Oznaka: planinska preventiva

Tokrat pišem o planinskih podkastih, oddaji Na lepše, zakaj je dobro biti član Planinske zveze Slovenije, petkovi misli, zakaj je GRS Kamnik dobila 160 evrov kazni in belih tabletkah. 

Beseda mi ne teče in te stavke pišem tik pred oddajo besedila za Metropolitan.si. Glava je utrujena, izmozgan sem od tedna. Prinesel mi je dve vabili za sodišče in za nagrado še izvršbo, ker sem pozabil pravočasno plačati prispevke za popoldanski s. p. Sam kriv. 

Ne dolgo nazaj smo se čudili, a zdaj sami postajamo Amerika. Žal, tudi v planinstvu. S tem razlogom pišem o varnosti v gorah, o preventivi, da bi se morda kdo izognil nepotrebnim zapletom.

 Matjaž Šerkezi

In ravno me je klical znanec za mnenje, da ni bil aktiven, da nima licence za vodenje in bi naredil tako, da bi vodil, ko gredo prijatelji v hribe. Svetujem mu, da naj ne počne tega. Dokler so obrazi nasmejani, sveti sonce. Naslednji trenutek pa lahko sonce zakrijejo temni oblaki. Takrat ostaneš sam in le redki ti prisluhnejo.

 Matjaž Šerkezi

GRS Kamnik je dobila 160 evrov kazni, ker smo leta 2013 objavili opozorilo na spletni strani, da na planinski poti poteka sečnja in da naj bodo planinci previdni.

Razlog je bila fotografija delavca z motorno žago, ki sem jo vzel s spleta. Dopis, kot da bi šlo za največji kriminal. Grožnja z odvetniki, če ne plačamo kazni za uporabo fotografije v velikosti 3×2 cm. 

 Matjaž Šerkezi

Oddajamo razpis za letni program športa, iz katerega se delno financirata športno plezanje in alpinizem v Planinski zvezi Slovenije. Morda bi kdo mislil, pa ja samo izpolniš tiste papirje. Kaj pa je to takšnega. Iskreno, sam bi včasih veliko raje v roke vzel kramp in kopal jarke. Tako pa, vse je treba prebrati, pregledati, da je vse v skladu z razpisno dokumentacijo, dodati tisoč in eno prilogo, za katero se sprašuješ, čemu služi in na koncu pravilno vse napisati na ovojnico. Ja, ena fu**** kuverta in obe športni panogi lahko ostaneta brez vsakega fičnika. Pa tudi to je za nami.

 Matjaž Šerkezi

Sredi tedna prileti novica, da se je v pogorju Himalaje za vedno ustavilo srce planincu na trekingu. Bežno ga poznam. Imel je rad hribe. Najbližji prosijo za pomoč pri urejanju birokracije za prevoz v domovino. V takšnih trenutkih vedno priskočim na pomoč s svojimi izkušnjami, saj vem, da je težko. Znova in znova pa se potrjujejo, da je le dobro biti član Planinske zveze Slovenije in s tem imeti urejeno zavarovanje za reševanje v tujih gorstvih. Da nisi sam. 

 Matjaž Šerkezi

Turistično oddajo Na lepše poznate? Osebno mi je zelo všečna. V ponedeljek smo snemali prispevek za varnejši obisk gora, ki bo na sporedu v aprilu. Pridružila se mi je mlada planinka Klara in mislim, da je nastala zanimiva preventivna vsebina. 

Preberem petkovo misel, ki jo Barbara redno objavlja na družbenih omrežjih Planinske zveze Slovenije. Za trenutek pomislim, vav, dobra misel. Kdo jo je zapisal? Ugotovim, da sem pod njo podpisan sam. Presenečen sem, da znam zapisati kaj takšnega. In še bolj, da bralci v besedilih to opazijo.

Četrtek sem zaključil v petek ob dveh ponoči. Sestavljal sem spletno stran za naše nove planinske podkaste. Dolga zgodba, ki se je počasi razvijala, dograjevala, zorela. Zgodba, za katero stoji Barbara, zgodba številnih argumentov. Večkrat sem se postavil na drugo stran, namenoma, “zanalašč” bi se bolje reklo, in provociral. Provokacija iz ljudi izvabi najboljše, da nismo zadovoljni s prvo stvarjo, prvo mislijo. Besede je treba obračati, poiskati sopomenke, včasih simbole in jih okrasiti. Vse to lahko naredi le najboljša ekipa.

“Šalabajzarjev” osebno ne trpim, ker jim je vse takoj dobro, da se lahko usedejo v kot. Miha Habjan se je našel v vlogi voditelja in gre mu dobro od rok oz. iz ust. Malo bo še dodelal retoriko in misli skozi kilometrino in verjamem, da so podkasti Planinske zveze Slovenije na pravi poti. Poimenovali smo jih V steni.

 Matjaž Šerkezi

In o čem bomo govorili v zgodbah iz sveta planinstva?

Z gosti se podajamo na različne plezalne in gorske pustolovščine. Podoživljamo in delimo pristne ter avtentične zgodbe alpinistov, športnih, balvanskih in lednih plezalcev, alpinističnih smučarjev, gornikov in vse ostalih, ki so tako ali drugače povezani z gorami, s plezanjem v vseh oblikah ter vsem, kar spada zraven. 

