Bi znali izračunati časovnico planinskega izleta, če ta ni nikjer zapisana?

Čas hoje je pri načrtovanju planinskega izleta pomemben dejavnik z vidika varnosti. Poznate formulo za izračun časovnice? Ste vedeli, da za vsako uro vzpona in spusta upoštevamo 10 minut počitka?

Komaj čakam nedeljo, ko bo v Kinu Komuna v Ljubljani premiera outdoor filmov v sklopu festivala EOFT – European Outdoor Film Tour. Z družino si ga pogledamo vsako leto in vsakič v nas prebudi duh po pustolovščini, ki na trenutke malo zaspi. Hoja, tek, plezanje, kolesarjenje in predvsem iskanje novih načinov gibanja in z njim narave so že od nekdaj naši popotniki.

V gozdu, gorah, na reki preprosto pozabiš na čas. Postane nepomemben, sploh ko se enkrat spoprijateljiš z nočjo, slabim vremenom in vsemi “poligoni”, ki nam jih narava ponuja. In čas, ta vrag, je danes postal merilo vsega, merilo popolnosti. Najhitrejši vzpon, najhitrejši spust, najhitrejši krog … 

Matjaž Šerkezi

Utrujen od dneva in gnil znotraj, ker mi že ves teden ni uspelo nič narediti zase in svojo dušo, se vrnem z otvoritve prostorov gorske reševalne službe Kamnik.

Čas je ključnega pomena za preživetje ponesrečenca v gorah. Čas prihoda do ponesrečenca pa je odvisen predvsem od učinkovitega sistema.

In tako kmalu ugotoviš, da čas, kako dolgo boš živel, za marsikaterega odločevalca v naši državi ni pomemben in da smo ljudje samo in zgolj številke, ki postanejo pomembne ob bližajočih se volitvah in delitvah funkcij. Še sreča, da je nad nami neka višja sila. Tako je vsaj bila izpolnjena obljuba, da bomo ob otvoritvi že imeli svojo vodo. In res, tisti dan je “scalo kot pri norcih”

Doma Joža uživa na kavču in bulji v televizijo. “Kaj gledaš,” vprašam. V odgovor dobim: “Exatlon Slovenija.” “Kaj, hudiča, je to,” si rečem sam pri sebi. 

Matjaž Šerkezi

Za trenutek se usedem zraven. Suho in naučeno komentiranje nekdanjega odličnega smučarja. Simpatična dekleta in fantje, ki si nenehno iz riti vlečejo kopalke, čeprav za športne dejavnosti obstajajo tudi oblačila, ki ne lezejo nikamor, merijo čas na poligonih. Spomnim se, kako sem kot otrok gledal hrčka, ki je do onemoglosti vrtel kolo. Ubogi človek. Za pet minut slave in pozornosti si pripravljen zamenjati hrčka.

Ali pa sem res že samo star, ker je skozi mojo peščeno uro steklo že kar nekaj peska in se samo zavedam, da je dolžina minute odvisna, na kateri strani vrat stranišča si. In predvsem, da bo vedno manj tistih, ki bodo svojo merico časa namenili pomoči ljudem v stiski in se raje odločili za “vrtenje hrčkovega kolesa”, za trenutek slave in mošnjo zlatnikov. Upam, da se motim. 

Matjaž Šerkezi

Zdi se mi, da je bilo šele včeraj, ko sva z očetom hodila na Komno in sem ga vsake toliko časa vprašal: “Ata, kej’ko je še hoje?” V odgovor pa vedno dobil: “Sam še pet minut.” In se nisem še vdal: “A je še dav’č?” In oče: “Dva ovinka.” In potem po dveh ovinkih: “Pa, a nisi reko, da sam dva ovinka!” “Sem. Levi pa desni,” se mi je nasmehnil. 

Okvirni izračun hoje

Enaka vprašanja sem kasneje dobil od svojih otrok. Ker pa je čas pri načrtovanju planinskega izleta pomemben dejavnik z vidika varnosti, je ena ključnih informacij v vodnikih Planinske zveze Slovenije časovnica. A kaj, ko si v iskanju miru občasno izberemo izlet, kjer ta ni opredeljena. Takrat si lahko pomagamo s preprostim izračunom in si okvirno izračunamo čas hoje. 

Matjaž Šerkezi

Za primer vzemimo, da moramo prehoditi pot z dolžino 8 km in premagati 900 višinskih metrov (v. m.). Pri izračunu je osnova, da manjšo časovno vrednost vedno prepolovimo.

Vzpon: 900 v. m. delimo vedno s faktorjem 300 = 3 ure (h) in 8 km delimo vedno s faktorjem 4 = 2 h

Manjšo vrednost prepolovimo 2 h : 2 = 1 h 

Ugotovimo, da bomo za vzpon potrebovali 3 h + 1 h = 4 h brez počitka.

