Oznaka: planinska preventiva

Planinstva se ne moremo učiti preko spleta

Bil sem še alpinistični pripravnik, ali pa celo tečajnik. Že dolgo nazaj. Osmi razred osnovne šole, takrat še ni bilo devetletke. Vsak petek, celo zimo, sem v šolo šel otovorjen z nahrbtnikom in komaj čakal, da minejo ure. Z avtobusom do Črne na Koroškem in potem peš do Grohata pod Raduho. Tri, štiri, včasih tudi pet ur hoje. Odvisno od količine snega in razmer. To so bile še prave zime in takrat nihče ni delal drame za -15 stopinj Celzija in manj. Vsakič se cinično zasmejim ob opozorilih posameznih spletnih portalov, da se je treba obleči, ker prihaja hud mraz, -4 stopinj Celzija. Upam, da ne bom doživel dneva, ko bo po mestih kovinski glas virtualne Alexe opozarjal: “Ljudje, oblecite se; ljudje, oblecite se; ljudje, oblecite se … Danes je mraz.”

Utrujen, moker in srečen kot majhen kuža, sem odprl vrata alpinistične sobe v koči. Po navadi je bila ledena, a tako domača. Nekaj koščkov smrekove smole in polen, ki so jih minuto kasneje lizali rdeči plameni, je hitro naredilo toplo in prijetno. Čaj iz smrekovih vršičkov, skrbno nabranih v poznih pomladnih dneh in živo rdeč sok jerebike, ki ga je Mihova mama vsako leto pripravila za nas alpiniste, je hitro povrnil moči in nasitil osamljeno dušo s spomini.

20240127_105708

Že kakšno uro sem ril sneg do prsi proti Lanežu in se izogibal občasnim plazičem. Počasi je svet postal precej strm, posamezni macesni, ki so mi nudili zavetje, pa so se poslovili in me izročili surovi skali. Rdeča lavinska vrvica mi je kot dolga kača sledila in se vila po moji gazi.

Tisti pok. Pok, ob katerem zaledeni kri. Gmota udari v telo. Črno-beli svet. Prhek sneg skozi nos potisne v usta in naprej v grlo. Hlastam za zrakom, ki ga ni. Sekunde postanejo minute kot film v počasnem posnetku. Z rokami grabim svojo dušo. Beži iz telesa. Tlačim jo nazaj. Vse je mirno. Popolna tišina. Diham. Čutim bolečino na rebrih, ko me je deblo macesna neusmiljeno potegnilo iz bele smrti v svoje varno zavetje. Od sedem sem odštel ena. Popravil nahrbtnik, očistil sneg in nadaljeval. Ne dol, gor …

Prav veliko ni več za odšteti. Če pa, gre že krepko v minus. Danes zbiram pike. Kot tiste za cenejšo Sparovo posodo. Izkušnje delim s svetom, da drugi ne bi počeli neumnosti, kot sem jih sam. Da bo njihov odhod v gore varnejši in pametnejši, odgovornejši. Moj v mladih časih ni bil. Imel sem srečo. Lahko bi rekel, da večjo kot pamet. Nekateri je žal niso imeli.

2024_01_08_21_20_24

… in za sabo smo zaprli vrata že več kot 20. tečaja varnejše hoje v gore. Niti ne štejem več. Vsako leto sem presenečen nad odzivom, pozitivno. Tokrat smo se združili člani GRS Kamnik in Planinske zveze Slovenije ob sodelovanju z zavarovalnico Generali in projektom ZAME.

Kar več kot 60 udeležencev je bilo na Mali planini in še posebej sem bil vesel skupine inPlaninec, ki so nam v podporo, da se vse da, če je le volja.

20240127_131700_2

Skoraj mesec dni sem preživel na Gran Canariji in v petek prav padel v sicer revno zimsko idilo. Predavanje o zimskih radostih in pasteh najprej na sedežu Planinske zveze Slovenije za inPlanince in nekoliko kasneje še virtualni sprehod za ostale udeležence tečaja.

Planinstva se ne moremo učiti preko spleta.
Tako smo se v soboto že navsezgodaj dobili na Mali planini, kjer so gorski reševalci GRS Kamnik dan prej pripravili poligon z nalogami: prva pomoč, plazovne žolne, tovariško sondiranje in izkopavanje, hoja z uporabo cepina in derez, zaustavljanje padca s pomočjo cepina in plazovni nahrbtnik.

20240127_094056

Ker pa mi suhoparni članki nikoli niso bili všeč, sploh pa ne tisti, kjer planinci doživljajo orgazme ob pogledu na jutranje sonce, naredim piko in vas vse skupaj povabim na tečaj v naslednjem letu. Nadaljujem pa raje s krajšim zapisom, iz katerega se lahko kaj naučite. Pa varno na planinskih poteh.

Omenil sem lavinsko vrvico. Lavinska ali plazovna vrvica je bila 25 metrov dolga rdeča vrvica, debeline 3,5 milimetra in je na vsakem metru imela kovinsko oznako s puščico in navedenim metrom. Navezal si jo okrog pasu. V primeru zajetja plazu, si klopčič odvrgel in si povečal verjetnost, da bo del rdeče vrvice gledal iz plazovine, da so te lahko na osnovi puščic in metrov hitreje izkopali.

2024_02_07_08_04_35
Fotografija prikazuje rdečo lavinsko vrvico zvito v klopčič. Na njej je kovinska zakovica, ki kaže smer do človeka.

Sondiranje (natančno lociranje zasutega)
Sondiranje začnemo pri zapičeni lopati in nadaljujemo krožno v smeri ven. Razdalja med posameznimi vbodi naj ne presega 30 centimetrov. Sondiramo vedno pravokotno na snežno odejo in ne navpično.

2024_02_07_08_04_51
Vir: Safety Academy Guide Book. Fotografija prikazuje reševalca, ki sondira s plazovno sondo v sneg in s tem išče zasutega ponesrečenca.

