Kategorija: Članki

Imajo misijo PTL. Uničiti vsak plamenček naše volje za nadaljevanje.

Dežuje. Štart. Poslednji Mohikanec. Ne vemo, kaj nas čaka. Sprašujem se, če nisem za v bel jopič, s katerim lahko pomahaš od strani. V kaj se podajam? Zakaj? Iščem odgovore. Približno tristo cepcev, kot sem sam, se ukvarja s podobnimi vprašanji. Pred nami pa dobrih 300 km, čez hribe, okrog Mont Blanca, s 25.000 višinskimi metri.

Vipava, dve leti prej. Kilometer pred Novo Gorico naju z Dušanom ogovori temnopolti moški, oblečen v neko vojaško uniformo. Govori Slovensko in naju prepričuje, da se morava ustaviti na postaji pri policiji, da je tam hrana, da je tam pijača. Garmin mi kaže, da mora res biti že okrepčevalnica. A utrujena pamet mi govori, tisti črni hudiček na levi rami: »Ej, ta vaju želi zih nategnit. Spizdita naprej, čimprej.«

»Vipava trail, pizdu maternu, a mu niste mogli dati vsaj ene majice z vašim logom. Ne, zvezde je model nosu, pa še črn je povrhu, sredi Gorice.« kolnem sam pri sebi, ko sva z Dušanom že vsaj deset kilometrov mimo okrepčevalnice. Brez vode. Brez hrane. Brez volje, ker si bil v pričakovanju oddiha. Kazen mora biti vzgojna, ker si nezaupljiv do drugačnega od sebe, si govorim. In prav je tako. Tudi sam nosim nekaj genov tega človeka in sedaj trpim.

Za nameček pa Dušan še prijavi: »Ti, bi šel na PTL?«

»Kaj pa je to?« vprašam.

»En, malo daljši tek v Chamonixu isti čas kot UTMB.« odgovori.

»OK. Grem. En, malo daljši tek.« navdušeno izjavim. In niti sanjalo se mi ni, kaj ta malo daljši pomeni.

Prebijamo se po 15 cm snega proti Plan de l’Aiguille. Stojim v koloni za tremi Kitajci, ki so se vsuli v klanec kot svinje v koruzo. Sedaj pa jih je ustavila snežna motorika. Natikajo si derezice, ne da bi stopili iz poti. Njihovi koraki so nesigurni, počasni. Veter brije z vseh strani. Ščiti me le tanka Norrona jakna. Gledam po strmem pobočju in ocenjujem teren. Pot zavije v desno. Čez ostre granitne balvane, ki so sedaj pokriti z debelo snežno odejo. Nič. Trenutek. Odločitev. »Zadričam« se 10 m nižje, ujamem navidezno stezico in ji sledim z enakomernim kamniškim tempom.

Noge so vajene takšne podlage, supergi dobro primejo. Ojej, Šerki, če te sedaj vidijo vsi planinci, katerim dnevno nabijaš o varnejšem obiskovanju gora, slabo se ti piše na forumih. Čakam Dušana in Marka v zavetju stare žičniške stavbe.

Vidim, da se v njej dogaja precej ljubezni, čeprav si sam to težko predstavljam, saj sem glede na mraz imel sam kar precej dela, da se nisem poscal po kolenih. Ali pa gre le za novo francosko tehnologijo sušenja kondomov na svežem gorskem zraku. Kdo ve. Kraški pršut se tudi prodaja za med kot visoka kulinarika, na koncu koncev gre pa za navadno svinjsko žvarovno.

Sveti Bernard. Za nami je slabih 130 km in 10.000 v.m. Čakam tuš. Med ritnicami se mi je vse vnelo od mokrote. Kot ocvirki strjene sokrvice, pomešani s slanim potom, mi drgnejo in razjedajo voljo. Imam občutek kot bi me nategnil slon. Stopala so premočena. Tisti občutek peska pod njimi, ko točno veš, kam vodi. V kakovostne žulje v obliki Asics gel podplata.

Namestijo nas v temno in vlažno čumnato in to v hotelu. Imajo misijo. Uničiti vsak plamenček naše volje za nadaljevanje. Po tleh je folija, torbe nas čakajo v kotu. Marko znori. Odloči se, da ne bo nadaljeval. Razumem ga. Pred le mesecem dni sta z Dušanom pretekla Eiger. Spoštujem njegovo odločitev in mi je hkrati žal zanj. Dobra družba je. Dober človek. Vesel sem, da sem ga spoznal. A nimam mu energije tega povedati. Nimam energije niti za slovo. Uporabim vse svoje čare in nama z Dušanom kuharica odstopi svojo sobo. Za 30 € po osebi. Pod prho sperem s sebe sol. Pregibi so rdeči. Ritnici si namažem z Medexovo kremo in mednju založim toaletni papir. Kot tampon, ki se sedaj riba med sabo. Zmaga. Stopala zarežem s švicarskim nožem in nanje nalepim »kinezio tejp«. Pač ne maram gel podplatov, raje imam »neutral«. Budilka. Uro pred časovno zaporo se prebudiva, zbaševa vase enormne količine hrane in Bernarda zapustiva pet minut pred zaporo. 

Sveža, s papirjem med ritnicami, »potejpanimi« nogami, za silo naspana in predvsem polna dobre volje in energije.

Mencin, Dušan Mencin

Ta Dušan je en tak model. Rad govori. Veliko govori. A ni moteč. Ne zameri. Ko mi je šel na kurac, sem mu povedal, si v ušesa zbasal slušalke in poslušal podcaste Planinske zveze Slovenije. Ima ogromno tekaških izkušenj in je bil zadolžen za tekaško logistiko in planiranje. Počitki, spanje, tempo … Zaupal sem mu. Bila sva znanca iz tekov. Postala sva prijatelja.

