Bil sem še alpinistični pripravnik, ali pa celo tečajnik. Že dolgo nazaj. Osmi razred osnovne šole, takrat še ni bilo devetletke. Vsak petek, celo zimo, sem v šolo šel otovorjen z nahrbtnikom in komaj čakal, da minejo ure. Z avtobusom do Črne na Koroškem in potem peš do Grohata pod Raduho. Tri, štiri, včasih tudi pet ur hoje. Odvisno od količine snega in razmer. To so bile še prave zime in takrat nihče ni delal drame za -15 stopinj Celzija in manj. Vsakič se cinično zasmejim ob opozorilih posameznih spletnih portalov, da se je treba obleči, ker prihaja hud mraz, -4 stopinj Celzija. Upam, da ne bom doživel dneva, ko bo po mestih kovinski glas virtualne Alexe opozarjal: “Ljudje, oblecite se; ljudje, oblecite se; ljudje, oblecite se … Danes je mraz.”
Utrujen, moker in srečen kot majhen kuža, sem odprl vrata alpinistične sobe v koči. Po navadi je bila ledena, a tako domača. Nekaj koščkov smrekove smole in polen, ki so jih minuto kasneje lizali rdeči plameni, je hitro naredilo toplo in prijetno. Čaj iz smrekovih vršičkov, skrbno nabranih v poznih pomladnih dneh in živo rdeč sok jerebike, ki ga je Mihova mama vsako leto pripravila za nas alpiniste, je hitro povrnil moči in nasitil osamljeno dušo s spomini.
Že kakšno uro sem ril sneg do prsi proti Lanežu in se izogibal občasnim plazičem. Počasi je svet postal precej strm, posamezni macesni, ki so mi nudili zavetje, pa so se poslovili in me izročili surovi skali. Rdeča lavinska vrvica mi je kot dolga kača sledila in se vila po moji gazi.
Tisti pok. Pok, ob katerem zaledeni kri. Gmota udari v telo. Črno-beli svet. Prhek sneg skozi nos potisne v usta in naprej v grlo. Hlastam za zrakom, ki ga ni. Sekunde postanejo minute kot film v počasnem posnetku. Z rokami grabim svojo dušo. Beži iz telesa. Tlačim jo nazaj. Vse je mirno. Popolna tišina. Diham. Čutim bolečino na rebrih, ko me je deblo macesna neusmiljeno potegnilo iz bele smrti v svoje varno zavetje. Od sedem sem odštel ena. Popravil nahrbtnik, očistil sneg in nadaljeval. Ne dol, gor …
Prav veliko ni več za odšteti. Če pa, gre že krepko v minus. Danes zbiram pike. Kot tiste za cenejšo Sparovo posodo. Izkušnje delim s svetom, da drugi ne bi počeli neumnosti, kot sem jih sam. Da bo njihov odhod v gore varnejši in pametnejši, odgovornejši. Moj v mladih časih ni bil. Imel sem srečo. Lahko bi rekel, da večjo kot pamet. Nekateri je žal niso imeli.
… in za sabo smo zaprli vrata že več kot 20. tečaja varnejše hoje v gore. Niti ne štejem več. Vsako leto sem presenečen nad odzivom, pozitivno. Tokrat smo se združili člani GRS Kamnik in Planinske zveze Slovenije ob sodelovanju z zavarovalnico Generali in projektom ZAME.
Kar več kot 60 udeležencev je bilo na Mali planini in še posebej sem bil vesel skupine inPlaninec, ki so nam v podporo, da se vse da, če je le volja.
Skoraj mesec dni sem preživel na Gran Canariji in v petek prav padel v sicer revno zimsko idilo. Predavanje o zimskih radostih in pasteh najprej na sedežu Planinske zveze Slovenije za inPlanince in nekoliko kasneje še virtualni sprehod za ostale udeležence tečaja.
Planinstva se ne moremo učiti preko spleta. Tako smo se v soboto že navsezgodaj dobili na Mali planini, kjer so gorski reševalci GRS Kamnik dan prej pripravili poligon z nalogami: prva pomoč, plazovne žolne, tovariško sondiranje in izkopavanje, hoja z uporabo cepina in derez, zaustavljanje padca s pomočjo cepina in plazovni nahrbtnik.
Ker pa mi suhoparni članki nikoli niso bili všeč, sploh pa ne tisti, kjer planinci doživljajo orgazme ob pogledu na jutranje sonce, naredim piko in vas vse skupaj povabim na tečaj v naslednjem letu. Nadaljujem pa raje s krajšim zapisom, iz katerega se lahko kaj naučite. Pa varno na planinskih poteh.
Omenil sem lavinsko vrvico. Lavinska ali plazovna vrvica je bila 25 metrov dolga rdeča vrvica, debeline 3,5 milimetra in je na vsakem metru imela kovinsko oznako s puščico in navedenim metrom. Navezal si jo okrog pasu. V primeru zajetja plazu, si klopčič odvrgel in si povečal verjetnost, da bo del rdeče vrvice gledal iz plazovine, da so te lahko na osnovi puščic in metrov hitreje izkopali.
Fotografija prikazuje rdečo lavinsko vrvico zvito v klopčič. Na njej je kovinska zakovica, ki kaže smer do človeka.
Sondiranje (natančno lociranje zasutega) Sondiranje začnemo pri zapičeni lopati in nadaljujemo krožno v smeri ven. Razdalja med posameznimi vbodi naj ne presega 30 centimetrov. Sondiramo vedno pravokotno na snežno odejo in ne navpično.
Vir: Safety Academy Guide Book. Fotografija prikazuje reševalca, ki sondira s plazovno sondo v sneg in s tem išče zasutega ponesrečenca.
Pomembno: Pri sondiranju vedno nosimo rokavice, saj nasprotno segrevamo sondo, zaradi česar se bo na njej začel nabirati led in bo postala neuporabna. Skušamo čim manj hoditi po sondiranem snegu, da ne podremo žrtvinega zračnega žepa.
Izkopavanje: S plazovno sondo določimo globino zasutja in kopanje začnemo nižje od ponesrečenca v obliki črke V. V primeru, da pri izkopavanju sodeluje več reševalcev, prvega menjamo na 1 minuto.
Vir: Safety Academy Guide Book. Na fotografiji prvi reševalec seka bloke snega, drugi jih odmetava, tretji pa čisti sneg stran od prvih dveh in s tem sprošča pot.
Zanimivost: Izkopavanje zasutega je časovno najdaljši del reševanja. Iskanje z žolno poteka 2-5 minut, sondiranje do 2 minute, čas kopanja pa je močno odvisen od globine žrtve. Pri zasutem želimo najprej priti do glave, da mu očistimo dihalne poti. Za 1 meter globine potrebujemo z žolno, lopato in sondo do 11 minut. Če uporabljamo samo žolno in lopato, se ta čas poveča na 25 minut. V primeru, da imamo samo žolno, pa potrebujemo tudi do 2 uri, da pridemo do zasutega. Da odkopljemo ponesrečenca v celoti, moramo prekopati približno 3-4 m3 snega (1-1,5 tone snega!). Zato je zelo pomembno, da izkopavamo premišljeno in načrtovano.
Tečaj varnejše hoje v zasnežene gore je potekal v organizaciji Društva GRS Kamnik in Planinske zveze Slovenije s sodelovanjem zavarovalnice Generali ZAME na Mali planini in z delnim sofinanciranjem FIHO, 27. 1. 2024. Dan prej je bilo za vse udeležence organizirano ZOOM predavanje na temo zimskega planinstva. V predavalnici Planinske zveze Slovenije pa smo predavanje izvedli tudi za člane skupine inPlaninec. Gre za pogumne posameznike, ki jim različne telesne omejitve niso vzele volje in pozitivne energije za obiskovanje gora. Na tečaju je sodelovalo 68 udeležencev in 14 članov GRS Kamnik.
V gore hodi, odkar je pri dveh letih shodil, pravi Matjaž Šerkezi, alpinist, že od šestnajstega leta gorski reševalec, inštruktor in strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije (PZS). Če so mu gore nekoč predstavljale šport, potrjevanje in dokazovanje, danes v njih predvsem uživa. »Gore so moja cerkev,« pravi oče treh otrok, ki je tudi njim privzgojil ljubezen do gorskega sveta. Želi si, da bi v gorah uživali vsi ljudje, predvsem pa bili varni, a tudi opozarja, da je hribolazenje postalo preveč množično, zato bodo potrebne regulacije.
Začela se je sezona hribov. Kakšen čas je to za vas? Gorski reševalci delamo vse leto. Če smo včasih res govorili o poletni planinski sezoni, zadnjih nekaj let ni več tako. Zdaj je tudi pozimi veliko aktivnosti v gorah, saj zime niso nujno najbolj snežne, dlje časa je kopno ali pa je snega minimalno oziroma je le na najvišjih vrhovih … Zadnja leta je opazna tudi poplava turnega smučanja, sploh od epidemije, ko so bila smučišča zaprta. Ljudje so torej tudi pozimi veliko na smučeh, v gorah, potem so tukaj krplje in druge aktivnosti. Poleti je predvsem klasično planinstvo in vse več tudi gorskega, turnega kolesarstva. Slovenija je sicer majhna država, a imamo odlične razmere za te vrste aktivnosti, imamo tudi turno kolesarsko pot, ki obkroža vso Slovenijo, tako da ljudje spoznavajo to okolje.
Še pred nekaj leti smo na kolesarje v hribih gledali postrani, bili so kar malo osovraženi. Je zdaj drugače? Da, spremenilo se je. S tem namenom smo takoj po letu 2000 ustanovili komisijo za turno kolesarstvo, da smo začeli takratne posameznike pravilno usmerjati, jih učiti, kaj pomeni kolesariti v naravnem okolju, kako skrbeti za naravo, določene planinske poti smo odprli za dvonamensko rabo, da so torej primerne tudi za kolesarjenje, poudarjali smo planinski bonton, da se ne vozimo tam, kjer so planinci, da se mimo njih zapeljemo na spoštljiv način, počasi in tako naprej. Zdaj se ti učinki poznajo, prišlo je tudi do menjave generacij, pa tudi starejši, ki so bili včasih proti kolesarjem, so sami šli na kolesa, ker ugotavljajo, da je to dobra, zdrava aktivnost, ki ohranja kolena – v nasprotju s hojo v hribe. So še posamezni slabi primeri, ampak jaz sem tudi veliko na kolesu, a še nisem naletel na takega. Če si ti spoštljiv, je tudi obratno. Tako je kot povsod: enim pač gre vse na živce, take pozdraviš in greš naprej.