Poslušate jih lahko na podkast kanalih Spotify, Apple iTunes, Youtube in Google podcast. Vabljeni pa tudi na novo spletno stran za planinske podkaste, ki jo najdete na podcast.pzs.si. 

Zapisal sem zadnjo besedo in misel se že ukvarja z naslovom za to besedilo. In včasih se vprašam, le kam bežim, le kam hitim? In se čudim, ko mi osebni zdravnik predpiše tiste male bele tabletke, ki jih bom moral jesti še celo leto in se imenujejo antidepresivi. Menda, da sem izgorel. Ah kje, jst. Jst pač ne. 

V torek me je na mizi v pisarni čakala marcipanova čokolada z zapisano mislijo W. Churchilla: “Če greste skozi pekel, nadaljujte!” Moja hčerka bi rekla: “Ide gas.” Nadaljujem. 

Veste, kaj je snežna slepota in zakaj je pomembna kakovostna zaščita oči tudi v planinstvu?
Kateri so prvi simptomi pomanjkljive zaščite oči? Preberite si v nadaljevanju. Najprej pa kratek utrinek iz mojega gorniškega dnevnika, kjer sem počil svoja očala. 

Četrti dan se že prekladam po bazi. Končno se čutim toliko dobrega, da sem šel na kratek sprehod. Prijetno toplo je, rahlo piha veter. Obraz se mi je že “uštimal” za silo, vsaj peče me ne več. Imel sem opekline druge stopnje. Ves sem bil v mehurjih in imel sem zagnojene piščali na nogi.

Ura je šest zjutraj, ko se v polmraku iz šotora zbašeta dve postavi in s počasnimi koraki odrineta proti gori. Mraz je, sneg škriplje, na nebu pa se preganjajo oblaki. V uri in pol doseževa 60 st. snežišče, ki naju pripelje na sedlo Pinnacle – Kun. Gazim spredaj, sneg je dober. Zapičim cepin, ko naenkrat poči. Ne vem, kaj se dogaja. Letim v globino. Predem se mi stemni pred očmi, si rečem: “Šerki, to je to …”

 Matjaž Šerkezi

… zaslišim klice: “Matjaž, Matjaž!” Odprem oči in deset metrov nad sabo zagledam majhno glavo. Vse je ok, še sem tu. Prikrajšan za eno črtico. Poberem se. Očala so počena. Razpoka se črno nadaljuje v globino. Nič, treba bo čim prej ven. “Damjan, daj vrv,” mu rečem. Odgovori mi, da je v mojem nahrbtniku. Super! Privežem jo na palico in jo v loku vržem ven.
 
Rahlo v šoku iščeva prehod naprej. Najdeva ga na levi strani pod seraki. Navezana na vrv prideva čez razpoko nazaj na snežišče. Vse doni. Ogromna kloža, ki se začne sto metrov više na sedlu. Doseževa ga po dveh urah negotovosti. Damjan gre naprej. Udira se do riti. Pobočje pa samo čaka, da se odpelje. Sediva v snegu in razmišljava. Nazaj, naprej, nazaj …Greva naprej! Čisto po grebenu bo najbolj varno. Včasih, ko izvlečem cepin skozi luknjo, vidim drugo stran.

 Matjaž Šerkezi

“Naštimam” si uro, da mi kaže višino prehojene poti, saj imava do vrha še šeststo višinskih metrov. Po pol ure jo ugasnem, saj sva v tem času naredila le petnajst višinskih metrov. Dobra motivacija, ni kaj! Sonce žge. Proti vrhu se pobočje dvigne. 70-75 stopinjski prhel, črn led. Zaradi teže sva vzela vsak po eno ledno orodje, kar se izkaže za veliko napako. Ker ni možnosti, plezava brez varovanja. Na levi je nekaj neuporabnih fiksov prejšnjih odprav. Sva samo stroja, ki rijeva.
 
… ura je tri popoldan. Stojiva na koncu grebena in zreva proti vrhu. Tako daleč je še, poln ledeniških razpok. Pijače je že zdavnaj zmanjkalo. Brez besed, vsak s svojimi mislimi rijeva naprej. Pravzaprav je glava prazna. Veter neusmiljeno piha in nosi snežinke. Vsaj nevarno za zdrs ni več …
 
… dvig cepina in padec na kolena. Končno vrh. Ura je pet popoldan. Prazen sem, brez čustev. Slikam Damjana in še oba skupaj. Grlo je boleče in suho. To je torej Kun in kamor koli pogledam sem tako majhen, tako nihče … Sestopiva v treh urah. Damjan vmes pade še v razpoko, vendar se ujame na razširjene roke. Ob osmih zvečer tik pred temo sva na platoju pod vznožjem stene. Do šotorov pa je še daleč … nekdo mi pade okrog vratu. “Ej, Šerki, ti si norc!” mi reče Alešev glas, ki nama je skupaj z Juretom prinesel pijačo. Zavlečem se v “spalko” in zaspim, ugasnem. Narava pa gre svojo pot. Reka neusmiljeno skupaj z ledenikom reže v dolino. Zgoraj se je ravnokar podrl serak. Svizci se igrajo svojo igro. Rože cvetijo …

 Matjaž Šerkezi

Utrinek iz gorniškega dnevnika. Počena očala sem takrat na srečo lahko zamenjal z rezervnimi, ki pa niso imela primerne zaščite in sem kasneje imel težave z očmi. Snežna podlaga in močno višinsko sonce sta razlog za snežno slepoto. 
 
