Oznaka: metropolitan.si

Medtem ko razmišljam o “rangerjih” Triglavskega narodnega parka in se mi kolca po regijskem parku Kamniško-Savinjske Alpe, sem opral svojo puhasto jakno. Veste, kako jo oprati in ali jo lahko sploh operete doma? Kaj pa Gore-Tex oblačila? Jih je treba vsakič “odtragati” v čistilnico?

Ravno sem se vrnil z Vršiča. Pred časom me je poklical Sašo, ki je nadzornik Triglavskega narodnega parka. Želel je plazovno delavnico za svoje naravovarstvene nadzornike. In sva se dogovorila. In mislil sem si, pa saj jih ne bo veliko, tam med pet do osem. In zmotil sem se. Bilo jih je petindvajset. 
 
Plazovna delavnica za “rangerje”. Ranger. Tako dobro se sliši. Vestno opravljajo svoje naloge in opozarjajo na nepravilnosti v parku. Krivi so, ker smo narobe parkirali ali pa ker smo se peljali tam, kjer se ne bi smeli in smo namenoma spregledali tablo. Krivi so, ker opozarjajo na napake v naravnem okolju in ščitijo tamkajšnje prebivalce, predvsem živali in rastline. Krivi so, ker nekdo pač mora biti kriv za naše objestno obnašanje in občutek, da lahko počnemo vse.

 Matjaž Šerkezi

Ali pa je le naše zavedanje in odgovornost do okolja v času korone potonila na resnično nizko raven in so v takšnih časih strogi varuhi, še kako potrebni in pomembni. Skoraj vsak dan vidim, ko nekdo frcne cigaretni ogorek skozi avtomobilsko okno in se ta v poslednjih iskrah odkotali po cesti. In občutek imam, da je zadnje čase tega precej ali pa je le karma, ki me daje na preizkušnjo, saj mi v takšnih primerih ekonom lonec zavre do rdečih številk. Posebej, ker se čutim nemočnega in si vsakič želim avto opremljen v slogu agenta “dab’l ov, seven”.

 Matjaž Šerkezi

V slovaških Tatrah smo bili na izmenjavi alpinistov v sklopu projekta ERAZMUS+ šport. Čudovita gorska pokrajina, polna jezer, strmi vrhovi …Ves dan sem preživel v samoti in hranil dušo. Zadnjih nekaj kilometrov sem se spuščal po makadamski cesti. Presenečen sem bil, ker ni bilo nobenega avtomobila in še bolj, ko sem prišel do table za prepoved vožnje, za vse, tudi za kolesarje in tam vzorno parkirana vozila. Kolesarji so se ustavili. Nobene rampe, nobenih ostalih groženj, samo tabla. Kasneje sem izvedel, da so “rangerji” na tem območju posebej strogi in kazni visoke. Iz enega preprostega razloga, ker je preveč turistov in turistu je treba dati zavedanje, da je zgolj gost, ki vstopa v mojo sobo in spoštuje moja pravila. 
 
Nasmehnil sem se. Spomnil sem se, da pri nas v večini še preverimo, ali je v rampi ključavnica. Table za prepoved vožnje pa so v stilu: “A res, kje pa je? A veš, da je nisem videl!” Čeravno sem jo nekaj minut nazaj označil kot pes, ki označi drevo. Če pogledam samo našo čudovito dolino Kamniške Bistrice in Veliko planino, kjer so zadnje poletje bili avtodomi parkirani skoraj povsod. Ali pa Jermanca, ki je zabasana s pločevino, saj bo dodatne pol ure hoje bistveno zmanjšalo dobiček v planinski koči, “alpiniste” pa bo ujela noč, ker so se na plezalno avanturo morali podati od Doma v Kamniški Bistrici.

 Matjaž Šerkezi

Ob takšnih trenutkih se mi še posebej kolca po nekoč prizadevanju o ustanovitvi regijskega parka. Sploh ob dejstvu, da danes težnja po kapitalu vedno najde argumente za, pa če so še tako za lase privlečeni. Razumnemu človeku pač argumenti o multi-sedežnici preprosto ne zdržijo, sploh če imamo v mislih težnjo po ohranjanju naravnega okolja in etnološke prvobitnosti. A po drugi strani razumljivo, saj mestni veljaki ne znajo urediti niti prometa v središču čudovitega Kamnika in se dopušča, da so vozila čez cel dan na površinah za pešce, kaj šele, da bi to razumeli in znali urediti nekje v naravi. 
 
Zato en velik “lajk” za nadzornike. Prav je, da ste. Prav je, da ste strogi. Četudi marsikdaj kdo reče, da ste krivični in prav je, da ste. Ker smo tudi mi krivični do narave in tam živečih živali in rastlin. Brez vašega dela in prizadevanja, bomo še prej potonili v svet, ki ga lahko gledamo v HBO-jevi seriji The Last of us. 

