Oznaka: metropolitan.si

Njen okamneli obraz me je pospremil na jesensko pustolovščino v gore

Ste vedeli, da je oktobrski dan kar za 4,5 ure krajši od julijskega? Na kaj vse moramo biti pozorni za varnejši korak pri jesenskem obiskovanju gora. Veste, katera oprema je potrebna za jesenski obisk gora?

Ste že slišali legendo o Ajdovski deklici? Njen okamneli obraz je v jesenskem času najlepši, saj oranžni sončni žarki, ki pobožajo njeno lice, razkrijejo vso njeno lepoto. Legenda pravi, da je živela pod Prisankom in pomagala popotnikom čez strmi vrh Vršiča v dolino Trente. Bila je tudi rojenica, ki je novorojencem napovedovala njih usodo. Ljudje pa so ji v zahvalo pod Prisankom puščali hrano in pijačo.

Neke noči je obiskala planšarico v Trenti, ki je ravno tisto noč povila sina. Ajdovska deklica je pogledala v njegovo prihodnost in videla, da bo deček nekoč postal lovec in ustrelil nesmrtnega zlatoroga. Ob slišani prerokbi so se sestre Ajdovske deklice razjezile in jo preklele, ker je napovedala smrt zlatorogu. Ajdovska deklica se je vrnila domov pod skale Prisanka, kjer je od žalosti za vedno okamnela. 

Matjaž Šerkezi

Njen kamniti obraz si je pred kratkim dovolil pobožati naš vrhunski alpinist Luka Lindič, ki je skupaj s partnerico Ines Papert splezal novo alpinistično smer. Do zdaj je bila po njej splezana le ena smer iz leta 1984. Silvo Karo, ki bo novembra prejel zlati cepin za življenjsko delo v alpinizmu, v družbi žal že pokojnih Janeza Jegliča in Frančka Kneza.

In kot bi usoda Ajdovske deklice združila vsa največja imena slovenskega alpinizma, je pri vzponu Luke in Ines sodeloval Marko Prezelj. Marko, ne samo da je odličen fotograf, ampak je tudi odličen vrhunski alpinist, dobitnik kar štirih zlatih cepinov. Človek nazorov, kritik sodobnega alpinizma in brezkompromisen sogovornik.

Zlati cepin (francosko Piolet d’Or) je alpinistična nagrada, ki jo podeljuje francoska alpinistična revija Montagnes in The Groupe de Haute Montagne od leta 1992, ter velja za najprestižnejše alpinistično priznanje. Nagrada se podeljuje za najodmevnejše alpinistične dosežke preteklega leta. Marko Prezelj ga je kot edini osvojil štirikrat. Od leta 2009 podeljujejo tudi zlati cepin za življenjsko delo, za leto 2018 ga je kot prvi slovenski alpinist prejel Andrej Štremfelj, leta 2022 ga je prejel še Silvo Karo.

Vir: Wikipedia/Zlati ceplin

Za trenutek se ustavim na planinski poti in preženem razmišljanje o Ajdovski deklici. Očarajo me mogočne bukve na poti z Velike planine po Dolskem grabnu, ki svoje bogate krošnje dvigujejo v nebo. Pripravljajo se na zimski počitek. Tla so prekrile z morjem obarvanega listja, ki ga brcam pred sabo. Nasmejem se Chilli, ki je potonila v val listja in prebudila svojo pasjo razigranost. V svoji naravni učilnici razmišljam, kako usmeriti planince za varnejši obisk gora jeseni in njenih posebnostih.

Matjaž Šerkezi

Jesen je namreč čas, ki ga marsikdo izkoristi še za zadnje resne vzpone na vrhove, seveda ob dobršni meri izkušenj in znanja.

Ste vedeli, da je oktobrski dan kar za 4,5 ure krajši od julijskega in zato je še posebej pomembno, da ne pozabimo na naglavno svetilko, poleg druge priporočljive opreme.

Vir: pzs.si

Planinske koče v visokogorju so zaprte, nižje pa so odprte po zimskem režimu. 

Naj ne bo odveč dodaten kos toplejšega oblačila, saj se sonce rado skrije za oblake in z njim hitro postane hladno. Če piha veter, je občutek mraza še večji.

