Oznaka: metropolitan.si

Prejšnji teden smo govorili o derezah. Dereze pa brez cepina v rokah predstavljajo veliko nevarnost. Zakaj je tako? Zakaj ne smemo uporabljati planinskih palic, kadar imamo na nogah dereze? Kakšna je pravilna dolžina cepina?

Prejšnji konec tedna smo bili priča plazu v Turskem žlebu, ki je odnesel dva turna smučarja. Na srečo ju duša ni zapustila, a končalo se je s hudimi poškodbami. Po forumih zaokrožijo razprave, kako in zakaj, saj je bila napovedana samo 1. stopnja nevarnosti snežnih plazov po petstopenjski evropski lestvici. Je bila ocena nevarnosti Agencije RS za okolje napačna? So podali prenizko oceno? Odgovor je NE.

Velja, da so plazovi nepredvidljivi, so bela smrt, brez voznega reda in lahko presenetijo tudi tiste najbolj izkušene. Sploh v času, v katerem živimo, ko je prisotno globalno segrevanje, ko temperature izrazito nihajo. Svoje naredi še inverzija. Podlaga je še topla. Dejavniki, ki vplivajo na stabilnost snežne odeje. Po pričevanju celjskega gorskega reševalca, ki je bil na intervenciji, je bilo ta dan toplo in se je slikovito izrazil, da je “potegnilo celo pobočje” in je iz snega kar tekla voda.

Matjaž Šerkezi

Razmere, značilne za pomladni čas, ko prihaja do velikih talnih plazov, ko se gore čistijo snega. Teža takšne gmote je strašljiva, saj kubični meter tehta 600 kg in več. Pred sabo ruši vse, in če se po naključju znajdemo v njej, nam praktično ni rešitve. Ne pomaga nam noben najboljši plazovni trojček in plazovni nahrbtnik. Z vidika ocene tveganja in stroke sta 1. in 2. stopnja nevarnosti snežnih plazov najbolj skrb vzbujajoč, saj dajeta lažen občutek varnosti.

Matjaž Šerkezi

Praktično sta v snegu vedno prisotni in od obiskovalca gora toliko bolj zahtevata poznavanje plazovnih zakonitosti in izkušnje. Teh pa ne pridobimo na eni plazovni delavnici ali tečaju varnejše hoje v zasnežene gore, ampak z leti udejstvovanja in še takrat nas lahko preseneti, tudi nas gorske reševalce, gorske vodnike, izkušene alpiniste … S tem razlogom je toliko navodil, usmeritev, opozoril s strani Planinske zveze Slovenije, Gorske reševalne zveze Slovenije in Združenja gorskih vodnikov Slovenije. Poleg znanja in izkušenj pa moramo imeti tudi nekaj sreče. Saj poznate tisto – Na Titaniku so bili vsi zdravi, le sreče niso imeli. Smučarja sta tokrat imela srečo. Upam, da letošnjo zimo pri tem ostanemo.

Pogled na zasneženo Veliko planino.

Matjaž Šerkezi

Nekaj dni kasneje mi Jani Bele, ki je bil nekoč moj mentor in ki ga spoštujem, saj se že vse življenje ukvarja s preventivo, pošlje e-pošto, v kateri se sprašuje o smiselnosti našega dela. Smo že izgubili “igro” in je šla svojo pot? Z enakim vprašanjem se v tistih temnih dnevih ukvarjam tudi sam. Pa vendar. Preventiva je kot tek na dolge proge, učinki dobrega in načrtovanega dela so vidni v zadnjih kilometrih, ki odločajo o tem, ali bomo dosegli cilj. Preventiva – majhen korak za človek in velik za človeštvo, če interpretiram besede velikega Armstronga. Vsako življenje šteje.

Matjaž Šerkezi

Utrjujem snežno gaz, za mano je Miha Habjan, ki jo popravlja. Vsakoletna novinarska konferenca pred zimsko sezono. Menim, da planinstva ne moremo učiti v predavalnici in Meta virtualnost ni recept za zmanjšanje števila nesreč. To je glavni razlog, da imamo novinarske konference v okolju, kjer se planinstvo dogaja in sem vesel ter ponosen, da imam v Planinski zvezi Slovenije somišljenike, ki to podpirajo, in medijev, ki to razumejo in nam vsakič pomagajo pri širjenju informacij v javnost. Izjemno. 

Naš glavni poudarek na Veliki planini je bil, da nam vsa oprema nič ne koristi, če je ne znamo uporabljati – še več, lahko je celo nevarno. Zato je zelo pomembno znanje – učenje in obnavljanje naučenega v praksi.

Matjaž Šerkezi

Ob zimskih razmerah ni odveč še enkrat opozoriti:

⭕ Pozimi v gore nikoli ne zahajajte sami!

⭕ V gore se podajajte primerno opremljeni, opremo se naučite uporabljati.

⭕ Že doma pa tudi pred turo na izhodišču preverite delovanje plazovne žolne, zamenjajte baterije in jo dosledno uporabljajte.

⭕ Pred začetkom sezone vadite hojo z derezami, pravilno uporabo cepina in zaustavljanje s cepinom na pobočju z varnim iztekom.

⭕ Izbirajte poti, primerne svojim psihofizičnim sposobnostim, na turi pa se prilagodite najšibkejšemu udeležencu.

⭕ Pri načrtovanju ture upoštevajte kratek dan, na izlet, turo ali pohod se odpravite dovolj zgodaj.

⭕ Preverite odprtost planinskih koč (večina visokogorskih in sredogorskih koč je zaprtih).

⭕ Že več dni pred turo spremljajte vremenske razmere in napoved za območje, kamor se odpravljate.