Všeč mi je, ker je podobno kot sem sam, človek, ki se pusti presenetiti in ga situacije ne vržejo iz tira. Vse sva prilagajala sproti. Vsako frustracijo sva vzela za izziv. Izkoristila prilike za »power sleape«, hrano, počitek … S težavo sem mu sicer dopovedal, da mojega nahrbtnika ne bo nosil. Da je to skoraj tako kot bi mu dovolil seks z mojo ženo. Pa to bi še nekako požrl, a nahrbtnik. Ni šans.

Francoska garda in placebo

Bil je že četrti dan. Ravno se je delalo čudovito jutro. Vrhovi so bili obsijani s soncem. Užival sem vsak korak. Vsak dan, ki je bil dlje od štarta, sem postajal bolj odvisen od gibanja, narave. Telefon ni deloval, računalnik je sameval doma v Kamniku. Preprosto, odklop od vsega. Reševanje težav sproti, odnosi s sotekačem in ostalimi tekmovalci, ki smo se počasi prelevili v partnerje, si pomagali z nasveti, bodrili. Občasna sporočila družine, ki so mi stali ob strani nekje daleč in mi dajali energije za naprej. Vesel, da jih imam. Na vrhu Pointe de Drone srečava mlada fanta.

Izmenjamo nekaj besed. Povesta, da sta vojaka. En od njiju vidi mojo GRS čelado. Zaupa mi težavo kolega. Ima otečen nart, ker si je pretrdo zavezal tekaške čevlje. Z Dušanom rešiva. Krema in dva brufena. Čez pol ure je dober in veselo nadaljuje pot. Kasneje smo se do cilja redno srečevali in vsakič me je prosil za brufen. A kaj, ko sem jih imel le nekaj in sem jih imel »just in case« za naju z Dušanom. Imel sem pa dovolj žvečilnih gumijev brez okusa. In vojak je veselo goltal žvečilke v prepričanju, da gre za »painkillerje« in nič ga ni več bolelo. Upam, da mu nisem zlepil črevesja. Do cilja pa je le prišel.

Oče in sin in koča na robu z bernardincem v postelji

Peklenski vzpon. Boli me kvadriceps desne noge. Kot bi me nekdo ves čas prebadal z nožem. Energije je dovolj. Le nekaj ur nazaj sva po prvem vzponu z 900 v.m. in na razdalji dveh kilometrov, prišla do lesenega bistroja. Sam sem ga poimenoval kar Zeleni rob. Imeli so krompirček. Ne pojedla, požrla sva vsak dve porciji in »sklompala« liter Coca-Cole. Sol, maščoba, kalorije, okusi. Božansko.

Pot je označena. Zastavice za tek SwissPeak, ki se začne naslednji dan. Malo lažje je slediti zastavicam. Naša pot ni bila označena. Le nekaj dni prej smo dobili sled z vsemi točkami in podatki. Orientacija je zahtevna, sploh, ko je utrujena glava.

En večer nisem vedel kje nadaljevati, preprosto, nisem se mogel toliko zbrati, da bi lahko sledil navodilom Garmina. In Garmin. Ja, Fenix 7X pro solar.

Brez njega si vsega tega ne predstavljam. Polnil sem ga dvakrat. Vse ostalo je deloval. Niti enkrat ni zatajil. In pot. Pot je marsikje bila potegnjena s pomočjo aplikacije, čisto mimo, in redko je šla po planinskih poteh. Že dejstvo, da sva v šestih dneh srečala vsega skupaj 10 planincev, pove veliko.

Na vrhu vzpona, sedlo Fenetre d’Arpette, 2665 m srečava starejšega in mlajšega moškega. Slediva jima že od Bernarda. Čudaka sta. Nosita celo šotor. Poleg njiju je mlajše dekle in fant. Fotografirata ju. Zveva, da gre za očeta in sina. Oče je na tem teku že petič, sin prvič. Delujeta mirno, usklajeno. Sam bi si želel čez nekaj let podobno doživeti s sinom. Ugotoviva, da nista čudaka. Čudaki smo mi vsi. Sestopimo skupaj. Pot mi krajšajo U2, I still didn’t found what I am looking for. Ob ledeniški reki natočimo vodo in nadaljujemo z vzponom. Mrači se. Garmin mi sporoči, da je še uro do sončnega zahoda. Zadnja noč. Zadnji vzpon. Pridemo do koče na robu. Sredi grebena. Vstopimo. Veselje. Domačini. Toplo. Prijetno. V kotu prasketa ogenj. Oče se zmeni, da lahko za trenutek počivamo tukaj, saj ne gre za uradno točko. Ta je uro in pol hoda naprej, na sedlu, od koder sledi še samo spust do cilja. Pogledam Dušana. Strinja se. Ta trenutek nam je nekdo podaril. Pijemo roibov čaj, bašem se z borovničevo pito. Uživam trenutek. Zaslužili smo si dve uri počitka. Štart ob dveh zjutraj. Zleknem se na blazino in pokrijem z deko. Dušan in ostala dva gredo počivat v zgornje nadstropje. Tiho je. Mir. Tonem. Naenkrat okrog mene zvoki. Vohanje, praskanje. Prižgem svetilko na uri. Pred mano ogromen Bernardinec. Vrže se na moje noge. »Ej, model, pa ti nimaš 7 kil, kot moja Chilly. Ti jih imaš krepko čez 40.« mu prišepnem.

