Oznaka: planinska zveza slovenije

Planinstva se ne moremo učiti preko spleta

Bil sem še alpinistični pripravnik, ali pa celo tečajnik. Že dolgo nazaj. Osmi razred osnovne šole, takrat še ni bilo devetletke. Vsak petek, celo zimo, sem v šolo šel otovorjen z nahrbtnikom in komaj čakal, da minejo ure. Z avtobusom do Črne na Koroškem in potem peš do Grohata pod Raduho. Tri, štiri, včasih tudi pet ur hoje. Odvisno od količine snega in razmer. To so bile še prave zime in takrat nihče ni delal drame za -15 stopinj Celzija in manj. Vsakič se cinično zasmejim ob opozorilih posameznih spletnih portalov, da se je treba obleči, ker prihaja hud mraz, -4 stopinj Celzija. Upam, da ne bom doživel dneva, ko bo po mestih kovinski glas virtualne Alexe opozarjal: “Ljudje, oblecite se; ljudje, oblecite se; ljudje, oblecite se … Danes je mraz.”

Utrujen, moker in srečen kot majhen kuža, sem odprl vrata alpinistične sobe v koči. Po navadi je bila ledena, a tako domača. Nekaj koščkov smrekove smole in polen, ki so jih minuto kasneje lizali rdeči plameni, je hitro naredilo toplo in prijetno. Čaj iz smrekovih vršičkov, skrbno nabranih v poznih pomladnih dneh in živo rdeč sok jerebike, ki ga je Mihova mama vsako leto pripravila za nas alpiniste, je hitro povrnil moči in nasitil osamljeno dušo s spomini.

20240127_105708

Že kakšno uro sem ril sneg do prsi proti Lanežu in se izogibal občasnim plazičem. Počasi je svet postal precej strm, posamezni macesni, ki so mi nudili zavetje, pa so se poslovili in me izročili surovi skali. Rdeča lavinska vrvica mi je kot dolga kača sledila in se vila po moji gazi.

Tisti pok. Pok, ob katerem zaledeni kri. Gmota udari v telo. Črno-beli svet. Prhek sneg skozi nos potisne v usta in naprej v grlo. Hlastam za zrakom, ki ga ni. Sekunde postanejo minute kot film v počasnem posnetku. Z rokami grabim svojo dušo. Beži iz telesa. Tlačim jo nazaj. Vse je mirno. Popolna tišina. Diham. Čutim bolečino na rebrih, ko me je deblo macesna neusmiljeno potegnilo iz bele smrti v svoje varno zavetje. Od sedem sem odštel ena. Popravil nahrbtnik, očistil sneg in nadaljeval. Ne dol, gor …

Prav veliko ni več za odšteti. Če pa, gre že krepko v minus. Danes zbiram pike. Kot tiste za cenejšo Sparovo posodo. Izkušnje delim s svetom, da drugi ne bi počeli neumnosti, kot sem jih sam. Da bo njihov odhod v gore varnejši in pametnejši, odgovornejši. Moj v mladih časih ni bil. Imel sem srečo. Lahko bi rekel, da večjo kot pamet. Nekateri je žal niso imeli.

2024_01_08_21_20_24

… in za sabo smo zaprli vrata že več kot 20. tečaja varnejše hoje v gore. Niti ne štejem več. Vsako leto sem presenečen nad odzivom, pozitivno. Tokrat smo se združili člani GRS Kamnik in Planinske zveze Slovenije ob sodelovanju z zavarovalnico Generali in projektom ZAME.

Kar več kot 60 udeležencev je bilo na Mali planini in še posebej sem bil vesel skupine inPlaninec, ki so nam v podporo, da se vse da, če je le volja.

20240127_131700_2

Skoraj mesec dni sem preživel na Gran Canariji in v petek prav padel v sicer revno zimsko idilo. Predavanje o zimskih radostih in pasteh najprej na sedežu Planinske zveze Slovenije za inPlanince in nekoliko kasneje še virtualni sprehod za ostale udeležence tečaja.

Planinstva se ne moremo učiti preko spleta.
Tako smo se v soboto že navsezgodaj dobili na Mali planini, kjer so gorski reševalci GRS Kamnik dan prej pripravili poligon z nalogami: prva pomoč, plazovne žolne, tovariško sondiranje in izkopavanje, hoja z uporabo cepina in derez, zaustavljanje padca s pomočjo cepina in plazovni nahrbtnik.

