Test izdelkov McKinley s Planinsko zvezo Slovenije

S Planinsko zvezo Slovenije, smo za vas testirali pohodniško opremo Mckinley. Kako se je oprema obnesla na testu, pa si preberite v nadaljevanju.

Pohodne palice McKINLEY Migra 6
Vsakič posebej zavijem z očmi, ko vidim palice s “hudimi” patenti za zapenjanje. Sam sem namreč pristaš zložljivih palic s fiksno dolžino in fiksno sestavo. Razlog je predvsem varnostni vidik, saj se mi takšne palice ob obremenitvi ne morejo zložiti in povzročiti padca. Poleg tega pa me “hudi” patenti vedno spominjajo na tisto pljuvanje po gumi, da je le ta končno prijela sestavo palice ob intenzivnem vrtenju, sploh v kakšnem mrazu in ko so po nekajkratni uporabi le te že bile dodobra “zvite”.

20180520_102536

Po nekaj dnevnem preizkušanju dvodelnih palic McKINLEY Migra 6 lahko rečem, da gre za odlične pohodne palice, ki so daleč nad povprečjem in cenenimi izdelki. K srcu mi je na koncu prirasel tudi patent za zapiranje oz. nastavljanje dolžine palic, ki je enostaven in zanesljiv. Celo tako enostaven, da z njim nima težav nežnejši spol in me skrbi, da kaj kmalu ne bo potrebna več močna moška roka, ki bo prijazno priskočila na pomoč in nastavila dolžino palic. In če smo že pri dolžini, je le te moč nastaviti od 65 – 140 cm. Konica je widia in zagotavlja zanesljiv oprijem na vseh podlagah, za zaščito pa sta poleg priložena gumijasta čepka. Krpljice so enako priložene dvoje, in sicer ožje za poletne dni in širše za hojo v snegu. Zamerim jim le, ker se ne prilagajajo podlagi, kar zna biti moteče v trdem snegu. Ampak s to željo že posegamo po višjem cenovnem razredu pohodnih palic. Za oprijem služi pena, ki je prijetna za dlani in ne povzroča žuljev med členki človeku privilegiranega pincetnega prijema. Opazil sem le, da po daljšem času postane drseča zaradi potu, ki se nabira med dlanjo in peno. Dolžina pene po palici je primerna in omogoča preprijemanje palice glede na naklonino pobočja, kar še posebej pride prav pri prečenjih. Trakovi so udobni, ne žulijo okrog zapestij in se varno zapirajo. In še najpomembnejše – če sem se še tako trudil, nisem štorkljal in s tem vedno poskrbel za prijetno presenečenje: A, ti si že tukaj?!”

20180520_102419

Kratek povzetek:
+ zunanji sistem za zapiranje, ki je enostaven in zanesljiv
+ widia konica z dobrim oprijemom
+ nastavljiva dolžina od 65 do 140 cm
+ prijetna pena na ročaju palic
+ ne štorkljajo

– krpljice niso gibljive
– pena po daljši rabi začne drseti zaradi potu med peno in dlanjo

Kratka majice McKINLEY Halawa Royal
Še ena tistih plastičnih majic, ki jih danes vsi tako radi ponujajo in katere se ti lepijo na telo in poudarjajo redke “six-packe” in pogoste “vamp-packe” in ko jo po nekaj dneh intenzivne ture končno spraviš s sebe, pod njo najdeš rdečo in vneto kožo. Ja, vedno pomislim na to, ko mi nekdo prodaja majico in majica je zame en najpomembnejši del planinske opreme, ki mi daje prijeten občutek in dobro razpoloženje na turi.

20180520_103935

Na test sem dobil kratko majico McKINLEY Halawa Royal v modri barvi, ker na moje veselje ni bilo prave konfekcijske številke v rdeči barvi. Majica je bila že na otip prijetna, in ko sem preveril sestavo, sem ugotovil, da je iz 100 % Merino volne. Odlično se obnese ob vročih dnevih in v hudih nalivih, saj se hitro suši, se ne lepi na telo, in ko je mokra, ni hladna. Najpomembnejše pa je, da po večih urah rabe, ne začne smrdeti. Smrdeti ne začne niti po tednu dni rabe in ob vsakodnevni dejavnosti z intenzivnim potenjem. No, slednje je bilo preizkušeno izključno za ta test. Všeč mi je tudi, ker nima deklaracije všite za vratom in ti potem tisti “listki” ne štrlijo izza majice, oz. ko se jih odločiš odrezati, so potem odličen vir raznih žuljev za predelom vratu. V predelu za vratom ima tudi všit silikonski trak, ki je prijeten za kožo in ščiti le tega pred dodatnimi žulji, še posebej v primeru nošnje nahrbtnika. Majica se ne krotoviči, ko je dodatno obremenjena z nahrbtnikom in s svojo primerno dolžino ostane na mestu, tudi če se sklonimo.

Kratek povzetek:
+ 100 % Merino volna
+ ne smrdi tudi po daljšem času intenzivne rabe
+ koži prijetna, se ne lepi na telo
+ UV zaščita

– barve (želel si bi več barv)

Kratke pohodne hlače McKINLEY Stamford
Hlače so me preprosto navdušile, saj sem z njimi tekel del 106 km Ultra trail Vipava. Sestavljene so iz 91 % Poliestra in 9 % Elastena. Izredno lahke, udobne, ravno prav elastične, hitro se sušijo. Pas je širok in se dobro oprime telesa in preprečuje, da bi jih med aktivnostjo izgubili. Tudi med intenzivnim sklonom ostanejo na mestu in nas ne spravijo v zadrego, še posebej če smo v luči opazovalca in kdo pred nas pomoli svojo kosmato zadnjo plat. V kombinaciji s kolesarsko podloženimi spodnjicami, so primerne tudi za na MTB kolo. Na vsaki strani imajo žep z zadrgo, zapnemo jih z zadrgo in plastičnim gumbom, ki je zaščiten na notranji strani. Dodaten pas ali naramnice zaradi kakovostnega patenta niso potrebne, razen če nam tega ne narekuje trenutna planinska moda. Ob kombinaciji nošnje z nahrbtnikom se ne krotovičijo in ostajajo na mestu. Skratka, “narejene” – za tek, hojo, planinarjenje, kolo … in končno ene izmed hlač, ki jih ne “vleče” v “rit”.

20180520_114210

Kratek povzetek:
+ UPF50 sončna zaščita
+ lahke (165 gr.)
+ udoben in širok pas z odličnim oprijemom
+ hitro se sušijo
+ odsevniki za vidljivost v temi

Nahrbtnik McKinley Katmai Ct 40 + 8 Vario
Med planinci še vedno kroži duh, da mora biti nahrbtnik čim večji, robusten, s čim več žepi, trakovi … Slednje vse drži, če imamo željo po nositi veliko in težko, večinoma nepotrebne stvari. Nikoli ne bom pozabil ene od svojih otroških tur, ko sem šel s stricem na Uršljo Goro. Že dva dni prej sva pakirala nahrbtnik in na koncu je tehtal skoraj 18 kg, bistveno več kot na vseh mojih plezalnih turah. V njem pa sta bili samo hrana in pijača. No, tisti nahrbtnik sem nosil kot osel na vrh in kasneje tudi nazaj v dolino, ker je stric ugotovil, da je hrana v planinski koči odlična in sva potem jedla kar v koči – saj veste, planinsko trilogijo: jota, golaž, obara.