Primem ga za dlako in povlečem više, obse. Cmoka. Stisne se k meni. Pokrijem ga z deko. Smrdiva oba. Sam po človeško, on po pasje. Uživam trenutek. Štartamo ob dveh zjutraj. Zahvalimo se oskrbniku. Čudno me gleda, saj menda njegov pes ne gre do nobenega.

V uri in pol sva pri koči, kjer se gnetejo vsi ostali tekmovalci, kolikor nas je pač še ostalo. Hvala oče in sin za podarjeno. Nabašem se z makaroni, slečem jakno in počasi se spustiva proti cilju. V noči opazujeva Argentiere in Chamonix. Nad nama se blešči ledenik.

Pika in Dejan

Nekaj kilometrov pred ciljem naju presenetita Pika in Dejan. Skupaj naredimo nekaj poti. Potem se ločita, saj naju bosta pričakala v cilju in odpeljala k njima v apartma, da se oprhava in urediva za skupno fotografijo.

Zadnji kilometer je čustveno nabit. Ob ograji je polno navijačev. V cilj prihajajo tudi tekači z UTMB, 100 milj. Odlični rezultati naših deklet, Martine Potrč Klančnik in Eve Urbanc. Faci sta, res. Glasno spodbujanje, usmerjanje redarjev in vzkliki napovedovalca. Prestopiva ciljo črto. 

Za nama je 145 ur, 315 km, 25.267 v.m. s štartom v ponedeljek 28. 8. in zaključkom v nedeljo, 2. 9. 2023. Whoop mi kasneje pokaže, da sva v delih počivala, spala, dobrih 8 ur.

Pika in Dejan, hvala vama za vso pomoč in vožnjo domov, saj se bi sama lahko vrnila šele sedaj, ko to pišem.

Žulji

V Chamonixu grem k zdravniku, da mi uredijo žulje. Lepo bero sem si jih pridelal. Seveda mi je najprej na pomoč priskočil Dejan Vukotič. Že ko je prijel iglo, sem videl, da to ne bo šlo. Čeprav se je trudil, da bi bil čim bolj nežen, je deloval, kot da drži hilti. Na srečo je to spoznala Eva in me odrešila najhujših muk. Noge so bile otečene, da niti copati niso bili več dovolj veliki. Simpatično dekle v medicinski sobi se nekoliko kasneje ukvarja z mojimi stopali.

Kazalec leve noge jo je najbolj skupil. Počasi trga močno prilepljen »silver tejp« ojačan s »kinezio tejpom«, ki sem ju tja prilepil tri dni nazaj, ker je odstopil noht. No, sedaj je noht skupaj s tkivom ostal na »tejpu«, na prstu pa se svetlika bela kost. »V simpatični angleščini s francoskim naglasom mi reče, da bo malo bolelo in da se opravičuje. Vse skupaj z injekcijo nabrizga z nekim rdečim gelom in prilepi noht in meso nazaj. Boli. Kaj boli.

Če je duša pozdravljena, je telesna bolečina zgolj prijetna.

Doma se zdravim s Flexbeam terapijo. Preventivno pošljem fotografijo dr. Rebolju, kaj meni. Dobim odgovor, da je videti lepo, če ni zlomljeno. Ni zlomljeno. Je videti lepo. Potem bo.

Nekaj utrinkov s šestdnevnega popotovanja s katerega sem se vrnil materialno prazen, a notranje bogat in napolnjen. Lahko bi še pisal o dehidrirani hrani, sedemkilogramskem nahrbtniku, samooskrbi … Naj nekaj ostane za predavanje. Nekaj pa bo ostalo samo meni. Kot lep spomin za obujanje spominov ob porumenelih fotografijah, nekoč, nekje, v koči na robu.  

In na koncu še zahvala družini za podporo in navijanje. AMM Maribor in EvilEye za kakovostno zaščito oči in Garmin Slovenija za to, da sem bil ves čas na pravi poti.

»Tumast paver ima zmeri tolsto r’pico« ali bojim se dne, ko bodo posamezniki znova končali na grmadi, ker bodo trdili, da je zemlja okrogla

O duhu iz steklenice z izjavo poveljnika civilne zaščite. Zakaj slepi in slabovidni ne smejo v hribe. O mafijskih združbah, ki manipulirajo z vremenom. Kako sporočiti poškodbo na planinski poti in ali ima PZS rezervacijski sistem za spanje v kočah.

»Damjan, glej, če bo res kaj nujnega, da te moramo seznaniti, se slišimo. Sicer pa uživaj na dopustu.« si obljubimo, ko odhaja šef na zaslužen počitek.

Dan kasneje: »Ti, Damjan, imamo problem …« In tako je, se mi zdi, vsako leto, ko odhajamo na dopust. Bodisi pogori koča, ali rešujemo poškodovanega alpinista nekje v azijskih gorah, ali je kdo od planincev v eter podal zanimivo izjavo in razburil javnost …

Letos. Hudičeve ujme, ki za sabo pustijo pustošenje. Meteorolog Brane Gregorčič skuša prepričati že prepričane, da je zemlja okrogla in ne ploščata in da toča ni nastala v laboratoriju in da so razlogi za črte, ki jih za sabo puščajo letala skriti v osnovnošolski kemiji in fiziki in niso plod mafijskih združb, ki nas hočejo zastrupiti z virusi. No, in potem imunolog dr. Alojz Ihan v isti sapi pojasnjuje, da virusi obstajajo in da so v boju z njimi bila izumljena cepiva, ki so preprečila propad človeštva, kar je na zelo razumljiv način, tudi tistim, ki še niso končali osnovne šole, opisano v knjigi Potovanje naših genov, avtorja Johannesa Krauseja.

