Kategorija: Varneje v gore

Med gorskim reševanjem je veliko primerov, ko se pohodniki ne morejo vrniti z gora, ker jih je ujela tema in s seboj niso imeli naglavne svetilke. Preprečimo tovrstne nesreče. Kakšne svetilke uporabljajo gorski reševalci in kaj je tisto, na kar moramo biti najbolj pozorni pri nakupu? 

“Kako si?” – “V redu.”
“Si dobro?” – “Ma ja, kar gre.”

To so pogosto slišane besedne zveze, ko se v gorah srečata dva pohodnika. Postale so že kar stalnica. Dobil sem občutek, da drugega odgovora na zastavljeno vprašanje sploh ni. Nekako “facebookovsko” navajeno, kjer obstaja svet idealov – telesnih, čustvenih, družinskih … ali pa smo že vsi postali “fejst bukavi” in se nam vse skupaj zdi kot sen iz Matrice.

Sam pa priznam, da sem zadnji mesec precej v “zosu”. Sem moral prav pomisliti, katero besedo uporabiti, saj sem v pogovoru s Tomom uporabil bolj pristen slovenski vulgarizem, ko je človek precej v tistem spolnem organu. Saj vem, zakaj vam bi utrujal s svojimi tegobami, ko pa je svet v eni drugi dimenziji poln idealizmov, čudovito pečenih rib z žara, prekrasnih sončnih zahodov, neskončnih potovanj … Pa bom. Bom “pojamral”, ker sem samo človek in ne nek super heroj.

Matjaž Šerkezi

In v tej luči sem pred nekaj dnevi v službi na sodelavko Barbaro izbruhal ves svoj gnev in ego. Vprašala me je o preventivi pred strelami in kaj si mislim o nesrečama, ki sta se zgodili med preteklim koncem tedna, ko sta žal dva umrla za posledicami strele. “Obsojam in pika,” je bil moj odgovor.  

Zgodba o psu

Popoldne sedim na klopci pod lipo pred domom starostnikov v družbi Tinkare in tašče. Ivana, Kika jo kličejo prijatelji, je že nekaj let na vozičku po hudi možganski kapi. Pa vendar je tisti dan zrla v nebo, se smejala in se ni pustila motiti. Z mislimi sem zazrt v zeleno listje, ko Tinkara začne pripovedovati zgodbo.

Matjaž Šerkezi

Zgodbo o psu, ki je vstopil v sobo, polno ogledal. Zarenčal je in vsi so zarenčali nazaj. Pokazal je zobe in vsi so začeli kazati zobe. V vsej svoji jezi je začel lajati in drugi so lajali nazaj. Na koncu je penast in krvav obležal pred ogledali. Če bi vstopil v sobo, se nasmehnil in veselo pomahal z repom, bi zgodba imela čisto drug epilog.  

Spomnim se službe. Kdo sem pravzaprav, da bi obsojal? Moje poslanstvo je učiti, izobraževati, svetovati. Se nasmehniti in pomahati, ne kazati zob. Slednjega je v svetu preveč. 

Na avanturo z naglavno svetilko

Poslovili smo se od avgusta in poletja. Otroci so sedli v šolske klopi. Prihaja meni najljubši letni čas, jesen. Po dolinah se podijo megle, vlažna in hladna jutra, macesni si bodo nadeli zlato opravo … Dnevi postajajo vse krajši. Večeri kot nalašč za Jo Nesbø avanturo.
Obisk gora? Po poletni gneči postanejo drug svet. Svet za dolge sprehode in raziskovanje. Del obvezne opreme v nahrbtniku vsakega planinca je tudi naglavna svetilka ali kot jo imenujemo v žargonu – “čelka”. 

Matjaž Šerkezi

Katera je najboljša na trgu?

Sam že nekaj let uporabljam zgolj naglavne svetilke proizvajalca Led Lenser, in sicer model MH10. Razlog je v zanesljivosti in robustnosti. Vsekakor pa ni nič narobe, če uporabljate svetilko kakšnega drugega proizvajalca.

Matjaž Šerkezi

Svetoval bi le, da je poznan in svetilka preizkušena oziroma ima vse potrebne teste.

Namreč svetilke, ki jih najdete na spletu znane kitajske trgovine, obljubljajo čudež z visoko svetilnostjo in dolgo anatomijo delovanja. Nekoč sem si pridelal tretje oko sredi čela, ko se je svetilka dobesedno vžgala.  