⭕ Upoštevajte podatke o snežnih razmerah – o višini in stanju snežne odeje ter o stopnji nevarnosti proženja snežnih plazov.

⭕ Po obilnem sneženju ali otoplitvah še vsaj tri dni ne zahajajte v gore zaradi povečane nevarnosti proženja snežnih plazov.

⭕ O svojih poteh in načrtih obvestite domače.

… in ko čas posvečamo zimski preventivi, “pridrvi snežni plaz”, da nas je zapustil Klemen Volontar. Miha Pavšek, še eden tistih, ki se ukvarja s snežnimi plazovi, ga je označil kot poslednjega lavinskega Mohikanca. Vsaka beseda, ki bi opisala Klemnovo delo na področju snežnih plazov, bi bila prelahka. Lahko rečem le, da se bomo trudili nadaljevati njegovo delo, dokler se mu sami nekoč, nekje ne pridružimo. To je naše poslanstvo. Naša zapuščina.

Matjaž Šerkezi

Prejšnji teden smo govorili o derezah. Dereze pa brez cepina v rokah predstavljajo veliko nevarnost. Zakaj je tako? Zakaj ne smemo uporabljati planinskih palic, kadar imamo na nogah dereze? Kakšna je pravilna dolžina cepina? In zakaj ni dobro z dvema naenkrat, čeprav prvič v življenju?

Pogosta napaka, ki jo lahko zasledimo med uporabniki zimske opreme, je sočasna uporaba derez in planinskih palic. V primeru padca se bomo uspešno zaustavili le, če bomo v rokah imeli en cepin in obvladali zaustavljanje. Treba se je takoj odzvati, to pa se lahko naučimo le s predhodno vajo na terenu, ki omogoča varen iztek, in pod budnim očesom strokovnjaka, ki bo odpravljal napake.

Matjaž Šerkezi

Dlani moramo imeti zaščitene z rokavicami in biti oblečeni v dolga oblačila. Nasprotno bo zaustavljanje neuspešno, če pa že, pa nas bodo veseli plastični kirurgi.

Gorski reševalci smo se že srečali s primeri, ko je planinec zdrsnil dva metra, mišično tkivo okrog gležnja pa mu je zaradi udarca potisnilo skozi pore nogavic. Poškodbe so bile trajne. Zavedati se je treba, da je vsako deblo ali veja rušja trša in bolj prožna od človeške glave ali uda.

Za klasične planinske ture in stopničast svet izberemo klasičen cepin z ravnim ratiščem in primerne dolžine. Zadostuje raba enega cepina. Raba dveh cepinov, sploh pri začetnikih, daje občutek lažne varnosti. V primeru zdrsa pa se bomo še toliko težje zaustavili.

Matjaž Šerkezi

Dolžino določimo tako, da cepin primemo za glavo, ratišče pa nam sega do pod pazduhe.

Bojan Pollak

Namenski plezalni cepini niso primerni za klasične planinske izlete:

– so prekratki,
– oster kot okla agresivneje zareže v snežno podlago in s tem lahko cepin prej iztrga iz rok,
– posebej krivljeno ratišče je namenjeno plezanju, je nerodno pri upiranju na cepin pri hoji in sploh začetnik lahko hitro izgubi ravnotežje,
– konica je pri večini zakrivljena in služi, da so pri plezanju dlani razbremenjene s tem, ko se naslanjajo v kljuko.

Bojan Pollak

Pri nakupu cepina se predhodno posvetujte s strokovno usposobljenim prodajalcem, ki ga v slovenskih trgovinah s specializirano gorniško opremo ne manjka in za kar smo lahko hvaležni ali pa pri strokovno usposobljenem planinskem kadru. Naj velja pravilo, da preden se prvič podamo v zasnežene gore, se predhodno udeležimo plazovne delavnice in tečaja varnejšega obiskovanja gora.

Kako cepin namestimo na nahrbtnik?

Matjaž Šerkezi

In če se ponovim – rabe cepina in derez se ne morete učiti iz učbenikov in YouTuba kot tudi ne uporabe plazovne opreme.

Kakšne morajo biti dereze za v gore? Zakaj morate ob derezah nujno vzeti v roke cepin in kako ga uporabljati? Kakšna je račja hoja, kaj so cokle in zakaj so pomembne prve sekunde?

V soboto je v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje Republike Slovenije na Igu potekal že 16. strokovni posvet Gore in varnost, ki ga vsako leto organizirata Planinska zveza Slovenije in Gorska reševalna zveza Slovenije. Namen posveta je seznaniti strokovno planinsko javnost z aktualnimi gorniškimi vsebinami na področju gorskega reševanja, opreme, tehnike …

Matjaž Šerkezi

Na robu bizarnosti, ki na trenutke zmrazi

Poslušal sem predavanje kolega inštruktorja Jurija Jeršina, ki je na svoj način predstavil gorske nesreče in dogodke zadnjih dveh let, in nekateri mejijo na bizarnost.

Največkrat se nesreče v gorah pripetijo zaradi pomanjkljive priprave na planinski izlet in slabega znanja uporabe tehnične opreme. Med vzroki pa so pogoste še nepoznavanje terena, neupoštevanje vremenske napovedi in slaba telesna pripravljenost.

Matjaž Šerkezi

Planinki na Prisank in osnovnošolska kemija verižnih reakcij

Primer reševanja tujih planink, ki sta se odpravili na Prisojnik, je najpogostejši primer reševanja in posredovanja gorskih reševalcev v času glavne planinske sezone. Verižna reakcija številnih napak: pretežek nahrbtnik, slaba fizična pripravljenost, informacije o poti z googla. 

