Avtor: serkezim

V gore hodim od kar sem pri dveh letih shodil. Alpinist, alpinistični inštruktor, inštruktor gorski reševalec, trener gorskega kolesarstva. Mož in ata hčerkama Medeji, Maruši Terezi in sinu Jožu.

Vroče kot pes ali kako se primerno obleči, ko se odpravite v gore

Večkrat sem se vprašal, od kod besedna zveza ‘vroče kot pes’. Nekje sem prebral, da naj bi bila za vročino kriva zvezda Sirius, ki je del ozvezdja Velikega psa in naj bi v poletnih mesecih vzhajala skupaj s soncem. Če pogledam našo Chilly, modro tiho leži na postelji in niti ne trzne. Sklepam, da je tudi njej vroče kot psu. In ja, ona vsaj opravičuje besedno zvezo. Kako pa se vi oblečete za obisk hribov in gora?

Ob pedaliranju v strm klanec proti Veliki planini, ko mi je izpod čelade tekel slap potu, sem se spraševal, kako človeško bitje zares nikoli ni zadovoljno. Vso zimo se pritožujemo nad mrazom, in zdaj, ko imamo končno toplo, res toplo, nam spet ni prav. In potem je suša, in čakamo vsi dež. In potem je dež, in ga je preveč.

Med tako ‘filozofskim’ razmišljanjem od daleč opazim njo in njega. Ona v rdečih pajkicah in zgoraj skoraj brez. No, hčerka mi je doma razložila, da je to top. Prav, naj bo top. Sam bi ga poimenoval ‘modrček’, športni ‘modrček’, če sem natančen. On v kratkih hlačah in majici. Ona brez nahrbtnika. On z majhnim ‘punkelčkom’ iz športne trgovine. Tam okrog vrhov Grintovca se je že slišalo grmenje z bliski. Štejem: ena, dva, tri … petnajst. Blisk. Pet kilometrov.

Pravilo 30 sekund/30 minut

Če med gromom in bliskom mine 30 sekund, je nevihta od nas oddaljena približno 10 km. Torej, 1 sekunda je približno 300 metrov. Strela lahko udari tudi 30 minut po zadnjem slišanem gromu.

Ona in on pa pomanjkljivo oblečena. Vreme v gorah se lahko spremeni v trenutku. Na Veliki planini kamniški gorski reševalci zadnji dve leti beležimo kar 40 odstotkov svojih intervencij na letni ravni.

Razlogi: neprimerna obutev, neprimerna oz. pomanjkljiva oblačila, alkohol, hoja s pomočjo Google Maps …

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Kako se pravilno obleči za v gore?

Osnovno pravilo oblačenja je, ne samo za pohajkovanje po gorah, ampak na splošno v športu, obleka v plasteh. Imenujemo ga tudi oblačenje po principu čebule in velja za vsak letni čas. Takšen način oblačenja je izredno praktičen, saj z njim preprostejše reguliramo zadrževanje potrebne toplote.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Sam uporabljam oblačila iz kombinacije naravnih in umetnih vlaken, ki so raztegljiva in se hkrati lepo prilegajo telesu. S tem zmanjšam možnost, da bi se pri hoji zataknil za skalo ali rušje in tvegal izgubo ravnotežja ali celo padec. Praviloma za obisk gora uporabljam dolga oblačila z UV zaščito. Ne maram krem z zaščitnim faktorjem.

Svetujem uporabo kakovostnih visokih oz. polvisokih nogavic, ki imajo ojačitve na predelu prstov in pete ter udobne spodnjice iz mikrovlaken, oboje naj bo brez šivov.