Snežna slepota se strokovno imenuje fotokeratitis. Gre za skovanko iz besed “foto”, kar po starogrško pomeni svetloba, in “keratitis”, kar je vnetje očesne roženice. To boleče očesno stanje nastane, ker so bile oči brez ustrezne zaščite izpostavljene povečani količini sončnih ultravijoličnih žarkov, ki nastane zaradi njihovega odboja od snežne površine. Tako kot UV-žarki povzročijo opekline kože, tako lahko opečejo in poškodujejo tudi zunanji sloj očesa oz. roženico. Pri opečeni koži opeklin ne opazite takoj in podobno je pri snežni slepoti: ko se pojavijo simptomi, so bile oči že več kot predolgo na udaru škodljivih UV-žarkov. Težava lahko nastane tudi zaradi ekstremnega mraza in izjemno suhega zraka.

 Matjaž Šerkezi

Med hojo in plezanjem v gorskem svetu in na visoki nadmorski višini je človeško oko izpostavljeno ekstremnim razmeram. Da bi preprečili okvaro vida in nepopravljivo škodo na očeh, je zlasti pomembno, da nosimo kakovostna zaščitna očala, ki hkrati nudijo optimalno vidljivost in visoko raven zaščite.
 
Prvi simptom pomanjkljive zaščite oči so suhe oči, občutek tujkov v očeh in vnetje. Najbolj sta prizadeti roženica in mrežnica. Med športno aktivnostjo je roženica pod enako obremenitvijo kot mišice.

Sam uporabljam očala EvilEye, ki mi nudijo visoko stopnjo zaščite pri vseh športnih aktivnostih. Pri očalih mi je pomembno tudi, da so lahka in se dobro oprimejo obraza in s tem oči zaščitijo tudi pred odboji UV žarkov od snežne podlage. Pri kakovostnih očalih je poskrbljeno tudi za zračenje in kroženje zraka, kar preprečuje rosenje. Poleg UV zaščite pa morajo stekla in ostali sestavni deli biti varni, kar pomeni, da pri morebitnih padcih ne pride do takšnih poškodb očal, ki bi lahko škodile očem – počeno steklo, ki se zapiči v oko, ali pa del okvirja, ki z zlomom postane oster in nevaren za glavo. 

Poleg UV zaščite očala uporabljam tudi kot zaščito pred mehanskimi poškodbami. Primer je vožnja s kolesom, kjer te očala zaščitijo pred žuželkami in v gozdu pred vejami, ki te udarijo po obrazu, saj jih zaradi hitrosti nisi opazil. Pomembna so mi stekla, ki se hitro prilagajo svetlobi, sploh na gorskem kolesu, kjer prehajaš s planega v temnejši gozd in obratno. Seveda pa so očala tudi modni dodatek in na koncu koncev ti morajo biti všeč. Katera sončna očala pa uporabljate vi?

Veste, kaj je češnja na smetani med turnimi smučarji? Poznate deset priporočil za varnejše turno smučanje in zakaj se na turno smuko ne smemo podati sami?

Marec je mesec, ko se zima poslavlja, na plano pokuka prvo cvetje. Je pa tudi mesec za turnosmučarske sladokusce. Mesec najboljše smuke. Odlične razmere, če si seveda dovolj zgoden. Dan je daljši in sončni žarki dobivajo na moči, kot nalašč za martinčkanje po dobri turi. Najpomembnejše pa, ni drena, saj večina “instaturnih-smučarjev” že objavlja “fotke” s kolesarjenja po “Kanarcih”, drugi pa so že začeli priprave na veliko noč. 

 Matjaž Šerkezi

Na spletu Planinske zveze Slovenije berem o odličnih uspehih slovenskih tekmovalnih turnih smučarjev. Izstopa peto mesto Maja Pritržnika med mladinci na svetovnem prvenstvu v Španiji. Lep, a garaški šport. Mladi se zanj hitro navdušijo, a ko spoznajo, da je za uspeh treba ure in ure potenja, odnehajo. Na splošno je upad zanimanja za športe, ki se dogajajo v potokih lastnega znoja. Tisti posamezniki, ki kažejo željo, pa nacionalne panožne zveze in trenerji pričakujejo preveč, stavijo preveč in prehitro omogočijo preveč. Njihova kariera se konča na pragu pubertete, ker so naveličani, izgoreli in pretrenirani.

Spomnim se svoje prve turnosmučarske tekme na Jezerskem. Že dolgo, dolgo nazaj. Bil sem let sina Joža, trinajst, štirinajst; tam nekje. “Ferajnovski” inštruktor Andrej Špiler mi je posodil smuči in čevlje. Tiste od JLA vojske, z rdečo zvezdo, vezmi Tyrolia in rdeče San Marco čevlje, številka 45. Vezi sem “zategnil” do konca, ker je tudi Davo Karničar imel tako. Da se niso odpele, ker pri alpinističnem smučanju morajo smuči ostati na nogah, saj je to edina možnost, da se ustaviš. V mojem primeru pa je bojazen, da si bom polomil noge, bila odveč. Ob padcu sem padel iz čevljev. Moja noga takrat ni bila niti za čevlje 39.