Se je morda zdaj obrnilo in so glede bontona bolj na slabem glasu »nedeljski« planinci? Tega ne vidim kot problem, ampak kot izziv. Ljudje smo ali v dolini ali v hribih povsod enaki, se enako obnašamo, eni pač hočejo biti »ta glavni« povsod, tako v avtu, trgovini kot v gorah. Naš namen je, da vse ljudi pravilno usmerimo, da se bodo znali tudi v hribih obnašati, da na primer smeti odnašajo s sabo – med in po koroni smo opazili povečanje količine smeti tudi v gorah. In naj poudarim, da med smeti spadajo tudi olupki agrumov in banan, ker ni encimov, ki bi te stvari v naravi razgradili. Med bolj obiskanimi so tudi posamezne planine, kjer je poleti pašna živina, in včasih imam občutek, da ljudje krave in ovce prvič vidijo. Tudi na tem področju jih je treba podučiti, da živino pustijo pri miru, da je ne krmijo, ker ji s tem škodijo. Imeli smo celo primere, ko so jahali krave in je prišlo do poškodb. Vse višja so pričakovanja v planinskih kočah, kjer si obiskovalci želijo boljše gostinske storitve, take kot v dolini. A se moramo zavedati, da planinska koča ni gostilna ali hotel, da imajo omejene količine tekoče vode, da tam ne moremo masovno prati rjuh, da je treba to vse v dolino spraviti in da je omejen transport hrane …
Z množičnim obiskom gora se povečuje tudi število nesreč? Nesreče naraščajo že od leta 2004, ko vodimo digitalno statistiko. Takrat je bilo okoli 240 nesreč, zadnja leta pa jih je že krepko čez 600. Zagotovo k temu pripomore več ljudi v gorah. Vse več je tudi turistov, zadnja leta na veliko rešujemo Francoze, Špance in Hrvate, torej narode, ki naj bi imeli izkušnje v gorah. Primarna naloga PZS je, da informacije in preventivne vsebine čim bolj razširi med ljudmi, tako prek STO, medijev, različnih tečajev varnega gorništva … Spremenil se je tip nesreč. Veliko več je denimo nekih bolezenskih stanj, ker se je življenjska doba podaljšala, ljudje živijo z različnimi kroničnimi boleznimi, ki jih v dolini z zdravili uspešno zajezijo, vendar je v gorah posebno okolje, napor, visoke temperature, kar lahko privede do hitrih sprememb. Veliko je srčnih zastojev, težav, ki so posledica sladkornih in drugih kroničnih bolezni. A preden gorski reševalci pridemo na kraj, je lahko taka oseba že mrtva. Pri celotnem številu nesreč je treba predvsem poudariti, da ljudje vedno pričakujejo, da bo prišel helikopter, ampak helikopter opravi približno tretjino reševanj, vse ostalo rešujemo peš. Vedno pač ni mogoče opraviti reševanja s helikopterjem. Poleg tega je helikopter, sploh v poletni sezoni, precej zaseden in se žal delajo triaže, kdo je bolj potreben hitre nujne pomoči.
Katere poškodbe so najpogostejše?
Tipične so poškodbe spodnjih in zgornjih ekstremitet – zvini, zlomi, poškodbe rok in poškodbe glave. Zato svetujemo uporabo čelade: če ti zdrsne, je prva stvar, ki udari ob tla, glava, in če ni primerno zaščitena, lahko pride do hudih poškodb. Poleg nesreč se ogromno ljudi izgubi in dehidrira. Ljudje so izgubili stik z naravo, za njih pomeni frustracija že ena navadna nevihta. Ustrašijo se, otrpnejo in že kličejo na pomoč. V Sloveniji imamo 10 tisoč kilometrov markiranih in vzdrževanih planinskih poti, a družbena omrežja so vir tistega hudiča, da ljudje iščejo neka brezpotja, destinacije, ki so na neki način rezervirane za alpiniste, ki imajo znanje in izkušnje, na primer poti do določenih bivakov. Tipičen primer je bivak pod Skuto, ki je postal top destinacija za selfije. Res je, da je lep in na čudovitem koncu, ampak do tja vodi zahtevno brezpotje in tam gor večinoma rešujemo tujce, pa tudi naše, ki niso primerno obuti, opremljeni, preseneti jih pot, jeklenice … Bivaki niso za turistično spanje, ampak za takrat, ko jih res potrebuješ. Zato meni ti lepi bivaki niso všeč. Da, z družbenimi omrežji je vsak dobil svoj Everest.
Omenila sva že bonton in smeti v gorah, katere pa so še druge težave množičnega turizma? Glavna težava je množičen obisk posameznih destinacij, na primer Triglava. Ljudi na vrhu je preveč, morali bomo razmisliti in začeti to urejati. Pozitivna rešitev bi bila že to, da se naredijo organizirana plačljiva parkirišča. Jaz sem iz Kamnika, če pogledamo Veliko planino, je preveč avtomobilov in turistov, zato bi bilo treba obisk regulirati na način, kot ga ima na primer italijanski Tre Cime: spodaj je rampa, plača se vstop, ko se preseže dnevna kvota avtomobilov in ljudi, se pot zapre. Tudi pri nas bomo morali začeti tako razmišljati. In o boljšem javnem prevozu. Če bi imeli urejena parkirišča in potem naprej lokalni prevoz, verjamem, da bi ljudje to začeli uporabljati, morda ne naše generacije, ampak naši otroci, vnuki pa zagotovo.
Ampak takoj ko govorimo o plačljivih parkiriščih in omejevanju dostopa, Slovenci negodujemo? Javnost takoj skoči v zrak, ker vsak misli, da je to vse naše. Nihče se ne zaveda, da mora za vse planinske poti, koče, infrastrukturo nekdo skrbeti, to je povezano s finančnim vložkom in ta mora priti od tistega, ki to uporablja in na neki način tudi uničuje. Ravno prejšnji vikend sem bil v Kočevju na tekmi v gorskem kolesarjenju, kjer so se odlično organizirali, uredili so javno parkirišče, na katerem si za ves dan plačal štiri evre. Ampak ljudje so se pritoževali in avtomobile parkirali ob cesti in po travnikih – normalno, da je kmet, ki ima tam travnik in živino, znorel, ker ni mogel priti gor s traktorjem; jaz bi tudi, če bi tam živel. Na koncu so vsi dobili po 50 evrov kazni za napačno parkiranje, kar se mi zdi prav, še višja kazen bi morala biti. Na takšen način moramo ljudi začeti vzgajati.
Toda Slovenci se v Sloveniji nimamo za turiste in takoj bentimo, medtem ko v tujini mirno plačujemo za draga parkirišča. Točno tako se obnašamo! Problem je, ker ljudje ne gredo v svet. Vsi govorijo, kaj je dobro v Avstriji ali Švici, potem pa ugotoviš, da so bili tam z avtobusom, organizirano, niso pa šli tja sami in tam preživeli nekaj časa, da bi videli, kakšno je dejansko življenje tam. Jaz se zelo rad vrnem v Kamnik, v Slovenijo, ker je doma najlepše – res živimo v čudovitem okolju, imamo odlično kulinariko, čudovite ljudi, samo ceniti vsega tega ne znamo. Slovenci smo velik narod, a nimamo samospoštovanja.
Kaj ste kot gorski reševalec, vodnik ali obiskovalec nenavadnega doživeli v hribih? Bilo je veliko takih trenutkov, ki so bili večinoma težki, pa tudi lepi, ko smo ljudi rešili. Najhujše so nesreče, ko nekdo umre.
Kako se s tem spopadate, sploh kadar veste, da greste po truplo? Nekako sem, težko rečem, da imun, ampak naučil sem se, kako izklopiti čustva. Že od 16. leta sem pri GRS in moje prvo reševanje je bil alpinist, ki je padel na glavo 50 metrov v globino, bilo je zelo, zelo grdo. To sem videl kot že najstnik in potem sem se naučil potlačiti te stvari. Kar po eni strani ni dobro, vidim – zaradi tega si drugačen, imaš drugačen pogled na življenje, bolj trdo živiš, kar se odraža tudi pri vzgoji otrok. Sem pa zato bolj psihično stabilen. Reševalci se med seboj veliko pogovarjamo, imamo možnost pogovora s psihologom, tako se pač spopadamo s tragičnimi dogodki. So pa tudi kakšne intervencije, ki so malo smešne, včasih že absurdne. Ko te denimo kdo nadere, zakaj nas je toliko prišlo po njega, da on je potreboval samo določeno opremo, ali klici, naj samo vodo prinesemo, da bodo potem že sami šli naprej.
Če prav razumem, nekateri ljudje GRS dojemajo kot servis, ne pa neko intervencijsko službo? Da, dejansko postajamo storitev. Marsikdaj rečemo, da bi morali kakemu posamezniku zaračunati 200 evrov, da ga pripeljemo v dolino. To bi bilo edino pametno. Se pa ob tem vedno vprašamo, ali bi v tem primeru sploh poklical ali bi raje sam rinil naprej ali nazaj in bi prišlo do nesreče. Osebno se nagibam k temu, da v Sloveniji reševanje v gorah postane plačljivo po vzoru Avstrije. Tam reševanje plačaš, potem pa naprej z zavarovalnico urejaš, ali si upravičen do povračila ali ne. Predvsem bi morali reševanje zaračunati tujcem, ki jih je vse več. Ampak tukaj žal velja evropska uredba, pred katero smo vsi enaki, zato bomo morali to nekako urediti. Italija ima na primer tudi prostovoljce, ki rešujejo, a je reševanje na najpriljubljenejših vrhovih plačljivo. Švica ima v celoti plačljivo reševanje, niti v helikopter te ne spustijo, če ne podpišeš, da boš plačal. So že bili primeri, ko so k Slovencem prišli rubežniki, ker so jih v Švici reševali, pa niso imeli sklenjenega zavarovanja. Pri nas smo navajeni, da varčujemo na zavarovanju zase, medtem ko lahko za zavarovanje avta mirno odštejemo 600 evrov.