Matjaž Šerkezi

Nekaj priporočil pri nakupu naglavne svetilke: 

• Naj bo lahka, težka nekje do 160 gramov.
• Optimalna svetilnost do 600 lumnov s hlajenjem in prilagajanjem svetilnosti, ki ga je moč izklopiti. Večja svetilnost pomeni tudi večjo porabo energije in zahtevnejšo tehnologijo hlajenja.
• Optimalna dolžina snopa do 150 metrov z nastavljanjem fokusa in kota glave svetilke.
• Velik gumb, ki omogoča prižiganje v rokavicah in z možnostjo zaklepanja, da se nam ta ne prižge v nahrbtniku.
• Odporna proti vodi in prahu – standard IPX4.
• Test padca do 2 metrov. Pomeni, da nam svetilka lahko pade z dveh metrov in pri tem ne utrpi poškodb.
• Polnilna baterija, ki jo je možno menjati in hitro polniti in z avtonomijo vsaj deset ur pri največji svetilnosti in vsaj sto ur pri svetilnosti “polne lune”, ki je bila nekoč tudi usmeritev ali dogovor za svetilnost naglavnih svetilk in predvsem brez preveč umetne inteligence in možnosti nastavljanja s pomočjo telefona.

Svetilka na telefonu?

Pri vsem naštetem je najpomembnejše, da jo imate vedno v nahrbtniku in si na koncu ne boste svetili s telefonom in ko bomo po vas prišli gorski reševalci iskali izgovore kot v tisti reklami za vinjeto: “Veste, mi je padla v prepad”, ali pa: “Sem tako hitel od doma, da sem jo pozabil na nočni omarici …” 

Ste vedeli, da Google Maps ni primerna aplikacija za orientacijo v gorah? Poznate maPZS? In, ali ste vedeli, da so del aplikacije Locus Map planinski zemljevidi z merilom 1:25.000? No, gremo korak za korakom, kako se s pomočjo ustreznih aplikacij varno orientirati v gorah.

Pred kratkim mi je v e-poštni predal “priletela” pošta s povezavo do najboljšega soseda in akcijo z vabilom v gore, ki zadnje čase rastejo kot gobe po dežju. S klikom na povezavo je na zaslon skočilo simpatično dekle, ki na svoj, mladostniški način razlaga o hoji v gore. Moram reči, da mi je bilo všeč, dekle in kampanja, čeprav sem sam dokaj zadržan do teh vsebin. Morda bi se lahko obregnil ob kakšno malenkost, ki ravno ne drži, ampak nič nevarnega.

Tudi sam rad postavim vejico preveč v svojih besedilih, kar ni ravno po mednarodnih standardih, in če iščeš samo napake, jih boš vedno našel. Hkrati pa me je dekle usmerilo na nekoliko bolj strokovne nasvete, ki jih s svojo odlično retoriko in mirnim glasom predstavi starosta slovenskega alpinizma. Stojim za vsem, le katerega od napotkov bi popravil, ker ga je že nekoliko povozil čas.

Matjaž Šerkezi

Na tej točki bi se lahko izrazil sodobno, ali pa po “influencersko”: “Homework is done.” (Domača naloga je opravljena), in pustil, da življenje steče dalje. A se bom tokrat spotaknil ob vejico. 

Bodite pozorni na promocijske kampanje, ki vabijo v gore!

Vse promocijske kampanje, ki jih sploh v času glavne planinske sezone uporabljajo različni ustvarjalci, so po eni strani dobrodošle. Z vidika preventive, če so pravilno zastavljene. Vejica spotike je v tem, da v večini pobirajo vsebine od Planinske zveze Slovenije (PZS). Razumljivo, da jih sami težko napišejo, saj nimajo znanja. Ni pa težko dodati vira, povezave, ključnika … ob objavi in se ob povzemanju vsebine vsaj zahvaliti planinski organizaciji.

Matjaž Šerkezi

Še lepše bi bilo, če bi snovalce kampanje prešinilo, da za svojo promocijo in trženje produktov uporabljajo infrastrukturo, ki je plod dela številnih prostovoljcev in kakšen del zaslužka namenijo za vzdrževanje planinskih poti, skrbi za naravo, obnovo planinskih koč … ali pa markaciste na njihovi akciji presenetijo z malico.

Matjaž Šerkezi

Na takšen način bi vejico spotike lažje prestopili in mi zdaj ne bi po mislih rojile besede francoskega kralja Ludvika XIV.: “L’etat, c’est moi.” (Država, to sem jaz.) ali “Vzamem tisto, kar potrebujem za dosego cilja. Za drugo mi ni mar. Imam mir in drugi me naj pustijo.”

… in tako izgubljenega v prostoru sodobnega “influencerstva” me prešine, da sem vam še dolžan tretji del o orientaciji.

Tokrat bomo govorili o aplikacijah na pametnih telefonih

Že večkrat sem omenil, da Google Maps ni primerna aplikacija za orientacijo v gorah in je razlog za številne izgubljene in zaplezane posameznike, ki jih iščemo in rešujemo gorski reševalci.

Matjaž Šerkezi

maPZS je aplikacija PZS, ki jo lahko ob raziskovanju Slovenije uporabite tako na Androidu kot “jabolčku”.

“Deluje brez spletne povezave. Kar je priročno za vse odročne kraje v gorah, kjer ni signala.”

Odlikuje jo kakovostna kartografska podlaga, na kateri se prikazuje celotna planinska infrastruktura (planinske poti, turnokolesarske poti, planinske koče …).