Matjaž Šerkezi

Sestop: 900 v. m. delimo vedno s faktorjem 600 = 1,30 ure (h) in 8 km delimo vedno s faktorjem 4 = 2 h

Manjšo vrednost prepolovimo 1,30 h : 2 = 45 minut

Ugotovimo, da bomo za sestop potrebovali 45 min. + 2 h = 2,45 h brez počitka.

Seveda pa so počitki nujni. Upoštevajmo 10 min. Vsako uro vzpona in spusta. Vzpon 4 h × 10 min. = 40 min. Spust 2,45 h × 10 min. = 25 min. Skupen čas odmora je 1 h 5 min.

Naj pojasnim še faktorje 300, 600 in 4. Pri vzponu v skupini v povprečju naredimo 300 m/h, sestopimo 600 m/h in prehodimo razdaljo 4 km/h. 

Za povprečnega planinca

Za celoten planinski izlet bomo tako potrebovali približno 7 h 50 min (vsota časovnice vzpona, spusta in počitkov). Časovnica je informativne narave in je odvisna od stanja na poti, ki jo lahko podaljša, in fizične pripravljenosti posameznika. V našem primeru za povprečnega planinca v skupini. 

Za vas smo na Facebook profilu pripravili NAGRADNO VPRAŠANJEPogoji nagradne igre so znani, odgovor pa najdete v tem članku, ki ga pravkar prebirate.

Poskusite sami in izračunajte časovnico za pot, ki je dolga 12 km, na njej pa morate premagati 600 v. m. Odgovore napišite pod objavo na Facebook profilu metropolitan.si. Med vsemi pravilnimi odgovori do vključno 21. oktobra bomo srečnemu izžrebancu podarili priročnik Planinske zveze Slovenije Osnove planinstva, avtorja Jožeta Draba.

Kam za vikend? Ni slabega vremena, je samo nasmeh na obrazu, ugasnjen telefon in skodelica planinskega čaja

Opazujem kapljice, ki tolčejo po vetrobranskem steklu. Opazujem ljudi, ki z dežniki hitijo po svojih opravkih. Nekateri mrkih pogledov, drugi z nasmehom na obrazu. Odprem novice na metropolitan.si.: Deževju ni videti konca, poplave, prirejali so stavnice, kriminal, politika, smrt kraljice, vojne.Kaj počnejo planinci v dežju? Kako ugasnete telefon in kaj sploh je igra Človek, ne jezi se. Vse to sem se spraševal. Facebook in Instagram. Fotografije napol golih teles na plaži, poletne kulinarike “griljenja”, čudovitih sončnih zahodov in planinskih podvigov so zamenjale gobe. Jurčki, travniški kukmaki, “marele”. Ena večja od druge in s pripisom: Za večerjo bo.Poslušam čmokotanje v tekaških copatih, ko z Jožo in Marušo tečemo po mekinjskem gozdu. “Uliva kot pri norcih,” v smehu izjavi Joža. Meglice med drevesi, temačen gozd, občasno zagrmi. Ustavimo se na travniku in čakamo Chilly, ki priteče za nami in z dlake stresa mokroto. Kamniške planine so zavite v temne oblake. Privlačne so. Od nekdaj so mi bile všeč takšne. V vsej svoji divjosti. Imajo posebno energijo, energijo neukročene narave. 

Matjaž Šerkezi

In na koncu tisto najlepše. Topla prha, skodelica mamljivo dišečega planinskega čaja in volnene nogavice moje bice (babica po koroško). Nekoč mi jih je spletla za mrzle noči v gorah. Ostale so mi kot topel spomin nanjo, ki greje. Greje telo in srce. Manjka še samo toplota peči. Rdečih plamenov, ki ližejo suha smrekova drva in prasketajo. In manjka ona, bica. Sedela je za mizo in brala časopis. S prstom si je kazala črke in mrmrala. Mrmrala kot menih v budističnem templju nekje pod visokimi gorami, odetimi v zimsko sivino in mračnost. Mrmranje in prasketanje. Zazibalo me je v sen.

Mesec dni snega in dežja, mrzlega severnika, megle …

Mokra oblačila, strgana tkanina šotora. Riž za zajtrk, kosilo in večerjo. Telo je shirano, utrujeno. Duša in srce pa ponosna in polna radosti. Tri dni prebijanja skozi nepalsko džunglo, nenehnih nalivov, prečenja deročih rek in iskanja poti med zemeljskimi usadi. Pijavke. S krvjo požrejo še zadnje atome volje. Narava se je odločila, da nas preizkusi, da nam pokaže svojo moč in na koncu koncev tudi brez milostno pokonča.

Matjaž Šerkezi

Vasica. Ljudje. Radovedni pogledi, nasmehi na obrazih. Otroci. Brezkompromisni in iskreni. Topla, lesena izba. Ogenj in prasketanje drv. Okus tsampe (močnata jed iz ječmena), okus čaja. Molitev. Tiho mrmranje. Zazibalo me je v sen.

