Gorski tek – Mlad mor'š trpet, da si star navajen.

Imajo misijo PTL. Uničiti vsak plamenček naše volje za nadaljevanje.

Dežuje. Štart. Poslednji Mohikanec. Ne vemo, kaj nas čaka. Sprašujem se, če nisem za v bel jopič, s katerim lahko pomahaš od strani. V kaj se podajam? Zakaj? Iščem odgovore. Približno tristo cepcev, kot sem sam, se ukvarja s podobnimi vprašanji. Pred nami pa dobrih 300 km, čez hribe, okrog Mont Blanca, s 25.000 višinskimi metri.

Vipava, dve leti prej. Kilometer pred Novo Gorico naju z Dušanom ogovori temnopolti moški, oblečen v neko vojaško uniformo. Govori Slovensko in naju prepričuje, da se morava ustaviti na postaji pri policiji, da je tam hrana, da je tam pijača. Garmin mi kaže, da mora res biti že okrepčevalnica. A utrujena pamet mi govori, tisti črni hudiček na levi rami: »Ej, ta vaju želi zih nategnit. Spizdita naprej, čimprej.«

»Vipava trail, pizdu maternu, a mu niste mogli dati vsaj ene majice z vašim logom. Ne, zvezde je model nosu, pa še črn je povrhu, sredi Gorice.« kolnem sam pri sebi, ko sva z Dušanom že vsaj deset kilometrov mimo okrepčevalnice. Brez vode. Brez hrane. Brez volje, ker si bil v pričakovanju oddiha. Kazen mora biti vzgojna, ker si nezaupljiv do drugačnega od sebe, si govorim. In prav je tako. Tudi sam nosim nekaj genov tega človeka in sedaj trpim.

Za nameček pa Dušan še prijavi: »Ti, bi šel na PTL?«

»Kaj pa je to?« vprašam.

»En, malo daljši tek v Chamonixu isti čas kot UTMB.« odgovori.

»OK. Grem. En, malo daljši tek.« navdušeno izjavim. In niti sanjalo se mi ni, kaj ta malo daljši pomeni.

Prebijamo se po 15 cm snega proti Plan de l’Aiguille. Stojim v koloni za tremi Kitajci, ki so se vsuli v klanec kot svinje v koruzo. Sedaj pa jih je ustavila snežna motorika. Natikajo si derezice, ne da bi stopili iz poti. Njihovi koraki so nesigurni, počasni. Veter brije z vseh strani. Ščiti me le tanka Norrona jakna. Gledam po strmem pobočju in ocenjujem teren. Pot zavije v desno. Čez ostre granitne balvane, ki so sedaj pokriti z debelo snežno odejo. Nič. Trenutek. Odločitev. »Zadričam« se 10 m nižje, ujamem navidezno stezico in ji sledim z enakomernim kamniškim tempom.

Noge so vajene takšne podlage, supergi dobro primejo. Ojej, Šerki, če te sedaj vidijo vsi planinci, katerim dnevno nabijaš o varnejšem obiskovanju gora, slabo se ti piše na forumih. Čakam Dušana in Marka v zavetju stare žičniške stavbe.

Vidim, da se v njej dogaja precej ljubezni, čeprav si sam to težko predstavljam, saj sem glede na mraz imel sam kar precej dela, da se nisem poscal po kolenih. Ali pa gre le za novo francosko tehnologijo sušenja kondomov na svežem gorskem zraku. Kdo ve. Kraški pršut se tudi prodaja za med kot visoka kulinarika, na koncu koncev gre pa za navadno svinjsko žvarovno.

Sveti Bernard. Za nami je slabih 130 km in 10.000 v.m. Čakam tuš. Med ritnicami se mi je vse vnelo od mokrote. Kot ocvirki strjene sokrvice, pomešani s slanim potom, mi drgnejo in razjedajo voljo. Imam občutek kot bi me nategnil slon. Stopala so premočena. Tisti občutek peska pod njimi, ko točno veš, kam vodi. V kakovostne žulje v obliki Asics gel podplata.

Namestijo nas v temno in vlažno čumnato in to v hotelu. Imajo misijo. Uničiti vsak plamenček naše volje za nadaljevanje. Po tleh je folija, torbe nas čakajo v kotu. Marko znori. Odloči se, da ne bo nadaljeval. Razumem ga. Pred le mesecem dni sta z Dušanom pretekla Eiger. Spoštujem njegovo odločitev in mi je hkrati žal zanj. Dobra družba je. Dober človek. Vesel sem, da sem ga spoznal. A nimam mu energije tega povedati. Nimam energije niti za slovo. Uporabim vse svoje čare in nama z Dušanom kuharica odstopi svojo sobo. Za 30 € po osebi. Pod prho sperem s sebe sol. Pregibi so rdeči. Ritnici si namažem z Medexovo kremo in mednju založim toaletni papir. Kot tampon, ki se sedaj riba med sabo. Zmaga. Stopala zarežem s švicarskim nožem in nanje nalepim »kinezio tejp«. Pač ne maram gel podplatov, raje imam »neutral«. Budilka. Uro pred časovno zaporo se prebudiva, zbaševa vase enormne količine hrane in Bernarda zapustiva pet minut pred zaporo.

Sveža, s papirjem med ritnicami, »potejpanimi« nogami, za silo naspana in predvsem polna dobre volje in energije.

Mencin, Dušan Mencin

Ta Dušan je en tak model. Rad govori. Veliko govori. A ni moteč. Ne zameri. Ko mi je šel na kurac, sem mu povedal, si v ušesa zbasal slušalke in poslušal podcaste Planinske zveze Slovenije. Ima ogromno tekaških izkušenj in je bil zadolžen za tekaško logistiko in planiranje. Počitki, spanje, tempo … Zaupal sem mu. Bila sva znanca iz tekov. Postala sva prijatelja.

Všeč mi je, ker je podobno kot sem sam, človek, ki se pusti presenetiti in ga situacije ne vržejo iz tira. Vse sva prilagajala sproti. Vsako frustracijo sva vzela za izziv. Izkoristila prilike za »power sleape«, hrano, počitek … S težavo sem mu sicer dopovedal, da mojega nahrbtnika ne bo nosil. Da je to skoraj tako kot bi mu dovolil seks z mojo ženo. Pa to bi še nekako požrl, a nahrbtnik. Ni šans.

Francoska garda in placebo

Bil je že četrti dan. Ravno se je delalo čudovito jutro. Vrhovi so bili obsijani s soncem. Užival sem vsak korak. Vsak dan, ki je bil dlje od štarta, sem postajal bolj odvisen od gibanja, narave. Telefon ni deloval, računalnik je sameval doma v Kamniku. Preprosto, odklop od vsega. Reševanje težav sproti, odnosi s sotekačem in ostalimi tekmovalci, ki smo se počasi prelevili v partnerje, si pomagali z nasveti, bodrili. Občasna sporočila družine, ki so mi stali ob strani nekje daleč in mi dajali energije za naprej. Vesel, da jih imam. Na vrhu Pointe de Drone srečava mlada fanta.