Matjaž Šerkezi

Ko izberete planinsko turo, se vam izpiše:

•  dolžina poti,
•  skupna višina vzponov in spustov,
•  lokaciji izhodišča in cilja
•  zahtevnost planinske ture,
•  potreben čas za izvedbo ture od izhodišča,
•  informacije o planinskih kočah,
•  informacije o morebitni zaprtosti posameznih odsekov planinske poti,
•  višinski profil celotne ture.

“Uporaba aplikacije in podatkov je brezplačna. Trenutno je še v beta verziji in se ves čas dopolnjuje. Dobrodošli vsi predlogi.”

LocusMap je zahtevnejša aplikacija in namenjena bolj zahtevnim uporabnikom. Deluje le na Androidu. Osnovna verzija je brezplačna, za zahtevnejše uporabnike svetujem nakup. Aplikacija ima vse funkcionalnosti zahtevnejših naprav GPS. Osnovna kartografija je brezplačna.

Matjaž Šerkezi

Lahko pa se odločite za nakup topografskih zemljevidov, ki so v trgovini za ves svet. Med zemljevidi najdete tudi planinske karte PZS s celotno planinsko infrastrukturo. 

Matjaž Šerkezi

Tako maPZS kot LocusMap sta v spletni različici, ki sta uporabni za načrtovanje izleta. Za uporabnike operacijskega sistema iOS svetujem uporabo aplikacije Avenza Maps, v kateri so na voljo zemljevidi PZS. Seveda je tudi druga alternativa – ZAMENJAJTE TELEFON.

Matjaž Šerkezi

Zemljevidi PZS so najuporabnejši pripomoček za obiskovalce gora. Podrobno prikazujejo planinske poti, koče, stezice, naravne in kulturne znamenitosti, turistično infrastrukturo in vse drugo, kar je potrebno za gibanje v naravi. Podatke s terena stalno posodabljajo prostovoljci slovenskih planinskih društev.

Znamo določiti sever s pomočjo zvezd? Čisto preprosto je. Kaj storiti, če nas ujame megla? Se lahko sploh orientiramo?

Pisalo se je leto 2005, ko smo se vračali s tretjega tabora sedemtisočaka Kun v Indiji. Dan prej sva se z Damjanom povzpela na vrh, zaradi slabega vremena, pa je padla odločitev, da goro pospravimo. Aleš se je pred vrnitvijo odločil, da bo šel še na vrh Bela igla, ki je bil del grebena, preko katerega smo se morali vrniti proti bazi. V času, ko smo pospravljali šotore, se je spustila gosta megla.

Strašljiva megla

Ni se videlo niti metra naprej. Pot smo sicer imeli označeno z rdečimi zastavicami in do grebena je vodila gaz, ki jo je višje “pojedel” ledeniški led. Zaskrbelo me je za Aleša in nisem ga mogel pustiti samega, čeprav smo bili dogovorjeni, da se dobimo v prvem taboru.

Sedim na grebenu. Okrog mene se plazi megla. Tiho je. Zmrazi me, saj se spomnim na aktualen film Megla, režiserja Ruperta Wainwrighta. Na vsake toliko časa spustim glas v neznano: “Aleš, kje si?” Zaslišim rožljanje cepinov.

Matjaž Šerkezi

Nekaj za tem se iz bele zavese pokaže Aleš, v rokah pa drži Mercatorjevo vrečko, v kateri je imel opremo. Naveževa se na vrv. Sam sem bil zadaj, v rokah sem držal kompas. Določil sem smerni kot hoje. Aleš je odšel naprej, dokler sem ga še videl, se ustavil in sem sam šel do njega. In ponovi vajo. Vse do tabora ena.

Nekaj podobnega sva s Tinkaro doživela na Pohorju. Bilo je na Ribniškem vrhu. Nepričakovano se je pojavila gosta megla. V takem, če nimaš GPS naprave, je orientacija skoraj nemogoča in je najbolje počakati, da se megla razkadi.

Matjaž Šerkezi

Tudi to je eden od razlogov, zakaj moramo imeti v nahrbtniku vso potrebno opremo. V svojem primeru pa sva stala na znanem vrhu. Poznala sva svojo stojno točko.

S pomočjo planinskega zemljevida in kompasa sva tako lahko določila smerni kot Ribniške koče in brez vsake težave sestopila do nje. To so bili še časi, ko telefoni niso imeli aplikacij za navigacijo in ko je bil GPS drag kot žafran. 

Matjaž Šerkezi

Za orientacijo v megli je treba imeti ogromno znanja in izkušenj. Nekaj pa je tudi odvisno od sreče, ki je zapisana v zvezdah. 

Matjaž Šerkezi

V prejšnjih nasvetih smo se naučili kako orientirati planinski zemljevid in določiti sever s pomočjo sonca. 

Sever lahko določimo tudi s pomočjo zvezd. Iskanje severnice pa je še posebej zabavno skupaj z otroki na planinskem taborjenju.