Matjaž Šerkezi

Prebudi me tolčenje kapljic po vetrobranskem steklu. V bližnji luži veselo skačeta malčka v zelenih škornjih in z rumenim dežnim plaščem. Voda brizga čez glavo. Veselje. Rdeča lička. Zdravje. Redki prizori dajejo upanje. Upanje, da so še starši, ki živijo naravo, in da so dežne kapljice razlog za nasmeh na obrazu.

“Kaj počnejo planinci v slabem vremenu?”

Odgovoril sem: “Berejo.” Sam se ravno sprehajam v svetu Divjega dečka, Paola Coggnetija in dodajam: “Planinci gredo v naravo tudi v dežju.”

“Moj tokratni nasvet je, da telefon ugasnete, se toplo oblečete in zaščitite z nepremočljivim zgornjim slojem.”

Na glavo potegnete kapo. Obujete škornje ali planinske gojzarje ali če greste teč, tekaške copate. Zbezate na plano svoje otroke, vnuke, partnerje … in greste na sprehod v naravo. V bližnji gozd uživati ob poslušanju kapljic, ki padajo na listje, opazovati meglice med drevesi, črno rumene močerade.

Matjaž Šerkezi

Prisluhnite svojim stopalom, ki stopajo po mehkem mahu in razmočenih gozdnih tleh. Pustite otroke, da skačejo v dežju, da so mokri, umazani, imajo rdeča lička in premražene prste. Se ustavite na travni livadi, se ozrete okrog, zadihate in si na obraz pričarate nasmeh. Mar ni lepo? Začutite to surovo naravo in se ji prepustite.Topla prha.Skodelica vročega planinskega čaja.Telefon je ugasnjen na polici. Televizor osamljen v kotu. 

Človek ne jezi se pa edini pravi razlog za burno debato z otroki. Otroki? Od 4 do 99 let.

Kaj narediti, če se izgubite? Matjaž Šerkezi svetuje, kako sporočiti lokacijo

Ne poznate svojega položaja. Ne veste, kje ste. Izgubljeni na Zemlji. Poznate tehnologijo AML? Bi znali s pomočjo pametnega telefona poslati svoj položaj? Naj vas naučim.

Odločitev pade: “Ne grem. Ne grem v dež in mraz. Glava v tem trenutku ni pripravljena. Ni se pripravljena boriti s svojo ranjeno bit in frustracijo zunanje surove narave. Poleg tega pa kot ambasador varnejšega obiskovanja gora moram sam biti za zgled. Julijana Alps Trail, vidimo se naslednje leto.” Ampak boli, hudičevo boli tam notri, tam v jedru telesa. Ego ne popusti. Razum pa mu govori drugače. 

Petek, deževno jutro. Berem e-pošto. Etapa 170 km je zaradi razmer odpovedana. Lahko gremo na krajše ali pa si prijavo prenesemo v naslednje leto. Zdravilo za Ego. Balzam za Razum. 

Dušan mi sporoči: “Greš na 100?”
“Eh, na lumpi tek pa ne bova šla. Greva naslednje leto,” odgovorim.
“Smeško in dvignjen prst. Greva. Naslednje leto,” skleneva.

Sobota. Sedem zjutraj. Dežuje.

Kaj dežuje. Naliva. Štart na 60 km. Pripeljal sem Tinkaro in Anžeta. Nad 1500 metrih se obeta sneg. Organizator že nekaj dni pošilja obvestila o nizkih temperaturah, obvezni opremi v nahrbtniku in dolgih oblačilih. Na štartu vidim “junake” v kratkih hlačah in majicah. Le kaj hočejo povedati, se sprašujem.

Glede na razmere, ki se obetajo, bi jih organizator moral preprosto izločiti. Saj vem, kdo bo rekel, da so ti spredaj najboljši in bodo hitro čez. Tudi najboljši se lahko poškodujejo in takrat včasih niti ni možnosti se obleči in ob nizkih temperaturah vemo, kaj sledi. In predvsem, najboljši morajo biti vzor drugim.

Matjaž Šerkezi

S Terezo se ravno vrneva z vrha Golice. Sneži. Piha močan veter. Megla otežuje vidljivost. Opazujem tekače. Nekateri so že pošteno zdelani. Tinkara in Anže sta že zdavnaj naprej. Anžetu sledim z Garminovim InReachem, Tinkari pa kar s sledilnikom za psa. Pred planinsko kočo srečam jeseniške gorske reševalce. Ravno so prekinili tekmo za vse, ki so bili pri koči oz. še prihajajo. Edina smiselna odločitev.

