Oznaka: planinska preventiva

Ste vedeli, da je plazovni nahrbtnik pripomoček, s katerim imamo največ možnosti preživetja v primeru zasutja v snežnem plazu? A vseeno plazovni nahrbtnik ni pripomoček, zaradi katerega bi lahko tvegali več. Skoraj dve in pol toni težko vozilo si počasi utira pot po zasneženi in mestoma ledeni cesti. Naletava sneg. Vzdušje v vozilu je sproščeno, skoraj preveč. Štirikolesni pogon počasi pleza navzdol, elektronika pomaga držati smer in nadzira hitrost. Na vsaki strani kupi snega, ki dajejo občutek varnosti, da bi vozilo zdrselo iz smeri. Ocenim, da pomoč reduktorja ni potrebna, saj je naklonina ceste zanemarljiva. Vozila nasproti ne pričakujem.

Odkar so asfaltirali cesto in uredili parkirišče do Ravni, naj bi obiskovalci parkirali na urejenem parkirišču. Promet bi dokončno sicer uredila zapornica, ki bi izključila možnost VIP in na koncu koncev zmanjšala število vozil v glavni planinski sezoni. A dežela na sončni strani Alp še ni zrela za takšno misel. 

 Matjaž Šerkezi

…in kako se motim. Izza ovinka pogleda nos VW passata, ki z zadnjimi vzdihljaji pleše po kolesnicah in se peha, da bo vozniku odnesel kakšen meter hoje. Pohodim zavoro. Razdalja 150 metrov, ki bi se v nekih drugih razmerah zdela celo večnost, postaja trenutek. Telo se vzravna. Koža se mi naježi.

Sem kot maček v nevarnosti, medtem ko možgani iščejo rešitev s podatki, ki letijo v informacijski center. Vidim, kako bo dvotonska zverina z znakom GRS pohrustala pločevino, ki ji stoji na poti. Kako se bodo vozniku razširile oči, ko bo sila udarila v njegovo telo in ga prilepila na sedež. Minuta, dolga kot večnost. Počasni posnetek, brez zvoka, brez besed. Samo slike, ki se zapečejo v um. 

 Matjaž Šerkezi

 Morda so bile ključne ure “drila” na poligonih, leta kilometrov za volanom, mladostniško filmsko norenje s stoenko po gozdnih cestah, ko smo se selili izpod vznožja ene gore na drugo, ali pa je k temu pripomogla elektronika vozila, morda pa samo sreča. Tista, za katero smo večkrat prikrajšani. Srečava se z očmi. V nekem trenutku sem izkoristil majhen odstavek pluga in z vso silo zaril v sneg, ki je prijel in vozilo posrkal vase. Odpreva okni, izmenjava nekaj besed. Prestrašene so. Na zadnjem sedežu vidim otroški sedež z majhnim bitjem. Tujci in samo sankat so se šli. Pogledam Borisa na sovoznikovem sedežu. Na ustih ima tisti svoj nasmeh. Vem, kaj si misliva: “Fak …”

 Matjaž Šerkezi

  V eni drugi zgodbi lokalni šerif ravno zvrne svoj poslednji “štamprle”. “Ti Režek, a si sišu koga je bvo na pvanin? Gorski reševalci. A nis ti tut čas neki devo za njih? Zabil so se. Zih so spet divjal, pa gun je vozu. Ta lep, gun ko je skos na teve. Že zanč je Janez mi reku, ko je govoru po Tedniku o gunih, ko nagi hodijo po pvaninah, pa se v vodo namakajo, da bi ta najraj vidu, da noben ne bi šou v pvanine. Janez pa bo že vedo. Saj v štacun deva, s pvaninsko opremo. GRS-jevci, sam tih naj bojo. Opremo majo, glej kake čevle dobijo, pa jakne, pa še zih so fajn pvačani. Pol pa bo ta varuh pvanincev pameten. No, sam da se v Bistrc namakajo, to pa ni prav. Mi pa pol vodo pijemo. Jožko, daj še enga kratkega, po pa grem. Je moja tečna že za južno.” Plazovni nahrbtnik nam lahko reši življenje. Želimo si, da ga nikoli ne bi uporabili. Če nas odnese plaz, poskrbi, da ostanemo na vrhu in nam hkrati zaščiti glavo in vrat. Statistika preživetja je ugodna in govori, da reši polovico žrtev v plazu, ki bi sicer umrle. A še vedno jih polovica umre. 

 snowbrains.com

Zanimiva je tudi predpostavka, kdo so uporabniki plazovnih nahrbtnikov, ki so jih zajeli v statistiko. Gre za posameznike, ki tvegajo več od drugih, se gibajo po območjih, ki so plazovno bolj izpostavljena in hkrati manj tvegana za padce in posledično politravme, ki so v večini primerov vzrok smrti tudi v plazu. Ne glede na statistiko naj do nesreče sploh ne pride. Če pa že, pa bodimo pripravljeni. In kot v zgodbi zgoraj, vse je odvisno od naključij in na koncu koncev od sreče.   

Plazovni nahrbtnik je pripomoček, s katerim imamo največ možnosti preživetja v primeru zasutja v snežnem plazu. Svetujemo ga vsem, ki se v zasnežene gore odpravljajo pogosteje, kot so turni smučarji. A ob tem še dodatno planince nagovarjamo, da uporaba plazovnega nahrbtnika še ne pomeni, da se lahko dodatno izpostavljamo tveganju, v smislu: “Dajmo odpeljati, saj imamo plazovni nahrbtnik. Če se utrga plaz, se bomo že izmazali.”

Kaj je plazovna vrvica? Ste vedeli, da za en meter globine potrebujemo z žolno, lopato in sondo do 11 minut, da žrtev v plazu rešimo? Zakaj moramo pri sondiranju vedno nositi rokavice?