Pomembno: Pri sondiranju vedno nosimo rokavice, saj nasprotno segrevamo sondo, zaradi česar se bo na njej začel nabirati led in bo postala neuporabna. Skušamo čim manj hoditi po sondiranem snegu, da ne podremo žrtvinega zračnega žepa.

Izkopavanje: S plazovno sondo določimo globino zasutja in kopanje začnemo nižje od ponesrečenca v obliki črke V. V primeru, da pri izkopavanju sodeluje več reševalcev, prvega menjamo na 1 minuto.

2024_02_07_08_05_05
Vir: Safety Academy Guide Book. Na fotografiji prvi reševalec seka bloke snega, drugi jih odmetava, tretji pa čisti sneg stran od prvih dveh in s tem sprošča pot.

Zanimivost: Izkopavanje zasutega je časovno najdaljši del reševanja. Iskanje z žolno poteka 2-5 minut, sondiranje do 2 minute, čas kopanja pa je močno odvisen od globine žrtve. Pri zasutem želimo najprej priti do glave, da mu očistimo dihalne poti. Za 1 meter globine potrebujemo z žolno, lopato in sondo do 11 minut. Če uporabljamo samo žolno in lopato, se ta čas poveča na 25 minut. V primeru, da imamo samo žolno, pa potrebujemo tudi do 2 uri, da pridemo do zasutega. Da odkopljemo ponesrečenca v celoti, moramo prekopati približno 3-4 m3 snega (1-1,5 tone snega!). Zato je zelo pomembno, da izkopavamo premišljeno in načrtovano.

IMG_20240127_WA0004

Tečaj varnejše hoje v zasnežene gore je potekal v organizaciji Društva GRS Kamnik in Planinske zveze Slovenije s sodelovanjem zavarovalnice Generali ZAME na Mali planini in z delnim sofinanciranjem FIHO, 27. 1. 2024. Dan prej je bilo za vse udeležence organizirano ZOOM predavanje na temo zimskega planinstva. V predavalnici Planinske zveze Slovenije pa smo predavanje izvedli tudi za člane skupine inPlaninec. Gre za pogumne posameznike, ki jim različne telesne omejitve niso vzele volje in pozitivne energije za obiskovanje gora. Na tečaju je sodelovalo 68 udeležencev in 14 članov GRS Kamnik.

Povezani članki: Z varnim korakom tudi pozimi

Besedilo in fotografije: Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec PZS in vodja tečaja

»Tumast paver ima zmeri tolsto r’pico« ali bojim se dne, ko bodo posamezniki znova končali na grmadi, ker bodo trdili, da je zemlja okrogla

O duhu iz steklenice z izjavo poveljnika civilne zaščite. Zakaj slepi in slabovidni ne smejo v hribe. O mafijskih združbah, ki manipulirajo z vremenom. Kako sporočiti poškodbo na planinski poti in ali ima PZS rezervacijski sistem za spanje v kočah.

»Damjan, glej, če bo res kaj nujnega, da te moramo seznaniti, se slišimo. Sicer pa uživaj na dopustu.« si obljubimo, ko odhaja šef na zaslužen počitek.

Dan kasneje: »Ti, Damjan, imamo problem …« In tako je, se mi zdi, vsako leto, ko odhajamo na dopust. Bodisi pogori koča, ali rešujemo poškodovanega alpinista nekje v azijskih gorah, ali je kdo od planincev v eter podal zanimivo izjavo in razburil javnost …

Letos. Hudičeve ujme, ki za sabo pustijo pustošenje. Meteorolog Brane Gregorčič skuša prepričati že prepričane, da je zemlja okrogla in ne ploščata in da toča ni nastala v laboratoriju in da so razlogi za črte, ki jih za sabo puščajo letala skriti v osnovnošolski kemiji in fiziki in niso plod mafijskih združb, ki nas hočejo zastrupiti z virusi. No, in potem imunolog dr. Alojz Ihan v isti sapi pojasnjuje, da virusi obstajajo in da so v boju z njimi bila izumljena cepiva, ki so preprečila propad človeštva, kar je na zelo razumljiv način, tudi tistim, ki še niso končali osnovne šole, opisano v knjigi Potovanje naših genov, avtorja Johannesa Krauseja.

A kaj, ko pa imata oba strokovnjaka smolo in sta zaposlena v državnih inštitutih, katerih glavni namen je zavajanje javnosti in če bi bila res strokovna, bi bila zaposlena na Facebooku ali TikToku, še bolje Twitterju, ki je ravno v teh dneh odpustil modrega tička.

No, in ravno te mafijske združbe na nacionalni ravni, so se lotile Planinske zveze Slovenije in podrle lep del »gmajne« v dolini Krme in to ravno v času, ko se je s Triglava vračala skupina slepih in slabovidnih skupaj z gorskimi in planinskimi vodniki. Za višnjo na vrhu Triglava pa je poskrbel poveljnik civilne zaščite RS g. Srečko Šestan z izjavo, da je bilo dejanje neodgovorno. Ob izjavi sem zastrigel z ušesi, saj bi pričakoval, da se nekdo, ki zaseda takšen državni položaj, vseeno le predhodno posvetuje s stroko, kot se je npr. g. Šarec, ki je v eter potem pojasnil, da je bila za nedelovanje vodnega topa kriva le »precvikana« žička v »štarterju«. Za vodenje v gorah pa to stroko predstavljata Planinska zveza Slovenije in Združenje gorskih vodnikov Slovenije.

… in bil je izpuščen duh iz steklenice. Številne kritike na družbenih omrežjih, kjer bi nekateri najraje videli, da slepi in slabovidni sploh ne bi obstajali oz. da v gore sploh ne smejo hoditi.