Matjaž Šerkezi

V tem času so sploh v nižjih predelih planinske poti skrite pod odejo jesenskega listja. Korak naj bo počasen in zanesljiv. Pod listjem se namreč skrivajo mokre korenine in kamni, ki se ob obremenitvi prevrnejo in lahko staknemo neprijetno poškodbo noge. Uporabljajte planinske palice za boljše ravnotežje in tipanje terena pred seboj.

Pot predhodno načrtujte s pomočjo planinskih zemljevidov novejše izdaje, saj se narava v gorskem svetu burno spreminja in pot, ki je nekoč obstajala, lahko poteka drugje ali pa je ni več. Stanje planinskih poti lahko vedno preverite na spletni strani PZS. Med samim izletom pa vam je lahko v pomoč aplikacija maPZS z vrisanimi planinskimi potmi.

Določene vrhove je že pobelil sneg. Na predelih okrog 1500 m in na severnih straneh so poledenele zaplate snega, nad 2000 m pa je sneg. Naj velja, da se na vrhove povzpnemo le s primerno opremo in znanjem njene uporabe. Turo prilagajamo svojim fizičnim sposobnostim in vremenskim razmeram. Še posebej bodimo pozorni ob vrnitvi v dolino, saj se takrat zgodi največ nesreč. Visokogorje v tem času zahteva predvsem veliko izkušenj posameznika. Naj vas ne zaslepi želja po lovu za “instafotografijami”.

Matjaž Šerkezi

Želim varnejše jesensko pohajkovanje in predvsem veliko lepih pustolovščin in vtisov z gora. Najlepše fotografije si lahko vtisnemo v spomin, sploh če je za njimi iskrena zgodba. Držite se markiranih planinskih poti, označenih s Knafelčevo markacijo, ki letos praznuje 100 let.

Matjaž Šerkezi

Za vas smo na Facebook profilu pripravili NAGRADNO VPRAŠANJE. Pogoji nagradne igre so znani, odgovor pa najdete v tem članku, ki ga pravkar prebirate.

Če pa pod objavo na Facebooku našega spletnega portala odgovorite na nagradno vprašanje, bomo izmed vseh pravilnih odgovorov nekomu podarili večnamenski trak z markacijo Planinske zveze Slovenije. Vprašanje se glasi: Kakšno je drugo ime za goro Prisank?

Prostovoljstvo izumira in mi smo še zadnji ostanki

Poznavanje vozlov je planinska abeceda. Naučimo se izdelati dva najbolj uporabna vozla v planinstvu – vozel osmica in bičev vozel.

Sedim Pod gradom v Kamniku. Majhen, prijeten lokal v središču mesta. Poleg so še Srečo, Matej, Jernej in Damjan. Vsi smo inštruktorji gorskega reševanja. Pripravljamo načrt usposabljanj za zimo. Za nami je dolgo in naporno poletje, s številnimi nesrečami v gorah, poleg tega pa je bilo treba zbrati še dodatno energijo pri postavljanju novih prostorov.

Spomnim se reševanja dveh tujih planincev, ki sta želela sestopiti po brezpotju, zgrešila pot, ujela ju je noč in obtičala sta sredi strmega pobočja, brez naglavne svetilke, v platnenih čevljih. Ljudje so željni pustolovščine, iskanja drugačnega, iskanja samega sebe. In v tej želji ter iskanju vidijo samo sebe.

Matjaž Šerkezi

V pogovoru se dotaknemo tudi opreme. Nahrbtniki in čelade so po nekaj letih rabe že pošteno zdelani. Vendar bolj kot potreba po opremi me skrbi, kdo bo to opremo v prihodnje še nosil.

Prostovoljstvo izumira in mi smo še zadnji ostanki.