Zakaj so vas gore tako zasvojile in zakaj ljubezen še traja? Ta ljubezen traja praktično že, odkar sem se rodil, moji starši prihajajo iz planinske družine, hodili so po hribih in z njima tudi midva s sestro. Vedno sem na ta svet gledal malo drugače, ni mi bila dovolj samo planinska pot, ampak sem gledal v stene. In veliko sem bral, od Julesa Verna do velikih alpinistov, kot so Hermann Buhl, Nejc Zaplotnik, Viki Grošelj, Iztok Tomazin, prek tega sem sanjal o teh stvareh. V osnovni šoli sem spoznal Alojza Pristavnika, profesorja zgodovine in geografije, ki je bil alpinist in me je počasi vpeljal v ta svet. Potem sem se začel s pomočjo Braneta Vezovnika ukvarjati s športnim plezanjem in postal gorski reševalec. Imel sem torej srečo, da sem srečal ljudi, ki so bili starejši in so me radi vzeli s sabo. To je ostalo v meni, še danes uživam v gorah, te mi ne pomenijo več samo dokazovanja in športa, ampak predvsem sprostitev, napolnijo mi baterije, so neke vrste meditacija.
Ljubezen do gora ste vsadili tudi v otroke? Vsi trije jih imajo radi. Najstarejša Medeja (19 let) je imela neko pubertetniško obdobje, ko ni šla več z nami, ampak zanimivo, letos me je presenetila, saj se je prijavila na usposabljanje za vodnike PZS, ne da bi jaz sploh vedel. To se mi zdi fino. No, mlajša dva, Maruša Tereza (15 let) in Joža (13 let), sta nadobudna gorska kolesarja, hčerka je bila, da se pohvalim, lani mladinska evropska prvakinja. To okolje nas povezuje, kot družina smo veliko skupaj v hribih in na kolesu. Zdi se mi, da je najino poslanstvo z ženo, da otrokom pokaževa ta svet, jih nekaj naučiva, potem bodo že sami peljali naprej.
Verjetno bi bili razočarani, če otroci ne bi pokazali vsaj malo ljubezni do gora? Kaj pa vem. Ampak saj pri nas praktično ni bilo druge izbire, ker sva z ženo oba hribovca, tudi spoznala sva se v hribih. Moram pa biti malo kritičen, ker pogosto slišim starše, češ, naši pa nočejo hoditi. Seveda nočejo, če jih nikoli nisi vzel s seboj! Če si se odločil za otroke, moraš za njih poskrbeti. Pri nas je bilo logično, da smo jih praktično povsod v hribe zraven vlačili. Pa mi ni bilo »fajn«, po pravici povem, da mi je šlo na živce, ko so se drli, ko smo na Svetega Primoža namesto pol ure hodili tri ure, ampak to je tek na dolge proge. In se je izkazalo, da smo dobro tekli. (smeh) Zdaj otroci mene čakajo: »No, ata, boš malo hitreje stopil?« (smeh)
Gorski reševalec ste že od 16. leta, kdaj razmišljate, da bi nehali? Zadnja leta res premlevam misel, da morda prihaja čas, da se počasi umaknem. To počnem že več kot 25 let, šel sem skozi različna obdobja. Bil sem najmlajši v GRS. Takrat, ko si mlad, te žene misel, da si pomemben, lahko se malo pred dekleti postaviš, dobiš vrhunsko opremo … Danes se mi vse bolj zdi, da je moja vloga bolj v preventivi, da širim svoje znanje. Ko zazvoni telefon, so zdaj na vrsti za izkušnje mladi reševalci, mi pa jih moramo znati usmeriti. Najnevarnejši del intervencije je začetek z vožnjo, kajti mladi so zagreti, takrat polni adrenalina in lahko pride do nesreče. Jaz in kolegi kot inštruktorji delujemo kot »fotri«, ki jim dopovedujejo, naj se v hribih malo umirijo. Še noben poškodovanec nam ni pobegnil, vsi gor počakajo. Najprej moramo poskrbeti za svoj tim, zato da mu bomo lahko pomagali. Če se bo namreč nam zgodila nesreča, tudi njemu ne bomo mogli pomagati. To je eno osnovnih pravil v prvi pomoči in tega se morajo zavedati. Preveč ljudi smo izgubili, ko so brezglavo hiteli na pomoč – in so tudi sami zaradi tega umrli. Zato je naše poslanstvo, da mlade gorske reševalce učimo, usmerimo, jim predamo znanje in se potem počasi umaknemo. Kar trdno sem odločen, da se do 50. leta, če bom preživel, umaknem. Najslabše je, kot med nami kroži rek, če nekdo »do pogreba leži na planinskem društvu ali na gorski reševalni«. Tega si res ne želim.
Ste kdaj potrebovali pomoč GRS? Seveda, ko sem bil mlad, smo brezglavo noreli po hribih. Zato pravim, da moraš imeti v gorah ogromno znanja, pa tudi srečo. Da, tudi gorski reševalci so kdaj prišli na pomoč, tudi zato ker doma nismo povedali, kam gremo, in jih je zaskrbljena mama poklicala. (smeh) S kolegom naju je odnesel plaz, a na srečo sva ostala na vrhu. Ko smo plezali v Indiji, sem na 6000 metrih nadmorske višine padel deset metrov globoko v razpoko, takrat sem doživel privid, kako se življenje izteče. A sem imel srečo, da sem ostal živ, niti nisem bil poškodovan, sam sem prišel ven in potem plezal naprej na hrib.
Kako se vaša družina odzove, ko zazvoni telefon in morate oditi? Mislim, da se s tem ne ukvarjajo, s tem pač živimo že od začetka. To sem že prinesel s seboj. Je bilo pa obdobje, ko sem se reševanju precej posvečal in so doma začeli trpeti odnosi, zato nasvet mladim reševalcem, da če imajo družine, naj najprej doma uredijo. Iskreno, z ženo sva se marsikdaj »zapela« zaradi tega, a se potem pogovorila in danes živim drugače. Tudi v odnosu do otrok: starejši hčerki se zaradi tega nisem toliko posvečal, kot se zdaj mlajšima. Tega me ni sram priznati, ker so to čisto človeške stvari, da pregoriš, da doma stvari niso urejene, potem se lahko hitro vmeša alkohol in moraš narediti črto. Jaz zadnjih pet let alkohola ne pijem, čisto zavestno sem se odločil, ker se mi zdi, da je preveč tega in da sem zdaj prišel v zrelo fazo, ko moram reči stop.
Ste imeli težave z alkoholom? Jaz ne, ampak moji sorodniki. Praktično v vsaki slovenski družini najdemo koga, ki je bil alkoholik. To je žal slovenska folklora. Zdi se mi prav, da se o tem govori, ker zaradi tega trpijo cele družine, predvsem otroci. Ravno zato, ker imamo to v genih, moramo reči stop alkoholu. Veliko kolegov med gorskimi reševalci se je odločilo, da ne pije več.
Tudi v planinskih kočah je veliko alkohola. Namesto da bi spali, so veselice. Zato poskušamo informirati ter izobraziti oskrbnike koč in same planince. Planinska koča ni objekt za žurke, ampak pridejo tja obiskovalci gora prespat in kaj pojest, da lahko naslednji dan nadaljujejo svojo pot na vrh. V tujini brez pardona ob desetih zvečer ugasnejo luči, tudi ni svoje hrane in pijače … Zdaj tudi pri nas prihajajo nove generacije oskrbnikov, ki se tega zavedajo. Ne pa da potem oskrbnik joka, da so mu kočo razbili in pobruhali – zakaj pa jim je dal pijačo? Odsloviti bi jih moral. Oskrbniki morajo vedeti, koliko pijače lahko dajo nekomu, oni so prvi, ki lahko to ustavijo. Sprašujem se, zakaj se sploh toči alkohol v hribih, moje osebno mnenje je, da se ne bi smel.
Koliko so gore danes drugačne od takrat, ko ste jih spoznali kot otrok, pa potem denimo, ko ste začeli kot gorski vodnik? Zelo drugačne, predvsem obiskovalcev je bistveno več, zato iščem bolj mirne poti, da se umaknem od planinskega vrveža.
Ni več miru v gorah? Predvsem me zmotijo ansambli v gorah, ti različni zelo pomembni projekti posameznih kapitalističnih organizacij. Pozabljamo, da smo mi obiskovalci, da je to domovanje živali in rastlin, ki potrebujejo mir. Šli smo čez rob, tako da bomo morali začeti regulirati stvari. Morda me bo kdo od stanovskih kolegov za ušesa, a menim, da mora biti poslanstvo PZS, da ohranimo planinsko okolje. Množični pohodi v hribe ne spadajo že zaradi prevelike obremenitve na okolje. Tudi ne množični turizem, kot na primer na Veliki planini, kjer je ogromno turistične ponudbe, to pomeni toliko več ljudi, toliko več odplak, spodaj je pa pitna voda. To bi morali regulirati občina in država.
Nimamo več spoštovanja do gora? Število nesreč kaže, da ne. Sprašujem se, ali ljudje nimajo radi svojega življenja? Če vidim, da sem nekaj zafrknil, se bom obrnil in šel nazaj. Če pridem do snežišča, pa sem obut v športne copate, se pač vrnem. Hrib bo počakal. Kljub vsem opozorilom, nasvetom, priporočilom se dogajajo napake. Ne razumem, zakaj se ne obrnete, počakate v koči, greste na tečaj ali ne najamete gorskega vodnika. Mnogi pravijo, da ti samo denar pobirajo, a za Grčijo lahko damo 1500 evrov, da ležimo na vročini. Zakaj pa ne bi imeli čudovitega dopusta v slovenskih gorah z gorskim vodnikom po slovenski planinski ali turnokolesarski poti in spoznali Slovenijo? Žalostno, da Slovenci ne poznamo svoje države, pa kako lepa je!