Matjaž Šerkezi

Slišim jezo. Celo besede mladenke, da zdaj lahko nadaljujejo, kaj nam pa morejo. Obrazložim, da ne morejo nič. Da pa bodo morali na pomoč, če se kaj zgodi in možnosti je veliko. Cacyju povem, da je eden izmed tujih tekačev šel proti vrhu Golice. Ogrnjen v rumeno vrečo, ki se mu je v vetru lepila na mokre pajkice in majico. Revežu je s plačilom štartnine zmanjkalo za spodobno vetrovko, ki bi ga edina zaščitila v takšnem vremenu. Z doma narejenim padalom je tvegano skočiti.

Kaj storiti v primeru poškodbe na planinski poti?

Z Medejo, mojo prvorojenko in nadobudno planinko, se pogovarjava, kaj storiti v primeru poškodbe na planinski poti, ne poznamo pa svoje lokacije. Ne vemo, kje smo. Izgubljeni na Zemlji.

“Edino pravilno je, da se čim prej umirimo in pokličemo na številko 112.”

Marsikdaj preberemo, da lahko pokličemo tudi številko 113. Sam dodajam, NE. Za klic na pomoč imamo številko 112. Klic ima prednost. Pri preobremenitvah mobilnega omrežja bo za klic uporabljena prva prosta povezava in deluje v vseh državah EU.

Matjaž Šerkezi

Določanje lokacije ponesrečenca in tehnologija AML

Z razvojem tehnologije AML (ang. “Advanced Mobile Location”) pametni telefon ob klicu na številko 112 poleg vzpostavitve glasovnega kanala za pogovor z operaterjem posreduje tudi kratko sporočilo. Ta vsebuje natančno lokacijo klicatelja in se sestavi na podlagi jakosti baznih postaj, brezžičnih omrežij v okolici klicatelja in signala GPS. V tem primeru je lokacija dovolj natančna za hitro posredovanje.

Svojo lokacijo lahko sporočite tudi sami

  • Odpremo aplikacijo za kratka sporočila (SMS). 
  • Dodamo prejemnika.
  • Kliknemo na plus in nato na ikono lokacija.
  • Pošlji.

Matjaž Šerkezi

Navodila se lahko razlikujejo glede na operacijski sistem telefona in verzijo tega. Naučite prijatelje, da bodo znali poslati svojo lokacijo in da se v primeru potrebe po pomoči pokliče na številko 112.

Kaj vse mora biti v torbici za prvo pomoč: je v njej tudi obliž na predavanje Reinholda Messnerja?

Kaj je tisto nujno, kar mora biti v torbici za prvo pomoč? Zakaj je dobro, da imam vsaj tri trikotne rute? Katere tablete lahko uporabim v prvi pomoči?

Bučno ploskanje, polna Gallusova dvorana Cankarjevega doma. Pred nami, osvetljen z žarometom, stoji velikan svetovnega alpinizma, Reinhold Messner. Spoznal sem ga pred leti, v njegovem muzeju v Bolzanu. Sproščen pogovor in veliko spoštovanje, njega in njegovih dejanj.

Kot najstnik sem prebral večino njegovih knjig in nekako se mi je v spomin najbolj vtisnila Na meji smrti, kjer odkrito in brez zadržkov govori o smrti, občutkih, padcih in minljivosti. O vsem, kar alpinizem dela drugačnega od drugih športov. 

Matjaž Šerkezi

Vse drugo le bleda senca

Večkrat slišimo vprašanje, koga od slovenskih alpinistov lahko postavimo ob njegov bok. Reinhold Messner je samo en. Kritično presojanje in vizionarski pogled v prihodnost slovenskega alpinizma je znal izraziti Tone Škarja. Med mlajšimi pa smo lahko nekoč brali odlične ocene in vrednotenje vzponov in alpinizma v alpinističnih novicah izpod peresa Tomaža Jakofčiča in Petra Mežnarja. Vse drugo je le bleda senca.

Prijeten večer. V zraku se čuti slovo poletja. Opazujem vrvež ljudi, ko se zasanjan sprehodim čez stari del Ljubljane. Preplet kultur, mode, generacij. Mogočne stolpnice, baročne palače, srednjeveške hiške. Vsaka od njih pripoveduje svojo zgodbo.

“Sam in tako prazen grem domov. Velikan v soju žarometov me je pustil praznega.”

Vem, bila so moja pričakovanja. Pričakovanja v smeri kritičnega pogleda na alpinizem, gorništvo, ekologijo in pogled v prihodnost. Dobil pa sem že ničkolikokrat prebrane zgodbe iz knjig in intervjujev. In dobil sem satelitske animacije, ki si jih lahko pogledam doma.

Kapitalizem zaslepljenih duš

Pričakoval sem omembo naših alpinistov in njihovih dejanj, kritično oceno, pri Everestu vsaj kakšno besedo o našem Everestu ’79, morda kakšno besedo o velikih vzponih v Patagoniji. Dobil pa sem duhovnost, ki jo dežele pod najvišjimi gorami uspešno tržijo s kapitalizmom zaslepljenim dušam. 