Nekaj dni kasneje se udeležim konference v organizaciji Olimpijskega komiteja Slovenije. Tema, Usposabljanje strokovnih delavcev v športu. V Planinski zvezi Slovenije vsako leto usposobimo lepo število strokovnih delavcev – planinskih vodnikov, turno kolesarskih vodnikov, markacistov, varuhov gorske narave …

Matjaž Šerkezi

Poleti opazujem vrvež po gorskih vršacih. Homo alpinus hlasta za novimi podvigi. Žene ga neustavljiva želja po pustolovščini. Še včeraj prvič v gorah, danes že ponosno vodi prijatelja na vrh, jutri pa bo vodil kar nekaj njih. Homo alpinus, samouk. Sprašujem se, mar potrebujemo vsa zahtevna usposabljanja, če pa se posamezniki okličejo za vodnike, brezkompromisno vodijo cele skupine čez Zeleniške Špice, nenavezani, brez čelad in na vrhu točijo penino, snemajo z letalniki in na koncu požanjejo salvo čestitk na družbenih omrežjih?

Matjaž Šerkezi

Morda je v tem tudi odgovor, zakaj med gorske reševalce ne dobimo več mladih fantov in deklet. Redko srečam tistega pravega “zagnanega alpinista”, ki svoj prosti čas posveča alpinizmu, živi zanj. In se čuti družbeno odgovornega, da z veseljem pristopi h gorskemu reševanju. Le zakaj bi se izpostavljal in tvegal, če mi družbena omrežja omogočajo nekaj minut slave že z “vzponom po severni strani” Olševe, nenavezan.

Matjaž Šerkezi

Ko tako sedim pod Kamniškimi planinami in razmišljam, “prileti” elektronska pošta s fotografijami z grafiti. Nekdo si je po svoje označil brezpotje v Repovem kotu. Po fotografijah sodeč, ne samo, da se je očitno izgubil v prostoru, izgubil je predvsem kompas in zdravo mero razuma. V Planinski zvezi Slovenije lahko takšno ravnanje le ostro obsodimo in z lokalnimi planinskimi društvi ter njihovimi prostovoljci očistimo svinjarijo, kolikor je možno.

Matjaž Šerkezi

Ker pa menim, da ne smemo biti črnogledi, vas bom raje povabil k sodelovanju in morda sami postanete planinski vodnik. Usposabljanja za naslednje leto so že objavljena na spletni strani Planinske zveze Slovenije. Grafitarja iz Repovega kota pa bodo odprtih rok sprejeli markacisti, saj dela nikoli ne zmanjka. 

In ker so abeceda planinstva znanje vozlov, se bomo tokrat naučili dva najbolj uporabna vozla.

Matjaž Šerkezi

Osmica

Osmica (ang. figure eight) je osnovni vozel v planinstvu. Poznamo več vrst izdelave in uporabnosti osmice. Za nas je najpomembnejša vpletena osmica, ki se je uveljavila kot standard za navezovanje na plezalni pas – predvsem zaradi nizke verjetnosti napake in preproste kontrole pravilnosti vozla.

Bičev vozel

Bičev vozel (ang. clove hitch) najpogosteje uporabljamo za nastavljanje dolžine zank. Njegova prednost je, da lahko brez izpenjanja iz vponke prilagajamo dolžino vrvi med nami in bičevim vozlom. Bičev vozel delamo le na vrvi, katere oba konca nista prosta (npr. na vsakem koncu je navezan planinec).

Svet gora ni svet za “softiče”. Je boj za preživetje, stik z naravo in s tem občutenje svobode

Igra je najboljša oblika za učenje planinskih veščin. Ali veste, kako preživeti dolge zimske večere ali pa osamljene trenutke v gorskem bivaku, v soju sveče? Ste že slišali za Kviz Planinci?

Ležim za skalo. Z Jožem in Marušo se s kolesi spuščamo z Velike planine. Pri Domžalskem domu smo uživali v plesu meglic, ki so se lovile po prostranem nebu in soncu kratile dremež. Vsake toliko časa jih je skušal odgnati z utrujenimi žarki. Tako topli so bili, ko so se sprehodili čez lica. Obilna porcija jote in planinskih vampov, ki smo jih zbasali, so bili razlog za zaspane oči. A tudi nam so ponagajale meglice in nas z vetrom začele priganjati v dolino.