Čez cel dan mi je zvonil telefon iz raznih medijskih hiš, za katere sploh nisem vedel, da obstajajo, saj se nikoli ne odzovejo vabilom na novinarske konference, na katerih govorimo o planinski preventivi. Do tega dne sem bil tudi prepričan, da imajo otroci v osnovni šoli zemljepis. A nisem več, saj nekateri od »zasliševalcev«, ki so me hoteli prepričati, da gre za napako, niti niso vedeli, da Kovinarska koča leži v dolini in je izhodišče za vzpon na Triglav in da se do nje da pripeljati z avtomobilom po dokaj solidni cesti.

Moja izjava, da skupina ni storila napake, da so v dolino sestopili pravočasno, ker so se držali priporočil, da je v gore poleti treba zgodaj, saj so ponavadi popoldan nevihte in da je Kovinarska koča v dolini, da so se odpeljali že z avtobusi in jim je vetrolom to preprečil, da so več kot je priporočilo bili pokriti z izkušenim strokovnim kadrom, preprosto ni bila dovolj. Želeli so masaker, kruha in iger. Dobival sem e-pošto, da sem dvoličen, ker sem komentiral pozimi hojo v gore nagcev in tistega fanta, ki je zdrsnil s pobočja proti Triglavu. Svoje pa sem zaščitil. Pa celo, slabo ali nič ne vidijo. Prepričevanje že prepričanih. Zahvalim se lahko samo sreči v obliki premierjeve partnerice Tine Gaber in zamujene škatle s peticijo proti odstrelu nutrij.

Pri nas na Koroškem bi rekli: »Tumast paver ima zmeri tolsto r’pico.« Skrbi me le, kakšna družba postajamo. Šteje mnenje družbenih omrežij, znanost in stroka pa izgubljata pomen. Bojim se dne, ko bodo posamezniki znova končali na grmadi, ker bodo trdili, da je zemlja okrogla.

V četrtek smo na pobudo Planinske zveze Slovenije in k sodelovanju smo povabili tudi Gorsko reševalno zvezo Slovenije, organizirali spletno predavanje za zaposlene v turizmu. Bil sem pozitivno presenečen nad odzivom, saj se jih je na seminar prijavilo nekaj čez sto. Skromen, a dober in pozitiven začetek sodelovanja s Slovensko turistično organizacijo in turističnimi informacijskimi centri v smeri zmanjšanja števila nesreč v gorah, predvsem tujcev.

Pred odhodom v gore je treba preveriti tudi stanje planinske poti, po kateri bomo hodili. Sploh sedaj, ko jih je kar precej poškodovanih. Tega pa nam ne bodo povedali Googlovi zemljevidi, ampak maPZS, ki je aplikacija v razvoju Planinske zveze Slovenije s celotnim registrom planinskih in ostalih tematskih poti na kakovostni kartografski podlagi.

Poda nam tudi informacija, katera pot in zakaj je zaprta.

Poleg načrtovanja izleta pa nam omogoča, da s terena enostavno s fotografiranjem sporočimo poškodbe na poti.

Še nekaj je pomembno v teh dneh. Ne samo, da se v gore podamo dovolj zgodaj, ampak da si predhodno rezerviramo spanje v koči, če načrtujemo večdnevni izlet. Planinske koče so dokaj obremenjene in ni nujno, da bo za nas ostalo kaj prostora. To lahko storimo na dva načina, in sicer s klicem v planinsko kočo. Podatki o kočah so na spletni strani Planinske zveze Slovenije v slovenskem in angleškem jeziku. Ali pa uporabimo rezervacijski sistem, ki ga imajo posamezne koče in je to zapisano pravtako na spletni strani Planinske zveze Slovenije.

Pa ne pozabite na članstvo v PZS, sploh če se odpravljate v tujino. O tem sem pisal prejšnjič.

Včasih bi najraje uporabil stavek Andreja Štera: »Pejt u k***c«, a imam upanje v človeka in dobro in pomagam, tudi če me je prej napizdil, da se samo svaljkam po Planinski zvezi Slovenije

O tem, zakaj postati član Planinske zveze Slovenije in kako se zavarovati pred odhodom v tuje gore. Kakšne vrste zavarovanj imamo in na kaj vse moramo biti pozorni pred odhodom na odpravo. Nesreča nikoli ne počiva in kako smo preživeli šotorolom na taboru na Jezerskem.

Bežno pogledam na uro. Dve zjutraj. Jezersko. Šotor sredi travnika. Pogledam Jožana. Mirno spi. Chilly sproščeno na podlogi z vsemi štirimi v zrak. Nebo se vsake toliko časa razsvetli. Pogledam radarsko sliko na aplikaciji Bergfex. Bliža se sranje. Potihoma nase navlečem še Gore-Tex jakno. Če doma najraje spim v Adamovi preobleki, sem se v hribih navadil, da sem vedno oblečen tudi v drugi sloj oblačil. Zaradi varnosti. No, in morda zaradi strahu pred ogromnim naslovom v rumenem tisku: Gorski reševalec pred nevihto bežal gol.

Iz popolne tišine naenkrat začnejo nebo parati bliski brez prestanka. Čutim, da smo sredi nevihtne celice. Dežne kapljice močan veter dobesedno nabija v šotorsko platno. Joža se zbudi. Pomirim ga. Fant se je že pred spanjem oblekel v nepremočljiva oblačila. Drživa šotor, ki se upira vetru. S sprednje strani je izruvalo kline, ki jih hitim nameščati nazaj v razmočeno podlago. Šotor močni sunki položijo in ga postavijo nazaj. Sreča, da nima palic, ki bi jih zlomilo in bi raztrgale platno. Tako pa se trije stebri, napolnjeni z zrakom, upirajo močni roki narave. Slišim, ko Jožana na vsake toliko sunek vetra vrže po šotoru, ki ga pomaga držati. Fant je pogumen, sam pa sem nanj ponosen, ker se je naučil ostati miren, ko je hudo.