 Matjaž Šerkezi

Pred kratkim sem dobil vprašanje, ali se lahko Gore-Tex ali katera druga oblačila z vodoneprepustno membrano in puhasta oblačila perejo? Moj odgovor je bil seveda, nujno. Z nošenjem so predeli oblačila okrog vratu in dlani izpostavljeni potu, ki je slan, in maščobi, ki zapre pore oblačila. Poleg tega se z uporabo oblačila odstrani sloj vrhnje impregnacije, vlakna pa postanejo manj prožna, elastična in s tem izpostavljena pokanju. V puhastih oblačilih pa se puh začne sprijemati v kepe in nastajati posamezna območja brez izolacije, ki prepuščajo hlad. S tem, ko oblačilo operemo s primernim čistilom in impregnacijskim sredstvom, ga osvežimo in mu povrnemo funkcionalnost. 
 
Sam Gore-Tex oblačila ali puhasta oblačila operem doma, v pralnem stroju s funkcijo za pranje puha in brez centrifuge. Ponavadi enkrat letno, po koncu sezone. Uporabljam izključno čistila Nikwax, ker ne vsebujejo škodljivih topil in so brez fluorokarbonov (PFC), zato so okolju neškodljivi. Poleg tega Nikwax v svojih izdelkih ne uporablja aerosolov. Njihovi izdelki pa so narejeni na vodni osnovi in niso vnetljivi.
 
Oblačilo najprej obesim pod prho, da se odteče, nato pa ga sušim na radiatorju in na koncu še polikam z nizko temperaturo, prek bombažne krpe, da se impregnacija enakomerno porazdeli po oblačilu. Morebitne luknje in raztrganine oblačila pa preprosto prelepim s “silvertejpom”. Kako pa vi poskrbite za svoje Gore-Tex in puhasto oblačilo?

Veste, kdo so Mojstranške veverice? Ste se kdaj spraševali, kaj je snežni profil in kako preizkusimo sprijetost posameznih plasti snežne odeje?

Sprehajam se med stojnicami sejma Alpe-Adria in iščem naš planinski kotiček. Težko ga zgrešiš. Simpatično urejen. Tak, pristen planinski, ki te očara in ti daje občutek domačnosti. Kar predstavljam si, kako se po naporni zimski turi zleknem pred kamin in mi misli počasi odnaša prasketanje ognja. Prisluhnem zgodbi alpinistov za sosednjo mizo. Govorijo o Himalaji.

 Barbara Kelher

Pred vhodom v sejemski prostor stoji plezalni stolp. Ljubljanski gorski reševalci prikazujejo reševanje z nosili. “Kaj je, fantje? Nimate dosti dela v hribih, pa ste še malo tukaj?” povzamem dogajanje. 

Z nasprotne strani prihaja Janez Dovžan. Ena od legendarnih Mojstranških veveric. Robas cinično komentira: “Ti, a ta bo danes imel predavanje? No, to pa moram videt.” “O, Roman, živjo,” dobi prijazen Janezov pozdrav. In takoj sem vedel, da mu ne bo ostal dolžan. Nato doda: “Pa sem mislil, da je sejem o turizmu. Vidim, da imajo tudi kotiček dinozavrov.” Sledi tipična zloženka: “Marš v k….” Sej vemo, kam. 

V prostorih alpinističnega odseka Kamnik še vedno visi tabla s kamniškega vlaka. Tista bela, z napisom Ljubljana. In na njej je napis prečrtan. Med alpinisti je od nekdaj potekala tekmovalnost, sploh iz različnih alpskih dolin. Razvil se je poseben humor, piker. Dvakrat zapeče. Skoraj tako kot tistega mornarja, ki so mu prebičali hrbet in ga zalili s slano vodo. Vsakdanji človek, tisti iz mesta, takšen humor težko prebavi in mu je nerazumljiv. 

 Matjaž Šerkezi

Podelitev priznanj najuspešnejšim športnikom Planinske zveze Slovenije ne poteka v soju žarometov. Raje imamo pristne zgodbe. Tiste z gora. Ta večer nam je svojo pripovedoval Janez Dovžan. Zgodbo velikih Mojstranških veveric, ki so orali ledino alpinizma v 60. in 70. letih. V dvorani nas je odprtih ust sedelo več kot 150. Udeležil sem se že nekaterih podelitev športnikom, a tako pestre druščine še nisem zasledil. Preplet generacij in različnih športnih dejavnosti, od plezanja v telovadnici do vrhunskih alpinistov, ki osvajajo velike himalajske stene, lednih plezalcev in turnih smučarjev. Vsak s svojo zgodbo. A vsem je enako eno: humor, ki “žge”.

 Irena Mušič Habjan

Kot krepka zaušnica se me je dotaknil citat iz Mikčevega nagovora: “Reševalne akcije. Veliko jih je bilo. Verjetno preveč. Ne prinašajo slave. Ni časa za objave na družbenih omrežjih. Velike, težke, pogosto tragične reševalne akcije nosijo imena ponesrečencev. Reševalci vedno poniknejo v anonimnost, kjer v osami zdravijo praske na duši.”

Posamezni gorski reševalci in strokovni planinski kadri skušamo spremeniti tok dogajanja in zmanjšati število nesreč tudi s pomočjo družbenih omrežij. Nimamo veliko sledilcev in prekašajo nas tisti, ki se “zašleprajo” na skoraj ravnini, ali pa govorijo o gorniški opremi, s katere še visi cena. 

