Nekaj malega iz šole planinskih dušebrižnikov o derezah, derezicah, varnejši hoji v zasnežene gore, pametovanju …
Zima je čas, ko moramo nase navleči debelejša oblačila, saj se znižajo temperature, vse pogosteje pa z njo zapiha močan veter, ki telo še dodatno ohlaja. Prav tako je s športnega vidika najprimernejša za počitek in ustvarjanje baze, ki bo še kako koristna, ko bodo skozi snežno odejo pokukali prvi cvetovi.
Z nizkimi temperaturami pa se v nas prebudi želja po zimskih dejavnostih, ki so povezane s snegom. Žal ali pa za marsikoga na srečo je ta v dolinah vse redkejši, v gorah pa nam še vedno dela veselje, in da je to veselje čim bolj varno, potrebujemo kar nekaj opreme in znanja uporabe le te.
Že vrabčki čivkajo, da ne smemo v zasnežene gore brez lavinskega trojčka, dodatno svetujemo še uporabo lavinskega nahrbtnika. Da ne zdrsnemo po ledeni podlagi, na noge sodijo dereze, derezice in še kaj bi se našlo.
Ko sem jeseni obiskal sedež Grivela v Courmayeurju, kjer se je leta 1912 s prvim parom deseterk Henriya Grivela začela uspešna zgodba proizvodnje opreme za sneg in led, sem se spomnil tudi na nekaj uspešnih zgodb v Sloveniji. V mislih sem imel Alpino in Proalp s segmentom planinske obutve in Elan s turnimi smučmi.
Vse pogosteje pa se pojavlja ime Veriga, ki je svojo pot začela davnega leta 1922. Z veseljem so nam priskočili na pomoč letošnjega marca, ko smo v Tamarju organizirali plezalni teden v sklopu programa ERAZMUS+ in kjer smo lahko preizkusili njihove izdelke, sam pa sem jih kasneje preizkusil do te mere, da so mi na nogah dobesedno razpadle.
V mislih imam odlične derezice, ki so kakovostne izdelave iz nerjavečega jekla, in silikonsko gumo za pritrjevanje, ki ni cenena, saj ohranja elastičnost in ne napoka tudi po daljši rabi in namerno povzročenih temperaturnih razlikah. Za hojo po planinskih poteh sem uporabljal model Mount Track, za teke pa Run Track. Oboje imajo agresiven oprijem na zasneženih in poledenelih površinah, guma pa se planinskemu čevlju in tekaškemu “supergu” tesno prilega. Kar nekaj krat smo jih gorski reševalci uporabili pri reševanju za spremljavo nosil po poledeneli cesti ali vlaki, saj s tem ni treba razmišljati, kam in kako boš stopil, da ti ne bo zdrsnilo. Vzporedno sem uporabljal še verige nekaterih drugih proizvajalcev iz tujine, naročil sem jih tudi pri AliExpressu in če sem se moral pri derezicah Veriga posebej potruditi, da sem jih uničil, mi je pri vseh ostalih ta trud bil prihranjen.
Skratka, tehničnih minusov pri derezicah Veriga ni oz. so zanemarljivi. Izpostavil bi pa vsekakor dva minusa, in sicer prvega, ki se dotika poimenovanja. Na spletni strani Veriga najdemo termin dereze, ki se uporablja za dereze – tiste, ki jih je davnega leta 1912 skoval Henry Grivel. Veliko bolj primeren termin je derezice, s tem se tudi ognemo včasih neukim prodajalcem in kupcem na drugi strani, ki so prepričani, da so kupili dereze, kupili pa so derezice.
Druga je pa človeški dejavnik nepravilne rabe. Srečujemo ljudi, ki z njimi “rinejo” praktično povsod – na Grintovcu, Triglavu, Brani … Skratka, držijo se pravila rabe 4×4 vozila, ki ga ima danes že skoraj vsak četrti, kmetje pa celoletno dodatno delo avtovleke na gozdnih in lokalnih cestah.
… in ker sem eden tistih “planinskih dušebrižnikov”, ki gre s kolegi gorskimi reševalci večkrat ponoči na skupno turo, ker pač se radi družimo in hodimo skupaj v svojem prostem času, občasno organiziramo kakšen tečaj, na katerem ponovno delimo nasvete o obvezni opremi za hojo v zasnežene gore.
In predvsem zato, da nam ni treba biti doma s tečnimi otroki in ženami, in po možnosti še s psom, za katerega so tako sveto vsi obljubili, da ga bodo kadarkoli peljali “scat in srat”, še enkrat ponavljam in že vem, da bo “jutri” utripal telefon z GRS INTERVENCIJA in iz katerega se bo slišal glas Srečota: “Imamo izgubljenega planinca. Šel je na Kamniško sedlo, sedaj pa se je nekako znašel sredi Hudega Grabna, kjer je vse ledeno in si ne upa naprej. Čelna svetilka mu je padla v prepad, ga pa zelo zebe in sprašuje, kdaj lahko pridemo ponj?!”
… zato:
Če niste vešči hoje v snegu in ledu, opremo sicer imate novo, je pa ne znate uporabljati, nimate izkušenj in znanja: a. ostanite doma ali b. si najemite gorskega vodnika ali se c. včlanite v planinsko društvo in hodite na skupne izlete oz. prosite vodnika PZS, da greste v gore z njim.
Če se že odpravite v gore: a. si izberite svojim fizičnimi in psihičnim sposobnostim primeren cilj, b. zima ni enaka poletju in je povezana s krajšimi dnevi, mrazom, zaprtimi planinskimi kočami, snežnimi plazovi, kložami, vejavico, ledom in snegom … c. opremo, ki jo imate, morate znati uporabljati in vedeti, kateremu namenu služi.
Derezice niso dereze in so odlične pripomoček za hojo po zasneženih in poledenelih gozdnih cestah in poteh, ki niso povezane z veliko strmino, kjer lahko ob stranski obremenitvi pride do snema ali pretrganja derezice.
V gore pozimi hodimo s planinskimi čevlji z narebrenim in torzijsko stabilnim podplatom na katerega pritrdimo dereze.
Ko uporabljamo dereze, v roke sodi cepin, roke pa so zaščitene z rokavicami.
Na glavi svetujemo čelado, saj je ta že ob manjšem padcu tista, ki najprej udari ob trdo podlago.
… in ja, uporabljam derezice Veriga in dereze.
No Čili, končno lahko greva lulat in kakat …
Hvala Verigi in Andreji Čarman za možnost testiranja njihovih derezic, ki jih najdete v vseh bolje založenih trgovinah, v Kamniku pa poleg trgovine Prosti čas tudi pri Petru na Sv. Primožu, kjer je pot vsekakor primerna za njihovo rabo in večkrat brez njih tudi ne gre.
Še nedolgo nazaj smo se lastniki klasičnih telefonov pred planinsko turo najprej usedli za računalnik, preverili vremensko napoved, nato je sledilo brskanje po pohodniških ali plezalnih vodnikih, in če je bilo območje neznano, je sledilo še iskanje po zemljevidu.
Meseci tečejo in prihaja poletje, sezona planinarjenja je odprla svoja vrata, jaz pa imam nabor aplikacij, ki jih planinci, alpinisti in drugi ljubitelji gora uporabljajo pri svojih dejavnostih. Super, boste rekli. Ne, ni super, aplikacij je preveč, da bi se uporabnik lahko z lahkoto odločil, katera je najprimernejša zanj. Seveda je pogosto najpomembnejši prvi vtis. Če ni “kemije” že na začetku, dobimo odpor do uporabe aplikacije – je nepregledna, ima preveč reklam, vsaka druga funkcija je plačljiva ali pa nam enostavno ni všeč. Prave prednosti in slabosti aplikacije pa spoznamo šele po dolgotrajnejši uporabi, ko smo preizkusili večino funkcij, ki jih ponuja.