Zraven mene poči. Katjin šotor je zlomilo kot hiško iz kart. Vlasta z zunanje strani odpira zadrgo, saj je Jaka ujet v platno. Rešujemo, kar se da rešiti. Otroke imamo pod kontrolo.

Marko in Simon držita vojaški členar, ki ga veter skuša odpihniti. Uroša ne moti močan naliv in mirno rešuje opremo iz Katjinega šotora. Uroš je gasilec. Človek, ki je videl že marsikaj. Vesel sem, da je z nami na taboru. Sploh sem vesel, da smo ekipa, ki je zrasla skupaj skozi različna obdobja Planinskega društva Kamnik. Spoznali smo se na alpinističnem odseku, eni smo bili inštruktorji, drugi tečajniki in pripravniki.

A ne glede na staž in izkušnje smo le te med sabo delili in bili predvsem spoštljivi. In zanimivo je, da je planinski tabor Vesele Gorice »number one« pri mojih otrocih, ki ga vsako leto komaj čakajo. Starejša hčerka Medeja je z njim postala planinska vodnica in lepo je opazovati, kako izkušnje z njo delijo Katja, Vlasta, Barbara, Urška … in jih Medeja prenaša nazaj na mlajše generacije. Vse to je čar planinstva in planinske organizacije.

Z Jožem gostiva brezdomca v šotoru, Jaka in Laro. Slišim njihov pogovor. Drug drugemu razlagajo dogodek. Navdušeni so, kaj so doživeli. Vidim, da je Joža podedoval smisel razlag od Čebulov. Takšen je bil dekliški priimek moje mame. Enostavne besede zna okrasiti včasih že kar s preveč baročnimi dodatki. In tako ga ni samo premetavalo po šotoru, ampak ga je že odnašalo v zrak. Nasmehnem se. Tako znano.

Čez dan sem na taboru kuhar. Od nekdaj sem rad kuhal in v veselje mi je pripravljati hrano za dva ducata vedno lačnih otrok. Vmes pa rešujem službene dogodke. Glavna planinska sezona, ne samo, da se poveča število nesreč v gorah, ampak se poveča tudi število vprašanj in različnih težav posameznikov. Pokličejo nas tudi nečlani, ki so se poškodovali v tujini in niso imeli zavarovanja. Takšnih primerov je kar nekaj vsako leto. Žal ljudem še vedno ni težko plačati zavarovanja za jeklenega konjička, ki v večini vzame nekaj evrskih stotakov. Varčujemo pa na drobižu za osebno zavarovanje. Reševanja v tujini pa so draga. Govorimo o tisočih.

Po telefonu govorim z Andrejem Šterom na Ministrstvu za zunanje zadeve. Ponavadi se slišiva za izmenjavo kakšnega mnenja, ali pa v primeru nesreče v tujih gorah. Je človek, ki je vedno pripravljen priskočiti na pomoč s svojimi bogatimi diplomatskimi izkušnjami. Tokrat ga informiram o nesreči našega inštruktorja v Južni Ameriki. Žal se ni končala srečno in težko mi je, ker sem ga osebno poznal. Imel je smolo. Poteka usklajevanje med zavarovalnico, ambasado, reševalci na terenu, družino in najbližjimi. V petnajstih letih, kar sem zaposlen na Planinski zvezi Slovenije, je bilo takšnih primerov veliko in v tem času sem si pridobil kar nekaj izkušenj in znanstev, ki nam pomagajo pri reševanju članov v tujini. Imel sem tudi srečo, da sem lahko sodeloval z ljudmi, ki so imeli občutek za sodelovanje in hkrati bili neizprosni pri odnosih, ločili prijateljstvo od posla in imeli ogromno izkušenj z delom v tujini, predvsem pa niso povesili nosu, ko se v burnih razpravah nismo strinjali. In lahko rečem le hvala Tonetu Škarji, Bojanu Pollaku, Bojanu Rotovniku, Mateju Planku, Francu Oderlapu in Juriju Gorjancu.

… in tako bom nadaljeval, da lahko rečem glede na svoje izkušnje in reference, pa naj se to sliši kot hvala ali ne, ko odhajate v tuja gorstva, poskrbite za zavarovanje. Postanite člani Planinske zveze Slovenije. Zakaj? Ne zato, ker bom s tem sam imel večjo plačo in ker se bomo za nekatere strokovni sodelavci vedno svaljkali na PZS, ampak zato, ker boste v primeru nesreče, predvsem olajšali življenje vašim najdražjim. Seveda ste lahko člani tuje planinske organizacije ali pa plačate zavarovanje za reševanje pri eni od zavarovalnic. Zavedajte pa se, da ni lepše, v primeru reševanja, ko vam ponudi roko pomoči domač človek, ki govori isti jezik in razume vašo stisko.

Kaj svetujem! In svetujem na osnovi svojega primera, ker imam tudi sam enako urejeno.

Sam sem član Planinske zveze Slovenije s članarino A in imam s tem pokrito zavarovanje za stroške reševanja po celem svetu. Dodatno pa imam sklenjeno še zavarovanje tujina pri zavarovalnici Generali, ki je partner Planinske zveze Slovenije za celo družino z dodatkom za športne aktivnosti, ker smo veliko na gorskih kolesih, feratah, gorskih tekih itd. Poskrbljeno imam tudi, da imam pri sebi vedno veljavno evropsko kartico zdravstvenega zavarovanje. Vse to me na letni ravni stane cca. 160 €, s tem, da je v to ceno všteto zavarovanje za tujino za pet oseb.

Ker se ukvarjam z vodništvom in trenerstvom tudi kot s.p. in ne samo prostovoljno v okviru planinskega društva, imam dodatno še sklenjeno zavarovanje za odgovornost pri zavarovalnici Generali, ki je kot dodatna ponudba za člane Planinske zveze Slovenije in v sklopu licence pri Kolesarski zvezi Slovenije.