 Matjaž Šerkezi

Včeraj, po predavanju Mojstranških veveric, mi je Pečjakov Andrej, ja, tisti Pečjakov, čigar oče je napisal knjigo Drejček in trije marsovčki, rekel: “Šerki, dajte samo tako naprej. Če na ta način odvrnete enega na leto od smrti ali poškodb, je ogromno. Ta človek nekomu nekaj pomeni, ima otroke, družino. Nima pojma o hribih, ker je videl samo, da je fajn na Instagramu. A nekomu nekaj pomeni. In zato se splača truditi.”

Hvala, Andrej. Trudimo se. Bičajo naše hrbte, polivajo jih s slano vodo. A mi imamo svoj humor.

 Matjaž Šerkezi

Poglejmo si, kaj je snežni profil in kako preizkusimo sprijetost posameznih plasti snežne odeje

Prerez snežne odeje – snežni profil

• Vpogled v zgodovino snežne odeje, trdnost in sprijetost posameznih plasti med seboj.
• Iščemo kritične in šibke plasti.

 Achtung Lawinen, DAV, 2011

Izvedba:

• V sneg izkopljemo luknjo (glede na podlago) do globine 1 m oz. do tal. Do te globine je skritih 95 odstotkov nevarnih plasti in klož.
• Navpično steno profila poravnamo in zgladimo najprej z lopato in nato z roko, da izstopijo posamezne plasti snežne odeje, ki jih ob straneh označimo z vejicami.
• Določimo trdoto posameznih plasti s pomočjo pesti, štirih prstov, enega prsta, svinčnika in noža. Pozorni smo na sosednje plasti, ki se po trdoti razlikujejo. Na ta način določimo plasti, ki so lahko nevarne za snežni plaz (mehka plast na ledeni podlagi, plast plovnega snega med dvema tršima plastema …).

 Planinska zveza Slovenije/Matjaž Šerkezi

Preizkus sprijetosti posameznih snežnih plasti s pomočjo Kanadske metode (Compression test):

V kanadskih parkih so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja za iskanje šibkih plasti v snežni odeji začeli uporabljati metodo snežnega stolpca. Poimenovali so jo Compression test (CT). V nemško govorečih državah jo imenujejo Säulentest, v slovenščini Kanadska metoda ali tudi tlačna metoda.

 Planinska zveza Slovenije/Matjaž Šerkezi

Pri tej metodi iz snežne odeje izrežemo stolpec z merami 0,3 m x 0,3 m. Višina stolpca je običajno 1 m. Na vrhu stolpca očistimo nov sneg in na očiščeno ploskev položimo lopato, na katero med preizkusom udarjamo z roko. Glede na to, kdaj se poruši šibka plast, določimo stabilnost snežne odeje. Najprej udarjamo 10 udarcev iz zapestja, sledi 10 udarcev iz komolca in za konec še 10 udarcev iz rame na lopato. 

Rezultati presoje stabilnosti:

 Uredništvo

In če se po opravljenem preizkusu sprašujete, kdaj lahko grem na turo in kdaj ne? Odgovorite si na vprašanje, kaj pomeni rdeča luč na semaforju.

Ste vedeli, da je plazovni nahrbtnik pripomoček, s katerim imamo največ možnosti preživetja v primeru zasutja v snežnem plazu? A vseeno plazovni nahrbtnik ni pripomoček, zaradi katerega bi lahko tvegali več. Skoraj dve in pol toni težko vozilo si počasi utira pot po zasneženi in mestoma ledeni cesti. Naletava sneg. Vzdušje v vozilu je sproščeno, skoraj preveč. Štirikolesni pogon počasi pleza navzdol, elektronika pomaga držati smer in nadzira hitrost. Na vsaki strani kupi snega, ki dajejo občutek varnosti, da bi vozilo zdrselo iz smeri. Ocenim, da pomoč reduktorja ni potrebna, saj je naklonina ceste zanemarljiva. Vozila nasproti ne pričakujem.

Odkar so asfaltirali cesto in uredili parkirišče do Ravni, naj bi obiskovalci parkirali na urejenem parkirišču. Promet bi dokončno sicer uredila zapornica, ki bi izključila možnost VIP in na koncu koncev zmanjšala število vozil v glavni planinski sezoni. A dežela na sončni strani Alp še ni zrela za takšno misel. 

 Matjaž Šerkezi

…in kako se motim. Izza ovinka pogleda nos VW passata, ki z zadnjimi vzdihljaji pleše po kolesnicah in se peha, da bo vozniku odnesel kakšen meter hoje. Pohodim zavoro. Razdalja 150 metrov, ki bi se v nekih drugih razmerah zdela celo večnost, postaja trenutek. Telo se vzravna. Koža se mi naježi.

Sem kot maček v nevarnosti, medtem ko možgani iščejo rešitev s podatki, ki letijo v informacijski center. Vidim, kako bo dvotonska zverina z znakom GRS pohrustala pločevino, ki ji stoji na poti. Kako se bodo vozniku razširile oči, ko bo sila udarila v njegovo telo in ga prilepila na sedež. Minuta, dolga kot večnost. Počasni posnetek, brez zvoka, brez besed. Samo slike, ki se zapečejo v um. 