Izmenjamo nekaj besed. Povesta, da sta vojaka. En od njiju vidi mojo GRS čelado. Zaupa mi težavo kolega. Ima otečen nart, ker si je pretrdo zavezal tekaške čevlje. Z Dušanom rešiva. Krema in dva brufena. Čez pol ure je dober in veselo nadaljuje pot. Kasneje smo se do cilja redno srečevali in vsakič me je prosil za brufen. A kaj, ko sem jih imel le nekaj in sem jih imel »just in case« za naju z Dušanom. Imel sem pa dovolj žvečilnih gumijev brez okusa. In vojak je veselo goltal žvečilke v prepričanju, da gre za »painkillerje« in nič ga ni več bolelo. Upam, da mu nisem zlepil črevesja. Do cilja pa je le prišel.

Oče in sin in koča na robu z bernardincem v postelji

Peklenski vzpon. Boli me kvadriceps desne noge. Kot bi me nekdo ves čas prebadal z nožem. Energije je dovolj. Le nekaj ur nazaj sva po prvem vzponu z 900 v.m. in na razdalji dveh kilometrov, prišla do lesenega bistroja. Sam sem ga poimenoval kar Zeleni rob. Imeli so krompirček. Ne pojedla, požrla sva vsak dve porciji in »sklompala« liter Coca-Cole. Sol, maščoba, kalorije, okusi. Božansko.

Pot je označena. Zastavice za tek SwissPeak, ki se začne naslednji dan. Malo lažje je slediti zastavicam. Naša pot ni bila označena. Le nekaj dni prej smo dobili sled z vsemi točkami in podatki. Orientacija je zahtevna, sploh, ko je utrujena glava.

En večer nisem vedel kje nadaljevati, preprosto, nisem se mogel toliko zbrati, da bi lahko sledil navodilom Garmina. In Garmin. Ja, Fenix 7X pro solar.

Brez njega si vsega tega ne predstavljam. Polnil sem ga dvakrat. Vse ostalo je deloval. Niti enkrat ni zatajil. In pot. Pot je marsikje bila potegnjena s pomočjo aplikacije, čisto mimo, in redko je šla po planinskih poteh. Že dejstvo, da sva v šestih dneh srečala vsega skupaj 10 planincev, pove veliko.

Na vrhu vzpona, sedlo Fenetre d’Arpette, 2665 m srečava starejšega in mlajšega moškega. Slediva jima že od Bernarda. Čudaka sta. Nosita celo šotor. Poleg njiju je mlajše dekle in fant. Fotografirata ju. Zveva, da gre za očeta in sina. Oče je na tem teku že petič, sin prvič. Delujeta mirno, usklajeno. Sam bi si želel čez nekaj let podobno doživeti s sinom. Ugotoviva, da nista čudaka. Čudaki smo mi vsi. Sestopimo skupaj. Pot mi krajšajo U2, I still didn’t found what I am looking for. Ob ledeniški reki natočimo vodo in nadaljujemo z vzponom. Mrači se. Garmin mi sporoči, da je še uro do sončnega zahoda. Zadnja noč. Zadnji vzpon. Pridemo do koče na robu. Sredi grebena. Vstopimo. Veselje. Domačini. Toplo. Prijetno. V kotu prasketa ogenj. Oče se zmeni, da lahko za trenutek počivamo tukaj, saj ne gre za uradno točko. Ta je uro in pol hoda naprej, na sedlu, od koder sledi še samo spust do cilja. Pogledam Dušana. Strinja se. Ta trenutek nam je nekdo podaril. Pijemo roibov čaj, bašem se z borovničevo pito. Uživam trenutek. Zaslužili smo si dve uri počitka. Štart ob dveh zjutraj. Zleknem se na blazino in pokrijem z deko. Dušan in ostala dva gredo počivat v zgornje nadstropje. Tiho je. Mir. Tonem. Naenkrat okrog mene zvoki. Vohanje, praskanje. Prižgem svetilko na uri. Pred mano ogromen Bernardinec. Vrže se na moje noge. »Ej, model, pa ti nimaš 7 kil, kot moja Chilly. Ti jih imaš krepko čez 40.« mu prišepnem.

Primem ga za dlako in povlečem više, obse. Cmoka. Stisne se k meni. Pokrijem ga z deko. Smrdiva oba. Sam po človeško, on po pasje. Uživam trenutek. Štartamo ob dveh zjutraj. Zahvalimo se oskrbniku. Čudno me gleda, saj menda njegov pes ne gre do nobenega.

V uri in pol sva pri koči, kjer se gnetejo vsi ostali tekmovalci, kolikor nas je pač še ostalo. Hvala oče in sin za podarjeno. Nabašem se z makaroni, slečem jakno in počasi se spustiva proti cilju. V noči opazujeva Argentiere in Chamonix. Nad nama se blešči ledenik.

Pika in Dejan

Nekaj kilometrov pred ciljem naju presenetita Pika in Dejan. Skupaj naredimo nekaj poti. Potem se ločita, saj naju bosta pričakala v cilju in odpeljala k njima v apartma, da se oprhava in urediva za skupno fotografijo.

Zadnji kilometer je čustveno nabit. Ob ograji je polno navijačev. V cilj prihajajo tudi tekači z UTMB, 100 milj. Odlični rezultati naših deklet, Martine Potrč Klančnik in Eve Urbanc. Faci sta, res. Glasno spodbujanje, usmerjanje redarjev in vzkliki napovedovalca. Prestopiva ciljo črto.

Za nama je 145 ur, 315 km, 25.267 v.m. s štartom v ponedeljek 28. 8. in zaključkom v nedeljo, 2. 9. 2023. Whoop mi kasneje pokaže, da sva v delih počivala, spala, dobrih 8 ur.

Pika in Dejan, hvala vama za vso pomoč in vožnjo domov, saj se bi sama lahko vrnila šele sedaj, ko to pišem.

Žulji

V Chamonixu grem k zdravniku, da mi uredijo žulje. Lepo bero sem si jih pridelal. Seveda mi je najprej na pomoč priskočil Dejan Vukotič. Že ko je prijel iglo, sem videl, da to ne bo šlo. Čeprav se je trudil, da bi bil čim bolj nežen, je deloval, kot da drži hilti. Na srečo je to spoznala Eva in me odrešila najhujših muk. Noge so bile otečene, da niti copati niso bili več dovolj veliki. Simpatično dekle v medicinski sobi se nekoliko kasneje ukvarja z mojimi stopali.