V okviru Planinske zveze Slovenije imamo vse strokovne kadre, ki so člani PZS, imajo veljavno licenco in so registrirani za tekoče leto zavarovane za odgovornost. V ta del sodijo tudi vsi alpinisti, ki zadostijo pogojema, da so člani PZS in imajo potrjeno registracijo za tekoče leto.

Ne smemo pa pozabiti alpinističnih odprav. Vsi, ki se odpravljate na alpinistične odprave na gore višje od 6000 m, se morate dodatno zavarovati. Zavarovanje se sklepa individualno preko posrednika zavarovanja Planinske zveze Slovenije. Pred odhodom na odpravo pa svetujem, da izpolnite obrazec o potovanju v tujino in ga pošljete na Ministrstvo za zunanje zadeve.

Vse podrobnosti o članstvu v Planinsko zvezo Slovenije in zavarovanjih si lahko preberete na spletnem portalu za članarino PZS. Seveda pa smo vam za vprašanja vedno na voljo strokovni sodelavci Planinske zveze Slovenije na e-naslovu info@pzs.si. Lahko pa me pocukate za rokav tudi preko FB chata in vam bom z veseljem pomagal.

Upajmo, da zavarovanja nikoli ne bomo uporabili. Nesreča nikoli ne počiva in takrat, ko ga potrebujemo, je zlata vredno. Vem, da je vsakič težko plačati premijo, takrat vdihnite in se spomnite na vaše najdražje. Pa srečno v poletje in varno na planinskih poteh.

Nobena pametna tehnologija nam ne more pomagati, če pameti v glavi nimamo sami. In za varnejše obiskovanje gora jo je treba kar precej.

V letošnjih poudarkih pred glavno planinsko sezono svetujemo uporabo čelade. Sam bi svetoval, da je kar obvezna. Govorimo o pravilnem načrtovanju planinskega izleta, chatGPT-ju, prvi pomoči in spomnimo na uporabo brezplačne aplikacije maPZS.

Nisem odnehal. Skoraj po letu dni pisanja za metropolitan.si je prišlo do odločitve, da planinske nasvete Matjaževega sveta gora selim na svoje spletišče serkozavri.si. Bil sem presenečen, saj je v tem času nastalo kar 46 člankov. V pisanju sem užival z vsako besedo, ki sem jo prelil na zaslon.

Trenutno sem v učilnici Planinskega doma na Kalu, kjer smo zaključili s sejo upravnega odbora Planinske zveze Slovenije. Ja, »boring«, si marsikdo misli. Medtem, ko je zunaj zemljo močil dež, smo mi premetavali misli in besede o priporočenih cenah v planinskih kočah, prenovi spletne strani PZS, sprejemali odločitve, občasno zašli iz prave smeri in se kar hitro vrnili po isti poti do prve markacije.

In ker se v spodnjih prostorih, kjer je jedilnica, dogaja zločin nad frajtonarico, sem kar hitro pobegnil v svoj svet.

Bobi lista po dokumentih. Damjan na prenosniku popravlja besedilo naše piarovke Barbare. Za trenutek se zazrem v lesen gorski reševalni čoln Aki, ki visi na steni. Kaj vse je preživel? Komu vse je rešil življenje? Koliko gorskih reševalcev je ravnalo z njim?

Pod njim preberem besedilo na orumenelem listu:

V Planinski koči na Kalu je bil julija 1952 občni zbor Gorske reševalne službe Slovenije (GRS). Na njem so potrdili predlog za ustanovitev treh novih gorskih reševalnih postaj (Prevalje, Tolmin in Hrastnik). Prvi člani GRS iz Alpinističnega odseka Hrastnik so bili: lvan Čanžek, Rudi Predovnik, Vili Ravnikar, dr. Jože Toplak. Za načelnika so izvolili Čanžek Ivana, svoje prostore pa so imeli v Planinski postojanki na Kalu. Gorska reševalna postaja Hrastnik je maja 1953 dobila prvi gorski reševalni čoln (aki). Po pripovedovanju članov GRS Hrastnik Predovnik Rudija in Hrastnik Matica so aki uporabili, ko so na Katarino nad Trbovljami prepeljali ponesrečenca, ki se je poškodoval z eksplozivnim telesom. Alpinist Vili Pistotnik, član PD Hrastnik, je 2. 1. 1967 sodeloval pri reševanju obolele Bregarjeve gospe, ki je bila pomočnica v Planinski koči na Kalu. Z akijem so jo prepeljali do ceste, do koder je lahko pripeljalo reševalno vozilo.

ChatGPT-ju dam ukaz, da mi napiše preventivno besedilo v bolj medijsko zanimivi obliki. Rezultat je bolan. Napisano besedilo mi preoblikuje v trenutku. Le pet minut mu je treba, da naredi podpise na dve uri dolg podkast in to v 90. odstotkih ujemanja, z minimalno potrebo po popravi. Orodje prihodnosti ali orodje »judgment day«? Vse je odvisno od uporabnika.

Poglejmo si nekaj poudarkov letošnje planinske sezone z novinarske konference Planinske zveze Slovenije pred glavno planinsko sezono.

V gorah je zapadlo precej snega, ki se bo marsikje obdržal še dolgo v poletje. Tako lahko pridemo do dela planinske poti, ki bo nekaj metrov pokrita s trdim, pomrznjenim snegom. Takšen predel lahko prečimo le, če je ta na ravnini in ni možnosti zdrsa. V primeru naklonine pa le s pomočjo cepina in derez. Sicer obrnimo.

Svetujemo tudi uporabo planinske oz. alpinistične čelade. Ob zdrsu je prva stvar, ki udari ob tla, glava, in če ni primerno zaščitena, lahko pride do hudih poškodb. Čelada je priporočljiva predvsem tam, kjer poti potekajo pod stenami, saj je sploh v začetku planinske sezone veliko zapadlega kamenja. Svetujemo jo tudi na planinskih poteh, kjer je veliko obiskovalcev.