Matjaž Šerkezi

Vsi imamo novo opremo, a le kaj bi počeli z njo?

Napačna uporaba tehnične opreme je lahko smrtno nevarna. Številne vponke, trakovi, varovalne ploščice, prižeme …, ki jih posamezniki uporabljajo za vzpon na goro po klasični planinski poti poleti in pozimi, pa že od daleč “kričijo STOP in OBVEZNO najemi vodnika in se udeleži tečaja varnejšega obiskovanja gora“. Nasprotno se zgodi najhujše kot v primeru dveh nesreč s smrtnim izidom na Triglavu, ki sta se zgodili v roku pol ure in ki jima je botrovalo neznanje uporabe opreme, čeprav je bila popolna, in splošna neizkušenost.

Matjaž Šerkezi

Čudili smo se nesreči podora ledenika na Marmoladi, a doma je bil Triglav skoraj usoden za 17 planincev

Ob neupoštevanju vremenske napovedi in izrazitim znakom slabega vremena in neviht smo bili priča udaru strele in poškodbam kar 17 planincev. V tem primeru so se gorski reševalci srečali s težkimi razmerami in aktivirana so bila številna moštva. Strela je bila nekaj dni kasneje tudi razlog za smrt tujega planinca na Triglavu, ki se je na pot podal prepozno in ravno tako ni upošteval vremenske napovedi. Je sploh treba kaj dodati?

Matjaž Šerkezi

Ferate kot šolsko igrišče

Številni primeri nepravilne rabe opreme, napačno pripetih samovarovalnih kompletov, kazanja moči brez opreme in podiranja hitrostnih rekordov je kot šolsko igrišče odraslih otrok. Brez učitelja. Gorski reševalci smo bili priča smrti osebe, ki je uporabljala samo zgornji del pasu in se ob padcu zadušila. Veliko je tudi hudih poškodb kot posledica padca v samovarovalni komplet, ki ni vsemogočen. Otroci in začetniki se v ferato lahko podajo le v spremstvu vodnika, ki jih še dodatno varuje s plezalno vrvjo.

Matjaž Šerkezi

Nabiranje planik so zamenjali selfiji

Tako v Sloveniji kot tujini beležimo porast selfie primerov, ko se posameznik poskuša fotografirati na določenem slikovitem kraju, pri tem ni pozoren in izgubi ravnotežje ter pade v globino.

Matjaž Šerkezi

V breg na baterijski pogon. Kako pa dol?

V porastu so nesreče gorskih kolesarjev na e-kolesih. Na baterijski pogon “pririnejo” skoraj povsod, a stvar se zakomplicira pri spustu, predvsem zaradi neznanja v tehniki spusta, ki se kaže v napačnem položaju telesa, nepravilnem zaviranju, položaju nog, slabši fizični pripravljenosti in pogosto čeladi na nahrbtniku.

… in ko tako modrujem pod Kamniškimi planinami, se je četrtek prevesil v petek. Naredim zadnji požirek kave. Noge mi grejejo volnene nogavice in dekca, ki sem jo nekoč kupil od ženice v Indiji. 

Matjaž Šerkezi

Skozi okno opazujem ples snežink

Za v gore svetujemo, da uporabljate klasične 10- ali 12-zobe dereze. Za čevlje z robom na peti so najboljše polavtomatske dereze s t. i. košarico, ki se povezne čez sprednji del čevljev, zadaj pa je patent, ki ga pripnete na rob čevljev. Patent se s trakom obvezno poveže s sprednjim delom, ki je pri večini derez iz kakovostne plastike.

Planinska zveza/Matjaž Šerkezi

Prva dva zoba na derezah naj bosta postavljena horizontalno, sedmi in osmi zob (pri 12-zobih derezah) pa naj bosta obrnjena tako, da je celotna ploskev obrnjena v smeri naprej in s tem ne reže snežne podlage. K derezam obvezno spadajo tudi gume, ki preprečujejo nabiranje snega pod čevlji (cokel) in s tem izgube stika derez s podlago in posledično ravnotežja.

Matjaž Šerkezi

Dereze naj imajo tudi možnost preprostega nastavljanja dolžine glede na velikost čevlja in jih vedno kupujemo glede na vrsto in velikost planinskega čevlja, saj ni nujno, da vsak tip derez ustreza geometriji čevlja. Pri nakupu derez pa morate vedeti, za kakšne namene jih boste uporabljali (hoja, plezanje, plezanje samo ledu itd.).

Matjaž Šerkezi

Kadar imate na nogah dereze, v roke vedno spada cepin, na roke pa rokavice in dolga oblačila! Kombinacija derez in pohodnih palic je smrtno nevarna. V primeru zdrsa se ne boste ustavili, saj že po nekaj metrih dosežete veliko hitrost.

Najpogostejša napaka pri uporabi derez je, da se planinec zapne v preširoke hlače ali stopi v opremo, ki mu s plezalnega pasu sega nižje od kolen, in pri tem izgubi ravnotežje.

Pravilna hoja z derezami je nekoliko širša od običajne. Uporabite račjo hojo, kjer so stopala obrnjena rahlo navzven.

Matjaž Šerkezi

Zaustavljanja s cepinom moramo biti vešči, saj nasprotno izgubimo najpomembnejše prve sekunde in se ne ustavimo! A o tem naslednjič. Rabe cepina in derez se ne morete učiti iz učbenikov in spleta. Samo vaja dela mojstra.

Kdaj oziroma zakaj je pozimi nujno uporabljati čelado? Vedno, kadar imamo na nogah dereze.

Veste, čemu služijo vrata na bivakih in zimskih sobah? Poznate razliko med derezami in derezicami? Ali veste, da je raba derez s planinskimi palicami smrtno nevarna in moramo v rokah imeti vedno cepin?