Kazalec leve noge jo je najbolj skupil. Počasi trga močno prilepljen »silver tejp« ojačan s »kinezio tejpom«, ki sem ju tja prilepil tri dni nazaj, ker je odstopil noht. No, sedaj je noht skupaj s tkivom ostal na »tejpu«, na prstu pa se svetlika bela kost. »V simpatični angleščini s francoskim naglasom mi reče, da bo malo bolelo in da se opravičuje. Vse skupaj z injekcijo nabrizga z nekim rdečim gelom in prilepi noht in meso nazaj. Boli. Kaj boli.

Če je duša pozdravljena, je telesna bolečina zgolj prijetna.

Doma se zdravim s Flexbeam terapijo. Preventivno pošljem fotografijo dr. Rebolju, kaj meni. Dobim odgovor, da je videti lepo, če ni zlomljeno. Ni zlomljeno. Je videti lepo. Potem bo.

Nekaj utrinkov s šestdnevnega popotovanja s katerega sem se vrnil materialno prazen, a notranje bogat in napolnjen. Lahko bi še pisal o dehidrirani hrani, sedemkilogramskem nahrbtniku, samooskrbi … Naj nekaj ostane za predavanje. Nekaj pa bo ostalo samo meni. Kot lep spomin za obujanje spominov ob porumenelih fotografijah, nekoč, nekje, v koči na robu.

In na koncu še zahvala družini za podporo in navijanje. AMM Maribor in EvilEye za kakovostno zaščito oči in Garmin Slovenija za to, da sem bil ves čas na pravi poti.

Ko norcu skrivnostna 100-kilometrska trasa ne da miru, gre in jo preteče: “Pohodniški avanturi Highlander preprosto ne moreš reči NE!”

Highlander Kamniško-Savinjske Alpe. Preizkušnja za telo in duha. Preizkušnja, ki te razdvoji. Preizkušnja, ki ti izpije vse atome moči. In preizkušnja, ki te obogati, če ti dovoli na konec. Si upaš?

Bilo je sredi tedna, ko mi Matej pošlje kratko sporočilo, če mi lahko posreduje GPS sled, za eno mnenje. Seveda, pošlji. Zvečer pijem svojo najljubšo kavo Stow Red Carpet in odpiram Matejevo e-pošto. Saj vem, kava zvečer ni zdrava. Meni ustreza in je moja sladka pregreha. GPS sled naložim v Garminov Basecamp in mi je takoj žal tistega: “Seveda. Pošlji.”

Puf in oblaček dima. Na desno ramo se mi usede Softič. Majhen, rdečega nosu in kratkih rožičkov, telo pa mu krasi okrogel trebušček. “Ej, Šerki. Brezveze. Saj vidiš, da ti danes ne gre. Vode nimaš. Noge te bolijo. Na bruhanje te sili … bla, bla, bla, bla …,” me prepričuje, ko s težavo premikam noge po poti, čeprav navzdol.

Matjaž Šerkezi

Pred desetimi urami me je Tinkara odložila v Mozirju, kjer je začetek pohodniškega doživetja Highlander Kamniško-Savinjske Alpe. “Če je vaš cilj prehoditi 100 km v nekaj dneh, ste na pravem mestu,” je zapisano na spletni strani organizatorja. Udeleženci imajo na voljo pet dni, da opravijo s potjo.

“A ti misliš, da boš imel dovolj vode?” me opomni Tinkara, preden se poslovim. Samozavestno odgovorim: “Ah ja, saj povsod teče.”

V Jagru kupim še eno suho žemljo, jo stisnem v žep nahrbtnika, pripnem palice na roke in oddirjam. Želel sem priti vsaj na Golte, dokler me noč ne potegne v svoje nedrje. Uživam v čudovitih razgledih po okoliških hribih. Presenečen nad kmetijami, ki niso tipično slovenske. Precej urejene so. S fasado na hlevu in visečimi fuksijami in pelargonijami na “gangu”.

Po dvorišču ne ležijo odsluženi strešniki in stare EMO sklede z luknjo in natolčenim emajlom. Moram priznati, da se stanje slovenskih kmetij izboljšuje, sploh tam, kjer so jih prevzeli “naši ta’mvadi”. Pred tednom smo se z grebena Olševe spotoma oglasili pri kmetiji Kumer v Koprivni, ki je pred kratkim postala planinska koča. Nekoč je šlo za precej tradicionalno koroško kmetijo.

Tisto, ko za “štalo” raste stara hruška, tepka. Pod njo pa visoke koprive in rdeč lonec z belimi pikami, od katerega je odstopil emajl in sčasoma naredil črno luknjo v dno. Trpek okus tepke, žgoče koprive in “pisker” brez dna. Prispodoba življenja na kmetih nekoč. Danes je podoba popolnoma drugačna. “Ta’mvadi” so prinesli drug pogled na življenje na kmetih, dvignili raven kakovosti življenja in ohranili gostoljubnost.

Sam sem, sam v črni noči

Kremplji noči me potegnejo v črne gozdove Smrekovca. Sam sem. Pot mi osvetljuje Led Lenser svetilka. Veselim se izvirov vode, ki jih je tukaj na pretek, saj mi je tekočine že zdavnaj zmanjkalo. Korak je lahek. Na trenutke čutim le desno peto, ki mi jo zadnjih nekaj kilometrov najeda del tekaškega copata. Ustavim se, sezujem svoje “hookice”. Vidim, da so mi del nad peto že precej pojedle do krvi.

Matjaž Šerkezi

S tekaških palic odtrgam kos “silvertejpa” in ga prilepim čez rano. V tistem začutim hlad po hrbtu. Obrnem se nazaj. Nič. Pogledam na maPZS, kje sem. Vsakič, prav vsakič, ravno na tem območju pod Komnom. Isti “beden” občutek. Občutek mraza po hrbtu in tisti občutek, da nekdo stoji za tabo, da se te skuša dotakniti in da potem gre nekako čezte.

Nisem vraževeren, ampak to je tukaj že četrtič in vsakič sem bil sam. Tudi ko smo šli skupaj s Tadejem in Belijem na K24, sem pod Komnom za trenutek ostal sam in takrat, takrat je prišlo.

Mraz po hrbtu, obračanje nazaj in potem tista energija, ki je šla vame in me zapustila z iztegnjeno roko … Sam sem, sam v črni noči.

Spomnim se pesmi koroškega kantavtorja Milana Kamnika, ki v eni svojih pe2smi prepeva: “Vode, vode pa ni! Vode, vode pa ni!” In res je ni. Softič na desnem ramenu mi znova prigovarja: “Stari, pa saj ti je že Tinkara rekla, da nimaš dovolj vode. Odnehaj. Crknil si. Ne moreš!” Vode res ni. Suša je naredila svoje. Presahnili so vsi viri. Malo pred Travnikom naletim na star lesen žleb, iz katerega vsake toliko pricurlja kakšna kaplja vode in s katero si osvežim usta. Softič, Šerki si je osvežil usta. Ne bo odnehal.