A kaj, ko pa imata oba strokovnjaka smolo in sta zaposlena v državnih inštitutih, katerih glavni namen je zavajanje javnosti in če bi bila res strokovna, bi bila zaposlena na Facebooku ali TikToku, še bolje Twitterju, ki je ravno v teh dneh odpustil modrega tička.

No, in ravno te mafijske združbe na nacionalni ravni, so se lotile Planinske zveze Slovenije in podrle lep del »gmajne« v dolini Krme in to ravno v času, ko se je s Triglava vračala skupina slepih in slabovidnih skupaj z gorskimi in planinskimi vodniki. Za višnjo na vrhu Triglava pa je poskrbel poveljnik civilne zaščite RS g. Srečko Šestan z izjavo, da je bilo dejanje neodgovorno. Ob izjavi sem zastrigel z ušesi, saj bi pričakoval, da se nekdo, ki zaseda takšen državni položaj, vseeno le predhodno posvetuje s stroko, kot se je npr. g. Šarec, ki je v eter potem pojasnil, da je bila za nedelovanje vodnega topa kriva le »precvikana« žička v »štarterju«. Za vodenje v gorah pa to stroko predstavljata Planinska zveza Slovenije in Združenje gorskih vodnikov Slovenije.

… in bil je izpuščen duh iz steklenice. Številne kritike na družbenih omrežjih, kjer bi nekateri najraje videli, da slepi in slabovidni sploh ne bi obstajali oz. da v gore sploh ne smejo hoditi.

Čez cel dan mi je zvonil telefon iz raznih medijskih hiš, za katere sploh nisem vedel, da obstajajo, saj se nikoli ne odzovejo vabilom na novinarske konference, na katerih govorimo o planinski preventivi. Do tega dne sem bil tudi prepričan, da imajo otroci v osnovni šoli zemljepis. A nisem več, saj nekateri od »zasliševalcev«, ki so me hoteli prepričati, da gre za napako, niti niso vedeli, da Kovinarska koča leži v dolini in je izhodišče za vzpon na Triglav in da se do nje da pripeljati z avtomobilom po dokaj solidni cesti.

Moja izjava, da skupina ni storila napake, da so v dolino sestopili pravočasno, ker so se držali priporočil, da je v gore poleti treba zgodaj, saj so ponavadi popoldan nevihte in da je Kovinarska koča v dolini, da so se odpeljali že z avtobusi in jim je vetrolom to preprečil, da so več kot je priporočilo bili pokriti z izkušenim strokovnim kadrom, preprosto ni bila dovolj. Želeli so masaker, kruha in iger. Dobival sem e-pošto, da sem dvoličen, ker sem komentiral pozimi hojo v gore nagcev in tistega fanta, ki je zdrsnil s pobočja proti Triglavu. Svoje pa sem zaščitil. Pa celo, slabo ali nič ne vidijo. Prepričevanje že prepričanih. Zahvalim se lahko samo sreči v obliki premierjeve partnerice Tine Gaber in zamujene škatle s peticijo proti odstrelu nutrij.

Pri nas na Koroškem bi rekli: »Tumast paver ima zmeri tolsto r’pico.« Skrbi me le, kakšna družba postajamo. Šteje mnenje družbenih omrežij, znanost in stroka pa izgubljata pomen. Bojim se dne, ko bodo posamezniki znova končali na grmadi, ker bodo trdili, da je zemlja okrogla.

V četrtek smo na pobudo Planinske zveze Slovenije in k sodelovanju smo povabili tudi Gorsko reševalno zvezo Slovenije, organizirali spletno predavanje za zaposlene v turizmu. Bil sem pozitivno presenečen nad odzivom, saj se jih je na seminar prijavilo nekaj čez sto. Skromen, a dober in pozitiven začetek sodelovanja s Slovensko turistično organizacijo in turističnimi informacijskimi centri v smeri zmanjšanja števila nesreč v gorah, predvsem tujcev.

Pred odhodom v gore je treba preveriti tudi stanje planinske poti, po kateri bomo hodili. Sploh sedaj, ko jih je kar precej poškodovanih. Tega pa nam ne bodo povedali Googlovi zemljevidi, ampak maPZS, ki je aplikacija v razvoju Planinske zveze Slovenije s celotnim registrom planinskih in ostalih tematskih poti na kakovostni kartografski podlagi.

Poda nam tudi informacija, katera pot in zakaj je zaprta.

Poleg načrtovanja izleta pa nam omogoča, da s terena enostavno s fotografiranjem sporočimo poškodbe na poti.

Še nekaj je pomembno v teh dneh. Ne samo, da se v gore podamo dovolj zgodaj, ampak da si predhodno rezerviramo spanje v koči, če načrtujemo večdnevni izlet. Planinske koče so dokaj obremenjene in ni nujno, da bo za nas ostalo kaj prostora. To lahko storimo na dva načina, in sicer s klicem v planinsko kočo. Podatki o kočah so na spletni strani Planinske zveze Slovenije v slovenskem in angleškem jeziku. Ali pa uporabimo rezervacijski sistem, ki ga imajo posamezne koče in je to zapisano pravtako na spletni strani Planinske zveze Slovenije.

Pa ne pozabite na članstvo v PZS, sploh če se odpravljate v tujino. O tem sem pisal prejšnjič.

Včasih bi najraje uporabil stavek Andreja Štera: »Pejt u k***c«, a imam upanje v človeka in dobro in pomagam, tudi če me je prej napizdil, da se samo svaljkam po Planinski zvezi Slovenije

O tem, zakaj postati član Planinske zveze Slovenije in kako se zavarovati pred odhodom v tuje gore. Kakšne vrste zavarovanj imamo in na kaj vse moramo biti pozorni pred odhodom na odpravo. Nesreča nikoli ne počiva in kako smo preživeli šotorolom na taboru na Jezerskem.