Najprej se je treba vprašati, zakaj pri dejavnostih v gorah sploh potrebujemo neko aplikacijo. Ta “zakaj” nam aplikacije razdeli v nekaj osnovnih skupin: navigacija, vreme, vodniki, izobraževanje, klic na pomoč itd.
Navigacija
Zelo širok pojem, pod katerega uvrstimo vse aplikacije, ki nam omogočajo uporabo GPS, nalaganje in branje zemljevidov, snemanje sledi, shranjevanje točk, načrtovanje poti, prebiranje, vnašanje koordinat in še kaj. Pri zemljevidih je zelo pomembno, da aplikacije omogočajo prenose zemljevidov za delo brez spletne povezave in uporabo lastnih kartografskih podlag. Pomemben dejavnik pa je tudi soliden pametni telefon, ki je sposoben v kratkem času obdelati vse podatke s čim manj zatikanja v samem delovanju aplikacije, pregrevanja procesorja in porabe baterije. Vsekakor je dobrodošlo tudi, da poleg GPS-sistema podpira še satelitska navigacijska sistema GLONASS in Galileo.
V našem okolju je zelo razširjena aplikacija OruxMaps, ki je na voljo tudi v slovenskem jeziku, a žal le za operacijske sisteme Android. Aplikacija je na voljo na uradni spletni strani http://www.oruxmaps.com in je brezplačna. Preko brskalnika pametnega telefona si jo prenesete na telefon in sledite navodilom za namestitev. Kako namestiti brezplačno verzijo ter prenesti zemljevide za delo brez povezave, si lahko preberete v članku na strani http://blog.geobunkelj.si. Pred prvo uporabo svetujemo, da v nastavitvah izklopite t.i. “Zoom autoload” katerega funkcija je, da s spreminjanjem merila karte samodejno preklopi med različnimi kartografskimi podlagami, kar v našem gorskem svetu ni uporabno. Aplikacija ima vse funkcije klasičnih GPS-naprav, podpira Garminove topografske podlage (AdriaTopo Pro …) in tudi uporabniške karte, ki si jih naredimo sami. OruxMaps je vsekakor najbolj vsestranska aplikacija za navigacijo in orientacijo v prostoru, najboljši približek ročnim GPS-napravam in dobrodošel pripomoček tako začetnikom kot tudi naprednejšim uporabnikom navigacijskih sistemov.
Še ena zelo dobra aplikacija za navigacijo in pregledovanje kart je Locus Map.
Ima pregleden in prilagodljiv uporabniški vmesnik, podporo različnih zemljevidov in hitro preklapljanje med njimi (tudi v načinu brez povezave). Omogoča snemanje sledi in tudi pregled v živo s statistiko, načrtovanje poti ter risanje po zemljevidih. Locus Map je prva aplikacija, ki omogoča legalno rabo planinskih kart Planinske zveze Slovenije. Zemljevidi Planinske zveze Slovenije so najuporabnejši pripomoček za obiskovalce gora. Podrobno prikazujejo planinske poti, koče, stezice, naravne in kulturne znamenitosti, turistično infrastrukturo in vse drugo, kar je potrebno za gibanje v naravi. Podatke s terena stalno posodabljajo prostovoljci slovenskih planinskih društev. V aplikaciji Locus Map so v merilu 1 : 25.000 na voljo zemljevidi: Bohinj, Triglav, Stol, Jalovec in Mangart, Grintovci in Krnsko pogorje, v merilu 1 : 50.000 pa Triglavski narodni park, Karavanke – osrednji del in Kamniško-Savinjske Alpe.
V aplikaciji Locus Map slovenske planinske zemljevide najdete v Locus Store pod zavihkom Europe > Slovenia > PZS Slovenia. Namestitev je standardna, kot v primeru drugih načinov prenosa brez povezave. Zemljevid, ki ste ga kupili, lahko brezplačno prenesete iz Locus Store za eno leto. Nato priporočajo, da si na svojem računalniku ali Dropboxu ustvarite varnostno kopijo zemljevida z mobilnega telefona ali tabličnega računalnika. Kupljeni zemljevid lahko s svojim računom Locus Store uporabljate na kateri koli napravi z aplikacijo Locus. Zemljevid lahko kupite z Locusovimi žetoni, cena posameznega zemljevida za pametni telefon, ki obsega polovico tiskanega zemljevida, je 175 žetonov, kar je približno 2 evra.
Locus Map poleg navigacije na pametnem telefonu omogoča tudi povezavo s pametnimi urami in neposredno nalaganje kartografije, prenašanje sledi, točk …
Ena od zelo razširjenih vsestranskih aplikacij je zagotovo ViewRanger, ki je na voljo brezplačno, ponuja pa tudi plačljive vsebine. Uporabniki lahko prenesemo brezplačne zemljevide in poti za navigacijo brez spletne povezave. Aplikacija ponuja odlično funkcijo skyline, ki nam s pomočjo kamere in satelitov na zaslonu označi in poimenuje vrhove v okolici. Z njeno pomočjo lahko dostopamo do javno objavljenih sledi, kar nam pride prav, če predhodno nismo načrtovali izleta, pa bi radi raziskali okolico.
Omeniti je treba tudi aplikacijo Avenza Maps, ki deluje tako na Androidu kot Applovem operacijskem sistemu. Aplikacija je brezplačna z določenimi količinskimi omejitvami (število rabe kart), z doplačilom pa je uporaba neomejena. Avenza Maps ima že prednaloženo kartografijo 1 : 5000 za celotno območje Slovenije, njena prednost pa je tudi možnost uporabe geolociranih PDF-kartografskih podlag.
Ozi Explorer CE je aplikacija z najdaljšim stažem, ki pa jo je že nekoliko načel zob časa. Omenjamo jo z razlogom, ker zanjo na spletnih straneh najdemo največ kartografskih podlag, ki pridejo prav predvsem avanturistom, ki iščejo skrite kotičke našega planeta. In ker vsak zaključek potrebuje višnjo na vrhu smetane, vsekakor ne smemo mimo aplikacije Outdooractive. Zakaj? O tem se bomo razpisali v jesenskem času, ko se bodo obarvali listi na drevesih in zlato ožareli zadnji macesni proti vrhu gora.
Ker pa ljubitelji planin nismo obuti samo v gojzarje, ampak se vozimo tudi s kolesi, je za nekatere zagotovo zelo uporabna aplikacija Ride With GPS, ki poleg navigacije po poti in analize sledi omogoča tudi povezljivost z različnimi zunanjimi pripomočki, kot je npr. merilnik srčnega utripa. Tudi ta, kot mnogi drugi, znotraj aplikacije ponuja plačljive nadgradnje.
Omenimo naj še aplikacije, ki so podpora aplikacijam za navigacijo. GPS Test Plus je aplikacija, ki nam sporoča podatke o številu satelitov, povezanih z navigacijskim sistemom, hkrati pa nam ves čas sporoča koordinate stojne točke v enem izmed koordinatnih sistemov (najpogostejša sta UTM in WGS84). Dobrodošel pripomoček v sami aplikaciji je tudi elektronski kompas, ki pa v nobenem primeru ne sme biti zamenjava za klasičnega.
Zanimiva aplikacija je tudi Custom Maps, ki nam omogoča, da s fotoaparatom na telefonu zajamemo JPG-fotografijo, jo umerimo in si na ta način hitro naredimo uporabniško karto območja. In tukaj je še CoordTransform, ki zna namesto nas preračunavati vrednosti med različnimi koordinatnimi sistemi.