 Matjaž Šerkezi

 Morda so bile ključne ure “drila” na poligonih, leta kilometrov za volanom, mladostniško filmsko norenje s stoenko po gozdnih cestah, ko smo se selili izpod vznožja ene gore na drugo, ali pa je k temu pripomogla elektronika vozila, morda pa samo sreča. Tista, za katero smo večkrat prikrajšani. Srečava se z očmi. V nekem trenutku sem izkoristil majhen odstavek pluga in z vso silo zaril v sneg, ki je prijel in vozilo posrkal vase. Odpreva okni, izmenjava nekaj besed. Prestrašene so. Na zadnjem sedežu vidim otroški sedež z majhnim bitjem. Tujci in samo sankat so se šli. Pogledam Borisa na sovoznikovem sedežu. Na ustih ima tisti svoj nasmeh. Vem, kaj si misliva: “Fak …”

 Matjaž Šerkezi

  V eni drugi zgodbi lokalni šerif ravno zvrne svoj poslednji “štamprle”. “Ti Režek, a si sišu koga je bvo na pvanin? Gorski reševalci. A nis ti tut čas neki devo za njih? Zabil so se. Zih so spet divjal, pa gun je vozu. Ta lep, gun ko je skos na teve. Že zanč je Janez mi reku, ko je govoru po Tedniku o gunih, ko nagi hodijo po pvaninah, pa se v vodo namakajo, da bi ta najraj vidu, da noben ne bi šou v pvanine. Janez pa bo že vedo. Saj v štacun deva, s pvaninsko opremo. GRS-jevci, sam tih naj bojo. Opremo majo, glej kake čevle dobijo, pa jakne, pa še zih so fajn pvačani. Pol pa bo ta varuh pvanincev pameten. No, sam da se v Bistrc namakajo, to pa ni prav. Mi pa pol vodo pijemo. Jožko, daj še enga kratkega, po pa grem. Je moja tečna že za južno.” Plazovni nahrbtnik nam lahko reši življenje. Želimo si, da ga nikoli ne bi uporabili. Če nas odnese plaz, poskrbi, da ostanemo na vrhu in nam hkrati zaščiti glavo in vrat. Statistika preživetja je ugodna in govori, da reši polovico žrtev v plazu, ki bi sicer umrle. A še vedno jih polovica umre. 

 snowbrains.com

Zanimiva je tudi predpostavka, kdo so uporabniki plazovnih nahrbtnikov, ki so jih zajeli v statistiko. Gre za posameznike, ki tvegajo več od drugih, se gibajo po območjih, ki so plazovno bolj izpostavljena in hkrati manj tvegana za padce in posledično politravme, ki so v večini primerov vzrok smrti tudi v plazu. Ne glede na statistiko naj do nesreče sploh ne pride. Če pa že, pa bodimo pripravljeni. In kot v zgodbi zgoraj, vse je odvisno od naključij in na koncu koncev od sreče.   

Plazovni nahrbtnik je pripomoček, s katerim imamo največ možnosti preživetja v primeru zasutja v snežnem plazu. Svetujemo ga vsem, ki se v zasnežene gore odpravljajo pogosteje, kot so turni smučarji. A ob tem še dodatno planince nagovarjamo, da uporaba plazovnega nahrbtnika še ne pomeni, da se lahko dodatno izpostavljamo tveganju, v smislu: “Dajmo odpeljati, saj imamo plazovni nahrbtnik. Če se utrga plaz, se bomo že izmazali.”

Kaj je plazovna vrvica? Ste vedeli, da za en meter globine potrebujemo z žolno, lopato in sondo do 11 minut, da žrtev v plazu rešimo? Zakaj moramo pri sondiranju vedno nositi rokavice?

Odnesel me je snežni plaz. Večkrat. Imel sem srečo. Lahko bi rekel, da večjo kot pamet. Nekateri je žal niso imeli. Z angleškim prijateljem Stevom Longom, ki je predsednik tehnične komisije Mednarodne gorniške zveze – UIAA (lahko se pohvalim, da sem podpredsednik te iste komisije), ki se ukvarja z minimalnimi standardi gorniške opreme, planinsko vzgojo in usposabljanji itd., Američanom Ronom in Madžarom Gergő smo stali sredi z makijo porasle krajine, iz katere so se dvigali posamezni skalni osamelci.

“Ti, Steve, zakaj imaš pa tukaj čelado na glavi?” zanima Rona.
“Veš, ker sem izkoristil v mladih letih že vseh svojih devet življenj,” sledi odgovor.
Gergő se vpraša: “A jih nimamo sedem?”
“No, potem pa sem skuril že dve preveč. Ja, zato jo imam na glavi tudi tukaj,” se nasmehne.

 Matjaž Šerkezi

Bil sem še alpinistični pripravnik, ali pa celo tečajnik. Že dolgo nazaj. Osmi razred osnovne šole, takrat še ni bilo devetletke. Vsak petek, celo zimo, sem v šolo šel otovorjen z nahrbtnikom in komaj čakal, da minejo ure. Z avtobusom do Črne na Koroškem in potem peš do Grohata pod Raduho. Tri, štiri, včasih tudi pet ur hoje. Odvisno od količine snega in razmer. To so bile še prave zime in takrat nihče ni delal drame za -15 stopinj Celzija in manj. Ravno pred nekaj dnevi sem bil pozoren na to ob opozorilih posameznih spletnih portalov, da se je treba obleči, ker prihaja hud mraz, -4 stopinj Celzija. Upam, da ne bom doživel dneva, ko bo po mestih kovinski glas virtualne Alexe opozarjal:

“Ljudje, oblecite se; ljudje, oblecite se; ljudje, oblecite se … Danes je mraz.” 

