vesele gorice – Mlad mor'š trpet, da si star navajen.

O tem, zakaj postati član Planinske zveze Slovenije in kako se zavarovati pred odhodom v tuje gore. Kakšne vrste zavarovanj imamo in na kaj vse moramo biti pozorni pred odhodom na odpravo. Nesreča nikoli ne počiva in kako smo preživeli šotorolom na taboru na Jezerskem.

Bežno pogledam na uro. Dve zjutraj. Jezersko. Šotor sredi travnika. Pogledam Jožana. Mirno spi. Chilly sproščeno na podlogi z vsemi štirimi v zrak. Nebo se vsake toliko časa razsvetli. Pogledam radarsko sliko na aplikaciji Bergfex. Bliža se sranje. Potihoma nase navlečem še Gore-Tex jakno. Če doma najraje spim v Adamovi preobleki, sem se v hribih navadil, da sem vedno oblečen tudi v drugi sloj oblačil. Zaradi varnosti. No, in morda zaradi strahu pred ogromnim naslovom v rumenem tisku: Gorski reševalec pred nevihto bežal gol.

Iz popolne tišine naenkrat začnejo nebo parati bliski brez prestanka. Čutim, da smo sredi nevihtne celice. Dežne kapljice močan veter dobesedno nabija v šotorsko platno. Joža se zbudi. Pomirim ga. Fant se je že pred spanjem oblekel v nepremočljiva oblačila. Drživa šotor, ki se upira vetru. S sprednje strani je izruvalo kline, ki jih hitim nameščati nazaj v razmočeno podlago. Šotor močni sunki položijo in ga postavijo nazaj. Sreča, da nima palic, ki bi jih zlomilo in bi raztrgale platno. Tako pa se trije stebri, napolnjeni z zrakom, upirajo močni roki narave. Slišim, ko Jožana na vsake toliko sunek vetra vrže po šotoru, ki ga pomaga držati. Fant je pogumen, sam pa sem nanj ponosen, ker se je naučil ostati miren, ko je hudo.

Zraven mene poči. Katjin šotor je zlomilo kot hiško iz kart. Vlasta z zunanje strani odpira zadrgo, saj je Jaka ujet v platno. Rešujemo, kar se da rešiti. Otroke imamo pod kontrolo.

Marko in Simon držita vojaški členar, ki ga veter skuša odpihniti. Uroša ne moti močan naliv in mirno rešuje opremo iz Katjinega šotora. Uroš je gasilec. Človek, ki je videl že marsikaj. Vesel sem, da je z nami na taboru. Sploh sem vesel, da smo ekipa, ki je zrasla skupaj skozi različna obdobja Planinskega društva Kamnik. Spoznali smo se na alpinističnem odseku, eni smo bili inštruktorji, drugi tečajniki in pripravniki.

A ne glede na staž in izkušnje smo le te med sabo delili in bili predvsem spoštljivi. In zanimivo je, da je planinski tabor Vesele Gorice »number one« pri mojih otrocih, ki ga vsako leto komaj čakajo. Starejša hčerka Medeja je z njim postala planinska vodnica in lepo je opazovati, kako izkušnje z njo delijo Katja, Vlasta, Barbara, Urška … in jih Medeja prenaša nazaj na mlajše generacije. Vse to je čar planinstva in planinske organizacije.

Z Jožem gostiva brezdomca v šotoru, Jaka in Laro. Slišim njihov pogovor. Drug drugemu razlagajo dogodek. Navdušeni so, kaj so doživeli. Vidim, da je Joža podedoval smisel razlag od Čebulov. Takšen je bil dekliški priimek moje mame. Enostavne besede zna okrasiti včasih že kar s preveč baročnimi dodatki. In tako ga ni samo premetavalo po šotoru, ampak ga je že odnašalo v zrak. Nasmehnem se. Tako znano.

Čez dan sem na taboru kuhar. Od nekdaj sem rad kuhal in v veselje mi je pripravljati hrano za dva ducata vedno lačnih otrok. Vmes pa rešujem službene dogodke. Glavna planinska sezona, ne samo, da se poveča število nesreč v gorah, ampak se poveča tudi število vprašanj in različnih težav posameznikov. Pokličejo nas tudi nečlani, ki so se poškodovali v tujini in niso imeli zavarovanja. Takšnih primerov je kar nekaj vsako leto. Žal ljudem še vedno ni težko plačati zavarovanja za jeklenega konjička, ki v večini vzame nekaj evrskih stotakov. Varčujemo pa na drobižu za osebno zavarovanje. Reševanja v tujini pa so draga. Govorimo o tisočih.

Po telefonu govorim z Andrejem Šterom na Ministrstvu za zunanje zadeve. Ponavadi se slišiva za izmenjavo kakšnega mnenja, ali pa v primeru nesreče v tujih gorah. Je človek, ki je vedno pripravljen priskočiti na pomoč s svojimi bogatimi diplomatskimi izkušnjami. Tokrat ga informiram o nesreči našega inštruktorja v Južni Ameriki. Žal se ni končala srečno in težko mi je, ker sem ga osebno poznal. Imel je smolo. Poteka usklajevanje med zavarovalnico, ambasado, reševalci na terenu, družino in najbližjimi. V petnajstih letih, kar sem zaposlen na Planinski zvezi Slovenije, je bilo takšnih primerov veliko in v tem času sem si pridobil kar nekaj izkušenj in znanstev, ki nam pomagajo pri reševanju članov v tujini. Imel sem tudi srečo, da sem lahko sodeloval z ljudmi, ki so imeli občutek za sodelovanje in hkrati bili neizprosni pri odnosih, ločili prijateljstvo od posla in imeli ogromno izkušenj z delom v tujini, predvsem pa niso povesili nosu, ko se v burnih razpravah nismo strinjali. In lahko rečem le hvala Tonetu Škarji, Bojanu Pollaku, Bojanu Rotovniku, Mateju Planku, Francu Oderlapu in Juriju Gorjancu.

… in tako bom nadaljeval, da lahko rečem glede na svoje izkušnje in reference, pa naj se to sliši kot hvala ali ne, ko odhajate v tuja gorstva, poskrbite za zavarovanje. Postanite člani Planinske zveze Slovenije. Zakaj? Ne zato, ker bom s tem sam imel večjo plačo in ker se bomo za nekatere strokovni sodelavci vedno svaljkali na PZS, ampak zato, ker boste v primeru nesreče, predvsem olajšali življenje vašim najdražjim. Seveda ste lahko člani tuje planinske organizacije ali pa plačate zavarovanje za reševanje pri eni od zavarovalnic. Zavedajte pa se, da ni lepše, v primeru reševanja, ko vam ponudi roko pomoči domač človek, ki govori isti jezik in razume vašo stisko.

Kaj svetujem! In svetujem na osnovi svojega primera, ker imam tudi sam enako urejeno.

Sam sem član Planinske zveze Slovenije s članarino A in imam s tem pokrito zavarovanje za stroške reševanja po celem svetu. Dodatno pa imam sklenjeno še zavarovanje tujina pri zavarovalnici Generali, ki je partner Planinske zveze Slovenije za celo družino z dodatkom za športne aktivnosti, ker smo veliko na gorskih kolesih, feratah, gorskih tekih itd. Poskrbljeno imam tudi, da imam pri sebi vedno veljavno evropsko kartico zdravstvenega zavarovanje. Vse to me na letni ravni stane cca. 160 €, s tem, da je v to ceno všteto zavarovanje za tujino za pet oseb.

Ker se ukvarjam z vodništvom in trenerstvom tudi kot s.p. in ne samo prostovoljno v okviru planinskega društva, imam dodatno še sklenjeno zavarovanje za odgovornost pri zavarovalnici Generali, ki je kot dodatna ponudba za člane Planinske zveze Slovenije in v sklopu licence pri Kolesarski zvezi Slovenije.

V okviru Planinske zveze Slovenije imamo vse strokovne kadre, ki so člani PZS, imajo veljavno licenco in so registrirani za tekoče leto zavarovane za odgovornost. V ta del sodijo tudi vsi alpinisti, ki zadostijo pogojema, da so člani PZS in imajo potrjeno registracijo za tekoče leto.

Ne smemo pa pozabiti alpinističnih odprav. Vsi, ki se odpravljate na alpinistične odprave na gore višje od 6000 m, se morate dodatno zavarovati. Zavarovanje se sklepa individualno preko posrednika zavarovanja Planinske zveze Slovenije. Pred odhodom na odpravo pa svetujem, da izpolnite obrazec o potovanju v tujino in ga pošljete na Ministrstvo za zunanje zadeve.

Vse podrobnosti o članstvu v Planinsko zvezo Slovenije in zavarovanjih si lahko preberete na spletnem portalu za članarino PZS. Seveda pa smo vam za vprašanja vedno na voljo strokovni sodelavci Planinske zveze Slovenije na e-naslovu info@pzs.si. Lahko pa me pocukate za rokav tudi preko FB chata in vam bom z veseljem pomagal.

Upajmo, da zavarovanja nikoli ne bomo uporabili. Nesreča nikoli ne počiva in takrat, ko ga potrebujemo, je zlata vredno. Vem, da je vsakič težko plačati premijo, takrat vdihnite in se spomnite na vaše najdražje. Pa srečno v poletje in varno na planinskih poteh.

V športu in življenju nasploh je v teh modernih časih vse pogosteje pomemben samo material – dobro kolo, najboljše smuči, najdražji fotoaparat … Doma sva se s Tinkaro o tem pogovarjala z otroki, ki jih družba skozi oči drugih vleče v tej smeri, predvsem materializma, imeti vse naj …, ko je pa treba iz sebe iztisniti kapljice potu, iti čez krizo preklopa na kurjenje maščob, pozabiti na ožuljena stopala, ki skelijo, potrpeti v klanec, ko kisikov dolg terja svoj davek bolečine …, najboljši material odpove, ker je pač človeško telo bilo pripeljano do skrajnosti; v športnem žargonu se to opiše s preprosto besedo “sem v pizdi”; in ni navajeno frustracije bolečine, ker so jo v mladosti starši prihranili otrokom.

Jožanu in Maruši sem skušal razložiti, da je v športu pomembna srčnost, da sam nekaj počnem z veseljem, da gibanje prevzame moja čustva in ne zato, ker to želijo starši, trenerji … Srčnost in želja po boju dajeta elan, upanje in glavi govorita, da gre, tudi po številnih neuspelih poskusih, ko si “v pizdi”, ko so te že vsi odpisali, vztrajaš, se boriš, živiš, dihaš … Nato pride fizična pripravljenost, ki je brez prvih dveh kot najboljši nogometaš brez moštva, sam pred živim zidom – bo ali ne bo. Nato je “kup dreka” tistih, ki so ignorirali srčnost, glavo in kondicijo in se zanašali zgolj na svoje prirojene sposobnosti, dober material in podporo staršev, ki so skrbeli za njihove razvajene ritke. Je kot fotografija narejena z najboljšim fotoaparatom, brez zgodbe, ideje, doživljaja, trenutka … Podoba, ki govori sama sebi, Mona Liza brez da Vincija. In potem pride šele dober material, ki ga izkušen posameznik zna izkoristiti do njegove skrajnosti, z njim diha, ga čuti; je kot eno in zanj skrbi kot za svoj zaklad.

Sam sem začel plezati v ponošeni in strgani trenirki, gorsko kolo sem zamenjal za gojzarje, sam pa obnovil nekaj let staro “specialko” s petimi prestavami s katero sem se prebil tudi do Grossglocknerja. Fotografiral sem s fotoaparatom, ki sem si ga kupil za 1000 Slovenskih tolarjev (približno 4 €). To so bili moji začetki. En petek sem v snežnem metežu otovorjen s češkim nahrbtnikom, na katerem so bile stare težke Elanke, ki mi jih je podaril mentor Miha, s strumnim korakom šel na avtobus za Črno in nato 10 km peš proti Raduhi. Plezati, smučati …, kot vsak petek po šoli sicer sem bil doma ves nervozen. Verjetno bi danes moral jesti tablete za hiperaktivnost, ker bi me starši in medicina tako označili. Kasneje mi je mama povedala, da sta me ta dan videla z atom, ko sta se vračala iz službe, in da je mama izjavila: “Ka pa je to za en bumbar, ves otovorjen v takem vremenu?!” No, ko je bolje videla, je ugotovila, da je pač to njen bumbar. Vsaj vedela je, da grem v hribe in ne v gostilno …

… in tukaj je tabor Vesele Gorice, ki smo ga v okviru Planinskega društva Kamnik letos organizirali v Jelendolu nad Tržičem. Čudovit ambient, brez mobilnega signala, elektrike … Mir in tišina.

V PD Kamnik že nekaj let kombiniramo planinske izlete s kolesom in hojo. Iz tabora so se otroci z vodniki odpeljali do vznožja planin in se povzpeli na vrh.

Vsakodnevne ture so bile popestrene z igro, kopanjem v prijetno hladni vodi, učenjem planinskih veščin.

Sam sem skušal vsak dan nasititi male volkce, ki so se vrnili v tabor s hrano, ki sem jo pripravljal s pomočjo treh gorilnikov in plinskega žara. Družbo mi je delala Urška, ki je letos zamenjala Matjaža in bila glavna pomočnica v kuhinji.

Tinkara, ki je dobila novo planinsko ime Gorska mati, pa je bila glavna organizatorka pomivanja posode in mala zaveznica otrok pri pripravi nahrbtnikov in oblačil za ture.

Kosmati mrcini Lili in Chilly sta branili naše ozemlje pred nepridipravi. Vlasta, Barbara, Marko, Matej, Simon in Katja pa so skrbeli za varno pot otrok na pohodih in kolesu.

Občasno nas je obiskal polh Lojze, ki je na skrivaj “kradel” jabolka in jih nosil v gnezdo svoji ženi.

Dež nam je stestiral šotore. Otroci pa so bili pravi sončki, ki so črpali znanje vodnikov, obiskala sta jih lovec in lokalni vodnik, ki sta orisala življenje na tržiškem, sobivanje z naravo, zgodovino kraja …

… in kaj ima vse to skupaj z uvodom?! Naši otroci ne potrebujejo dobrega materiala, potrebujejo našo ljubezen, razumevanje in predvsem zgled. Težko jim rečemo, da naj ne visijo na telefonu, če to sami počnemo ves čas. Težko jim rečemo, da je alkohol škodljiv, ne samo za telo, ampak socialne odnose, če nas gledajo vinjene.

Namen projekta Vesele Gorice gre v tej smeri – otroke naučiti živeti v naravi in skrbeti zase in druge.

Bil je petek zvečer. Po veliki skledi mlečnega riža se zbere ekipa desetih fantov in štirih vodnikov. Gremo na bivakiranje v gozd.

Kakšno je primerno mesto za bivak, kako se zaščititi, hrana, kako zakuriti ogenj s kresilom in netivom, da ženski tampon ni samo za menstruacijo ampak odlično gori, kako spečeš ribo, prespati noč brez spalne vreče, samo z alu-folijo in da glasovi v gozdu niso nevarni.

Nad nami pa skozi zeleno listje sveti luna v družbi milijone zvezd, v daljavi žubori potok, nedaleč stran poči veja, oglaša se srnjak, ki išče svojo družico.