Od takrat naprej sem pristaš manjših nahrbtnikov in mi za eno in dvo dnevne ture zadostujejo s prostornino do 30 l. Nahrbtnik, ki sem ga imel na testu sam uvrščam med planinske nahrbtnike za več dnevne ture ali pa za družinske izlete, kjer je treba nositi še nekaj dodatne opreme za otroke. Pohvaliti moram hrbtišče, ki je nastavljivo za vse velikosti hrbtov, sam patent pa je enostaven in nudi zanesljivost. Naramnice so šite v S obliki in se lepo prilegajo na ramena, predvsem pa ne tiščijo. Celotno hrbtišče pa je zračno in hitro sušeče.

1000531

Ključni del nahrbtnika, pas, ki nosi večino teže, je širok in se dobro prilega telesu, med hojo ne moti oz. žuli. Nisem imel občutka, da bi mi »vlekel« majico. Žepi z zadrgo pa omogočajo varno spravljanje drobnarij, ki jih imamo radi pri roki (manjši fotoaparat, telefon, ključi, Frutabelo …).

Izbrani material je kakovosten, nekoliko elastičen, šivov pa mi ni uspelo odpreti tudi po nekoliko »neprijazni« rabi. Zelo praktična se izkaže možnost vstopa v nahrbtnik od spodaj, kjer je ponavadi težja oprema, poleg tega pa ni potrebno vsakič prelagati opreme iz in v nahrbtnik. Zmotil me je le poklopec z zadrgo v notranjosti nahrbtnika s pomočjo katerega lahko ločimo spodnji in zgornji del nahrbtnika. Ti se namreč nikoli niso obnesli, ker zgornja oprema v primeru, da je ta zaprt, ne sede lepo na spodnji del in je posledično sredina nahrbtnika manj napolnjena in se začne zvijati oz. pri nošnji včasih pobegne po svoje. Slednje zna biti nevarno na zahtevnejših planinskih poteh, saj te lahko potisne iz ravnotežja, posledice pa so bolj ali manj poznane. Sam sem to težavo hitro rešil s svojim nožem, ki je poleg osnovne planinske opreme vedno v kapi nahrbtnika.

In ker smo že pri kapi, moram reči, da po moji navadi tam pristane kar nekaj reči, ki jih imam rad pri roki (sončna očala, krema z UV faktorjem, kapa in rokavice, polnilna baterija za telefon, nož, daljša cevka za vodo, kresilo, beležka in svinčnik …) in vse to je bil vzrok, da je kapa želela »Mi gremo pa po svoje«. Vzrok je v tem, da so trakovi za zapiranje kape vpeti v nahrbtnik previsoko in se jih ne da dobro napeti oz. napeti do te mere, da bi bila kapa trdno fiksirana. Drži pa, da stvar ni tako moteča in sam večino časa kapo spravim v nahrbtnik, saj glede na njegov volumen ostane kar nekaj prostora.

Notranjost nahrbtnika ima dobro geometrijo z najnujnejšimi žepi in žepki: za drobnarije kot so ključi, ki jih lahko pripnemo na sponko in ločen prosto ob hrbtišču, ki služi mehu z vodo, sam pa najraje tja spravim še planinsko karto in kompas, ki sta moja spremljevalca na vsaki turi.

Kratek povzetek:
+ Prostornina 40 l + 8 l, teža 1.5 kg (predlagam za večdnevne planinske izlete)
+ Kvalitetno nastavljivo hrbtišče, ki je tudi odlično zračno.
+ Udoben in širok pas z odličnim oprijemom
+ Zaščita za dež.
+ Dostop v nahrbtnik tudi s spodnje strani.
+ Zadrge podaljšane z vrvicami za lažje odpiranje tudi z rokavicami.
+ Razmerje kakovost – cena.
+ Stranska žepa, ki sta elastična in ko sta prazna, skoraj neopazna.

– Notranja pregrada, ki ločuje zgornji in spodnji del nahrbtnika.
– Vpeti trakovi za zapiranje kape ne omogočajo dovolj manevrskega prostora za tesno fiksiranje kape nahrbtnika.

… in katera je osnovna oprema, ki bi morala biti v nahrbtniku vsakega planinca:
– alu-folija ali velika črna vreča in bivak vreča,
– osebni komplet prve pomoči,
– čelna svetilka in rezervne baterije,
– mobilni telefon s polno baterijo,
– beležka in NAVADEN svinčnik,
– sveča in vžigalice v za vodo neprepustni vrečki,
– železna rezerva (hrana, ki ima visoko energijsko vrednost in dolg rok obstojnosti, je lahka in ima majhen volumen).

Ne bo odveč opozoriti, da imejmo s seboj tudi toplo oblačilo ter kapo in rokavice, v gorskem svetu se vreme namreč zelo hitro spremeni, zelo nizke temperature in sneg poleti v gorah niso nič nenavadnega.

Unisex čevlji za pohodništvo McKinley Annapurna AQX
Čevlji so tista prva izbira vsakega planinca, ki se poda v raziskovanje gorskega sveta. Meni osebno pa najpomembnejši del opreme, pri katerem je na prvem mestu udobnost. Še danes doživljam frustracije, ko pomislim s kakšnimi čevlji sem začel hoditi v gore. Žulji so bili stalnica, mokre noge nič posebnega, trojne nogavice pa folklora.

20180520_102852

Čevlji McKinley Annapurna so vsekakor dobra izbira za poletno planinstvo in odličen kompromis med kvaliteto in ugodno ceno. Podplat je torzijsko stabilen, kar pomeni, da se ob obremenitvi ne zvija in s tem nudi zanesljivejši korak, k temu doda še izbira kvalitetne Vibram gume. Zgornji del sestavljajo usnje in umetna vlakna z vodoodbojno membrano. Kopito je primerno tudi za širša in visoka stopala. Treba je le izbrati primerno velikost čevlja in obuti kvalitetne nogavice.

20180520_102837

Kako določimo, da so čevlji dovolj veliki za naša stopala?
1. Obujemo ene, kvalitetne nogavice, ki naj bodo oprijete in elastične. S tem preprečimo, da se v čevlju ne bodo zvijale in posledično povzročile žuljev.
2. Čevelj odvežemo, vezalke razrahljamo vse do prstov.
3. Nogo potisnemo v čevelj tako, da se s konicami prstov dotikamo sprednjega dela čevlja.
4. Med peto in peto čevlja mora biti za dva prsta prostora. Če je manj, izberite raje pol številke večje čevlje, saj noga med hojo zateče in najmanj kar si želimo, so črni nohti. Pri fantih sicer to zgleda »cool«, pri dekletih pa je lepše, če so ti v rdeči barvi laka za nohte.

Drži, pri čevljih sem precej pikolovski in pri testiranju so morali prestati hude preizkušnje. Pomemben je tudi jezik, ki je pri modelu Annapurna ves čas lepo bil na svojem mestu in ni uhajal za gležnje. Všeč mi je tudi, da so pri strukturi ohranili klasično zavezovanje. Eno zelo pomembnih stvari na planinskem čevlju so gornje zakovice za vezalke, ki imajo vsaka svojo funkcijo. Prva od spodaj navzgor blokira vezalke in preprečuje, da se razrahljajo nad stopalom, z drugo objamemo gležnje, zadnji dve pa služita za trdno fiksiranje vezalk in preprečujeta, da bi se le te odvezale.