Utrujen, moker in srečen kot majhen kuža, sem odprl vrata alpinistične sobe v koči. Po navadi je bila ledena, a tako domača. Nekaj koščkov smrekove smole in polen, ki so jih minuto kasneje lizali rdeči plameni, je hitro naredilo toplo in prijetno. Čaj iz smrekovih vršičkov, skrbno nabranih v poznih pomladnih dneh in živo rdeč sok jerebike, ki ga je Mihova mama vsako leto pripravila za nas alpiniste, je hitro povrnil moči in nasitil osamljeno dušo s spomini. 

 Matjaž Šerkezi

Že kakšno uro sem ril sneg do prsi proti Lanežu in se izogibal občasnim plazičem. Počasi je svet postal precej strm, posamezni macesni, ki so mi nudili zavetje, pa so se poslovili in me izročili surovi skali. Rdeča lavinska vrvica mi je kot dolga kača sledila in se vila po moji gazi.

Tisti pok. Pok, ob katerem zaledeni kri. Gmota udari v telo. Črno-beli svet. Prhek sneg skozi nos potisne v usta in naprej v grlo. Hlastam za zrakom, ki ga ni. Sekunde postanejo minute kot film v počasnem posnetku. Z rokami grabim svojo dušo. Beži iz telesa. Tlačim jo nazaj. Vse je mirno. Popolna tišina. Diham. Čutim bolečino na rebrih, ko me je deblo macesna neusmiljeno potegnilo iz bele smrti v svoje varno zavetje. Od sedem sem odštel ena. Popravil nahrbtnik, očistil sneg in nadaljeval. Ne dol, gor … 

 Matjaž Šerkezi

Prav veliko ni več za odšteti. Če pa, gre že krepko v minus. Danes zbiram pike. Kot tiste za cenejšo Sparovo posodo. Izkušnje delim s svetom, da drugi ne bi počeli neumnosti, kot sem jih sam. Da bo njihov odhod v gore varnejši in pametnejši, odgovornejši. Moj v mladih časih ni bil. Imel sem srečo. Lahko bi rekel, da večjo kot pamet. Nekateri je žal niso imeli.

Omenil sem lavinsko vrvico. Lavinska ali plazovna vrvica je bila 25 metrov dolga rdeča vrvica, debeline 3,5 milimetra in je na vsakem metru imela kovinsko oznako s puščico in navedenim metrom. Navezal si jo okrog pasu. V primeru zajetja plazu, si klopčič odvrgel in si povečal verjetnost, da bo del rdeče vrvice gledal iz plazovine, da so te lahko na osnovi puščic in metrov hitreje izkopali. 

 Wikipedia

Prejšnjič smo se učili iskanja s pomočjo plazovne žolne. Poglejmo si še sondiranje in izkopavanje žrtve v plazu.

Sondiranje (natančno lociranje zasutega)

Sondiranje začnemo pri zapičeni lopati in nadaljujemo krožno v smeri ven. Razdalja med posameznimi vbodi naj ne presega 30 centimetrov. Sondiramo vedno pravokotno na snežno odejo in ne navpično.

 Safety Academy Guide Book

Pomembno: Pri sondiranju vedno nosimo rokavice, saj nasprotno segrevamo sondo, zaradi česar se bo na njej začel nabirati led in bo postala neuporabna. Skušamo čim manj hoditi po sondiranem snegu, da ne podremo žrtvinega zračnega žepa. 

Izkopavanje: S plazovno sondo določimo globino zasutja in kopanje začnemo nižje od ponesrečenca v obliki črke V. V primeru, da pri izkopavanju sodeluje več reševalcev, prvega menjamo na 1 minuto.

 Safety Academy Guide Book

Na fotografiji prvi reševalec seka bloke snega, drugi jih odmetava, tretji pa čisti sneg stran od prvih dveh in s tem sprošča pot. 

Zanimivost: Izkopavanje zasutega je časovno najdaljši del reševanja. Iskanje z žolno poteka 2–5 minut, sondiranje do 2 minute, čas kopanja pa je močno odvisen od globine žrtve. Pri zasutem želimo najprej priti do glave, da mu očistimo dihalne poti. Za 1 meter globine potrebujemo z žolno, lopato in sondo do 11 minut. Če uporabljamo samo žolno in lopato, se ta čas poveča na 25 minut. V primeru, da imamo samo žolno, pa potrebujemo tudi do 2 uri, da pridemo do zasutega. Da odkopljemo ponesrečenca v celoti, moramo prekopati približno 3–4 m3 snega (1–1,5 tone snega!). Zato je zelo pomembno, da izkopavamo premišljeno in načrtovano.

Če znamo dobro iskati s plazovno žolno, zasuto osebo v snegu najdemo prej kot v minuti. Kako pravilno iščemo s plazovno žolno? Zakaj je pomembna tovariška pomoč in na kaj vse moramo pomisliti, če prijatelja zasuje plaz!