Vrata. Beseda s toliko pomeni. Točno vem, kdo je prišel domov. Mislim, da na nek način kažejo temperament osebe. Če ob tresku zamižim, vem, da sta lahko samo Joža in Medeja in če še kolebam, kdo točno bi lahko bil, me dokončno razsvetlijo drsna vrata.

Medeja jih po navadi odpre kot na urgenci, ko odteka življenje. Joža je za odtenek bolj nežen, izda ga le čelada, ki jo odvrže v kot, ali pa še hiter zadnji ‘tap’ žoge, za katerega točno ve, da se mi sprehodi po poslednji konici živca. Tereza svoj prihod nakaže prefinjeno, kot da je ni, tiho in mirno in s tistim njenim občutkom za “perfekcijo”. Tinkara, hm, ona je nekje vmes. Odvisno od dneva v šoli, ki ji ga kroji krmarjenje med otroki, starši in sodelavci.

Vrata mi povedo, ali potrebuje objem, ali je bolje, da se skrijem v kot, ali pa bo čisto navaden dan. Le Chilly vedno maha z repom in se prefinjeno prilizuje, da dobi svoj priboljšek. 

Matjaž Šerkezi

Hladna noč je bila, ko smo prijatelji iz kamniškega alpinističnega odseka gazili globok sneg do bivaka pod severovzhodno steno Velikega Kleka. Kraljuje na grebenu, na višini 3260 m. Sam, med seraki in razpokami, med mejo hladne sence in pomirjajoče svetlobe. Pomenil mi je vrata med varnostjo in vsakdanom, skozi katera sem stopil v svet alpinizma, hoje po robu in večnega iskanja svoje biti.

Tisti večer je bivak že bil zaseden. Še nekaj jih je bilo, ki so se namenili plezati in “patriotski” gen nekoč monarhije jim je dal občutek, da so sami na tem svetu. A so se zmotili, saj je naš balkanski temperament kaj hitro naredil red in jih stisnil v kot. Sam sem si izboril prostor pri odprtih vratih. Dremal sem ob pomirjajočem brnenju gorilnika, topil sneg in kuhal paradižnikovo juho. V senci mogočne stene, simfoniji pokanja ledenika globoko pod nami, ki jo je na trenutke dopolnilo bobnenje podirajočega se seraka, na nebesnem svodu pa tisoče zvezd. Ob prvem svitu zapremo vrata bivaka. 

Matjaž Šerkezi

Z “monarhi” smo si segli v roko, se nasmehnili in odšli vsak proti svojemu cilju. Od daleč se mi zahvalijo za juho in čaj. Pomaham jim. Ja, na Balkanu se vedno dobro je. Morda so me kasneje preklinjali, kdo ve. Planinski čaj sem skuhal v vodi, v kateri sem prej pogrel hrenovke in je imel rahlo dimljen okus, kot tisti Lapsang Souchong.

S kolesom se spustim čez zadnji zasnežen skok. Čakam otroka, ko mi zabrni telefon. Katjino sporočilo. Poslala je fotografije zimske sobe v koči na Kamniškem sedlu. Nekdo je pustil odprta vrata. Nekdo, ki mu je pomembnejše, da v vpisno knjigo vpiše čas, kako hiter je bil, kot pa da bi za sabo zaprl vrata. Zimska soba je bila polna snega. Na sedlu pogosto piha močan veter, ki raznaša sneg in dela zamete. Narava v gorah je neizprosna. Zimska soba ali bivak pa marsikdaj lahko rešita življenje. S tem razlogom, dragi obiskovalci gora, ko zapuščate samotne zimske sobe in bivake, imajo vrata, ki jih je treba zapreti. 

Matjaž Šerkezi

Če ste ob tem dobili idejo, da se za konec tedna odpravite v gore, ne pozabite, da je zapadel sneg in da so razmere zahtevne. Treba je imeti ogromno znanja in izkušenj. 

Zadnja leta vse pogosteje opozarjamo na pravilno rabo tehničnih pripomočkov za hojo v gore. En takšnih so snežne verige ali derezice. Z njimi posameznike srečujemo na Triglavu, Viševniku, Brani …, kar pa je zelo nevarno, saj se pogosto snamejo. Sploh tam, kjer pot preči strmo pobočje in je podlaga resnično poledenela.

Matjaž Šerkezi

Za obisk visokogorja in hojo po ledu in snegu so edina pravilna izbira 12-zobe gorniške dereze. Dereze so namreč dereze – tiste 12-zobe (lahko tudi kakšen zob več), klasične, polavtomatske ali avtomatske, specialne ali pohodne …, v kombinaciji z znanjem, obveznim cepinom in čelado na glavi. 

Derezice so odlične za hojo po poledenelih in zasneženih gozdnih cestah, v urbanih okoljih ali pa po pobočjih gozdne Pokljuke in Velike planine oz. povsod tam, kjer v primeru izgube ravnotežja ni možnosti zdrsa po pobočju.

Matjaž Šerkezi

In ker sem omenjal vrata na Kamniškem sedlu. Vas zanima, kako se sam povzpnem do koče pozimi? Pri pastirjih zamenjam derezice in planinske palice za dereze in cepin, kar pa je marsikdaj odvisno od vrste, preobraženosti in količine snega.

Veste, čemu služijo vrata na bivakih in zimskih sobah? Poznate razliko med derezami in derezicami? Ali veste, da je raba derez s planinskimi palicami smrtno nevarna in moramo v rokah imeti vedno cepin?