Odnesel me je snežni plaz. Večkrat. Imel sem srečo. Lahko bi rekel, da večjo kot pamet. Nekateri je žal niso imeli. Z angleškim prijateljem Stevom Longom, ki je predsednik tehnične komisije Mednarodne gorniške zveze – UIAA (lahko se pohvalim, da sem podpredsednik te iste komisije), ki se ukvarja z minimalnimi standardi gorniške opreme, planinsko vzgojo in usposabljanji itd., Američanom Ronom in Madžarom Gergő smo stali sredi z makijo porasle krajine, iz katere so se dvigali posamezni skalni osamelci.

“Ti, Steve, zakaj imaš pa tukaj čelado na glavi?” zanima Rona.
“Veš, ker sem izkoristil v mladih letih že vseh svojih devet življenj,” sledi odgovor.
Gergő se vpraša: “A jih nimamo sedem?”
“No, potem pa sem skuril že dve preveč. Ja, zato jo imam na glavi tudi tukaj,” se nasmehne.

 Matjaž Šerkezi

Bil sem še alpinistični pripravnik, ali pa celo tečajnik. Že dolgo nazaj. Osmi razred osnovne šole, takrat še ni bilo devetletke. Vsak petek, celo zimo, sem v šolo šel otovorjen z nahrbtnikom in komaj čakal, da minejo ure. Z avtobusom do Črne na Koroškem in potem peš do Grohata pod Raduho. Tri, štiri, včasih tudi pet ur hoje. Odvisno od količine snega in razmer. To so bile še prave zime in takrat nihče ni delal drame za -15 stopinj Celzija in manj. Ravno pred nekaj dnevi sem bil pozoren na to ob opozorilih posameznih spletnih portalov, da se je treba obleči, ker prihaja hud mraz, -4 stopinj Celzija. Upam, da ne bom doživel dneva, ko bo po mestih kovinski glas virtualne Alexe opozarjal:

“Ljudje, oblecite se; ljudje, oblecite se; ljudje, oblecite se … Danes je mraz.” 

Utrujen, moker in srečen kot majhen kuža, sem odprl vrata alpinistične sobe v koči. Po navadi je bila ledena, a tako domača. Nekaj koščkov smrekove smole in polen, ki so jih minuto kasneje lizali rdeči plameni, je hitro naredilo toplo in prijetno. Čaj iz smrekovih vršičkov, skrbno nabranih v poznih pomladnih dneh in živo rdeč sok jerebike, ki ga je Mihova mama vsako leto pripravila za nas alpiniste, je hitro povrnil moči in nasitil osamljeno dušo s spomini. 

 Matjaž Šerkezi

Že kakšno uro sem ril sneg do prsi proti Lanežu in se izogibal občasnim plazičem. Počasi je svet postal precej strm, posamezni macesni, ki so mi nudili zavetje, pa so se poslovili in me izročili surovi skali. Rdeča lavinska vrvica mi je kot dolga kača sledila in se vila po moji gazi.

Tisti pok. Pok, ob katerem zaledeni kri. Gmota udari v telo. Črno-beli svet. Prhek sneg skozi nos potisne v usta in naprej v grlo. Hlastam za zrakom, ki ga ni. Sekunde postanejo minute kot film v počasnem posnetku. Z rokami grabim svojo dušo. Beži iz telesa. Tlačim jo nazaj. Vse je mirno. Popolna tišina. Diham. Čutim bolečino na rebrih, ko me je deblo macesna neusmiljeno potegnilo iz bele smrti v svoje varno zavetje. Od sedem sem odštel ena. Popravil nahrbtnik, očistil sneg in nadaljeval. Ne dol, gor … 

 Matjaž Šerkezi

Prav veliko ni več za odšteti. Če pa, gre že krepko v minus. Danes zbiram pike. Kot tiste za cenejšo Sparovo posodo. Izkušnje delim s svetom, da drugi ne bi počeli neumnosti, kot sem jih sam. Da bo njihov odhod v gore varnejši in pametnejši, odgovornejši. Moj v mladih časih ni bil. Imel sem srečo. Lahko bi rekel, da večjo kot pamet. Nekateri je žal niso imeli.

Omenil sem lavinsko vrvico. Lavinska ali plazovna vrvica je bila 25 metrov dolga rdeča vrvica, debeline 3,5 milimetra in je na vsakem metru imela kovinsko oznako s puščico in navedenim metrom. Navezal si jo okrog pasu. V primeru zajetja plazu, si klopčič odvrgel in si povečal verjetnost, da bo del rdeče vrvice gledal iz plazovine, da so te lahko na osnovi puščic in metrov hitreje izkopali. 

 Wikipedia

Prejšnjič smo se učili iskanja s pomočjo plazovne žolne. Poglejmo si še sondiranje in izkopavanje žrtve v plazu.

Sondiranje (natančno lociranje zasutega)

Sondiranje začnemo pri zapičeni lopati in nadaljujemo krožno v smeri ven. Razdalja med posameznimi vbodi naj ne presega 30 centimetrov. Sondiramo vedno pravokotno na snežno odejo in ne navpično.

 Safety Academy Guide Book

Pomembno: Pri sondiranju vedno nosimo rokavice, saj nasprotno segrevamo sondo, zaradi česar se bo na njej začel nabirati led in bo postala neuporabna. Skušamo čim manj hoditi po sondiranem snegu, da ne podremo žrtvinega zračnega žepa. 

Izkopavanje: S plazovno sondo določimo globino zasutja in kopanje začnemo nižje od ponesrečenca v obliki črke V. V primeru, da pri izkopavanju sodeluje več reševalcev, prvega menjamo na 1 minuto.