20240127_094056

Ker pa mi suhoparni članki nikoli niso bili všeč, sploh pa ne tisti, kjer planinci doživljajo orgazme ob pogledu na jutranje sonce, naredim piko in vas vse skupaj povabim na tečaj v naslednjem letu. Nadaljujem pa raje s krajšim zapisom, iz katerega se lahko kaj naučite. Pa varno na planinskih poteh.

Omenil sem lavinsko vrvico. Lavinska ali plazovna vrvica je bila 25 metrov dolga rdeča vrvica, debeline 3,5 milimetra in je na vsakem metru imela kovinsko oznako s puščico in navedenim metrom. Navezal si jo okrog pasu. V primeru zajetja plazu, si klopčič odvrgel in si povečal verjetnost, da bo del rdeče vrvice gledal iz plazovine, da so te lahko na osnovi puščic in metrov hitreje izkopali.

2024_02_07_08_04_35
Fotografija prikazuje rdečo lavinsko vrvico zvito v klopčič. Na njej je kovinska zakovica, ki kaže smer do človeka.

Sondiranje (natančno lociranje zasutega)
Sondiranje začnemo pri zapičeni lopati in nadaljujemo krožno v smeri ven. Razdalja med posameznimi vbodi naj ne presega 30 centimetrov. Sondiramo vedno pravokotno na snežno odejo in ne navpično.

2024_02_07_08_04_51
Vir: Safety Academy Guide Book. Fotografija prikazuje reševalca, ki sondira s plazovno sondo v sneg in s tem išče zasutega ponesrečenca.

Pomembno: Pri sondiranju vedno nosimo rokavice, saj nasprotno segrevamo sondo, zaradi česar se bo na njej začel nabirati led in bo postala neuporabna. Skušamo čim manj hoditi po sondiranem snegu, da ne podremo žrtvinega zračnega žepa.

Izkopavanje: S plazovno sondo določimo globino zasutja in kopanje začnemo nižje od ponesrečenca v obliki črke V. V primeru, da pri izkopavanju sodeluje več reševalcev, prvega menjamo na 1 minuto.

2024_02_07_08_05_05
Vir: Safety Academy Guide Book. Na fotografiji prvi reševalec seka bloke snega, drugi jih odmetava, tretji pa čisti sneg stran od prvih dveh in s tem sprošča pot.

Zanimivost: Izkopavanje zasutega je časovno najdaljši del reševanja. Iskanje z žolno poteka 2-5 minut, sondiranje do 2 minute, čas kopanja pa je močno odvisen od globine žrtve. Pri zasutem želimo najprej priti do glave, da mu očistimo dihalne poti. Za 1 meter globine potrebujemo z žolno, lopato in sondo do 11 minut. Če uporabljamo samo žolno in lopato, se ta čas poveča na 25 minut. V primeru, da imamo samo žolno, pa potrebujemo tudi do 2 uri, da pridemo do zasutega. Da odkopljemo ponesrečenca v celoti, moramo prekopati približno 3-4 m3 snega (1-1,5 tone snega!). Zato je zelo pomembno, da izkopavamo premišljeno in načrtovano.

IMG_20240127_WA0004

Tečaj varnejše hoje v zasnežene gore je potekal v organizaciji Društva GRS Kamnik in Planinske zveze Slovenije s sodelovanjem zavarovalnice Generali ZAME na Mali planini in z delnim sofinanciranjem FIHO, 27. 1. 2024. Dan prej je bilo za vse udeležence organizirano ZOOM predavanje na temo zimskega planinstva. V predavalnici Planinske zveze Slovenije pa smo predavanje izvedli tudi za člane skupine inPlaninec. Gre za pogumne posameznike, ki jim različne telesne omejitve niso vzele volje in pozitivne energije za obiskovanje gora. Na tečaju je sodelovalo 68 udeležencev in 14 članov GRS Kamnik.

Povezani članki: Z varnim korakom tudi pozimi

Besedilo in fotografije: Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec PZS in vodja tečaja

Včasih bi najraje uporabil stavek Andreja Štera: »Pejt u k***c«, a imam upanje v človeka in dobro in pomagam, tudi če me je prej napizdil, da se samo svaljkam po Planinski zvezi Slovenije

O tem, zakaj postati član Planinske zveze Slovenije in kako se zavarovati pred odhodom v tuje gore. Kakšne vrste zavarovanj imamo in na kaj vse moramo biti pozorni pred odhodom na odpravo. Nesreča nikoli ne počiva in kako smo preživeli šotorolom na taboru na Jezerskem.