Vrata. Beseda s toliko pomeni. Točno vem, kdo je prišel domov. Mislim, da na nek način kažejo temperament osebe. Če ob tresku zamižim, vem, da sta lahko samo Joža in Medeja in če še kolebam, kdo točno bi lahko bil, me dokončno razsvetlijo drsna vrata.

Medeja jih po navadi odpre kot na urgenci, ko odteka življenje. Joža je za odtenek bolj nežen, izda ga le čelada, ki jo odvrže v kot, ali pa še hiter zadnji ‘tap’ žoge, za katerega točno ve, da se mi sprehodi po poslednji konici živca. Tereza svoj prihod nakaže prefinjeno, kot da je ni, tiho in mirno in s tistim njenim občutkom za “perfekcijo”. Tinkara, hm, ona je nekje vmes. Odvisno od dneva v šoli, ki ji ga kroji krmarjenje med otroki, starši in sodelavci.

Vrata mi povedo, ali potrebuje objem, ali je bolje, da se skrijem v kot, ali pa bo čisto navaden dan. Le Chilly vedno maha z repom in se prefinjeno prilizuje, da dobi svoj priboljšek. 

Matjaž Šerkezi

Hladna noč je bila, ko smo prijatelji iz kamniškega alpinističnega odseka gazili globok sneg do bivaka pod severovzhodno steno Velikega Kleka. Kraljuje na grebenu, na višini 3260 m. Sam, med seraki in razpokami, med mejo hladne sence in pomirjajoče svetlobe. Pomenil mi je vrata med varnostjo in vsakdanom, skozi katera sem stopil v svet alpinizma, hoje po robu in večnega iskanja svoje biti.

Tisti večer je bivak že bil zaseden. Še nekaj jih je bilo, ki so se namenili plezati in “patriotski” gen nekoč monarhije jim je dal občutek, da so sami na tem svetu. A so se zmotili, saj je naš balkanski temperament kaj hitro naredil red in jih stisnil v kot. Sam sem si izboril prostor pri odprtih vratih. Dremal sem ob pomirjajočem brnenju gorilnika, topil sneg in kuhal paradižnikovo juho. V senci mogočne stene, simfoniji pokanja ledenika globoko pod nami, ki jo je na trenutke dopolnilo bobnenje podirajočega se seraka, na nebesnem svodu pa tisoče zvezd. Ob prvem svitu zapremo vrata bivaka. 

Matjaž Šerkezi

Z “monarhi” smo si segli v roko, se nasmehnili in odšli vsak proti svojemu cilju. Od daleč se mi zahvalijo za juho in čaj. Pomaham jim. Ja, na Balkanu se vedno dobro je. Morda so me kasneje preklinjali, kdo ve. Planinski čaj sem skuhal v vodi, v kateri sem prej pogrel hrenovke in je imel rahlo dimljen okus, kot tisti Lapsang Souchong.

S kolesom se spustim čez zadnji zasnežen skok. Čakam otroka, ko mi zabrni telefon. Katjino sporočilo. Poslala je fotografije zimske sobe v koči na Kamniškem sedlu. Nekdo je pustil odprta vrata. Nekdo, ki mu je pomembnejše, da v vpisno knjigo vpiše čas, kako hiter je bil, kot pa da bi za sabo zaprl vrata. Zimska soba je bila polna snega. Na sedlu pogosto piha močan veter, ki raznaša sneg in dela zamete. Narava v gorah je neizprosna. Zimska soba ali bivak pa marsikdaj lahko rešita življenje. S tem razlogom, dragi obiskovalci gora, ko zapuščate samotne zimske sobe in bivake, imajo vrata, ki jih je treba zapreti. 

Matjaž Šerkezi

Če ste ob tem dobili idejo, da se za konec tedna odpravite v gore, ne pozabite, da je zapadel sneg in da so razmere zahtevne. Treba je imeti ogromno znanja in izkušenj. 

Zadnja leta vse pogosteje opozarjamo na pravilno rabo tehničnih pripomočkov za hojo v gore. En takšnih so snežne verige ali derezice. Z njimi posameznike srečujemo na Triglavu, Viševniku, Brani …, kar pa je zelo nevarno, saj se pogosto snamejo. Sploh tam, kjer pot preči strmo pobočje in je podlaga resnično poledenela.

Matjaž Šerkezi

Za obisk visokogorja in hojo po ledu in snegu so edina pravilna izbira 12-zobe gorniške dereze. Dereze so namreč dereze – tiste 12-zobe (lahko tudi kakšen zob več), klasične, polavtomatske ali avtomatske, specialne ali pohodne …, v kombinaciji z znanjem, obveznim cepinom in čelado na glavi. 

Derezice so odlične za hojo po poledenelih in zasneženih gozdnih cestah, v urbanih okoljih ali pa po pobočjih gozdne Pokljuke in Velike planine oz. povsod tam, kjer v primeru izgube ravnotežja ni možnosti zdrsa po pobočju.

Matjaž Šerkezi

In ker sem omenjal vrata na Kamniškem sedlu. Vas zanima, kako se sam povzpnem do koče pozimi? Pri pastirjih zamenjam derezice in planinske palice za dereze in cepin, kar pa je marsikdaj odvisno od vrste, preobraženosti in količine snega.

Ste vedeli, da Planinski vestnik velja za najstarejšo slovensko revijo, ki še izhaja, in da ima Planinska zveza Slovenije svojo bogato založeno planinsko založbo? Za kaj vse moramo poskrbeti pred zimsko sezono?

Nekaj zanimivega se je zgodilo v začetku šolskega leta. Prejel sem e-pošto Osnovne šole Frana Albrehta v Kamniku, kjer so vse starše povabili k opravljanju bralne značke. Predvsem kot zgled otrokom in širjenju lastnega obzorja in ideja še kateri šoli in vzgojno-varstvenem zavodu.

