Kategorija: Članki

Gore – kot človeška vrsta smo se jih nekoč bali, bile so neprijazne. Svet za Bogove.

Danes si mogoče želim, da bi še vedno bile nedostopne in strašljive. Svet za Bogove in Izbrance.

Sploh zadnje leto v času blagoslova koronavirusa, ko so ljudje začeli spoznavati, da obstaja še kaj drugega od nakupovalnih centrov.

Sliši se egoistično in ko gre za gore, sem sebičnež. Še posebej ob dejstvu, da so se z novimi koronaplaninci v gorah ponovno pojavile večje količine smeti – cigaretni ogorki, olupi banan in agrumov, ovitki čokoladic in energijske “super” hrane …, da o bizarnih primerih nesreč in skoraj nesreč sploh ne govorimo.

Pa dajmo po slovensko znova jamrat, obtoževat, biti pokroviteljski … ali pa preprosto priskočimo na pomoč tem novim posameznikom in jih prijazno vključimo v svoje vrste. Človek hitro rad “poščije” vsako drevo in označi svoje ozemlje in ima kratek spomin, da še nekaj generacij nazaj, je bil sam prišlek, ki je začel spoznavati kulturo, vero, družbeno pripadnost.

Težko je svojo sebičnost obrniti v dobrobit. Zato so potrebna leta, s katerimi prihaja zrelost. Imam srečo, da delujem v zdravem okolju. V mislih imam sodelavce in prostovoljce Planinske zveze Slovenije. V mislih imam kolegice in kolege gorske reševalce. Že nekaj let se trudimo pomagati vsem, ki obiskujejo gore, jih usmerjati, biti kritični. Je poslanstvo, kjer nisi samo en. Za tvojim imenom in priimkom je moštvo, ki si vedno stoji ob strani. Danes že skoraj redko, lahko bi označil s skoraj izumrlo.

Dan se je prebujal v čudovito jutro. Meglice so se sprehajale po dolini Kamniške Bistrice.

Razgrnem šotorsko krilo in nanj zložim opremo. Opremo iz nahrbtnika, ki bo šla z mano v gore. Predstavim jo ljudem, ki bodo z mano odšli v gore, po nova znanja in izkušnje.

Prijetna družba, ki ves čas “čeblja”. Pot do Kokrškega sedla hitro mine. Pred tem si še pod steno, tam kjer domačini pravijo Klobuk, nadenemo čelade. Čelada varuje glavo. Varuje jo pred padajočimi kamenčki, ki bi sicer kot projektil šli skozi glavo. Varuje jo v primeru padca. Sam jo večkrat uporabim tudi na sestopih po meliščih, in na gozdnih poteh. Glava je vedno tista prva, ki udari po tleh. In uporabljam jo ob veliki gneči na planinskih poteh. Še posebej, če se te vzpenjajo v ključih in obstaja možnost, da nekdo pred tabo nehote sproži kamen.

Sicer pa čelada ni vsemogočna. Glave ne bo zaščitila pred večjimi kamni, saj v tem primeru sile ne bo zdržala vratna hrbtenica. Takrat moramo kamen spremljati in se mu poskusiti izogniti. Ne smemo biti kot želva, ki glavo potegne v svoj oklep, ko sliši: “Pazi, kamen!” Kadar nimam na glavi čelade, pa imam kapo. Pa ne zato, ker je v mojem DNK-ju pripetih nekaj zaporedij ciganskih nukleotidov. Ta me greje. Čez glavo namreč izgubimo največ toplotne energije. In če je za kapo pomembno, da je predvsem topla; mora čelada imeti vse teste. UIAA test, ki potrjuje, da je oprema primerna za rabo v gorah in zraven še oznako CE, ki je oznaka certifikata.

Ob testih se vedno nasmejem, ker se spomnim tistega, ko so “bosanci” se odločili sami testirati čelade. Metali so jih z desetega nadstropja in vse so počile. V jezi, ker nikakor niso dosegli pričakovanih rezultatov, je vodja zalučal kapo. In glej ga, ta je pristala brez praske. Bosanski standard je tudi v Sloveniji še danes prisoten marsikje. Predvsem ga vidimo na kolesu in tudi v gorah.