… in če si izposodim besede: “Vse skupaj je bilo videti kot šolska predstavitev seminarske naloge – kje vse sem že bil.”

Bučno ploskanje je pohvalilo njegovo “sliko”. Moje je bilo namenjeno v spoštovanje njemu, njegovi starosti alpinizma in dejanjem. Če sediš v mercedesu, ne smeš imeti občutka, da si v fičiju. In kljub temu, da nas večina vozi škodo, bi Messner moral ostati mercedes in kritično povedati, kar gre svetovnemu alpinizmu, gorništvu, planinstvu. 

Matjaž Šerkezi

Prejšnji teden sem pisal o svoji pustolovščini po poti Highlanderja, kjer sem si krvav žulj oskrbel s “silvertejpom”. Praznino Velikana težko zakrpam s “silvertejpom”. Pozdravil jo bom z vtisom gora. Ravno pred kratkim sem dobil zanimivo vprašanje, kaj vse mora biti v prvi pomoči, ki jo imamo v nahrbtniku.

“Planinska zveza Slovenije je že pred leti v sodelovanju s Tosamo in po priporočilih zdravnikov gorskih reševalcev sestavila osebni komplet prve pomoči.”

V njem najdemo vse najnujnejše. Osebno komplet dopolnim še z dvema dodatnima trikotnima rutama, saj z njihovo pomočjo lahko oskrbim večino poškodb (oskrba ran, imobilizacija). Danes se tudi vse pogosteje srečujemo z alergijami (piki os, cvetni prah). S tem razlogom v moji prvi pomoči najdete nekaj tabletk proti alergijam, ki jih dobite v prosti prodaji v lekarni. Z njihovo pomočjo lahko podaljšamo čas in življenje osebi do prihoda gorskih reševalcev in profesionalne medicinske pomoči.

Matjaž Šerkezi

Modra torbica na zadrgo in z možnostjo pripenjanja na pas ali nahrbtnik s pomočjo ježka vsebuje:

• prvi sterilni povoj TIP I (1 kos)
• zloženec – kompresa iz gaze 5 x 5 cm, sterilna (4 kos)
• vpojna gaza 0,4 m2, sterilna (2 kos)
• povoj Vivaplast 8 cm x 4 m (1 kos)
• obliži Vivalast Universal (10 kos)
• obliži Vivaplast Cool care – obliži (5 kos)
• Micropore lepilni trak, 2,5 cm x 9,1 m (1 kos)
• trikotna ruta 100 x 100 x 140 cm (1 kos)
• varnostna sponka (3 kos)
• razkužilni robček (2 kos)
• seznam vsebine (1 kos)

Prva pomoč naj bo vedno v nahrbtniku.

Ko norcu skrivnostna 100-kilometrska trasa ne da miru, gre in jo preteče: “Pohodniški avanturi Highlander preprosto ne moreš reči NE!”

Highlander Kamniško-Savinjske Alpe. Preizkušnja za telo in duha. Preizkušnja, ki te razdvoji. Preizkušnja, ki ti izpije vse atome moči. In preizkušnja, ki te obogati, če ti dovoli na konec. Si upaš?

Bilo je sredi tedna, ko mi Matej pošlje kratko sporočilo, če mi lahko posreduje GPS sled, za eno mnenje. Seveda, pošlji. Zvečer pijem svojo najljubšo kavo Stow Red Carpet in odpiram Matejevo e-pošto. Saj vem, kava zvečer ni zdrava. Meni ustreza in je moja sladka pregreha. GPS sled naložim v Garminov Basecamp in mi je takoj žal tistega: “Seveda. Pošlji.”

Puf in oblaček dima. Na desno ramo se mi usede Softič. Majhen, rdečega nosu in kratkih rožičkov, telo pa mu krasi okrogel trebušček. “Ej, Šerki. Brezveze. Saj vidiš, da ti danes ne gre. Vode nimaš. Noge te bolijo. Na bruhanje te sili … bla, bla, bla, bla …,” me prepričuje, ko s težavo premikam noge po poti, čeprav navzdol. 

Matjaž Šerkezi

Pred desetimi urami me je Tinkara odložila v Mozirju, kjer je začetek pohodniškega doživetja Highlander Kamniško-Savinjske Alpe“Če je vaš cilj prehoditi 100 km v nekaj dneh, ste na pravem mestu,” je zapisano na spletni strani organizatorja. Udeleženci imajo na voljo pet dni, da opravijo s potjo. 

 “A ti misliš, da boš imel dovolj vode?” me opomni Tinkara, preden se poslovim. Samozavestno odgovorim: “Ah ja, saj povsod teče.”

V Jagru kupim še eno suho žemljo, jo stisnem v žep nahrbtnika, pripnem palice na roke in oddirjam. Želel sem priti vsaj na Golte, dokler me noč ne potegne v svoje nedrje. Uživam v čudovitih razgledih po okoliških hribih. Presenečen nad kmetijami, ki niso tipično slovenske. Precej urejene so. S fasado na hlevu in visečimi fuksijami in pelargonijami na “gangu”.