Matjaž Šerkezi

Zvezda Severnica je del ozvezdja Malega voza in leži v smeri geografskega severa. Najlažje pa jo najdemo s pomočjo ozvezdja Veliki voz, ki je sestavljeno iz sedmih zvezd.

Štiri predstavljajo voz, tri pa njegovo oje. Če razdaljo zadnjih dveh koles Velikega voza podaljšamo petkrat v smeri navzgor, najdemo Severnico, ki žari nekoliko močneje.

2.bp.blogspot.com

Če smo z obrazom obrnjeni v smeri Severnice, je za nami jug, na desni vzhod in na levi zahod. Še eno ozvezdje kaže proti Severnici. To je Kasiopeja, ki je na drugi strani Velikega voza v obliki črke W.

Kaj je smerni kot ali azimut?

Azimut (smerni kot) je kot med smerjo severa in iskanim objektom v naravi. Zmeraj ga merimo od severa v smeri urnega kazalca. Primer: azimut 50° pove smer 50° vzhodno od severa.

1. Od izhodiščne točke (Preval, označena z modro puščico) potegnemo ravno črto do ciljne točke (Tolsti Vrh, označena z zeleno puščico). 
2. Skozi izhodiščno točko potegnemo črto v smeri sever – jug (vzporedno navpičnim črtam na zemljevidu). 
3. Geotrikotnik z najdaljšo stranico postavimo ob črto sever – jug, in sicer tako, da je 0 pri izhodiščni točki. 
4. Odčitamo azimut (merimo vedno v smeri urnega kazalca) – v tem primeru dobimo 112°.

vseved.mepi.si

Ste vedeli, da strani neba lahko ugotovimo na različne načine, ki pa so najmanj zanesljivi:

– mah, ki raste na severni strani dreves, skal, ruševin …
– sončnice so obrnjene proti soncu;
– letnice na drevesnih štorih. Običajno so redkejše na južni strani in gostejše na severni;
– drevesa na severnih straneh rastejo počasneje kot na južnih. Na južni strani so krošnje gostejše;
– mravljišča v večini primerov ležijo na južni strani dreves;
– planinske senožeti so ponavadi na južnih pobočjih.

Orientacija pomeni določanje nebesne smeri po vzhajajočem se soncu; vzhodne smeri. Beseda izhaja iz latinske besede orient, ki pomeni vzhod. Orientacija v pokrajini je torej veščina, ki pomeni določanje strani neba, našega stojišča v pokrajini in smeri poti. 

Doma so mi strokovno pojasnili, da mi enkrat na leto pripada morje. Pa smo šli za nekaj dni. Medtem ko se otroci veselo namakajo v vodi in občasno prepirajo, kdo bo glavni kapetan na supu, sam sedim v senci z Biblosom v roki in se zgubljam v svetu knjig. Jaz. Tina. in Dolg sprehod do zaliva Johna Muira je moj izbor.

Občasno mi uide pogled na napol gola telesa, ki kot nasedli kiti poležavajo na poletni pripeki. Čudim se, kako zmorejo in da je kljub vsem opozorilom človeška vrsta še vedno pripravljena tvegati ožgano kožo in z njo kožnega raka. 

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

In verjetno je pripeka kriva, da se spomnim ene svojih neumnosti, ko sem se kot trinajstletnik potepal po Peci. Bilo je konec zime. Na vrhu sem mlel suho žemljo s pariško in se nastavljal pomladanskemu soncu. Oči so se sladko zaprle. Bilo je mirno in spokojno.

Prebudil me je čuden mraz v nosu. Okrog mene megla, da bi jo lahko rezal, in rahlo je naletaval sneg. Prav hitro zmečem stvari v nahrbtnik in začnem sestopati. Opazim, da je okrog mene polno stezic. Katera je prava? Strah me je. Skušam se umiriti.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Spomnim se nasveta starega gorskega reševalca Malija, ki mi je nekoč pripovedoval, da če je na Peci megla, se drži grebena, pojdi do smerne table, ki kaže proti vrhu in se pri njej obrni za 90 stopinj na desno. Sestopaj in ponavadi nekje po 100 višinskih metrih je praviloma megla manj gosta in omogoča, da lahko slediš markacijam.

Ne vem, ali od mraza ali strahu sem se dve uri kasneje tresel pri koči in srebal čaj z  napolitankami Jadro. Verjetno je bil strah, ampak tega ne bom priznal. Izšlo se je, predvsem, ker me je vodila modrost starega reševalca.

Peca velja za lažje dostopno goro, pa vendar zna presenetiti. Koroški gorski reševalci imajo na njej vsako leto resne iskalne intervencije, saj se zelo rada skrije v gosto meglo. Morda pa takrat iz votline pride pogledat kralj Matjaž ali se je človek že kaj poboljšal in je čas, da odide v svet. 