 Safety Academy Guide Book

Na fotografiji prvi reševalec seka bloke snega, drugi jih odmetava, tretji pa čisti sneg stran od prvih dveh in s tem sprošča pot. 

Zanimivost: Izkopavanje zasutega je časovno najdaljši del reševanja. Iskanje z žolno poteka 2–5 minut, sondiranje do 2 minute, čas kopanja pa je močno odvisen od globine žrtve. Pri zasutem želimo najprej priti do glave, da mu očistimo dihalne poti. Za 1 meter globine potrebujemo z žolno, lopato in sondo do 11 minut. Če uporabljamo samo žolno in lopato, se ta čas poveča na 25 minut. V primeru, da imamo samo žolno, pa potrebujemo tudi do 2 uri, da pridemo do zasutega. Da odkopljemo ponesrečenca v celoti, moramo prekopati približno 3–4 m3 snega (1–1,5 tone snega!). Zato je zelo pomembno, da izkopavamo premišljeno in načrtovano.

Če znamo dobro iskati s plazovno žolno, zasuto osebo v snegu najdemo prej kot v minuti. Kako pravilno iščemo s plazovno žolno? Zakaj je pomembna tovariška pomoč in na kaj vse moramo pomisliti, če prijatelja zasuje plaz!

V mlinčku zdrobim kavna zrna. Voda zavre. Prelijem. Zadiši in me prebudi iz zalimanega zgodnjega jutra. Na stopala zvlečem volnene nogavice. Tipkam. Na bel papir pred očmi se črke sestavljajo v besede in dajejo smisel besedilu za Metropolitan.si. Kazalci kažejo pol peto zjutraj. Ob sedmih se prek Zooma javim v studio Koper, oddaja Dobro jutro. Pogovarjamo se o planinskem tekmovanju Mladine in gore. Še ena odlična zgodba, ki jo vsako leto s pomočjo planinske mladine in mentorjev organizirajo planinska društva in Planinska zveza Slovenije. Ravno zaključim, ko se oglasi pečica, iz katere zadiši po sveže pečenem ‘drožkotu’.

 Matjaž Šerkezi

Sam pa se že prijavljam v naslednji Zoom. Še en planinski projekt, še ena odlična ideja planinske organizacije. Govorim z Lojzetom v Domžalskem domu o razmerah, do kam je prišel teptalnik, do kod se da priti z avtomobili. Pošljem e-pošto z navodili udeležencem tečaja varnejše hoje v zasnežene gore. Ob treh z Jožem na GRS pobereva Borisa. Maks in Lanišek čakata doma vsak s svojo kramo. Prvi, opremljen z bobom in otroškim nasmehom. Drugi, s plazovno opremo, in ja, z nasmehom.

 Matjaž Šerkezi

Uro kasneje, vmes me še kliče predsednik Komisije za reševalne tehnike GRZS, če bi naslednji teden lahko organiziral zimski obnovitveni seminar za inštruktorje gorskega reševanja, otovorjeni vsak z dvema nahrbtnikoma, lutko za oživljanje, računalnikom … gazimo proti Domžalskemu domu. Ob pol petih nas v kočo pospremi čudovita rdečina sončnega zahoda. Miha govori o snežnih plazovih, zdravnik Grega o prvi pomoči, sam pa o opremi in njeni pravilni uporabi. Vmes večkrat pogledam iz koče, kjer Joža in Maks kot dva krta rijeta po snegu in kopljeta snežno luknjo. Samo rdeča lička so ju. Opremljena s plazovno žolno in navodilom, da naj bo vedno en iz luknje, ko kopljeta in če se podre, naj takoj “prlaufa” po enega od nas. Bolj kot skrb, da se snežna streha udre, ju skušam naučiti odgovornosti drug za drugega in da je tovariška pomoč v gorah ključna za preživetje. (petek, 20. januar)

 Matjaž Šerkezi

Ob pol enih se zvrnem v posteljo Domžalskega doma. Predavanja so se zavlekla do polnoči. Utrujen. V sobi je toplo. Joža in Maks spita že nekaj ur. Pogledam njuna oblačila. Zložena se sušijo na radiatorjih, iz čevljev so vzeti vložki in čevlji zataknjeni za sušilnik. Ja, vzgoja je zajebana stvar. Ponavljanje, vztrajanje, število poskusov, tudi jokanje, ker so rokavice in čevlji mokri, saj nismo sami poskrbeli za sušenje. Na koncu se obrestuje. Iz včasih od kupa mokrih oblačil pred vrati smo prišli do rezultata. Preberem dve strani Golobove Kome in sam ugasnem v komo. 

 Matjaž Šerkezi

Ob šestih me zbudi škripanje lesa, ki se upira vetru. Nase navlečem vetrne hlače in puhovko. Nekako sem se navadil, da grem v hribih spat oblečen v prvi sloj – dolge gate in majica. S tem ne izgubljam časa z oblačenjem naslednje jutro. Čakam le še trenutek, ko bom lahko zobe vzel iz kozarca in bo Kukident tabletka čez noč opravila čiščenje. Praktično. Grem pogledat razmere za delo zunaj. Piha močan veter, a se mu da umakniti. Vsaj za sneg ni skrbi. Ob osmih zajtrk, ob devetih pet skupin že veselo skače po snegu. Plazovne žolne, hoja z derezami in cepinom, zaustavljanje padca s cepinom, sondiranje in izkopavanje zasutega v snegu, prva pomoč.

 Matjaž Šerkezi

Ob pol dveh zaključimo s krajšim povzetkom in odličnim kosilom. Pospravljamo opremo in počasi v dolino. “Ti, Lanišek. V četrtek bi imeli zimski seminar Pri Jurju v Kamniški Bistrici. Me je včeraj Janez klical. GRS Jezersko, Ljubljana in mi. Saj boš lahko pomagal?” mu obnovim.