Na vrhu Kalške gore nas razveselita prijetno sonce in čudoviti razgledi na okoliške vršace. Čas za malico in kavo.

Sestop v dolino je znova potrdil tisto, ki jo že ptički žvrgolijo – največkrat se nesreča pripeti na sestopu. Skale so postale vlažne, zemlja je počasi zmrzovala. Odlični pogoji za zdrs in poškodbe. Če se tega zavedaš, temu primerno prilagodiš korak in hitrost hoje. Pri vsem skupaj pa pomagajo ravnotežje ohranjati planinske palice, ki tudi dodobra razbremenijo kolena in krepijo mišice rok in prsnega koša.

Tečaj varnejše hoje je potekal v organizaciji Društva GRS Kamnik, 20. 11. 2021. Pot nas je vodila iz Kamniške Bistrice, na Kokrško sedlo, Kalško goro in čez Kalce v dolino. Udeležilo se ga je 12 planincev. Z njimi smo bili Matjaž Šerkezi, Matej Ogorevc in Janez Kosirnik.

V Rabac po nove vodnike

In smo šli. Tokrat čez mejo in imeli pouk na in ob prelepih kolesarskih poteh, ki jih ponuja Rabac z okolico. Novo znanje – vsakega turnokolesarskega vodnika sanje.

“Zajtrk ob sedmih zjutraj in pouk do desetih zvečer …” Tako sem pred petimi leti začel prispevek o prvem usposabljanju turnokolesarskih vodnikov 2. Letos se je to ponovilo. Trije od takratnih tečajnikov smo skupaj z zunanjimi sodelavci izvedli (šele) drugo usposabljanje za zahtevnejša kolesarska vodenja. No, v petih letih se je marsikaj spremenilo.

Selitev iz Jamnice v Rabac

Prvo je potekalo v Jamnici pri Dixiju. Za drugo smo pri KTK PZS izbrali Rabac. Prvi razlog je bil kasen jesenski termin. Drugi razlog je bil odlično delovno okolje, ki jih omogoča tamkajšnji teren z izvrstno izpeljanimi traili. Tretji razlog je bila ugodna ponudba za nastanitev, ki so nam jo pripravili prijatelji iz Valamarja. Četrti razlog je bil Roberto in njegov Bike Center Rabac. Trgovina in servis sta rešila eno kolo in enega tečajnika. Četrti razlog pa … ja kdo pa ni rad ob morju? In še kaj bi se našlo …

Novi zakon o športu je predvidel nekaj sprememb

Na prvem je veljalo, da lahko TKV II vodi kombinirane ture z zahtevnejšimi spusti. TKV II je usposobljen za osnovno pohodniško vodenje na odsekih, ki zaradi težavnosti niso primerni za kolesarjenje, in v okviru ture za dostop do vrhov ali drugih mest, do koder se ne da peljati s kolesom. To velja še danes. Novi Zakon o športu je definiral njegov status kot strokovnega delavca v športu 2, ki lahko načrtuje, organizira, izvaja in spremlja proces športne vadbe, oziroma po naše, kolesarske ture. Pridobljeno znanje je zdaj tudi mednarodno primerljivo. Jasno, da je pogoj za usposabljanje veljavna licenca TKV 1.

S tečajniki v Rabac tudi tečajnica

Prvič sem obžaloval, da so bili med tečajniki samo moški. Tokrat se je sedmim izkušenim mačkom pridružila prva mačka. Tudi usposabljanje je potekalo drugače. Takrat smo štiri dni drgnili koroške klopi in poti. Letos se je vse začelo s preizkusno turo na Tinjanu. Obvezne vsebine so udeleženci poslušali doma na kavču preko (v času korone) tako popularnega Zooma. 