Peklenski vzpon od Loke proti vrhu Raduhe. Dehidracija dela svoje. Barva urina je podobna ARSO-vi najvišji stopnji za strele. Na cesti pod Snežno jamo me reši luža. Omočim si usta. Požrl bi celo, z vsemi plavajočimi žužki v njej. Cepec. Če bi imel s sabo vsaj tablete za dezinfekcijo vode.

Znova se oglasi Softič: “Kako si? Ne gre, ne? Saj sem ti rekel!” Marš, marš, je** se. Ne bom odnehal.

Luče. Ura je pet zjutraj. Lučani odhajajo v službo. Čudni pogledi na pojavo z naglavno svetilko. Išče vodo, hidrant, gejzir, kar koli, samo da se lahko napije. Na vohalne celice se mu prilepijo molekule pečenega kruha. Poveže jih z enakim vonjem v Kamniku, ko zjutraj prihaja s teka, se ustavi in se pocrklja s toplim rogljičkom in kavo pri Jodlnu. Potem gre domov in se privije k ženi, ki še sladko spi.

… nekaj trenutkov za tem, ko sem spil fanto, bruhnem za korito z rožami. Komaj mi je uspelo pobegniti iz pekarne. Telo in glava sta hrepenela po tekočini, želodec je ni prenesel. Počuti se kot naliv na osušeno in spokano zemljo.

Matjaž Šerkezi

Ooo, glej jo, lisičko. V jutranjem svitu se je leno pretegnila na livadi in me opazovala. Le kaj počneš ti človeško bitje tako zgodaj v moji spalnici? To je moje kraljestvo, svet pod Rogatcem in Lepenatko. To je moj dom, ti, ti človek. Visoko na nebu kanja uprizarja svoj jutranji ples, ples, ki bo očaral majhno miško in jo odpeljal v vrtinec smrti.

Z jutrom korak postane samozavestnejši

Softiča je utrudila noč in je zaspal na ramenih. Nič bati. Ne bo padel z njih. Ta vrag se dobro drži. Pot med kravami in stani Velike planine mi je poznana in me hitro pripelje do planine Dol in naprej v Dolski graben, ki se strmo spušča v dolino Kamniške Bistrice. Čutim vsako mišico, ki se napne in kriči po počitku.

“Težek nahrbtnik mi je že dodobra ogulil hrbet in boke. Smilim se samemu sebi.”

Še sreča, da Softič spi. Motivacijo mi daje, ker lahko preklinjam Mateja, ki je poskrbel za čudovitih 10 km po dolini Kamniške Bistrice, vse do spominskega parka in nazaj. Slepo črevo za nabiranje kilometrov, ki je stalnica vseh trailov in je po besedah organizatorja razlog v res čudoviti pokrajini, ki je ne smete zamuditi. Hvala. Res ste izjemni.

Matjaž Šerkezi

Spominski park v Kamniški Bistrici je poln spominskih plošč alpinistov in planincev, ki so umrli v gorah. Je eden prvih spominskih parkov v Sloveniji, ki je bil postavljen z namenom, da se gore očistijo spominskih plošč in se postavijo v strnjeno območje nekje ob vznožju gora. Sprehod po parku obudi marsikatere spomine in ima posebno energijo.

Softič se je znova prebudil in me bodril zadnjih 1200 višinskih metrov in 13 km proti Kriški planini. Greben med Kamniškim vrhom in Planjavo odpira navdihujoč pogled proti Kamniškim planinam. Naravnost pa se nam odpirata pobočji Vrha Korena in Kompotele, s katere je nor pogled v amfiteater Kamniško-Savinjskih Alp.

Na plaži na Krvavcu mi Softič prišepne: “Stari, zmagal si. Nisi ti za v staro šaro.”

“Hvala, zvesti prijatelj. Posebej za vse spodbudne besede na poti.”
Highlander Kamniško-Savinjske Alpe je bil zame odlična preizkušnja in priprava na Julijana trail. Vsakič sem vesel, da imam dobre prijatelje, ki mi pošljejo GPS sled v mnenje. Poznajo me, da težko podam mnenje, če tega sam prej nisem okusil in odšel na ogledno turo. Od Mozirskega gaja do Krvavca se je nabralo mičkeno več kot 100 km in mičkeno več kot 6000 višinskih metrov, za kar sem porabil mičkeno manj kot 20 ur. 40 km sem bil brez tekočine in skoraj crknil. Na cilju je bilo vse pozabljeno. Celo s Softičem se pogovarjava, predvsem kaj mora izpopolniti za Julijano.

Matjaž Šerkezi

Divja narava Kamniško-Savinjskih Alp, mogočni gozdovi smrekovškega pogorja, žive planine pod Raduho, pastirski stanovi Velike planine, bogata zgodovina Kamniške Bistrice, občutek, da ti na poti sledijo Rokovnjači, Bele babe, vonj Morane in boj s samim sabo, umom, ki kot sirena preži na pohotne mornarje in jih kliče v svoj hram naslade, so razlogi, da pohodniški avanturi Highlander Kamniško-Savinjske Alpe preprosto ne moreš dati košarice.

Morda res nismo najboljši kolesarji, smo pa Kamničani vsekakor dober team, kaj dober, vrhunski

Od 14. do 15. junija 2019 je potekal 26. Pohod razuma, volje in moči – Brajnikov memorial 2019. Tekmovanje velja za eno najtežjih športnih preizkušenj pripadnikov vseh varnostnih struktur v Sloveniji: Policije, Slovenske vojske, Uprave RS za zaščito in reševanje in gorskih reševalcev. Poteka v spomin na pokojnega policista, gorskega reševalca in gornika Mitjo Brajnika, ki je življenje izgubil v tragični nesreči ob usposabljanju gorskih reševalcev na Okrešlju 10. junija 1997.

Letos se je na zahtevno dvodnevno traso na območju Bleda, Bohinja in Julijskih Alp podalo 26 ekip. Dva dni smo tekmovalci preizkušali svoje fizične in psihične zmogljivosti v plavanju, kolesarjenju, teku, gorskem pohodu, veslanju, prečenju reke ter preizkusu vzdržljivosti in znanja iz prve pomoči.

Društvo GRS Kamnik smo zastopali Matej Bizjak, Tadej Trobevšek, Primož Lavrič in Matjaž Šerkezi. Matjaž Ravnikar pa je kot že nekaj let do sedaj bil eden izmed mnogih sodnikov na trasi, kjer poteka tekmovanje.

Od leve: Matej Bizjak, Tadej Trobevšek, Primož Lavrič in Matjaž Šerkezi

Prvi dan smo tekmovalci plavali v Blejskem jezeru od Male Zake do Velike Zake, nato kolesarili proti Zasipu, Žirovnici in Završnici vse do Smokuške planine. Od tam smo se podali na gorski pohod proti Vrtači do Stola, se spustili mimo Valvazorjevega doma do križišča cest pod Javorniškim jezerom.