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

… in ker niti kralj Matjaž in Matjaž tistega daljnega leta ´93 nista imela pametnega telefona in aplikacij za navigacijo, s katerimi bi si lahko pomagala, si poglejmo preprost način določanja strani neba s pomočjo sonca in orientiranja planinskega zemljevida s pomočjo kompasa, ki je osnovna veščina v nahrbtniku znanja vsakega planinca.

Sonce vzhaja (zjutraj) na vzhodni strani neba, zahaja (zvečer) na zahodni. Okoli poldneva (ob 12. uri), ko je najvišje na obzorju, je na jugu. Takrat sence padajo proti severu. Ni pa takšno orientiranje natančno in nam služi le za grobo orientacijo, saj sonce ne vzhaja in zahaja vsak dan na isti točki in še manj točno na vzhodu in zahodu.

rad.sik.si

Po zimskem času je sonce najvišje na nebu ob 12. uri (poletni čas ob 13. uri). Če se takrat obrnemo proti soncu (ko je ta najvišje na nebu), smo obrnjeni proti jugu.  

Orientiranje planinskega zemljevida

Pravilno orientiran zemljevid nam pomaga, da si lažje predstavljamo, v kateri smeri so objekti, ki so narisani na zemljevidu in obratno. Pomeni, da sever v naravi poravnamo s severom na zemljevidu. Na karti je sever vedno zgoraj, vzhod pa desno.

Orientiranje zemljevida s kompasom

S kompasom orientiramo zemljevid tako, da kompas postavimo ob vzhodni (desni) ali zahodni (levi) rob zemljevida, nato pa zemljevid s kompasom vred vrtimo okrog vertikalne osi, dokler magnetna igla kompasa in rob karte nista vzporedna.

Pazimo, da ne zamenjamo severa in juga. Na večini kompasov je del magnetne igle, ki kaže na sever, obarvan z rdečo barvo.

vseved.mepi.si

Kompas je naprava, ki s pomočjo magnetne igle natančno pokaže sever. Določanje drugih strani neba je potem otročje lahko.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Zakaj magnetna igla kaže proti severu?

Zemlja je kakor velikanski magnet z magnetnima tečajema nedaleč od severnega in južnega zemljepisnega tečaja. Kompasova igla je namagnetena, zato se vrti, dokler en njen konec ne kaže proti severu, drugi pa proti jugu.

Pomembno: Pazite, kam postavite kompas, da ni pod njim ali v njegovi bližini kovinskih predmetov (ogrodje pod mizo, mobilni telefon …), saj bo v tem primeru kazal napačno.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Naslednjič pa si pogledamo, kako se lahko znajdemo v megli in določimo sever s pomočjo zvezd.

Ste vedeli, da so pri nas čebelnjaki večinoma obrnjeni na jug in da so severna pobočja gora v večini bolj strma in manj porasla?

Opazujem planince in ugotavljam, da ni hudič, da planinske palice večina nosi na sprehod in pri tem štorkljajo kot na reviji step plesa. In porodi se mi vprašanje, kakšne so kakovostne planinske palice in kako jih med hojo uporabljamo? Kakšne so vaše izkušnje z uporabo planinskih palic in ali jih sploh uporabljate?

Petkov nasvet za Matjažev svet gora tokrat nastaja v senci, nekje ob vznožju 1816 m visokega Monte Bara. Hladim se z mojo najljubšo pijačo Almdudler, gazirana zeliščna limonada. Dobro, pustimo zelišča ob strani. Okus je pa dober.

V Švici se dogajajo podobne stvari

Potujem po obljubljeni deželi. Deželi kjer se cedita med in mleko. Deželi kjer se je leta 1863 rodil Rdeči križ. Deželi, katero kar v 60 % predstavljajo Alpe in kjer sta bila kar dva od treh zadnjih problemov Alp. Beli pajek, knjiga o Eigerju, ki me vsakič spomne, ko jo vzamem s knjižne police, kaj vse je človek sposoben preživeti v svojem raziskovanju sveta gora.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Verjetno ste hitro ugotovili, da imam v mislih Švico. In sam ugotavljam, da se ravno tako kot v Sloveniji dogajajo podobne stvari. Iz avtomobila odfrči cigaretni ogorek, motoristi se motovilijo med avtomobili, vozniki med vožnjo pritiskajo telefone na lica, stare mame v trgovini prebirajo sadje in zelenjavo, na tleh leži plastenka, celo pes se je usral po tleh in iztrebka ni nihče pobral.

arhiv Tone Škarje

In ravno tako kot v Sloveniji, v Švici planinci hodijo v gore v sandalih, brez nahrbtnika, pomanjkljivo oblečeni … In tudi v Švici število nesreč v gorah iz leta v leto narašča, vedno več je Insta-destinacij, in gore in planinstvo so priljubljen tržni produkt za zavarovalnice, prehransko industrijo in posameznike, ki ustvarijo svojo butično znamko.