“Ja, kaj pa naj. Rečem ne?! Bom.” me sumljivo pogleda in se nasmehne. (sobota, 21. januar)

 Matjaž Šerkezi

Planina ima kar nekaj obiskovalcev. Ljudje so prišli na sneg. Krplje in palice, nahrbtnik, topla oblačila. Smejijo se. Eni z vodnikom, drugi sami v družbi. Srečujemo se. Izmenjamo nekaj besed in gremo vsak svojo gaz. Preventiva je res tek na dolge proge. A se obrestuje. V tistem priteče mimo nekdo v pajkicah, kratki majici, brez nahrbtnika. Popravljam. Preventiva je res tek na dolge proge. Se obrestuje. A cepci bodo vedno na svetu. Odpusti jim, saj ne vedo, kaj počnejo.

Odgovornost in tovariška pomoč sta ključni za preživetje v gorah. Govorili smo že o plazovnem trojčku in tudi o tem, da ima zasuti v plazu največ možnosti za preživetje prvih petnajst minut. Če znamo dobro iskati s plazovno žolno, zasuto osebo v snegu najdemo prej kot v minuti. 

Na kongresu mednarodne organizacije za gorsko reševanje IKAR smo imeli poligon 40 × 50 m. V 15 minutah je morala ekipa treh poiskati in do glave izkopati pet oseb. S pregledom plazovine si ugotovil, da ena oseba v šoku sedi ob robu za balvanom in tiho stoka. Druga je imela iz plazovine roko. Dve sta bili zakopani skupaj in si lahko na svoji žolni ločil kratek pisk razlike, ki je nakazoval na to. Peta pa je s telesom bila obrnjena na trebuh in s tem ležala na žolni. Telo pa je nekje 90-% izolator signala. Čeprav je bila samo nekaj deset cm pod snegom, je delovala, kot da je zakopana meter in pol. Nalogo smo uspešno opravili prej kot v desetih minutah.

Iskanje zasutega v plazu s pomočjo plazovne žolne

1. Če smo očividec nesreče v plazu, takoj označimo točko, kjer smo osebo zadnjič videli.
2. Ohranimo mirno kri, preverimo položaj in začnemo iskanje.
3. Če nas je več, en član takoj pokliče pomoč na številko 112. Drugi prestavijo svoje plazovne žolne na iskanje.
4. Območje iskanja se začne NAD točko (POD točko v primeru zasutja zadnjega udeleženca), kjer smo osebo zadnjič videli in nadaljuje v smeri navzdol (navzgor).

 Safety Academy Guide Book, Ortovox, 2012

OPOZORILO: Pomembno je, da poskrbimo za svojo varnost in varnost preostalih udeležencev. Član, ki je poklical pomoč, postane opazovalec in v primeru ponovnega plazu takoj na to opozori udeležence pri iskanju zasutega.

Najprej preiščemo plaz z opazovanjem in iščemo možne predmete (palice, smuči, dele nahrbtnika …) ali dele telesa, ki gledajo iz snežne odeje.
Hkrati s plazovno žolno iščemo prvi signal.

 Safety Academy Guide Book, Ortovox, 2012

POMEMBNO: Obvezno izklopimo vse preostale elektronske naprave, ki bi lahko motile signal in elektroniko plazovne žolne!
Glede na število udeležencev plazovino preiskujemo paralelno z medsebojno razdaljo 40 metrov ali v ključu, če smo sami.

 Safety Academy Guide Book, Ortovox, 2012

Grobo iskanje

 Safety Academy Guide Book, Ortovox, 2012

Sodobne, digitalne plazovne žolne s tremi antenami bodo pokazale točno smer zasutega v plazu. Treba je slediti puščici na digitalnem zaslonu. Hkrati je viden tudi številčni zapis števila enot oddaljenosti od zasutega v plazu.

Fino iskanje

 Safety Academy Guide Book, Ortovox, 2012

Ko smo od zasutega oddaljeni približno 2–3 enote, ki nam jih sporoča plazovna žolna, napravo približajmo snežni odeji in s križnim iskanjem določimo najmanjšo oddaljenost (najmočnejši signal) od zasutega. Najmanjša oddaljenost je enaka globini zasutega v plazu. Označimo jo s plazovno lopato.

Naslednjič pa si pogledamo sondiranje in izkopavanje. Pred odhodom v gore pa le preverite stopnjo nevarnosti snežnih plazov in upoštevajte priporočila. 

Snežni plaz imenujemo tudi bela smrt. Kaj pomeni precejšnja stopnja nevarnosti proženja snežnih plazov? In zakaj v naslednjih dneh odsvetujemo obisk gora?

“Končno,” lahko rečem. Dobili smo konkretno pošiljko snega in še kar pada. Gore vabijo s svojo očarljivo belino: “Pridi in naužij se radosti mojih.”

Na spletiščih zaokrožijo fotografije nekoga, ki je v predoru Šentvid ustavil avto in z njega čistil sneg. In mladi par, ki je nekje na štajerski avtocesti izkoristil odstavni pas in kup “napluženega” snega za insta-fotografijo, ki bo le sekundo kasneje vabila k ogledu in nagovarjala: “Čudovita neokrnjena narava. I feel luft. I feel svoboda.”

 Matjaž Šerkezi

Kolega gorski reševalec mi pošlje povezavo do posebne delavnice. Kar vidim ga, kako se drži za čelo in kima z glavo. Delavnica za prave moške, za tiste, ki bi radi resnično občutili svojo prvinsko moškost in jo izrazili z vzponom na Snežnik. Z vzponom, ki ga lahko opravijo samo pravi “dedci” in v koš zabrišejo slovenske najboljše alpiniste in njihove zlate cepine in mednarodna priznanja za najboljše vzpone v najvišjih gorstvih sveta. Če hočeš biti pravi moški, tisti z jajci, pa ja greš v kopalkah “v hribe” in za to še dobro plačaš.