Pogledam nazaj za malima, neutrjena podlaga in vse se zgodi tako hitro. Vem, kakšen bo izkupiček trenutka nepozornosti. Zvrnjen za skalo, kolo na meni. Značilen pok in bolečina. Ni prvič. Škrta. Rebra. Največ dve.

Matjaž Šerkezi

“Ata, si ok? A veš, kako te je odneslo?” napol zaskrbljena in v smehu izmenično komentirata najstnika. Porinem kolo s sebe, se poberem, bolečino zaprem v škatlico. Na obrazu imam nasmeh. Moja obramba. Smejem se bolečini in ji s tem govorim, da me ne more premagati.

“Šerki, nisi ti od včeraj. Trpi, trpi. To te dela živega.”

Preden zapustimo planino, se nam pogled ustavi na čudovitih jesenskih barvah. Kontrasti zelene, rjave, rdeče, pomešani z zlatimi macesni, se odpirajo proti Rogatcu in Lepenatki.

Lepenatka je prijeten družinski izlet z izhodiščem na Kašni planini, od koder nas markirana pot v dobrih dveh urah pripelje na travna pobočja.

Večer. Ližem si rane. Na programu HBO po naključju naletim na dokumentarec z naslovom Zadnji mejnik. Eliud Kipchoge, ki je kot prvi človek pretekel maraton pod dvema urama. Na hitro preračunam, da je imel v povprečju hitrost nekaj več kot 21 km/h. Človeško telo je res en čudoviti stroj. Vsak dan nas znova preseneti. Če mu sledi še um, lahko nastanejo izjemne stvari.

Matjaž Šerkezi

Spomnim se besed pokojnega alpinista Šraufa, ki je takrat, ko si se smilil sam sebi, vedno zaklel in izjavil: “Veš, kaj, konj crkne, človek se navadi!” Pa kako prav je imel.

Razmišljam o dogodku, ko sem se “ulegel” za skalo. Ponosen sem na mirnost Joža in Maruše. Že od majhnega se učimo, kaj narediti v različnih situacijah. Z igro, vprašanji. Kaj bosta naredila, če padem in negibno obležim? Ali pa, če zdrsnem po pobočju in me ne vidita? Ali pa kakšen je sinonim za hrano visoke energijske vrednosti in dolgim rokom trajanja, ki jo imamo v nahrbtniku za vsak primer?

Matjaž Šerkezi

Včasih smo imeli tudi kakšno resnično. Tudi koleno smo že šivali, pa sklep dali nazaj v prvotni položaj.

“Bere se kruto, ampak svet gora ni svet za “softiče”. Je boj za preživetje, stik z naravo in s tem občutenje svobode.”

Podoben način predajanja znanja uporabljam tudi pri odraslih. Igra je najboljša oblika za učenje planinskih veščin.

Matjaž Šerkezi

Nova družabna igra za vse ljubitelje gora

Čisto vesel, ko mi pred dvema dnevoma Barbara izroči igro Planinci. Kviz s kartami, ki so razdeljene v 4 kategorije: planinska kultura in zgodovina, planinske poti, gorska narava in varneje v gore. 110 kart z vprašanji, od katerih nekatera dodobra “skravžlajo” možgančke. Igra je primerna za otroke vseh starosti, od 8 do 99 let, in je lahko čudovito darilo nekomu, ki obožuje gore.

Igra za dolge zimske večere ali pa osamljene trenutke v gorskem bivaku, v soju sveče, zunaj pa besni nevihta.

Za vas smo na Facebook profilu pripravili NAGRADNO VPRAŠANJE. Pogoji nagradne igre so znani, odgovor pa najdete v tem članku, ki ga pravkar prebirate.

Kviz Planinci je plod sodelovanja Planinske zveze Slovenije s podjetjem Value Add Games. Kupite jo lahko v planinski trgovini Planinske zveze Slovenije.

Bi znali izračunati časovnico planinskega izleta, če ta ni nikjer zapisana?

Čas hoje je pri načrtovanju planinskega izleta pomemben dejavnik z vidika varnosti. Poznate formulo za izračun časovnice? Ste vedeli, da za vsako uro vzpona in spusta upoštevamo 10 minut počitka?