Čelada naj bo vedno pravilno zapeta – ne preveč in ne premalo. V prvem primeru tišči in ovira prekrvavitev, v drugem pa se močno zmanjša učinkovitost pri padcu ali stranskem udarcu. (foto Matjaž Šerkezi)

Čelada mora imeti oznako UIAA in CE, kar pomeni, da je primerna za uporabo v gorah in ne sme biti starejša od petih let. Pomembna je tudi pravilna namestitev čelade na glavo.

Čelade med hojo ne jemljemo z glave. Lahko se nam izmuzne iz rok ali pa ravno takrat od nekod pade kamen.Čelade ne smemo nikoli barvati ali nanjo lepiti nalepk, ker to vpliva na kemično zgradbo zunanje lupine, se pravi na njene fizikalne lastnosti. No, kakšna nalepka za spomin ne bo škodila, vendar naj ne bo lupina cela prelepljena. (foto Matjaž Šerkezi)

Ključno je tudi pravilno pridobivanje informacij o določenem planinskem izletu ali turi. Informacije o poti morajo biti preverjene in objektivne. Dobimo jih lahko na preverjenih spletnih portalih, kot je spletna stran Planinske zveze Slovenije ali v tiskanih planinskih vodnikih. Seveda so dobrodošle dodatne informacije z družbenih omrežij ali izkušnje posameznikov, se je pa treba zavedati, da gre v večini za subjektivne ocene v smislu – Kar je meni lahko, ni nujno tudi tebi oz. te bo spravilo v nevaren položaj. V kolikor priprave v gore, hoje niste vešči in v primeru, da si želite zahtevnejše ture, si najemite gorskega vodnika ali planinskega vodnika. Z njim bo izlet varnejši. Vsekakor pa preverite njegove kompetence in usposobljenost.

Za načrtovanje planinskega izleta smo pripravili aplikacijo maPZS, ki je brezplačna. Uporabljajte jo namesto Google Maps aplikacije, ki je sicer odlična za uporabo na cesti. maPZS vsebuje celoten kataster planinskih poti v dolžini 10.000 km z vsemi dodatnimi podatki, ki so potrebni pri načrtovanju.

Kakorkoli. Nobena pametna tehnologija nam ne more pomagati, če pameti v glavi nimamo sami. In za varnejše obiskovanje gora jo je treba kar precej.

Gore ostajajo enake, toda … Vedno bolj zaklenjeni v virtualni svet se oddaljujemo od narave in postajamo pomehkuženi

Veste, kdo vse so bili Slovenci, ki so se povzpeli na Everest? Kaj je Planinski vestnik in kaj maPZS? Na pragu glavne planinske sezone najprej ponovimo 10 pravil za varnejši obisk gora.

Dosegla nas je novica, da se je koroški alpinist Andrej Gradišnik povzpel na streho sveta, Everest in se pridružil 18 Slovencem, ki so stali na tej gori. Marija Štremfelj kot prva in edina Slovenka leta 1990.

Marija je žena Andreja Štremflja. Andrej je alpinist, ki se je 13. maja 1979 skupaj z Nejcem Zaplotnikom vpisal v alpinistično zgodovino, saj sta kot člana 25-članske jugoslovanske odprave pod vodstvom Toneta Škarje kot prva Slovenca stopila na najvišjo goro sveta. Dva dni pozneje so vrh dosegli še Stane Belak – Šrauf, Hrvat Stipe Božić in vodja šerp, Nepalec Ang Phu. Moštvo je poleg 25 alpinistov štelo še prav toliko višinskih nosačev ter za vzpon potrebovalo neverjetnih dvajset ton opreme. Največji svetovni himalajski poznavalci še danes priznavajo, da je slovenska (takrat še jugoslovanska) smer na Everest (8848 m) najtežja od enajstih, do danes preplezanih na goro gora, in kljub več poskusom ni doživela nobene ponovitve.

Matjaž Šerkezi

In ravno maja se je pred tremi leti za vedno poslovil Tone Škarja. Alpinisti, gorski reševalec, odličen publicist in skupaj z Alešem Kunaverjem glavni tvorec izjemno uspešne slovenske himalajske zgodbe.

Slovenci na vrhu Everesta:

  • Jernej Zaplotnik, 13. maj 1979
  • Andrej Štremfelj, 13. maj 1979 in 7. oktober 1990
  • Stane Belak – Šrauf, 15. maj 1979
  • Viki Grošelj, 10. maj 1989
  • Marija Štremfelj, 7. oktober 1990
  • Janez Jeglič, 7. oktober 1990
  • Franc Pepevnik Aco, 22. maj 1997[27]
  • Pavle Kozjek, 23. maj 1997
  • Davo Karničar, 7. oktober 2000
  • Franc Oderlap, 7. oktober 2000
  • Tadej Golob, 9. oktober 2000
  • Matej Flis, 9. oktober 2000
  • Grega Lačen, 9. oktober 2000
  • Viki Mlinar, 21. maj 2005
  • Marko Lihteneker, 21. maj 2005
  • Roman Benet (IT), 17. maj 2007
  • Tomaž Jakofčič, 19. maj 2009
  • Tomaž Rotar, 16. maj 2017
  • Andrej Gradišnik, 18. maj 2023

Matjaž Šerkezi

Meseca maja poženejo žafrani na Veliki planini, ki sporočajo, da se narava prebuja in da se počasi bliža glavna planinska sezona. Ta nas spodbudi, da v Planinski zvezi Slovenije začnemo pripravljati preventivne vsebine za varnejši obisk gora. Brskam po svojih dokumentih in opažam, da se besedila iz leta v leto bistveno ne spreminjajo. Le sledijo aktualnemu času, v katerem živimo. Sicer pa, zakaj bi se. Gore ostajajo enake in zahtevajo enako pripravljenega planinca. Spreminjamo se mi kot posamezniki in družba. Vedno bolj zaklenjeni v virtualni svet se oddaljujemo od narave in postajamo pomehkuženi. 