Stroške reševanja plačajo sami

Razlika pri vsem skupaj je v tem, da v Švici nosi stroške reševanja posameznik in ne “dobrodelnost” države in davkoplačevalcev. In enako kot pri nas, jih tudi tukaj lahko označimo za “šalabajzarje” ali pa jih skušamo nekaj naučiti. Sam sem za slednje. Pot je vsekakor dolga, ne z danes na jutri. A skozi čas, sem prepričan, bo obrodila sadove.

Vse to je tudi poslanstvo slovenske planinske organizacije. Ponavljanje, preventiva, ponavljanje, preventiva … In zavedanje, da vedno obstaja nekdo, ki se na vse skupaj požvižga. A ta ni merilo in razlog za slabo voljo.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Planinske palice so zelo uporaben pripomoček in z njimi dosežemo:

● Boljše ravnotežje in stabilnost pri hoji. Sploh v primeru mokre podlage, kjer nam izboljšajo oprijem na podlago in marsikdaj preprečijo padec.

● Krepimo zgornji del telesa in hkrati razbremenimo obremenitev na kolena, gležnje in stopala.

● Omogočajo nam hitrejše napredovanje, saj se z rokami še dodatno poganjamo naprej in hkrati ohranjajo enakomeren ritem hoje.

● Pri počitku se lahko za trenutek naslonimo na palice in s tem razbremenimo trup, ali pa si jih podložimo pod nahrbtnik in s tem zmanjšamo težo na ramena.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Sam jih večkrat uporabim za čiščenje poti pred sabo, z njimi odmaknem kakšno trnje, prav mi pridejo tudi ob jutrih, ko se prebijam čez rosno travo in jo s palicami predhodno otresem.

Z njimi preizkusim trdnost snega, sploh ob pomladnih dneh, ko je ta že marsikje porozen in se udre že ob manjši obremenitvi.

Uporabil pa sem jih že za imobilizacijo palic pri šotoru, ki ga je podrl veter in tudi pri zlomu roke.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Vrste palic

Enodelne – za uporabo v planinstvu najmanj uporabne, saj se jih ne da zložiti in postanejo nevarne, ko te na planinski poti ni možno več uporabljati in jih moramo pospraviti na nahrbtnik.

Dvodelne teleskopske palice – primerne za turno smučanje, trpežne, zavzamejo več prostora oz. zložene štrlijo čez nahrbtnik, kar se iz vidika varnosti odsvetuje.

Tridelne teleskopske palice – primerne za hojo, trekinge, zavzamejo malo prostora in se jih lahko pospravi tudi v nahrbtnik

Zložljive palice – v večini tridelne, lažje od predhodnih. Odlikuje jih kompaktnost.

Dodamo lahko še četrti tip palic, ki so kombinacija zložljivih in teleskopskih palic in so od predhodnih nekoliko težje.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Moja prva izbira so in tudi sam uporabljam izključno zložljive palice. Prvi razlog je v varnosti. Različni patenti teleskopskih palic, sploh cenejših, so nevarni, saj se ob večji obremenitvi nenadzorovano zložijo in lahko izgubimo ravnotežje in pademo.

To se pogosto dogaja pri alu-palicah, kjer se kovina krči in razteza glede na zunanjo temperaturo. Temu krčenju in raztezanju pa ceneni patent ni kos in hitro popusti. Drugi razlog je teža, ker se pri hoji in teku na dolge razdalje pozna vsak gram. 

Pri planinskih palicah sem pozoren na konico, ki mora biti Widia in jo je možno zamenjati in krpljicam, ki naj bodo snemljive. Poleti sem tako večina časa brez krpljic, kar pripomore k zmanjšanju teže, pozimi pa uporabljam gibljive krpljice, ki se prilagajajo naklonu snežne odeje in s tem preprečujejo prehiter izmet palice iz podlage ob obremenitvi.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Pravilna dolžina palic

Uporabljam palice dolžine 120 cm kar je primerna dolžina moji telesni višini 173 cm. S tem so nekoliko daljše od priporočljive dolžine, ki omogoča, da palice držimo za ročaj, komolec pa je skrčen pod kotom 90 stopinj. S tem lahko palice poljubno prijemam in prilagodim višino držanja glede na naklon terena.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Pri planinskih palicah uporabljam ročaj iz plute, ki je hladen in hkrati ne vpije vlage rok, prilagaja pa se tudi njeni obliki. Pri izbiri materiala, aluminij ali karbon, nisem izbirčen in uporabljam oboje. Nekih prednosti in slabosti enih in drugih osebno nisem opazil, zlomil sem pa že vse vrste materialov.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Paščke uporabljam izključno pri hoji navzgor in še to v večini primerov na način, da palec počiva v paščku. S tem se lahko aktivneje poganjam v klanec. Pri hoji navzdol odsvetujem rabo paščkov, saj lahko pri hitrejšem sestopu palico pohodimo oz. ta pride med noge in si s tem zlomimo zapestje.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Vsi ostali dodatki so zgolj nepotreben balast palic, ki poveča težo, zmanjša trdnost in s tem varnost palic. Manj je več in s tem imam v mislih razne blažilce. Svetoval bi zaščito za konico, ko imate palice pospravljene na ali v nahrbtniku, za kar lahko uporabite kar kos cevi za zalivanje vrta.