In kam greste letos na dopust? Hčerka gre na evropsko prvenstvo v Toskani in razmišljamo, da bomo skočili še na Elbo. Tam so neke turnokolesarske poti. Konec avgusta pa grem s kolegoma v Francijo na gorski tek, 300 kilometrov, 25 tisoč višinskih metrov.
Avtor naše rubrike Matjažev svet gora je nominiranec za Delovo osebnost leta. A je vse prej kot samo to. Je oče treh otrok, mož, glas prostovoljcev in predvsem človek z veliko začetnico. Spustil nas je blizu in razkril vse tisto, o čemer njegove gore molčijo.
Veliko že vemo o njem, kakšen je v gorah, kako se obnaša v naravi in kaj počne. Pa pravzaprav vemo, kdo se skriva za značko gorskega reševalca, kaj tiči pod debelo pohodniško bundo in za gorniškimi gojzarji? Dobila sva se pri njem doma. V toplem družinskem domu v Kamniku. Na vratih me pričaka vsa družina. Žena Tinkara, vsi trije otroci in psička Chilly. “Na zrak nas je poslal,” se nasmehnejo, vsi oblečeni v športna oblačila.
Na vratih sloni Matjaž. Najstarejši šerkozaver. V trenirki in majici s kratkimi rokavi. “Dobrodošla!” Pozdravi in me povabi v stanovanje. Skuha kavo, postreže z domačim ingverjevim čajem in razkaže dom. “Tu je moj kotiček, tam so otroci, tu je komplet spalnica.” Sedemo na kavč iz palet. Prosim ga, da pobrska za albumi, ker sem prepričana, da ima stare fotografije iz prvih sten, ki jih je osvajal.
Gašper Jakomin
“Poglej, kako smo bili oblečeni. Vojaška čelada, navadna karirasta srajčka. Nobene posebne opreme nismo imeli. Smo pa imeli strast in željo. Ni bilo dneva, da ne bi pomislil, da grem v hribe ali pa plezat. Ja, nora leta so bila to.”
V steni s prijateljem – Tre Cime ali Trije vrhovi Lavareda
osebni arhiv Matjaža Šerkezija
S hribi se je okužil pri rosnih šestih letih, pri 16. pa so ga sprejeli v vrste Gorsko reševalne službe Koroška. Z družino so ves čas hodili po vršacih, s starši, teto in bratranci. Vse počitnice so preživeli v hribih. Morje je videl samo dvakrat. “Ko sem zagledal graben, sem rekel, kakšno morje, to je en velik graben. Na Koroškem, kjer sem doma, pravimo Reka Graben in sem rekel, da je to isto. Potem pa sem se ves teden skrival na plaži s tistimi lončki, ko sem se bal iti v morje. Precej pozno sem se naučil plavat.”
Gašper Jakomin
Spomni se, ko je bil s šolo na bazenu v Ravnah, kjer so imeli športno vzgojo, in je tja prišel tudi njegov ata. “Ata je delal kot vzdrževalec električar, in so imeli na skrbi tudi ta bazen. Zagledal sem ga v tisti njegovi modri obleki. – Daj, pridi sem, da ti pokažem, kako znam plavati – sem mu rekel. In sem naredil tisti en zaveslaj, in potem takoj pod vodo. Cel bazen sem pod vodo preplaval.“ Dosti je plaval pod površjem, pripoveduje. Njegova psiha in glava delata šele pod vodo. “Bil sem pripravljen iti tako daleč, da me je obrnilo. Še danes sem slab plavalec. Uživam pa v potapljanju.”
Z najboljšim prijateljem Francem Oderlapom nekje, nekoč. Žal je za večno ostal v Himalaji.
osebni arhiv Matjaža Šerkezija
“Z njim sem živel gore, se smejal, zaupal … Znal je živeti. Trudil se je za sočloveka. Iskal rešitve. Pomagal. Motiviral. Žal je prehitro zapustil ta svet pri testiranju opreme za naš K2. Bil je moj navdih. Delo, ki ga opravljam, je nadaljevanje njegovega poslanstva.”
Brska naprej po albumu in najde fotografijo, kjer je dobro vidna njegova plezalna oprema. “Poglej te komplete. To je danes nesprejemljivo. Sami smo si jih naredili. Vponke smo kupovali v Avstriji, v kmečki zadrugi. To so imeli kmetje za krave privezati. Sreča, da smo preživeli,” pripoveduje o obdobju, ko je bil star10 let in naprej.
V steni na Velebitu
osebni arhiv Matjaža Šerkezija
Pa kače so lovili: “Tu imam modrasa v ustih. Na Velebitu sem ga ulovil. Ogromno kač je bilo. Cel mesec smo plezali po Dabarskih kukovih. Nihče doma ni kompliciral. Vedeli so, da sem šel plezat z Miho, očetovim sodelavcem, in da bo vse dobro.”
osebni arhiv Matjaža Šerkezija
Ko si je zaželel novo kolo, je ugotovil, da potrebuje še novo športno jakno in nahrbtnik. Preračunal je in sam s sabo sklenil kompromis. Prebarval je kolo in si kupil novo jakno.
“Pet brzin je imel, počen sedež. 16 sem bil star. Spakiral sem in rekel: – Ata, grem. – Kam greš? – Na Grossglockner. – Prav, je odvrnil. Po mojem sploh ni vedel, kam grem,” se smeji. Deset dni ga ni bilo domov. Odgonil je na vrh in nazaj dol. Bica mu je dala za popotnico veliko belo delavsko štruco kruha. “Imel sem tisto fedro na prtljažniku. Tja sem jo zataknil in šel. Spal sem po senikih, brez denarja, brez vsega. Si ne predstavljam, da mi Joža to naredi.”
Gašper Jakomin
No, iz gora greva nazaj v tvoj kotiček. Tvoje noči so pogosto pestre. Zvoni telefon. Kadar pa ti uspe spati mirno in začeti dan z mirnim jutrom, kaj najprej narediš?
Najprej vstanem. (smeh) Idealno jutro, ko je vse čisto mirno? Najprej kava. Lepo je, ker imamo skupne zajtrke z družino. Veliko damo na to, da smo zjutraj skupaj. Včasih vstanemo tudi ob 5., 6., in damo peči kruh. Kruha ne kupujemo pri nas, ampak pečemo kruh z drožmi. To je en tak naš ritual. Sedemo za mizo, se pogovorimo, spremo, uredimo in gremo naprej, vsak v svoj dan. Ključen trenutek v dnevu.
Zakaj je to tako pomembno?
Družina je osnovna celica. Odnos je treba krepiti. Dan te hitro potegne vase, se včasih niti ne uspeš slišati. Zjutraj smo vsi skupaj, razčistimo vse, kar nas mori in ne nosimo tega s sabo. Ta povezanost se mi zdi, potem ostane tudi vnaprej. Že od začetka to počnemo. Podobno je, ko greš zgodaj zjutraj v hribe. Sam, v čisto, umito jutro. To je jutro z družino doma. Da ne bo izpadlo, da samo govorim družina, družina, in potem živim povsem drugače. Smo normalna družina. Spremo se tudi, ni vse idealno, ves čas čistimo odnos, skupaj spoznavamo nove stvari, se skušamo razumeti, poiskati skupne rešitve, veliko je kompromisov. Nismo Instagram družina, ko je na zunaj vse videti v najlepšem redu, potem pa zaropota in kar naenkrat gremo narazen in vsi buljijo, kako pa je to mogoče. Ne, smo normalna družina.
Maruša Tereza, Joža, Tinkara, Medeja, Matjaž
osebni arhiv Matjaža Šerkezija
Od kod ta filozofija? Si tudi ti tako odraščal?
Smo bili sicer povezani, a ne toliko. Včasih se je drugače živelo. Jaz sem bil zelo povezan z bico, staro mamo, res sem bil ves čas z njo. Hitro sem sam začel zahajati v hribe, in me ni bilo veliko doma. Imam manko osnovne celice, da se lahko kadarkoli usedeš in pogovoriš. Mogoče je narobe, da se razmišlja o fizični prisotnosti. Če imaš občutek, da nekdo stoji za tabo, pa ni fizično tam, vseeno drugače stvari preneseš, ker veš, da je nekje nekdo, žena, otroci, ki te podpirajo in ti je tako lažje. Ko si zunaj, v škripcih, lažje rešiš težave. Meni je to en tak motiv, da jih rešiš, da se lažje vrneš domov. Če izgubiš upanje v neko vero, si izgubil motiv za življenje.
Se ti velikokrat zgodi, da zatavaš in potrebuješ njihovo pomoč?
Jaz se velikokrat izgubim, res. Brez njih bi pogosto tako zabluzil, da se ne bi več našel. Postavijo me na prave tire, v realno življenje, v vsakdan. Vse preventive, reševanje, vse, kar počnem … Na neki točki izgubiš stik z resničnostjo in te mora nekdo usmeriti. Ti povedati, zdaj se pa ustavi, zabluzil si in te ves čas opominja. Družina, otroci te spomnijo, da so oni prvi in pomembni, ti dajo razlog, da se vrneš.
Gašper Jakomin
Katera je torej tvoja šibka točka, zaradi katere zabluziš?
Sem perfekcionist in določenih stvari ne znam zaključiti. Vedno hočem izboljševati in iskati nove rešitve. Za tem, k čemur stremim, je zgodba, ki se nikoli ne konča. V življenju je treba delati zaključke. Od tam naprej na novo štartati in iskati nove možnosti, sicer se pojaviš v začaranem krogu. In to je moja velika težava.
“Vse hočem delati dobro, dati najboljše od sebe in potem imam vojno v glavi, ker je toliko idej.”
Ko grem teč, kolesarit, se pojavi toliko novih idej, tekstov. Treba jih je filtrirati in izločiti. Sam tega ne znam. Se zaciklam. Prva je družina, ki me ustavi, in potem še krog prijateljev, ki jim zaupam svoje težave in skupaj najdemo rešitev. Se dobro učim in skušam ljudem prisluhniti, tudi če so kritični. Sem tipičen kozorog. Ko nekdo govori proti meni, se umaknem in kuham svojo vojno. Ampak potem, ker sem človek in ne kozorog žival, rečem, opa, ustavi se. Razmislim, kaj ima ta oseba prav in kaj ne, poberem najboljše in grem naprej. Vedno sem kuhal notranje vojne in zamere, a to ostane v tebi in slej kot prej udari. Tega ne počnem več.
Kdo te najbolj pozna in zna pristopiti k tebi, ko vidi, da zabluziš?
To je žena Tinkara. Ravno zaradi tega se po navadi spreva, ker ta moj kozorog ven udari. Rečem si: ‘Spet ima nekaj proti meni, samo mene vidi,’ ampak potem razmislim in vidim, da ima določene stvari res prav. Ker jih vidi kot zunanji opazovalec. Spomnim se Francija Telcerja – njegova žena je vedno rekla, da za vsakim moškim stoji še bolj uspešna žena. To je res. Vedno te mora nekdo usmerjati in ti povedati, kar ti gre. Brez olepševanja, diplomacije. Zabluzil si. Skupaj bomo našli rešitve. A mora biti medsebojno zaupanje maksimalno. Ni pa to to, kar marsikdo reče, me je žena privezala. Ni to tisto pravo. Svoboda mora biti. Smo športna družina in športniki imamo težke značaje. Izhajamo iz hribovstva, kjer je ego prisoten. In obvladovati ego – je pa težko.
Gašper Jakomin
Kolikokrat znori, ko ponoči odhajaš na reševanja?
To več ne, ne znori, reče pa, pa katero budalo je spet. Prav to si misli, kdo zdaj spet, kljub vsem opozorilom in nasvetom. Od vsega začetka ve, da je to moje poslanstvo, življenje – sprejela je to. Morda je tudi potlačila vsa ta svoja čustva, glede na to, da me dosti ni bilo domov. Namesto da človek živi v strahopaniki, čustva v sebi potlači, in jih zadržuje, kar ni dobro, ampak Tinkara tako vsaj ne dela panike. Ve, da smo se s kolegi reševalci razvili. Ne delamo stvari z glavo skozi zid, ampak je vse umirjeno. Je pa res, da nesreča nikoli ne počiva. A to je tako tudi na poti v službo. Nikoli ne veš, kaj se zgodi.
Koliko znanja iz reševanja, recimo to, da znaš umirjeno odreagirati, ti pomaga, da se znaš z družino ukvarjati na način, kot se?
To je večina izkušenj, ki se prenašajo. Sinhronizacija vseh dogodkov. Ne samo služba kot služba, ampak vse izkušnje z vsemi padci in vzponi iz mladosti, lahko uspešno prenašaš na družino. Če pa bi samo izkušnje prenašal, bi družina bila trdo vzgojena, brez čustev. Hribi in narava te takega naredijo. Potem pa je tu Tinkara, ki čustveno komponento prinese. Kot pedagoginja dela v šoli, ima stik z otroki, in ve, kaj potrebujejo.
“Sem zagovornik špartanske vzgoje. Otrokom mora biti meja postavljena, mora biti red, če nimajo mej, so izgubljeni v svetu. Morajo vedeti, do kod lahko gredo.”
Potem pa je tu še izziv, kako te meje prestaviti. Dokler se ne izpuste kot ptički iz gnezda. Ne samo špartanska vzgoja, ampak komponenta čustev, odnosa in krepitev pogovora. Nimajo vsak svoje sobe, ampak bivajo skupaj, torej nimajo razloga, da se zaprejo v sobo in brskajo po telefonu. Morajo vzpostaviti interakcijo.
Pa ti, imaš meje postavljene?
Ja, imam. Si jih postavljam sam. Vsako človeško bitje jih mora imeti postavljene. In prioritete, če ne, se izgubiš.
V ozadju visita dresa hčerke Maruše Tereze, ki je letos osvojila naslov državne in evropske prvakinje v gorskem kolesarstvu U17.
Gašper Jakomin
Kakšen oče si?
Joj, to moraš otroke vprašati. Jaz sem čudovit! (smeh) Znam biti težak. Skušam biti pravičen. Znam pa biti res težak. Skušam jim dati odnos spoštovanja in iskrenosti, da se lahko znajdejo v življenju. Ker življenje ni samo poezija, je en dolg ep s številnimi pastmi. Če bodo znali to vzeti, bodo imeli dobro popotnico. Ni to edini recept, vsak si krepi življenje in najde svoj recept, ker tako gre človeštvo naprej. Ampak če povzamem, znam biti težak.
Kaj je tvoj največji strah? Si človek, imaš čustva …
Zdaj si me pa dobila. To je pa zelo težko vprašanje. Vse strahove sem izoliral. Vključno z bolečino. Če na hitro pomislim … Da do nečesa pride in se otrokom kaj zgodi. Ko se je recimo začela vojna v Ukrajini. Takšne stvari. Da si nemočen, ne moreš nič narediti, pomagati. Nimaš situacije pod kontrolo. Sem kar kontrol frik. In ko ne morem pomagati, bi mi bila huda frustracija. Ko sem poslušal Ogulinovo, sem bil pretresen, da se 2022 vse to res dogaja z otroki. Za zjokat v takih trenutkih, ko si res nemočen.
“To je največji strah. Biti nemočen, preostale sem pa žal, škoda, izoliral.”
Si jih očitno moral za preživetje. Reciva, da je za tabo naporen dan, ponoči zazvoni telefon, greš nekoga reševat, naslednji dan pa te že čaka nov osebni izziv. Kako boš našel moč od neprespane noči, da se sestaviš?
Se mi zdi, da jo vedno najdem. Ko sem res uničen, čisto, je še vedno nekje nekaj rezerve. Človeško telo nikoli ne gre do konca, ampak glava pove, da si utrujen. Tudi iz tekov, alpinizma, ko smo dneve prebivakirali v mrzlih okoljih in stenah, si iskal svetlo točko, plamen. Našel si ga v različnih stvareh. Vedno v tem, da me doma čakajo otroci in žena. Ko pa prideš iz reševanja in te doma čaka resnično življenje, ki ga moraš reševati, težko najdeš motivacijo. Večkrat sem zaradi tega iztrošen, pregorel, in potrebujem nekaj časa, da se sestavim. Seveda ne govorim o tem. Zdaj trenutno sem spet precej na meji izgorelosti, na točki, ko bom moral dati nekaj na stran in se ustaviti.
Racman, ki Matjaža spremlja po svetu. Z njim je bil v šoli v Manangu in na odpravi v Kašmirju.
Gašper Jakomin
Kje pa je tvoj kotiček doma, kjer se lahko umakneš v svoj svet?
Ja, vsak ga ima. Moj je tu, kjer lahko za trenutek dam misli stran. Vzamem knjigo. Berem. Če si nekje v gneči, če se znaš umiriti in izklopiti, se to vedno da. Tudi te stvari sem se sam naučil. Na letališču, ko je večja gneča, lahko razmišljam o svojih stvareh.
To počneš tudi v hribih, med tekom ..
Ja, večkrat mi kdo reče: ‘Sem šel mimo tebe, pa me nisi videl’. Takrat si v svojem svetu, izklopiš vse in razmišljaš. Znotraj pa se kljub temu dogajajo hude, pozitivne in negativne stvari.
Kaj bi se zgodilo, če ti vzamemo gore, tek in kolesarjenje, šport, kaj ostane od tebe?
To je zanimivo. In se lahko vedno zgodi. Večkrat gledam invalide, ki so bili vrhunski športniki, pa naenkrat pristanejo na vozičku. Mislim, da moramo najti nekaj pozitivnega v dani situaciji. Ne smemo obupati, stvari moramo znati pripeljati do konca. Ne vem, kaj bi počel. Nekaj bi našel. Saj tudi, ko je kovid prišel, nismo vedeli, pa smo se znašli. Verjetno bi pisal. Peti ne znam, instrumentov tudi ne znam igrati. Pisanje je moja duša. Pa kuhanje. Tinkara me večkrat vpraša, ali sem spet za cel blok skuhal.
Gašper Jakomin
Če bi ti nekdo podaril vikend s sanjskim pogledom na morje, klifi, bi zamenjal gore za to lokacijo?
Z veseljem ga podarim naprej. Res. Meni je najhuje v letu, da moramo na morje zaradi otrok. To je zame največja frustracija. A zaradi otrok moraš iti čez to. Ko pa pridemo na morje, vidimo, da je tudi za otroke samo dva dni aktualno. Potem že iščejo kaj drugega za početi. In vsako leto si rečemo, da drugo leto pa res ne gremo na morje.
Kateri del Slovenije te najbolj opisuje?
Sem redko gor, ampak stena Raduhe. Tam sem se našel. Tam izvira moja osebnost. Spomini. Ko pridem tja, si rečem, evo, to je to.
Kaj pa Gorenjska? Kaj te je pripeljalo iz Koroške v Kamnik?
Ljubezen. Spoznala sva se na začetnem alpinističnem tečaju, 2001, Tinkara je bila tečajnica. Ko se nečesa lotim, je na polno ali pa nič. Prišel sem domov, spakiral kovčke in prišel v Kamnik. Me je tast vprašal, a ti misliš iti še kaj domov? Pa ga gledam … Ja, ne vem … In sem ostal. Uredil nama je garsonjero, ker si je verjetno rekel, da temu ni pomoči. Odnos se začne graditi, ko partnerja začneta živeti skupaj. Takrat začneš spoznavati vse dobre in slabe stvari, prej je vse idealno, potem pa vidiš resnico. Odnos se začne graditi in krepiti, ko greš čez vse te faze. So lepi trenutki, veliko je slabih, veliko je kompromisov, dela, ampak tako krepiš odnos in zaupanje.
Gašper Jakomin
Iz partnerskega odnosa lahko skočiva na družbo, s katero si ves čas v stiku. Imaš upanje v družbo, v razvoj čustvene inteligence, o kateri si že govoril v enem od intervjujev, da je pomembna?