Komaj čakam nedeljo, ko bo v Kinu Komuna v Ljubljani premiera outdoor filmov v sklopu festivala EOFT – European Outdoor Film Tour. Z družino si ga pogledamo vsako leto in vsakič v nas prebudi duh po pustolovščini, ki na trenutke malo zaspi. Hoja, tek, plezanje, kolesarjenje in predvsem iskanje novih načinov gibanja in z njim narave so že od nekdaj naši popotniki.

V gozdu, gorah, na reki preprosto pozabiš na čas. Postane nepomemben, sploh ko se enkrat spoprijateljiš z nočjo, slabim vremenom in vsemi “poligoni”, ki nam jih narava ponuja. In čas, ta vrag, je danes postal merilo vsega, merilo popolnosti. Najhitrejši vzpon, najhitrejši spust, najhitrejši krog … 

Matjaž Šerkezi

Utrujen od dneva in gnil znotraj, ker mi že ves teden ni uspelo nič narediti zase in svojo dušo, se vrnem z otvoritve prostorov gorske reševalne službe Kamnik.

Čas je ključnega pomena za preživetje ponesrečenca v gorah. Čas prihoda do ponesrečenca pa je odvisen predvsem od učinkovitega sistema.

In tako kmalu ugotoviš, da čas, kako dolgo boš živel, za marsikaterega odločevalca v naši državi ni pomemben in da smo ljudje samo in zgolj številke, ki postanejo pomembne ob bližajočih se volitvah in delitvah funkcij. Še sreča, da je nad nami neka višja sila. Tako je vsaj bila izpolnjena obljuba, da bomo ob otvoritvi že imeli svojo vodo. In res, tisti dan je “scalo kot pri norcih”. 

Doma Joža uživa na kavču in bulji v televizijo. “Kaj gledaš,” vprašam. V odgovor dobim: “Exatlon Slovenija.” “Kaj, hudiča, je to,” si rečem sam pri sebi. 

Matjaž Šerkezi

Za trenutek se usedem zraven. Suho in naučeno komentiranje nekdanjega odličnega smučarja. Simpatična dekleta in fantje, ki si nenehno iz riti vlečejo kopalke, čeprav za športne dejavnosti obstajajo tudi oblačila, ki ne lezejo nikamor, merijo čas na poligonih. Spomnim se, kako sem kot otrok gledal hrčka, ki je do onemoglosti vrtel kolo. Ubogi človek. Za pet minut slave in pozornosti si pripravljen zamenjati hrčka.

Ali pa sem res že samo star, ker je skozi mojo peščeno uro steklo že kar nekaj peska in se samo zavedam, da je dolžina minute odvisna, na kateri strani vrat stranišča si. In predvsem, da bo vedno manj tistih, ki bodo svojo merico časa namenili pomoči ljudem v stiski in se raje odločili za “vrtenje hrčkovega kolesa”, za trenutek slave in mošnjo zlatnikov. Upam, da se motim. 

Matjaž Šerkezi

Zdi se mi, da je bilo šele včeraj, ko sva z očetom hodila na Komno in sem ga vsake toliko časa vprašal: “Ata, kej’ko je še hoje?” V odgovor pa vedno dobil: “Sam še pet minut.” In se nisem še vdal: “A je še dav’č?” In oče: “Dva ovinka.” In potem po dveh ovinkih: “Pa, a nisi reko, da sam dva ovinka!” “Sem. Levi pa desni,” se mi je nasmehnil. 

Okvirni izračun hoje

Enaka vprašanja sem kasneje dobil od svojih otrok. Ker pa je čas pri načrtovanju planinskega izleta pomemben dejavnik z vidika varnosti, je ena ključnih informacij v vodnikih Planinske zveze Slovenije časovnica. A kaj, ko si v iskanju miru občasno izberemo izlet, kjer ta ni opredeljena. Takrat si lahko pomagamo s preprostim izračunom in si okvirno izračunamo čas hoje. 

Matjaž Šerkezi

Za primer vzemimo, da moramo prehoditi pot z dolžino 8 km in premagati 900 višinskih metrov (v. m.). Pri izračunu je osnova, da manjšo časovno vrednost vedno prepolovimo.