Po dvorišču ne ležijo odsluženi strešniki in stare EMO sklede z luknjo in natolčenim emajlom. Moram priznati, da se stanje slovenskih kmetij izboljšuje, sploh tam, kjer so jih prevzeli “naši ta’mvadi”. Pred tednom smo se z grebena Olševe spotoma oglasili pri kmetiji Kumer v Koprivni, ki je pred kratkim postala planinska koča. Nekoč je šlo za precej tradicionalno koroško kmetijo.

Tisto, ko za “štalo” raste stara hruška, tepka. Pod njo pa visoke koprive in rdeč lonec z belimi pikami, od katerega je odstopil emajl in sčasoma naredil črno luknjo v dno. Trpek okus tepke, žgoče koprive in “pisker” brez dna. Prispodoba življenja na kmetih nekoč. Danes je podoba popolnoma drugačna. “Ta’mvadi” so prinesli drug pogled na življenje na kmetih, dvignili raven kakovosti življenja in ohranili gostoljubnost. 

Sam sem, sam v črni noči

Kremplji noči me potegnejo v črne gozdove Smrekovca. Sam sem. Pot mi osvetljuje Led Lenser svetilka. Veselim se izvirov vode, ki jih je tukaj na pretek, saj mi je tekočine že zdavnaj zmanjkalo. Korak je lahek. Na trenutke čutim le desno peto, ki mi jo zadnjih nekaj kilometrov najeda del tekaškega copata. Ustavim se, sezujem svoje “hookice”. Vidim, da so mi del nad peto že precej pojedle do krvi.

Matjaž Šerkezi

S tekaških palic odtrgam kos “silvertejpa” in ga prilepim čez rano. V tistem začutim hlad po hrbtu. Obrnem se nazaj. Nič. Pogledam na maPZS, kje sem. Vsakič, prav vsakič, ravno na tem območju pod Komnom. Isti “beden” občutek. Občutek mraza po hrbtu in tisti občutek, da nekdo stoji za tabo, da se te skuša dotakniti in da potem gre nekako čezte.

Nisem vraževeren, ampak to je tukaj že četrtič in vsakič sem bil sam. Tudi ko smo šli skupaj s Tadejem in Belijem na K24, sem pod Komnom za trenutek ostal sam in takrat, takrat je prišlo.

Mraz po hrbtu, obračanje nazaj in potem tista energija, ki je šla vame in me zapustila z iztegnjeno roko … Sam sem, sam v črni noči. 

Spomnim se pesmi koroškega kantavtorja Milana Kamnika, ki v eni svojih pe2smi prepeva: “Vode, vode pa ni! Vode, vode pa ni!” In res je ni. Softič na desnem ramenu mi znova prigovarja: “Stari, pa saj ti je že Tinkara rekla, da nimaš dovolj vode. Odnehaj. Crknil si. Ne moreš!” Vode res ni. Suša je naredila svoje. Presahnili so vsi viri. Malo pred Travnikom naletim na star lesen žleb, iz katerega vsake toliko pricurlja kakšna kaplja vode in s katero si osvežim usta. Softič, Šerki si je osvežil usta. Ne bo odnehal. 

Peklenski vzpon od Loke proti vrhu Raduhe. Dehidracija dela svoje. Barva urina je podobna ARSO-vi najvišji stopnji za strele. Na cesti pod Snežno jamo me reši luža. Omočim si usta. Požrl bi celo, z vsemi plavajočimi žužki v njej. Cepec. Če bi imel s sabo vsaj tablete za dezinfekcijo vode

 Znova se oglasi Softič: “Kako si? Ne gre, ne? Saj sem ti rekel!” Marš, marš, je** se. Ne bom odnehal.

Luče. Ura je pet zjutraj. Lučani odhajajo v službo. Čudni pogledi na pojavo z naglavno svetilko. Išče vodo, hidrant, gejzir, kar koli, samo da se lahko napije. Na vohalne celice se mu prilepijo molekule pečenega kruha. Poveže jih z enakim vonjem v Kamniku, ko zjutraj prihaja s teka, se ustavi in se pocrklja s toplim rogljičkom in kavo pri Jodlnu. Potem gre domov in se privije k ženi, ki še sladko spi. 

… nekaj trenutkov za tem, ko sem spil fanto, bruhnem za korito z rožami. Komaj mi je uspelo pobegniti iz pekarne. Telo in glava sta hrepenela po tekočini, želodec je ni prenesel. Počuti se kot naliv na osušeno in spokano zemljo

Matjaž Šerkezi

Ooo, glej jo, lisičko. V jutranjem svitu se je leno pretegnila na livadi in me opazovala. Le kaj počneš ti človeško bitje tako zgodaj v moji spalnici? To je moje kraljestvo, svet pod Rogatcem in Lepenatko. To je moj dom, ti, ti človek. Visoko na nebu kanja uprizarja svoj jutranji ples, ples, ki bo očaral majhno miško in jo odpeljal v vrtinec smrti. 