 Matjaž Šerkezi

Od tekme se spomnim, da je bilo ogromno snega. Celo pot sem se potil kot konj. Oprema je bila težka in sem noge komaj premikal. Pri spustih so šle smuči po svoje in sreča, da so bile narejene smučine. Zadnji kilometer proti cilju je potekal po gozdni vlaki. Nekdo me je prehitel in tik pred mano je iz snega skočila veja, ki sem jo zapel in poletel pod rob vlake med goste veje drevja in grmovja. Obrnjen na hrbet, z glavo navzdol in prepleten s smučmi. Vezi nisem dosegel, da bi jih odpel, nekaj časa sem poskušal in potem nemočno obležal. Videval sem glave, ki so vozile mimo in potem nobenega več. Zadnji bom, me je prešinilo in hkrati posvetilo, da imam prevelike pancarje. Na silo sem potegnil noge iz njih, bos stopil na sneg, ki se mi je udrl do kolen. Zvlekel opremo nazaj na pot, obul volnene nogavice, stopil v čevlje in “piči do cilja”. Cilja, ki ga ni bilo več.

Tekma se je zaključila pol ure nazaj. Kontrole številk takrat še ni bilo in bi jo verjetno pogrešili šele naslednje leto, ko bi uredili številke za novo tekmo. Od nekod je pritekel eden od Karničarjev, mislim, da je bil ravno Drejc. “Ej, Šerki je še, zadnji je,” je zakričal. No, vsi so vedeli, da sem zadnji. In potem sem bil še nekaj četrtkov na odseku razlog za smeh. 

 Matjaž Šerkezi

Na pragu pubertete je večina tistih, ki jih je moja jezerska pustolovščina zabavala, odnehala. Bili so sami obetavni “klajmberji”. Sam sem nadaljeval. Nikoli nisem obetal veliko. Imel sem pa voljo, željo, trmo, stremel sem k izpopolnjevanju. Nasmehnem se. Pri triinštiridesetih pišem spletni dnevnik za enega bolj branih portalov Metropolitan.si, zaposlen sem na Planinski zvezi Slovenije in še vedno uživam v gorah.

Mladina, ne nasedajte nacionalnim panožnim zvezam, klubom in trenerjem, da ste obetavni. Uživajte v tem, kar počnete. Vaši največji obeti so volja, vztrajnost in srčnost. Drugo pride z leti. Za tiste, ki veste, kaj je češnja na smetani in niste na “Kanarcih,” ampak se boste konec tedna odpravili na turno smuko, pa v desetih točkah priporočila za varnejše turno smučanje.

Oprema za turno smučanje:

· turne smuči: širše,
· turne vezi,
· turni čevlji,
· srenače, 
· kože za vzpenjanje (psi),
· palice,
· čelada in očala,
· dereze in cepin,
· telefon s polno baterijo in
· prva pomoč.

 Matjaž Šerkezi

Obvezno plazovni trojček (alu-lopato, žolno in sondo). Plazovno opremo je treba znati uporabljati. Svetujem tudi plazovni nahrbtnik, ki vam s svojim napihljivim volumnom pomaga, da se vaše telo obdrži na površju v primeru plazu. Na turno smuko se nikoli ne odpravimo sami.

1. Zdravi in telesno pripravljeni v gore
Turno smučanje je vzdržljivostni šport. Srčni utrip in obtok se pospešita, mišice pa so zelo obremenjene, zato sta nujno potrebna dobra fizična pripravljenost in realna ocena lastnih sposobnosti. Ne hitite; tempo naj bo takšen, da nihče v skupini ne bo izčrpan. Varčujte z energijo, da je bo ostalo dovolj tudi za spust.

2. Natančno načrtujte turo
Zemljevidi, vodniki, internet in strokovnjaki so odlični viri informacij (cilji, razdalje, višinske razlike, trenutne razmere). Še posebej bodite pozorni na vremensko napoved. Mraz, močan veter in slaba vidljivost močno povečajo tveganje za nastanek nesreč. Pripravite si alternativne cilje in kontrolne točke.

3. Uporabljajte vso potrebno opremo
Poskrbite, da boste imeli primerno opremo za zimske razmere in za cilj, ki ste si ga izbrali. Plazovna žolna, lopata in sonda so standardna oprema, zraven pa spadajo tudi komplet prve pomoči, bivak vreča in mobilni telefon (evropska številka za klic v sili je 112). Plazovni nahrbtnik poveča možnost preživetja. Pred začetkom ture preverite delovanje opreme, predvsem plazovne žolne.

 Matjaž Šerkezi

4. Seznanite se s poročilom o snežnih razmerah
Pred turo se pozanimajte o plazovni nevarnosti: stopnja nevarnosti, nevarna območja, stanje snežne odeje.

5. Ocenite tveganje pred plazovi
Ocenjevanje plazovne nevarnosti na terenu je težavno. Pri sprejemanju odločitev uporabljajte metode za preverjanje stabilnosti snežne odeje in bodite pozorni na vse, kar se vam zdi sumljivo. Izogibajte se nevarnim območjem in se obrnite, če se pojavijo kakršni koli dvomi.