Kot toplotni, drugi sloj, uporabljam puli z zadrgo, ki ga lahko oblečem med turo, če hodim po poti, ki se je skrila soncu. Tretji sloj je sestavljen iz jopice s kapuco, ki je praviloma iz flisa ali merino volne in obvezno elastična.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Pod tretji sloj v poznem pomladnem, poletnem in zgodnje jesenskem času štejem tudi dolge spodnje hlače, bolj znane kot ‘dolge gate’, ki jih oblečem v primeru hitrega znižanja temperature in so pozimi osnovni, prvi sloj, k temu pa spadata tudi kapa in rokavice. Za zaščitni sloj naj bosta v nahrbtniku vedno lahka enoslojna vetrovka in vetrne hlače, ki nas bodo obvarovale pred točo in močnim vetrom.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Nič ne bo odveč, če k temu dodamo še eno rezervno majico in nogavice, ki bodo dobrodošli ob prihodu v kočo, sploh, če smo se pošteno spotili.

Vsa oblačila v nahrbtniku naj bodo spravljena v vodo neprepustno kompresijsko vrečo.

… in zdaj lahko le upam, da ona in on prebereta nasvet glede oblačenja in se gorskih avantur naslednjič lotita bolje opremljena. Predvidevam, da se je njun današnji izlet končal dobro, saj mi je uspelo članek napisati do konca. No, morda le z rdečico na hrbtu in vratu. Jo bo že on namazal z gelom aloe vere, ki kožo navlaži in ohladi. Nič nisem rekel, samo predvidevam. Glede na to, kako s ponosom je hodil za njo s ‘punkelčkom’ na hrbtu.

Kaj imata skupnega pes in hribi?

Ravno včeraj me je klical kolega, da mu je pes pobegnil v skale in kaj naj naredi. Pomagali so mu tolminski gorski reševalci. Svetoval sem mu, da naj bo v prihodnje njegov kuža kar na vrvici. V tej pasji vročini pa mu prizanesite in naj bo doma, na hladnem, z veliko hladne vode. Zadostuje, da je nam vroče kot pes.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Kako pa se vi oblečete za obisk hribov in gora?

Predstavljamo vam novo rubriko za vse ljubitelje gora: MATJAŽEV SVET GORA

Ste se kdaj vprašali, kakšne čevlje potrebujete, kaj je železna rezerva in da največji del teže nahrbtnika ne nosimo na ramenih, ampak preko bokov? Vas zanima, kaj je možic in da so odpadki v gorah tudi olupki agrumov? Za vas bo vsak petek pisal nasvete, napotke in uporabne informacije o planinarjenju, hribolazenju, bontonu in zanimivostih v gorah – za popolne začetnike in prave izkušene planince. Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije, gorski reševalec, strastni pohodnik in kolesar, človek narave.

Predstavljamo vam novo rubriko za vse ljubitelje gora: MATJAŽEV SVET GORA (foto: osebni arhiv Matjaž Šerkezi)

Osebni arhiv Matjaž Šerkezi

“Zgodbi, ki sta med seboj povezani, sta zaznamovali moje najzgodnejše življenje. Pokazali sta mi, kako šibki in ranljivi smo kot posamezniki in hkrati, da nam v najtežjih trenutkih lahko vedno nekdo priskoči na pomoč.”

Ustavimo se sredi rušja. Megla, da bi jo lahko rezal. Vodnik išče pot. Rumena pelerina se mi lepi na kožo. Že šest ur nas moči dež. Strah me je, hkrati pa skušam biti pogumen. Vodniku ne zaupam. Preveč govori. Primem očeta za roko in ga pogledam. Mirno se mi nasmehne. Pomiri me. Skupina planincev se počasi premakne naprej.

Bližamo se škrbini, ki je ne vidim

Vem po vetru, ki je zmeraj močnejši in premetava moje malo telo. Na vrhu skale stoji moški. Nosi čelado, tisto pravo, alpinistično, izpod katere mu štrli pramen las, ki se poigrava v vetru. Močne roke in pokončna drža kažeta silovito moč. Spretno premetava alpinistično vrv. Na prsih pa se mu ponosno blešči znak s simbolom očnice.