Profimedia

Izšla je tudi majska številka Planinskega vestnika. Tema je spletna aplikacija maPZS, brezplačna, uporabna na računalnikih in kot aplikacija za mobije. Hkrati je maPZS dobrodošel in lahko zelo koristen pripomoček za vse planince, ki bi preprosto radi pobegnili iz urbanega sveta. V rubriki Z nami na pot vas vabimo na Notranjsko hribovje – kjer imajo Alpe še zadnji svoj odmev na poti proti morju in na Veliki Snežnik, Kršičevec, Sveto Trojico in Šilentabor.

Matjaž Šerkezi

Preden pa pošta dostavi izvod revije v naše nabiralnike in na police kioskov, si poglejmo in osvežimo osnove varnejšega obiskovanja gora, ki so jih pripravili planinski strokovnjaki v okviru Združenja planinskih organizacij alpskega loka (Club Arc Alpin – CAA), pri katerem aktivno sodeluje Planinska zveza Slovenije.

1. Nabiranje kondicije

Pohodništvo in planinarjenje sta vzdržljivostna športa, ki obremenita srce in pospešita prekrvavitev, zato morate biti pohodniki in planinci zdravi in morate znati realno oceniti svoje sposobnosti. Nikar ne hitite, za hojo izberite tak tempo, da nihče v skupini ne omaga.

2. Skrbno načrtovanje

Zemljevidi, vodniki, internet in poznavalci vas lahko poučijo o dolžini, višinski razliki, težavnosti ture in o trenutnih razmerah. Ture vedno izberite glede na sposobnosti skupine. Posebej bodite pozorni na vremensko napoved, saj veter, dež in mraz povečajo nevarnost nezgod.

Matjaž Šerkezi

3. Popolna oprema

Svojo opremo ustrezno prilagodite načrtovanemu pohodu, vaš nahrbtnik pa naj ne bo pretežek. Vedno imejte v nahrbtniku zaščito pred dežjem, mrazom in soncem, prav tako imejte s seboj tudi komplet za prvo pomoč in mobilni telefon (številka za klic v sili v Evropi: 112). Pri orientaciji si pomagajte z zemljevidi in GPS-om.

4. Primerna obutev

Dobri pohodniški oziroma planinski čevlji ščitijo stopalo in ublažijo obremenitev nanj ter izboljšajo oprijem pri stopanju. Pri izbiri obutve se prepričajte, da se čevlji odlično prilegajo, imajo podplate z dobrim oprijemom, so vodoodporni in lahki.

Profimedia

5. Zanesljiv korak je ključnega pomena

Padci zaradi zdrsa ali spotikanja so najpogostejši vzroki nezgod. Upoštevajte, da prehiter tempo hoje ali utrujenost zelo vplivata na gotovost vašega koraka in na vašo zbranost. Prav tako pazite na padajoče kamenje, s previdno hojo pa se boste izognili proženju kamenja.

6. Ostanite na označenih poteh

Na neoznačenih poteh obstaja večja nevarnost, da zaidete s poti, poveča se tudi nevarnost padcev in podora kamenja. Izogibajte se bližnjic. Če ugotovite, da ste zašli, se vrnite nazaj na zadnje mesto, kjer se še znajdete. Strma pobočja s starim snegom se pogosto podcenjujejo, a so zelo nevarna in nam na njih zlahka zdrsne.

7. Redni odmori

Redni počitki pohodnikom in planincem omogočajo, da si opomorejo ter uživajo v pokrajini in druženju. Redno jejte in pijte, da ohranite svojo moč in zbranost. Izotonični napitki so idealni za pogasitev žeje, žitne ploščice, suho sadje in piškoti pa potešijo lakoto med hojo.

Matjaž Šerkezi

8. Odgovornost za otroke

Za otroke je zelo pomembno, da krajino odkrivajo na zabaven in raznolik način. Na odsekih poti, kjer obstaja nevarnost padca, naj za vsakega otroka skrbi ena izkušena odrasla oseba. Zelo zahtevni pohodi, kjer je potrebna dolgotrajna koncentracija, niso primerni za otroke.

9. Manjše skupine

Manjše skupine so bolj prilagodljive in ​​članom omogočijo, da si med seboj pomagajo. Vsi v vaši skupini naj bodo seznanjeni s ciljem pohoda ter poti v obe smeri. Skupina naj se drži skupaj. Samohodci, pozor: tudi manjša nezgoda lahko zahteva resno reševanje.

Matjaž Šerkezi

10.  Spoštovanje narave in okolja

Varujte naravno okolje. Za sabo ne puščajte smeti, ostanite na poti, ne motite ​​divjih ali domačih živali, ne dotikajte se rastlin in spoštujte zavarovana območja. Uporabljajte javni prevoz ali skrbite za čim bolj optimalno izkoriščenost osebnih vozil.

Kljub vsemu pa naj še vedno velja, da o naši turi nekoga obvestite; partnerja, prijatelja ali znanca. Obvestilo naj vsebuje podatke o načrtovani poti, morebitne rezervne cilje in okviren čas vrnitve. Na vidnem mestu v avtu pustite listek s podatki o načrtovani turi in se vpisujte v vpisne knjige na kočah in vrhovih, ki bodo v veliko pomoč gorskim reševalcem v primeru poizvedovanja.