Vzpon: 900 v. m. delimo vedno s faktorjem 300 = 3 ure (h) in 8 km delimo vedno s faktorjem 4 = 2 h. 

Manjšo vrednost prepolovimo 2 h : 2 = 1 h 

Ugotovimo, da bomo za vzpon potrebovali 3 h + 1 h = 4 h brez počitka.

Matjaž Šerkezi

Sestop: 900 v. m. delimo vedno s faktorjem 600 = 1,30 ure (h) in 8 km delimo vedno s faktorjem 4 = 2 h. 

Manjšo vrednost prepolovimo 1,30 h : 2 = 45 minut. 

Ugotovimo, da bomo za sestop potrebovali 45 min. + 2 h = 2,45 h brez počitka.

Seveda pa so počitki nujni. Upoštevajmo 10 min. Vsako uro vzpona in spusta. Vzpon 4 h × 10 min. = 40 min. Spust 2,45 h × 10 min. = 25 min. Skupen čas odmora je 1 h 5 min.

Naj pojasnim še faktorje 300, 600 in 4. Pri vzponu v skupini v povprečju naredimo 300 m/h, sestopimo 600 m/h in prehodimo razdaljo 4 km/h. 

Za povprečnega planinca

Za celoten planinski izlet bomo tako potrebovali približno 7 h 50 min (vsota časovnice vzpona, spusta in počitkov). Časovnica je informativne narave in je odvisna od stanja na poti, ki jo lahko podaljša, in fizične pripravljenosti posameznika. V našem primeru za povprečnega planinca v skupini. 

Za vas smo na Facebook profilu pripravili NAGRADNO VPRAŠANJE. Pogoji nagradne igre so znani, odgovor pa najdete v tem članku, ki ga pravkar prebirate.

Poskusite sami in izračunajte časovnico za pot, ki je dolga 12 km, na njej pa morate premagati 600 v. m. Odgovore napišite pod objavo na Facebook profilu metropolitan.si. Med vsemi pravilnimi odgovori do vključno 21. oktobra bomo srečnemu izžrebancu podarili priročnik Planinske zveze Slovenije Osnove planinstva, avtorja Jožeta Draba.

Kam za vikend? Ni slabega vremena, je samo nasmeh na obrazu, ugasnjen telefon in skodelica planinskega čaja

Opazujem kapljice, ki tolčejo po vetrobranskem steklu. Opazujem ljudi, ki z dežniki hitijo po svojih opravkih. Nekateri mrkih pogledov, drugi z nasmehom na obrazu. Odprem novice na metropolitan.si.: Deževju ni videti konca, poplave, prirejali so stavnice, kriminal, politika, smrt kraljice, vojne.Kaj počnejo planinci v dežju? Kako ugasnete telefon in kaj sploh je igra Človek, ne jezi se. Vse to sem se spraševal. Facebook in Instagram. Fotografije napol golih teles na plaži, poletne kulinarike “griljenja”, čudovitih sončnih zahodov in planinskih podvigov so zamenjale gobe. Jurčki, travniški kukmaki, “marele”. Ena večja od druge in s pripisom: Za večerjo bo.Poslušam čmokotanje v tekaških copatih, ko z Jožo in Marušo tečemo po mekinjskem gozdu. “Uliva kot pri norcih,” v smehu izjavi Joža. Meglice med drevesi, temačen gozd, občasno zagrmi. Ustavimo se na travniku in čakamo Chilly, ki priteče za nami in z dlake stresa mokroto. Kamniške planine so zavite v temne oblake. Privlačne so. Od nekdaj so mi bile všeč takšne. V vsej svoji divjosti. Imajo posebno energijo, energijo neukročene narave. 

Matjaž Šerkezi

In na koncu tisto najlepše. Topla prha, skodelica mamljivo dišečega planinskega čaja in volnene nogavice moje bice (babica po koroško). Nekoč mi jih je spletla za mrzle noči v gorah. Ostale so mi kot topel spomin nanjo, ki greje. Greje telo in srce. Manjka še samo toplota peči. Rdečih plamenov, ki ližejo suha smrekova drva in prasketajo. In manjka ona, bica. Sedela je za mizo in brala časopis. S prstom si je kazala črke in mrmrala. Mrmrala kot menih v budističnem templju nekje pod visokimi gorami, odetimi v zimsko sivino in mračnost. Mrmranje in prasketanje. Zazibalo me je v sen.