6. Orientacija in postanki
Na turi bodite nenehno pozorni na orientacijo. Znanje uporabe zemljevida, višinomera, kompasa, mobilnih aplikacij ali GPS-sprejemnika je nujno. Hrana, pijača in postanki so ključnega pomena za ohranjanje koncentracije in preprečevanje utrujenosti. 

7. Ohranjajte razdaljo med člani skupine
Ohranjanje razdalje zmanjša obremenitev snežne odeje in tveganje, ki ste mu izpostavljeni. Če so turni smučarji med vzpenjanjem po strmem pobočju deset metrov narazen, so tudi obrati lažji. Med spusti naj bo razdalja vsaj trideset metrov. Strma pobočja smučajte posamezno.

 Matjaž Šerkezi

8. Izogibajte se padcem
Padci pri spustih so glavni vzrok poškodb pri turnem smučanju, prav tako pa močno obremenijo snežno odejo. Dobra tehnika smučanja in hitrost, ki je primerna vašim sposobnostim, zmanjša tveganje za nesreče. Smučarska čelada vas lahko zaščiti pred poškodbami glave. Previdno! Če je sneg leden ali so prisotne skale, se nevarnost padca poveča.

9. Smučajte v majhnih skupinah
Majhne skupine (do šest ljudi) so varnejše. Komunikacija z drugimi ter medsebojna skrb in pozornost bodo zmanjšali tveganje za nastanek nevarnih situacij. Ostanite s skupino. O cilju, smeri vzpona in spusta ter predvidenem času vrnitve obvestite nekoga, ki mu zaupate. Pomembna opomba za smučarje/deskarje, ki se na turo odpravljate sami: majhna nezgoda lahko hitro postane velika težava.

10. Spoštujte naravo
Gore so dragoceno okolje, kjer lahko doživimo nedotaknjeno divjino. Uživajte v tej svobodi. Spoštujte divje živali in zaščitena območja. Ne hodite na območja, kjer poteka pogozdovanje. Za dostop do izhodišča uporabljajte javni prevoz ali si delite avto z drugimi.

Veste, na katero številko je treba poklicati v primeru nesreče v gorah? Ne, to nista številki 111 ali 113. Katere podatke je treba sporočiti in kaj je posebej pomembno, da storimo v primeru nesreče v gorah.

Planinska zveza Slovenije je praznovala 130 let. Preživela je tri vojne, številne menjave družbenih ureditev, zaznamovalo jo je obdobje boja s koronavirusom in še vedno stopa po svoji poti. Imel sem predavanje o varnejšem obiskovanju gora v Vinski Gori. Tam je Gonžarjeva peč. Spomnim se je po napisu, ki jo je krasil dolga leta in ki smo ga občudovali, ko smo se kot otroci z avtobusom vozili s končnega izleta, Naš Tito. Čez tisto skalo gre danes ena prvih zavarovanih plezalnih poti v Sloveniji. Napis je danes le še slutiti in ostanki kažejo na ene druge čase.

Spomnim se burnih razprav v Planinski zvezi Slovenije, kako naprej in kakšen je naš pogled na zavarovane plezalne poti. Od ferate, ki pelje čez peč in je služila kot primer, kako naj se v Sloveniji gradijo tovrstni objekti, je preteklo že precej časa in od takrat je trend feratarstva v Sloveniji v polnem zagonu.

 Matjaž Šerkezi

Bil je tudi čas, ko se je Planinska zveza Slovenije spraševala, ali bomo gorniki ali planinci. Burne razprave in na trenutke že ironične razlage, kaj smo, so razdvajale ljudi na prve in druge. Kot mlademu alpinistu, ki sem takrat skrbel za vzgojo v Komisiji za alpinizem, mi je pač bilo vseeno, ko so me skušali prepričati, da so prav samo planine, ker planine so svet na planem, ki štrli v nebo. Gore pa so pokrite z gozdom, zato pa imamo Šmarno goro in Uršljo goro in Donačko goro … Mi smo pa vsak konec tedna šli v hribe, kjer smo občudovali ta svet kamna in bili predvsem svobodni. Planine in gore pa kot planinc in gornik. Na koncu dneva oba hitita nekomu na pomoč, v hrib, kot gorski reševalec.

Za vas smo na našem Facebooku pripravili NAGRADNO VPRAŠANJE. Pogoji nagradne igre so znani, odgovor pa najdete v tem članku. 

Dopolnil sem statistiko posredovanj gorskih reševalcev v slovenskih gorah. Skoraj dve nesreči na dan. 667 vseh skupaj. Letos že 61. Razlog zdrs. Zdrs kot posledica precenjevanja in podcenjevanja, nepripravljenosti, nepravilne uporabe opreme, trenutka nepozornosti zaradi utrujenosti … 
 

 Matjaž Šerkezi

S Klemnom in Mihom ugotavljamo, da je na družbenih omrežjih za odtenek manj absurdnih prizorov. Razlogov je lahko več. Ali jih je minila tista začetniška vzhičenost, ko so pri rosnih štiridesetih odkrili lepoto gora, ali pa jih je po dveh letih, ko je bilo na razpolago nekaj časa več, ponovno potegnilo vsakdanje življenje. Morda pa je počasi viden učinek preventivne dejavnosti Planinske in Gorske reševalne zveze Slovenije, saj opažamo, da se vedno več ljudi udeležuje plazovnih delavnic in tečajev varnejšega obiskovanja gora. Zaključimo, da upamo na slednje.