Pred kratkim smo doma ponovno naročili časopis. Saj poznate ta občutek – dan se prebuja, skodelica kave in vonj časopisa. 

Sam bi bil brez knjig preprosto izgubljen. Že kot kratkohlačnik sem se ‘potapljal’ v svet domišljije Jula Verna, jezdil na konjih Vinetouja, prepotoval Kitajsko z Markom Polom … Nepozabni so bili petki, ko sem komaj čakal konec šole in v bližnji trafiki kupil Mikijev Zabavnik. Spomnim se mračne študijske sobe Koroške osrednje knjižnice, kjer sem preživljal prosti čas gimnazijskih let in tistega nepozabnega vonja po “vesolju” knjig, ki so me obkrožale in mi širile obzorja ‘univerzuma’. 

Matjaž Šerkezi

Koliko noči je bilo prebedenih ob iskanju idej za svoje gorniške pustolovščine skupaj s Terayem, Bulhom, Zaplotnikom, Škarjo, Grošljem … Digitalizacija mi je v kasnejših letih ta svet oddaljila; e-knjige, digitalni bralniki, ampak tam nekje zadaj sem ves čas pogrešal tisti domači vonj in tisto šelestenje listov, mračno, toplo sobo in noči skupaj s svojimi junaki. Skoraj tako, kot bi pogrešal jutranjo roso na planinskih poteh in objem ljubljene osebe. Vedno se vrneš, ker brez objema ljubezni ne moreš in ne znaš živeti.

Za vas smo na našem Facebooku pripravili NAGRADNO IGRO. Pogoji nagradne igre so znani.

Knjižni sejmi, knjižnice, antikvariati, knjige … Pomenijo mi okno v svet in so svetišče moje duše in učitelj, ki mi z napojem pomaga preliti misli in ideje s črnim črnilom na bel papir – za naše otroke, naše potomce, zgodovino, kulturo, identiteto. V nočeh, ko zmanjka elektrike, pisana beseda ostaja – v mračni, topli sobi, vonj papirja in šelestenje listov.

Matjaž Šerkezi

Ste vedeli, da Planinski vestnik velja za najstarejšo slovensko revijo, ki še izhaja? Prva številka je izšla februarja 1895. Planinska zveza Slovenije pa ima tudi svojo založbo, ki redno izdaja zemljevide, moderne vodnike, strokovno literaturo in leposlovje.

Knjiga pa je lahko tudi čudovito darilo. Vsaj meni je in vsake se razveselim. Vremenska napoved za konec tedna ni najbolj obetavna. Ali pač. Morda kot nalašč za branje in pisanje, raziskovanje še neodkritega in rojevanja novih idej za planinske pustolovščine. Ravno danes, ko sem se sprehodil skozi Kamnik, so nameščali lučke. Vsaj zame prehitro. Ampak prihaja čas veselega decembra, čas obdarovanja. 

Sam bom konec tedna izkoristil in pripravil zimsko opremo. Pregledal plazovni trojček (plazovna aluminijasta lopata, sonda in žolna), v plazovno žolno vstavil sveže baterije, vstavil polno kartušo v plazovni nahrbtnik. S pilo naostril konice cepina in derez. V transportni vreči zamenjal jesenska oblačila za zimska. Lahke poletne čevlje očistil, impregniral z razpršilom in shranil za naslednje leto, ter jih zamenjal z nekoliko bolj toplimi zimskimi, vendar vseeno udobnimi. Morda ideja, da to storite tudi sami. Kako, pa več v naslednjih nasvetih v rubriki Matjažev svet gora.

Matjaž Šerkezi

 … in za pogum, še moj sestavek, kaj gore pomenijo meni.

Gore; svet vilinov, kozlov z zlatimi rogovi, sojenic … Svet, v katerem nedrju se sprehaja perkmandlc in po njih vrhovih kraljuje Morana. Svet, ki me je od nekdaj privlačil. Iskati pot, iskati sebe, se povzpeti na vrh in zreti v dan, ki se poslavlja. Ledena tema, ki žre voljo življenja do kosti. Prijatelj, kateremu se kremplji smrti zajedajo v prsi in mu trgajo življenje. Solze. Svoboda. Hrepenenje. Nežna dlan jutranjega žarka se sprehodi čez lice. Nov dan. Živim. Pustim živeti.

Ste vedeli, da nam čelada zaščiti glavo v primeru padca ali trka z glavo v skalo? Nobena raziskava še ni dokazala, da bi odrasli imeli trše glave kot otroci in s tem razlogom je priporočljivo, da jo uporabljamo tudi sami, v gorah in na kolesu. Zaradi svoje varnosti in kot zgled otrokom.

Zapisal sem kratko besedo – “Zima prihaja”. Besedo, ki je bila sinonim za nekaj težkega, nekaj temnega, nekaj nam neznanega v svetovno znani HBO-jevi seriji Igra prestolov. Po polžje se premikam čez mengeško obvoznico. Ljudje hitijo vsak po svoje usode. Petek je. Za marsikoga konec delovnega tedna.

Ko zadiši po fižolovi juhi …

V rumenih škornjih brcam jesensko listje na poti domov iz šole. S sošolci se prerivamo, se lovimo, tečemo. Z glav si trgamo kape in jih mečemo v obcestni jarek. Zapečenih lic, odprem vrata v kuhinjo. Diši po fižolovi juhi. Vsak petek je bila. Bica jo je že zjutraj pristavila na “šporhert”, kjer je počasi brbotala v usodi bližajočega se vikenda.

