Jah, nisem “dohtar”, vozim staro Škodo; ampak moja dežela je enako lepa kot Tirolska

V zgodnjem jutru se peljem po Tuhinjski dolini namenjen proti naši vzhodni sosedi, katere jezik mi je bil zanimiv že kot otroku in vedno se spomnim na tisti feferon po Madžarsko: “Jedeš peče, serec peče”. Zazrt z mislimi v trenutne težave, ki me obkrožajo, opazujem polja zelenih trav, poprhanih z belino rose, ki s svojim učiteljem jutranje telovadbe poplesavajo na ritem travniških godcev. Skozi odprto okno Češke kočije pihlja veter, medtem ko se mi duša polni s tisto mojo, nekoč poslednjo pesmijo – Še vedno nisem našel tistega, kar iščem. Za trenutek mi misli prekine Googlova asistentka, ki me vrne v resničnost s tistim: “Šerki master, you have a new message”.

Za razliko od vsebine zadnjega meseca, ko se je za Preobrazbo visokih akordov politike v zaodrju skrivala in se skriva težka tragedija našega naroda, mi prikaže nov Youtube filmček Kristjana Vrečka I feel Slovenia. Hm, občutim Slovenijo. Vsakič me je sram, ker mi je “ful” všeč, ko se spomnim tistega čudovitega prizora iz Gorskega zdravnika, ki se z nemško škatlo pelje po gorski cesti obkrožen s čudovito pokrajino. Mar ne ravno to v tem trenutku počnem sam enako?! In to le malo stran od svojega doma. “Šerki master, Marko’s message” in ga prebere: “Kdaj boš imel cenik in majice za koče?” “Ne, skrbi, vse bo” si zamrmram.

Vem, da sem na zadnji trenutek. Skoraj tako kot McGayver, ki je izstopil iz ognjenih zubljev točno ob eksploziji.

Dva tedna nazaj smo z otroki bili oskrbniki koče na Kamniškem sedlu. Kako slabo danes ljudje berejo novice. Trije smo se ukvarjali s telefonskimi klici, če res iščemo nove oskrbnike na Kamniškem sedlu in kakšni so pogoji. Pa samo naslov sem napisal malo drugače, v smislu rumenega tiska, kjer z velikim rdečim tiskom piše: “Sin je očetu iztaknil oko.” In ko bereš naprej, ugotoviš, da kurje oko na nogi.

Petnajst mladih planincev smo za dva dni pospremili na Kamniško kočo. Mladinski odsek PD Kamnik je po zaslugi naših deklet, ki so obudile planinsko dejavnost v kamniških osnovnih šolah zaživel s polno paro. Vlasta, Urška, Tinkara, Barbara, Katja so gonilna sila kamniškega planinskega podmladka. Tako in tako pa je bilo od nekdaj tako, da tam, kjer so dekleta, fantje zelo radi pomagamo.

Nekoliko nad klopco srečamo Težkega, ki se skupaj z Belijem vrača s Kamniškega sedla in zaključuje svoj enajsti vzpon v projektu Zlatorogove transverzale za botrstvo. Težkega sem spoznal na 50 km vipavskega ultra teka in nekaj časa sva bila sotrpina. Zanimiv človek. Takrat, ko je hudo in večina kovne, on poje. Na hitro izmenjamo nekaj besed, predstavim mu vse Šerkezijeve otroke in žene. Da, kar nekaj organizacijskega dela sem imel, da so lahko šle Urška, Barbara in Sanja z mano na sedlo. Pač, organiziraš skupno turo z njihovimi “dedci” in se tik pred odhodom opravičiš, da je nekaj nujnega prišlo vmes.

Bukova drva v krušni peči še vedno tlijo. Zavlečem se v kuhinjo, da si od dve urnega poslušanja vsebin o učiteljih v šoli, raku, neuničljivih junakih v v risankah … odpočijem si ušesa. Mislim, da se Barbara sooča z enako težavo, ker se je lotila kurjenja ognja v jedilnici. Urška pa z mirnostjo razlaga otrokom o planinski koči, delu oskrbnika in planinski etiki. Velik lonec planinskega čaja se počasi “cmari” na “šporhertu”, družbo mu dela manjši s hrenovkami.

Otroci mesijo testo za kruh. Ko bom oskrbnik planinske koče, bom imel domač kruh, ker preprosto “mrzim” tistega industrijsko narezanega na kose in zraven ocvrtih jajc s slanino lično serviranih v litoželezni ponvi, s kosom sira in češnjevega paradižnika, ga boste bili dobili dva debela velika kosa. In dva velika debela kosa bosta bila tudi del planinske trilogije: jote, golaža in kurje obare. Hmmm, svež kruh, ki bo bil dišal iz krušne peči, bo bil planincem spodbudil tek, planinke pa boste vedno dobile zraven še veliko žlico borovničeve marmelade in “putra”.

Na družabnih omrežjih pogosto berem o hiperaktivnosti otrok, da se ne znajo umiriti in imajo težave s koncentracijo. Dve uri hoje, ura dela s kruhom, druženje brez e-naprav, dobra večerja, ki so si jo otroci pripravili sami, toplina in prasketanje drv je naše mlade oskrbnike, kaj hitro zazibala v spokojen spanec. Medeja in Ana stojita na hodniku in preračunavata v katero sobo se bodo spravile njune simpatije. Jao, ta dekleta. Ubogi fantje, če ne bodo pravi dedci. Te “babnice” jih bodo imele navite okrog prstov. Vidim njihov pristop in ko doma spremljam Medejo, za katero sem kakšni dve leti nazaj, pred hudo obliko pubertete, še govoril, da bom šel med “jagre”, bom na koncu lepo prosil, da jo eden odpelje od doma. Ata je star in potrebuje mir.

Večer nam delajo družbo tečajniki AO Kamnik, ki jih letos vodita Ambrož in Matej. Prijetna skupina nadobudnih plezalcev. Ura je dve, ko se uležem na razbeljeno krušno peč …

Umito jutro, dolina pokrita z gosto meglo, na klopci pred kočo spokojno počiva lisica. Le od kod je prišla?! Spremljam jo že dva meseca. Prvič sem jo zasledil na kameri. Ponudimo ji hrano in ko se začne vrvež, odide. Nekaj šepa. Verjetno so jo preganjali kakšni psi ali pa se je poškodovala. Srečno ji zaželim pred človeško norostjo.

Oblaki prahu se valijo pred kočo. Otroci in Urška čistijo deke, pometajo, nosijo vodo, čaj obiskovalcem … Življenje se je začelo in tako bo nekaj naslednjih mesecev, ko bo za kočo skrbel Simon.

Iz bližnjih sten se slišijo glasovi alpinistov, ki se soočajo vsak s svojim izzivom. Po poti proti Brani gre strumen korak Bojča, ki se nam je pridružil že včeraj, danes vzel enega tečajnika in gre plezat z njim v Zgornji steber. Na ograji pred kočo se vrtita dve svetlolaski in se nastavljata fotoaparatu, ki se odloča kaj izostriti; svetlolaski ali Brano v ozadju. Po poti iz Zgornje Griče koraka skupina planincev in prezirljivo gleda mladeniča v črni trenirki iz katere glede kosmata rit in Bornovim bidonom v rokah. Daleč na melišču se je sprožil kamen in za trenutek preusmeril pozornost. Skupina kozorogov preči snežišče pod Planjavo. Mogočni rogovi pričajo o njihovi mogočnosti in čilosti. Za trenutek se ustavijo, pogledajo proti nam in izginejo za skalnim robom.

Dan zaključimo Pri Jurju v Bistrici, kjer nam Marjan postreže svoje Alpske zrezke s krompirjem. Jah, nisem “dohtar”, vozim staro Škodo; ampak moja dežela je enako lepa kot Tirolska – poplesavanje jutranje trave v vetru ob zvokih črička, ljudje, s katerimi se srečujemo in živimo skupaj, kot ena velika planinska družina se srečujejo s podobnimi težavami kot v gorskem zdravniku. Je pa nekaj, takšne Alpske zrezke dobimo samo pri Marjanu in za nas planince, so vedno posebni.

Oskrbnik koče za en dan je projekt Mladinskega odseka Planinskega društva Kamnik. Z aktivnostjo skušamo otrokom približati kaj pomeni biti oskrbnik planinske koče in da to ne pomeni samo romantičnega trenutka v gorah ampak je resno in odgovorno delo. Aktivnost je potekala od 25. do 26. 5. 2018 v koči na Kamniškem sedlu in se je je udeležilo 15 otrok. Zanje smo skrbeli vodniki PD Kamnik: Urška, Barbara, Sanja, v soboto se nam je pridružila Tinkara in moja malenkost.