 Matjaž Šerkezi

V sredo je začel delovati klicni center za pomoč uporabnikom zdravstvenega sistema. Precej je bilo govora o številki 111 in s tem skrb, da bo prihajalo do zamenjav s številko 112, ki jo pokličemo takrat, ko potrebujemo nujno pomoč. Argument je bil na mestu. Ali pa se je kdo zamislil nad simboličnim pomenom številke 111, ki jo nekateri pojmujejo kot angelsko številko. Ta pravi, da ko se nam začne v življenju pojavljati število 111, vam angeli sporočajo, da bodite pozorni na svoje stalne, ponavljajoče se misli in ideje, saj se lahko zelo hitro uresničijo, najsi bodo dobre ali slabe. In glede na stanje slovenskega zdravstvenega sistema je slabih misli precej in kaj hitro se lahko zgodi, da nas pokličejo angeli. 

Če se zgodi nesreča, v slovenskih gorah rešujejo člani Gorske reševalne zveze Slovenije. V primeru nesreče pokličite številko 112 ali pošljite kratko sporočilo na številko 112 in sporočite: 
· KDO kliče, 
· KAJ in KJE se je zgodilo, 
· KDAJ se je zgodilo, 
· KOLIKO je ponesrečencev, 
· KAKŠNE so poškodbe, 
· KAKŠNO pomoč potrebujete. 
 
POMEMBNO: 
Ohranite prisebnost in ostanite mirni. S tem pomirite tudi preostale udeležence. Ocenite položaj in zaščitite SEBE in PONESREČENCA pred neposrednimi nevarnostmi. 

Nudite prvo pomoč v okviru svojega znanja in sposobnosti.

Nagradna igra

Pisalo se je leto 1893, 27. februar, ko je planinska organizacija pogumno stopila na pot. Trenutek kasneje se je začela meteorološka pomlad. Prebujanje narave po dolgem zimskem spanju. Iz zimskega spanja pa se je prebudil tudi gamsek Vili, ki so mu všeč gorske rožice.

Saj poznate pravljico o gamsku Viliju in gorskih rožicah? Odgovorite na vprašanje, s katerim naravi prijaznim čistilom gamsek Vili opere svojo Gore-Tex jakno. O tem sem pisal prejšnji teden. Svoj odgovor napišete pod Facebook objavo na Metropolitan.si. Izmed vseh odgovorov bomo nekoga izžrebali in mu podarili pravljico o gamsku Viliju iz spletne trgovine Planinske zveze Slovenije.

Medtem ko razmišljam o “rangerjih” Triglavskega narodnega parka in se mi kolca po regijskem parku Kamniško-Savinjske Alpe, sem opral svojo puhasto jakno. Veste, kako jo oprati in ali jo lahko sploh operete doma? Kaj pa Gore-Tex oblačila? Jih je treba vsakič “odtragati” v čistilnico?

Ravno sem se vrnil z Vršiča. Pred časom me je poklical Sašo, ki je nadzornik Triglavskega narodnega parka. Želel je plazovno delavnico za svoje naravovarstvene nadzornike. In sva se dogovorila. In mislil sem si, pa saj jih ne bo veliko, tam med pet do osem. In zmotil sem se. Bilo jih je petindvajset. 
 
Plazovna delavnica za “rangerje”. Ranger. Tako dobro se sliši. Vestno opravljajo svoje naloge in opozarjajo na nepravilnosti v parku. Krivi so, ker smo narobe parkirali ali pa ker smo se peljali tam, kjer se ne bi smeli in smo namenoma spregledali tablo. Krivi so, ker opozarjajo na napake v naravnem okolju in ščitijo tamkajšnje prebivalce, predvsem živali in rastline. Krivi so, ker nekdo pač mora biti kriv za naše objestno obnašanje in občutek, da lahko počnemo vse.

 Matjaž Šerkezi

Ali pa je le naše zavedanje in odgovornost do okolja v času korone potonila na resnično nizko raven in so v takšnih časih strogi varuhi, še kako potrebni in pomembni. Skoraj vsak dan vidim, ko nekdo frcne cigaretni ogorek skozi avtomobilsko okno in se ta v poslednjih iskrah odkotali po cesti. In občutek imam, da je zadnje čase tega precej ali pa je le karma, ki me daje na preizkušnjo, saj mi v takšnih primerih ekonom lonec zavre do rdečih številk. Posebej, ker se čutim nemočnega in si vsakič želim avto opremljen v slogu agenta “dab’l ov, seven”.

 Matjaž Šerkezi

V slovaških Tatrah smo bili na izmenjavi alpinistov v sklopu projekta ERAZMUS+ šport. Čudovita gorska pokrajina, polna jezer, strmi vrhovi …Ves dan sem preživel v samoti in hranil dušo. Zadnjih nekaj kilometrov sem se spuščal po makadamski cesti. Presenečen sem bil, ker ni bilo nobenega avtomobila in še bolj, ko sem prišel do table za prepoved vožnje, za vse, tudi za kolesarje in tam vzorno parkirana vozila. Kolesarji so se ustavili. Nobene rampe, nobenih ostalih groženj, samo tabla. Kasneje sem izvedel, da so “rangerji” na tem območju posebej strogi in kazni visoke. Iz enega preprostega razloga, ker je preveč turistov in turistu je treba dati zavedanje, da je zgolj gost, ki vstopa v mojo sobo in spoštuje moja pravila. 
 