V črni emajlirani skledi so se na ožarjeni peči žgali makaroni. Rumeni polžki, na debelo zabeljeni z “grumpi”.

Rdeči luči izmenično utripata. Nevarnost, opozorilo, nekaj neznanega – Winter is coming. (zima prihaja, op. p.) Mimo švigne modro-bel kamniški vlak in odpelje spomin tople in varne bicine izbe in vonj fižolove juhe neznano kam.

Matjaž Šerkezi

S Terezo na poti proti Gradišču

Iz sna se mi pogled ustavi na silhueti kamniških planin. Za trenutek so pregnale oblake. Sonce trudno steguje še svoje poslednje žarke čez Jermanova vrata, kot da bi hotelo še zadnjič pogledati deželo kranjsko. Vrhove Grintovcev pa je pobelil prvi sneg.

Navsezgodaj sva s hčerko Terezo pedalirala v klanec proti najvišjemu vrhu Velike planine, Gradišču. Šla sva pomagat dnevu iz postelje. Očarana zrla v gore. Dihala sveži zrak. Ponosno opazujem mlado bitje, ki se počasi spreminja v žensko. Dekle, ki se mora boriti z ideali sveta, ki jih na parter postavljajo družbena omrežja in slikajo idealno postavljene prsi, ravno prav veliko zadnjico, gladko kožo brez napak, dvigovanje uteži in mešanje super hrane.

Matjaž Šerkezi

V resnici pa je golo žensko telo kot jutranji sprehod po zasneženih gorah. Z vsakim korakom po snežni odeji razkriva milino in odkriva tančico skrivnosti, zakopano pod globino snega; brez idealov, preprosto, naravno in predvsem čudovito v svoji podobi, ki jo je narisala narava.

V osrčju gora Slovenije, s čudovitim razgledom

Takrat me prešine slika z Instagrama, ki jo umetna inteligenca tako pretkano kaže znova in znova. Ej, Šerki, ne potrebuješ Švice, ne potrebuješ Kanade ne Nove Zelandije. Z Velike planine, v osrčju gora Slovenije, s čudovitim razgledom, svežim jutrom, se pelješ za mladinsko evropsko prvakinjo.

Pomaham planincema, ki stojita pri kapeli Marije Snežne, si zapnem čelado, nataknem rokavice in se s kolesom spustim zanjo.

Na kaj moramo biti pozorni pri nakupu čelade

Ste vedeli, da nam čelada zaščiti glavo v primeru padca ali trka z glavo v skalo? Nobena raziskava še ni dokazala, da bi odrasli imeli trše glave kot otroci in s tem razlogom je priporočljivo, da jo uporabljamo tudi sami, v gorah in na kolesu. Zaradi svoje varnosti in kot zgled otrokom.

· Čelada mora imeti oznako UIAA in CE, kar lahko razberemo iz nalepke in sta oznaki za ustrezne teste in s tem garancijo za kakovostjo izdelka.

· V načelu naj bo čelada čim lažja in naj ne bi presegala 340 g.

Matjaž Šerkezi

· Čelado poskusimo s tanjšo kapo in najbolje je izbrati čelado z nastavljivim delom za obseg glave, ki nam omogoča prilagajanje le tega glede na potrebe.

· Čelada naj ima že vgrajene nosilce za čelno svetilko.

· Imeti mora dobro zračenje po sistemu dimnika (točno določena višina lukenj, oblika lukenj in pravšnja količina hladnega zraka od spodaj ter nabrušena notranjost lupine).

Čelado shranjujemo v temnem in suhem prostoru. Ob znakih poškodb jo je treba zamenjati. Življenjska doba čelade je največ 10 let od datuma proizvodnje. V primeru pogoste uporabe pa naj bi jo menjali približno na 5 let.

Matjaž Šerkezi

Čelada naj bi bila vedno pravilno zapeta – ne preveč in ne premalo

V prvem primeru tišči in ovira prekrvavitev, v drugem pa se močno zmanjša učinkovitost pri padcu ali stranskem udarcu.

Čelade med plezanjem ne jemljemo z glave. Lahko se nam izmuzne iz rok ali pa ravno takrat od nekod pade kamen.

Matjaž Šerkezi

Čelade ne smemo nikoli barvati ali nanjo lepiti nalepk, ker to vpliva na kemično zgradbo zunanje lupine, se pravi na njene fizikalne lastnosti. No, kakšna nalepka za spomin ne bo škodila, vendar naj ne bo lupina cela prelepljena.

Za vas smo na našem Facebooku pripravili NAGRADNO VPRAŠANJE. Pogoji nagradne igre so znani, odgovor pa najdete v tem članku, ki ga pravkar prebirate.

Zima prihaja in z njo vedno krajši dnevi. V želji, da bi bile podobe gora z vami vsak dan, zapišite svoj odgovor na vprašanje pod objavo na Facebook profilu metropolitan.si. Odgovor se skriva v besedilu zgoraj, in sicer katero je drugo ime za Kamniško sedlo. Izmed vseh pravilnih odgovorov bomo enega izžrebali in mu podarili planinski koledar za leto 2023.

Ste vedeli, da se z močjo vetra stopnjuje občutek mraza nezaščitenega telesa? Kakšen je občutek mraza pri -15 ⁰C in močjo vetra 60 km/h?