Sam pa na obe palici navijem tudi nekaj centimetrov silver tejpa, ki je takoj pri roki za kakšno manjše popravilo med potjo ali hitro sanacijo žulja.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

… uporaba palic pri hoji?

Sledite naravnemu in sproščenemu gibanju rok in nog. Konico palice postavite nekoliko pred korak, gibajte se v smeri naprej in prenesite palico ponovno predse. Leva roka I desna noga.

Pri hoji navkreber soročno prenesite palici predse. Se nanju oprite s telesom in naredite dva do tri korake.

Enaka načina hoje uporabljamo tudi pri sestopu.

Nikar ne štorkljajte in raje svojega partnerja zvečer povabite na ples stepa.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Nakup novega nahrbtnika naj bo premišljen. S pravim nahrbtnikom bo planinska tura lažja. Ob izbiri neustreznega nahrbtnika pa le ta lahko postane pravi pekel. Na kaj vse morate biti pozorni pri nakupu novega nahrbtnika?

Prvi nahrbtnik sem dobil za pisanko od strica. Korošci boste že vedeli kaj je pisanka, za ostale pa samo povem, da gre za darilo botra ob veliki noči. V svoji črtici Tri pisanke je o tem pisal tudi Prežihov Voranc. Bil je pomanjšana različica lovskega nahrbtnika, ki sem ga nosil na svojih prvih planinskih izletih.

Matjaž Šerkezi

Kasneje ga je nadomestil oranžen “žakelj”, ki sta mi ga starša prinesla iz Češke. Ta je bil moj zvesti prijatelj prvih alpinističnih vzponov in pustolovščin po gorah.

“Imel sem ga nadvse rad, saj mi je pogosto dal vedeti, da je preveč naložen, ko so se mi naramnice zajedale v ramena.”

Nikoli ne bom pozabil tistega norega občutka, ko sem ga odložil in je telo želelo kar poleteti in takoj za tem boleče mravljinčenje v rokah vse do konic prstov. Življenje. 

Matjaž Šerkezi

Dva meseca dela na Leku Prevalje. Franc, ki je bil moj šef, mi je vsako jutro odredil košnjo trave. Ob pojasnilu, da sem jo že včeraj, in da ne raste tako hitro, je samo rekel: “Mulc, tih bot, pa kosi.” Ves zaslužek je šel za nov nahrbtnik. Tisti pravi nahrbtnik. Model Karrimor Alpinist, 45+10.

Matjaž Šerkezi

Še isti dan sva se s Francovim motorjem odpeljala v Dolomite. Vijoličast nahrbtnik pa je med tem že spremenil vonj. Bobi je bil. Medtem ko sem čakal na Franca, da me pobere, je nahrbtnik bil prislonjen ob steno. In očitno ga je naš maček Bobi markiral. Franca so nekaj let kasneje himalajski Bogovi vzeli medse. Nahrbtnik strica Lojza nosi pliško Piki Jakob.

Matjaž Šerkezi

Oranžen čeh je še vedno nekje na podstrehi. Vijoličastega alpinista pa so šiv za šivom počasi utrudile številne gorske pustolovščine in sem se od njega poslovil na enem svojih obiskov dežele Namaste (to je pozdrav v Nepalu). Pogrešam.

Kakšen nahrbtnik izbrati glede na vrsto izleta?

Šele pred nekaj leti sem rešil dilemo, kakšne velikost mora biti nahrbtnik in za kakšen namen. Sprejel sem dejstvo, da univerzalnega nahrbtnika ni. Tako imam dva nahrbtnika za planinarjenje in plezanje, enega 32 l in drugega 40 l, oba hrbtišča sta velikosti M, kar ustreza moji telesni višini 173 cm. 

“Velikost hrbtišča je ključna za udobno nošnjo nahrbtnika. Pri nakupu bodite pozorni, da izberete svoji telesni višini primerno hrbtišče. Za resno planinstvo odsvetujem univerzalna in nastavljiva hrbtišča.”

To mi zadostuje za dnevne in večdnevne obiske gora, trekinge. Za gorsko kolesarjenje imam 18 l nahrbtnik, v katerem je ves čas oprema za servis in ima elastiko za pripenjanje čelade ter žepe na trakovih, ki objemajo pas, kamor spravim priboljške in telefon. Nahrbtnik se lepo prilega krivini hrbtenice, saj ima hrbtišče iz mreže, ki je hkrati zračno.

Matjaž Šerkezi

Potem pa sta še dva nahrbtnika za gorski tek, 12 l in 22 l, ki ju vzamem glede na dolžino ture in opremo, ki jo potrebujem.

