaven – Kralj Vipavske doline (vabilo na MTB turo 25. 5. 2019)

Čaven velja za eno najlepših razglednih točk nad celotno Vipavsko dolino, saj pogled od tam sega vse do Jadranskega morja, jasno pa se vidi čisto celo dolino. Sodeč po podatkih, Čaven leži na nadmorski višini 1242 metrov, njegov najvišji vrh se imenuje Veliki Modrasovec, če pa hočemo imeti najboljši pregled, je najbolje, da se odpravimo na vrh, imenovan Kucelj.

Na turo se bomo podali iz Ajdovščine.

Kdaj: 25. maja 2019

Zborno mesto in točen čas bosta sporočena prijavljenim.

20161031_125940.jpg

Trajanje: 6 do 7 ur
Dolžina: 42 km
Najvišja točka: 1355 m (1531 m vzpona)

Težavnost: kondicijsko zahtevna tura, vzpon V4, spust S4.

Podlaga: 40 % asfalt, 30% utrjen makadam, 20% kolovoz, 10% pot

2019-05-15_15-41-25.jpg

Obvezna oprema:

  • tehnično brezhibno gorsko kolo s profiliranimi gumami in vsaj sprednjim vzmetenjem,
  • kolesarska čelada, rokavice, očala, primerna oblačila (rezervna in topla),
  • rezervna zračnica primerna kolesu, tlačilka,
  • zadostna količina hrane in pijače,
  • članstvo v PZS za leto 2019,
  • smeh in dobra volja.

Hrana in pijača: iz nahrbtnika. V koči na Čavnu možno dotočiti tekočino in kupiti hrano.

20161031_143751.jpg

Opomba: izlet bosta vodila turno kolesarski vodnik pripravnik Matjaž Šerkezi in pomočnik TKV1 Simon Berlec v sodelovanju s kolesarskim vodnikom PZS, Matejem Hartmanom-Mah.

Prijave in informacije: Prijave so obvezne do zapolnitve prostih mest (20), na naslednji povezavi: https://forms.gle/Jv4bzHZ4ENsjx32R7 do torka, 21.05.2019, do 18. ure. S prijavo udeleženec potrdi, da se zaveda zahtevnosti ture ter izpolnjuje zdravstvene, fizične in tehnične pogoje za varno sodelovanje.

Za prevoz in stroške poskrbi vsak sam. Tura je brezplačna za udeležence.

Dodatne informacije na e-naslov: matjaz@serkezi.si

Rezultat iskanja slik za pd kamnikUdeleženec je dolžan upoštevati navodila in odločitve vodje ture. V primeru slabih vremenskih razmer bo tura prestavljena, vsi prijavljeni bodo o tem obveščeni. Vodnik si pridržuje pravico, da udeleženca na začetku ture zavrne zaradi neprimerne opreme. 

 

Življenje ni samo Sex, Drugs and Rock`n`Roll . Hmmm, morda bolj Sex, Špeh and Tek.

Minuli prazniki s popolnim vremenom so napolnili družabna omrežja s popolnimi poticami, v katerih je ravno pravšnja mera orehov, natančno odmerjenimi rozinami, fotografiranimi od daleč, na novem steklenem podstavku, nežno posutimi s sladkorjem v prahu in ovitimi s pikčastim trakom. Le tem delajo družbo v “nulo” pobarvana jajca iz domače reje in prvovrsten kos šunke brez solitrne soli in zgolj kot nož tanko plastjo slanine. In ker smo zmeraj bolj zdrava družba; obvezno, ampak res obvezno je zraven “pripopana” še “fotka” skoraj v duhu globoke modrine žafranov, ki se lesketajo v poznem popoldanskem soncu in vabijo trume obiskovalcev na Veliko planino.

img_20190419_110953

Tukaj vsa pohvala našim markacistom, ki skrbijo za planinske poti in jih tudi dobro označijo s Knafelčevo markacijo, s katero je označenih kar 10 tisoč kilometrov planinskih poti. Med planinci in obiskovalci gora je celo tako udomačena, da jo nekateri zamenjuje s prometnim znakom za prepoved vožnje in parkirajo celo tam, kjer je to prepovedano ali pa svoje vozilo pustijo kar pred rampo misleč, da če pot zapira rampa, potem ne more mimo nihče drug. Tudi če so to gorski reševalci, ki hitijo na pomoč turistu, ki ga je “fršlok” od vseh lepot narave.