Zakaj je v planinstvu sodelovanje ključ do varnejšega obiskovanja gora

Razmišljam o prihodnosti Quo vadis planinstvo in o sodelovanju treh pomembnih slovenskih planinskih organizacij. Veste, kaj je UIAA in ali poznate Planinski terminološki slovar? Vrnil sem se iz Leedsa. Anglija. Nekje 60 milj SV od Manchestra. “Fish&Chips”, ocvrte perutničke, sirova torta, yorkshirski čaj z mlekom … Zanimivo, da kolesarji vozijo po kolesarski stezi z luknjami in kockami, visokimi robniki. Tudi tisti v INEOS dresih, ki gredo v “Kamniško Bistrico”. In prav vsi se ustavijo pri rdeči luči. Imel sem srečo, da opevani železniški transport tudi zamuja ali pa ga sploh ni, ker potekajo dela na progi in namesto ure in pol sem se s kombinacijami avtobusov tri ure vozil do cilja.Prijatelj Steve mi je razlagal, kako je sedem ur čakal na nujen zdravstveni pregled in tudi tukaj se ljudje v “pabu” pogovarjajo prek mobilnega telefona. In zdaj sem pomirjen in vesel, da sedim pod kamniškimi planinami in opazujem zeleno naravo, medtem ko na štedilniku vre goveja juha, in se “tensta” krompir. Pa boste rekli, da vidim samo slabe strani opevane tujine. Ne. Hočem le povedati, da doma vidimo vsi, kako je vse narobe. V resnici pa živimo v čudoviti deželi. Le opazovati jo moramo in ne soditi s kavča. Biti moramo aktivni sogovorniki. 

Matjaž Šerkezi

Slovenci smo planinski narod in v tujini veljamo kot vzor. Z dobro urejenimi planinskimi potmi, prijaznimi oskrbniki v kočah, odličnim sistemom usposabljanja strokovnih kadrov in predvsem s pozitivno usmerjenim in kritičnim odnosom do preventive in varnosti v gorah. Sam že dvanajst let sodelujem z Mednarodno gorniško organizacijo UIAA, kjer predvsem svetujem drugim planinskim organizacijam glede preventive in varnosti v gorah. V tem času sva s Stevom Longom, ki je eden vodilnih akterjev v UIAA na področju vzgoje in izobraževanja, ustanovila najprej delovno skupino za tehnične standarde, ki je konec lanskega leta postala samostojna komisija.Vedno se skušam izogniti nekim funkcijam, sploh če vem, da so “k´r neki.” Tokrat pa sem na prošnjo Steva sprejel mesto podpredsednika Tehnične komisije t. i. Training Com. v UIAA. Razlog. S svojimi izkušnjami bom lahko pomagal drugim planinskim organizacijam, hkrati pa vem, da bom doma lahko aktivno pomagal le, če bom pogledal prek domačega plota in ne bil le najboljši petelin na vasi. In ja, delam napake, ki se jih zavedam in ki jih najbolj ostro komentirajo kavčarji. A le z napakami lahko delamo bolje in prav. Napaka ni slaba, če jo pozneje vidiš, priznaš in popraviš. 

Matjaž Šerkezi

Preberem petkovo misel na Facebooku Planinske zveze Slovenije iz kolumne gorskega reševalca Klemna Belharja: “Jamranje je izraz kritičnosti. Človek, ki želi nekaj spremeniti, mora biti najprej nezadovoljen in jamranje je izraz tega nezadovoljstva. Vse planinsko jamranje vendarle optimistično jemljem kot izraz zavedanja. Da imamo problem. Smo v obdobju, ko se moramo odločiti, čemu bomo posvetili pozornost in energijo … Gorski vodniki skušajo uveljaviti svoj poklic in svojo organizacijo. Planinska zveza ni takšna, kot je bila pred desetimi leti. Gorska reševalna zveza je na pragu precejšnjih sprememb. Vse to za vas, drago planinsko občestvo.” Kot največjo napako v zgodovini planinstva vidim dan, ko so se ločile tri pomembne gorniške organizacije. Planinska zveza Slovenije, Gorska reševalna zveza Slovenije in Združenje gorskih vodnikov Slovenije. Zakaj? Majhni smo. In v majhnih deželah lahko učinkovito delujemo le, če smo združeni. Ne govorim enako misleči, ker to še nikoli ni prineslo napredka. Odgovor mislim enako kot ti, na vprašanje, kaj pa ti misliš, mi preprosto gre na živce. Ker ne moreš misliti enako. In poznate tisti pregovor: “Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima.” In če se prepiramo mi, ima nekdo tretji “dobiček”.

Matjaž Šerkezi

Sploh ob dejstvu, da zaradi majhnosti nas ni na pretek in v teh organizacijah marsikdo deluje v eni osebi kot planinec, gorski reševalec in gorski vodnik. Sem pa vesel, da je končno prišel čas in so vodstvene položaje teh organizacij zasedli ljudje, ki so sposobni dialoga in se zavedajo, da je edino sodelovanje ključ do varnejšega obiskovanja gora in da nam bo uspelo le skupaj. To daje tisto upanje po nevihtni noči v gorskem bivaku.  Naša “piarovka” Barbara mi je poslala e-pošto z idejo. “Rada bi promovirala Planinski terminološki slovar. Lahko pomagaš sestaviti nekaj iz besed cug, jebica, prasica, baba in jajca?” pravi. Nasmejal sem se inovativnosti. Predvsem drugačnosti od včasih konservativnih planinskih vsebin. Spomnil sem se hudomušnih citatov našega velikega alpinista Jožeta Čopa. Rodila sta se mu sin in hčerka in zlasti na račun slednje je vedel povedati kaj zabavnega: “Čudno, sadil sem korenje, zrasla je češplja. Saj je rodila fanta, preklicana ženska, potem ga je pa na peč dala, da je počil!”

Matjaž Šerkezi

 Ali pa njegovega opisa čudovitega razgleda, ki se na triglavsko pogorje ponuja z Babe v Karavankah: “Sem na Bab ležov pa skoz Lukno v Zadenco gledov.” In tako je nastalo: “V četrtek smo se na ferajnu pogovarjal, kako je Matjaž cvikal, ko je lezel na babo. Zadnji cug ni imel jajc, da bi se obesil na staro jebico. Potem je pa še prasico pustil na vrhu.” Veste, kaj sem imel v mislih? Pokukajte v Planinski terminološki slovar. 

Matjaž Šerkezi