V mlinčku zdrobim kavna zrna. Voda zavre. Prelijem. Zadiši in me prebudi iz zalimanega zgodnjega jutra. Na stopala zvlečem volnene nogavice. Tipkam. Na bel papir pred očmi se črke sestavljajo v besede in dajejo smisel besedilu za Metropolitan.si. Kazalci kažejo pol peto zjutraj. Ob sedmih se prek Zooma javim v studio Koper, oddaja Dobro jutro. Pogovarjamo se o planinskem tekmovanju Mladine in gore. Še ena odlična zgodba, ki jo vsako leto s pomočjo planinske mladine in mentorjev organizirajo planinska društva in Planinska zveza Slovenije. Ravno zaključim, ko se oglasi pečica, iz katere zadiši po sveže pečenem ‘drožkotu’.

 Matjaž Šerkezi

Sam pa se že prijavljam v naslednji Zoom. Še en planinski projekt, še ena odlična ideja planinske organizacije. Govorim z Lojzetom v Domžalskem domu o razmerah, do kam je prišel teptalnik, do kod se da priti z avtomobili. Pošljem e-pošto z navodili udeležencem tečaja varnejše hoje v zasnežene gore. Ob treh z Jožem na GRS pobereva Borisa. Maks in Lanišek čakata doma vsak s svojo kramo. Prvi, opremljen z bobom in otroškim nasmehom. Drugi, s plazovno opremo, in ja, z nasmehom.

 Matjaž Šerkezi

Uro kasneje, vmes me še kliče predsednik Komisije za reševalne tehnike GRZS, če bi naslednji teden lahko organiziral zimski obnovitveni seminar za inštruktorje gorskega reševanja, otovorjeni vsak z dvema nahrbtnikoma, lutko za oživljanje, računalnikom … gazimo proti Domžalskemu domu. Ob pol petih nas v kočo pospremi čudovita rdečina sončnega zahoda. Miha govori o snežnih plazovih, zdravnik Grega o prvi pomoči, sam pa o opremi in njeni pravilni uporabi. Vmes večkrat pogledam iz koče, kjer Joža in Maks kot dva krta rijeta po snegu in kopljeta snežno luknjo. Samo rdeča lička so ju. Opremljena s plazovno žolno in navodilom, da naj bo vedno en iz luknje, ko kopljeta in če se podre, naj takoj “prlaufa” po enega od nas. Bolj kot skrb, da se snežna streha udre, ju skušam naučiti odgovornosti drug za drugega in da je tovariška pomoč v gorah ključna za preživetje. (petek, 20. januar)

 Matjaž Šerkezi

Ob pol enih se zvrnem v posteljo Domžalskega doma. Predavanja so se zavlekla do polnoči. Utrujen. V sobi je toplo. Joža in Maks spita že nekaj ur. Pogledam njuna oblačila. Zložena se sušijo na radiatorjih, iz čevljev so vzeti vložki in čevlji zataknjeni za sušilnik. Ja, vzgoja je zajebana stvar. Ponavljanje, vztrajanje, število poskusov, tudi jokanje, ker so rokavice in čevlji mokri, saj nismo sami poskrbeli za sušenje. Na koncu se obrestuje. Iz včasih od kupa mokrih oblačil pred vrati smo prišli do rezultata. Preberem dve strani Golobove Kome in sam ugasnem v komo. 

 Matjaž Šerkezi

Ob šestih me zbudi škripanje lesa, ki se upira vetru. Nase navlečem vetrne hlače in puhovko. Nekako sem se navadil, da grem v hribih spat oblečen v prvi sloj – dolge gate in majica. S tem ne izgubljam časa z oblačenjem naslednje jutro. Čakam le še trenutek, ko bom lahko zobe vzel iz kozarca in bo Kukident tabletka čez noč opravila čiščenje. Praktično. Grem pogledat razmere za delo zunaj. Piha močan veter, a se mu da umakniti. Vsaj za sneg ni skrbi. Ob osmih zajtrk, ob devetih pet skupin že veselo skače po snegu. Plazovne žolne, hoja z derezami in cepinom, zaustavljanje padca s cepinom, sondiranje in izkopavanje zasutega v snegu, prva pomoč.

 Matjaž Šerkezi

Ob pol dveh zaključimo s krajšim povzetkom in odličnim kosilom. Pospravljamo opremo in počasi v dolino. “Ti, Lanišek. V četrtek bi imeli zimski seminar Pri Jurju v Kamniški Bistrici. Me je včeraj Janez klical. GRS Jezersko, Ljubljana in mi. Saj boš lahko pomagal?” mu obnovim.

“Ja, kaj pa naj. Rečem ne?! Bom.” me sumljivo pogleda in se nasmehne. (sobota, 21. januar)

 Matjaž Šerkezi

Planina ima kar nekaj obiskovalcev. Ljudje so prišli na sneg. Krplje in palice, nahrbtnik, topla oblačila. Smejijo se. Eni z vodnikom, drugi sami v družbi. Srečujemo se. Izmenjamo nekaj besed in gremo vsak svojo gaz. Preventiva je res tek na dolge proge. A se obrestuje. V tistem priteče mimo nekdo v pajkicah, kratki majici, brez nahrbtnika. Popravljam. Preventiva je res tek na dolge proge. Se obrestuje. A cepci bodo vedno na svetu. Odpusti jim, saj ne vedo, kaj počnejo.