Matjaž Šerkezi

Pogledam čez rob in vidim, da jih je še več. Nekdo v skupini reče, da so nam prišli na pomoč gorski reševalci. Bela vrv teče v morje megle. Moški jo pobere, se pripne nanjo. Pogleda me, in preden odskoči čez rob, reče: “Ne, skrbi. Pridemo po vas. Zdaj ste rešeni. Pogumen si.” 

Zaderem se: “Bini, popusti štrik! Pri ponesrečencu smo.”

Za mano sta Franc in Mali. Potegnem se na polico. Šok. Vsa je rdeča od krvi. Plezalec visi z glavo navzdol. Kosi čelade so raztreščeni po polici. Delam kot robot. Zabijem kline, vpnem vponke, vrv … Varujem. Spuščam. Govorim po radijski postaji. Franc, Mali, Švarci, Milan, Keks, Edi, Rok … Vrvi tečejo čez bel apnenec in puščajo vonj po zažganem v nosu. Moštvo, ki dela kot eno, brez odvečnih besed, vsak s svojo nalogo, spoštljivo do pokojnika. 

Matjaž Šerkezi

… naberemo rdeč rododendron in ga zataknemo za nosila. Tako težek in črn je zrak. Tišči v prsih. Močna roka me udari po rami. Pogledam ga. Izpod čelade mu štrli pramen las. Ta ista roka, ki mi je pred desetimi leti kot šestletniku dala upanje, moč, mi tokrat govori: “Ne skrbi. Skupaj smo. Pogumen si.”

Otroštvo sem preživel v gorah skupaj s starši in sestro

Brezskrbno planinarjenje po slovenskih gorah, vikend za vikendom. V osnovni šoli sem se srečal s športnim plezanjem in alpinizmom. Z najstniškimi leti pa postal član gorsko reševalne službe Prevalje, danes Koroške.

“Sedaj, ko pri “rosnih” štiridesetih gledam nazaj, se marsikdaj zgrozim kakšno srečo sem imel, da sem še tukaj.”

Po drugi strani pa vem, da so me vsi ti posamezni dogodki zaznamovali in mi dali novih izkušenj in predvsem širino pogleda. Danes sem kot del majhne ekipe strokovne službe Planinske zveze Slovenije, kamor skušam prenesti vse svoje znanje kot alpinistični inštruktor, vodnik planinstva in turnega kolesarjenja, inštruktor gorskega reševanja. Predvsem v duhu zmanjšanja števila nesreč v gorah in preventive.

Matjaž Šerkezi

“Ravno preventiva je tisti del planinstva, za katerega sam pravim “majhen korak za človeka, vendar velik skok za človeštvo”. Je tek na dolge proge.”

Če je moj življenjski moto “mlad moraš trpeti, da si star navajen”, je moja življenjska usmeritev “varneje v gore”

Ste se kdaj vprašali, kakšne čevlje potrebujete, kaj je železna rezerva in da največji del teže nahrbtnika ne nosimo na ramenih, ampak preko bokov? Vas zanima, kaj je možic in da so odpadki v gorah tudi olupki agrumov? Morda je prijatelj govoril o »abzajlanju« in kaj hudiča je to ‘stogli’?! Še niste slišali?!

“Pridružite se mi na poti v Matjažev svet gora, kjer vam bom zaupal vse skrivnosti varnejšega obiskovanja gora, za popolne začetnike in tudi tiste, ki ste pravi izkušeni planinci.”

Z veseljem bom prisluhnil kakšni vaši osebni izkušnji, odgovoril na vprašanje ali pa samo pustil domišljiji svojo pot.

»Feratanje« ali hoja po zavarovanih plezalnih poteh

Hoja po zavarovanih plezalnih poteh je v zadnjih letih tudi v Sloveniji postala pravi hit. Ferate imajo sicer bogato zgodovino v Italiji. V Avstriji pa so znane pod imenom Klettersteige. Beseda ferata v dobesednem prevodu pomeni železna pot in je v celoti opremljena z jeklenimi vrvmi, stopi in oprijemali. Danes pa so marsikje popestrene z zanimivimi žičnimi mostovi in lestvami.