20180520_151028

Če imamo občutljiva stopala, podvržena žuljem, le ta pred turo namažimo z jelenovo kremo, ki daje koži prožnost, hkrati pa jo ščiti pred vlago in pod nogavice obujmo najlonske nogavice, ki predstavljajo t.i. “second skin” (drugo plast), ki preprečujejo trenje med stopali in čevlji.

Kratek povzetek:
+ Kakovosten torzijsko stabilen podplat, ki omogoča namestitev polavtomatskih derez.
+ Čevlji primerni za poletno planinstvo (sredogorje, visokogorje) in lažje zimske ture.
+ Klasično zavezovanje.

Za vas sem testiral Matjaž Šerkezi
Fotografije: Tinkara Skamen Šerkezi

Povezani članki:
Test izdelkov McKinley s Planinska zvezo Slovenije
Test izdelkov McKinley s Planinska zvezo Slovenije – drugi del

Garmin Fenix 5X do pepela

Dobrih šest let je že od tega, ko je Garmin predstavil svojo prvo generacijo ure za športnike in pustolovce, Fenix. Do danes mi je uspelo preizkusiti vse modele. Pri Fenixu 1 sem se navduševal nad možnostjo beleženja sledi, avtonomijo baterije in rdečo lučko, ki je osvetljevala zaslon. Ko mi je uspelo na neki način preprogramirati tretjo generacijo in nanjo naložiti svoje karte, kljub majhnemu spominu, sem vedel, da je razvoj na pravi poti in da opravičuje svoje ime.

Osebno sem velik zagovornik tiskanih kart in kamorkoli pridem, je prvi nakup planinska oz. topografska karta območja in katerih se je v tridesetih letih ukvarjanja z gorami nabralo že za cel “kontejner”. Še danes, kljub poplavi namenskih programov s kartografijo, sta karta in kompas stalna spremljevalca v mojem nahrbtniku. Pa vendar je z razvojem tehnologije in vse številčnejših “aplikacij” rasla tudi želja, da tiskane karte “spravim” v “aplikacije” in tudi Garminove naprave, saj njihova Adria Topo ne nudi tistega, kar si želi vsak uporabnik; natančnost. S pojavom pametnih telefonov in “aplikacije” OruxMaps, sem cele večere presedel pred računalnikom in počasi umeril in optimiziral celotno DTK25, sledile so planinske karte, ortofoto … Ker mi Fenix tretje generacije preprosto ni več zadostoval oz. sem z njim presegel spominske zmožnosti, sem si nekaj časa pomagal z zunanjim spominom, in sicer tako, da sem nanj priklopil Micro SD kartico, ki pa je bila med dejavnostjo moteča in se je večkrat iztaknila, ter posledično resetirala napravo. Za nekaj časa sem potem dobil v test Garmina Epix, ki je ohranjal vse pomembnejše funkcije serije Fenix z dodatno barvno kartografijo. Nanj pa me še danes spominjajo strgani rokavi na aktivnem perilu, ki so posledica njegove škatlaste oblike in gumbi z ostrimi robovi.

FB_IMG_1505075474653
Pri Ultra tekih ključno vlogo odigrata natančnost in avtonomija baterije, ki je pri Fenixu brez konkurence.

… in potem sem na ISPO-tu prvič zagledal generacijo 5 in njihovega paradnega konja 5X. Ko mi ga je Marko ponudil v test, se nisem dolgo branil. Poleg vseh funkcij, nad katerimi me Garmin navdušuje že od prve generacije (natančnost, zanesljivost, uporabnost funkcij, enostavnost), me je posebej navdušila možnost uporabe lastne kartografije in kar 16 Gb spomina. Edino kar mi v začetku ni bilo po godu je bil merilec srčnega utripa na zapestju, zato sem še nekaj časa uporabljal prsnega. Vse do trenutka, ko sem ugotovil, da je zapestni skoraj enako natančen, sploh če si pobriješ “kocine”. In ja, tisti pašček me predvsem na ultra tekih ne žuli več okrog prsi, ko ti zaradi motivacije počasi gre že vse na živce.

20171110_161905
Fenix 5X se znajde preprosto v vseh situacijah. Dobro osvetljen zaslon je viden tudi v najslabših pogojih, ki jih predstavlja sončna svetloba in hkrati skrbi za varčno porabo energije.

1.2 palčni zaslon je primerno osvetljen, dobro viden tudi na sončni svetlobi in primerno velik, da na njem lahko hitro določimo lokacijo na karti in sledimo začrtani poti. Plastnice (črte, ki povezujejo točke z isto nadmorsko višino) so dobro vidne in na takšen način dajejo informacijo o naklonu terena, njegovi prehodnosti, v dodatno pomoč pa je še senčenje karte. Kot sem že omenil, spomina je dovolj, da imam na njem naloženo AdriaTopo Pro, TransAlpin, karte za celotno Avstrijo (OEAV), Evropsko karto za turno kolesarstvo, poleg tega pa še nekaj uporabniških kart, ki si jih lahko naredite sami s pomočjo odprtokodnega QGis ali pa na spletu snamete eno od brezplačnih OpenStreet kart (http://garmin.openstreetmap.nl/).

Tukaj za pokušino karta Kamniških Alp, ki si jo s pomočjo računalnika prenesete na Garmin Fenix od generacije 5X naprej. Opomba: V Fenixa jo naložite preko brezplačnega programa BaseCamp.

1000460
Možnost uporabe lastnih kart je velika prednost in obarva še tako oddaljene in skrite kotičke našega planeta.

Poleg uporabniške kartografije Fenix 5X omogoča vse napredne funkcije ročnih Garmin naprav: sledenje (do 10.000 točk), vnos točk (do 1000 točk), track-back, poglej in pojdi …

IMG_20180325_223329_044
Kvalitetna kartografska podlaga, natančen čip, ki zna obdelati časovne podatke GPS-a, GLONASS-a in GALILE-a so marsikdaj ključnega pomena tako v športu, kot pri gorskem reševanju. 

Za natančnost prikazovanja lokacije skrbi čip z GPS, GLONASS in od v. 9.53 naprej tudi GALILEO sistemom za določanje lokacije, kar pride še posebej prav v alpskem svetu, kjer so ozke in globoke doline, vintgarji, grape … in zaradi tega marsikdaj šibek satelitski sprejem.

Višinomer, barometer in kompas zagotavljajo informacije v realnem času o nadmorski višini, spremljanje vzponov in spustov, vremenske spremembe in triosni elektronski kompas, ki prikazuje smer ne glede na to, ali se premikate ali ne oz. v katerem položaju je naprava. Združite pa jo lahko tudi z zunanjim senzorjem temperature, ki ga sam nosim na tekaških copatih.

2014-07-19 08.30.09
Enostavnost povezovanja z različnimi senzorji, ki so združljivi z vsemi generacijami Fenixa (na fotografiji je Fenix generacije 2 povezan s senzorjem za temperaturo. 

“Aplikacija” Garmin Connect omogoča namestitev programske opreme, ki vam bo omogočila prilagoditev vaše ure s programi in pripomočki, hkrati pa jo lahko povežete s Stravo in nekaterimi ostalimi aplikacijami. Med samo dejavnostjo jo lahko imate povezano preko Wi-Fi in Bluetooth tehnologije s pametnim telefonom in tako na napravo prejemate informacije o kratkih sporočilih, telefonskih klicih, e-pošto ali pa upravljate glasbo.

Da lahko vse to deluje, je potrebna zadostna zaloga energije, za kar v Fenixu skrbi akumulatorska 300 mAh litij-ionska baterija, ki zadostuje za preizkušenih 33 ur v načinu UltraTrac, največ 12 ur v načinu GPS in HR in 12 dni v načinu pametne ure.