Bežno pogledam na uro. Dve zjutraj. Jezersko. Šotor sredi travnika. Pogledam Jožana. Mirno spi. Chilly sproščeno na podlogi z vsemi štirimi v zrak. Nebo se vsake toliko časa razsvetli. Pogledam radarsko sliko na aplikaciji Bergfex. Bliža se sranje. Potihoma nase navlečem še Gore-Tex jakno. Če doma najraje spim v Adamovi preobleki, sem se v hribih navadil, da sem vedno oblečen tudi v drugi sloj oblačil. Zaradi varnosti. No, in morda zaradi strahu pred ogromnim naslovom v rumenem tisku: Gorski reševalec pred nevihto bežal gol.

Iz popolne tišine naenkrat začnejo nebo parati bliski brez prestanka. Čutim, da smo sredi nevihtne celice. Dežne kapljice močan veter dobesedno nabija v šotorsko platno. Joža se zbudi. Pomirim ga. Fant se je že pred spanjem oblekel v nepremočljiva oblačila. Drživa šotor, ki se upira vetru. S sprednje strani je izruvalo kline, ki jih hitim nameščati nazaj v razmočeno podlago. Šotor močni sunki položijo in ga postavijo nazaj. Sreča, da nima palic, ki bi jih zlomilo in bi raztrgale platno. Tako pa se trije stebri, napolnjeni z zrakom, upirajo močni roki narave. Slišim, ko Jožana na vsake toliko sunek vetra vrže po šotoru, ki ga pomaga držati. Fant je pogumen, sam pa sem nanj ponosen, ker se je naučil ostati miren, ko je hudo.

Zraven mene poči. Katjin šotor je zlomilo kot hiško iz kart. Vlasta z zunanje strani odpira zadrgo, saj je Jaka ujet v platno. Rešujemo, kar se da rešiti. Otroke imamo pod kontrolo.

Marko in Simon držita vojaški členar, ki ga veter skuša odpihniti. Uroša ne moti močan naliv in mirno rešuje opremo iz Katjinega šotora. Uroš je gasilec. Človek, ki je videl že marsikaj. Vesel sem, da je z nami na taboru. Sploh sem vesel, da smo ekipa, ki je zrasla skupaj skozi različna obdobja Planinskega društva Kamnik. Spoznali smo se na alpinističnem odseku, eni smo bili inštruktorji, drugi tečajniki in pripravniki.

A ne glede na staž in izkušnje smo le te med sabo delili in bili predvsem spoštljivi. In zanimivo je, da je planinski tabor Vesele Gorice »number one« pri mojih otrocih, ki ga vsako leto komaj čakajo. Starejša hčerka Medeja je z njim postala planinska vodnica in lepo je opazovati, kako izkušnje z njo delijo Katja, Vlasta, Barbara, Urška … in jih Medeja prenaša nazaj na mlajše generacije. Vse to je čar planinstva in planinske organizacije.

Z Jožem gostiva brezdomca v šotoru, Jaka in Laro. Slišim njihov pogovor. Drug drugemu razlagajo dogodek. Navdušeni so, kaj so doživeli. Vidim, da je Joža podedoval smisel razlag od Čebulov. Takšen je bil dekliški priimek moje mame. Enostavne besede zna okrasiti včasih že kar s preveč baročnimi dodatki. In tako ga ni samo premetavalo po šotoru, ampak ga je že odnašalo v zrak. Nasmehnem se. Tako znano.

Čez dan sem na taboru kuhar. Od nekdaj sem rad kuhal in v veselje mi je pripravljati hrano za dva ducata vedno lačnih otrok. Vmes pa rešujem službene dogodke. Glavna planinska sezona, ne samo, da se poveča število nesreč v gorah, ampak se poveča tudi število vprašanj in različnih težav posameznikov. Pokličejo nas tudi nečlani, ki so se poškodovali v tujini in niso imeli zavarovanja. Takšnih primerov je kar nekaj vsako leto. Žal ljudem še vedno ni težko plačati zavarovanja za jeklenega konjička, ki v večini vzame nekaj evrskih stotakov. Varčujemo pa na drobižu za osebno zavarovanje. Reševanja v tujini pa so draga. Govorimo o tisočih.

Po telefonu govorim z Andrejem Šterom na Ministrstvu za zunanje zadeve. Ponavadi se slišiva za izmenjavo kakšnega mnenja, ali pa v primeru nesreče v tujih gorah. Je človek, ki je vedno pripravljen priskočiti na pomoč s svojimi bogatimi diplomatskimi izkušnjami. Tokrat ga informiram o nesreči našega inštruktorja v Južni Ameriki. Žal se ni končala srečno in težko mi je, ker sem ga osebno poznal. Imel je smolo. Poteka usklajevanje med zavarovalnico, ambasado, reševalci na terenu, družino in najbližjimi. V petnajstih letih, kar sem zaposlen na Planinski zvezi Slovenije, je bilo takšnih primerov veliko in v tem času sem si pridobil kar nekaj izkušenj in znanstev, ki nam pomagajo pri reševanju članov v tujini. Imel sem tudi srečo, da sem lahko sodeloval z ljudmi, ki so imeli občutek za sodelovanje in hkrati bili neizprosni pri odnosih, ločili prijateljstvo od posla in imeli ogromno izkušenj z delom v tujini, predvsem pa niso povesili nosu, ko se v burnih razpravah nismo strinjali. In lahko rečem le hvala Tonetu Škarji, Bojanu Pollaku, Bojanu Rotovniku, Mateju Planku, Francu Oderlapu in Juriju Gorjancu.