Sledili so trije dnevi praktičnih vsebin v Rabcu. Delovni dan je bil dolg. V petek so tri skupine krožile od enega demonstratorja do drugega. V soboto smo z nočno navigacijo zaključili, ko je bila že skoraj nedelja. Temperature so bile prijetne za delo zunaj, vetra ni bilo, dež, ki so ga napovedi stalno omenjale, pa je prišel šele v nedeljo, čisto na koncu ture. Pravzaprav je sodeloval z našim učnim procesom, saj so vodniki zaradi spremenjenih razmer med potekom modro prilagodili njihove ture. Zdaj jih čaka še pisni izpit in zaključna tura za potrditev naziva Turnokolesarski vodnik 2.

Nov naziv

Zakaj tak naziv? Z uradnimi poimenovanji je včasih križ. Seveda se dosti bolje sliši gorskokolesarski vodnik, a v resnici je to le del našega dela. Lahko vodimo makadamske (gravel ture), pa treking izlete ali celo cestna kolesarjenja. Včasih smo morski kolesarji in najvišja dosežena točka komaj doseže stotico, vseeno pa se na turi nabere spoštljivo število višincev, tehnična zahtevnost pa presega marsikatero alpsko turo. In pozimi se mnogi od nas prelevimo v turne smučarje. Zato s tem izrazom pravzaprav ni nič narobe. Važno je, da se fura!

Za konec bom še nekaj dodal:

Naši tečajniki so bili izkušeni vodniki z bogato kilometrino. Je pa fino, da ponovijo (ponovimo) osnove prve pomoči, pa nekaj tehnike vožnje in skupaj spoznamo novosti pri navigaciji. Pouk je bil pravzaprav bolj izmenjava znanj, kot predavanje. Vsi, ki smo bili prisotni, tako udeleženci, kot predavatelji, smo prispevali k dobremu delovnemu vzdušju in kreativnosti s svojimi izkušnjami. Predavatelji smo bili včasih bolj moderatorji in še sami izvedeli kaj novega, ker moder predavatelj se je vedno pripravljen učiti.

 In v Rabcu smo skupaj postavili dobre temelje za usposabljanje vodnikov najzahtevnejših vodenj, kjer bodo, v to sem prepričan, v prihodnosti sodelovali tudi tokratni udeleženci. Zaslužijo si vse pohvale! Upam, da bo obveljal rek ‘Zgodovina se ponavlja’. Danes udeleženec, jutri mentor …

Vir: MahMTB.com

Odličen dan zvabil 300 kolesarjev na Slovensko turnokolesarsko pot

Krasen konec tedna je navdušil približno 300 kolesarjev, ki so skupaj prevozili 41 etap Slovenske turnokolesarske poti (STKP). Migimigi izziv Prekolesarimo Slovensko turnokolesarsko pot v enem dnevu je uspel, saj se je letos na 1850 kilometrov dolgo krožno kolesarsko pot podalo še več kolesarjev kot lani. Letošnji posebni dogodek, ki je nastal v sodelovanju Komisije za turno kolesarstvo Planinske zveze Slovenije (KTK PZS) in zavarovalnice Generali, je bil namenjen usposabljanju kolesarjev o pravilnem turnem kolesarstvu in ozaveščanju o potrebi po uskladitvi zakonodaje, ki ureja turno kolesarstvo.

Na Migimigi izzivu Prekolesarimo Slovensko turnokolesarsko pot v enem dnevu so skupine turnih kolesarjev pod vodstvom prostovoljnih vodnikov po vsej državi isti dan v soboto, 12. septembra, zavrtele pedale po posameznih delih krožne poti, ki vodi skozi vse pomembnejše gorske skupine, obišče 112 kontrolnih točk, med njimi 52 planinskih koč. Po do zdaj zbranih podatkih se je sobotnega dogodka udeležilo približno 300 turnih kolesarjev. 
Turni kolesarji so planinci na kolesu in trend priljubljenosti tovrstnega kolesarjenja je iz leta v leto večji tudi med Slovenci. Letos se je število rekreativcev, ki se ukvarjajo s to zvrstjo planinstva, povečala za 50 odstotkov, saj je bilo opaziti, da se je povečala prodaja gorskih in treking koles. Za torej tudi ni čudno, da je bilo letošnji obisk dogodka še boljši kot lansko leto. Kot je povedal načelnik Komisije za turno kolesarstvo Atila Armentano je dogodek v prvi vrsti namenjen ozaveščanju. »Ker se s planinstvom vseh zvrsti ukvarja vedno več ljudi, ki nimajo predhodnih izkušenj oziroma planinske vzgoje, je namen izvedbe takih dogodkov, kot je Sprejmi Migimigi izziv! Prevozimo Slovensko turno kolesarsko pot v enem dnevu, tudi vzgojno izobraževalni.«