img_20190106_100718

Slednjim pa bodo na pomoč prihiteli tudi vedno bolj “in” “kaogorskim” tekačem, ki iz Kamniške Bistrice do Jermanovih vrat potrebujejo samo tri ure in ker so “itak” tako hitri tudi na račun ideologije “Fast and Light” se jim praktično ne more nič zgoditi, kaj šele, da bi jih presenetilo burno planinsko vreme. “Stari”; pa še “kul” so videti, saj furajo najnovejši “stajl” trail tekačev – “na frišno plajhnjeni lasje na fluroscentno zeleno in obvezno, to pa res obvezno; dve različni barvi športnih copatov, iste firme.” “Iste firme, da ne bi kdo zajebu, se razume.”

img_20190402_173713

Sicer je pa Hallo GRS vedno na razpolago. Še posebej so aktivni kamniški, ki so od veselja, ker jim je država priskrbela nove “kontejnerje” za bivanje, organizirali kar dobrodelni koncert. “Ej, res hude face.”

img_20190411_203241

No, in ker ravno za bližajoče prvomajske praznike pričakujemo ponovno epsko vreme, smo se gorski reševalci iz Kamnika organizirali in bomo svoj prosti čas posvetili dežuranju. Imamo pa namen vsaj enkrat v miru do konca speči “čevape” pred našimi snežno belimi zabojniki in s tem namenom v svet pošiljamo nekaj že ničkolikokrat izrečenih besed o varnejšem obiskovanju gora.

img_20180721_071546_716

Življenje ni samo Sex, Drugs and Rock`n`Roll . Hmmm, morda bolj Sex, Špeh and Tek. Kdo ve?! Varno na planinskih poteh.

Aprilsko vreme je nekaj čisto normalnega!
Lahko rečem, da aprilsko vreme ni nobeno presenečenje, in da je dokaj normalno, da v tem času v gorskem svetu, včasih tudi vse do nižin, lahko zapade sneg. Če pogledamo naše vršace iz doline, vidimo, da so še vedno pokriti s snegom in kot takšni zahtevajo izkušenega planinca z opremo in znanjem uporabe le te. Seveda pa so zanimive tudi aprilske temperature. Čez dan se skoraj lahko sprehodimo v kratki majici, ko se skrije sonce, pa postane hladno in nemalokrat oblečemo puhasto jakno. Vse to predstavlja past za obiskovalce gora, ki se čez dan odpravijo v gore in s sabo nimajo primerne toplotne izolacije. Ko se sonce skrije, telo pa je prepoteno, se lahko kaj hitro podhladimo. Svetujemo tudi uporabo čelade, saj je skala v tem času krušljiva in tam, kjer poti potekajo pod stenami, smo še posebej izpostavljeni padajočemu kamenju. Naletimo lahko tudi na večje podore, čez katere potekajo poti. Če ni nujno, jih ne prečimo in raje obrnimo. Informacijo pa čim prej javimo na Planinsko zvezo Slovenije. V nahrbtniku naj bo obvezna planinska oprema in vodi nas naj misel, da nas bodo gore počakale na lepše vreme in razmere.

img_20190419_114946

Ko se izgubimo!
Če se izgubimo, ostanimo mirni in se poskušajmo po poti, po kateri smo prišli, varno vrniti do prve znane točke, npr. znamenja, markacije ali poznanega dela poti. Če nas je ujela tema ali megla in nismo življenjsko ogroženi – življenjsko ogroženost pomenijo poškodbe, hud mraz … in ne potreba po vodi in hrani -, poskušajmo noč preživeti na prostem oz. zasilno bivakirati, tako da oblečemo vsa oblačila, se usedemo na nahrbtnik v zavetju dreves, rušja, balvana in ohranimo pozitivno misel, nato pa z dnem rešujmo položaj. Pri tem je pomembno, da o svoji nameri obvestimo najbližje in jih s tem pomirimo. V noči in megli nikakor ne nadaljujemo poti v neznano, saj se ta v večini primerov konča z resnimi poškodbami, ki so posledica zdrsa ali padca prek stene. Če je naše življenje ogroženo oz. smo poškodovani ali pa na območju, kjer je velika možnost objektivnih nevarnosti, pokličimo številko 112. Pomembno je tudi, da varčujete z baterijo mobilnega telefona, saj bo to edina vez z gorskimi reševalci.

img_20190417_202447

Piščalka je obvezen pripomoček v gorah saj z njeno pomočjo lahko pokličemo na pomoč. Danes jo ima že skoraj vsak nahrbtnik, in sicer na paščku, ki povezuje naramnice nahrbtnika v predelu prsi. Predstavljajte si, da pride do nesreče in moramo poklicati na pomoč. Mobilni telefon je prazen ali pa ni signala. Lahko bi sicer kričali, ampak tega ne moremo dolgo početi, saj kmalu ostanemo brez glasu. S piščalko pa lahko enostavneje pokličemo na pomoč, in sicer dogovorjeni znak je šest (6) piskov v minuti. Se pravi vsake 10 s en pisk. Počakamo tri minute in ponovimo. V odgovor lahko pričakujemo tri piske v minuti. Se pravi vsakih 20 s enega in to pomeni, da so nas opazili. Enako velja ponoči s čelno svetilko. Tako da, piščalka v nahrbtniku vsakega planinca, tabornika, ljubitelja narave je nujna.

img_20190406_115419

Nevihta s strelami tudi v pomladnem času ni nobena izjema!
Zaščite pred udarom strele ni, ampak je samo preventiva, kar pomeni, da se v gore odpravimo dovolj zgodaj in smo takrat, ko so nevihte najpogostejše, v popoldanskem času, že na varnem v dolini ali planinski koči. Slednji sta tudi edini varni mesti pred udarom strele. V primeru, da nas nevihta preseneti v gorah, je nujno, da sestopimo z grebenov in izpostavljenih vrhov, sploh tam, kjer so jeklenice oz. predmeti iz železa ali pa je skala rdeča, kar pomeni, da vsebuje kovine. S sebe odstranimo vse kovinske predmete in jih ne odvržemo, ampak jih spravimo na varno mesto, stran od sebe, saj jih bomo po hudi uri potrebovali. Svetujemo, da se usedete na vrv ali hrbtno podlogo od nahrbtnika, noge spravite v nahrbtnik in oblečete v zaščitna oblačila. Biti moramo čim nižji. Pazite tudi, če imate na glavi čelado in ima ta kovinske zakovice. V tem primeru je bolje, da jo snamemo z glave. Izogibamo se tudi osamelih, izpostavljenih predmetov (drevesa, viharniki, žandarji …) in pazimo, da se sami ne izpostavimo. S telesom se ne dotikamo sten, po katerih se lahko »sprehodijo« blodeči se tokovi strele. Če smo v kotanji, jami, je najvarnejše mesto sredina jame oz. kotanje. Če smo na robu police, je dobro, da se pripnemo z vrvjo, ki naj od nas teče po tleh.

Izogibajmo se prostorov, kamor strele redno udarjajo. Spoznamo jih po razklanih deblih dreves, razritih tleh, preklanih skalah in rdečkastih kamninah. Vlažne grape in žlebovi, po katerih teče voda, so tudi zelo verjetna mesta za udar strele. Najvarneje pred udarom strele je na melišču, kjer čepimo ali sedimo na nahrbtniku. Če vseeno nadaljujemo sestopanje, naj bo razdalja med nami vsaj 20 metrov.

Pomembno:
– Poslušajte/preberite vremensko napoved in jo upoštevajte pri načrtovanju svojih aktivnosti v hribih.
– Seznanite se z vremenskimi in klimatskimi značilnostmi želenega cilja.
– Opremite se vremenski napovedi ustrezno, upoštevajte vreme in druge razmere. Bolje je imeti suh anorak kot mokro glavo.
– Med turo spremljajte razvoj vremena in se ravnajte po vremenu in razmerah.
– Rana ura je zlata ura – plohe in nevihte se večinoma pojavijo popoldne.
– Spremljajte razvoj kopastih oblakov, njihov zgodnji dopoldanski pojav je znanilec neviht.
– Če čutite vlažnost ozračja oz. ne morete videti daleč (zrak je moten), potem se vlažnost zraka povečuje, kar viša verjetnost nastanka neviht.
– Če se pripravlja k nevihti, se umaknite z izpostavljenih točk, po možnosti v zavetje.
– V lepem vremenu in ugodnih razmerah je vsak cilj v hribih laže dosegljiv.

img_20190406_143912

Klopi, ne samo klopce ljubezni!
V pomladanskem času postanejo aktivni tudi klopi, ki so prenašalci človeku nevarnih bolezni. Cepljenje, ustrezna zaščita in redni pregledi po vsaki turi so nujni. In pustite kače pri miru. Ne bodo vas ugriznile in ne boste postali invalidi. Svoje štirinožne kosmatince pa imejte na vrvici. Živali v gorah so ranljive, v tem času imajo mladiče in vsakršno preganjanje je zanje lahko usodno. Prav tako pa vas naj ne prevzame lovski nagon. Kozorogi in gamsi so lahko nevarni, še posebej, če boste z njim želeli narediti “selfija”. Pred človekom se začnejo umikati v višji svet in posledično prožijo kamenje.

Pa pamet v glavi, ne samo v pametnem telefonu!

Transgrancanaria: Ultratekaški podvig treh Slovencev

Transgrancanaria 2019 je potekala med 20 in 24. februarjem 2019 na otoku Gran Canaria v šestih različnih dolžinah (17 km, 30 km, 42 km, 65 km, 128 km in 264 km). Barve Slovenije so zastopali trije Slovenci in sicer kar dva Kamničana Mih Lindič in Matjaž Šerkezi in Unčan Srečko Deželak. Vsi trije so se kot edini predstavniki naše države udeležili najdaljše in najtežje ultra preizkušnje – 264 km in kar 13256 v. m.

img_20190220_140118

Gre resnično za najtežjo progo, ki sem jo kadarkoli imel možnost preizkusiti na neki uradni tekmi. Le ta ni označena z zastavicami, ampak pred štartom prejmeš GPS sled, ki si jo namestiš v Garminovo napravo in to je tvoja edina zaveznica na sami poti, poleg tega pa si označen s sledilcem, ki ves čas komunicira z bazo in sporoča lokacijo.

img_20190222_052604

Štart je bil v sredo ob 9. uri. Vsega skupaj nas je bilo prijavljenih 92 tekmovalcev iz vsega sveta, na štartu nas je stalo 88. S sabo moraš imeti obveznih 3 l tekočine in opremo za preživetje; na koncu nahrbtnik tehta nekje do 6 ali 7 kg, dobiš tudi tiskano karto v merilu 1:20 000, s katero pa si bolj težko pomagaš. Prva postaja je namreč šele na 70 km in do tja praktično teren ne pusti dihati. Ves čas moraš biti pozoren, da ne zaideš s poti ali spregledaš odcepov, ki so nelogično postavljeni in lahko na pregledni poti naenkrat zaviješ z nje v čisto grmovje, med kaktuse …

Transgrancanaria 2019

Že takoj po prvih 13 km je bilo prvo presenečenje in sicer 3 km dolg kanal, tunel, v katerem je bilo do kolena mrzle in kalne vode. Sicer se je ves čas menjala podlaga od peščene, do gruščnate, nekaj po gozdu, skalah, med travo in tropskim grmovjem, bambusovo džunglo. Čez dan so bile temperature do 28 stopinj, čez noč pa je znalo biti dokaj hladno in vetrovno. Na celotni poti si moral sam poskrbeti za vso logistiko, zunanja pomoč je bila prepovedana in si hrano in pijačo sproti bodisi kupil v trgovini, ko je pot šla čez vas ali mesto, vodo pa sem sam dolival kar iz potokov in jo razkužil s tabletami ali pa si si jo lahko pustil na petih postajah, ki so bile predvidene po celi dolžini proge.

Transgrancanaria 2019

Osebno sem se odločil za taktiko v enem kosu in sicer brez spanja, kar mi je zadnji dan povzročalo precejšnje težave, da sem se prepričal ostati buden in nisem zaspal med tekom in hojo. Kot zanimivost lahko povem, da smo se zadnje etape vsi trije lotili skupaj in vmes sem se pogovarjal z dekletom, ki se je od nekod pojavila in mi je šla na živce, ker je hodila z nami (v resnici je sploh ni bilo); Srečkota sem skoraj prepričal, da nas opazuje NLP in z nami komunicira, v resnici pa je bila čelna svetilka enega od organizatorjev, ki nas je čakal na grebenu in pravilno usmeril po zelo zahtevnem skalnem terenu. Sreča, da je bil tako daleč, da ga ni zadelo kamenje, ki sem ga metal v NLP.

Transgrancanaria 2019

Stojim na skali in zrem v temno globino ter na glas razmišljam kako škoda, da imam prazno Led Lenserko, ki bi sedaj posvetila v globino namesto te medle Petzlove svetlobe. Srečko in Mih iščeta pot in vsake toliko časa slišim ko kdo “zajamra”, ker se mu obrne skala. Nekako se “zbrihtam” in vprašam kaj iščeta, ker kot, da sta nekaj izgubila. “Ja, kaj, kaj, pot v dolino” reče Srečo. Vprašam ali imamo kakšno informacijo kam moramo iti, ker sem med tem časom pozabil, da hodimo po gps sledi.

img_20190221_191456

“Sled, piz … kaj je s tabo?!” mi reče Srečko. “Ja, zakaj pa ne rečeta”, pogledam Garmina, se obrnem in grem. “Pridita, tukaj je pot” še zakličem.

Lahko trdim, da glede na vse skupaj in tudi v razgovoru s Srečkom, ki je organizator kar nekaj tekaških druženj in trail tekov v Sloveniji, da gre za izjemno zahtevno preizkušnjo, kateri trenutno ni primerjave v Sloveniji ali sosednji Hrvaški. Razlog je predvsem v spremenljivi klimi, raznoliki podlagi, neoznačeni progi, ki zahteva izjemno poznavanje in delo z GPS napravami, sicer cilja ne vidiš in popolni samooskrbi brez zunanje pomoči, ki zahteva dodatno logistično načrtovanje, saj moraš predvideti prehrano, kje boš prišel do tekočine itd.

img_20190224_103029

S celotno dolžino proge smo vsi trije kot posamezniki opravili v času 78:33:09 in skozi cilj ponosno pritekli s slovensko zastavo in zasedli 22. mesto (ker smo imeli isti čas) od 56 uvrščenih posameznikov, ostali so odstopili.

img_20190222_005503

Uradna dolžina proge je bila 264 km (moj Garmin Fenix 5X pro pa je pokazal 291 km – razlog je bodisi v občasno slabem sprejemu satelitov in posledično skakanju sledi in v iskanju prave poti), premagati smo morali 13.256 višinskih metrov, osebno sem porabil 20.438 kcal (povprečen odrasli moški mojih dimenzij (173 cm, 64 kg, zmerno aktiven) jih dnevno porabi 2.398 (100 g Milka čokolada jih vsebuje cca. 500 kcal). Zabeleženih je bilo 377.777 korakov (dnevno jih v normalnem življenju naredim povprečno 15.000).

Transgrancanaria 2019

Oprema je bila izbrana. Za navigacijo pride v poštev samo Garminova naprava kot je Fenix 5X Plus zaradi avtonomije, natančnosti in občutljivosti sprejemnega čipa GPS, GLONASS in GALILEO, možnosti naloženih topografskih kart in hitrem procesiranju, obdelavi in hranjenju podatkov; oblačila in nahrbtnik Instinct Prosti čas Kamnik, ki ne žulijo tudi po več urah nošnje, nogavice Polzela, energijska prehrana Fritid, vezana izključno na izotonične napitke, ostala prehrana je bila vsa normalna (kruh, makaroni z omako – v obliki dehidriranih porcij, ki se polijejo z vodo in so po desetih minutah pripravljeni za uživanje, tople juhe, limonin sok za nevtralizacijo kisline). Določeno opremo pa smo prilagodili in naredili sproti – Mih je npr. na supergih odrezal peto, iz puloverja pa si je naredil tekaške rokavčke … Sam sem npr. presekal superge Inov, jih vrgel v smeti, na srečo imel s sabo še ene dotrajane v torbi na predzadnji postaji, z njimi prišel do cilja in jih zaradi razpadanja vrgel v smeti.

resized_20190223_152349_6568

Velika zahvala našim družinam za podporo in tisti peščici posameznikov, ki so verjeli v nas in nas podprli in jih tukaj zaradi uredniške politike ne moremo omeniti. Hvaaalaaa …

Bila je preizkušnja, ki je nihče od nas ne bo pozabil in med nami so se utrdile prijateljske vezi, saj smo skupaj morali preživeti v izjemni naravi.

52602170_10218092322445664_3350629495143923712_o

Rezultati

Besedilo in fotografije: Matjaž Šerkezi

Ja, Šerki “laufa” na “špeh” in pivo; pač starega dizlovega motorja ne moreš navaditi na zanič bio-gorivo.

Tečem ob obali zadnjih 40 km Dalmacija Ultra Traila. Za mano je že krepkih 120 km in več kot 6000 višinskih metrov. Noge me pečejo, pred mano pa se vijuga dolga obala. Prijetno toplo je, misli pa se hočejo ukvarjati s preostankom kilometrov. Ne popustim njihovemu škodoželjnemu poskusu. Med drugim mi je zmanjkalo tudi vseh škatlic v katere zapiram bolečino.

img_20181021_144411_532

Nekje na polovici se me je lotila slabost in celih 17 km nisem vase spravil niti grižljaja, še s tisto redko tekočino, ki sem jo nekako spravil po osušenem grlu, sem okrasil vse grmičke, saj je telo ni sprejelo. Še sreča, da ni bila odprta sezona lova na jelena, saj bi me lahko kdo zamenjal ob glasnem napenjanju, ko je trebušna prepona iztiskala že skoraj žolč. Pa je na postaji topla goveja juha in nekaj makaronov s paradižnikom naredila balzam za želodec in od tam naprej je samo steklo. Sedaj razumem, zakaj mora biti voda stekleničena in ne iz pipe. Na predzadnji postaji srečam Belija in Mirana, ki mi v roke potisneta brezalkoholno Žujo. In potem se mi odpre svet do cilja. Ja, Šerki “laufa” na “špeh” in pivo; pač starega dizlovega motorja ne moreš navaditi na zanič bio-gorivo.

 

20180429_101139

Tekmovanj se izogibam, predvsem tistih s poudarkom na množičnosti in športnem marketingu. Ljubljanski tek trojk požrem s cmokom v grlu, ker gremo skupaj z otroki, Mekinjski tek pa, ker so domači ljudje s katerimi se srečujemo na Zimski ligi na Sv. Primoža. Nekako mi ne sedejo klovni vseh vrst, ki se derejo na startu, pogledi na posamezna dekleta “okrencana” s “kinezio tejpi” na mestih, kjer na moje dokaj dobro znanje anatomije ni mišic oz. le te ne sodelujejo aktivno pri teku, pa mi daje priokus izbora najlepših deklet na pamfletu komendskega kmetijskega sejma.

20180512_141949

Vse skupaj pa ob štartnem poku zdirja v neznano s tempom Usaina Bolta in tekaško pametjo tretješolca na šolskem krosu, katerega zmanjka že prvi krog, saj se je presneto uštel pri dolžini. Všeč mi je razmišljanje tekaškega ultra guruja Petra Macuha: “Kar počasi, do petdesetke bodo vsi odstopili.” Do sedaj se je to vedno uresničilo.

hdrpl

In ravno iz tega so mi všeč ultra teki, ker se jih udeležijo resni športniki, dekleta in fantje, ki imajo za sabo izkušnje in že po stasu in obnašanju veš, da nisi na paradi ljubezni v Berlinu.

hdrpl

Poleg vsega je na dolgih tekih pomembna vsaka malenkost. Če si na začetku prehiter, boš dobil revanš na koncu; če premalo piješ in ješ, kaj kmalu tega sploh ne boš več mogel, pa če si boš še tako želel; če si izbral napačno opremo, boš v najboljšem primeru poslušal šumenje nahrbtnika, v najslabšem pa boš zvečer tulil pod tušem z občutkom, da ti gorijo jajca, nohti pa bodo spreminjali barvo od rdeče do črne.