Z jutrom korak postane samozavestnejši

Softiča je utrudila noč in je zaspal na ramenih. Nič bati. Ne bo padel z njih. Ta vrag se dobro drži. Pot med kravami in stani Velike planine mi je poznana in me hitro pripelje do planine Dol in naprej v Dolski graben, ki se strmo spušča v dolino Kamniške Bistrice. Čutim vsako mišico, ki se napne in kriči po počitku.

“Težek nahrbtnik mi je že dodobra ogulil hrbet in boke. Smilim se samemu sebi.”

Še sreča, da Softič spi. Motivacijo mi daje, ker lahko preklinjam Mateja, ki je poskrbel za čudovitih 10 km po dolini Kamniške Bistrice, vse do spominskega parka in nazaj. Slepo črevo za nabiranje kilometrov, ki je stalnica vseh trailov in je po besedah organizatorja razlog v res čudoviti pokrajini, ki je ne smete zamuditi. Hvala. Res ste izjemni. 

Matjaž Šerkezi

Spominski park v Kamniški Bistrici je poln spominskih plošč alpinistov in planincev, ki so umrli v gorah. Je eden prvih spominskih parkov v Sloveniji, ki je bil postavljen z namenom, da se gore očistijo spominskih plošč in se postavijo v strnjeno območje nekje ob vznožju gora. Sprehod po parku obudi marsikatere spomine in ima posebno energijo. 

Softič se je znova prebudil in me bodril zadnjih 1200 višinskih metrov in 13 km proti Kriški planini. Greben med Kamniškim vrhom in Planjavo odpira navdihujoč pogled proti Kamniškim planinam. Naravnost pa se nam odpirata pobočji Vrha Korena in Kompotele, s katere je nor pogled v amfiteater Kamniško-Savinjskih Alp. 

Na plaži na Krvavcu mi Softič prišepne: “Stari, zmagal si. Nisi ti za v staro šaro.”

“Hvala, zvesti prijatelj. Posebej za vse spodbudne besede na poti.”
Highlander Kamniško-Savinjske Alpe
 je bil zame odlična preizkušnja in priprava na Julijana trail. Vsakič sem vesel, da imam dobre prijatelje, ki mi pošljejo GPS sled v mnenje. Poznajo me, da težko podam mnenje, če tega sam prej nisem okusil in odšel na ogledno turo. Od Mozirskega gaja do Krvavca se je nabralo mičkeno več kot 100 km in mičkeno več kot 6000 višinskih metrov, za kar sem porabil mičkeno manj kot 20 ur. 40 km sem bil brez tekočine in skoraj crknil. Na cilju je bilo vse pozabljeno. Celo s Softičem se pogovarjava, predvsem kaj mora izpopolniti za Julijano.

Matjaž Šerkezi

Divja narava Kamniško-Savinjskih Alp, mogočni gozdovi smrekovškega pogorja, žive planine pod Raduho, pastirski stanovi Velike planine, bogata zgodovina Kamniške Bistrice, občutek, da ti na poti sledijo Rokovnjači, Bele babe, vonj Morane in boj s samim sabo, umom, ki kot sirena preži na pohotne mornarje in jih kliče v svoj hram naslade, so razlogi, da pohodniški avanturi Highlander Kamniško-Savinjske Alpe preprosto ne moreš dati košarice.

Nasvet in OPOZORILO: nikakor ne v gore brez naglavne svetilke! Kako izbrati najprimernejšo?

Med gorskim reševanjem je veliko primerov, ko se pohodniki ne morejo vrniti z gora, ker jih je ujela tema in s seboj niso imeli naglavne svetilke. Preprečimo tovrstne nesreče. Kakšne svetilke uporabljajo gorski reševalci in kaj je tisto, na kar moramo biti najbolj pozorni pri nakupu? 

“Kako si?” – “V redu.”
“Si dobro?” – “Ma ja, kar gre.”

To so pogosto slišane besedne zveze, ko se v gorah srečata dva pohodnika. Postale so že kar stalnica. Dobil sem občutek, da drugega odgovora na zastavljeno vprašanje sploh ni. Nekako “facebookovsko” navajeno, kjer obstaja svet idealov – telesnih, čustvenih, družinskih … ali pa smo že vsi postali “fejst bukavi” in se nam vse skupaj zdi kot sen iz Matrice.