… in tako bom nadaljeval, da lahko rečem glede na svoje izkušnje in reference, pa naj se to sliši kot hvala ali ne, ko odhajate v tuja gorstva, poskrbite za zavarovanje. Postanite člani Planinske zveze Slovenije. Zakaj? Ne zato, ker bom s tem sam imel večjo plačo in ker se bomo za nekatere strokovni sodelavci vedno svaljkali na PZS, ampak zato, ker boste v primeru nesreče, predvsem olajšali življenje vašim najdražjim. Seveda ste lahko člani tuje planinske organizacije ali pa plačate zavarovanje za reševanje pri eni od zavarovalnic. Zavedajte pa se, da ni lepše, v primeru reševanja, ko vam ponudi roko pomoči domač človek, ki govori isti jezik in razume vašo stisko.

Kaj svetujem! In svetujem na osnovi svojega primera, ker imam tudi sam enako urejeno.

Sam sem član Planinske zveze Slovenije s članarino A in imam s tem pokrito zavarovanje za stroške reševanja po celem svetu. Dodatno pa imam sklenjeno še zavarovanje tujina pri zavarovalnici Generali, ki je partner Planinske zveze Slovenije za celo družino z dodatkom za športne aktivnosti, ker smo veliko na gorskih kolesih, feratah, gorskih tekih itd. Poskrbljeno imam tudi, da imam pri sebi vedno veljavno evropsko kartico zdravstvenega zavarovanje. Vse to me na letni ravni stane cca. 160 €, s tem, da je v to ceno všteto zavarovanje za tujino za pet oseb.

Ker se ukvarjam z vodništvom in trenerstvom tudi kot s.p. in ne samo prostovoljno v okviru planinskega društva, imam dodatno še sklenjeno zavarovanje za odgovornost pri zavarovalnici Generali, ki je kot dodatna ponudba za člane Planinske zveze Slovenije in v sklopu licence pri Kolesarski zvezi Slovenije.

V okviru Planinske zveze Slovenije imamo vse strokovne kadre, ki so člani PZS, imajo veljavno licenco in so registrirani za tekoče leto zavarovane za odgovornost. V ta del sodijo tudi vsi alpinisti, ki zadostijo pogojema, da so člani PZS in imajo potrjeno registracijo za tekoče leto.

Ne smemo pa pozabiti alpinističnih odprav. Vsi, ki se odpravljate na alpinistične odprave na gore višje od 6000 m, se morate dodatno zavarovati. Zavarovanje se sklepa individualno preko posrednika zavarovanja Planinske zveze Slovenije. Pred odhodom na odpravo pa svetujem, da izpolnite obrazec o potovanju v tujino in ga pošljete na Ministrstvo za zunanje zadeve.

Vse podrobnosti o članstvu v Planinsko zvezo Slovenije in zavarovanjih si lahko preberete na spletnem portalu za članarino PZS. Seveda pa smo vam za vprašanja vedno na voljo strokovni sodelavci Planinske zveze Slovenije na e-naslovu info@pzs.si. Lahko pa me pocukate za rokav tudi preko FB chata in vam bom z veseljem pomagal.

Upajmo, da zavarovanja nikoli ne bomo uporabili. Nesreča nikoli ne počiva in takrat, ko ga potrebujemo, je zlata vredno. Vem, da je vsakič težko plačati premijo, takrat vdihnite in se spomnite na vaše najdražje. Pa srečno v poletje in varno na planinskih poteh.

#5 – Klemen Belhar in Matjaž Šerkezi: popularnost gora, neumnosti v gorah, gorsko reševanje in gorski vodniki

V epizodi #5 našega podcasta gostimo Klemena Belharja in Matjaža Šerkezija.

Človek že stoletja zahaja v gore. Če je včasih hodil v gore zaradi številnih pridobitniških ambicij, je sredi 19. stoletja začel hoditi v gorski svet tudi zaradi raziskovanja, doseganja vrhov, plezalskega raziskovanja, sprostitve, psihosocialnih ali pa političnih, tudi duhovnih motivov, itn. Poleg gospodarskih dejavnosti lahko danes rečemo človeškemu udejstvovanju v gorah posplošeno turizem ali pa vsaj prostočasne aktivnosti.

Skozi čas so se nekako sistematizirali načini pridobivanja znanj in izkušenj za varnejše gibanje človeka v gorah in v vertikalnem svetu nasploh. Če samo izpostavim številna znanja, tehnike gibanja, nenehno razvijajočo se opremo, pomoč tehnologij, razpoložljiva literatura, številne strokovnjake kot so inštruktorji, reševalci, vodniki  itn. Če se zavedamo ali ne, če si priznamo ali ne, gore so danes človeku zelo pomembne.

Družba pa se nenehno spreminja. Poznavalci radi izpostavijo, da je ta proces z vpeljavo sodobnih tehnologij in vsega kar paše zraven proces še pospešil. Kot v dolini, se ta proces pozna tudi pri človekovem udejstvovanju v gorah v zadnjih letih. Če posplošim, način, kako se danes številni obiskovalci gora lotevajo teh, se spreminja. Žal, ne vedno na boljše. In koronski časi te procese še pospešili.

Če so bili npr. zimsko gorništvo, turna smuka, plezanje, hoja po brezpotjih rezervirane zgolj za alpiniste, se danes teh aktivnosti lotevajo številni posamezniki, ki niso šli skozi proces alpinistične vzgoje in usposabljanja. Skratka, tako kot je postalo dolinsko življenje super hitro, pod vplivom sodobnih tehnologij, včasih kaotično in zmedeno, še bi lahko našteval, taka in podobna vse bolj postaja tudi človekova prisotnost v gorah.