Novembrski prazniki. Počitnice. Indijansko poletje. Facebook prijatelj mi na “messenger” pošlje fotografijo Matilde z vrha Triglava. Berem zgrožene komentarje, da to pa v gore ne spada. Kot da so vse tiste “frajtonarce, kolesa, pleh muzike” in dnevno trume turistov pa že nekaj čisto vsakdanjega na vrhu očaka in s svojo stalno prisotnostjo čisto legitimne. Skoraj enako kot plezanje na Aljažev stolp, da bomo tisti meter višje, ali pa zadnje čase meni nerazumljivo fotografiranje na vetrnicah. Tistih, na vrhu gora, ki nam povedo strani neba in smer posameznih vzpetin okoli nas.

Priznam, da gre v večini za simpatična ženska telesa v pajkicah in oprijetih majčkah, ki zrejo v daljavo, stoje na eni nogi. Pri vsem skupaj pa zmanjka nekaj tistega malega sivih celic, ki povedo, da vetrnice in simboli na vrhovih niso namenjeni plezanju, ker ob velikem številu obiskovalcev se prej ali slej uničijo. Skušam razumeti vse to početje in nekako bi ga, če bi to počeli najstniki sredi najhujše pubertete. Tako pa gre za odrasle posameznike, za katere lahko ugotovim le, da so zaostali nekje v svojem razvoju.

Matjaž Šerkezi

Ravno sredi odpenjanja koles s strehe škode zazvoni telefon. Center 112. Oglasim se: “A imamo intervencijo?” Glas na drugi strani pa: “Živjo, Šerkezi, boš videl, če. Eden se je izgubil, te zvežem z njim in morda lahko rešiš na daljavo.” Ponovno brezpotje čez Ovčarijo s Kalške gore. Malo pod lovsko kočo pot sledi nekaj časa skalnemu grebenu, potem pa zavije v levo in čez slabo viden prehod se v ključih začne spuščati proti Žagani peči v Kamniški Bistrici. Markacij ni, tu pa tam kakšen možic, odpadlo listje je pot še dodatno zakrilo, samooklicani “markacist” iz Repovega kota pa očitno tukaj še ni hodil. Nekje na polovici prečenja proti prehodu pa so speljane stečine, ki vodijo v mišnico. Majhna nepozornost in si ujet. Z izgubljenim sva hitro našla skupen jezik.

Matjaž Šerkezi

Na začetku je potreboval malo špartansko spodbudnih besed. Usmeril sem ga proti poti, ki je bila nekje od 100 do 150 višinskih metrov nad njim. Poslal mi je tudi svojo lokacijo. Koordinate pa so bile napačne. V pogovoru mi je zaupal, da ga je strah, da bo kar obležal. Med usmerjanjem in pogovorom z njim v pripravljenost aktiviram moštvo GRS Kamnik. Za vsak primer, če ga bo treba iskati. Telefonski pogovor prekinja. Po pol ure se slišiva in sporoči mi, da je skoraj na poti in da je srečal še eno skupino petih planincev, ki sestopajo po isti poti. Govorim z enim od njih in zaupa mi, da tudi oni ne poznajo poti in so prvič na njej. Na kratko jim obrazložim, kam morajo nadaljevati in ko mi omenijo, da vidijo v daljavi Skuto, vem, da jim bo uspelo. Kasneje mi sporočijo, da so varno sestopili v dolino.

Za vas smo na našem Facebooku pripravili NAGRADNO VPRAŠANJE. Pogoji nagradne igre so znani, odgovor pa najdete v tem članku, ki ga pravkar prebirate.

Časa so imeli dovolj. Bili so primerno opremljeni. Dnevi pa so bili še topli in bi brez težav lahko počakali na morebitno pomoč. V nasprotju z današnjim dnem, ko se v nalivu s kolesom spuščam z Velike planine.

Matjaž Šerkezi

Gosta megla, da bi jo lahko rezal in skozi katero se lahko gibam le s pomočjo navigacije, hiter padec temperature z 18 na 5 stopinj, naliv in močan veter, so razmere, ki lahko hitro končajo življenje. Sploh v primeru poškodbe. Ključna so kakovostna oblačila: nepremočljiva jakna in hlače, kapa in rokavice. 

Planinska zveza Slovenije/Matjaž Šerkezi

Ste vedeli, da se z močjo vetra stopnjuje občutek mraza nezaščitenega telesa?

Za primer vzemimo, da je zunaj temperatura -15 ⁰C in piha veter s 60 km/h. Pri tem bo občutek mraza -30 ⁰C v brezvetrju. Iz tega razloga je še toliko bolj pomembno, da imamo v nahrbtniku vedno topla in zaščitna oblačila. 

Matjaž Šerkezi

• Če je občutek mraza pod -10 °C, je malo tveganja za ozebline, obstaja pa tveganje za podhladitev, če ste zunaj dolgo brez ustrezne zaščite. Nosite topla oblačila in obutev z zunanjim slojem, odpornim proti vetru, in nepremočljivo obutev. Ostanite suhi in aktivni.
• Pod -28 °C, obstaja dodatna nevarnost ozeblin. Izpostavljena koža lahko zmrzne v od 10 do 30 minutah. Preverite, ali so obraz in okončine otrpli ali beli. Pokrijte vso izpostavljeno kožo.
• Pod -40 °C visoko tveganje ozeblin pomeni, da lahko izpostavljena koža zmrzne v od 5 do 10 minutah (in hitreje pri vetru nad 50 km/h). Vsa koža MORA biti pokrita.
• Pod -48 °C zelo visoko tveganje za ozebline pomeni, da lahko izpostavljena koža zmrzne v od 2 do 5 minutah (in hitreje pri vetru nad 50 km/h). Skrajšajte ali opustite dejavnosti na prostem.
• Pod -55 °C izjemno visoko tveganje pomeni, da bo koža zmrznila v manj kot 2 minutah in hitreje pri vetru nad 50 km/h. Zelo nevarno. Ostanite v zaprtih prostorih.