Ko “crkne” tudi Bizjak (foto: Tadej Trobevšek)

Tu smo ponovno sedli na kolo, se odpravili do Jesenic preko Save v smeri Blejske Dobrave, zavili proti Mojstrani in kolesarili po dolini Radovne do t. i. Pokljuške luknje, kjer smo pustili kolo in nadaljevali z gorskim pohodom do Zatrnika. Prvi dan tekmovanja, ko smo premagali okoli 3000 m višinske razlike, smo zaključili s streljanjem na biatlonskem strelišču na Pokljuki.

Naslednji dan smo zgodaj zjutraj pretekli traso ob Bohinjskem jezeru od gostišča Kramar do kampa Zlatorog. Od tu smo preveslali jezero do mostu pri cerkvi Sv. Janeza, tekli do gostišča Kramar in tekmovanje nadaljevali s kolesarjenjem prek Bohinjske Bistrice do Oblakove planine. Od tu smo nadaljevali z gorskim pohodom prek Planine Ricman, Planine Prihod, mimo Tolstega vrha pod Taležem do mostu v Ribnem, kjer smo prečili reko Savo, tekli okoli Ribenske gore do prireditvenega prostora pod Ribensko goro, kjer smo tekmovanje zaključili z opravljeno spretnostno nalogo.

Organizator je poskrbel za res zahtevno traso in vrhunsko organizacijo, svoje pa je dodalo še neizprosno vreme, saj je huda vročina od tekmovalcev zahtevala vrhunsko pripravljenost. Že samo dejstvo, da je prvi dan tekmo zaključila le polovica ekip (ekipo so sestavljali štirje člani) znotraj predvidene časovne zapore, govori o zahtevnosti. Praktično smo bili ves čas v “rdečih” številkah in ko je nekdo od nas imel krizo, mu ni šlo, preprosto ni bilo časa za solzice in pomilovanje, ampak smo ga prijeli za rit in tiščali v klanec, zraven pa bodrili z besedami, da naj ne bo “softič”.

Kamniški gorski reševalci smo zasedli skupno odlično 4. mesto, v posameznih disciplinah oz. etapnih razvrstitvah pa smo tek zaključili kot 2., veslanje in gorski pohod (tek) pa kot 3., kar dokazuje, da smo odlično pripravljeni in predvsem, da znamo dobro medsebojno sodelovati.

S tem smo tudi pokazali, da v profesionalnih varnostnih in reševalnih strukturah, kjer delujemo kot prostovoljci, ne popustimo. Preprosto zato, ker takrat, ko imamo v gorah ponesrečenca iz sebe izvlečemo najboljše in predvsem kot odlična ekipa, ki se dopolnjuje takrat, ko nekdo ne zmore več in mu pomaga, da zna iti preko sebe.

V spominu imam prizor s tekme, ko v najhujši vročini poganjamo pedala v klanec in se mimo pripelje ekipa rivalov stanovskih kolegov in eden izmed njih reče: “Dobro kolesarite, ampak mi smo boljši!” V cilju so bili za nami. Morda res nismo najboljši kolesarji, smo pa Kamničani vsekakor dober team, kaj dober, vrhunski.

Besedilo: Matjaž Šerkezi
Fotografije: Tadej Trobevšek in Matjaž Šerkezi

Opomba: Del besedila o trasi povzet po https://www.brajnikovmemorial.com/

Transgrancanaria: Ultratekaški podvig treh Slovencev

Transgrancanaria 2019 je potekala med 20 in 24. februarjem 2019 na otoku Gran Canaria v šestih različnih dolžinah (17 km, 30 km, 42 km, 65 km, 128 km in 264 km). Barve Slovenije so zastopali trije Slovenci in sicer kar dva Kamničana Mih Lindič in Matjaž Šerkezi in Unčan Srečko Deželak. Vsi trije so se kot edini predstavniki naše države udeležili najdaljše in najtežje ultra preizkušnje – 264 km in kar 13256 v. m.

Gre resnično za najtežjo progo, ki sem jo kadarkoli imel možnost preizkusiti na neki uradni tekmi. Le ta ni označena z zastavicami, ampak pred štartom prejmeš GPS sled, ki si jo namestiš v Garminovo napravo in to je tvoja edina zaveznica na sami poti, poleg tega pa si označen s sledilcem, ki ves čas komunicira z bazo in sporoča lokacijo.

Štart je bil v sredo ob 9. uri. Vsega skupaj nas je bilo prijavljenih 92 tekmovalcev iz vsega sveta, na štartu nas je stalo 88. S sabo moraš imeti obveznih 3 l tekočine in opremo za preživetje; na koncu nahrbtnik tehta nekje do 6 ali 7 kg, dobiš tudi tiskano karto v merilu 1:20 000, s katero pa si bolj težko pomagaš. Prva postaja je namreč šele na 70 km in do tja praktično teren ne pusti dihati. Ves čas moraš biti pozoren, da ne zaideš s poti ali spregledaš odcepov, ki so nelogično postavljeni in lahko na pregledni poti naenkrat zaviješ z nje v čisto grmovje, med kaktuse …

Že takoj po prvih 13 km je bilo prvo presenečenje in sicer 3 km dolg kanal, tunel, v katerem je bilo do kolena mrzle in kalne vode. Sicer se je ves čas menjala podlaga od peščene, do gruščnate, nekaj po gozdu, skalah, med travo in tropskim grmovjem, bambusovo džunglo. Čez dan so bile temperature do 28 stopinj, čez noč pa je znalo biti dokaj hladno in vetrovno. Na celotni poti si moral sam poskrbeti za vso logistiko, zunanja pomoč je bila prepovedana in si hrano in pijačo sproti bodisi kupil v trgovini, ko je pot šla čez vas ali mesto, vodo pa sem sam dolival kar iz potokov in jo razkužil s tabletami ali pa si si jo lahko pustil na petih postajah, ki so bile predvidene po celi dolžini proge.

Osebno sem se odločil za taktiko v enem kosu in sicer brez spanja, kar mi je zadnji dan povzročalo precejšnje težave, da sem se prepričal ostati buden in nisem zaspal med tekom in hojo. Kot zanimivost lahko povem, da smo se zadnje etape vsi trije lotili skupaj in vmes sem se pogovarjal z dekletom, ki se je od nekod pojavila in mi je šla na živce, ker je hodila z nami (v resnici je sploh ni bilo); Srečkota sem skoraj prepričal, da nas opazuje NLP in z nami komunicira, v resnici pa je bila čelna svetilka enega od organizatorjev, ki nas je čakal na grebenu in pravilno usmeril po zelo zahtevnem skalnem terenu. Sreča, da je bil tako daleč, da ga ni zadelo kamenje, ki sem ga metal v NLP.