O avanturah in iluzijah, o pomenu gora za človeka, o sistemskih pomanjkljivostih, predvsem pa o varnosti ali nevarnosti v gorah, o novih trendih človekovega udejstvovanja v gorah, tudi o anomalijah in neumnostih, še o marsičem, v tokratni epizodi našega podcasta, alpinista, izkušena aktivna gorska reševalca ter človeka, katerih gore so življenjske sopotnice že od malih nog, zgovorna, pozitivno kritična, polna izkušenj, Klemen Belhar in Matjaž Šerkezi.

Teme, ki smo jih predebatirali:

  • Zakaj so gore tako popularne?
  • Avanture v gorah in družbena omrežja.
  • Izobraževanje PZS in kako priti do širše množice ljudi.
  • Alpinistične šole, novodobni alpinisti.
  • Gorski vodniki, problematika.
  • Plačljivo gorsko reševanje in omejitve v gorah.
  • Kje in kako začeti s hojo v gore.
  • Priprave na poletno sezono.
»Z modernizacijo je svet gora postal privlačen za tiste, ki imajo hlepenje po kapitalu. Tako kot vsak hoče imet najboljši avto in telefon, si želi tudi, da bi se pofotkal na najvišji lokaciji, do šel po najboljši poti, potem objavil, spremljal doma objavo ter si ob tem mislil: Jaz sem pa res car.«

»Zdaj je moralna obveza biti športne, biti kul, zato moraš v hribe hodit, malce moraš teči, s kolesom se vozit in bolj je pomemben imidž, kot da to zares z veseljem počneš.«

»Potreba po izobraževanju gorskih vodnikov je velika. Dolomiti so zabasani in v Sloveniji bo čez pet let tako. Trenutno nimamo kadra, ki bi lahko zadovoljil vso to potrebo.«

»Gorskega vodništva v Sloveniji ne prodajamo kot turistični produkt. In bi ga morali, tudi zaradi vidika varnosti. Mnogi gorski vodniki delajo v tujini, a jih rabimo v Sloveniji, ker je posla veliko, res pa je da ni tako atraktiven kot v Chamonixu.«

»Turistični organizaciji ni jasno, kako se iti turizem v gorah, to ni isto kot na plaži.«

»Nujno je treba pobrati denar od parkirnine. V Mojstrani, Kranjski Gori, Tržiču je kaos in to ni zaradi domačinov. Domačinu ne moreš zaračunati isto kot turistu.«

»Na triatlonu ali gorskem teku lahko dostopiš, v gorah si tega ne moreš privoščiti. Odstop v hribih pogosto pomeni smrt.«

Vir: Planinska zveza Slovenije-podcast

Vroče kot pes ali kako se primerno obleči, ko se odpravite v gore

Večkrat sem se vprašal, od kod besedna zveza ‘vroče kot pes’. Nekje sem prebral, da naj bi bila za vročino kriva zvezda Sirius, ki je del ozvezdja Velikega psa in naj bi v poletnih mesecih vzhajala skupaj s soncem. Če pogledam našo Chilly, modro tiho leži na postelji in niti ne trzne. Sklepam, da je tudi njej vroče kot psu. In ja, ona vsaj opravičuje besedno zvezo. Kako pa se vi oblečete za obisk hribov in gora?

Ob pedaliranju v strm klanec proti Veliki planini, ko mi je izpod čelade tekel slap potu, sem se spraševal, kako človeško bitje zares nikoli ni zadovoljno. Vso zimo se pritožujemo nad mrazom, in zdaj, ko imamo končno toplo, res toplo, nam spet ni prav. In potem je suša, in čakamo vsi dež. In potem je dež, in ga je preveč.

Med tako ‘filozofskim’ razmišljanjem od daleč opazim njo in njega. Ona v rdečih pajkicah in zgoraj skoraj brez. No, hčerka mi je doma razložila, da je to top. Prav, naj bo top. Sam bi ga poimenoval ‘modrček’, športni ‘modrček’, če sem natančen. On v kratkih hlačah in majici. Ona brez nahrbtnika. On z majhnim ‘punkelčkom’ iz športne trgovine. Tam okrog vrhov Grintovca se je že slišalo grmenje z bliski. Štejem: ena, dva, tri … petnajst. Blisk. Pet kilometrov.

Pravilo 30 sekund/30 minut

Če med gromom in bliskom mine 30 sekund, je nevihta od nas oddaljena približno 10 km. Torej, 1 sekunda je približno 300 metrov. Strela lahko udari tudi 30 minut po zadnjem slišanem gromu.

Ona in on pa pomanjkljivo oblečena. Vreme v gorah se lahko spremeni v trenutku. Na Veliki planini kamniški gorski reševalci zadnji dve leti beležimo kar 40 odstotkov svojih intervencij na letni ravni.

Razlogi: neprimerna obutev, neprimerna oz. pomanjkljiva oblačila, alkohol, hoja s pomočjo Google Maps …

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Kako se pravilno obleči za v gore?

Osnovno pravilo oblačenja je, ne samo za pohajkovanje po gorah, ampak na splošno v športu, obleka v plasteh. Imenujemo ga tudi oblačenje po principu čebule in velja za vsak letni čas. Takšen način oblačenja je izredno praktičen, saj z njim preprostejše reguliramo zadrževanje potrebne toplote.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Sam uporabljam oblačila iz kombinacije naravnih in umetnih vlaken, ki so raztegljiva in se hkrati lepo prilegajo telesu. S tem zmanjšam možnost, da bi se pri hoji zataknil za skalo ali rušje in tvegal izgubo ravnotežja ali celo padec. Praviloma za obisk gora uporabljam dolga oblačila z UV zaščito. Ne maram krem z zaščitnim faktorjem.