V Sloveniji zavarovane plezalne poti ne spadajo pod planinsko infrastrukturo ampak so v naravi kot športni objekti. Ena prvih tovrstnih poti v Sloveniji je bila Gonžarjeva peč nad Vinsko goro, ki je služila kot vzorčen primer in na osnovi katere je Planinska zveza Slovenije pripravila priporočila za gradnjo zavarovanih plezalnih poti. V osnovi pa PZS ne sodeluje pri gradnji »ferat« in razen v določenih primerih (visokogorje, zavarovana območja …) tudi ne nasprotuje gradnji.

Zavarovane plezalne poti ocenjujemo s črkami, in sicer od najlažje A, do najtežje E.

Za hojo po zavarovanih plezalnih poteh potrebujemo izkušnje in znanje z rokovanjem opreme. Osnovna obvezna oprema so:

  • Gorniška čelada,
  • plezalni pas in
  • samovarovalni komplet z dodatno zanko, ki služi za počitek.

Vsa oprema mora imeti UIAA in CE test, kar je navedeno na deklaraciji. Dodatno pa so potrebne še rokavice, ki ščitijo dlani in prste pred kovino in planinski čevlji s torzijsko stabilnim podplatom.

Po zavarovani plezalni poti se samo vzpenjamo in ne sestopamo. Za sestop je urejena pot za sestop.

Vloga samovarovalnega kompleta je, da ublaži energijo v primeru padca, saj se zanka, zložena v posebnem kokonu, pretrga. S tem komplet ni več uporaben. Vsekakor pa odsvetujemo kakršno koli tveganje, ki bi privedlo do padca. Kljub vsej potrebni opremi bo skoraj zagotovo prišlo do hudih poškodb v predelu hrbtenice, rok, nog in glave, ki so posledica velike energije in udarcev v skalo.

V primeru, da se odpravljamo v eno od popularnih zavarovanih plezalnih poti (ferato), imejmo v mislih, da zanjo potrebujemo izkušnje. V nasprotnem primeru se vanjo raje podajmo skupaj z usposobljenim vodnikom, pri katerem preverimo kompetence. V vsakem primeru pa ne brez čelade, plezalnega pasu in samovarovalnega kompleta. Vedeti moramo, da kljub vsej opremi, znanju in izkušnjam, padec v samovarovalni komplet, se po vsej verjetnosti ne bo končal brez hudih poškodb. Previdno. Izogibajmo se gneči. Zavarovano plezalno pot pa pred obiskom preverimo, da zadosti vsem varnostim zahtevam in ni ena izmed tistih domače izdelave z neprimerno opremo in namestitvijo le te.

Varnost naj bo na prvem mestu.

Svetujemo, da če hoje po zavarovanih plezalnih poteh niste vešči, to storite pod vodstvom gorskega vodnika ali planinskega vodnika Planinske zveze Slovenije s primerno kompetenco.

V gore kot čebula 🧅

Za planinski izlet se je najboljše obleči v oblačila, ki poskrbijo za naše udobje, so lahka in z majhnim volumnom.

Kakovostna planinska oblačila so hitro sušeča in se dobro prilagajajo telesu. Predvsem tista, ki imajo stik s kožo, naj bodo iz naravnih materialov, ki so koži prijazna in ne povzročajo alergij. Ena zelo pomembnih lastnosti kakovostnih oblačil je tudi, da ne smrdijo po daljši uporabi.

Osnovno pravilo oblačenja ne samo za pohajkovanje po gorah, ampak na splošno v športu je, oblačenje po plasteh. Imenujemo ga tudi oblačenje po principu čebule in velja za vsak letni čas. Takšen način oblačenja je tudi izredno praktičen, saj z njim preprostejše reguliramo zadrževanje potrebne toplote.