Glede na to, da se tudi sam še učim čustvene inteligence, verjamem, da je upanje. Vsaka družba ima to valovanje. Trenutno smo v fazi padanja: morali bomo pasti, da začnemo rasti. Ljudje že spoznavajo pasti družbenih omrežij, to, da se ne družijo, da ni medsebojnih odnosov in interakcij, da vsak hlasta zase in ne za druge.
“Vprašajmo se, kaj si dobrega naredil? Lahko poveš, kaj si dobrega naredil zase ali pa za družbo, kar je bistvena razlika.”
Mislim, da moramo stremeti k temu, da naredimo nekaj dobrega za družbo. Kot posamezniki smo osamljeni v tem prostoru. Življenje nas je skozi evolucijo naučilo, da kot celice oblikujejo človeško telo, smo mi celice, ki med sabo pletejo družbo. Sem kritičen do tega, ampak nisem izgubil upanja. Kreiramo družbo. Ko kdo reče pesimistično, ja, je vse gnilo, država in politika nič ne naredijo za nas. Ja kdo pa smo država, če ne mi sami? Če vsak posameznik nekaj naredi, je na koncu rezultat viden. Spomnim se bice, ko je rekla, ta svet res gre v … Pa ta mladina in to. Podobno bi lahko govorili.
Naravni bivak
osebni arhiv Matjaža Šerkezija
Ampak ta mladina se bo postavila na svoje noge, začela drugače razmišljati. Mi jim moramo biti vzor. Ampak naše generacije nismo vzor. Smo tisti, ki smo na družbenih omrežjih najbolj negativni, se prepiramo, vemo vse, sodimo o vsem, sami pa sedimo na kavču in nismo nič prestavili. Tu se mora vsak posameznik vprašati. Prostovoljstvo je torej točno to, celoten sistem prostovoljstva, gasilci, civilna zaščita, dejanja Ogulinove z ekipo. Da nekaj daješ družbi, a za to ne potrebuješ denarja. Ni treba biti bogataš, tvoj majhen prispevek družbi je lahko tisto, kar bo naredilo družbo dobro.
Kaj torej ti najbolj ceniš na človeku?
Iskrenost. En iskren odnos je sama osnova za vse naprej. Ljudje si danes ne znajo pogledati v oči in povedati, kaj jim gre. Vsi govorijo za hrbtom. Vedno rečem, če mi imaš kaj povedati, pridi in povej, pa najdeva skupno rešitev. Če pa ne, nič hudega, greva vsak svojo pot. To ne pomeni, da je kdo od naju slab. Pač imava drugačen pogled na svet. Nikoli nisem bil velik ljubitelj psov, čeprav smo ga vedno imeli doma. Ampak res postanejo pravi prijatelji. Oni so res iskreni, se ne pretvarjajo, so točno tisto, kar so. Kar dajo, dajo. Ni debate. In ena prav lepa zgodba je nastala z Jimmyjem, ki sem ga rešil z Brane. Zaradi njega se postal osebnost meseca na Valu 202, zdaj sem posledično tudi nominiran za Valovo osebnost leta.
Gašper Jakomin
Kakšen pa je tvoj pogled na svet, s katerimi besedami bi sebe opisal?
Moj glavno vodilo je: ‘mlad moraš trpeti, da si star navajen’. Če v mladosti dobiš prave izkušnje, če mladost ni bila lahka in ti ni bilo vse podarjeno, se veliko naučiš. Če imaš kot otrok polno rit materialnih dobrin, ki jih ne znaš ceniti, jih tudi star ne boš znal. Skromnost, iskrenost in ponižnost. Vse to so mene naučili hribi in narava. Če do narave nisi iskren, te bo izločila. Če nisi ponižen, tudi.
Skrbiš za vse ljubitelje gora, alpiniste, pohodnike. Opozarjaš na preventivo. Kaj pa preventiva tvojim otrokom za odraslo življenje?
Celotna vzgoja. Vse te vsakodnevne interakcije so dobra popotnica. Nikoli ne smejo obupati. Takrat, ko je najbolj hudo, morajo imeti nekoga, na kogar se lahko obrnejo. Prva je družina, da ko otroci zapustijo dom, so jim vrata vedno odprta. Da lahko pridejo po mnenje, zaupanje. To, kar nas tudi šport uči. Ilka Štuhec je bila na dnu in samo z vztrajnostjo prideš do rezultata, nikakor ne smeš obupati. Danes je veliko otrok, ki hitro obupajo in nimajo nikogar, s katerim bi se pogovarjali. Družba jim mora znati prisluhniti. Se vprašati, kakšno je ozadje nekoga, ki je težaven. Tega me je Tinkara naučila. Vedno je vzrok, da je nekdo tak, kot je, in ga skušaš razumeti.
Gašper Jakomin
Imaš kakšno vizijo, cilje, želje?
O prihodnosti ne razmišljam, je vezana na trenutek. Smrti se ne bojim, nekoč – en dan – bo prišla. Skušam živeti. Kar je bilo, se je zgodilo, ne morem vplivati na preteklost, lahko pa iz nje črpaš izkušnje, da ne ponavljaš napak, a je ne obešaš na velik zvon. Pomembno je, kar počnemo danes, ta trenutek. Ne vem, kaj bo čez nekaj let. Lahko, da me jutri ne bo več tu. A moraš imeti dolgoročne cilje. Najin prvi cilj je, da otroke spustiva v življenje. Da pridejo na samostojno pot. Pomagati, seveda, kolikor lahko, ampak ne z materialnimi dobrinami. Z vrednotami. Da bodo razumeli življenje.
Ko greš od doma, brez česa nikoli ne odideš skozi vrata?
(Smeh) Nahrbtnik, ki ga imam spakiranega in je v njem vse. Tudi, če grem na obisk k mami na Koroško, gre nahrbtnik v avto. V njem so prva pomoč, hitra hrana, ki se z vodo prelije, pa računalnik. To je ena moja bolezen. Joža ravno učim tega, kako spakirati, da ima v eni torbi vse pri roki. Pride prav, da v stresni situaciji ne tavaš kot kura brez glave. Na PZS smo imeli požarno vajo. Nisem slišal alarma, sem imel slušalke. In pridejo pome v pisarno, ej, požar je, greš ti ven? V kriznih situacijah sem se naučil mirno in preudarno odreagirati. Grem mirno čez postopek. In sem mirno ugasnil računalnik, vzel nahrbtnik in prišel ven. Edini s svojimi stvarmi v rokah.
Gašper Jakomin
Katera knjiga je trenutno na nočni omarici?
Trenutno berem tri knjige. Priročnik za starše o problemih prehranjevanja mladostnikov, kot opora, da vidim, kaj delam prav in kaj ne. Da znam, ko pridem v situacijo, ko nimam vsega v svojih rokah, kako odreagirati. Četudi ni doma težav, se splača prebrati. Alpine skills – summer smo pripravili skupaj z UIAA, knjiga o alpinistični tehniki, poljudno napisana za laike. Sodeloval sem pri nastajanju, zato jo še pregledujem, potem pa jo bodo države prevajale v svoje jezike. Pa prelistal sem Kristale sreče od Andreja Štremflja, zdaj se bom počasi lotil branja. Andrej je cenjen alpinist starejše generacije, ki je doživel zlato dobo slovenskega alpinizma. Njegove zgodbe so iskrene in povezane z neko sfero tam zgoraj, h kateri se plezalci večkrat zatekamo.
Kje najdeš čas za branje?
Si ga vzamem, za knjige si vedno vzamem čas. Uporabljam tudi biblos, določene knjige berem tam. Je tudi v nahrbtniku. Ne berem rad na telefonu, ker imam občutek, da sem ves čas na telefonu. Veliko sem dal na digitalizacijo, ampak potem sem se vrnil k tradicionalnim stvarem. Na določeni točki sem celo mislil, da bodo tiskane knjige umrle, a sem zdaj prepričan, da ne bodo. Prisegam na tiskano knjigo.
Zakaj bi nagrado za Delovo osebnost leta podelil sebi?
Veliko sem razmišljal o tem, da so me sploh opazili, ampak se kot Matjaž Šerkezi ne vidim v tem. Vidim pa, da je vse skupaj naše delo. Da sem prevzel vlogo misije, sem glasnik našega dela. Kot posameznik ne moreš nič sam narediti. V tej zgodbi vidim vse naše gorske reševalce, markaciste in sodelavce PZS, ki delamo zgodbo varnosti v gorah. To nominacijo težko pripišem samo nase, na ime Matjaž Šerkezi, ker je ni. Lahko kdo reče, da se pretvarjam, da nisem iskren. Ampak iskreno, veliko sem se ukvarjal s tem vprašanjem, zakaj me je to doletelo.
Marko Prezelj, alpinist, ki ga zelo cenim, je prejel priznanje predsednika Pahorja, in je na podelitvi rekel: ‘Če bi delal za to nagrado, je nikoli ne bi dobil.’ Če bi vse to delal samo za to nominacijo, je ne bi nikoli dobil. Mislim, da je to preprosto moje poslanstvo. Vedno sem želel živeti tako, da ko bom prišel do konca, bi rekel, še enkrat bi šel čez vse.
Pred sabo zagledam “ful hudo bejbo”, kateri je za spremembo od mene, mati narava podarila neskončno dolge noge, ki so povite v črne pajkice. Le te se na prehodu iz “sedalnega” dela oz. če se izrazim bolj strokovno, kjer Gluteus maximus prehaja v Biceps femuris, iz gosto tkane črne sintetike spremenijo v prozorno tkanino, skozi katero je moč slutiti čudovito kreacijo dolgoletne evolucije človeškega telesa. Nekoliko niže se zeleno barva “kinezio tejp”, ki poleg moderne oblike placebo efekta, daje dodatno simpatičnost in dviguje nivo samozavesti.