Svetujem uporabo kakovostnih visokih oz. polvisokih nogavic, ki imajo ojačitve na predelu prstov in pete ter udobne spodnjice iz mikrovlaken, oboje naj bo brez šivov.

Kot toplotni, drugi sloj, uporabljam puli z zadrgo, ki ga lahko oblečem med turo, če hodim po poti, ki se je skrila soncu. Tretji sloj je sestavljen iz jopice s kapuco, ki je praviloma iz flisa ali merino volne in obvezno elastična.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Pod tretji sloj v poznem pomladnem, poletnem in zgodnje jesenskem času štejem tudi dolge spodnje hlače, bolj znane kot ‘dolge gate’, ki jih oblečem v primeru hitrega znižanja temperature in so pozimi osnovni, prvi sloj, k temu pa spadata tudi kapa in rokavice. Za zaščitni sloj naj bosta v nahrbtniku vedno lahka enoslojna vetrovka in vetrne hlače, ki nas bodo obvarovale pred točo in močnim vetrom.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Nič ne bo odveč, če k temu dodamo še eno rezervno majico in nogavice, ki bodo dobrodošli ob prihodu v kočo, sploh, če smo se pošteno spotili.

Vsa oblačila v nahrbtniku naj bodo spravljena v vodo neprepustno kompresijsko vrečo.

… in zdaj lahko le upam, da ona in on prebereta nasvet glede oblačenja in se gorskih avantur naslednjič lotita bolje opremljena. Predvidevam, da se je njun današnji izlet končal dobro, saj mi je uspelo članek napisati do konca. No, morda le z rdečico na hrbtu in vratu. Jo bo že on namazal z gelom aloe vere, ki kožo navlaži in ohladi. Nič nisem rekel, samo predvidevam. Glede na to, kako s ponosom je hodil za njo s ‘punkelčkom’ na hrbtu.

Kaj imata skupnega pes in hribi?

Ravno včeraj me je klical kolega, da mu je pes pobegnil v skale in kaj naj naredi. Pomagali so mu tolminski gorski reševalci. Svetoval sem mu, da naj bo v prihodnje njegov kuža kar na vrvici. V tej pasji vročini pa mu prizanesite in naj bo doma, na hladnem, z veliko hladne vode. Zadostuje, da je nam vroče kot pes.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Kako pa se vi oblečete za obisk hribov in gora?

»Feratanje« ali hoja po zavarovanih plezalnih poteh

Hoja po zavarovanih plezalnih poteh je v zadnjih letih tudi v Sloveniji postala pravi hit. Ferate imajo sicer bogato zgodovino v Italiji. V Avstriji pa so znane pod imenom Klettersteige. Beseda ferata v dobesednem prevodu pomeni železna pot in je v celoti opremljena z jeklenimi vrvmi, stopi in oprijemali. Danes pa so marsikje popestrene z zanimivimi žičnimi mostovi in lestvami.

V Sloveniji zavarovane plezalne poti ne spadajo pod planinsko infrastrukturo ampak so v naravi kot športni objekti. Ena prvih tovrstnih poti v Sloveniji je bila Gonžarjeva peč nad Vinsko goro, ki je služila kot vzorčen primer in na osnovi katere je Planinska zveza Slovenije pripravila priporočila za gradnjo zavarovanih plezalnih poti. V osnovi pa PZS ne sodeluje pri gradnji »ferat« in razen v določenih primerih (visokogorje, zavarovana območja …) tudi ne nasprotuje gradnji.

Zavarovane plezalne poti ocenjujemo s črkami, in sicer od najlažje A, do najtežje E.

Za hojo po zavarovanih plezalnih poteh potrebujemo izkušnje in znanje z rokovanjem opreme. Osnovna obvezna oprema so:

  • Gorniška čelada,
  • plezalni pas in
  • samovarovalni komplet z dodatno zanko, ki služi za počitek.

Vsa oprema mora imeti UIAA in CE test, kar je navedeno na deklaraciji. Dodatno pa so potrebne še rokavice, ki ščitijo dlani in prste pred kovino in planinski čevlji s torzijsko stabilnim podplatom.

Po zavarovani plezalni poti se samo vzpenjamo in ne sestopamo. Za sestop je urejena pot za sestop.

Vloga samovarovalnega kompleta je, da ublaži energijo v primeru padca, saj se zanka, zložena v posebnem kokonu, pretrga. S tem komplet ni več uporaben. Vsekakor pa odsvetujemo kakršno koli tveganje, ki bi privedlo do padca. Kljub vsej potrebni opremi bo skoraj zagotovo prišlo do hudih poškodb v predelu hrbtenice, rok, nog in glave, ki so posledica velike energije in udarcev v skalo.

V primeru, da se odpravljamo v eno od popularnih zavarovanih plezalnih poti (ferato), imejmo v mislih, da zanjo potrebujemo izkušnje. V nasprotnem primeru se vanjo raje podajmo skupaj z usposobljenim vodnikom, pri katerem preverimo kompetence. V vsakem primeru pa ne brez čelade, plezalnega pasu in samovarovalnega kompleta. Vedeti moramo, da kljub vsej opremi, znanju in izkušnjam, padec v samovarovalni komplet, se po vsej verjetnosti ne bo končal brez hudih poškodb. Previdno. Izogibajmo se gneči. Zavarovano plezalno pot pa pred obiskom preverimo, da zadosti vsem varnostim zahtevam in ni ena izmed tistih domače izdelave z neprimerno opremo in namestitvijo le te.

Varnost naj bo na prvem mestu.

Svetujemo, da če hoje po zavarovanih plezalnih poteh niste vešči, to storite pod vodstvom gorskega vodnika ali planinskega vodnika Planinske zveze Slovenije s primerno kompetenco.