 

rhdr

… in tako pridemo do nekaj opreme, ki skupaj z mano obira poti po naših gorah in ki sta jo mi na test prijazno odstopila Boris in Uroš.

Nahrbtnik Instinct Eklipse 12 L
Moj prvi tekaški nahrbtnik še sedaj sameva doma v kotu in včasih se v njem znajde hrana za psa in me spominja na mojo prvo daljšo tekaško preizkušnjo, ko sem ga moral poslušati celih dvajset ur, kako skače levo in desno po hrbtu, kasneje pa sem moral vzeti “tretma” masaž za ramenski obroč pri Mileku v Kamniku. Tako kot nahrbtnik za v gore, je pri tekaškem nahrbtniku pomembno predvsem to, da dobro sedi na hrbtu in da med tekom ne moti, ne skače … kot da ga ni.

 

qrf

Nahrbtnik Instinct Eklipse vse to preprosto je. Obstaja v štirih različicah in sicer v: 3.1 l, 4.5 l, 7 l in 12 l. Za daljše teke je vsekakor priporočljiv z 12 l volumnom saj vanj lahko spravimo vso potrebno zaščitno opremo, tekočino in hrano za dolgo pot.

in_bag_ek_2

Posebej uporabni so žepi na naramnicah, kamor lahko spravimo manjše količine hrane za sproti, meni pa so še posebej ljubi, saj imam tam slušalke, piščalko, magnezijo, kadar je z mano pes Chilli pa še brikete in vrečke za pobiranje iztrebkov. Na vrhu je mreža v obliki žepa z volumnom 1.5 l, kamor lahko brez snemanja nahrbtnika spravimo kos oblačila, kot so rokavice, kapa, pozimi pa tudi derezice, ki so obvezen del opreme gorskih tekačev.

20181020_080413

Hrbtišče je zračno in lepo sedi na hrbtu, seveda je potrebno biti previden pri zlaganju opreme vanj, saj kot večina tekaških nahrbtnikov nima trdne strukture in kaj hitro lahko kakšna čelna svetilka začne pritiskati na rebra. S svojimi 380 g za 12 l volumna sodi med lažje nahrbtnike in teža ni zanemarljiv podatek. Sam sem večkrat tehtal tudi baterije AAA in razmišljal ali jih vzeti s sabo ali ne, šteje pač vsak gram. Naramnice dodatno pričvrstimo z dvema vodoravnima trakovoma, ki sta gibljiva tudi po višini, kar je še posebej pomembno pri ženskah. Na teh trakovih sem morda le pogrešal piščalko, ki je danes že del vsakega nahrbtnika.

piscalka_02
Vir: ocistimogore.si

Praktične razlage, zakaj je nima ta nahrbtnik nisem našel, morda stvar razvoja. Nahrbtnik ima prostor za meh z vodo, ki ga sam vedno manj uporabljam, saj prvič nimam kontrole porabe, voda se ves čas premika, hkrati pa moram vsakič izvleči cel meh za polnjenje in po možnosti še kakšen del opreme, da polnega lahko vstavim nazaj. Zakomplicirano, ko je človek brez volje že za sedenje.

in_acc_hc3_7

Namesto meha uporabljam Hidrapack Instinct 600 ml – stisljive steklenice s silikonskim cucljem, ki jih imam vedno pri roki oz. sta spravljeni v sprednjem žepu na naramnicah. Tako imam lahko v eni vodo, ki mi služi tudi za umivanje, v drugi pa izotoničen napitek. Nahrbtnik ima tudi enostaven sistem za pripenjanje palic, ko le teh med tekom ne potrebujemo. Z enim stavkom; minimalističen nahrbtnik, ki s svojo preprostostjo in dodelanimi sistemi zadovolji še tako zahtevnega uporabnika. In zelo pomembno – ne omejuje svobode gibanja.

Lastnosti:

  • Volumen: 12 l.
  • Teža: 380 g.
  • Skupno število glavnih žepov: 11 (6 spredaj + 5 zadaj); število skritih žepov: 8 (3 spredaj + 5 zadaj).