Bežno pogledam na uro. Dve zjutraj. Jezersko. Šotor sredi travnika. Pogledam Jožana. Mirno spi. Chilly sproščeno na podlogi z vsemi štirimi v zrak. Nebo se vsake toliko časa razsvetli. Pogledam radarsko sliko na aplikaciji Bergfex. Bliža se sranje. Potihoma nase navlečem še Gore-Tex jakno. Če doma najraje spim v Adamovi preobleki, sem se v hribih navadil, da sem vedno oblečen tudi v drugi sloj oblačil. Zaradi varnosti. No, in morda zaradi strahu pred ogromnim naslovom v rumenem tisku: Gorski reševalec pred nevihto bežal gol.

Iz popolne tišine naenkrat začnejo nebo parati bliski brez prestanka. Čutim, da smo sredi nevihtne celice. Dežne kapljice močan veter dobesedno nabija v šotorsko platno. Joža se zbudi. Pomirim ga. Fant se je že pred spanjem oblekel v nepremočljiva oblačila. Drživa šotor, ki se upira vetru. S sprednje strani je izruvalo kline, ki jih hitim nameščati nazaj v razmočeno podlago. Šotor močni sunki položijo in ga postavijo nazaj. Sreča, da nima palic, ki bi jih zlomilo in bi raztrgale platno. Tako pa se trije stebri, napolnjeni z zrakom, upirajo močni roki narave. Slišim, ko Jožana na vsake toliko sunek vetra vrže po šotoru, ki ga pomaga držati. Fant je pogumen, sam pa sem nanj ponosen, ker se je naučil ostati miren, ko je hudo.

Zraven mene poči. Katjin šotor je zlomilo kot hiško iz kart. Vlasta z zunanje strani odpira zadrgo, saj je Jaka ujet v platno. Rešujemo, kar se da rešiti. Otroke imamo pod kontrolo.

Marko in Simon držita vojaški členar, ki ga veter skuša odpihniti. Uroša ne moti močan naliv in mirno rešuje opremo iz Katjinega šotora. Uroš je gasilec. Človek, ki je videl že marsikaj. Vesel sem, da je z nami na taboru. Sploh sem vesel, da smo ekipa, ki je zrasla skupaj skozi različna obdobja Planinskega društva Kamnik. Spoznali smo se na alpinističnem odseku, eni smo bili inštruktorji, drugi tečajniki in pripravniki.

A ne glede na staž in izkušnje smo le te med sabo delili in bili predvsem spoštljivi. In zanimivo je, da je planinski tabor Vesele Gorice »number one« pri mojih otrocih, ki ga vsako leto komaj čakajo. Starejša hčerka Medeja je z njim postala planinska vodnica in lepo je opazovati, kako izkušnje z njo delijo Katja, Vlasta, Barbara, Urška … in jih Medeja prenaša nazaj na mlajše generacije. Vse to je čar planinstva in planinske organizacije.

Z Jožem gostiva brezdomca v šotoru, Jaka in Laro. Slišim njihov pogovor. Drug drugemu razlagajo dogodek. Navdušeni so, kaj so doživeli. Vidim, da je Joža podedoval smisel razlag od Čebulov. Takšen je bil dekliški priimek moje mame. Enostavne besede zna okrasiti včasih že kar s preveč baročnimi dodatki. In tako ga ni samo premetavalo po šotoru, ampak ga je že odnašalo v zrak. Nasmehnem se. Tako znano.

Čez dan sem na taboru kuhar. Od nekdaj sem rad kuhal in v veselje mi je pripravljati hrano za dva ducata vedno lačnih otrok. Vmes pa rešujem službene dogodke. Glavna planinska sezona, ne samo, da se poveča število nesreč v gorah, ampak se poveča tudi število vprašanj in različnih težav posameznikov. Pokličejo nas tudi nečlani, ki so se poškodovali v tujini in niso imeli zavarovanja. Takšnih primerov je kar nekaj vsako leto. Žal ljudem še vedno ni težko plačati zavarovanja za jeklenega konjička, ki v večini vzame nekaj evrskih stotakov. Varčujemo pa na drobižu za osebno zavarovanje. Reševanja v tujini pa so draga. Govorimo o tisočih.