Pri vseh me vodi usmeritev: 

• da imajo čim manj dodatnih trakov,
• so preprosti s čim manj dodatnih stranskih žepov, ki povzročajo plesanje nahrbtnika po telesu, kadar so polni,
• so lahki,
• imajo odstranljivo kapo,
• vponko v zgornjem žepu za pripenjanje ključev in
• zaščito proti dežju in blatu, kar še posebej pride prav pri kolesarskem nahrbtniku, saj gorska kolesa v večini nimajo blatnikov.

Matjaž Šerkezi

Zelo pomembne so naramnice

Naj imajo obliko črke S, da se lepo prilegajo telesu in hkrati zaobidejo podpazdušne žile in s tem ne pride do mravljinčenja v rokah. Mravljinčenje je nevarno, saj nimamo dovolj moči v primeru napredovanja po jeklenici in prijemanja oprimkov.

“Znak za klic na pomoč s pomočjo piščalke je šest piskov v eni minuti, se pravi vsakih 10 sekund en močan pisk. V odgovor, da nas je nekdo slišal, lahko pričakujemo tri piske v eni minuti. Znak je mednarodno dogovorjen.”

Dodatna trakova za spenjanje naramnic v višini prsi preprečujeta, da bi naramnice lezle z ramen. Nanju se danes zelo pogosto znajde uporabna piščalka, s katero lahko pokličemo na pomoč v primeru težav. Dobro je, da trakova lahko pomikamo po smeri gor-dol, še posebej pri ženskah, ki lahko na ta način trakova spnejo pod ali nad prsmi. 

Nahrbtnik nosimo z boki

Nahrbtnik naj ima kakovostne bočne trakove. To so trakovi, ki pridejo okrog bokov in ki jih pri večini vidim, da nimajo zaprtih.

“Težo nahrbtnika v 70 % nosijo ti trakovi in ne ramenski.”

Poskusite in opazili boste razliko. Sploh če imate težave s hrbtenico, ali pa da teh ne pridelate. S tem se izognemo tudi, da bi nahrbtnik nosili čez zadnjico. Na koncu koncev je nahrbtnik in ne naritnik. 

Za ravnotežje in razbremenitev kolen pa kakovostne planinske palice. O tem bom pisal v enem izmed naslednjih nasvetov. Če modela nahrbtnika ne poznate in ga do zdaj niste uporabljali, se nakupu preko spleta raje izognite. 

Matjaž Šerkezi

Nahrbtnik v trgovini vedno napolnim z vrvmi in ga imam nekaj minut na hrbtu, da ocenim njegovo kakovost nošenja. To vam bo tudi svetoval vsak resen in izkušen prodajalec. 

Kaj vse mora biti v nahrbtniku glede na »karakter« planinskega izleta?

Vir: pzs.si

Uredništvo

Ne bodite podobni novoletni jelki

Oprema, oblačila, skodelice, pomožne vrvice, čelada … naj bodo pospravljene v nahrbtnik. S tem so zaščitene pred vlago in pred močnim UV sevanjem.

Matjaž Šerkezi

“Zmanjša se možnost, da bi se zataknili za kakšno rušje ali skalni rogelj in izgubili ravnotežje.”

Sicer smo kot novoletne jelke, okrašeni z lučkami in bunkicami. Pri obračanju z nahrbtnikom na ramenih bodimo pozorni na ostale udeležence, saj lahko z njim hitro s poti porinemo planinca v svoji bližini. 

Kako v gore hodijo Nepalci?

Leta 2003 sva z Bojanom Pollakom delala kot inštruktorja v Nepalu. Odpravili smo se v dolino Manang in proti gorskemu prelazu pod Chulijem. Bilo nas je okrog 40, opremo pa so nam nosili osli, ki so jo lahko prinesli le do prelaza, naprej pa zaradi velike količine snega ni bilo možno. Vedno sem občudoval tamkajšnje nosače, ki so velike tovore nosili s pomočjo čez glavo poveznjenih trakov.

Matjaž Šerkezi

Nekoč sem videl enega, ki je dneve nosil dva pralna stroja. Zdelo se mi je utrujajoče in že ob pogledu nanje me je vse bolelo. Sedaj pa sem sam dve uri nosil 40 kg sod s pomočjo konopljene vrvi poveznjene čez glavo. In ni bilo prav nič boleče, nerodno ali težko. Zanimivo, bil sem tako navdušen, da sem kasneje še nekajkrat na enak način nesel svoj nahrbtnik in še danes, ko imam opravka s težkim nahrbtnikom, sploh kadar gremo na reševanje v gore, si še dodatno poveznem neskončno zanko čez glavo in jo namestim pod nahrbtnik.

In še nenapisano pravilo …

Večji kot je nahrbtnik, več opreme bomo nosili s sabo in vedno bo še premajhen: “Škoda, da sem kupil samo 50 l nahrbtnik. Ne spravim vsega notri.” Vsak gram nepotrebne teže vpliva na hojo in srečo na planinskem izletu.