Nasmehnil sem se. Spomnil sem se, da pri nas v večini še preverimo, ali je v rampi ključavnica. Table za prepoved vožnje pa so v stilu: “A res, kje pa je? A veš, da je nisem videl!” Čeravno sem jo nekaj minut nazaj označil kot pes, ki označi drevo. Če pogledam samo našo čudovito dolino Kamniške Bistrice in Veliko planino, kjer so zadnje poletje bili avtodomi parkirani skoraj povsod. Ali pa Jermanca, ki je zabasana s pločevino, saj bo dodatne pol ure hoje bistveno zmanjšalo dobiček v planinski koči, “alpiniste” pa bo ujela noč, ker so se na plezalno avanturo morali podati od Doma v Kamniški Bistrici.

 Matjaž Šerkezi

Ob takšnih trenutkih se mi še posebej kolca po nekoč prizadevanju o ustanovitvi regijskega parka. Sploh ob dejstvu, da danes težnja po kapitalu vedno najde argumente za, pa če so še tako za lase privlečeni. Razumnemu človeku pač argumenti o multi-sedežnici preprosto ne zdržijo, sploh če imamo v mislih težnjo po ohranjanju naravnega okolja in etnološke prvobitnosti. A po drugi strani razumljivo, saj mestni veljaki ne znajo urediti niti prometa v središču čudovitega Kamnika in se dopušča, da so vozila čez cel dan na površinah za pešce, kaj šele, da bi to razumeli in znali urediti nekje v naravi. 
 
Zato en velik “lajk” za nadzornike. Prav je, da ste. Prav je, da ste strogi. Četudi marsikdaj kdo reče, da ste krivični in prav je, da ste. Ker smo tudi mi krivični do narave in tam živečih živali in rastlin. Brez vašega dela in prizadevanja, bomo še prej potonili v svet, ki ga lahko gledamo v HBO-jevi seriji The Last of us. 

 Matjaž Šerkezi

Pred kratkim sem dobil vprašanje, ali se lahko Gore-Tex ali katera druga oblačila z vodoneprepustno membrano in puhasta oblačila perejo? Moj odgovor je bil seveda, nujno. Z nošenjem so predeli oblačila okrog vratu in dlani izpostavljeni potu, ki je slan, in maščobi, ki zapre pore oblačila. Poleg tega se z uporabo oblačila odstrani sloj vrhnje impregnacije, vlakna pa postanejo manj prožna, elastična in s tem izpostavljena pokanju. V puhastih oblačilih pa se puh začne sprijemati v kepe in nastajati posamezna območja brez izolacije, ki prepuščajo hlad. S tem, ko oblačilo operemo s primernim čistilom in impregnacijskim sredstvom, ga osvežimo in mu povrnemo funkcionalnost. 
 
Sam Gore-Tex oblačila ali puhasta oblačila operem doma, v pralnem stroju s funkcijo za pranje puha in brez centrifuge. Ponavadi enkrat letno, po koncu sezone. Uporabljam izključno čistila Nikwax, ker ne vsebujejo škodljivih topil in so brez fluorokarbonov (PFC), zato so okolju neškodljivi. Poleg tega Nikwax v svojih izdelkih ne uporablja aerosolov. Njihovi izdelki pa so narejeni na vodni osnovi in niso vnetljivi.
 
Oblačilo najprej obesim pod prho, da se odteče, nato pa ga sušim na radiatorju in na koncu še polikam z nizko temperaturo, prek bombažne krpe, da se impregnacija enakomerno porazdeli po oblačilu. Morebitne luknje in raztrganine oblačila pa preprosto prelepim s “silvertejpom”. Kako pa vi poskrbite za svoje Gore-Tex in puhasto oblačilo?

Veste, kdo so Mojstranške veverice? Ste se kdaj spraševali, kaj je snežni profil in kako preizkusimo sprijetost posameznih plasti snežne odeje?

Sprehajam se med stojnicami sejma Alpe-Adria in iščem naš planinski kotiček. Težko ga zgrešiš. Simpatično urejen. Tak, pristen planinski, ki te očara in ti daje občutek domačnosti. Kar predstavljam si, kako se po naporni zimski turi zleknem pred kamin in mi misli počasi odnaša prasketanje ognja. Prisluhnem zgodbi alpinistov za sosednjo mizo. Govorijo o Himalaji.

 Barbara Kelher

Pred vhodom v sejemski prostor stoji plezalni stolp. Ljubljanski gorski reševalci prikazujejo reševanje z nosili. “Kaj je, fantje? Nimate dosti dela v hribih, pa ste še malo tukaj?” povzamem dogajanje. 

Z nasprotne strani prihaja Janez Dovžan. Ena od legendarnih Mojstranških veveric. Robas cinično komentira: “Ti, a ta bo danes imel predavanje? No, to pa moram videt.” “O, Roman, živjo,” dobi prijazen Janezov pozdrav. In takoj sem vedel, da mu ne bo ostal dolžan. Nato doda: “Pa sem mislil, da je sejem o turizmu. Vidim, da imajo tudi kotiček dinozavrov.” Sledi tipična zloženka: “Marš v k….” Sej vemo, kam. 