Mesec dni snega in dežja, mrzlega severnika, megle …

Mokra oblačila, strgana tkanina šotora. Riž za zajtrk, kosilo in večerjo. Telo je shirano, utrujeno. Duša in srce pa ponosna in polna radosti. Tri dni prebijanja skozi nepalsko džunglo, nenehnih nalivov, prečenja deročih rek in iskanja poti med zemeljskimi usadi. Pijavke. S krvjo požrejo še zadnje atome volje. Narava se je odločila, da nas preizkusi, da nam pokaže svojo moč in na koncu koncev tudi brez milostno pokonča.

Matjaž Šerkezi

Vasica. Ljudje. Radovedni pogledi, nasmehi na obrazih. Otroci. Brezkompromisni in iskreni. Topla, lesena izba. Ogenj in prasketanje drv. Okus tsampe (močnata jed iz ječmena), okus čaja. Molitev. Tiho mrmranje. Zazibalo me je v sen.

Matjaž Šerkezi

Prebudi me tolčenje kapljic po vetrobranskem steklu. V bližnji luži veselo skačeta malčka v zelenih škornjih in z rumenim dežnim plaščem. Voda brizga čez glavo. Veselje. Rdeča lička. Zdravje. Redki prizori dajejo upanje. Upanje, da so še starši, ki živijo naravo, in da so dežne kapljice razlog za nasmeh na obrazu.

“Kaj počnejo planinci v slabem vremenu?”

Odgovoril sem: “Berejo.” Sam se ravno sprehajam v svetu Divjega dečka, Paola Coggnetija in dodajam: “Planinci gredo v naravo tudi v dežju.”

“Moj tokratni nasvet je, da telefon ugasnete, se toplo oblečete in zaščitite z nepremočljivim zgornjim slojem.”

Na glavo potegnete kapo. Obujete škornje ali planinske gojzarje ali če greste teč, tekaške copate. Zbezate na plano svoje otroke, vnuke, partnerje … in greste na sprehod v naravo. V bližnji gozd uživati ob poslušanju kapljic, ki padajo na listje, opazovati meglice med drevesi, črno rumene močerade.

Matjaž Šerkezi

Prisluhnite svojim stopalom, ki stopajo po mehkem mahu in razmočenih gozdnih tleh. Pustite otroke, da skačejo v dežju, da so mokri, umazani, imajo rdeča lička in premražene prste. Se ustavite na travni livadi, se ozrete okrog, zadihate in si na obraz pričarate nasmeh. Mar ni lepo? Začutite to surovo naravo in se ji prepustite.Topla prha.Skodelica vročega planinskega čaja.Telefon je ugasnjen na polici. Televizor osamljen v kotu. 

Človek ne jezi se pa edini pravi razlog za burno debato z otroki. Otroki? Od 4 do 99 let.

Kaj narediti, če se izgubite? Matjaž Šerkezi svetuje, kako sporočiti lokacijo

Ne poznate svojega položaja. Ne veste, kje ste. Izgubljeni na Zemlji. Poznate tehnologijo AML? Bi znali s pomočjo pametnega telefona poslati svoj položaj? Naj vas naučim.

Odločitev pade: “Ne grem. Ne grem v dež in mraz. Glava v tem trenutku ni pripravljena. Ni se pripravljena boriti s svojo ranjeno bit in frustracijo zunanje surove narave. Poleg tega pa kot ambasador varnejšega obiskovanja gora moram sam biti za zgled. Julijana Alps Trail, vidimo se naslednje leto.” Ampak boli, hudičevo boli tam notri, tam v jedru telesa. Ego ne popusti. Razum pa mu govori drugače. 

Petek, deževno jutro. Berem e-pošto. Etapa 170 km je zaradi razmer odpovedana. Lahko gremo na krajše ali pa si prijavo prenesemo v naslednje leto. Zdravilo za Ego. Balzam za Razum. 