 Matjaž Šerkezi

Zlati cepin (francosko Piolet d’Or) je alpinistična nagrada, ki jo podeljuje francoska alpinistična revija Montagnes in The Groupe de Haute Montagne od leta 1992, ter velja za najprestižnejše alpinistično priznanje. Nagrada se podeljuje za najodmevnejše alpinistične dosežke preteklega leta. Marko Prezelj ga je kot edini osvojil štirikrat. Od leta 2009 podeljujejo tudi zlati cepin za življenjsko delo, za leto 2018 ga je kot prvi slovenski alpinist prejel Andrej Štremfelj, leta 2022 ga je prejel še Silvo Karo.

In vse kaže, da bomo lahko zaradi pravih moških poenostavili tudi način reševanja. Zadostovala bo že vrv, debeline 9,2 mm, statična, seveda, saj ima dinamična preveč raztezka in z zanko na koncu. Z njo bomo samo pripeli za od mraza utrjeno moškost, in kot se za pravega “dedca” spodobi, opravili transport v dolino. Pri tem ne bo treba paziti niti na tetovaže, saj bo svoje že prej opravil kot strgalnik oster sneg. In vse to na stroške davkoplačevalcev in zdravstvene zavarovalnice.
Štajerci imajo dober izraz, ki slikovito oriše moje razmišljanje: “Pa ti si ja fukjen!”

 Matjaž Šerkezi

In preden nadaljujem razmišljanje o Saški in Mihcu, da sploh ne omenjam Rezerve, ki je najbolj vroča roba v svetu literature, in kaj šele tega, da je našega čukca pogrizel pes, si raje poglejmo nekaj o snežnih plazovih in obisku gora v naslednjih dneh. Dodajam le, da belo se pere na devetdeset, in to še najbolje doma.

 Matjaž Šerkezi

Nevarnosti snežnih plazov po 5. evropski lestvici je 3. stopnje oz. znatna. Znatna pomeni tudi PRECEJŠNJA. S tem razlogom ODSVETUJEMO obisk gora, dokler se snežna odeja ne stabilizira. Že pod majhno obremenitvijo lahko sprožite kložast snežni plaz.

Pet dejavnikov, ki vplivajo na visoko stopnjo plazovne nevarnosti in so rdeči karton za planince

Nov sneg

Velika večina plazov se sproži v prvem dnevu ali dveh po sneženju. Nov sneg poveča nevarnost plazov, zato se takrat raje izogibamo gibanju po nevarnih pobočjih ali prilagodimo svojo namero in izbiramo manj zahtevne cilje.

Pred kratkim sproženi plazovi na podobnem terenu

Daleč najbolj očiten znak za nevarnost so pred kratkim sproženi plazovi na podobnem ali okoliškem terenu. Zato moramo posebno pozornost nameniti območjem s primerljivo usmerjenostjo, naklonom, nadmorsko višino idr.

 Matjaž Šerkezi

Pokanje in hipno posedanje snežne odeje

Nakazani znaki nevarnosti so tudi, če med turo opazimo, da se okrog nas širijo razpoke, da se snežna odeja hipno poseda, včasih lahko ob tem tudi slišimo globoke poke ‘vuuum’. Vse to so znaki, ki kažejo na veliko nevarnost, da lahko v okolici sprožimo kložast plaz. Razpoke se lahko širijo več sto metrov daleč in plaz sprožimo že, ko smo na položnejšem delu pod ali nad plazovitim pobočjem!

 Matjaž Šerkezi

Zameti, klože in opasti

Veter je mojster za ‘gradnjo’ kložastih plazov. Sneg se hitro odlaga v zavetrju in ustvarja različne pojave, po katerih lahko prepoznamo nevarnost.

Hitra otoplitev in dež

Dvig temperature, izrazito sončno obsevanje in dež omehčajo in oslabijo povezanost snežne odeje. Ob dnevni odjugi (segrevanje zaradi vpliva sonca) so popoldanske ure nevarnejše kot dopoldanske.

 Matjaž Šerkezi

Osnovna oprema za obisk zasneženih gora

• Plazovni trojček, ki ga sestavljajo:

žolna – za hitro iskanje zasutih v plazu,
sonda – za natančno lociranje zasutega,
aluminjasta lopata – za izkopavanje zasutega.

 Uredništvo

Skica prikazuje čas od zasutja do izkopa žrtve v snežnem plazu. Ključnih je prvih 15 minut, kasneje krivulja preživetja strmo pade. Z neznanjem in pomanjkljivo opremo se čas samo podaljšuje in z njim poslavlja morebitno življenje. Ko na plazovino pridemo gorski reševalci, v večini primerov iz plazu izkopljemo mrtve osebe.

 Matjaž Šerkezi

• čelada za zaščito glave pred udarci ob trd sneg, tla, skale, drevesa in preostale ovire,
• prva pomoč in bivak vreča,
• mobilni telefon s polno baterijo. Svetujemo, da je mobilni telefon med turo izklopljen oz. v stanju mirovanja (airplane mode) zaradi varčevanja z baterijo.

Osnovno opremo vzamemo s seboj na vsako turo v snežnih razmerah in jo moramo znati uporabljati. 

Poznate zakonitosti snega in snežnih plazov? Kakšna je najbolj ugodna naklonina za snežni plaz in ali veste, da je to naklonina, ki je najboljša za smučanje? Najpogostejši razlog za snežni plaz je človeška nepremišljenost – Meni se pa ne more nič zgoditi!