Odgovornost in tovariška pomoč sta ključni za preživetje v gorah. Govorili smo že o plazovnem trojčku in tudi o tem, da ima zasuti v plazu največ možnosti za preživetje prvih petnajst minut. Če znamo dobro iskati s plazovno žolno, zasuto osebo v snegu najdemo prej kot v minuti. 

Na kongresu mednarodne organizacije za gorsko reševanje IKAR smo imeli poligon 40 × 50 m. V 15 minutah je morala ekipa treh poiskati in do glave izkopati pet oseb. S pregledom plazovine si ugotovil, da ena oseba v šoku sedi ob robu za balvanom in tiho stoka. Druga je imela iz plazovine roko. Dve sta bili zakopani skupaj in si lahko na svoji žolni ločil kratek pisk razlike, ki je nakazoval na to. Peta pa je s telesom bila obrnjena na trebuh in s tem ležala na žolni. Telo pa je nekje 90-% izolator signala. Čeprav je bila samo nekaj deset cm pod snegom, je delovala, kot da je zakopana meter in pol. Nalogo smo uspešno opravili prej kot v desetih minutah.

Iskanje zasutega v plazu s pomočjo plazovne žolne

1. Če smo očividec nesreče v plazu, takoj označimo točko, kjer smo osebo zadnjič videli.
2. Ohranimo mirno kri, preverimo položaj in začnemo iskanje.
3. Če nas je več, en član takoj pokliče pomoč na številko 112. Drugi prestavijo svoje plazovne žolne na iskanje.
4. Območje iskanja se začne NAD točko (POD točko v primeru zasutja zadnjega udeleženca), kjer smo osebo zadnjič videli in nadaljuje v smeri navzdol (navzgor).

 Safety Academy Guide Book, Ortovox, 2012

OPOZORILO: Pomembno je, da poskrbimo za svojo varnost in varnost preostalih udeležencev. Član, ki je poklical pomoč, postane opazovalec in v primeru ponovnega plazu takoj na to opozori udeležence pri iskanju zasutega.

Najprej preiščemo plaz z opazovanjem in iščemo možne predmete (palice, smuči, dele nahrbtnika …) ali dele telesa, ki gledajo iz snežne odeje.
Hkrati s plazovno žolno iščemo prvi signal.

 Safety Academy Guide Book, Ortovox, 2012

POMEMBNO: Obvezno izklopimo vse preostale elektronske naprave, ki bi lahko motile signal in elektroniko plazovne žolne!
Glede na število udeležencev plazovino preiskujemo paralelno z medsebojno razdaljo 40 metrov ali v ključu, če smo sami.

 Safety Academy Guide Book, Ortovox, 2012

Grobo iskanje

 Safety Academy Guide Book, Ortovox, 2012

Sodobne, digitalne plazovne žolne s tremi antenami bodo pokazale točno smer zasutega v plazu. Treba je slediti puščici na digitalnem zaslonu. Hkrati je viden tudi številčni zapis števila enot oddaljenosti od zasutega v plazu.

Fino iskanje

 Safety Academy Guide Book, Ortovox, 2012

Ko smo od zasutega oddaljeni približno 2–3 enote, ki nam jih sporoča plazovna žolna, napravo približajmo snežni odeji in s križnim iskanjem določimo najmanjšo oddaljenost (najmočnejši signal) od zasutega. Najmanjša oddaljenost je enaka globini zasutega v plazu. Označimo jo s plazovno lopato.

Naslednjič pa si pogledamo sondiranje in izkopavanje. Pred odhodom v gore pa le preverite stopnjo nevarnosti snežnih plazov in upoštevajte priporočila. 

Snežni plaz imenujemo tudi bela smrt. Kaj pomeni precejšnja stopnja nevarnosti proženja snežnih plazov? In zakaj v naslednjih dneh odsvetujemo obisk gora?

“Končno,” lahko rečem. Dobili smo konkretno pošiljko snega in še kar pada. Gore vabijo s svojo očarljivo belino: “Pridi in naužij se radosti mojih.”

Na spletiščih zaokrožijo fotografije nekoga, ki je v predoru Šentvid ustavil avto in z njega čistil sneg. In mladi par, ki je nekje na štajerski avtocesti izkoristil odstavni pas in kup “napluženega” snega za insta-fotografijo, ki bo le sekundo kasneje vabila k ogledu in nagovarjala: “Čudovita neokrnjena narava. I feel luft. I feel svoboda.”

 Matjaž Šerkezi

Kolega gorski reševalec mi pošlje povezavo do posebne delavnice. Kar vidim ga, kako se drži za čelo in kima z glavo. Delavnica za prave moške, za tiste, ki bi radi resnično občutili svojo prvinsko moškost in jo izrazili z vzponom na Snežnik. Z vzponom, ki ga lahko opravijo samo pravi “dedci” in v koš zabrišejo slovenske najboljše alpiniste in njihove zlate cepine in mednarodna priznanja za najboljše vzpone v najvišjih gorstvih sveta. Če hočeš biti pravi moški, tisti z jajci, pa ja greš v kopalkah “v hribe” in za to še dobro plačaš.