Kljub rahli bolečini pokostnice dvignem tempo na zavidljivih 10 minut in se uspem prebiti naprej. Jao, jao Šerki, vse za tisti živjo in kako gre. Občutek je skoraj enak kot v gimnazijskih letih, ko smo se preko telefonskih linij priklapljali na internet, čakali deset minut na vzpostavitev povezave, da smo se “logirali” na 123chat in ko si ravno dobil odgovor od srnice na tvoje vprašanje: Oi, kako si? Kaj počneš? Ali si osamljena?, je padla linija. No, in ko že skoraj izdavim tisti “živjo” in kako si, se mi pogled ustavi na suhem smrklju, ki ji diskretno štrli iz nosa. Pa stari, tebi se očitno meša. 112 km ti je “vsekalo” v glavo. Pa še nekaj jih imaš do konca. Kaj kmalu pot preide v strm klanec po makadamu, ki ne popusti cele pol ure. Z njim zbledi tudi lepotica s posušenim smrkljem.
Dolga in hladna noč čez Učko brez spanca je na telesu začela kazati prve znake utrujenosti. Del noči tečem skupaj s Petrom Macuhom. Izkušenim tekaškim mačkom. Opazujem vsak njegov gib in ga skušam posnemati. Dr. Škof na Fakulteti za šport z njegovim tekom sigurno ne bi bil zadovoljen. Ampak tista masa mišic se premika prefinjeno, tehnika teka je dodelana za dolge proge. Stopala postavlja skoraj brez gibanja, noge dviguje toliko, da se ne zatikajo za ovire na poti. Tečem za njim in si vizualiziram delovanje njegovih mišic, obremenitev sklepov, drsenje tetiv … in kaj kmalu ugotovim, da je to recept za uspeh.
Vrhove od Brgudaca proti Trsteniku si krajšam v družbi koroškega prijatelja Fonza, poleg sta še Marko in Dušan. Dosti smeha, zbadanja in skupnega bodrenja nam kaj kmalu ponudi prebujajoče se jutro. Fonza nekaj potoži, da ga peče podplat. Pa da vidimo s svojim strokovnim ogledom in občutkom gorskega reševalca za sočloveka: “Ma ni panike, malo imaš samo belo, nič posebnega. Ampak model, štumfe imaš pa ful hude”. “Ja, to so inovacija, z masažnimi čepki” dobim v pojasnilo. “Aha” na kratko pokomentiram.
Čez nekaj časa, ob spustu s 1014 m visoke Žbevnice proti Buzetu, naredimo ponovno kontrolo. “Pa, stari, ti sploh ne rabiš gela v supergah. Ga imaš kar na podplatu” se kremžimo ob žulju skoraj čez celo Fonzanovo stopalo. Nič, po hribovsko sčistimo, “zatejpamo”, par spodbudnih besed, da Fonza že ni “softič” in “gasa” naprej.
V Buzetu si povrnemo moči s pravo hrano, preoblečemo v kratke hlače, izmenjamo nekaj besed s sotrpini in že smo na poti proti Humu in naprej proti Butonigi, kjer nas ob jezeru kot vsako leto doslej razveseli Urša in s prefinjenim občutkom izkušene tekačice vlije ravno pravšnjo mero spodbudnih besed za naprej. Spomnim se lanskega leta, ko sem tukaj obsedel s hudo bolečino v nogi in jo z mislimi zapiral v škatlice, ki mi jih je že primanjkovalo. Krajši pogovor z Uršo in s Tinkaro, ki mi je po telefonu stopila na moški ego: “Kaj jamraš, a si dec, al baba?!”
Sovražim retorična vprašanja in Tinkarin občutek za moške težave.
Že tretjič se spopadam s temi 100. miljami. Prvič sem si na spustu proti Buzetu polomil koleno. Takrat nas je dež močil od štarta naprej, megla in hladen veter. Ves nesrečen sem gledal na karto in ugotovil, da sem sredi”vukojebine” in preden bodo reševalci prišli do mene, bom že rahlo ohlajen za nadaljnjo predelavo. In tako sem se eno uro vozil po riti do ceste, kjer so me kasneje pobrali reševalci. Še sreča, da je bilo vse razmočeno in je dobro drselo. Lansko leto pa sem se skoraj vpisal med čakajoče na invalidsko penzijo, predvsem pa se bi moral izogibati sprehodov v okolici Pokljuke, da ne bi “fasal” smrekovega lubadarja v novo pridobitev oz. nadomestek noge. Še sreča, da sem pred tem zamenjal zdravnika in mi je dr. Rebolj s hitro reakcijo in pravo diagnozo podaljšal delovno sposobnost glede na smernice današnjega upokojevanja.
Preklinjam tisto ravno cesto proti Grožnjanu. Začela se je druga noč brez spanca. Osvetljena cerkev je tako blizu, a kaj, ko cesta zavija. Včasih imam občutek, da nas Alen (direktor dirke) prav jeb … v glavo. Prideš na vrh, pa ponovno dol in potem okrog, okrog, okrog in ponovno gor. “Pa daj model, popusti malo”. In potem najlepši prizor. V temi zaslišim: “Ajmo ata, gremo, gremo. Še malo”. Jožaaa, ti si “faca”. Noge postanejo lažje, svet postane lepši. Še lepši je, ko mi Tinkara iz papirnate vreče potegne pečeno rebro. Tisto pravo, dišečo, spodaj rahlo zapečeno svinjsko rebro. In glej, še kost ima. Pa žemlja.
“Ka pa ti ješ?” vpraša Fonza, ki pride za mano. Rebrca, boš? Še preden vprašam, že naredi dva griza. “Uf, bolš kot pa šus v žilo” si priznava oba izkušena “đunkija”. “Zdej pa do konca stari Grema skop Pa skos boma lavfala J’s podplata ne čutim več Pa kr neki mi čmokota v supergo” v enem izdihu pojasni Fonza. In ko tečeva proti predzadnji etapi doda: “Saj drgač nisem mislo resno, da boma skos laufava”.
V nedeljo ob 1:34 zjutraj stojiva za ciljno črto. “Folk” nekaj ploska, en nama okrog vratu obesi medaljo. Midva pa samo gledava. V misli se mi prikrade citat iz spleta – na cilju se je treba smejati, da bodo “fotke” lepe. Smejim se. Za nama je 168 km, 6539 “višincev” in 32 ur teka brez spanja.
Med vožnjo domov se trikrat zbudim. “Ej, Tinkara, a spiš” “Ne, vozim. Spi, pa tiho bodi.”
Teka na 100 milj sta se iz Kamnika udeležila še Boštjan Erjavšek – Beli in Matej Hribar – Mato. Omenim naj, da se je teka na 100 milj udeležil 401 tekmovalec, na cilj pa jih je uspešno prispelo 261.
To, da se vse poklopi, si lahko samo želiš in tokrat je bila sreča na moji strani. Moja želja je bila, priti v cilj pod 24 urami. In želja se mi je izpolnila.
Katja, Žiga in Frenk hvala, ker smo bili en del poti skupaj – bilo je lušno. Posebno lepa hvala tebi Katja, ker si držala pametni tempo.
Od Poklona in do cilja mi je moralno in prehransko pomoč nudil Miran Škrtičwww.fritid.si. Pod Motovunom sem dobil še dodatni zagon, saj so prišli Tanja Erjavšek Simonič, Matej Simonič in Lev, ter me tudi vse do konca spremljali. Miran je zelo dobro vedel, da že malo pešam zato mi je v Grožnjanu prišel nasproti in tekel z menoj. Od Buj proti cilju me je napodil naprej, da naj nadaljujem do cilja v takšnem tempu, kateri je bil na trenutke tudi 4:17. Par km pred ciljem pa mi je nasproti prišel Matej in z menoj tekel do konca. In tako je bil cilj moj.
Ko pa te na cilju pričakajo Sabina, Val in Naj pa je sploh neopisljivo čudovito. Hvala vsi moji, da me podpirate!
Miran, tvoja odlična prehranska dopolnila so me držala pokonci in brez njih verjetno ne bi bilo takega rezultata ….. Lepo si skrbel zame, mi nudil le vrhunske zadeve in moral sem te ubogati…..
Zelo sem ti hvaležen!!
Iz srca hvala tudi vsem ostalim:
Trener: Sebastjan Zarnik
organizatorju, navijačem,Factory Store, Garmin Slovenija, sponzorju Calcit d.o.o. in MacaSimonič za gostoljublje.
#Calcitbiketeam
#compressport
#leki
#Garminfenix5x
#Brooks
Jaz sem presrečen.🙂
Fritid – najboljše za vaše telo
Podjetje FRITID je slovensko podjetje, ki vstopa v segment športne prehrane in artiklov za prosti čas z vodilom: zdravo, preprosto in učinkovito.
fritid.si
Boštjano spremljevalec je bil Miran Škrtic, ki je zanj na poti skrbel tudi s športno prehrano. Prosil sem ga, da je zapisal nekaj besed spremljevalca, ki ni lahko delo. Predvsem biti točen in prenašati muhe tekača, ter hkrati imeti občutek, kaj mu trenutno ustreza.
Miran je zapisal:
100 milj Istre skozi oči spremljevalca
100 milj, 168 km, 4x dolžina maratona ob 6500 višinskih metrih v 24 urah je za ljubiteljskega tekača nekaj fascinantnega, nedoumljivega, nedosegljivega, a privlačnega.
Ker se kot tekač česa takega nebi lotil niti v sanjah, je padla odločitev, da to prireditev od blizu vidim skozi oči spremljevalca dobrega prijatelja Boštjana Erjavška Beli-ja.
Ker sem od daleč spremljal že tudi lanski podvig in videl, v kakšnem stanju ga je zaključil, sem se odločil, da mu letos s svojimi izkušnjami na področju športne prehrane, športne psihologije, poznavanja pristopov do treninga in motiviranja poskušam pomagati do postavljenih ciljev.
Ti cilji pa so bili:
– priti v cilj,
– zaključiti tek in ne preživeti nekaj naslednjih dni na berglah,
– doseči čas pod 24 ur,
– vsaj približno uživati na tekmi.