dnevnik_STKP_foto_matja___erkezi
O priljubljenosti STKP priča tudi podatek, da je bilo prodanih že več kot 3300 Dnevnikov Slovenske turnokolesarske poti, 23 kolesarjev pa jo je že prevozilo v celoti. (Foto: Matjaž Šerkezi)

Trasa STKP je razpeljana preko celotne Slovenije. Pot je speljana mimo naravnih ter kulturnih znamenitosti. Privlačnost STKP je kolesarjenje po odmaknjenih stranskih cestah, poljskih poteh in gozdnih kolovozih z malo prometa. Prav gozdni kolovozi so letos privabili največ udeležencev, saj je bila najbolj oblegana etapa na Kočevskem, od Loškega potoka do Koče pri Jelenovem studencu. Tam je bil tudi Boštjan Jenko, vodja Migimigi programa zavarovalnice Generali. »Uspel nam je čudovit dan na drugem dogodku Sprejmi Migmigi izziv! Prekolesarimo slovensko turno kolesarsko pot v enem dnevu. Skoraj 300 udeležencev se nas je podalo po 41ih etapah in v lepem, sončnem vremenu povezalo celotno Slovenijo. Zahvaljujoč strokovnim vodnikom KTK PZS je kolesarjenje potekalo varno in res prijetno. Na kočevski etapi se nas je 20 kolesarjev podalo pod taktirko vodnikov Suzane Jerebič Andrejčič in Renata Andrejčiča. Malo po 9. uri smo zagrizli v kočevski gozd, kasneje tudi v pragozd. Kolesarjenje je bilo popestreno z vonjem po medvedih ter z zanimivimi vsebinskimi, zgodovinskimi pripovedovanji o Kočevju. Za zaključek smo okusili tudi spust v MTB trail centru Kočevje in tako občutili še ta šport. Srečni in zadovoljni smo vsi prispeli do cilja in kar je najvažneje, brez poškodb. Minilo je res v prijetnem ritmu, zato smo se spraševali, ali smo res prevozili 50 kilometrov in 1000 višinskih metrov. V zavarovalnici Generali se zahvaljujemo PZS Slovenije ter KTK PZS za pomoč in za organizacijo res privlačnega dogodka, predvsem pa vsem vodnikom, ki so nam pričarali turno kolesarjenje in poskrbeli, da smo varno in zadovoljno prispeli do cilja. Migimigi program, ki vzpodbuja in izziva k zdravemu načinu življenja, pa še naprej vabi vse pohodnike in kolesarje, da se vključijo v nove izzive.«

blego__foto_simon_primo_i_Pot na Blegoš (Foto: Simon Primožič)

Zelo dobro obiskana je bila tudi druga etapa STKPja, ki pelje do Koče na Blegošu. Vodil jo je vodnik Simon Primožič. »Enkratna sobota, 12 kolesarjev in 1 Blegoš. Fino je bilo in nikogar nismo izgubili. Pot smo pričeli v Škofji Loki in se po stari vojaški cesti vzpenjali in tudi spuščali vse do Koče na Blegošu, vmes pa uživali ob krasnih razgledih na okoliške hribe in gore. Po daljšem postanku pri koči smo odvijugali nazaj proti izhodišču, seveda po drugi poti kot navzgor. Ker pa nesreča nikoli ne počiva, smo med spustom obnavljali znanje menjave zračnice in osnove prve pomoči, a brez večjih poškodb. Udeleženci so bili navdušeni nad samo traso in vodenjem, vodnika pa sva bila navdušena nad udeleženci. Na turi smo prekolesarili 55 kilometrov in nabrali za 1500 višinskih metrov vzpona.«