Spredaj:

  • 2 hidratacijska žepa (združljivo s 650 ml mehko plastenko in steklenico – priporočamo Hydrapak).
  • 2 žepa za shranjevanje hrane +600 ml.
  • 2 ramenska žepa z zadrgo +150 ml + piščalka.

Zadaj:

  • 1 zgornji vodoravni žep + 1,5 l dostopen brez odstranjevanja nahrbtnika.
  • 1 vodoodporen navpičen žep z zadrgo +2,0 l, združljiv z mehom za vodo.
  • 1 vodoodporen glavni žep z zadrgo +3,7 l.
  • 100% 30D najlon 6.6 Cordura ripstop + silikonska obloga: izjemno lahek in odporen.
  • 5 notranjih mrežnih predelkov.
  • 1 žep z zadrgo z neposrednim dostopom.
  • 2 prekrivajoča se spodnja vodoravna žepa +1,5 l, dostopna brez odstranjevanja nahrbtnika.
  • 3 pritrditve za palice – spredaj in zadaj.

Prilagajanje in prileganje:

  • 2 elastični kompresijski vrvici za zadnji zgornji in spodnji žep.
  • 2 “dvojni S” elastična križna šiva za stransko prileganje.
  • 2 nastavljiva prsna trakova: prileganje po meri, navpično in vodoravno.

Majica Instinct Sensation ICE
Ko sem začel bolj pogosto zahajati v gore, sem si vedno želel, da bi imel oblačila, ki me ne bi ovirala. Prve vzpone v steni sem naredil z madžarsko trenirko Adidis in modro srajco iz flanele, kasneje pa celo dobil prve “hribovske” hlače – vijolične kot Milka čokolada s črno krpo na kolenih in ko sem pozimi v steni Raduhe po prebivakirani noči začel plezati, sem jih moral najprej v kolenu prelomiti, ker so čez noč dobesedno zmrznile od moče in da sem se lahko sploh začel gibati. Kasneje smo se dokopali do prvih “švic” majic, ki smo jih kupili v Avstriji in so bile odlične predvsem zato, da na zimskem bivaku nisi zaspal, ker si se praskal kot bi imel bolhe.

20180121_125221

O majicah kot je Instinct Sensation smo lahko samo sanjali. Ne samo, da mi je všeč kombinacija rumene in modre barve, majica je prijetna za nošnjo in tudi, ko je mokra, ne daje občutka mraza. Dovršen kroj, ki se oprime telesa in mu nudi udobje in prijeten občutek. Mrežni deli na hrbtu in straneh aktivno odvajajo pot in skrbijo za konstantno temperaturo, ki jo lahko dodatno nadziramo z zadrgo na ovratniku. Na sprednjem delu najdemo manjša žepa za kakšen gel ali tablico čokolade.

Majica Instinct enako kot nahrbtnik vsekakor odtehta in upraviči svoje ime tudi na najtežjih tekaških preizkušnjah.

Lastnosti:

  • NILIT Aquarius: vlakna zagotavljajo večjo mehkobo in zračnost.
  • 2 sprednja žepa, vsak +200 ml.
  • Anatomsko oblikovan ovratnik.
  • Dolga 3/4 zadrga za idealno kontrolo temperature.
  • Posebna trebušna plošča: proti temperaturnim nihanjem.
  • Edinstven stranski mrežni del: termoregulacija in kontrola znojenja.
  • Hrbtni mrežni del: kontrola znojenja in ustrezno odvajanje toplote.

Majica, nahrbtnik in stisljiva steklenička so na voljo v trgovini Prosti čas v Kamniku ali preko spleta www.prosticas.si. Članom Planinskega društva Kamnik priznajo dodaten popust.

fshbty

Kot zelo zahteven uporabnik športnih oblačil in opreme se še enkrat zahvaljujem trgovini Prosti čas iz Kamnika, za možnost testiranja.

Tako nahrbtnik kot majica, bosta z mano tekla na zame doslej najtežji tekaški preizkušnji v februarju na Gran Canariji – TRANSGRANCANARIA 360º 269 km in nekaj več kot +12000 višinskih metrov, brez dodatne pomoči – preprosto sam in le z najboljšo opremo na lasten pogon.

perfil_269km