Tako se že doma lahko oblečemo v udobno majico iz kombinacije naravnih in umetnih vlaken in lahkih dolgih pohodnih hlač. Praviloma za obisk gora uporabljamo dolga oblačila, ki naj imajo tudi faktor UV zaščite. S tem se lahko izognemo mazanju s kremo z zaščitnim faktorjem.

Saj nismo iz “cukra”.

Svetujemo tudi kakovostne visoke oz. polvisoke nogavice, ki imajo ojačitve na predelu prstov in pete in udobne spodnjice iz mikrovlaken, oboje pa naj bo brez šivov.

Kot toplotni, drugi sloj, izberimo puli pulover z zadrgo, ki ga lahko oblečemo med turo, če hodimo po poti, ki se je skrila soncu. Tretji sloj je sestavljen iz jopice s kapuco, ki so praviloma iz flisa ali merino volne in obvezno elastične.

Pod tretji sloj v poznem pomladnem, poletnem in zgodnje jesenskem času sam štejem tudi dolge spodnje hlače, ki jih oblečem v primeru burnejšega znižanja temperature in so pozimi osnovni, prvi sloj, k temu pa sodita tudi kapa in rokavice. Za zaščitni sloj pa naj bosta v nahrbtniku vedno lahka enoslojna vetrovka in vetrne hlače, ki nas bodo obvarovale pred močo in močnim vetrom.

Nič ne bo odveč, če k temu dodamo še eno rezervno majico in nogavice, ki bosta dobrodošla ob prihodu v kočo, sploh, če smo se pošteno spotili. Vsa oblačila v nahrbtniku naj bodo spravljena v vodo neprepustno kompresijsko vrečo.

Gore – kot človeška vrsta smo se jih nekoč bali, bile so neprijazne. Svet za Bogove.

Danes si mogoče želim, da bi še vedno bile nedostopne in strašljive. Svet za Bogove in Izbrance.

Sploh zadnje leto v času blagoslova koronavirusa, ko so ljudje začeli spoznavati, da obstaja še kaj drugega od nakupovalnih centrov.

Sliši se egoistično in ko gre za gore, sem sebičnež. Še posebej ob dejstvu, da so se z novimi koronaplaninci v gorah ponovno pojavile večje količine smeti – cigaretni ogorki, olupi banan in agrumov, ovitki čokoladic in energijske “super” hrane …, da o bizarnih primerih nesreč in skoraj nesreč sploh ne govorimo.

Pa dajmo po slovensko znova jamrat, obtoževat, biti pokroviteljski … ali pa preprosto priskočimo na pomoč tem novim posameznikom in jih prijazno vključimo v svoje vrste. Človek hitro rad “poščije” vsako drevo in označi svoje ozemlje in ima kratek spomin, da še nekaj generacij nazaj, je bil sam prišlek, ki je začel spoznavati kulturo, vero, družbeno pripadnost.

Težko je svojo sebičnost obrniti v dobrobit. Zato so potrebna leta, s katerimi prihaja zrelost. Imam srečo, da delujem v zdravem okolju. V mislih imam sodelavce in prostovoljce Planinske zveze Slovenije. V mislih imam kolegice in kolege gorske reševalce. Že nekaj let se trudimo pomagati vsem, ki obiskujejo gore, jih usmerjati, biti kritični. Je poslanstvo, kjer nisi samo en. Za tvojim imenom in priimkom je moštvo, ki si vedno stoji ob strani. Danes že skoraj redko, lahko bi označil s skoraj izumrlo.

Dan se je prebujal v čudovito jutro. Meglice so se sprehajale po dolini Kamniške Bistrice.

Razgrnem šotorsko krilo in nanj zložim opremo. Opremo iz nahrbtnika, ki bo šla z mano v gore. Predstavim jo ljudem, ki bodo z mano odšli v gore, po nova znanja in izkušnje.