Dušan mi sporoči: “Greš na 100?”
“Eh, na lumpi tek pa ne bova šla. Greva naslednje leto,” odgovorim.
“Smeško in dvignjen prst. Greva. Naslednje leto,” skleneva.

Sobota. Sedem zjutraj. Dežuje.

Kaj dežuje. Naliva. Štart na 60 km. Pripeljal sem Tinkaro in Anžeta. Nad 1500 metrih se obeta sneg. Organizator že nekaj dni pošilja obvestila o nizkih temperaturah, obvezni opremi v nahrbtniku in dolgih oblačilih. Na štartu vidim “junake” v kratkih hlačah in majicah. Le kaj hočejo povedati, se sprašujem.

Glede na razmere, ki se obetajo, bi jih organizator moral preprosto izločiti. Saj vem, kdo bo rekel, da so ti spredaj najboljši in bodo hitro čez. Tudi najboljši se lahko poškodujejo in takrat včasih niti ni možnosti se obleči in ob nizkih temperaturah vemo, kaj sledi. In predvsem, najboljši morajo biti vzor drugim.

Matjaž Šerkezi

S Terezo se ravno vrneva z vrha Golice. Sneži. Piha močan veter. Megla otežuje vidljivost. Opazujem tekače. Nekateri so že pošteno zdelani. Tinkara in Anže sta že zdavnaj naprej. Anžetu sledim z Garminovim InReachem, Tinkari pa kar s sledilnikom za psa. Pred planinsko kočo srečam jeseniške gorske reševalce. Ravno so prekinili tekmo za vse, ki so bili pri koči oz. še prihajajo. Edina smiselna odločitev.

Matjaž Šerkezi

Slišim jezo. Celo besede mladenke, da zdaj lahko nadaljujejo, kaj nam pa morejo. Obrazložim, da ne morejo nič. Da pa bodo morali na pomoč, če se kaj zgodi in možnosti je veliko. Cacyju povem, da je eden izmed tujih tekačev šel proti vrhu Golice. Ogrnjen v rumeno vrečo, ki se mu je v vetru lepila na mokre pajkice in majico. Revežu je s plačilom štartnine zmanjkalo za spodobno vetrovko, ki bi ga edina zaščitila v takšnem vremenu. Z doma narejenim padalom je tvegano skočiti.

Kaj storiti v primeru poškodbe na planinski poti?

Z Medejo, mojo prvorojenko in nadobudno planinko, se pogovarjava, kaj storiti v primeru poškodbe na planinski poti, ne poznamo pa svoje lokacije. Ne vemo, kje smo. Izgubljeni na Zemlji.

“Edino pravilno je, da se čim prej umirimo in pokličemo na številko 112.”

Marsikdaj preberemo, da lahko pokličemo tudi številko 113. Sam dodajam, NE. Za klic na pomoč imamo številko 112. Klic ima prednost. Pri preobremenitvah mobilnega omrežja bo za klic uporabljena prva prosta povezava in deluje v vseh državah EU.

Matjaž Šerkezi

Določanje lokacije ponesrečenca in tehnologija AML

Z razvojem tehnologije AML (ang. “Advanced Mobile Location”) pametni telefon ob klicu na številko 112 poleg vzpostavitve glasovnega kanala za pogovor z operaterjem posreduje tudi kratko sporočilo. Ta vsebuje natančno lokacijo klicatelja in se sestavi na podlagi jakosti baznih postaj, brezžičnih omrežij v okolici klicatelja in signala GPS. V tem primeru je lokacija dovolj natančna za hitro posredovanje.

Svojo lokacijo lahko sporočite tudi sami

  • Odpremo aplikacijo za kratka sporočila (SMS). 
  • Dodamo prejemnika.
  • Kliknemo na plus in nato na ikono lokacija.
  • Pošlji.

Matjaž Šerkezi

Navodila se lahko razlikujejo glede na operacijski sistem telefona in verzijo tega. Naučite prijatelje, da bodo znali poslati svojo lokacijo in da se v primeru potrebe po pomoči pokliče na številko 112.