Sam pa priznam, da sem zadnji mesec precej v “zosu”. Sem moral prav pomisliti, katero besedo uporabiti, saj sem v pogovoru s Tomom uporabil bolj pristen slovenski vulgarizem, ko je človek precej v tistem spolnem organu. Saj vem, zakaj vam bi utrujal s svojimi tegobami, ko pa je svet v eni drugi dimenziji poln idealizmov, čudovito pečenih rib z žara, prekrasnih sončnih zahodov, neskončnih potovanj … Pa bom. Bom “pojamral”, ker sem samo človek in ne nek super heroj.

Matjaž Šerkezi

In v tej luči sem pred nekaj dnevi v službi na sodelavko Barbaro izbruhal ves svoj gnev in ego. Vprašala me je o preventivi pred strelami in kaj si mislim o nesrečama, ki sta se zgodili med preteklim koncem tedna, ko sta žal dva umrla za posledicami strele. “Obsojam in pika,” je bil moj odgovor.  

Zgodba o psu

Popoldne sedim na klopci pod lipo pred domom starostnikov v družbi Tinkare in tašče. Ivana, Kika jo kličejo prijatelji, je že nekaj let na vozičku po hudi možganski kapi. Pa vendar je tisti dan zrla v nebo, se smejala in se ni pustila motiti. Z mislimi sem zazrt v zeleno listje, ko Tinkara začne pripovedovati zgodbo.

Matjaž Šerkezi

Zgodbo o psu, ki je vstopil v sobo, polno ogledal. Zarenčal je in vsi so zarenčali nazaj. Pokazal je zobe in vsi so začeli kazati zobe. V vsej svoji jezi je začel lajati in drugi so lajali nazaj. Na koncu je penast in krvav obležal pred ogledali. Če bi vstopil v sobo, se nasmehnil in veselo pomahal z repom, bi zgodba imela čisto drug epilog.  

Spomnim se službe. Kdo sem pravzaprav, da bi obsojal? Moje poslanstvo je učiti, izobraževati, svetovati. Se nasmehniti in pomahati, ne kazati zob. Slednjega je v svetu preveč. 

Na avanturo z naglavno svetilko

Poslovili smo se od avgusta in poletja. Otroci so sedli v šolske klopi. Prihaja meni najljubši letni čas, jesen. Po dolinah se podijo megle, vlažna in hladna jutra, macesni si bodo nadeli zlato opravo … Dnevi postajajo vse krajši. Večeri kot nalašč za Jo Nesbø avanturo.
Obisk gora? Po poletni gneči postanejo drug svet. Svet za dolge sprehode in raziskovanje. Del obvezne opreme v nahrbtniku vsakega planinca je tudi naglavna svetilka ali kot jo imenujemo v žargonu – “čelka”. 

Matjaž Šerkezi

Katera je najboljša na trgu?

Sam že nekaj let uporabljam zgolj naglavne svetilke proizvajalca Led Lenser, in sicer model MH10. Razlog je v zanesljivosti in robustnosti. Vsekakor pa ni nič narobe, če uporabljate svetilko kakšnega drugega proizvajalca.

Matjaž Šerkezi

Svetoval bi le, da je poznan in svetilka preizkušena oziroma ima vse potrebne teste.

Namreč svetilke, ki jih najdete na spletu znane kitajske trgovine, obljubljajo čudež z visoko svetilnostjo in dolgo anatomijo delovanja. Nekoč sem si pridelal tretje oko sredi čela, ko se je svetilka dobesedno vžgala.  

Matjaž Šerkezi

Nekaj priporočil pri nakupu naglavne svetilke: 

  • Naj bo lahka, težka nekje do 160 gramov.
  • Optimalna svetilnost do 600 lumnov s hlajenjem in prilagajanjem svetilnosti, ki ga je moč izklopiti. Večja svetilnost pomeni tudi večjo porabo energije in zahtevnejšo tehnologijo hlajenja.
  • Optimalna dolžina snopa do 150 metrov z nastavljanjem fokusa in kota glave svetilke.
  • Velik gumb, ki omogoča prižiganje v rokavicah in z možnostjo zaklepanja, da se nam ta ne prižge v nahrbtniku.
  • Odporna proti vodi in prahu – standard IPX4.
  • Test padca do 2 metrov. Pomeni, da nam svetilka lahko pade z dveh metrov in pri tem ne utrpi poškodb.
  • Polnilna baterija, ki jo je možno menjati in hitro polniti in z avtonomijo vsaj deset ur pri največji svetilnosti in vsaj sto ur pri svetilnosti “polne lune”, ki je bila nekoč tudi usmeritev ali dogovor za svetilnost naglavnih svetilk in predvsem brez preveč umetne inteligence in možnosti nastavljanja s pomočjo telefona.

Svetilka na telefonu?

Pri vsem naštetem je najpomembnejše, da jo imate vedno v nahrbtniku in si na koncu ne boste svetili s telefonom in ko bomo po vas prišli gorski reševalci iskali izgovore kot v tisti reklami za vinjeto: “Veste, mi je padla v prepad”, ali pa: “Sem tako hitel od doma, da sem jo pozabil na nočni omarici …”