Ortofotografska podlaga v aplikaciji Orux Maps odkrije še tako skrite kotičke našega planeta in omogoča natančno načrtovanje poti.
View Ranger je aplikacija iz anglosaškega okolja in je zanimiva predvsem zato, ker lahko delimo svoje sledi z drugimi uporabniki (podobno kot kolesarska aplikacija Strava).
Avenza Maps deluje tudi v okolju iOS X in omogoča uporabo geolociranih PDF – podlag.
Vreme
V domačem okolju navadno nimamo težav z vremensko napovedjo, a kljub temu nas včasih lahko presenetijo dež, naliv ali nevihta. Tako kot za vsa druga področja obstaja cela vrsta aplikacij, povezanih z vremenom. Nekatere ga napovedujejo, druge prikazujejo, tretje nas opozarjajo.
Vremensko napoved za Slovenijo nam podaja aplikacija Vreme Slovenija (avtor Matjaž Lenhart), ki zajema podatke z uradne strani ARSO. Postreže nam s splošno tekstovno vremensko napovedjo, slikovno vremensko napovedjo padavin, radarsko sliko padavin, satelitsko sliko oblačnosti in še čim. Vse navedene podatke z dodano radarsko sliko padavin in mnogimi drugimi informacijami nam postreže aplikacija Dež. Na kratko: je nadomestek brskanja po spletni strani ARSO.
Kljub vsem napovedim pa nas dež lahko preseneti zaradi lokalnih vremenskih pojavov ali spremembe premikanja vremenske fronte. Aplikacija Alarm za dež nas s podatki, zajetimi na radarski sliki, opozarja na bližajoči se dež. Osnovne funkcije so na voljo brezplačno, naprednejše pa je treba kupiti.
Ker ne planinarimo samo v Sloveniji, nas zanima tudi vreme zunaj meja. Norveška aplikacija Yr nudi vremensko napoved za izbrani kraj, prikaže pa jo slikovno, tabelarično ali grafično – tudi za Slovenijo. Je zelo preprosta za uporabo in seveda brezplačna.
Za širšo vremensko sliko, prikazano na zemljevidu, priporočava aplikacijo Windy. Za izbrano področje nam na zemljevidu prikaže različne podatke v grafični obliki: veter, padavine, temperaturo, oblake, vlažnost, vidljivost in še mnogo drugih. Slikovito in preprosto za uporabo.
Sicer ni ravno pravi letni čas, ampak bi vseeno rada izpostavila eno od aplikacij za zimske dni, to je SnowSafe. Aplikacija je nepogrešljiva za vse, ki preživljate čas v zasneženih gorah, in je idealna za turne smučarje, saj uporabniku pomaga pri določanju plazovne nevarnosti. Omogoča dostop do plazovnih biltenov in vremenske napovedi, in sicer tudi ob slabi pokritosti z omrežjem in s slabo spletno povezavo. Trenutno pokrita področja: Slovenija, Avstrija, Južna Tirolska, Benečija, Nemčija, Slovaška, Češka, Norveška.
Vodniki
Planinski, plezalni, gorskokolesarski, turnosmučarski in še kakšni vodniki v elektronski obliki obstajajo že nekaj časa. Prej so bili to skenirani papirnati vodniki, shranjeni v elektronski obliki, pozneje so nastajale različne spletne strani z opisi poti in smeri, zdaj smo na stopnji aplikacij. Nekatere so samostojne, druge povezane z različnimi organizacijami ali spletnimi stranmi. Njihov nabor je velik, uporabnost pa navadno določa število vnesenih podatkov za iskano področje. Nekatere aplikacije, ki vključujejo podatke o poteh, so hkrati tudi pripomoček za navigacijo.
Izpostavil bi zanimivo serijo aplikacij, ki so vir informacij za pohodnike, plezalce, turne smučarje, gorske kolesarje in tekače – Project (Recreational Equipment, Inc): Mountain Project, Hiking Pro¬ject, MTB Project, Powder Project in Trail Run Project.
Edina pomanjkljivost je v premajhni razširjenosti baze podatkov – žal Slovenija za zdaj še ni v zadostni meri vključena vanjo.
Za področje Alp sta uporabni Bergfex Touren & GPS Tracking in Bergfex/Ski Lite, ki sta vir mnogih informacij za planinarjenje in smučanje. Mednarodno razširjen vodniček po plezališčih je med drugim Rockfax, žal pa le za operacijski sistem iOS.
Poleg navedenih lahko najdemo še recimo slovensko verzijo izletniškega vodnička Slovenia Trails in slovensko delno brezplačno verzijo plezalnega vodnička ClimbFinder. Med slovenskimi izdelki boste našli tudi aplikacijo Planinc, ki omogoča zelo preprosto beleženje osvojenih vrhov v digitalno planinsko knjižico. Aplikacija nam prikaže tudi najbližje vrhove glede na trenutno lokacijo in še kaj.
Naj omeniva še aplikacijo Geocaching, ki je namenjena iskanju geozakladov v naravi. Geolov je sodobna igra, t. i. lov za zakladom, pri čemer uporabniki skrivajo škatlice z vpisnim dnevnikom različnih dimenzij in oblik v naravi (običajno pri kakšni naravni ali kulturni znamenitosti), nato pa objavijo GPS-koordinate, da jih lahko najdejo drugi lovci na zaklade. K objavi “zaklada” spada tudi opis znamenitosti. Ravno zaradi teh opisov uvrščam aplikacijo med vodnike. Kot pravi eden od iskalcev geozakladov, je to “brezplačni turistični vodnik na steroidih”. In res je tako, če ga le znate uporabiti v tem smislu.
Usposabljanje
Planinstvo niso samo čevlji na nogah in hoja v breg, potrebno je tudi usposabljanje. Možnosti so velike, odvisno, kaj vas zanima – vozli, gorske rože, postopki prve pomoči, nasveti pri pakiranju opreme ali prehrana … Če se malo potrudite, boste zagotovo našli uporabno želeno aplikacijo.
Klic na pomoč
Kar nekaj aplikacij ponuja različne storitve lociranja, klicanja in obveščanja v primeru nesreče (klic v sili). Če se držite pravila, da v gore ne hodite sami, tega skoraj ne boste potrebovali, ampak vseeno ni slabo preveriti, kaj bi vam prišlo prav v primeru nepričako¬vane situacije na planinski turi.
Aplikacija Lost Rescue je plod slovenskega razvoja in z enim klikom omogoča, da svojo lokacijo sporočimo nekomu od domačih ali pa kar na številko 112. Podatek se prenese v obliki kratkega sporočila, kar je velika prednost v gorah, saj se ta pošlje po omrežju GSM in zanj ni potreben prenos podatkov. V nastavitvah aplikacije je možno nastaviti, da se lokacija posreduje šele po desetih sekundah, kar je velika prednost, saj se v tem času dobi najboljši satelitski sprejem in je posredovana stojna točka natančnejša, kar je v primeru nesreče pomemben podatek za gorske reševalce. Opozarjamo le, da je zloraba številke 112 kazniva.
Po izkušnjah gorskih reševalcev pa se velikokrat pripeti, da kljub številnim aplikacijam na mobilnem telefonu v nesreči ljudje ne znajo niti povedati, kje so. Zgodilo se je že, da so jih reševalci locirali po fotografiji, ki so jo objavili na družabnem omrežju in je ta imela med t. i. meta podatki shranjen tudi podatek o lokaciji. Da pa je stvar enostavnejša, je URSZR s podjetjem XLab razvila aplikacijo Smart Locator, ki jo uporabljajo le regijski centri in s pomočjo katere lahko gorski reševalci določijo lokacijo posameznika na daljavo.