Prijetna družba, ki ves čas “čeblja”. Pot do Kokrškega sedla hitro mine. Pred tem si še pod steno, tam kjer domačini pravijo Klobuk, nadenemo čelade. Čelada varuje glavo. Varuje jo pred padajočimi kamenčki, ki bi sicer kot projektil šli skozi glavo. Varuje jo v primeru padca. Sam jo večkrat uporabim tudi na sestopih po meliščih, in na gozdnih poteh. Glava je vedno tista prva, ki udari po tleh. In uporabljam jo ob veliki gneči na planinskih poteh. Še posebej, če se te vzpenjajo v ključih in obstaja možnost, da nekdo pred tabo nehote sproži kamen.

Sicer pa čelada ni vsemogočna. Glave ne bo zaščitila pred večjimi kamni, saj v tem primeru sile ne bo zdržala vratna hrbtenica. Takrat moramo kamen spremljati in se mu poskusiti izogniti. Ne smemo biti kot želva, ki glavo potegne v svoj oklep, ko sliši: “Pazi, kamen!” Kadar nimam na glavi čelade, pa imam kapo. Pa ne zato, ker je v mojem DNK-ju pripetih nekaj zaporedij ciganskih nukleotidov. Ta me greje. Čez glavo namreč izgubimo največ toplotne energije. In če je za kapo pomembno, da je predvsem topla; mora čelada imeti vse teste. UIAA test, ki potrjuje, da je oprema primerna za rabo v gorah in zraven še oznako CE, ki je oznaka certifikata.

Ob testih se vedno nasmejem, ker se spomnim tistega, ko so “bosanci” se odločili sami testirati čelade. Metali so jih z desetega nadstropja in vse so počile. V jezi, ker nikakor niso dosegli pričakovanih rezultatov, je vodja zalučal kapo. In glej ga, ta je pristala brez praske. Bosanski standard je tudi v Sloveniji še danes prisoten marsikje. Predvsem ga vidimo na kolesu in tudi v gorah.

Na vrhu Kalške gore nas razveselita prijetno sonce in čudoviti razgledi na okoliške vršace. Čas za malico in kavo.

Sestop v dolino je znova potrdil tisto, ki jo že ptički žvrgolijo – največkrat se nesreča pripeti na sestopu. Skale so postale vlažne, zemlja je počasi zmrzovala. Odlični pogoji za zdrs in poškodbe. Če se tega zavedaš, temu primerno prilagodiš korak in hitrost hoje. Pri vsem skupaj pa pomagajo ravnotežje ohranjati planinske palice, ki tudi dodobra razbremenijo kolena in krepijo mišice rok in prsnega koša.

Tečaj varnejše hoje je potekal v organizaciji Društva GRS Kamnik, 20. 11. 2021. Pot nas je vodila iz Kamniške Bistrice, na Kokrško sedlo, Kalško goro in čez Kalce v dolino. Udeležilo se ga je 12 planincev. Z njimi smo bili Matjaž Šerkezi, Matej Ogorevc in Janez Kosirnik.

V Rabac po nove vodnike

In smo šli. Tokrat čez mejo in imeli pouk na in ob prelepih kolesarskih poteh, ki jih ponuja Rabac z okolico. Novo znanje – vsakega turnokolesarskega vodnika sanje.

“Zajtrk ob sedmih zjutraj in pouk do desetih zvečer …” Tako sem pred petimi leti začel prispevek o prvem usposabljanju turnokolesarskih vodnikov 2. Letos se je to ponovilo. Trije od takratnih tečajnikov smo skupaj z zunanjimi sodelavci izvedli (šele) drugo usposabljanje za zahtevnejša kolesarska vodenja. No, v petih letih se je marsikaj spremenilo.