Strokovni sodelavec PZS Matjaž Šerkezi je vodil etapo po Menini planini. Tudi njegova ekipa je bila nad sobotno izkušnjo zelo navdušena. »V zgodnjem jutru se z avtom spuščam po vijugasti cesti s prelaza Črnivec. Opazujem umito jutro, srebrne travne bilke, ki se pozibavajo v vetru. Dve uri kasneje moja ekipa lahkotno tišči kolesa v 15-kilometrski klanec, ki nas vodi do Doma na Menini planini. Opazim, da imajo že vsi električna kolesa. Meni manjka še vsaj dvajset let, da mi bo pripadal. Do takrat bom pa kar na fosilni pogon svojega telesa. Menina planina je kolesarski biser. Le gor moraš priti. Z nje se odpirajo čudoviti pogledi proti Koroški, desno pa se pne z gozdovi bogato pokrit Smrekovec. Različne zgodbice vedno zanimive planine so nas kaj kmalu pripeljale do planinske koče na Menini planini, kjer je sledilo okrepčilo, obvezen žig v STKP knjižico in po enoslednicah, gozdnih cestah in poteh nazaj proti dolini. Narisan nasmeh na obrazih udeležencev in dan je bil popoln. Z nekoliko prilagojeno etapo smo naredili 37 km in 1100 višinskih metrov in se pretkano izognili asfaltni cesti med Logarsko dolino in Gornjim Gradom.«

migimigi_izziv_foto_matja___erkezi
Foto: Matjaž Šerkezi

S posebnim dogodkom v Planinski zvezi Slovenije nagovarjamo širok nabor turnih kolesarjev, promoviramo obiskovanje gora s kolesom, na naravi prijazen način. Pravilno turno kolesarstvo ni nič drugega kot upoštevanje planinskega bontona, prilagojenega za planince, ki za svoje napredovanje po cestah in kolovozih uporabljajo kolo. Upamo, da se nam boste naslednje leto pridružili tudi vi, zato vas vabimo v slogu zdravstvene preventive. »Pri turnem kolesarstvu obremenimo vse mišice, krepimo srčno-žilni sistem, a pri tem ne obremenjujemo sklepov. Tudi zabava je pri vožnji večja kot pri hoji. Z vožnjo kolesa izboljšujemo ravnotežje in reflekse. Ker smo obenem obdani še s čudovito naravo, nam kolesarstvo pomaga zmanjšati vsakodnevni stres,« je dodal Atila Armentano, ki vodil etapo od Poštarskega doma na Vršiču do Doma v Lepeni.

Barbara Gradič Oset

Vir: Planinska zveza Slovenije

Glede na to, kaj vse počnejo ljudje v hribih, imajo še veliko sreče

Moje pisanje marsikomu od stanovskih kolegov ni všeč, a menim, da ni potrebe po olepševanju stvari. Poskušam biti kritičen in objektiven, opozarjati na stvari, ki se dogajajo v gorah, in ponuditi rešitve za preprečitev takšnih nesreč.

Dnevnik – Gorazd Suhadolnik

Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije in alpinistični inštruktor, je že več kot 20 let tudi gorski reševalec. Že leta javno prepričuje ljudi, naj se lotevajo gorniške dejavnosti pripravljeni, premišljeno in odgovorno. Tudi na začetku letošnje zimske planinske sezone vztrajno opozarja na pasti, v katere se lahko planinci ujamejo v gorah.

Žal se marsikdo vseeno odpravi v hribe lahkomiselno in zato ima Šerkezi, odličen poznavalec gora in preživetja v naravi, s svojimi tovariši gorskimi reševalci marsikatero nedeljo polne roke dela – in tveganja.