Imeti stalnega spremljevalca na progi pa pomeni tudi:
– večjo varnost, saj te nekdo neodvisen oceni na vsaki kontrolni točki, veš, da te lahko pride iskat, če se znajdeš v nerešljivih težavah,
– nekoga, ki ti “vse prinese k riti”, hrano, pijačo, oblačila, utrujeno telo ne rabi razmišljati, kaj pojesti, popiti, kaj vzeti s sabo,
– prihranek časa na kontrolnih točkah, saj je vse pripravljeno, juha ravno prav ohlajena, tekočina spakirana za na pot,
– v nahrbtniku nositi minimalno potrebno količino opreme,
– nekoga, ki verjame vate in te vzpodbuja na vsaki kontrolni točki,
– pomirjeni domači, saj so bili vsake 2 uri na tekočem, kaj se dogaja na progi in z Boštjanom.
Ključ uspeha pa je bil tudi Boštjanov želodec, ki je vase odlično sprejemal športno prehrano, potrebno za napor tekme in za varovanje svojih mišic, vso potrebno hidracijo in tekočo energijo. Prebavil je energijsko količino 20ih normalni obrokov, predelal 12 litrov tekočine in z izredno telesno pripravljenostjo in železno voljo so bili vsi cilji doseženi.
Kot spremljevalec sem v avtu naredil cca 150 km, v 24 urah spal 30 minut, motivacijsko odtekel 25 km in bil v cilju bolj uničen kot Boštjan po 100 miljah Istre.
Težko je delo spremljevalca … a osrečujoče.
Matej Hribar – Mato
Zdej sem nazaj doma … iz Umaga!😁Ko sva se z Aljošo Aljosa Smolnikar ležerno bližala Umagu sem imel čas razmišljati s kako veliko žlico naj tokrat zajemam iz 168km (100.milj) dolge ultre. Planiranje, seštevanje, premetavanje časov in opreme ter kavica in še kakšna z malodane kilometri špagetov. To je vse ok in biti dobro naspan ter spočit je tudi fajn. Le okrog velikosti žlice se vedno kaj zatakne! Saj ne, da je prevelika, ampak vedno ugotovim, da je kje kakšna luknjica in da očitno vedno bo😊😏In čez to malo nebodijetreba potem curljajo moje slabosti in pomanjkljivosti!
Zdej pa obrnem ploščo➡️S časom 26:14:35 (32.m./373.absolutno) sem popolnoma zadovoljen saj je na 100 miles of Istria moj najboljši doslej🙂Lahko bi bilo še nekaj bolje, a zato bom moral očitno stopiti dvakrat in ne zgolj enkrat na grablje in se udariti tja kjer se vrat konča🤕💫
Naslednji dan in po prespani noči je šel Aljosa Smolnikar v prijetno senco prireditvenega podesta v družbo z najboljšimi👍👏👏👏💥🏅sam pa sem šel razplest in uredit še ene vrše i mriže🐠🐬Nobeden ni še nič rekel, če je okej ampak sej je vseen’, ker tako kot sem rekel….sem že nazaj doma (iz Umaga)😉
Rezultati: https://www.stotinka.hr/hrv/utrka/1407/ukupni_poredak
Zahvala gre vsekakor mojim dragim domačim, ker drugače sploh ne bi šlo💕Hvala vsem na poti Borut Rojc Oskar Mažgon Miran Škrtič Janja Marn Marko Gral + še kdo😊, ki ste mi na okrepčevalnicah podali kakšen deci sladkega, a tudi mrzlo grenkega okrepčila👍Hvala vsem čudovitim volunterjem na progi, ker vsak tega ne zmore 100 miles of Istria👍👏
HVALA LEPA VSEM NA FB za dobre želje in pozitivna sporočila🙏💥💥💥Čestitam tudi vsem ostalim tekačem na vseh razdaljah in od vsepovsod, Slovenije in iz Kamn’ka👏👏👏
Hvala za čvrsto podporo Hoka One One Tekaške TRAIL palice Gostilna Pri planinskem orlu Janez Uršič #hokaoneone #timetofly #hokaoneoneslovenija #tekasketrailpalice #gipronpoles
Teka na 109,7 km (4394 m) sta se udeležila Sebastjan Zarnik (KGT Papež, Brooks, AGP Pro) in Denis Sitar (ŠKD Mekinje). Sebastjan je po težavah s poškodbami zadnjega leta zasedel odlično 14. mesto. Denis pa je svojo prvo daljšo tekaško preizkušnjo zaključil kot 45. Z Denisom sva se na kratko srečala v Buzetu in izgledal je kot rožica.
Barbara Galjot se je udeležila preizkušnje na 40,8 km (1129 m) in med ženskami prišla na cilj kot odlična 7. s časom 4:50:06.
Če sem koga spregledal, ki je tekel in je iz Kamnika, se mu iskreno opravičujem. Sicer pa hvala vsem, ki ste nas spremljali in bodrili, na poti in doma. Mi smo se imeli dobro.
Besedilo: Matjaž Šerkezi
Fotografije: Boštjan Erjavšek, Matej Hribar, Miran Škrtič, Dušan Mencin, Tinkara Skamen Šerkezi
Sedim ob planinski poti na Kamniško sedlo in mimo hodijo planinci. Večina vzorno opremljenih z obutimi derezami in cepinom v rokah. Vsake toliko “uleti” kakšen v CHIEMSEE trenirki, brez nahrbtnika. No, če ne drugega vsaj derezice ima obute. Bolj je pa skrb vzbujajoče, da izmed dvajsetih, ki so šli mimo, niti eden ni imel lavinske žolne in predvidevam, da niso vsi varčevali z baterijami …
Prejšnji konec tedna smo gorski reševalci iz Kamnika zaradi velike nevarnosti snežnih plazov prestavili vajo na Veliko planino pa še to samo na njena pobočja in se izogibali vseh grap. Ob vračanju v megli in vetru, kjer smo kljub dobremu poznavanju planine imeli nekaj težav z orientacijo, naletimo na štajerskega kavboja, ki sta mu sledila dekle v “mufku” in očitno njen “frajer”. Kavboju je verjetno pobegnil konj in z njim tudi vsa oprema, reveža pa so verjetno vrgli tudi iz “Saloona”, ker je na sebi imel samo tanko majčko.
“Kam pa kam in kar tako” ga vpraša Primož? “Ma, čuj, tam na asfalti smo parkirali. Sej, samo teh količkov se držfimo, pa pridemo do avftijev” dobimo odgovor poslednjega bojevnika Bonanze. “Pa ni nič mrzlo?” doda Matej. … in Bonanza Štajerc odgovori: “Pa, sej če hodiš, ni panike. Samo giblati se je trebi, čuj.”
Ja, samo “giblati” se je “trebi”. Ta dan je skupina na poti na Kamniško sedlo imela veliko srečo, da je ni “odplaknilo” v dolino. Niti se niso zavedali, da je četrta stopnja nevarnosti snežnih plazov po petstopenjski evropski lestvici.
Sicer pa, kaj bi se vznemirjali. GRS servis pobere vse in to zastonj: kolesarje, ki se vozijo s Kamniškega sedla, ker pač velja svoboda gibanja. Pa pustimo varnost ob strani – “… če lahko planinci in turni smučarji, bomo pa še kolesarji, pustite nas dihati …” piše nekdo na forumu; tukaj so še vsi kavboji; in v času izgubljeni JNA rezervisti, ki se do Pastirjev pod sedlom nekajkrat izgubijo …
Gorski reševalci smo pa “exstremni ziheraši”; ali pa ne vemo vsega, kot je pred kratkim izjavil stari znanec gorskih reševalcev – pa ne kakšen sponzor ali donator, ampak pogost uporabnik našega servisa.
Prekaljeni maček Marjan Kregar je pred časom rekel: “Sam se s temi niti več ne obremenjujem, škoda mojega časa in živcev. Ko pokličejo, gremo in poberemo”.
… sam dodajam; ne pobiramo več kar tako, kadarkoli in vedno. Pred odhodom na intervencijo naredimo oceno tveganja, pretehtamo možnosti in vse morebitne nevarnosti. Potem se pa odločimo – STOP or GO. V preteklosti smo izgubili preveč naših prijateljev in zakaj bi …
Lavinske razmere v gorah nad Kamnikom, 14. 01. 2018
Nevarnost je 2. stopnje po evropski petstopenjski lestvici – ZMERNA. Obstaja velika nevarnost klož.
Območje Kamniškega in Kokrškega sedla je prehodno. Potrebna je zimska oprema, ki poleg derez (NE DEREZIC) in cepina obvezno vključuje tudi lavinski trojček. Problematična so območja pod 1300 m, kjer zaradi visokih temperatur prihaja do spontanega proženja talnih plazov.
Na območju Kamniškega sedla, kjer je bilo narejenih več pregledov trdnosti snežne odeje po CT metodi, ugotavljam:
Debelina snežne odeje je do 195 cm.
Temperatura zraka: -5º C
V spodnjih plasteh (do 90 cm) je sneg dobro sprijet (temperatura snežne odeje -1º C). Sledi tanka ledena lamela, nad katero je 20 cm snega trdnosti za štiri prste, takoj za tem pa debelejša plast trdnosti za pest (55 cm, -3º C), ponovno tanka ledena lamela, ki s spodnjo plastjo ni sprijeta in na njej 20 do 35 cm od vetra zbitega snega (trdnost svinčnik).
Po CT metodi zadnja plast odstopi po prvem udarcu iz komolca po lopati. Pomeni, da je odeja nestabilna in se lahko le ta poruši že ob manjši obremenitvi.
Svetujem, da se planinci in turni smučarji držijo ustaljenih zimskih planinskih in turnosmučarskih poti, kjer je pot že prehojena oz. je pobočje predelano od smučarjev. Izogibajte se pobočij nad 30º, še posebej v skupinah, kjer bi lahko prišlo zaradi obremenitve snežne odeje do proženja klože in napihanega snega. Upoštevajte načelo varnostne razdalje in pravilnega gibanja (smer, naravne značilnosti …) po terenu s tveganjem za snežne plazove. Če nimate izkušenj (v to ste všteti tudi gorniki po drugi puberteti z “bogatimi” dveletnimi planinskimi izkušnjami), svetujem, da se izogibate sredo- in visokogorja oz. le tega obiščete skupaj z VPZS ali gorskimi vodniki.
Mlad mor'š trpet, da si star navajen. 