Po telefonu govorim z Andrejem Šterom na Ministrstvu za zunanje zadeve. Ponavadi se slišiva za izmenjavo kakšnega mnenja, ali pa v primeru nesreče v tujih gorah. Je človek, ki je vedno pripravljen priskočiti na pomoč s svojimi bogatimi diplomatskimi izkušnjami. Tokrat ga informiram o nesreči našega inštruktorja v Južni Ameriki. Žal se ni končala srečno in težko mi je, ker sem ga osebno poznal. Imel je smolo. Poteka usklajevanje med zavarovalnico, ambasado, reševalci na terenu, družino in najbližjimi. V petnajstih letih, kar sem zaposlen na Planinski zvezi Slovenije, je bilo takšnih primerov veliko in v tem času sem si pridobil kar nekaj izkušenj in znanstev, ki nam pomagajo pri reševanju članov v tujini. Imel sem tudi srečo, da sem lahko sodeloval z ljudmi, ki so imeli občutek za sodelovanje in hkrati bili neizprosni pri odnosih, ločili prijateljstvo od posla in imeli ogromno izkušenj z delom v tujini, predvsem pa niso povesili nosu, ko se v burnih razpravah nismo strinjali. In lahko rečem le hvala Tonetu Škarji, Bojanu Pollaku, Bojanu Rotovniku, Mateju Planku, Francu Oderlapu in Juriju Gorjancu.

… in tako bom nadaljeval, da lahko rečem glede na svoje izkušnje in reference, pa naj se to sliši kot hvala ali ne, ko odhajate v tuja gorstva, poskrbite za zavarovanje. Postanite člani Planinske zveze Slovenije. Zakaj? Ne zato, ker bom s tem sam imel večjo plačo in ker se bomo za nekatere strokovni sodelavci vedno svaljkali na PZS, ampak zato, ker boste v primeru nesreče, predvsem olajšali življenje vašim najdražjim. Seveda ste lahko člani tuje planinske organizacije ali pa plačate zavarovanje za reševanje pri eni od zavarovalnic. Zavedajte pa se, da ni lepše, v primeru reševanja, ko vam ponudi roko pomoči domač človek, ki govori isti jezik in razume vašo stisko.

Kaj svetujem! In svetujem na osnovi svojega primera, ker imam tudi sam enako urejeno.

Sam sem član Planinske zveze Slovenije s članarino A in imam s tem pokrito zavarovanje za stroške reševanja po celem svetu. Dodatno pa imam sklenjeno še zavarovanje tujina pri zavarovalnici Generali, ki je partner Planinske zveze Slovenije za celo družino z dodatkom za športne aktivnosti, ker smo veliko na gorskih kolesih, feratah, gorskih tekih itd. Poskrbljeno imam tudi, da imam pri sebi vedno veljavno evropsko kartico zdravstvenega zavarovanje. Vse to me na letni ravni stane cca. 160 €, s tem, da je v to ceno všteto zavarovanje za tujino za pet oseb.

Ker se ukvarjam z vodništvom in trenerstvom tudi kot s.p. in ne samo prostovoljno v okviru planinskega društva, imam dodatno še sklenjeno zavarovanje za odgovornost pri zavarovalnici Generali, ki je kot dodatna ponudba za člane Planinske zveze Slovenije in v sklopu licence pri Kolesarski zvezi Slovenije.

V okviru Planinske zveze Slovenije imamo vse strokovne kadre, ki so člani PZS, imajo veljavno licenco in so registrirani za tekoče leto zavarovane za odgovornost. V ta del sodijo tudi vsi alpinisti, ki zadostijo pogojema, da so člani PZS in imajo potrjeno registracijo za tekoče leto.

Ne smemo pa pozabiti alpinističnih odprav. Vsi, ki se odpravljate na alpinistične odprave na gore višje od 6000 m, se morate dodatno zavarovati. Zavarovanje se sklepa individualno preko posrednika zavarovanja Planinske zveze Slovenije. Pred odhodom na odpravo pa svetujem, da izpolnite obrazec o potovanju v tujino in ga pošljete na Ministrstvo za zunanje zadeve.

Vse podrobnosti o članstvu v Planinsko zvezo Slovenije in zavarovanjih si lahko preberete na spletnem portalu za članarino PZS. Seveda pa smo vam za vprašanja vedno na voljo strokovni sodelavci Planinske zveze Slovenije na e-naslovu info@pzs.si. Lahko pa me pocukate za rokav tudi preko FB chata in vam bom z veseljem pomagal.

Upajmo, da zavarovanja nikoli ne bomo uporabili. Nesreča nikoli ne počiva in takrat, ko ga potrebujemo, je zlata vredno. Vem, da je vsakič težko plačati premijo, takrat vdihnite in se spomnite na vaše najdražje. Pa srečno v poletje in varno na planinskih poteh.