“Vsi smo ‘Marjan'”, je moj moto z včerajšnje razglasitve Delove osebnosti leta, ki je potekala v ljubljanski Cukrarni. Zbrana vsa smetana slovenskega političnega vrha. Bliskanje fotoaparatov, “mustbe” prijazni nasmehi, odvečne besede v smislu: “Ti, fajn vreme. A ne da.” Svet, ki mi je na neki način tuj, a vseeno dimenzija, ki obstaja in moram priznati, da sem vesel, ker sem jo imel možnost spoznati. Zame potešitev hotenja, da je le svet nad 1000 m lepši. Prireditev na nivoju, nič klišejska nič predolga, voditelj Saša Krajnc je svoje delo opravil profesionalno. Odlična govora direktorice časopisne hiše Delo Nataše Luša, ki je izpostavila skrb tiskanih medijev, in pa lanske Delove osebnosti leta, Aleksandra Čeferina. 

 Žiga Živulovič jr./BOBO

Dolgo sem razmišljal, ko sem lani prejel klic Simone Bandur, da so me v Delu nominirali za osebnost leta 2022. Resnično sem razmišljal, kot vedno do zdaj, da nominacijo zavrnem. Osebno se namreč držim načela Jože Čopa: “Nikoli nisem plezal zaradi slave in časopisov, da bi si potem ljudje z menoj brisali rit.” Po pogovoru z ljudmi, ki jim zaupam, in dokončno me je o tem prepričal Viki Grošelj, ki mi je preprosto povedal: “Sprejmi. Ne bodi skromen. Saj to je priznanje za vse vas, gorske reševalce, Planinsko zvezo Slovenije, da delate prav in dobro.”

In včeraj, na razglasitvi, sem bil počaščen in za trenutek začutil, da morda je pa res moj prispevek v planinstvu nekaj vreden. Pa ne zato, ker sem se rokoval s predsednikom vlade, spregovoril besedo s predsednico države in se fotografiral z resnično prodornimi posamezniki. Predvsem zato, ker sta me na razglasitvi pospremila predsednik in generalni sekretar Planinske zveze Slovenije. Občutek, da imaš popolno podporo matične organizacije, je nad vsemi nominacijami in priznanji in ga ni mogoče opisati.

 Žiga Živulovič jr./BOBO

Kdo je zame največja osebnost v zgodovini, je bilo eno od vprašanj. Meni osebno, vsakdanji, preprost človek, ki krmari barko po razburkanem morju in se bori s Kiklopi, orjaškimi lignji in mamljivim glasom Sirene. Tisti človek, ki mu medla luč svetilnika v daljavi daje upanje za preživetje, in boljši jutri. Gasilci, jamarski reševalci, gorski reševalci … pa smo zaznamovali leto 2022, ker v pravem pomenu besede, z dejanji, upravičujemo besedno zvezo: “Človeško življenje je neprecenljivo.” Za razliko od vseh političnih pamfletov.

 Žiga Živulovič jr./BOBO

Čestitke gospodu Pipenbaherju za prejeto prestižno Delovo priznanje. Srčno upam, da bodo njegovi mostovi simbol povezave tudi v politiki, brez žaljivih besed, zmerjanja in nekonstruktivnega obtoževanja. Simbol k sodelovanju, povezovanju in iskanju rešitev v blaginjo vseh nas. Simbol mostov naj se prenese tudi na ljudi, v družine, skupnosti in s tem pri Slovencih spremeni misel v dejstvo, da država smo ljudje, vsak posameznik s svojimi dejanji in da ni potreben Cankarjev tek za vozom. S trdnim mostom si lahko ustvarimo čudovito deželo.

“Vsi smo Marjan.” To je moje novo Delovo planinsko ime, ko so me na predstavitvi iz Matjaža preimenovali v Marjana. Nasmejal sem se, saj je bil za spremembo priimek pravilno prebran.

Prejšnjič smo govorili o plazovnih žolnah. Preden pa se naučimo iskanja s plazovno žolno, moramo spoznati nekaj zakonitosti snega in snežnih plazov.

Snežni plaz je pojav, kjer se na strmem pobočju del snežne odeje loči in plazovina drsi, teče ali se kotali po pobočju navzdol, dokler ne izgubi vse gibalne energije in se ustavi.

Plazovi so posledica vremenskih dejavnikov, ki nastanejo zaradi:

• Povečane teže snežne odeje (dodatno sneženje ali dež).
• Taljenja snega, ki je posledica sončnih žarkov ali otoplitve.
• Sreženja (globinski srež, površinski srež).
• Klože.

 Matjaž Šerkezi

Plazovi so posledica zunanjih vplivov, kot so:

• Dodatna obremenitev zaradi padajočega kamenja, ledu …
• Obremenitev zaradi človekove dejavnosti, smučanja, hoje …

Vsi ti dejavniki vplivajo na spremembo sil v snežni odeji, predvsem na silo teže. Posledično snežna odeja nestabilne sestave zdrsne v ugodnejši stabilni položaj.

 Matjaž Šerkezi

Vrste snežnih plazov

Glede na vlažnost snega in stanja snežne odeje ločimo 4 vrste snežnih plazov:

• plazovi suhega nesprijetega snega,
• plazovi suhega sprijetega snega,
• plazovi vlažnega nesprijetega snega,
• plazovi vlažnega sprijetega snega.

 Matjaž Šerkezi

Dejavniki, ki vplivajo na proženje plazov, so:

Razmere

• količina novozapadlega snega,
• sneženje z močnim vetrom (snežni nanosi, klože),
• hiter porast temperature (povečana nevarnost proženja snežnih plazov),
• slaba vidljivost (nerazpoznavnost nevarnih mest za proženje plazov),
• majhna ali zmerna stopnja nevarnosti plazov,
• modne ture (pogosto obiskana območja).