Selitev iz Jamnice v Rabac

Prvo je potekalo v Jamnici pri Dixiju. Za drugo smo pri KTK PZS izbrali Rabac. Prvi razlog je bil kasen jesenski termin. Drugi razlog je bil odlično delovno okolje, ki jih omogoča tamkajšnji teren z izvrstno izpeljanimi traili. Tretji razlog je bila ugodna ponudba za nastanitev, ki so nam jo pripravili prijatelji iz Valamarja. Četrti razlog je bil Roberto in njegov Bike Center Rabac. Trgovina in servis sta rešila eno kolo in enega tečajnika. Četrti razlog pa … ja kdo pa ni rad ob morju? In še kaj bi se našlo …

Novi zakon o športu je predvidel nekaj sprememb

Na prvem je veljalo, da lahko TKV II vodi kombinirane ture z zahtevnejšimi spusti. TKV II je usposobljen za osnovno pohodniško vodenje na odsekih, ki zaradi težavnosti niso primerni za kolesarjenje, in v okviru ture za dostop do vrhov ali drugih mest, do koder se ne da peljati s kolesom. To velja še danes. Novi Zakon o športu je definiral njegov status kot strokovnega delavca v športu 2, ki lahko načrtuje, organizira, izvaja in spremlja proces športne vadbe, oziroma po naše, kolesarske ture. Pridobljeno znanje je zdaj tudi mednarodno primerljivo. Jasno, da je pogoj za usposabljanje veljavna licenca TKV 1.

S tečajniki v Rabac tudi tečajnica

Prvič sem obžaloval, da so bili med tečajniki samo moški. Tokrat se je sedmim izkušenim mačkom pridružila prva mačka. Tudi usposabljanje je potekalo drugače. Takrat smo štiri dni drgnili koroške klopi in poti. Letos se je vse začelo s preizkusno turo na Tinjanu. Obvezne vsebine so udeleženci poslušali doma na kavču preko (v času korone) tako popularnega Zooma. 

Sledili so trije dnevi praktičnih vsebin v Rabcu. Delovni dan je bil dolg. V petek so tri skupine krožile od enega demonstratorja do drugega. V soboto smo z nočno navigacijo zaključili, ko je bila že skoraj nedelja. Temperature so bile prijetne za delo zunaj, vetra ni bilo, dež, ki so ga napovedi stalno omenjale, pa je prišel šele v nedeljo, čisto na koncu ture. Pravzaprav je sodeloval z našim učnim procesom, saj so vodniki zaradi spremenjenih razmer med potekom modro prilagodili njihove ture. Zdaj jih čaka še pisni izpit in zaključna tura za potrditev naziva Turnokolesarski vodnik 2.

Nov naziv

Zakaj tak naziv? Z uradnimi poimenovanji je včasih križ. Seveda se dosti bolje sliši gorskokolesarski vodnik, a v resnici je to le del našega dela. Lahko vodimo makadamske (gravel ture), pa treking izlete ali celo cestna kolesarjenja. Včasih smo morski kolesarji in najvišja dosežena točka komaj doseže stotico, vseeno pa se na turi nabere spoštljivo število višincev, tehnična zahtevnost pa presega marsikatero alpsko turo. In pozimi se mnogi od nas prelevimo v turne smučarje. Zato s tem izrazom pravzaprav ni nič narobe. Važno je, da se fura!

Za konec bom še nekaj dodal:

Naši tečajniki so bili izkušeni vodniki z bogato kilometrino. Je pa fino, da ponovijo (ponovimo) osnove prve pomoči, pa nekaj tehnike vožnje in skupaj spoznamo novosti pri navigaciji. Pouk je bil pravzaprav bolj izmenjava znanj, kot predavanje. Vsi, ki smo bili prisotni, tako udeleženci, kot predavatelji, smo prispevali k dobremu delovnemu vzdušju in kreativnosti s svojimi izkušnjami. Predavatelji smo bili včasih bolj moderatorji in še sami izvedeli kaj novega, ker moder predavatelj se je vedno pripravljen učiti.

 In v Rabcu smo skupaj postavili dobre temelje za usposabljanje vodnikov najzahtevnejših vodenj, kjer bodo, v to sem prepričan, v prihodnosti sodelovali tudi tokratni udeleženci. Zaslužijo si vse pohvale! Upam, da bo obveljal rek ‘Zgodovina se ponavlja’. Danes udeleženec, jutri mentor …

Vir: MahMTB.com