Kako poteka?
Ob nesreči pokličete na pomoč. Operater na regijskem centru 112 vas bo povprašal med drugim tudi o vašem položaju. “Glb …, pojma nimam kje sem” in še pred nekaj leti bi v tem primeru bila poleg vseh omenjenih aplikacij uporabna tudi aplikacija za glasbo, s pomočjo katere si bi krajšali čas do prihoda gorskih reševalcev, ki vas bi morali najprej poiskati, seveda ob predpostavki, da niste hudo poškodovani.
Primer sporočila, ko iz centra 112 skušajo določiti našo lokacijo z aplikacijo Smart Locator. Sporočilo je lahko v več jezikih. Zajem zaslona: Matjaž Šerkezi
Tako pa s centra 112 na vaš telefon pošljejo kratko sporočilo, ki je lahko tudi v različnih jezikih. S klikom na povezavo se strinjate, da vam lahko s telefona poberejo podatke o vaši lokaciji in s tem gorskim reševalcem podajo informacijo, kje sploh ste.
Znanje uporabe aplikacij v sožitju s klasično orientacijo je za gorske reševalce osnova za orientacijo v najtežjih razmerah. Zagovorniki zgolj digitalne tehnologije so v takšnih razmerah precej omejeni. Planinska karta in kompas morata (!) biti v vsakem nahrbtniku. Pamet pa (tudi) v glavi, ne le v telefonu. Foto: Matjaž Šerkezi
Zaključek
Kot ste verjetno že ugotovili, je nabor digitalnih možnosti precej velik. Katero aplikacijo uporabljati? Preizkusite tisto, ki se vam zdi uporabna, in ugotovili boste, katera je narejena po vašem okusu. Ne pozabite pa, da vsa tehnologija lahko tudi odpove, se pokvari ali pa se preprosto izprazni baterija (ravno v času pisanja članka mi je kar na lepem odpovedal telefon – naključje?). Toplo priporočava uporabo dodatnega vira energije (baterija, power bank), saj je poraba energije mobilnega telefona ob vklopljenem GPS, prenosu podatkov ter osvetlitvi ekrana precej povečana. In na koncu ne pozabite občasno uporabiti planinske karte in kompasa ter povaditi osnov klasične orientacije, saj nikoli ne veste, kdaj vam pride prav.
Avtorja članka: Aleš Hočevar in Matjaž Šerkezi
Članek je bil objavljen v Planinska zveza Slovenije: Planinski vestnik, letnik 2018, št. 7-8, str. 66-70 Avtor naslovne fotografije: Aleš Hočevar
S Planinsko zvezo Slovenije, smo za vas testirali pohodniško opremo Mckinley. Kako se je oprema obnesla na testu, pa si preberite v nadaljevanju.
Pohodne palice McKINLEY Migra 6
Vsakič posebej zavijem z očmi, ko vidim palice s “hudimi” patenti za zapenjanje. Sam sem namreč pristaš zložljivih palic s fiksno dolžino in fiksno sestavo. Razlog je predvsem varnostni vidik, saj se mi takšne palice ob obremenitvi ne morejo zložiti in povzročiti padca. Poleg tega pa me “hudi” patenti vedno spominjajo na tisto pljuvanje po gumi, da je le ta končno prijela sestavo palice ob intenzivnem vrtenju, sploh v kakšnem mrazu in ko so po nekajkratni uporabi le te že bile dodobra “zvite”.
Po nekaj dnevnem preizkušanju dvodelnih palic McKINLEY Migra 6 lahko rečem, da gre za odlične pohodne palice, ki so daleč nad povprečjem in cenenimi izdelki. K srcu mi je na koncu prirasel tudi patent za zapiranje oz. nastavljanje dolžine palic, ki je enostaven in zanesljiv. Celo tako enostaven, da z njim nima težav nežnejši spol in me skrbi, da kaj kmalu ne bo potrebna več močna moška roka, ki bo prijazno priskočila na pomoč in nastavila dolžino palic. In če smo že pri dolžini, je le te moč nastaviti od 65 – 140 cm. Konica je widia in zagotavlja zanesljiv oprijem na vseh podlagah, za zaščito pa sta poleg priložena gumijasta čepka. Krpljice so enako priložene dvoje, in sicer ožje za poletne dni in širše za hojo v snegu. Zamerim jim le, ker se ne prilagajajo podlagi, kar zna biti moteče v trdem snegu. Ampak s to željo že posegamo po višjem cenovnem razredu pohodnih palic. Za oprijem služi pena, ki je prijetna za dlani in ne povzroča žuljev med členki človeku privilegiranega pincetnega prijema. Opazil sem le, da po daljšem času postane drseča zaradi potu, ki se nabira med dlanjo in peno. Dolžina pene po palici je primerna in omogoča preprijemanje palice glede na naklonino pobočja, kar še posebej pride prav pri prečenjih. Trakovi so udobni, ne žulijo okrog zapestij in se varno zapirajo. In še najpomembnejše – če sem se še tako trudil, nisem štorkljal in s tem vedno poskrbel za prijetno presenečenje: A, ti si že tukaj?!”
Kratek povzetek:
+ zunanji sistem za zapiranje, ki je enostaven in zanesljiv
+ widia konica z dobrim oprijemom
+ nastavljiva dolžina od 65 do 140 cm
+ prijetna pena na ročaju palic
+ ne štorkljajo
– krpljice niso gibljive
– pena po daljši rabi začne drseti zaradi potu med peno in dlanjo
Kratka majice McKINLEY Halawa Royal
Še ena tistih plastičnih majic, ki jih danes vsi tako radi ponujajo in katere se ti lepijo na telo in poudarjajo redke “six-packe” in pogoste “vamp-packe” in ko jo po nekaj dneh intenzivne ture končno spraviš s sebe, pod njo najdeš rdečo in vneto kožo. Ja, vedno pomislim na to, ko mi nekdo prodaja majico in majica je zame en najpomembnejši del planinske opreme, ki mi daje prijeten občutek in dobro razpoloženje na turi.
Na test sem dobil kratko majico McKINLEY Halawa Royal v modri barvi, ker na moje veselje ni bilo prave konfekcijske številke v rdeči barvi. Majica je bila že na otip prijetna, in ko sem preveril sestavo, sem ugotovil, da je iz 100 % Merino volne. Odlično se obnese ob vročih dnevih in v hudih nalivih, saj se hitro suši, se ne lepi na telo, in ko je mokra, ni hladna. Najpomembnejše pa je, da po večih urah rabe, ne začne smrdeti. Smrdeti ne začne niti po tednu dni rabe in ob vsakodnevni dejavnosti z intenzivnim potenjem. No, slednje je bilo preizkušeno izključno za ta test. Všeč mi je tudi, ker nima deklaracije všite za vratom in ti potem tisti “listki” ne štrlijo izza majice, oz. ko se jih odločiš odrezati, so potem odličen vir raznih žuljev za predelom vratu. V predelu za vratom ima tudi všit silikonski trak, ki je prijeten za kožo in ščiti le tega pred dodatnimi žulji, še posebej v primeru nošnje nahrbtnika. Majica se ne krotoviči, ko je dodatno obremenjena z nahrbtnikom in s svojo primerno dolžino ostane na mestu, tudi če se sklonimo.
Kratek povzetek:
+ 100 % Merino volna
+ ne smrdi tudi po daljšem času intenzivne rabe
+ koži prijetna, se ne lepi na telo
+ UV zaščita
– barve (želel si bi več barv)
Kratke pohodne hlače McKINLEY Stamford
Hlače so me preprosto navdušile, saj sem z njimi tekel del 106 km Ultra trail Vipava. Sestavljene so iz 91 % Poliestra in 9 % Elastena. Izredno lahke, udobne, ravno prav elastične, hitro se sušijo. Pas je širok in se dobro oprime telesa in preprečuje, da bi jih med aktivnostjo izgubili. Tudi med intenzivnim sklonom ostanejo na mestu in nas ne spravijo v zadrego, še posebej če smo v luči opazovalca in kdo pred nas pomoli svojo kosmato zadnjo plat. V kombinaciji s kolesarsko podloženimi spodnjicami, so primerne tudi za na MTB kolo. Na vsaki strani imajo žep z zadrgo, zapnemo jih z zadrgo in plastičnim gumbom, ki je zaščiten na notranji strani. Dodaten pas ali naramnice zaradi kakovostnega patenta niso potrebne, razen če nam tega ne narekuje trenutna planinska moda. Ob kombinaciji nošnje z nahrbtnikom se ne krotovičijo in ostajajo na mestu. Skratka, “narejene” – za tek, hojo, planinarjenje, kolo … in končno ene izmed hlač, ki jih ne “vleče” v “rit”.
Kratek povzetek:
+ UPF50 sončna zaščita
+ lahke (165 gr.)
+ udoben in širok pas z odličnim oprijemom
+ hitro se sušijo
+ odsevniki za vidljivost v temi
Nahrbtnik McKinley Katmai Ct 40 + 8 Vario
Med planinci še vedno kroži duh, da mora biti nahrbtnik čim večji, robusten, s čim več žepi, trakovi … Slednje vse drži, če imamo željo po nositi veliko in težko, večinoma nepotrebne stvari. Nikoli ne bom pozabil ene od svojih otroških tur, ko sem šel s stricem na Uršljo Goro. Že dva dni prej sva pakirala nahrbtnik in na koncu je tehtal skoraj 18 kg, bistveno več kot na vseh mojih plezalnih turah. V njem pa sta bili samo hrana in pijača. No, tisti nahrbtnik sem nosil kot osel na vrh in kasneje tudi nazaj v dolino, ker je stric ugotovil, da je hrana v planinski koči odlična in sva potem jedla kar v koči – saj veste, planinsko trilogijo: jota, golaž, obara.
Od takrat naprej sem pristaš manjših nahrbtnikov in mi za eno in dvo dnevne ture zadostujejo s prostornino do 30 l. Nahrbtnik, ki sem ga imel na testu sam uvrščam med planinske nahrbtnike za več dnevne ture ali pa za družinske izlete, kjer je treba nositi še nekaj dodatne opreme za otroke. Pohvaliti moram hrbtišče, ki je nastavljivo za vse velikosti hrbtov, sam patent pa je enostaven in nudi zanesljivost. Naramnice so šite v S obliki in se lepo prilegajo na ramena, predvsem pa ne tiščijo. Celotno hrbtišče pa je zračno in hitro sušeče.
Ključni del nahrbtnika, pas, ki nosi večino teže, je širok in se dobro prilega telesu, med hojo ne moti oz. žuli. Nisem imel občutka, da bi mi »vlekel« majico. Žepi z zadrgo pa omogočajo varno spravljanje drobnarij, ki jih imamo radi pri roki (manjši fotoaparat, telefon, ključi, Frutabelo …).
Izbrani material je kakovosten, nekoliko elastičen, šivov pa mi ni uspelo odpreti tudi po nekoliko »neprijazni« rabi. Zelo praktična se izkaže možnost vstopa v nahrbtnik od spodaj, kjer je ponavadi težja oprema, poleg tega pa ni potrebno vsakič prelagati opreme iz in v nahrbtnik. Zmotil me je le poklopec z zadrgo v notranjosti nahrbtnika s pomočjo katerega lahko ločimo spodnji in zgornji del nahrbtnika. Ti se namreč nikoli niso obnesli, ker zgornja oprema v primeru, da je ta zaprt, ne sede lepo na spodnji del in je posledično sredina nahrbtnika manj napolnjena in se začne zvijati oz. pri nošnji včasih pobegne po svoje. Slednje zna biti nevarno na zahtevnejših planinskih poteh, saj te lahko potisne iz ravnotežja, posledice pa so bolj ali manj poznane. Sam sem to težavo hitro rešil s svojim nožem, ki je poleg osnovne planinske opreme vedno v kapi nahrbtnika.
In ker smo že pri kapi, moram reči, da po moji navadi tam pristane kar nekaj reči, ki jih imam rad pri roki (sončna očala, krema z UV faktorjem, kapa in rokavice, polnilna baterija za telefon, nož, daljša cevka za vodo, kresilo, beležka in svinčnik …) in vse to je bil vzrok, da je kapa želela »Mi gremo pa po svoje«. Vzrok je v tem, da so trakovi za zapiranje kape vpeti v nahrbtnik previsoko in se jih ne da dobro napeti oz. napeti do te mere, da bi bila kapa trdno fiksirana. Drži pa, da stvar ni tako moteča in sam večino časa kapo spravim v nahrbtnik, saj glede na njegov volumen ostane kar nekaj prostora.
Notranjost nahrbtnika ima dobro geometrijo z najnujnejšimi žepi in žepki: za drobnarije kot so ključi, ki jih lahko pripnemo na sponko in ločen prosto ob hrbtišču, ki služi mehu z vodo, sam pa najraje tja spravim še planinsko karto in kompas, ki sta moja spremljevalca na vsaki turi.
Kratek povzetek:
+ Prostornina 40 l + 8 l, teža 1.5 kg (predlagam za večdnevne planinske izlete)
+ Kvalitetno nastavljivo hrbtišče, ki je tudi odlično zračno.
+ Udoben in širok pas z odličnim oprijemom
+ Zaščita za dež.
+ Dostop v nahrbtnik tudi s spodnje strani.
+ Zadrge podaljšane z vrvicami za lažje odpiranje tudi z rokavicami.
+ Razmerje kakovost – cena.
+ Stranska žepa, ki sta elastična in ko sta prazna, skoraj neopazna.
– Notranja pregrada, ki ločuje zgornji in spodnji del nahrbtnika.
– Vpeti trakovi za zapiranje kape ne omogočajo dovolj manevrskega prostora za tesno fiksiranje kape nahrbtnika.
… in katera je osnovna oprema, ki bi morala biti v nahrbtniku vsakega planinca:
– alu-folija ali velika črna vreča in bivak vreča,
– osebni komplet prve pomoči,
– čelna svetilka in rezervne baterije,
– mobilni telefon s polno baterijo,
– beležka in NAVADEN svinčnik,
– sveča in vžigalice v za vodo neprepustni vrečki,
– železna rezerva (hrana, ki ima visoko energijsko vrednost in dolg rok obstojnosti, je lahka in ima majhen volumen).
Ne bo odveč opozoriti, da imejmo s seboj tudi toplo oblačilo ter kapo in rokavice, v gorskem svetu se vreme namreč zelo hitro spremeni, zelo nizke temperature in sneg poleti v gorah niso nič nenavadnega.
Unisex čevlji za pohodništvo McKinley Annapurna AQX
Čevlji so tista prva izbira vsakega planinca, ki se poda v raziskovanje gorskega sveta. Meni osebno pa najpomembnejši del opreme, pri katerem je na prvem mestu udobnost. Še danes doživljam frustracije, ko pomislim s kakšnimi čevlji sem začel hoditi v gore. Žulji so bili stalnica, mokre noge nič posebnega, trojne nogavice pa folklora.
Čevlji McKinley Annapurna so vsekakor dobra izbira za poletno planinstvo in odličen kompromis med kvaliteto in ugodno ceno. Podplat je torzijsko stabilen, kar pomeni, da se ob obremenitvi ne zvija in s tem nudi zanesljivejši korak, k temu doda še izbira kvalitetne Vibram gume. Zgornji del sestavljajo usnje in umetna vlakna z vodoodbojno membrano. Kopito je primerno tudi za širša in visoka stopala. Treba je le izbrati primerno velikost čevlja in obuti kvalitetne nogavice.
Kako določimo, da so čevlji dovolj veliki za naša stopala?
1. Obujemo ene, kvalitetne nogavice, ki naj bodo oprijete in elastične. S tem preprečimo, da se v čevlju ne bodo zvijale in posledično povzročile žuljev.
2. Čevelj odvežemo, vezalke razrahljamo vse do prstov.
3. Nogo potisnemo v čevelj tako, da se s konicami prstov dotikamo sprednjega dela čevlja.
4. Med peto in peto čevlja mora biti za dva prsta prostora. Če je manj, izberite raje pol številke večje čevlje, saj noga med hojo zateče in najmanj kar si želimo, so črni nohti. Pri fantih sicer to zgleda »cool«, pri dekletih pa je lepše, če so ti v rdeči barvi laka za nohte.
Drži, pri čevljih sem precej pikolovski in pri testiranju so morali prestati hude preizkušnje. Pomemben je tudi jezik, ki je pri modelu Annapurna ves čas lepo bil na svojem mestu in ni uhajal za gležnje. Všeč mi je tudi, da so pri strukturi ohranili klasično zavezovanje. Eno zelo pomembnih stvari na planinskem čevlju so gornje zakovice za vezalke, ki imajo vsaka svojo funkcijo. Prva od spodaj navzgor blokira vezalke in preprečuje, da se razrahljajo nad stopalom, z drugo objamemo gležnje, zadnji dve pa služita za trdno fiksiranje vezalk in preprečujeta, da bi se le te odvezale.
Če imamo občutljiva stopala, podvržena žuljem, le ta pred turo namažimo z jelenovo kremo, ki daje koži prožnost, hkrati pa jo ščiti pred vlago in pod nogavice obujmo najlonske nogavice, ki predstavljajo t.i. “second skin” (drugo plast), ki preprečujejo trenje med stopali in čevlji.
Kratek povzetek:
+ Kakovosten torzijsko stabilen podplat, ki omogoča namestitev polavtomatskih derez.
+ Čevlji primerni za poletno planinstvo (sredogorje, visokogorje) in lažje zimske ture.
+ Klasično zavezovanje.
Za vas sem testiral Matjaž Šerkezi
Fotografije: Tinkara Skamen Šerkezi
Dobrih šest let je že od tega, ko je Garmin predstavil svojo prvo generacijo ure za športnike in pustolovce, Fenix. Do danes mi je uspelo preizkusiti vse modele. Pri Fenixu 1 sem se navduševal nad možnostjo beleženja sledi, avtonomijo baterije in rdečo lučko, ki je osvetljevala zaslon. Ko mi je uspelo na neki način preprogramirati tretjo generacijo in nanjo naložiti svoje karte, kljub majhnemu spominu, sem vedel, da je razvoj na pravi poti in da opravičuje svoje ime.
Osebno sem velik zagovornik tiskanih kart in kamorkoli pridem, je prvi nakup planinska oz. topografska karta območja in katerih se je v tridesetih letih ukvarjanja z gorami nabralo že za cel “kontejner”. Še danes, kljub poplavi namenskih programov s kartografijo, sta karta in kompas stalna spremljevalca v mojem nahrbtniku. Pa vendar je z razvojem tehnologije in vse številčnejših “aplikacij” rasla tudi želja, da tiskane karte “spravim” v “aplikacije” in tudi Garminove naprave, saj njihova Adria Topo ne nudi tistega, kar si želi vsak uporabnik; natančnost. S pojavom pametnih telefonov in “aplikacije” OruxMaps, sem cele večere presedel pred računalnikom in počasi umeril in optimiziral celotno DTK25, sledile so planinske karte, ortofoto … Ker mi Fenix tretje generacije preprosto ni več zadostoval oz. sem z njim presegel spominske zmožnosti, sem si nekaj časa pomagal z zunanjim spominom, in sicer tako, da sem nanj priklopil Micro SD kartico, ki pa je bila med dejavnostjo moteča in se je večkrat iztaknila, ter posledično resetirala napravo. Za nekaj časa sem potem dobil v test Garmina Epix, ki je ohranjal vse pomembnejše funkcije serije Fenix z dodatno barvno kartografijo. Nanj pa me še danes spominjajo strgani rokavi na aktivnem perilu, ki so posledica njegove škatlaste oblike in gumbi z ostrimi robovi.
Pri Ultra tekih ključno vlogo odigrata natančnost in avtonomija baterije, ki je pri Fenixu brez konkurence.
… in potem sem na ISPO-tu prvič zagledal generacijo 5 in njihovega paradnega konja 5X. Ko mi ga je Marko ponudil v test, se nisem dolgo branil. Poleg vseh funkcij, nad katerimi me Garmin navdušuje že od prve generacije (natančnost, zanesljivost, uporabnost funkcij, enostavnost), me je posebej navdušila možnost uporabe lastne kartografije in kar 16 Gb spomina. Edino kar mi v začetku ni bilo po godu je bil merilec srčnega utripa na zapestju, zato sem še nekaj časa uporabljal prsnega. Vse do trenutka, ko sem ugotovil, da je zapestni skoraj enako natančen, sploh če si pobriješ “kocine”. In ja, tisti pašček me predvsem na ultra tekih ne žuli več okrog prsi, ko ti zaradi motivacije počasi gre že vse na živce.
Fenix 5X se znajde preprosto v vseh situacijah. Dobro osvetljen zaslon je viden tudi v najslabših pogojih, ki jih predstavlja sončna svetloba in hkrati skrbi za varčno porabo energije.
1.2 palčni zaslon je primerno osvetljen, dobro viden tudi na sončni svetlobi in primerno velik, da na njem lahko hitro določimo lokacijo na karti in sledimo začrtani poti. Plastnice (črte, ki povezujejo točke z isto nadmorsko višino) so dobro vidne in na takšen način dajejo informacijo o naklonu terena, njegovi prehodnosti, v dodatno pomoč pa je še senčenje karte. Kot sem že omenil, spomina je dovolj, da imam na njem naloženo AdriaTopo Pro, TransAlpin, karte za celotno Avstrijo (OEAV), Evropsko karto za turno kolesarstvo, poleg tega pa še nekaj uporabniških kart, ki si jih lahko naredite sami s pomočjo odprtokodnega QGis ali pa na spletu snamete eno od brezplačnih OpenStreet kart (http://garmin.openstreetmap.nl/).
Tukaj za pokušino karta Kamniških Alp, ki si jo s pomočjo računalnika prenesete na Garmin Fenix od generacije 5X naprej. Opomba: V Fenixa jo naložite preko brezplačnega programa BaseCamp.
Možnost uporabe lastnih kart je velika prednost in obarva še tako oddaljene in skrite kotičke našega planeta.
Poleg uporabniške kartografije Fenix 5X omogoča vse napredne funkcije ročnih Garmin naprav: sledenje (do 10.000 točk), vnos točk (do 1000 točk), track-back, poglej in pojdi …
Kvalitetna kartografska podlaga, natančen čip, ki zna obdelati časovne podatke GPS-a, GLONASS-a in GALILE-a so marsikdaj ključnega pomena tako v športu, kot pri gorskem reševanju.
Za natančnost prikazovanja lokacije skrbi čip z GPS, GLONASS in od v. 9.53 naprej tudi GALILEO sistemom za določanje lokacije, kar pride še posebej prav v alpskem svetu, kjer so ozke in globoke doline, vintgarji, grape … in zaradi tega marsikdaj šibek satelitski sprejem.
Višinomer, barometer in kompas zagotavljajo informacije v realnem času o nadmorski višini, spremljanje vzponov in spustov, vremenske spremembe in triosni elektronski kompas, ki prikazuje smer ne glede na to, ali se premikate ali ne oz. v katerem položaju je naprava. Združite pa jo lahko tudi z zunanjim senzorjem temperature, ki ga sam nosim na tekaških copatih.
Enostavnost povezovanja z različnimi senzorji, ki so združljivi z vsemi generacijami Fenixa (na fotografiji je Fenix generacije 2 povezan s senzorjem za temperaturo.
“Aplikacija” Garmin Connect omogoča namestitev programske opreme, ki vam bo omogočila prilagoditev vaše ure s programi in pripomočki, hkrati pa jo lahko povežete s Stravo in nekaterimi ostalimi aplikacijami. Med samo dejavnostjo jo lahko imate povezano preko Wi-Fi in Bluetooth tehnologije s pametnim telefonom in tako na napravo prejemate informacije o kratkih sporočilih, telefonskih klicih, e-pošto ali pa upravljate glasbo.
Da lahko vse to deluje, je potrebna zadostna zaloga energije, za kar v Fenixu skrbi akumulatorska 300 mAh litij-ionska baterija, ki zadostuje za preizkušenih 33 ur v načinu UltraTrac, največ 12 ur v načinu GPS in HR in 12 dni v načinu pametne ure.
Ker pa ne bi želel komu delati krivice in da sem se prepričal ali je res Fenix tisti, ki se je dvignil iz plamenov, sem vsekakor preizkusil tudi nekatere druge naprave, ki si želijo tega ognja. Od vseh lahko rečem, da se je Fenixu še najbolje približal Suunto Spartan, ki je vsekakor naprava, vredna omembe. Všeč mi je bil predvsem grafični vmesnik, ni me pa prepričal sprejem GPS signala, ki v najzahtevnejšem gorskem okolju ne opravi svoje naloge in dokaj kompleksen vmesnik oz. meniji, ki zahtevajo preveč klikanja in predvsem pomanjkanje kartografije.
Če govorimo o kvaliteti, potem vsekakor Fenix. Če govorimo o lepoti, potem je svet brez domišljije (primerjava Garmin Fenix 5X in Samsung Gear S3).
Na meniju sta bila tudi Samsung Gear S2 in S3. Generacije S2 niti ne bom omenjal, ker si tega ne zasluži, pri S3 pa mi je zelo všečen vrteči se obroč s pomočjo katerega enostavno upravljaš določene funkcije in bi brez težav lahko bil tudi del serije Fenix. Vsekakor je največja pomanjkljivost t. i. “app smart watch-ov” avtonomija baterije, ki se komaj prebije čez dan, brez simbioze s pametnim telefonom pa je praktično neuporabna in naložene aplikacije zmrznejo ravno ob pravem času – takrat, ko jih potrebuješ. Na veliko se oglašuje tudi uporaba kartografije, ki je omejena na Google Maps-e in na češki Locus Map in katera deluje zgolj v povezavi s telefonom. Če zaključim, S3 je dobro videti, za kaj resnega pa mu zmanjka sape že na prvem klancu.
Nova generacija Fenix 5X plus je dobila izboljšano čipovje, dodan NFC za mobilno plačevanje, boljšo avtonomijo … Ključna je vsekakor slednja, saj so vse ostale funkcije, če zmanjka baterije, neuporabne.
In minusi? Vsekakor velikost in debelina, kar za večino moških rok ne predstavlja težave, ker pa je v resnih outdoor aktivnostih zmeraj več akterk nežnejšega spola, le to zna predstavljati problem, govorim o uri seveda, da se ne razumemo narobe. Cena, ki od prve generacije naprej se zmeraj bolj spogleduje s tisočakom in gre v smeri Applovega klana. In tukaj je še konektor za polnjenje, saj se na kabel priklopi pravokotno in ne omogoča polnjenja med dejavnostjo, kar smo pri prejšnjih modelih dokaj pogosto uporabljali.
Bistvo je očem skrito. Iz starega Fenixa bo “vzletel” nov – smer je prava.
Če je pri prvi generaciji bila nakazana zgolj sled žerjavice, je s peto generacijo ogenj Fenixa burno vzplamenel in samo želimo si lahko, da bo iz njegove žerjavice “vzletel” Ozirisa vreden ptič.
Hvala Garminu in Marku Lesjaku za možnost testa. Iztoku Griljcu in Amebis Besani, da je v besedilih čim manj slovničnih napak.
Zadnji teden preživljamo v Nordijskem centru v Planici, kjer Planinska Zveza Slovenije gosti 90 alpinistov iz Češke, Slovaške, Madžarske, Hrvaške, Italije in Slovenije. Poudarek na plezanju, druženju in strokovnih predavanjih naših strokovnjakov s področja višinske fiziologije, lavin, podkrepljenimi s predavanji naših vrhunskih alpinistov. Z nami so bili dr. Igor Mekjavić z Inštituta Jožef Štefan, Davo Karničar (Elan Skis), Andrej Štremfelj, Dynafit Slovenija, ActionMama, Veriga k.f., člani Slovenske mladinske alpinistične reprezentance, slovenski perspektivni alpinisti, alpinisti veterani pod okriljem Kazimirja Drašlarja – Mikca, filmi z gorniškega festivala (Silvo Karo) … Skratka, lahko rečem vrhunska organizacija v kateri sodelujemo Damjan Omerzu, Matej Planko, Manca Čujež, Miha Habjan, Oto Žan, Mikec Drašlar, Matej Ogorevc … in z odlično logistiko s strani zaposlenih v NC Planica. Lahko rečem le “So far, so good”.
To druženje lahko navežem na lavinske razmere in celotedensko opazovanje snežne strukture, spontanega proženja plazov, predvsem pa povzamem besede Dava Karničarja: “Fantje in dekleta, najboljše smučanje v slovenskih gorah še prihaja, ko se bo snežna odeja stabilizirala in s tem zmanjšalo tveganje za snežne plazove.”
Ko v letošnjem letu spremljamo tendenco snežnih plazov in z njimi povezane nesreče, lahko rečemo, da so do sedaj imeli posamezniki veliko sreče. Kar nekaj žrtev plazu je ostalo živih po spletu srečnih naključij – bodisi, da so ostali na vrhu plazovine ali pa je iz nje štrlel kakšen del telesa, ki je omogočil takojšnje reagiranje prisotnih, nekateri so se rešili sami, drugim je pomagal nahrbtnik z zračnim balonom …
Bliža se vikend in z njim tudi več obiskovalcev slovenskih gora. Ravno sem prebral članek z naslovom Kramarjeva poezija v steni Storžiča in o smučanju v smeri Mateja Mejovška in Žige Štera na novo rojenem portalu www.snezak.si, ki mu želim srečno pot in predvsem, da bo pripomogel k boljši plazovni osveščenosti in zbiranju aktualnih razmer s terena.
Vendar se je potrebno zavedati, da fantje, ki to počnejo imajo alpinistične izkušnje, znajo oceniti nevarnosti in razmere na mikro lokaciji. Nastale lepe fotografije objavljene na družabnih omrežjih pa ne smejo biti povod za “čredni nagon” in množično obiskovanje tovrstnih tur, sploh če nimamo izkušenj, in če smo vrhunsko izkušeni planinci z dveletnim stažem.
Na prenovljeni spletni strani http://vreme.arso.gov.si/plazovi, kjer strokovnjaki dnevno obdelujejo podatke, ki jih posamezniki pošiljamo s terena, je trenutno objavljena 3. stopnja nevarnosti snežnih plazov po petstopenjski evropski lestvici. Gre za znatno nevarnost, ki pomeni lokalno spontano proženje srednje velikih in posamično tudi velikih snežnih plazov za kar so potrebne nekatere dodatne izkušnje in znanja pri presoji pred snežnimi plazovi varnih območij, ki so že delno omejena.
Omeniti je potrebno, da se je v zadnjih dneh izrazito dvignila temperatura nad ledišče. Ob prerezu snežne odeje lahko vidimo, da je snežna odeja v spodnjih plasteh, pri tleh, mehka in da lahko že ob manjši obremenitvi pride do proženja talnih plazov, sploh na južnih območjih naklonine med 25 in 50 stopinj.
Test snežnih plasti po metodi CT pokaže, da je na globini 60 cm nesprijeta plast snežne odeje, ki popusti že ob rezanju le te. Odeja na S pobočjih in kamor le redko “posvetijo” sončni žari je bodisi pomrznjena ali pa je le ta nepredelana in nudi odlično smuko za poznavalce in izkušene turne smučarje. Upoštevati je potrebno, da je zaradi vetrov v višjih predelih prišlo do zametov in napihanega snega, ki so nestabilni.
Ne glede na splošno lavinsko poročilo velja previdnost, sprotno ocenjevanje razmer … Ne tvegajte, nahrbtnik z zračnim balonom ni razlog za večje tveganje, obvezna uporaba lavinskega trojčka in predvsem za vikend obiskovalce gora in ljubiteljske turne smučarje velja, da počakajo, da se gore “oletijo” in s tem snežna struktura stabilizira oz. se na “avanturo” podajo skupaj z gorskimi vodniki in izkušenimi posamezniki, ki bodo znali oceniti razmere in prilagoditi turo.
Fotografije snežnih plazov, ki jih prejemamo s teran od posameznikov govorijo, da trenutne snežne razmere zahtevajo preudarnost in razumevanje le teh.
Sedim ob planinski poti na Kamniško sedlo in mimo hodijo planinci. Večina vzorno opremljenih z obutimi derezami in cepinom v rokah. Vsake toliko “uleti” kakšen v CHIEMSEE trenirki, brez nahrbtnika. No, če ne drugega vsaj derezice ima obute. Bolj je pa skrb vzbujajoče, da izmed dvajsetih, ki so šli mimo, niti eden ni imel lavinske žolne in predvidevam, da niso vsi varčevali z baterijami …
Prejšnji konec tedna smo gorski reševalci iz Kamnika zaradi velike nevarnosti snežnih plazov prestavili vajo na Veliko planino pa še to samo na njena pobočja in se izogibali vseh grap. Ob vračanju v megli in vetru, kjer smo kljub dobremu poznavanju planine imeli nekaj težav z orientacijo, naletimo na štajerskega kavboja, ki sta mu sledila dekle v “mufku” in očitno njen “frajer”. Kavboju je verjetno pobegnil konj in z njim tudi vsa oprema, reveža pa so verjetno vrgli tudi iz “Saloona”, ker je na sebi imel samo tanko majčko.
“Kam pa kam in kar tako” ga vpraša Primož? “Ma, čuj, tam na asfalti smo parkirali. Sej, samo teh količkov se držfimo, pa pridemo do avftijev” dobimo odgovor poslednjega bojevnika Bonanze. “Pa ni nič mrzlo?” doda Matej. … in Bonanza Štajerc odgovori: “Pa, sej če hodiš, ni panike. Samo giblati se je trebi, čuj.”
Ja, samo “giblati” se je “trebi”. Ta dan je skupina na poti na Kamniško sedlo imela veliko srečo, da je ni “odplaknilo” v dolino. Niti se niso zavedali, da je četrta stopnja nevarnosti snežnih plazov po petstopenjski evropski lestvici.
Sicer pa, kaj bi se vznemirjali. GRS servis pobere vse in to zastonj: kolesarje, ki se vozijo s Kamniškega sedla, ker pač velja svoboda gibanja. Pa pustimo varnost ob strani – “… če lahko planinci in turni smučarji, bomo pa še kolesarji, pustite nas dihati …” piše nekdo na forumu; tukaj so še vsi kavboji; in v času izgubljeni JNA rezervisti, ki se do Pastirjev pod sedlom nekajkrat izgubijo …
Gorski reševalci smo pa “exstremni ziheraši”; ali pa ne vemo vsega, kot je pred kratkim izjavil stari znanec gorskih reševalcev – pa ne kakšen sponzor ali donator, ampak pogost uporabnik našega servisa.
Prekaljeni maček Marjan Kregar je pred časom rekel: “Sam se s temi niti več ne obremenjujem, škoda mojega časa in živcev. Ko pokličejo, gremo in poberemo”.
… sam dodajam; ne pobiramo več kar tako, kadarkoli in vedno. Pred odhodom na intervencijo naredimo oceno tveganja, pretehtamo možnosti in vse morebitne nevarnosti. Potem se pa odločimo – STOP or GO. V preteklosti smo izgubili preveč naših prijateljev in zakaj bi …
Lavinske razmere v gorah nad Kamnikom, 14. 01. 2018
Nevarnost je 2. stopnje po evropski petstopenjski lestvici – ZMERNA. Obstaja velika nevarnost klož.
Območje Kamniškega in Kokrškega sedla je prehodno. Potrebna je zimska oprema, ki poleg derez (NE DEREZIC) in cepina obvezno vključuje tudi lavinski trojček. Problematična so območja pod 1300 m, kjer zaradi visokih temperatur prihaja do spontanega proženja talnih plazov.
Na območju Kamniškega sedla, kjer je bilo narejenih več pregledov trdnosti snežne odeje po CT metodi, ugotavljam:
Debelina snežne odeje je do 195 cm.
Temperatura zraka: -5º C
V spodnjih plasteh (do 90 cm) je sneg dobro sprijet (temperatura snežne odeje -1º C). Sledi tanka ledena lamela, nad katero je 20 cm snega trdnosti za štiri prste, takoj za tem pa debelejša plast trdnosti za pest (55 cm, -3º C), ponovno tanka ledena lamela, ki s spodnjo plastjo ni sprijeta in na njej 20 do 35 cm od vetra zbitega snega (trdnost svinčnik).
Po CT metodi zadnja plast odstopi po prvem udarcu iz komolca po lopati. Pomeni, da je odeja nestabilna in se lahko le ta poruši že ob manjši obremenitvi.
Svetujem, da se planinci in turni smučarji držijo ustaljenih zimskih planinskih in turnosmučarskih poti, kjer je pot že prehojena oz. je pobočje predelano od smučarjev. Izogibajte se pobočij nad 30º, še posebej v skupinah, kjer bi lahko prišlo zaradi obremenitve snežne odeje do proženja klože in napihanega snega. Upoštevajte načelo varnostne razdalje in pravilnega gibanja (smer, naravne značilnosti …) po terenu s tveganjem za snežne plazove. Če nimate izkušenj (v to ste všteti tudi gorniki po drugi puberteti z “bogatimi” dveletnimi planinskimi izkušnjami), svetujem, da se izogibate sredo- in visokogorja oz. le tega obiščete skupaj z VPZS ali gorskimi vodniki.
Mlad mor'š trpet, da si star navajen. 