Kolikokrat ste se v gorah že znašli v zagati?
Ogromno sem v gorah, pogosto tečem po hribih ponoči ali pa pozimi več dni bivakiram in spim v luknjah. Kljub izkušnjam se mi vsako leto zgodi kakšen primer, pride do nepredvidljive situacije, ko te narava preseneti. Kakšno situacijo lahko že predvidim in se nanjo pripravim, v takšnih, ki me res presenetijo, pa na podlagi znanja in izkušenj vem, kaj moram narediti. Res pa je tu tanka meja, saj proti naravi nimaš velikega vpliva, zato je včasih veliko odvisno od sreče.

Kako se opremite za večdnevno bivakiranje v zimskih gorah?
Z večdnevnimi turami se psihično pripravljam za dolge, tudi 300-kilometrske teke. Vedno imam osnovno planinsko opremo – lučko, prvo pomoč, toplotno folijo, težo nahrbtnika optimiziram s pičlimi odmerki dehidrirane hrane, tekočino pa si iščem sproti. Pozimi si z majhnim kuhalnikom stalim sneg. Za prenočevanje imam le bivak vrečo in poskušam izkoristiti naravne danosti.

Kdaj ste se bili nazadnje v težavah?
Lani sta me ponoči med bivakiranjem v Julijcih presenetila nizka temperatura, minus 25 stopinj Celzija, in močan veter, poskrbeti sem moral predvsem za psičko, ki sem jo imel s sabo, in če se ne bi v desetih minutah vkopala v sneg, bi zmrznila. Mraz je sicer umsko še obvladljiv, najbolj pa me je strah neviht in strel, saj se z njimi v gorah pogosto srečaš, zelo malo pa lahko vplivaš na razplet.

Katere pasti zimskega planinstva so trenutno najaktualnejše?
Prazniki bodo v Sloveniji po napovedih še bolj suhi in kopni, brez obilnih padavin, zato ni nevarnosti večjih plazov. Ključen problem so klože, zbite trde plasti napihanega snega, ki se pod obremenitvijo sprožijo po pobočju ali čez previs. Zaradi snega so v sredogorju in visokogorju za turo potrebne dereze in cepin, seveda pa tudi znanje in izkušnje z njihovo uporabo. Nižje, v gozdnih območjih, opažamo, da ljudje niso pozorni na jesensko listje, pod katerim se skrivajo mokre korenine in skale, na katerih lahko spodrsne.

Na zimsko turo v gore je treba vzeti tudi žolno in sondo ter aluminijasto lopato.
Pred leti smo se smejali Avstrijcem, ker so aktivirali žolno že na travnatem pobočju, zdaj pa tudi sam že na izhodišču ture vtaknem žolno v žep in jo prižgem. Seveda ta naprava ne zagotavlja preživetja v gorah, z oddajanjem signala le omogoči reševalcem, da najdejo ponesrečenega v snežnem plazu. Za preživetje je ključnih prvih 15 minut, pomembno je, da prijatelji zasutega takoj izkopljejo, saj takrat, ko pridemo na prizorišče gorski reševalci, žal iščemo truplo. Učinkovitejši pripomoček od žolne je plazovni nahrbtnik z zračnim balonom, ki poveča možnost, da gornik ostane na površju plazovine, obenem pa mu zaščiti glavo in tilnik.

Pogosteje kot izkušeni se v težavah znajdejo dnevni obiskovalci gora.
Drži, 20 odstotkov nesreč, v katerih posreduje kamniška gorska reševalna služba, se zgodi na Veliki planini, ki je »le« planina. Zadnjič smo reševali družino s tremi otroki, najmlajši je bil star tri leta, bila je že pozna noč, pa smo spotoma srečali ljudi, ki so šli gor z vrečko na rami, oblečeni v trenirko in obuti v platnene čevlje. Mislim, da imajo ljudje, glede na to, kaj vse počnejo v hribih, še veliko sreče.