Stojim na skali in zrem v temno globino ter na glas razmišljam kako škoda, da imam prazno Led Lenserko, ki bi sedaj posvetila v globino namesto te medle Petzlove svetlobe. Srečko in Mih iščeta pot in vsake toliko časa slišim ko kdo “zajamra”, ker se mu obrne skala. Nekako se “zbrihtam” in vprašam kaj iščeta, ker kot, da sta nekaj izgubila. “Ja, kaj, kaj, pot v dolino” reče Srečo. Vprašam ali imamo kakšno informacijo kam moramo iti, ker sem med tem časom pozabil, da hodimo po gps sledi.

“Sled, piz … kaj je s tabo?!” mi reče Srečko. “Ja, zakaj pa ne rečeta”, pogledam Garmina, se obrnem in grem. “Pridita, tukaj je pot” še zakličem.

Lahko trdim, da glede na vse skupaj in tudi v razgovoru s Srečkom, ki je organizator kar nekaj tekaških druženj in trail tekov v Sloveniji, da gre za izjemno zahtevno preizkušnjo, kateri trenutno ni primerjave v Sloveniji ali sosednji Hrvaški. Razlog je predvsem v spremenljivi klimi, raznoliki podlagi, neoznačeni progi, ki zahteva izjemno poznavanje in delo z GPS napravami, sicer cilja ne vidiš in popolni samooskrbi brez zunanje pomoči, ki zahteva dodatno logistično načrtovanje, saj moraš predvideti prehrano, kje boš prišel do tekočine itd.

S celotno dolžino proge smo vsi trije kot posamezniki opravili v času 78:33:09 in skozi cilj ponosno pritekli s slovensko zastavo in zasedli 22. mesto (ker smo imeli isti čas) od 56 uvrščenih posameznikov, ostali so odstopili.

Uradna dolžina proge je bila 264 km (moj Garmin Fenix 5X pro pa je pokazal 291 km – razlog je bodisi v občasno slabem sprejemu satelitov in posledično skakanju sledi in v iskanju prave poti), premagati smo morali 13.256 višinskih metrov, osebno sem porabil 20.438 kcal (povprečen odrasli moški mojih dimenzij (173 cm, 64 kg, zmerno aktiven) jih dnevno porabi 2.398 (100 g Milka čokolada jih vsebuje cca. 500 kcal). Zabeleženih je bilo 377.777 korakov (dnevno jih v normalnem življenju naredim povprečno 15.000).

Oprema je bila izbrana. Za navigacijo pride v poštev samo Garminova naprava kot je Fenix 5X Plus zaradi avtonomije, natančnosti in občutljivosti sprejemnega čipa GPS, GLONASS in GALILEO, možnosti naloženih topografskih kart in hitrem procesiranju, obdelavi in hranjenju podatkov; oblačila in nahrbtnik Instinct Prosti čas Kamnik, ki ne žulijo tudi po več urah nošnje, nogavice Polzela, energijska prehrana Fritid, vezana izključno na izotonične napitke, ostala prehrana je bila vsa normalna (kruh, makaroni z omako – v obliki dehidriranih porcij, ki se polijejo z vodo in so po desetih minutah pripravljeni za uživanje, tople juhe, limonin sok za nevtralizacijo kisline). Določeno opremo pa smo prilagodili in naredili sproti – Mih je npr. na supergih odrezal peto, iz puloverja pa si je naredil tekaške rokavčke … Sam sem npr. presekal superge Inov, jih vrgel v smeti, na srečo imel s sabo še ene dotrajane v torbi na predzadnji postaji, z njimi prišel do cilja in jih zaradi razpadanja vrgel v smeti.

Velika zahvala našim družinam za podporo in tisti peščici posameznikov, ki so verjeli v nas in nas podprli in jih tukaj zaradi uredniške politike ne moremo omeniti. Hvaaalaaa …

Bila je preizkušnja, ki je nihče od nas ne bo pozabil in med nami so se utrdile prijateljske vezi, saj smo skupaj morali preživeti v izjemni naravi.

Rezultati

Besedilo in fotografije: Matjaž Šerkezi

Ja, Šerki “laufa” na “špeh” in pivo; pač starega dizlovega motorja ne moreš navaditi na zanič bio-gorivo.

Tečem ob obali zadnjih 40 km Dalmacija Ultra Traila. Za mano je že krepkih 120 km in več kot 6000 višinskih metrov. Noge me pečejo, pred mano pa se vijuga dolga obala. Prijetno toplo je, misli pa se hočejo ukvarjati s preostankom kilometrov. Ne popustim njihovemu škodoželjnemu poskusu. Med drugim mi je zmanjkalo tudi vseh škatlic v katere zapiram bolečino.

Nekje na polovici se me je lotila slabost in celih 17 km nisem vase spravil niti grižljaja, še s tisto redko tekočino, ki sem jo nekako spravil po osušenem grlu, sem okrasil vse grmičke, saj je telo ni sprejelo. Še sreča, da ni bila odprta sezona lova na jelena, saj bi me lahko kdo zamenjal ob glasnem napenjanju, ko je trebušna prepona iztiskala že skoraj žolč. Pa je na postaji topla goveja juha in nekaj makaronov s paradižnikom naredila balzam za želodec in od tam naprej je samo steklo. Sedaj razumem, zakaj mora biti voda stekleničena in ne iz pipe. Na predzadnji postaji srečam Belija in Mirana, ki mi v roke potisneta brezalkoholno Žujo. In potem se mi odpre svet do cilja. Ja, Šerki “laufa” na “špeh” in pivo; pač starega dizlovega motorja ne moreš navaditi na zanič bio-gorivo.

Tekmovanj se izogibam, predvsem tistih s poudarkom na množičnosti in športnem marketingu. Ljubljanski tek trojk požrem s cmokom v grlu, ker gremo skupaj z otroki, Mekinjski tek pa, ker so domači ljudje s katerimi se srečujemo na Zimski ligi na Sv. Primoža. Nekako mi ne sedejo klovni vseh vrst, ki se derejo na startu, pogledi na posamezna dekleta “okrencana” s “kinezio tejpi” na mestih, kjer na moje dokaj dobro znanje anatomije ni mišic oz. le te ne sodelujejo aktivno pri teku, pa mi daje priokus izbora najlepših deklet na pamfletu komendskega kmetijskega sejma.

Vse skupaj pa ob štartnem poku zdirja v neznano s tempom Usaina Bolta in tekaško pametjo tretješolca na šolskem krosu, katerega zmanjka že prvi krog, saj se je presneto uštel pri dolžini. Všeč mi je razmišljanje tekaškega ultra guruja Petra Macuha: “Kar počasi, do petdesetke bodo vsi odstopili.” Do sedaj se je to vedno uresničilo.

In ravno iz tega so mi všeč ultra teki, ker se jih udeležijo resni športniki, dekleta in fantje, ki imajo za sabo izkušnje in že po stasu in obnašanju veš, da nisi na paradi ljubezni v Berlinu.