Ker pa ne bi želel komu delati krivice in da sem se prepričal ali je res Fenix tisti, ki se je dvignil iz plamenov, sem vsekakor preizkusil tudi nekatere druge naprave, ki si želijo tega ognja. Od vseh lahko rečem, da se je Fenixu še najbolje približal Suunto Spartan, ki je vsekakor naprava, vredna omembe. Všeč mi je bil predvsem grafični vmesnik, ni me pa prepričal sprejem GPS signala, ki v najzahtevnejšem gorskem okolju ne opravi svoje naloge in dokaj kompleksen vmesnik oz. meniji, ki zahtevajo preveč klikanja in predvsem pomanjkanje kartografije.

20180112_093047
Če govorimo o kvaliteti, potem vsekakor Fenix. Če govorimo o lepoti, potem je svet brez domišljije (primerjava Garmin Fenix 5X in Samsung Gear S3).

Na meniju sta bila tudi Samsung Gear S2 in S3. Generacije S2 niti ne bom omenjal, ker si tega ne zasluži, pri S3 pa mi je zelo všečen vrteči se obroč s pomočjo katerega enostavno upravljaš določene funkcije in bi brez težav lahko bil tudi del serije Fenix. Vsekakor je največja pomanjkljivost t. i. “app smart watch-ov” avtonomija baterije, ki se komaj prebije čez dan, brez simbioze s pametnim telefonom pa je praktično neuporabna in naložene aplikacije zmrznejo ravno ob pravem času – takrat, ko jih potrebuješ. Na veliko se oglašuje tudi uporaba kartografije, ki je omejena na Google Maps-e in na češki Locus Map in katera deluje zgolj v povezavi s telefonom. Če zaključim, S3 je dobro videti, za kaj resnega pa mu zmanjka sape že na prvem klancu.

Nova generacija Fenix 5X plus je dobila izboljšano čipovje, dodan NFC za mobilno plačevanje, boljšo avtonomijo … Ključna je vsekakor slednja, saj so vse ostale funkcije, če zmanjka baterije, neuporabne.

IMG_20180125_070901_236

In minusi? Vsekakor velikost in debelina, kar za večino moških rok ne predstavlja težave, ker pa je v resnih outdoor aktivnostih zmeraj več akterk nežnejšega spola, le to zna predstavljati problem, govorim o uri seveda, da se ne razumemo narobe. Cena, ki od prve generacije naprej se zmeraj bolj spogleduje s tisočakom in gre v smeri Applovega klana. In tukaj je še konektor za polnjenje, saj se na kabel priklopi pravokotno in ne omogoča polnjenja med dejavnostjo, kar smo pri prejšnjih modelih dokaj pogosto uporabljali.

IMG_20170926_162441_629
Bistvo je očem skrito. Iz starega Fenixa bo “vzletel” nov – smer je prava.

Če je pri prvi generaciji bila nakazana zgolj sled žerjavice, je s peto generacijo ogenj Fenixa burno vzplamenel in samo želimo si lahko, da bo iz njegove žerjavice “vzletel” Ozirisa vreden ptič.

Hvala Garminu in Marku Lesjaku za možnost testa.
Iztoku Griljcu in Amebis Besani, da je v besedilih čim manj slovničnih napak. 

Besedilo in fotografije: Matjaž Šerkezi

 

 

 

Jah, nisem “dohtar”, vozim staro Škodo; ampak moja dežela je enako lepa kot Tirolska

V zgodnjem jutru se peljem po Tuhinjski dolini namenjen proti naši vzhodni sosedi, katere jezik mi je bil zanimiv že kot otroku in vedno se spomnim na tisti feferon po Madžarsko: “Jedeš peče, serec peče”. Zazrt z mislimi v trenutne težave, ki me obkrožajo, opazujem polja zelenih trav, poprhanih z belino rose, ki s svojim učiteljem jutranje telovadbe poplesavajo na ritem travniških godcev. Skozi odprto okno Češke kočije pihlja veter, medtem ko se mi duša polni s tisto mojo, nekoč poslednjo pesmijo – Še vedno nisem našel tistega, kar iščem. Za trenutek mi misli prekine Googlova asistentka, ki me vrne v resničnost s tistim: “Šerki master, you have a new message”.

20180525_194750

Za razliko od vsebine zadnjega meseca, ko se je za Preobrazbo visokih akordov politike v zaodrju skrivala in se skriva težka tragedija našega naroda, mi prikaže nov Youtube filmček Kristjana Vrečka I feel Slovenia. Hm, občutim Slovenijo. Vsakič me je sram, ker mi je “ful” všeč, ko se spomnim tistega čudovitega prizora iz Gorskega zdravnika, ki se z nemško škatlo pelje po gorski cesti obkrožen s čudovito pokrajino. Mar ne ravno to v tem trenutku počnem sam enako?! In to le malo stran od svojega doma. “Šerki master, Marko’s message” in ga prebere: “Kdaj boš imel cenik in majice za koče?” “Ne, skrbi, vse bo” si zamrmram.

Vem, da sem na zadnji trenutek. Skoraj tako kot McGayver, ki je izstopil iz ognjenih zubljev točno ob eksploziji.

20180524_201551

Dva tedna nazaj smo z otroki bili oskrbniki koče na Kamniškem sedlu. Kako slabo danes ljudje berejo novice. Trije smo se ukvarjali s telefonskimi klici, če res iščemo nove oskrbnike na Kamniškem sedlu in kakšni so pogoji. Pa samo naslov sem napisal malo drugače, v smislu rumenega tiska, kjer z velikim rdečim tiskom piše: “Sin je očetu iztaknil oko.” In ko bereš naprej, ugotoviš, da kurje oko na nogi.

20180525_192604

Petnajst mladih planincev smo za dva dni pospremili na Kamniško kočo. Mladinski odsek PD Kamnik je po zaslugi naših deklet, ki so obudile planinsko dejavnost v kamniških osnovnih šolah zaživel s polno paro. Vlasta, Urška, Tinkara, Barbara, Katja so gonilna sila kamniškega planinskega podmladka. Tako in tako pa je bilo od nekdaj tako, da tam, kjer so dekleta, fantje zelo radi pomagamo.

20180525_181353

Nekoliko nad klopco srečamo Težkega, ki se skupaj z Belijem vrača s Kamniškega sedla in zaključuje svoj enajsti vzpon v projektu Zlatorogove transverzale za botrstvo. Težkega sem spoznal na 50 km vipavskega ultra teka in nekaj časa sva bila sotrpina. Zanimiv človek. Takrat, ko je hudo in večina kovne, on poje. Na hitro izmenjamo nekaj besed, predstavim mu vse Šerkezijeve otroke in žene. Da, kar nekaj organizacijskega dela sem imel, da so lahko šle Urška, Barbara in Sanja z mano na sedlo. Pač, organiziraš skupno turo z njihovimi “dedci” in se tik pred odhodom opravičiš, da je nekaj nujnega prišlo vmes.

20180525_204228

Bukova drva v krušni peči še vedno tlijo. Zavlečem se v kuhinjo, da si od dve urnega poslušanja vsebin o učiteljih v šoli, raku, neuničljivih junakih v v risankah … odpočijem si ušesa. Mislim, da se Barbara sooča z enako težavo, ker se je lotila kurjenja ognja v jedilnici. Urška pa z mirnostjo razlaga otrokom o planinski koči, delu oskrbnika in planinski etiki. Velik lonec planinskega čaja se počasi “cmari” na “šporhertu”, družbo mu dela manjši s hrenovkami.

Otroci mesijo testo za kruh. Ko bom oskrbnik planinske koče, bom imel domač kruh, ker preprosto “mrzim” tistega industrijsko narezanega na kose in zraven ocvrtih jajc s slanino lično serviranih v litoželezni ponvi, s kosom sira in češnjevega paradižnika, ga boste bili dobili dva debela velika kosa. In dva velika debela kosa bosta bila tudi del planinske trilogije: jote, golaža in kurje obare. Hmmm, svež kruh, ki bo bil dišal iz krušne peči, bo bil planincem spodbudil tek, planinke pa boste vedno dobile zraven še veliko žlico borovničeve marmelade in “putra”.

20180526_060422

Na družabnih omrežjih pogosto berem o hiperaktivnosti otrok, da se ne znajo umiriti in imajo težave s koncentracijo. Dve uri hoje, ura dela s kruhom, druženje brez e-naprav, dobra večerja, ki so si jo otroci pripravili sami, toplina in prasketanje drv je naše mlade oskrbnike, kaj hitro zazibala v spokojen spanec. Medeja in Ana stojita na hodniku in preračunavata v katero sobo se bodo spravile njune simpatije. Jao, ta dekleta. Ubogi fantje, če ne bodo pravi dedci. Te “babnice” jih bodo imele navite okrog prstov. Vidim njihov pristop in ko doma spremljam Medejo, za katero sem kakšni dve leti nazaj, pred hudo obliko pubertete, še govoril, da bom šel med “jagre”, bom na koncu lepo prosil, da jo eden odpelje od doma. Ata je star in potrebuje mir.

20180526_095121_049

Večer nam delajo družbo tečajniki AO Kamnik, ki jih letos vodita Ambrož in Matej. Prijetna skupina nadobudnih plezalcev. Ura je dve, ko se uležem na razbeljeno krušno peč …

img_20180527_070302_755

Umito jutro, dolina pokrita z gosto meglo, na klopci pred kočo spokojno počiva lisica. Le od kod je prišla?! Spremljam jo že dva meseca. Prvič sem jo zasledil na kameri. Ponudimo ji hrano in ko se začne vrvež, odide. Nekaj šepa. Verjetno so jo preganjali kakšni psi ali pa se je poškodovala. Srečno ji zaželim pred človeško norostjo.

20180526_063028

Oblaki prahu se valijo pred kočo. Otroci in Urška čistijo deke, pometajo, nosijo vodo, čaj obiskovalcem … Življenje se je začelo in tako bo nekaj naslednjih mesecev, ko bo za kočo skrbel Simon.

Iz bližnjih sten se slišijo glasovi alpinistov, ki se soočajo vsak s svojim izzivom. Po poti proti Brani gre strumen korak Bojča, ki se nam je pridružil že včeraj, danes vzel enega tečajnika in gre plezat z njim v Zgornji steber. Na ograji pred kočo se vrtita dve svetlolaski in se nastavljata fotoaparatu, ki se odloča kaj izostriti; svetlolaski ali Brano v ozadju. Po poti iz Zgornje Griče koraka skupina planincev in prezirljivo gleda mladeniča v črni trenirki iz katere glede kosmata rit in Bornovim bidonom v rokah. Daleč na melišču se je sprožil kamen in za trenutek preusmeril pozornost. Skupina kozorogov preči snežišče pod Planjavo. Mogočni rogovi pričajo o njihovi mogočnosti in čilosti. Za trenutek se ustavijo, pogledajo proti nam in izginejo za skalnim robom.

20180525_202755

Dan zaključimo Pri Jurju v Bistrici, kjer nam Marjan postreže svoje Alpske zrezke s krompirjem. Jah, nisem “dohtar”, vozim staro Škodo; ampak moja dežela je enako lepa kot Tirolska – poplesavanje jutranje trave v vetru ob zvokih črička, ljudje, s katerimi se srečujemo in živimo skupaj, kot ena velika planinska družina se srečujejo s podobnimi težavami kot v gorskem zdravniku. Je pa nekaj, takšne Alpske zrezke dobimo samo pri Marjanu in za nas planince, so vedno posebni.

20180526_061151

Oskrbnik koče za en dan je projekt Mladinskega odseka Planinskega društva Kamnik. Z aktivnostjo skušamo otrokom približati kaj pomeni biti oskrbnik planinske koče in da to ne pomeni samo romantičnega trenutka v gorah ampak je resno in odgovorno delo. Aktivnost je potekala od 25. do 26. 5. 2018 v koči na Kamniškem sedlu in se je je udeležilo 15 otrok. Zanje smo skrbeli vodniki PD Kamnik: Urška, Barbara, Sanja, v soboto se nam je pridružila Tinkara in moja malenkost. 

Analiza gorskih nesreč v letu 2017

Pisati o statistiki gorskih nesreč je preprosto. Obdelaš podatke in jih predstaviš. Včasih lahko kakšno stvar prikažeš glede na trenutno stanje ali pa »kot ti trenutno ustreza in je klima v prostoru«. Vse prevečkrat smo reševalci skoraj da prisiljeni podati izjavo in predstaviti številke takoj po intervenciji. Takrat, ko smo sami ranljivi od vseh vtisov intervencije, še posebej, če imamo opravka z mrtvimi planinci. In potem ponovno odvisno od trenutne družbene klime, novinarske suše in vtisa splošne javnosti gre ta novica svojo pot.

Podobno kot otroška igra Tihi telefon. Prvi si izmisli stavek, ga pove naslednjemu na uho in ta naprej. Skoraj nikoli nisem doživel, da bi zadnji prejemnik novice le to povedal z enako sporočilnostjo kot je njen original. Že drži, nekaj je otroška hudomušnost, drugo pa je dejansko stanje poročanja. Novica lahko dobi popolnoma drug pomen, če ji spremenimo samo eno besedo. Še posebej če je ta dvoumna, poleg tega pa je slovenski jezik pester in poln enakopisnic – kdo ne pozna tiste o markacistih, ki so markirali pot in prišli do stare ženice. In ker so bili vljudno, so jo povprašali: »Mam´ca, a mi vohka na Vašo češplo eno markacijo narišemo?« »Ooo fantje, vohka, vohka; sam j´st ne bom skos tlele sedeva«.

IMG_1459_resize.jpg
Nočno iskanje pogrešanega na Veliki planini. Foto: Vladimir Habjan

… in žal, za vsemi temi številkami in obarvanimi grafikoni, interpretacijami, besedami …, se skrivajo ljudje. Zgodba postane še bolj žalostna, ko pogledamo število vseh nesreč. V letu 2017 smo ponovno prešli mejo, več kot 500 nesreč. In medtem, ko se posamezniki po forumih in družabnih omrežjih sprašujejo ali bi morali za reševanje plačati in moralizirajo o odgovornosti, se nihče ne vpraša – KAJ NAREDITI in ZAKAJ DO TEGA PRIHAJA?! Pri tem je potrebno izpostaviti nekaj trendov ali pa fenomenov današnje družbe. Prvi so sigurno družabna omrežja. O tem govorimo že nekaj let in situacija ni bistveno boljša – enako kot za praznike vsi objavljajo pirhe in potice; ali pa v mrazu digitalni termometer v svojem vozilu, čredni nagon deluje tudi pri obiskovanju gora. Čudovita fotografija sredi grebena, z omembo odličnih razmer je “recept”, če želite, da bo v našem alpskem svetu povsod drugje prazno. Z grebena pa bomo pripeljali nekaj poškodovanih, dehidriranih ali pa od strahu »usranih« posameznikov.

20170325_154436.jpg
Neprimerna obutev za hojo v zahtevnem svetu. Foto: Matjaž Šerkezi

Levji delež pa pri vsem skupaj odigra vzgoja. Otroci so zmeraj bolj »zaviti v vato«, odrgnjenih kolen praktično ne vidimo več, dodatna kolesa na kolesu so obvezna do višine, da lahko otrok z obema nogama varno stopi na tla, plezanje po drevju je smrtno nevarno, biti lačen in žejen ne pride v poštev, glagol »zanohtati se« pa je že v kategoriji izumrlega Po’oulija. In ko se takšen posameznik v odrasli podobi znajde v kruti gorski naravi, kjer so posebne razmere stalnica, preprosto ne vidi izhoda iz situacije, nima izkušenj in je ne zna rešiti. Takšne in podobne situacije so vse pogostejši razlogi za klic na številko 112. Gorski reševalci vse pogosteje naletimo tudi na očitke kot so: »Ja, a toliko časa potrebujete, da pridete do nas?« ali pa »Peš pridete? A ni helikopterja?«. Imamo tudi primere, ko so od nas zahtevali bodisi dereze, kljub predhodnim objavam in informiranju po vseh kanalih javnega obveščanja, da je v gorah sneg in pomrznjeno in na koncu koncev zdrava kmečka pamet pove, da če smo sredi koledarske zime in so gore intenzivno obarvane belo, da bi znal pa le biti sneg gor in če je sneg, potem je tudi ledeno in mrzlo in dnevi krajši, planinske koče zaprte …

20170325_161207.jpg
V strmem in izpostavljenem svetu si brez izkušenj in primerne opreme težko pomagamo sami. Foto: Matjaž Šerkezi

Vse to imenujemo Izguba stika z naravo. Ljudje vse bolj hrepenijo po pustolovščini, pozabljajo pa, da hoja v gore ne sodi v kategorijo »urbanih gladiatorjev«, kjer je najhuje kar se lahko zgodi, da si umazan od blata.

2018-05-15_23-13-48

Tretji fenomen o katerem lahko govorimo pa je poplava različnih aktivnosti v gorskem svetu. Če smo še nekaj let nazaj srečevali alpiniste in kasneje zmajarje in jadralne padalce, so se tem danes pridružili MTB kolesarji v vseh različicah in letnih časih, tu so še motorni sankači, ljubitelji kros motorjev in vse večja »poplava« iskalcev pršiča, alpinističnih smučarjev in »freeriderjev«. Skupno vsem pa je, da gre za kategorijo obiskovalcev gora, ki to počnejo za adrenalinski užitek in posledično so pripravljeni tvegati bistveno več kot splošna populacija. Zanimiva je statistika rabe nahrbtnika z lavinskim balonom. Njegov namen je, da v primeru zajetja plazu, uporabnika obdrži na površju. Če je še nekaj let bila statistika rabe balona negativna, predvsem zaradi cene in dragih kartuš, kjer si preden si pomislil na proženje čakal do konca oz. da si se sigurno peljal s plazovino, sicer si lahko svoj proračun zastonj obremenil za dodatnega stotaka; je danes situacija nekoliko drugačna. Vse več je uporabnikov lavinskega nahrbtnika, posledično pa je vse več uporabnikov, ki so pod krinko rabe nahrbtnika pripravljeni tvegati bistveno več kot brez njega.

2018-05-15_23-09-31

Obvezno je potrebno pri vsem skupaj omeniti prispevek Planinske zveze Slovenije in njenih društev k preventivnemu delovanju, ki je s strani države slabo podprt in vse prevečkrat prezrt. Med strokovnimi kadri (markacisti, vodniki, inštruktorji …) je malo nesreč, govorimo o 0,4%. Veliko vlogo pa odigra vsekakor kvaliteten servis gorskega reševanja v Sloveniji, ki je v samem svetovnem vrhu.

2018-05-15_23-11-25

Veliko bolj kot plačljivo ali neplačljivo reševanje, je za gorsko reševanje potrebno povečanje normativnega števila reševalcev v postajah. Gre za število, ki je določeno s strani države za vsako postajo. Če za primer vzamem GRS Kamnik, kjer je okrog 50 članov vseh generacij, imamo s strani države določeno normativno število 29. Pomeni, da za 29 posameznikov prejmemo opremo in sredstva. Potrebe glede na število in predvsem zahtevnost intervencij pa so bistveno večje. V letu 2017 je bilo kar nekaj intervencij, ko smo morali na pomoč poklicati sosednje postaje, saj nas je bilo 40 premalo. Če tukaj dodamo še najbolj obremenjene postaje kot so Tolmin, Bohinj, Bovec, Mojstrana … in ob bok postavimo iz leta v leto več intervencij; da smo gorski reševalci prostovoljci; da živimo v kapitalistično naravnani državi, in da ima marsikateri reševalec težave z odobritvijo odhoda iz službe v času intervencije, potem lahko govorimo, da je povečanje normativnega števila nujno potrebno, če že ne urgentno.

 

2018-05-15_23-12-32

Statistika pa nemo priča svoje in za njo se skrivajo posamezniki, ljudje z imeni in priimki. V dnevniku preberemo krajši povzetek intervencije, si naredimo svoj vtis in že nas posrka življenje.

Besedilo: Matjaž Šerkezi (Prispevek je bil objavljen v Planinskem vestniku, str. 64-66, maj 2018)

Uf, bolš kot pa šus v žilo ali kako smo pretekli 100 milj

Pred sabo zagledam “ful hudo bejbo”, kateri je za spremembo od mene, mati narava podarila neskončno dolge noge, ki so povite v črne pajkice. Le te se na prehodu iz “sedalnega” dela oz. če se izrazim bolj strokovno, kjer Gluteus maximus prehaja v Biceps femuris, iz gosto tkane črne sintetike spremenijo v prozorno tkanino, skozi katero je moč slutiti čudovito kreacijo dolgoletne evolucije človeškega telesa. Nekoliko niže se zeleno barva “kinezio tejp”, ki poleg moderne oblike placebo efekta, daje dodatno simpatičnost in dviguje nivo samozavesti.

Kljub rahli bolečini pokostnice dvignem tempo na zavidljivih 10 minut in se uspem prebiti naprej. Jao, jao Šerki, vse za tisti živjo in kako gre. Občutek je skoraj enak kot v gimnazijskih letih, ko smo se preko telefonskih linij priklapljali na internet, čakali deset minut na vzpostavitev povezave, da smo se “logirali” na 123chat in ko si ravno dobil odgovor od srnice na tvoje vprašanje: Oi, kako si? Kaj počneš? Ali si osamljena?, je padla linija. No, in ko že skoraj izdavim tisti “živjo” in kako si, se mi pogled ustavi na suhem smrklju, ki ji diskretno štrli iz nosa. Pa stari, tebi se očitno meša. 112 km ti je “vsekalo” v glavo. Pa še nekaj jih imaš do konca. Kaj kmalu pot preide v strm klanec po makadamu, ki ne popusti cele pol ure. Z njim zbledi tudi lepotica s posušenim smrkljem.

red

Dolga in hladna noč čez Učko brez spanca je na telesu začela kazati prve znake utrujenosti. Del noči tečem skupaj s Petrom Macuhom. Izkušenim tekaškim mačkom. Opazujem vsak njegov gib in ga skušam posnemati. Dr. Škof na Fakulteti za šport z njegovim tekom sigurno ne bi bil zadovoljen. Ampak tista masa mišic se premika prefinjeno, tehnika teka je dodelana za dolge proge. Stopala postavlja skoraj brez gibanja, noge dviguje toliko, da se ne zatikajo za ovire na poti. Tečem za njim in si vizualiziram delovanje njegovih mišic, obremenitev sklepov, drsenje tetiv … in kaj kmalu ugotovim, da je to recept za uspeh.

IMG_0876

Vrhove od Brgudaca proti Trsteniku si krajšam v družbi koroškega prijatelja Fonza, poleg sta še Marko in Dušan. Dosti smeha, zbadanja in skupnega bodrenja nam kaj kmalu ponudi prebujajoče se jutro. Fonza nekaj potoži, da ga peče podplat. Pa da vidimo s svojim strokovnim ogledom in občutkom gorskega reševalca za sočloveka: “Ma ni panike, malo imaš samo belo, nič posebnega. Ampak model, štumfe imaš pa ful hude”. “Ja, to so inovacija, z masažnimi čepki” dobim v pojasnilo. “Aha” na kratko pokomentiram.

IMG_0879

Čez nekaj časa, ob spustu s 1014 m visoke Žbevnice proti Buzetu, naredimo ponovno kontrolo. “Pa, stari, ti sploh ne rabiš gela v supergah. Ga imaš kar na podplatu” se kremžimo ob žulju skoraj čez celo Fonzanovo stopalo. Nič, po hribovsko sčistimo, “zatejpamo”, par spodbudnih besed, da Fonza že ni “softič” in “gasa” naprej.

clone tag: -3516351030903225469

V Buzetu si povrnemo moči s pravo hrano, preoblečemo v kratke hlače, izmenjamo nekaj besed s sotrpini in že smo na poti proti Humu in naprej proti Butonigi, kjer nas ob jezeru kot vsako leto doslej razveseli Urša in s prefinjenim občutkom izkušene tekačice vlije ravno pravšnjo mero spodbudnih besed za naprej. Spomnim se lanskega leta, ko sem tukaj obsedel s hudo bolečino v nogi in jo z mislimi zapiral v škatlice, ki mi jih je že primanjkovalo. Krajši pogovor z Uršo in s Tinkaro, ki mi je po telefonu stopila na moški ego: “Kaj jamraš, a si dec, al baba?!”

29873100_10156342783978307_1433946725168522124_o

Sovražim retorična vprašanja in Tinkarin občutek za moške težave.

clone tag: -2981132262863329209

Že tretjič se spopadam s temi 100. miljami. Prvič sem si na spustu proti Buzetu polomil koleno. Takrat nas je dež močil od štarta naprej, megla in hladen veter. Ves nesrečen sem gledal na karto in ugotovil, da sem sredi”vukojebine” in preden bodo reševalci prišli do mene, bom že rahlo ohlajen za nadaljnjo predelavo. In tako sem se eno uro vozil po riti do ceste, kjer so me kasneje pobrali reševalci. Še sreča, da je bilo vse razmočeno in je dobro drselo. Lansko leto pa sem se skoraj vpisal med čakajoče na invalidsko penzijo, predvsem pa se bi moral izogibati sprehodov v okolici Pokljuke, da ne bi “fasal” smrekovega lubadarja v novo pridobitev oz. nadomestek noge. Še sreča, da sem pred tem zamenjal zdravnika in mi je dr. Rebolj s hitro reakcijo in pravo diagnozo podaljšal delovno sposobnost glede na smernice današnjega upokojevanja.

2018-04-14_01-21-47

Preklinjam tisto ravno cesto proti Grožnjanu. Začela se je druga noč brez spanca. Osvetljena cerkev je tako blizu, a kaj, ko cesta zavija. Včasih imam občutek, da nas Alen (direktor dirke) prav jeb … v glavo. Prideš na vrh, pa ponovno dol in potem okrog, okrog, okrog in ponovno gor. “Pa daj model, popusti malo”. In potem najlepši prizor. V temi zaslišim: “Ajmo ata, gremo, gremo. Še malo”. Jožaaa, ti si “faca”. Noge postanejo lažje, svet postane lepši. Še lepši je, ko mi Tinkara iz papirnate vreče potegne pečeno rebro. Tisto pravo, dišečo, spodaj rahlo zapečeno svinjsko rebro. In glej, še kost ima. Pa žemlja.

clone tag: 2593746830691313983

“Ka pa ti ješ?” vpraša Fonza, ki pride za mano. Rebrca, boš? Še preden vprašam, že naredi dva griza. “Uf, bolš kot pa šus v žilo” si priznava oba izkušena “đunkija”. “Zdej pa do konca stari Grema skop Pa skos boma lavfala J’s podplata ne čutim več Pa kr neki mi čmokota v supergo” v enem izdihu pojasni Fonza. In ko tečeva proti predzadnji etapi doda: “Saj drgač nisem mislo resno, da boma skos laufava”.

clone tag: -8629803536832779857

V nedeljo ob 1:34 zjutraj stojiva za ciljno črto. “Folk” nekaj ploska, en nama okrog vratu obesi medaljo. Midva pa samo gledava. V misli se mi prikrade citat iz spleta – na cilju se je treba smejati, da bodo “fotke” lepe. Smejim se. Za nama je 168 km, 6539 “višincev” in 32 ur teka brez spanja.

IMG_0946

Med vožnjo domov se trikrat zbudim.
“Ej, Tinkara, a spiš”
“Ne, vozim. Spi, pa tiho bodi.”

Teka na 100 milj sta se iz Kamnika udeležila še Boštjan Erjavšek – Beli in Matej Hribar – Mato. Omenim naj, da se je teka na 100 milj udeležil 401 tekmovalec, na cilj pa jih je uspešno prispelo 261.


Na svojem FB profilu sta zapisala:

Boštjan Erjavšek – Beli
100 MILJ ISTRE
168km +6539m
15.mesto
23:48:17

30581856_10216686334418945_7504306879800016896_n

To, da se vse poklopi, si lahko samo želiš in tokrat je bila sreča na moji strani. Moja želja je bila, priti v cilj pod 24 urami. In želja se mi je izpolnila.
Katja, Žiga in Frenk hvala, ker smo bili en del poti skupaj – bilo je lušno. Posebno lepa hvala tebi Katja, ker si držala pametni tempo.
Od Poklona in do cilja mi je moralno in prehransko pomoč nudil Miran Škrtič www.fritid.si. Pod Motovunom sem dobil še dodatni zagon, saj so prišli Tanja Erjavšek Simonič, Matej Simonič in Lev, ter me tudi vse do konca spremljali. Miran je zelo dobro vedel, da že malo pešam zato mi je v Grožnjanu prišel nasproti in tekel z menoj. Od Buj proti cilju me je napodil naprej, da naj nadaljujem do cilja v takšnem tempu, kateri je bil na trenutke tudi 4:17. Par km pred ciljem pa mi je nasproti prišel Matej in z menoj tekel do konca. In tako je bil cilj moj.

30440698_10216686334538948_2355756460543049728_n

Ko pa te na cilju pričakajo Sabina, Val in Naj pa je sploh neopisljivo čudovito. Hvala vsi moji, da me podpirate!

30441250_10216686312818405_7660787686742949888_n

Miran, tvoja odlična prehranska dopolnila so me držala pokonci in brez njih verjetno ne bi bilo takega rezultata ….. Lepo si skrbel zame, mi nudil le vrhunske zadeve in moral sem te ubogati…..
Zelo sem ti hvaležen!!

Iz srca hvala tudi vsem ostalim:
Trener: Sebastjan Zarnik
organizatorju, navijačem,Factory Store, Garmin Slovenija, sponzorju Calcit d.o.o. in MacaSimonič za gostoljublje.
#Calcitbiketeam
#compressport
#leki
#Garminfenix5x
#Brooks

Jaz sem presrečen.🙂

Fritid – najboljše za vaše telo
Podjetje FRITID je slovensko podjetje, ki vstopa v segment športne prehrane in artiklov za prosti čas z vodilom: zdravo, preprosto in učinkovito.
fritid.si

Boštjano spremljevalec je bil Miran Škrtic, ki je zanj na poti skrbel tudi s športno prehrano. Prosil sem ga, da je zapisal nekaj besed spremljevalca, ki ni lahko delo. Predvsem biti točen in prenašati muhe tekača, ter hkrati imeti občutek, kaj mu trenutno ustreza.

Miran je zapisal:
100 milj Istre skozi oči spremljevalca

100 milj, 168 km, 4x dolžina maratona ob 6500 višinskih metrih v 24 urah je za ljubiteljskega tekača nekaj fascinantnega, nedoumljivega, nedosegljivega, a privlačnega.

Ker se kot tekač česa takega nebi lotil niti v sanjah, je padla odločitev, da to prireditev od blizu vidim skozi oči spremljevalca dobrega prijatelja Boštjana Erjavška Beli-ja.
Ker sem od daleč spremljal že tudi lanski podvig in videl, v kakšnem stanju ga je zaključil, sem se odločil, da mu letos s svojimi izkušnjami na področju športne prehrane, športne psihologije, poznavanja pristopov do treninga in motiviranja poskušam pomagati do postavljenih ciljev.

Ti cilji pa so bili:
– priti v cilj,
– zaključiti tek in ne preživeti nekaj naslednjih dni na berglah,
– doseči čas pod 24 ur,
– vsaj približno uživati na tekmi.

Imeti stalnega spremljevalca na progi pa pomeni tudi:
– večjo varnost, saj te nekdo neodvisen oceni na vsaki kontrolni točki, veš, da te lahko pride iskat, če se znajdeš v nerešljivih težavah,
– nekoga, ki ti “vse prinese k riti”, hrano, pijačo, oblačila, utrujeno telo ne rabi razmišljati, kaj pojesti, popiti, kaj vzeti s sabo,
– prihranek časa na kontrolnih točkah, saj je vse pripravljeno, juha ravno prav ohlajena, tekočina spakirana za na pot,
– v nahrbtniku nositi minimalno potrebno količino opreme,
– nekoga, ki verjame vate in te vzpodbuja na vsaki kontrolni točki,
– pomirjeni domači, saj so bili vsake 2 uri na tekočem, kaj se dogaja na progi in z Boštjanom.

IMG_6273

Ključ uspeha pa je bil tudi Boštjanov želodec, ki je vase odlično sprejemal športno prehrano, potrebno za napor tekme in za varovanje svojih mišic, vso potrebno hidracijo in tekočo energijo. Prebavil je energijsko količino 20ih normalni obrokov, predelal 12 litrov tekočine in z izredno telesno pripravljenostjo in železno voljo so bili vsi cilji doseženi.

Kot spremljevalec sem v avtu naredil cca 150 km, v 24 urah spal 30 minut, motivacijsko odtekel 25 km in bil v cilju bolj uničen kot Boštjan po 100 miljah Istre.

Težko je delo spremljevalca … a osrečujoče.

Matej Hribar – Mato
Zdej sem nazaj doma … iz Umaga!😁Ko sva se z Aljošo Aljosa Smolnikar ležerno bližala Umagu sem imel čas razmišljati s kako veliko žlico naj tokrat zajemam iz 168km (100.milj) dolge ultre. Planiranje, seštevanje, premetavanje časov in opreme ter kavica in še kakšna z malodane kilometri špagetov. To je vse ok in biti dobro naspan ter spočit je tudi fajn. Le okrog velikosti žlice se vedno kaj zatakne! Saj ne, da je prevelika, ampak vedno ugotovim, da je kje kakšna luknjica in da očitno vedno bo😊😏In čez to malo nebodijetreba potem curljajo moje slabosti in pomanjkljivosti!

30582309_382714685540763_3293159800476532736_o

Zdej pa obrnem ploščo➡️S časom 26:14:35 (32.m./373.absolutno) sem popolnoma zadovoljen saj je na 100 miles of Istria moj najboljši doslej🙂Lahko bi bilo še nekaj bolje, a zato bom moral očitno stopiti dvakrat in ne zgolj enkrat na grablje in se udariti tja kjer se vrat konča🤕💫
Naslednji dan in po prespani noči je šel Aljosa Smolnikar v prijetno senco prireditvenega podesta v družbo z najboljšimi👍👏👏👏💥🏅sam pa sem šel razplest in uredit še ene vrše i mriže🐠🐬Nobeden ni še nič rekel, če je okej ampak sej je vseen’, ker tako kot sem rekel….sem že nazaj doma (iz Umaga)😉

30706450_382722565539975_9115947934049894400_o

Rezultati: https://www.stotinka.hr/hrv/utrka/1407/ukupni_poredak
Zahvala gre vsekakor mojim dragim domačim, ker drugače sploh ne bi šlo💕Hvala vsem na poti Borut Rojc Oskar Mažgon Miran Škrtič Janja Marn Marko Gral + še kdo😊, ki ste mi na okrepčevalnicah podali kakšen deci sladkega, a tudi mrzlo grenkega okrepčila👍Hvala vsem čudovitim volunterjem na progi, ker vsak tega ne zmore 100 miles of Istria👍👏

30581810_382725358873029_1247503418973487104_o

HVALA LEPA VSEM NA FB za dobre želje in pozitivna sporočila🙏💥💥💥Čestitam tudi vsem ostalim tekačem na vseh razdaljah in od vsepovsod, Slovenije in iz Kamn’ka👏👏👏
Hvala za čvrsto podporo Hoka One One Tekaške TRAIL palice Gostilna Pri planinskem orlu Janez Uršič #hokaoneone #timetofly #hokaoneoneslovenija #tekasketrailpalice #gipronpoles

Teka na 109,7 km (4394 m) sta se udeležila Sebastjan Zarnik (KGT Papež, Brooks, AGP Pro) in Denis Sitar (ŠKD Mekinje). Sebastjan je po težavah s poškodbami zadnjega leta zasedel odlično 14. mesto. Denis pa je svojo prvo daljšo tekaško preizkušnjo zaključil kot 45. Z Denisom sva se na kratko srečala v Buzetu in izgledal je kot rožica.

Barbara Galjot se je udeležila preizkušnje na 40,8 km (1129 m) in med ženskami prišla na cilj kot odlična 7. s časom 4:50:06.

Če sem koga spregledal, ki je tekel in je iz Kamnika, se mu iskreno opravičujem. Sicer pa hvala vsem, ki ste nas spremljali in bodrili, na poti in doma. Mi smo se imeli dobro.

Besedilo: Matjaž Šerkezi
Fotografije: Boštjan Erjavšek, Matej Hribar, Miran Škrtič, Dušan Mencin, Tinkara Skamen Šerkezi