V zadnjih letih so v Alpah pogoste nesreče v plazovih, predvsem zaradi naraščajočega števila turnih smučarjev.
Za to zvrst smučanja, čedalje bolj priljubljeno ne le v Evropi, ampak tudi na Balkanu, ne zadošča le znanje smučanja, ampak terja tudi znanje obiskovanja gora. Pomembno je, da znaš oceniti, v katerem delu gore je manj nevarno za plaz, tako pri vzponu kot pri spustu. Statistično je teh nesreč veliko, tudi pri nas vsako leto kdo umre v plazu, veliko več jih odnesejo klože, za marsikoga, ki se iz plazu izkoplje sam, pa niti ne izvemo.

Vas je že odnesel plaz?
Da, nekajkrat, na srečo so bili majhni, mislim pa, da sem te jokerje izkoristil že v mladosti. Plaz, bodisi pršni bodisi plaz mokrega snega, je neverjetno hiter in močan. Zbit sneg te pokoplje in polomi, ko me je odnesel pršni plaz, pa mi je sneg v trenutku napolnil dihala in pljuča. Zgodilo se je v hipu, hodil sem, začudilo me je, da se premikam navzdol, in ko je um to dojel, me je že odneslo in praktično nisem imel kaj več narediti.

Vsako leto znova poudarjate, da se je za zimske dejavnosti v gorah najbolje prej udeležiti tečaja varnega gibanja v zimskih razmerah.
Tečaji varne hoje v gore se začnejo okoli 15. januarja, prirejajo jih planinska društva pa tudi GRZS na Pokljuki. Tečaji so dobro obiskani, želimo pa si, da bi jih obiskali tudi tisti, ki vztrajajo v zastareli miselnosti, da se lahko naučiš obiskovanja gora kar sam in da je najemanje vodnika nekaj nesmiselnega. V planinskih društvih imamo skoraj deset tisoč strokovno usposobljenih planincev, vodnike, markaciste, varuhe narave, ogromno jih ima vodniško licenco. Podobno je z zavarovanjem, marsikomu se zdi škoda plačati 60 evrov, potem se mu v tujini zgodi nesreča in tarna, kako drago je plačal reševanje.

Gorski reševalci ste letos izpeljali že skoraj 600 reševalnih akcij, 41 je bilo smrtnih primerov. Je to veliko?
Glede na veliko število obiskovalcev gora in glede na to, kako se hodi v gore in kaj vse se tam počne, je nesreč še vedno malo, vendar pa njihovo število vztrajno narašča. Leta 2006 jih je bilo trikrat manj.

Nekateri menijo, da bi plačljivost reševanja v gorah odvrnila vsaj kakšnega lahkomiselneža.
Urejanje tega problema je v domeni države, uprave za zaščito in reševanje, ki pa se do reševanja v gorah vede žal zelo mačehovsko oziroma birokratsko. Kot veste, imamo kamniški gorski reševalci svoj sedež še vedno v kontejnerju, število reševalcev, sofinanciranih od države, pa je zadnjih deset let nespremenjeno ne glede na porast števila nesreč. Seveda bom šel vselej pomagat nekomu v stiski, vendar pa – ali naj grem, malo še na svoje stroške, vsako nedeljo reševat ljudi, ki niso pripravljeni upoštevati naših nenehnih priporočil in opozoril?

Kakšno rešitev zagovarjate?
Po vzoru Avstrije, da reševanec plača reševanje, zavarovalnica pa ugotovi, ali je upravičen do povračila stroškov ali je prišlo do nesreče zaradi njegove malomarnosti. Če nekdo namenoma dela narobe, naj plača, tako kot pijan voznik.

Na facebooku pišete o konkretnih izkušnjah v reševalnih akcijah.
Moje pisanje marsikomu od stanovskih kolegov ni všeč, a menim, da ni potrebe po olepševanju stvari. Poskušam biti kritičen in objektiven, opozarjati na stvari, ki se dogajajo v gorah, in ponuditi rešitve za preprečitev takšnih nesreč.