Teren

• prepadna območja,
• naklonina območja med 20° in 50°,
• SZ – S – SV orientirana območja, kjer se sneg počasneje preobraža zaradi manj sonca, zavetrne lege, kjer veter odlaga sneg,
• vrsta podlage (trava, rušje, skale …),
• zmerno strma pobočja < 30°,
• pobočja pod menoj,
• razgibana, razčlenjena območja,
• spust/vzpon po grebenu.

Človek

• nepremišljenost (“Meni se pa ne more nič zgoditi”),
• nezanesljivi udeleženci ture, ki se ne držijo dogovorov,
• skupine, večje od štirih oseb,
• izčrpanost, padci na snežni podlagi in s tem večja obremenitev nanjo,
• majhna skupina,
• izkušenost posameznika,
• dobro načrtovanje in spremljanje stanja nevarnosti proženja snežnih plazov.

 Uredništvo

Vpliv temperature na stabilizacijo snežne odeje:

a) nenadna otoplitev poveča nevarnost proženja plazov,
b) pri temperaturah nad 0 °C se snežna odeja počasi destabilizira,
c) daljše obdobje hladnega vremena (-5 °C do -10 °C) ohranja trenutno nevarnost proženja snežnih plazov,
d) nihanje temperature okoli 0 °C stabilizira snežno odejo,
e) občutna ohladitev zmanjša nevarnost plazov.

Veste, katero plazovno žolno kupiti in kje ali kako nosimo plazovno žolno? Zakaj jo imenujemo žolna? Če ste lastnik tiste modre z oznako F1 ali oranžne M2, je čas za zamenjavo in tudi da imajo proizvajalci in stroka ničelno toleranco do preizkušanja in popravil žoln v domači delavnici.

Ena od novoletnih zaobljub, tista, ki upam, da se uresniči, da bom še več pisal, ker na svoj način lahko povem misel, ki nastaja med hojo po gorah. Preden pa “zarinem” v svet plazovnih žoln, plazovnih trojčkov in plazov, kratka zgodba o nemirni duši “hribovcev”, ki sem jo nekoč prelil na papir in čaka v zaprašenem arhivu, na morda nekoč še nerojenega otroka v knjižni obliki.

Svetli kodri padajo čez njen obraz. Njen goli vrat se lesketa v jutranjem soncu, obraz je umit, čist kot kapljica jutranje rose, ki nežno polzi po travni bilki in izgine v raskavi zemlji. Sramežljiv pogled bisernih oči hči planin, rdečica obraza večerne Škrlatice in poigravanje rdečih krilc Apolona v telesu …

 Matjaž Šerkezi

Težek nahrbtnik mu krivi hrbet in ga tišči k tlom, pogled je usmerjen v tla, pot se počasi, a vztrajno prebija prek gub, ki kot kaskade padajo proti ustom. Sliši surovo gumo gojzarja, ki zaječi vsakič, ko se kot britev ostra skala zažre vanjo. Ne vidi murke ob poti, katere čokoladni vonj mu vzdraži nosne brbončice. Ne vidi kozoroga, katerega žvižg rezko prekine tišino in vznemiri kanjo, ki se lahkotno poigrava na rokah vetra in reže težek poletni zrak.

 Matjaž Šerkezi

Stoji pred mogočnim monolitom, prekinjenim z enakomerno razpoko. V grlu čuti stiskanje, pljuča hlastajo za zrakom, čuti, kako se izmenjavajo plini in kako vsaka celica želi svoj poslednji obrok. Groba roka se nežno nasloni na ostro kamenino, sledi ji noga in znova roka. Telo se počasi oddaljuje od tal. Dihanje se umiri, pogled je mrko usmerjen naprej, izkušene oči iščejo razpoke. Utaplja se v adrenalinu, celice utišajo svoj krik žejnega v puščavi.

 Matjaž Šerkezi

Tri mladenke sedijo pred planinsko kočo in nastavljajo soncu svoje bele noge. Oči imajo skrite za temnimi očali, svetlomodro perilo lepo poudarja njihovo bogato ženskost, ki si prav tako kot noge želi svežega zraka. Pogovarjajo se o njem. Po kratkem in vročem grškem poletju in dolgi jeseni, ki so jo s svojim spremljevalnim programom preživele pod himalajskimi gorami, kjer so potešile svojo radovednost o alpinistovem zadnjem počivališču, so morale svoje iztrošeno in s telesnimi sokovi prepojeno telo spočiti in pripraviti na nov pomladno-poletni “adventure”. Kot tri hijene čakajo svoj plen, ki bo padel pod njihovo očarljivostjo in vonjem estrogena. Tistega, ki moškim tako lepo diši in ki jih popelje v nebeško ekstazo, kjer ne čutijo smrtonosnega ugriza črne vdove. 

 Matjaž Šerkezi

Alpinistovo telo počasi, a vztrajno napreduje proti robu, ki ga samo sluti. Skala je mestoma krušljiva in posamezni kodri trave in kamnokreča dajejo upanje in strast po preživetju. Vedno se je čudil nad njihovo preprostostjo in vztrajnostjo. Boj za življenje sredi belega apnenca z nekaj kapljami biserne tekočine in peščene nerodovitne zemlje. Za trenutek se ustavi pred kratkim previsom. Pogled usmeri levo, kjer je više lažji svet. Ne sme storiti napake, ne sme dopustiti, da ga Morana vzame v svoj svet nemirnih duš in nedokončanih zgodb. Kaplja potu mu spolzi po zgubani koži obraza in se ustavi na temnih kocinah, kjer se nekaj časa poigrava, preden se za večno odlepi in izgine v globini. Nedaleč stran pade kamen in se na položni polici raztrešči na tisoče drobcev. Vonj žvepla mu vzdraži brbončice in da moč, moč jekla, moč preživetja … S skrajnimi silami se potegne na travno polico, od tam se odpira lahek svet.

 Matjaž Šerkezi

Misli mu pobegnejo proti oddaljenemu pogorju Himalaje, od koder se je pred kratkim vrnil. Sedi nad pusto pokrajino Langtanga. Sporoča mu, da je na svetu sam. Skrilava kamenina, obraščena z ostro travo, in številni potoki, ki si počasi, a vztrajno utirajo pot v dolino. Zemlja se je pravkar rodila. Materi vesolje jo je potisnilo v ta kruti svet, na katerem sedi alpinist in ga nemo opazuje. Sam. Prijatelj mu je za vedno ostal v gorah, tam, kjer je bil najraje. Usoden kos ledu ju je za vedno ločil, ju razdelil na dva, na zdaj in tam …

 Matjaž Šerkezi

Dan se počasi preveša v noč. Za neskončnim grebenom Košute rdeče sonce počasi tone v nedrje gora. Skoraj bleda krogla še zadnjič nežno poboža alpinistovo lice. Tako toplo mu je in domače – vonj svetlih kodrov, ki padajo čez njen obraz, vonj, ki ga nosi s sabo v rožnati rutki.

Tri hijene se s sklonjenimi glavami vračajo v dolino. To ni svet zanje, alpinisti so slab plen, omamljeni od ostrega vonja apnenca in gorskega cvetja ne vidijo njihove cvetoče ženskosti.

Dve goli telesi, združeni v eno, ležita na mehki, zeleni travi. Nad njima je modro nebo in nepopisna tišina. Rojeva se življenje – nov dan, novo sonce.

 Matjaž Šerkezi

Gorski reševalci iz Kamnika v januarju organiziramo tečaj varnejše hoje v zasnežene gore. Vabljeni vsi, ki bi radi osvežili svoje znanje in se naučili nekaj novega. In če sem sarkastičen, čakamo le še sneg na Veliki planini.

… in ker za zimski obisk gora potrebujemo plazovni trojček, bom v naslednjih nekaj napotkih govoril o plazovni opremi in plazovih. Danes pa vzemimo pod drobnogled plazovno žolno.

 Matjaž Šerkezi

Plazovna žolna je oddajno-sprejemna naprava. Če so nekoč žolne delovale na različnih frekvencah, je danes ta bojazen odveč in vse delujejo na frekvenci 457 kHz. Plazovna žolna nas NE varuje pred zasutjem! Z njeno pomočjo lahko lociramo plazovno žolno, ki jo ima zasuti!

Kot zanimivost naj povem, da sta se v Sloveniji z razvojem žoln ukvarjala dr. Avčin in dr. Jeglič. Naprava je oddajala zvoke podobne tistim, ki jih povzroča žolna ob dolbenju luknje v drevo. Od tod tudi ime plazovna žolna.

 Matjaž Šerkezi

Na hitro si poglejmo nekaj statistike, povzete po mednarodni organizaciji za gorsko reševanje IKAR.

Snežni plaz je nevaren za človeka. Imenujemo ga tudi “Bela smrt”.

• 99 % plazov je suhega snega vseh oblik, največ klože.
• 90 % plazov, ki zajamejo planince, sprožijo planinci sami.
• 85 % najdenih z žolno, a le 5 % odkopanih (podatek za tujino) – najditelj nima sonde in lopate.
• 90 % zasutih je 1 m globoko.
• 52 % popolno zasutih najdejo mrtvih.
• 90 % možnosti imamo v prvih 18 minutah in le še 34 % med 18. in 35. minuto (velja za enega zasutega, 1 m globoko, ki ga ena oseba odkoplje le toliko, da očisti dihala: žolna, sonda in lopata).
• 91 % najdenih živih najdejo s takojšnjo tovariško pomočjo.

Krivulja preživetja v plazu:

• 15 min – 92 % možnosti.
• 35–90 min – 30 % možnosti.

 Planinska šola, PZS

Večkrat naletim na vprašanje, katero plazovno žolno naj kupim.

Priporočila IKAR so, da naj bo plazovna žolna digitalna, imeti mora tri antene in gumb za označevanje za primer več zasutih.

Če ste lastnik tiste modre žolne z oznako F1, ali pa Ortovoxove oranžne M2, je čas za zamenjavo.

Na vprašanje, koliko stane žolna, jim odgovorim, da je bistveno cenejše od vsakega pogreba.

Na spletu in družbenih omrežjih naletimo tudi na objave o testiranju in popravilih žoln v domači delavnici. Naj povem, da je takšno početje nevarno ter neodgovorno in tako proizvajalci in stroka imamo do tega ničelno toleranco.

 Matjaž Šerkezi

Naslednje vprašanje pa je, kje in kako nosimo plazovno žolno. Ob nakupu pri večini dobimo zraven torbico za nošnjo na prsih. Ta mora biti nameščena pod obleko in se ne sme zgoditi, da bi med turo bila nepokrita. Če nas bo zajel plaz, jo bo skoraj zagotovo strgal s telesa. S tem razlogom že nekaj let plazovno žolno nosim v žepu hlač, ki je zaprt z zadrgo, žolna pa je z elastično zanko še dodatno pripeta na pas od hlač. Določeni proizvajalci gorniških oblačil v hlače nameščajo namenski žep za plazovno žolno.

Ker sta ključna znanje in ne tip in koliko denarja smo odšteli za novo plazovno žolno, si bomo naslednjič pogledali usmeritve pri iskanju zasutega v plazu s pomočjo plazovne žolne.