 Matjaž Šerkezi

Zlati cepin (francosko Piolet d’Or) je alpinistična nagrada, ki jo podeljuje francoska alpinistična revija Montagnes in The Groupe de Haute Montagne od leta 1992, ter velja za najprestižnejše alpinistično priznanje. Nagrada se podeljuje za najodmevnejše alpinistične dosežke preteklega leta. Marko Prezelj ga je kot edini osvojil štirikrat. Od leta 2009 podeljujejo tudi zlati cepin za življenjsko delo, za leto 2018 ga je kot prvi slovenski alpinist prejel Andrej Štremfelj, leta 2022 ga je prejel še Silvo Karo.

In vse kaže, da bomo lahko zaradi pravih moških poenostavili tudi način reševanja. Zadostovala bo že vrv, debeline 9,2 mm, statična, seveda, saj ima dinamična preveč raztezka in z zanko na koncu. Z njo bomo samo pripeli za od mraza utrjeno moškost, in kot se za pravega “dedca” spodobi, opravili transport v dolino. Pri tem ne bo treba paziti niti na tetovaže, saj bo svoje že prej opravil kot strgalnik oster sneg. In vse to na stroške davkoplačevalcev in zdravstvene zavarovalnice.
Štajerci imajo dober izraz, ki slikovito oriše moje razmišljanje: “Pa ti si ja fukjen!”

 Matjaž Šerkezi

In preden nadaljujem razmišljanje o Saški in Mihcu, da sploh ne omenjam Rezerve, ki je najbolj vroča roba v svetu literature, in kaj šele tega, da je našega čukca pogrizel pes, si raje poglejmo nekaj o snežnih plazovih in obisku gora v naslednjih dneh. Dodajam le, da belo se pere na devetdeset, in to še najbolje doma.

 Matjaž Šerkezi

Nevarnosti snežnih plazov po 5. evropski lestvici je 3. stopnje oz. znatna. Znatna pomeni tudi PRECEJŠNJA. S tem razlogom ODSVETUJEMO obisk gora, dokler se snežna odeja ne stabilizira. Že pod majhno obremenitvijo lahko sprožite kložast snežni plaz.

Pet dejavnikov, ki vplivajo na visoko stopnjo plazovne nevarnosti in so rdeči karton za planince

Nov sneg

Velika večina plazov se sproži v prvem dnevu ali dveh po sneženju. Nov sneg poveča nevarnost plazov, zato se takrat raje izogibamo gibanju po nevarnih pobočjih ali prilagodimo svojo namero in izbiramo manj zahtevne cilje.

Pred kratkim sproženi plazovi na podobnem terenu

Daleč najbolj očiten znak za nevarnost so pred kratkim sproženi plazovi na podobnem ali okoliškem terenu. Zato moramo posebno pozornost nameniti območjem s primerljivo usmerjenostjo, naklonom, nadmorsko višino idr.

 Matjaž Šerkezi

Pokanje in hipno posedanje snežne odeje

Nakazani znaki nevarnosti so tudi, če med turo opazimo, da se okrog nas širijo razpoke, da se snežna odeja hipno poseda, včasih lahko ob tem tudi slišimo globoke poke ‘vuuum’. Vse to so znaki, ki kažejo na veliko nevarnost, da lahko v okolici sprožimo kložast plaz. Razpoke se lahko širijo več sto metrov daleč in plaz sprožimo že, ko smo na položnejšem delu pod ali nad plazovitim pobočjem!

 Matjaž Šerkezi

Zameti, klože in opasti

Veter je mojster za ‘gradnjo’ kložastih plazov. Sneg se hitro odlaga v zavetrju in ustvarja različne pojave, po katerih lahko prepoznamo nevarnost.

Hitra otoplitev in dež

Dvig temperature, izrazito sončno obsevanje in dež omehčajo in oslabijo povezanost snežne odeje. Ob dnevni odjugi (segrevanje zaradi vpliva sonca) so popoldanske ure nevarnejše kot dopoldanske.

 Matjaž Šerkezi

Osnovna oprema za obisk zasneženih gora

• Plazovni trojček, ki ga sestavljajo:

žolna – za hitro iskanje zasutih v plazu,
sonda – za natančno lociranje zasutega,
aluminjasta lopata – za izkopavanje zasutega.

 Uredništvo

Skica prikazuje čas od zasutja do izkopa žrtve v snežnem plazu. Ključnih je prvih 15 minut, kasneje krivulja preživetja strmo pade. Z neznanjem in pomanjkljivo opremo se čas samo podaljšuje in z njim poslavlja morebitno življenje. Ko na plazovino pridemo gorski reševalci, v večini primerov iz plazu izkopljemo mrtve osebe.

 Matjaž Šerkezi

• čelada za zaščito glave pred udarci ob trd sneg, tla, skale, drevesa in preostale ovire,
• prva pomoč in bivak vreča,
• mobilni telefon s polno baterijo. Svetujemo, da je mobilni telefon med turo izklopljen oz. v stanju mirovanja (airplane mode) zaradi varčevanja z baterijo.

Osnovno opremo vzamemo s seboj na vsako turo v snežnih razmerah in jo moramo znati uporabljati.