V prostorih alpinističnega odseka Kamnik še vedno visi tabla s kamniškega vlaka. Tista bela, z napisom Ljubljana. In na njej je napis prečrtan. Med alpinisti je od nekdaj potekala tekmovalnost, sploh iz različnih alpskih dolin. Razvil se je poseben humor, piker. Dvakrat zapeče. Skoraj tako kot tistega mornarja, ki so mu prebičali hrbet in ga zalili s slano vodo. Vsakdanji človek, tisti iz mesta, takšen humor težko prebavi in mu je nerazumljiv. 

 Matjaž Šerkezi

Podelitev priznanj najuspešnejšim športnikom Planinske zveze Slovenije ne poteka v soju žarometov. Raje imamo pristne zgodbe. Tiste z gora. Ta večer nam je svojo pripovedoval Janez Dovžan. Zgodbo velikih Mojstranških veveric, ki so orali ledino alpinizma v 60. in 70. letih. V dvorani nas je odprtih ust sedelo več kot 150. Udeležil sem se že nekaterih podelitev športnikom, a tako pestre druščine še nisem zasledil. Preplet generacij in različnih športnih dejavnosti, od plezanja v telovadnici do vrhunskih alpinistov, ki osvajajo velike himalajske stene, lednih plezalcev in turnih smučarjev. Vsak s svojo zgodbo. A vsem je enako eno: humor, ki “žge”.

 Irena Mušič Habjan

Kot krepka zaušnica se me je dotaknil citat iz Mikčevega nagovora: “Reševalne akcije. Veliko jih je bilo. Verjetno preveč. Ne prinašajo slave. Ni časa za objave na družbenih omrežjih. Velike, težke, pogosto tragične reševalne akcije nosijo imena ponesrečencev. Reševalci vedno poniknejo v anonimnost, kjer v osami zdravijo praske na duši.”

Posamezni gorski reševalci in strokovni planinski kadri skušamo spremeniti tok dogajanja in zmanjšati število nesreč tudi s pomočjo družbenih omrežij. Nimamo veliko sledilcev in prekašajo nas tisti, ki se “zašleprajo” na skoraj ravnini, ali pa govorijo o gorniški opremi, s katere še visi cena. 

 Matjaž Šerkezi

Včeraj, po predavanju Mojstranških veveric, mi je Pečjakov Andrej, ja, tisti Pečjakov, čigar oče je napisal knjigo Drejček in trije marsovčki, rekel: “Šerki, dajte samo tako naprej. Če na ta način odvrnete enega na leto od smrti ali poškodb, je ogromno. Ta človek nekomu nekaj pomeni, ima otroke, družino. Nima pojma o hribih, ker je videl samo, da je fajn na Instagramu. A nekomu nekaj pomeni. In zato se splača truditi.”

Hvala, Andrej. Trudimo se. Bičajo naše hrbte, polivajo jih s slano vodo. A mi imamo svoj humor.

 Matjaž Šerkezi

Poglejmo si, kaj je snežni profil in kako preizkusimo sprijetost posameznih plasti snežne odeje

Prerez snežne odeje – snežni profil

• Vpogled v zgodovino snežne odeje, trdnost in sprijetost posameznih plasti med seboj.
• Iščemo kritične in šibke plasti.

 Achtung Lawinen, DAV, 2011

Izvedba:

• V sneg izkopljemo luknjo (glede na podlago) do globine 1 m oz. do tal. Do te globine je skritih 95 odstotkov nevarnih plasti in klož.
• Navpično steno profila poravnamo in zgladimo najprej z lopato in nato z roko, da izstopijo posamezne plasti snežne odeje, ki jih ob straneh označimo z vejicami.
• Določimo trdoto posameznih plasti s pomočjo pesti, štirih prstov, enega prsta, svinčnika in noža. Pozorni smo na sosednje plasti, ki se po trdoti razlikujejo. Na ta način določimo plasti, ki so lahko nevarne za snežni plaz (mehka plast na ledeni podlagi, plast plovnega snega med dvema tršima plastema …).

 Planinska zveza Slovenije/Matjaž Šerkezi

Preizkus sprijetosti posameznih snežnih plasti s pomočjo Kanadske metode (Compression test):

V kanadskih parkih so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja za iskanje šibkih plasti v snežni odeji začeli uporabljati metodo snežnega stolpca. Poimenovali so jo Compression test (CT). V nemško govorečih državah jo imenujejo Säulentest, v slovenščini Kanadska metoda ali tudi tlačna metoda.

 Planinska zveza Slovenije/Matjaž Šerkezi

Pri tej metodi iz snežne odeje izrežemo stolpec z merami 0,3 m x 0,3 m. Višina stolpca je običajno 1 m. Na vrhu stolpca očistimo nov sneg in na očiščeno ploskev položimo lopato, na katero med preizkusom udarjamo z roko. Glede na to, kdaj se poruši šibka plast, določimo stabilnost snežne odeje. Najprej udarjamo 10 udarcev iz zapestja, sledi 10 udarcev iz komolca in za konec še 10 udarcev iz rame na lopato. 

Rezultati presoje stabilnosti:

 Uredništvo

In če se po opravljenem preizkusu sprašujete, kdaj lahko grem na turo in kdaj ne? Odgovorite si na vprašanje, kaj pomeni rdeča luč na semaforju.