Poleg vsega je na dolgih tekih pomembna vsaka malenkost. Če si na začetku prehiter, boš dobil revanš na koncu; če premalo piješ in ješ, kaj kmalu tega sploh ne boš več mogel, pa če si boš še tako želel; če si izbral napačno opremo, boš v najboljšem primeru poslušal šumenje nahrbtnika, v najslabšem pa boš zvečer tulil pod tušem z občutkom, da ti gorijo jajca, nohti pa bodo spreminjali barvo od rdeče do črne.

… in tako pridemo do nekaj opreme, ki skupaj z mano obira poti po naših gorah in ki sta jo mi na test prijazno odstopila Boris in Uroš.

Nahrbtnik Instinct Eklipse 12 L
Moj prvi tekaški nahrbtnik še sedaj sameva doma v kotu in včasih se v njem znajde hrana za psa in me spominja na mojo prvo daljšo tekaško preizkušnjo, ko sem ga moral poslušati celih dvajset ur, kako skače levo in desno po hrbtu, kasneje pa sem moral vzeti “tretma” masaž za ramenski obroč pri Mileku v Kamniku. Tako kot nahrbtnik za v gore, je pri tekaškem nahrbtniku pomembno predvsem to, da dobro sedi na hrbtu in da med tekom ne moti, ne skače … kot da ga ni.

Nahrbtnik Instinct Eklipse vse to preprosto je. Obstaja v štirih različicah in sicer v: 3.1 l, 4.5 l, 7 l in 12 l. Za daljše teke je vsekakor priporočljiv z 12 l volumnom saj vanj lahko spravimo vso potrebno zaščitno opremo, tekočino in hrano za dolgo pot.

Posebej uporabni so žepi na naramnicah, kamor lahko spravimo manjše količine hrane za sproti, meni pa so še posebej ljubi, saj imam tam slušalke, piščalko, magnezijo, kadar je z mano pes Chilli pa še brikete in vrečke za pobiranje iztrebkov. Na vrhu je mreža v obliki žepa z volumnom 1.5 l, kamor lahko brez snemanja nahrbtnika spravimo kos oblačila, kot so rokavice, kapa, pozimi pa tudi derezice, ki so obvezen del opreme gorskih tekačev.

Hrbtišče je zračno in lepo sedi na hrbtu, seveda je potrebno biti previden pri zlaganju opreme vanj, saj kot večina tekaških nahrbtnikov nima trdne strukture in kaj hitro lahko kakšna čelna svetilka začne pritiskati na rebra. S svojimi 380 g za 12 l volumna sodi med lažje nahrbtnike in teža ni zanemarljiv podatek. Sam sem večkrat tehtal tudi baterije AAA in razmišljal ali jih vzeti s sabo ali ne, šteje pač vsak gram. Naramnice dodatno pričvrstimo z dvema vodoravnima trakovoma, ki sta gibljiva tudi po višini, kar je še posebej pomembno pri ženskah. Na teh trakovih sem morda le pogrešal piščalko, ki je danes že del vsakega nahrbtnika.

Praktične razlage, zakaj je nima ta nahrbtnik nisem našel, morda stvar razvoja. Nahrbtnik ima prostor za meh z vodo, ki ga sam vedno manj uporabljam, saj prvič nimam kontrole porabe, voda se ves čas premika, hkrati pa moram vsakič izvleči cel meh za polnjenje in po možnosti še kakšen del opreme, da polnega lahko vstavim nazaj. Zakomplicirano, ko je človek brez volje že za sedenje.

Namesto meha uporabljam Hidrapack Instinct 600 ml – stisljive steklenice s silikonskim cucljem, ki jih imam vedno pri roki oz. sta spravljeni v sprednjem žepu na naramnicah. Tako imam lahko v eni vodo, ki mi služi tudi za umivanje, v drugi pa izotoničen napitek. Nahrbtnik ima tudi enostaven sistem za pripenjanje palic, ko le teh med tekom ne potrebujemo. Z enim stavkom; minimalističen nahrbtnik, ki s svojo preprostostjo in dodelanimi sistemi zadovolji še tako zahtevnega uporabnika. In zelo pomembno – ne omejuje svobode gibanja.

Lastnosti:

Volumen: 12 l.
Teža: 380 g.
Skupno število glavnih žepov: 11 (6 spredaj + 5 zadaj); število skritih žepov: 8 (3 spredaj + 5 zadaj).

Spredaj:

2 hidratacijska žepa (združljivo s 650 ml mehko plastenko in steklenico – priporočamo Hydrapak).
2 žepa za shranjevanje hrane +600 ml.
2 ramenska žepa z zadrgo +150 ml + piščalka.

Zadaj:

1 zgornji vodoravni žep + 1,5 l dostopen brez odstranjevanja nahrbtnika.
1 vodoodporen navpičen žep z zadrgo +2,0 l, združljiv z mehom za vodo.
1 vodoodporen glavni žep z zadrgo +3,7 l.
100% 30D najlon 6.6 Cordura ripstop + silikonska obloga: izjemno lahek in odporen.
5 notranjih mrežnih predelkov.
1 žep z zadrgo z neposrednim dostopom.
2 prekrivajoča se spodnja vodoravna žepa +1,5 l, dostopna brez odstranjevanja nahrbtnika.
3 pritrditve za palice – spredaj in zadaj.

Prilagajanje in prileganje:

2 elastični kompresijski vrvici za zadnji zgornji in spodnji žep.
2 “dvojni S” elastična križna šiva za stransko prileganje.
2 nastavljiva prsna trakova: prileganje po meri, navpično in vodoravno.

Majica Instinct Sensation ICE
Ko sem začel bolj pogosto zahajati v gore, sem si vedno želel, da bi imel oblačila, ki me ne bi ovirala. Prve vzpone v steni sem naredil z madžarsko trenirko Adidis in modro srajco iz flanele, kasneje pa celo dobil prve “hribovske” hlače – vijolične kot Milka čokolada s črno krpo na kolenih in ko sem pozimi v steni Raduhe po prebivakirani noči začel plezati, sem jih moral najprej v kolenu prelomiti, ker so čez noč dobesedno zmrznile od moče in da sem se lahko sploh začel gibati. Kasneje smo se dokopali do prvih “švic” majic, ki smo jih kupili v Avstriji in so bile odlične predvsem zato, da na zimskem bivaku nisi zaspal, ker si se praskal kot bi imel bolhe.

O majicah kot je Instinct Sensation smo lahko samo sanjali. Ne samo, da mi je všeč kombinacija rumene in modre barve, majica je prijetna za nošnjo in tudi, ko je mokra, ne daje občutka mraza. Dovršen kroj, ki se oprime telesa in mu nudi udobje in prijeten občutek. Mrežni deli na hrbtu in straneh aktivno odvajajo pot in skrbijo za konstantno temperaturo, ki jo lahko dodatno nadziramo z zadrgo na ovratniku. Na sprednjem delu najdemo manjša žepa za kakšen gel ali tablico čokolade.

Majica Instinct enako kot nahrbtnik vsekakor odtehta in upraviči svoje ime tudi na najtežjih tekaških preizkušnjah.

Lastnosti:

NILIT Aquarius: vlakna zagotavljajo večjo mehkobo in zračnost.
2 sprednja žepa, vsak +200 ml.
Anatomsko oblikovan ovratnik.
Dolga 3/4 zadrga za idealno kontrolo temperature.
Posebna trebušna plošča: proti temperaturnim nihanjem.
Edinstven stranski mrežni del: termoregulacija in kontrola znojenja.
Hrbtni mrežni del: kontrola znojenja in ustrezno odvajanje toplote.

Majica, nahrbtnik in stisljiva steklenička so na voljo v trgovini Prosti čas v Kamniku ali preko spleta www.prosticas.si. Članom Planinskega društva Kamnik priznajo dodaten popust.

Kot zelo zahteven uporabnik športnih oblačil in opreme se še enkrat zahvaljujem trgovini Prosti čas iz Kamnika, za možnost testiranja.

Tako nahrbtnik kot majica, bosta z mano tekla na zame doslej najtežji tekaški preizkušnji v februarju na Gran Canariji – TRANSGRANCANARIA 360º 269 km in nekaj več kot +12000 višinskih metrov, brez dodatne pomoči – preprosto sam in le z najboljšo opremo na lasten pogon.

24. novembra se pričenja 10. Zimska liga k sv. Primožu

V soboto (24. 11. 2018) se bo začela že 10. zimska liga na Sv. Primoža, pod okriljem Kluba gorskih tekačev Papež.

Dobimo se ob 9. uri na Vegradu od kjer bomo vsak po svojih močeh tekli do cerkve Sv. Primoža.

… in tako bo naslednjih petnajst sobot ponovno v znamenju švica, boja, smeha, mraza, preklinjanja klancev in sreče na vrhu. Vabljeni vsi ligaši, da se znova srečamo in “prepucamo” naše mehove, zbistrimo glave in se predvsem družimo.

Začetek lige (1. vzpon): 24. 11. 2018
Število vzponov: 15
Zadnji vzpon (15. vzpon): 2. 3. 2019
Start: vsako soboto (od 24. 11. 2018 do 2. 3. 2019) ob 9. uri izpred doma na Vegradu.

10. zimska liga k Sv. Primožu bo tudi letos popestrena s tematskimi vsebinami:

Datum	Aktivnost
24.11.2018	Otvoritev lige – FRITID Lab – športna prehrana ali kako se napolniti z energijo.
01.12.2018	2. izvedba 10. zimske lige – Miklavževa sobota.
08.12.2018	3. izvedba 10. zimske lige.
15.12.2018	»Štumf« liga (tek v nogavicah, po želji bosi …) na Sv.Primoža.
22.12.2018	Dobrodelna zimska liga – Lions klub Kamnik.
29.12.2018	2. FRITID dogodek – podelitev športnih majic naključnim (žrebanje) udeležencem 10. zimske lige Sv. Primož.
05.01.2019	7. izvedba 10. zimske lige.
12.01.2019	Nočna izvedba 10. zimske lige Sv. Primož.
19.01.2019	9. izvedba 10. zimske lige.
26.01.2019	10. izvedba 10. zimske lige.
02.02.2019	11. izvedba 10. zimske lige.
09.02.2019	Kulturno obarvana 10. zimska liga Sv. Primož (vodja Mira Papež).
16.02.2019	13. izvedba 10. zimske lige.
23.02.2019	14. izvedba 10. zimske lige.
02.03.2019	Zaključek 10. zimske lige na Sv. Primožu – tek trojk, peka šmorna in proteinskih FRITID vaflov, podelitev priznanj.

Pravila:

Lahko hodite oz. tečete od Vegrada k Primožu po cesti naokoli, brez bližnjic. Čas si meri vsak sam. Štart je skupinski. Izjeme so otroci in starejši, ki hodijo in lahko štartajo pol ure prej. Štart po 9. uri se ne šteje. (Fair play velja!)
V okrepčevalnici Pri Petru bo knjiga, kamor boste vpisali svoj čas – le-ta bo na voljo od 9. do 10:30. ure (za rezultate skrbi Igor Alpner). Kasnejši vpisi v knjigo niso možni. Prav tako se ne štejejo časi izven določenega datuma in časa.
Za končni rezultat se upošteva povprečje najboljših 10 vzponov. Tek trojk se v povprečje ne šteje.

Razglasitev rezultatov bo na zadnji izvedbi 10. zimske lige.

Vsi otroci, ki bodo sodelovali na sedmih (7) izvedbah zimske lige bodo prejeli medaljo 10. zimska liga Sv. Primož in praktično nagrado.
Pokale prejmejo (udeležba na desetih (10) izvedbah 10. Zimske lige Sv. Primož):
- Dekleta mlajša (letnik 2008 in mlajši).
- Dekleta starejša (2004 do vključno 2007).
- Fantje mlajši (letnik 2008 in mlajši).
- Fantje starejši (2004 do vključno 2007).
- Ženske (prehodni pokal).
- Moški (prehodni pokal).
Posebne kategorije (udeležba na sedmih (7) izvedbah 10. Zimske lige Sv. Primož):
- Tekač prav posebne sorte (šport invalidov).
- Tekaška korenina (najstarejši udeleženec zimske lige).
- Cici-polžek tekač (najmlajši udeleženec zimske lige).
Športno srce (pokal se podeli za udeležbo na vseh izvedbah 10. zimske lige in po presoji organizacijskega odbora).

Organizacijski odbor lige si pridržuje pravico spremembe oz. zamika štarta ob predhodni najavi.

Vse dodatne informacije na FB profilu Zimska liga Sveti Primož nad Kamnikom in Tekaškem forumu.

Vabljeni!

Za organizacijski odbor Matjaž Šerkezi.

KGT Papež in organizacijski odbor.

Sponzorji 10. zimske lige Sv. Primož:

	Papež Potokar Nina s.p., Avtoličarstvo – Avtokleparstvo Papež Avtoličarstvo in avtokleparstvo Papež je družinsko podjetje s tradicijo, ustanovljeno leta 1986, s sedežem na Podjelšah – Kamnik. Glavna storitvena dejavnost so avtoličarske in avtokleparske storitve za vse znamke osebnih, tovornih kot tudi motornih in gradbenih vozil.

	Podjetje FRITID (www.fritid.si) je slovensko podjetje, ki vstopa v segment športne prehrane in artiklov za prosti čas z vodilom: zdravo, preprosto in učinkovito.

	Peter Uršič – Okrepčevalnica Sv. Primož. Mizarstvo Golob, Darko Golob, s.p.

Deli:

Sam sem, sam v črni noči

Z jutrom korak postane samozavestnejši

Deli:

Deli:

Deli:

Deli: