Kategorija: Varneje v gore

Veste, čemu služijo vrata na bivakih in zimskih sobah? Poznate razliko med derezami in derezicami? Ali veste, da je raba derez s planinskimi palicami smrtno nevarna in moramo v rokah imeti vedno cepin?

Vrata. Beseda s toliko pomeni. Točno vem, kdo je prišel domov. Mislim, da na nek način kažejo temperament osebe. Če ob tresku zamižim, vem, da sta lahko samo Joža in Medeja in če še kolebam, kdo točno bi lahko bil, me dokončno razsvetlijo drsna vrata.

Medeja jih po navadi odpre kot na urgenci, ko odteka življenje. Joža je za odtenek bolj nežen, izda ga le čelada, ki jo odvrže v kot, ali pa še hiter zadnji ‘tap’ žoge, za katerega točno ve, da se mi sprehodi po poslednji konici živca. Tereza svoj prihod nakaže prefinjeno, kot da je ni, tiho in mirno in s tistim njenim občutkom za “perfekcijo”. Tinkara, hm, ona je nekje vmes. Odvisno od dneva v šoli, ki ji ga kroji krmarjenje med otroki, starši in sodelavci.

Vrata mi povedo, ali potrebuje objem, ali je bolje, da se skrijem v kot, ali pa bo čisto navaden dan. Le Chilly vedno maha z repom in se prefinjeno prilizuje, da dobi svoj priboljšek. 

Matjaž Šerkezi

Hladna noč je bila, ko smo prijatelji iz kamniškega alpinističnega odseka gazili globok sneg do bivaka pod severovzhodno steno Velikega Kleka. Kraljuje na grebenu, na višini 3260 m. Sam, med seraki in razpokami, med mejo hladne sence in pomirjajoče svetlobe. Pomenil mi je vrata med varnostjo in vsakdanom, skozi katera sem stopil v svet alpinizma, hoje po robu in večnega iskanja svoje biti.

Tisti večer je bivak že bil zaseden. Še nekaj jih je bilo, ki so se namenili plezati in “patriotski” gen nekoč monarhije jim je dal občutek, da so sami na tem svetu. A so se zmotili, saj je naš balkanski temperament kaj hitro naredil red in jih stisnil v kot. Sam sem si izboril prostor pri odprtih vratih. Dremal sem ob pomirjajočem brnenju gorilnika, topil sneg in kuhal paradižnikovo juho. V senci mogočne stene, simfoniji pokanja ledenika globoko pod nami, ki jo je na trenutke dopolnilo bobnenje podirajočega se seraka, na nebesnem svodu pa tisoče zvezd. Ob prvem svitu zapremo vrata bivaka. 

Matjaž Šerkezi

Z “monarhi” smo si segli v roko, se nasmehnili in odšli vsak proti svojemu cilju. Od daleč se mi zahvalijo za juho in čaj. Pomaham jim. Ja, na Balkanu se vedno dobro je. Morda so me kasneje preklinjali, kdo ve. Planinski čaj sem skuhal v vodi, v kateri sem prej pogrel hrenovke in je imel rahlo dimljen okus, kot tisti Lapsang Souchong.

S kolesom se spustim čez zadnji zasnežen skok. Čakam otroka, ko mi zabrni telefon. Katjino sporočilo. Poslala je fotografije zimske sobe v koči na Kamniškem sedlu. Nekdo je pustil odprta vrata. Nekdo, ki mu je pomembnejše, da v vpisno knjigo vpiše čas, kako hiter je bil, kot pa da bi za sabo zaprl vrata. Zimska soba je bila polna snega. Na sedlu pogosto piha močan veter, ki raznaša sneg in dela zamete. Narava v gorah je neizprosna. Zimska soba ali bivak pa marsikdaj lahko rešita življenje. S tem razlogom, dragi obiskovalci gora, ko zapuščate samotne zimske sobe in bivake, imajo vrata, ki jih je treba zapreti. 

Matjaž Šerkezi

Če ste ob tem dobili idejo, da se za konec tedna odpravite v gore, ne pozabite, da je zapadel sneg in da so razmere zahtevne. Treba je imeti ogromno znanja in izkušenj. 

Zadnja leta vse pogosteje opozarjamo na pravilno rabo tehničnih pripomočkov za hojo v gore. En takšnih so snežne verige ali derezice. Z njimi posameznike srečujemo na Triglavu, Viševniku, Brani …, kar pa je zelo nevarno, saj se pogosto snamejo. Sploh tam, kjer pot preči strmo pobočje in je podlaga resnično poledenela.

Matjaž Šerkezi

Za obisk visokogorja in hojo po ledu in snegu so edina pravilna izbira 12-zobe gorniške dereze. Dereze so namreč dereze – tiste 12-zobe (lahko tudi kakšen zob več), klasične, polavtomatske ali avtomatske, specialne ali pohodne …, v kombinaciji z znanjem, obveznim cepinom in čelado na glavi. 

Derezice so odlične za hojo po poledenelih in zasneženih gozdnih cestah, v urbanih okoljih ali pa po pobočjih gozdne Pokljuke in Velike planine oz. povsod tam, kjer v primeru izgube ravnotežja ni možnosti zdrsa po pobočju.

Matjaž Šerkezi

In ker sem omenjal vrata na Kamniškem sedlu. Vas zanima, kako se sam povzpnem do koče pozimi? Pri pastirjih zamenjam derezice in planinske palice za dereze in cepin, kar pa je marsikdaj odvisno od vrste, preobraženosti in količine snega.

Veste, čemu služijo vrata na bivakih in zimskih sobah? Poznate razliko med derezami in derezicami? Ali veste, da je raba derez s planinskimi palicami smrtno nevarna in moramo v rokah imeti vedno cepin?

Vrata. Beseda s toliko pomeni. Točno vem, kdo je prišel domov. Mislim, da na nek način kažejo temperament osebe. Če ob tresku zamižim, vem, da sta lahko samo Joža in Medeja in če še kolebam, kdo točno bi lahko bil, me dokončno razsvetlijo drsna vrata.

Medeja jih po navadi odpre kot na urgenci, ko odteka življenje. Joža je za odtenek bolj nežen, izda ga le čelada, ki jo odvrže v kot, ali pa še hiter zadnji ‘tap’ žoge, za katerega točno ve, da se mi sprehodi po poslednji konici živca. Tereza svoj prihod nakaže prefinjeno, kot da je ni, tiho in mirno in s tistim njenim občutkom za “perfekcijo”. Tinkara, hm, ona je nekje vmes. Odvisno od dneva v šoli, ki ji ga kroji krmarjenje med otroki, starši in sodelavci.

Vrata mi povedo, ali potrebuje objem, ali je bolje, da se skrijem v kot, ali pa bo čisto navaden dan. Le Chilly vedno maha z repom in se prefinjeno prilizuje, da dobi svoj priboljšek. 

Matjaž Šerkezi

Hladna noč je bila, ko smo prijatelji iz kamniškega alpinističnega odseka gazili globok sneg do bivaka pod severovzhodno steno Velikega Kleka. Kraljuje na grebenu, na višini 3260 m. Sam, med seraki in razpokami, med mejo hladne sence in pomirjajoče svetlobe. Pomenil mi je vrata med varnostjo in vsakdanom, skozi katera sem stopil v svet alpinizma, hoje po robu in večnega iskanja svoje biti.

Tisti večer je bivak že bil zaseden. Še nekaj jih je bilo, ki so se namenili plezati in “patriotski” gen nekoč monarhije jim je dal občutek, da so sami na tem svetu. A so se zmotili, saj je naš balkanski temperament kaj hitro naredil red in jih stisnil v kot. Sam sem si izboril prostor pri odprtih vratih. Dremal sem ob pomirjajočem brnenju gorilnika, topil sneg in kuhal paradižnikovo juho. V senci mogočne stene, simfoniji pokanja ledenika globoko pod nami, ki jo je na trenutke dopolnilo bobnenje podirajočega se seraka, na nebesnem svodu pa tisoče zvezd. Ob prvem svitu zapremo vrata bivaka. 

Matjaž Šerkezi

Z “monarhi” smo si segli v roko, se nasmehnili in odšli vsak proti svojemu cilju. Od daleč se mi zahvalijo za juho in čaj. Pomaham jim. Ja, na Balkanu se vedno dobro je. Morda so me kasneje preklinjali, kdo ve. Planinski čaj sem skuhal v vodi, v kateri sem prej pogrel hrenovke in je imel rahlo dimljen okus, kot tisti Lapsang Souchong.

S kolesom se spustim čez zadnji zasnežen skok. Čakam otroka, ko mi zabrni telefon. Katjino sporočilo. Poslala je fotografije zimske sobe v koči na Kamniškem sedlu. Nekdo je pustil odprta vrata. Nekdo, ki mu je pomembnejše, da v vpisno knjigo vpiše čas, kako hiter je bil, kot pa da bi za sabo zaprl vrata. Zimska soba je bila polna snega. Na sedlu pogosto piha močan veter, ki raznaša sneg in dela zamete. Narava v gorah je neizprosna. Zimska soba ali bivak pa marsikdaj lahko rešita življenje. S tem razlogom, dragi obiskovalci gora, ko zapuščate samotne zimske sobe in bivake, imajo vrata, ki jih je treba zapreti. 

Matjaž Šerkezi

Če ste ob tem dobili idejo, da se za konec tedna odpravite v gore, ne pozabite, da je zapadel sneg in da so razmere zahtevne. Treba je imeti ogromno znanja in izkušenj. 

Zadnja leta vse pogosteje opozarjamo na pravilno rabo tehničnih pripomočkov za hojo v gore. En takšnih so snežne verige ali derezice. Z njimi posameznike srečujemo na Triglavu, Viševniku, Brani …, kar pa je zelo nevarno, saj se pogosto snamejo. Sploh tam, kjer pot preči strmo pobočje in je podlaga resnično poledenela.

Matjaž Šerkezi

Za obisk visokogorja in hojo po ledu in snegu so edina pravilna izbira 12-zobe gorniške dereze. Dereze so namreč dereze – tiste 12-zobe (lahko tudi kakšen zob več), klasične, polavtomatske ali avtomatske, specialne ali pohodne …, v kombinaciji z znanjem, obveznim cepinom in čelado na glavi. 

Derezice so odlične za hojo po poledenelih in zasneženih gozdnih cestah, v urbanih okoljih ali pa po pobočjih gozdne Pokljuke in Velike planine oz. povsod tam, kjer v primeru izgube ravnotežja ni možnosti zdrsa po pobočju.

Matjaž Šerkezi

In ker sem omenjal vrata na Kamniškem sedlu. Vas zanima, kako se sam povzpnem do koče pozimi? Pri pastirjih zamenjam derezice in planinske palice za dereze in cepin, kar pa je marsikdaj odvisno od vrste, preobraženosti in količine snega.

Ste vedeli, da Planinski vestnik velja za najstarejšo slovensko revijo, ki še izhaja, in da ima Planinska zveza Slovenije svojo bogato založeno planinsko založbo? Za kaj vse moramo poskrbeti pred zimsko sezono?

Nekaj zanimivega se je zgodilo v začetku šolskega leta. Prejel sem e-pošto Osnovne šole Frana Albrehta v Kamniku, kjer so vse starše povabili k opravljanju bralne značke. Predvsem kot zgled otrokom in širjenju lastnega obzorja in ideja še kateri šoli in vzgojno-varstvenem zavodu.

Pred kratkim smo doma ponovno naročili časopis. Saj poznate ta občutek – dan se prebuja, skodelica kave in vonj časopisa. 

Sam bi bil brez knjig preprosto izgubljen. Že kot kratkohlačnik sem se ‘potapljal’ v svet domišljije Jula Verna, jezdil na konjih Vinetouja, prepotoval Kitajsko z Markom Polom … Nepozabni so bili petki, ko sem komaj čakal konec šole in v bližnji trafiki kupil Mikijev Zabavnik. Spomnim se mračne študijske sobe Koroške osrednje knjižnice, kjer sem preživljal prosti čas gimnazijskih let in tistega nepozabnega vonja po “vesolju” knjig, ki so me obkrožale in mi širile obzorja ‘univerzuma’. 

Matjaž Šerkezi

Koliko noči je bilo prebedenih ob iskanju idej za svoje gorniške pustolovščine skupaj s Terayem, Bulhom, Zaplotnikom, Škarjo, Grošljem … Digitalizacija mi je v kasnejših letih ta svet oddaljila; e-knjige, digitalni bralniki, ampak tam nekje zadaj sem ves čas pogrešal tisti domači vonj in tisto šelestenje listov, mračno, toplo sobo in noči skupaj s svojimi junaki. Skoraj tako, kot bi pogrešal jutranjo roso na planinskih poteh in objem ljubljene osebe. Vedno se vrneš, ker brez objema ljubezni ne moreš in ne znaš živeti.

Za vas smo na našem Facebooku pripravili NAGRADNO IGRO. Pogoji nagradne igre so znani.

Knjižni sejmi, knjižnice, antikvariati, knjige … Pomenijo mi okno v svet in so svetišče moje duše in učitelj, ki mi z napojem pomaga preliti misli in ideje s črnim črnilom na bel papir – za naše otroke, naše potomce, zgodovino, kulturo, identiteto. V nočeh, ko zmanjka elektrike, pisana beseda ostaja – v mračni, topli sobi, vonj papirja in šelestenje listov.

Matjaž Šerkezi

Ste vedeli, da Planinski vestnik velja za najstarejšo slovensko revijo, ki še izhaja? Prva številka je izšla februarja 1895. Planinska zveza Slovenije pa ima tudi svojo založbo, ki redno izdaja zemljevide, moderne vodnike, strokovno literaturo in leposlovje.

Knjiga pa je lahko tudi čudovito darilo. Vsaj meni je in vsake se razveselim. Vremenska napoved za konec tedna ni najbolj obetavna. Ali pač. Morda kot nalašč za branje in pisanje, raziskovanje še neodkritega in rojevanja novih idej za planinske pustolovščine. Ravno danes, ko sem se sprehodil skozi Kamnik, so nameščali lučke. Vsaj zame prehitro. Ampak prihaja čas veselega decembra, čas obdarovanja. 

Sam bom konec tedna izkoristil in pripravil zimsko opremo. Pregledal plazovni trojček (plazovna aluminijasta lopata, sonda in žolna), v plazovno žolno vstavil sveže baterije, vstavil polno kartušo v plazovni nahrbtnik. S pilo naostril konice cepina in derez. V transportni vreči zamenjal jesenska oblačila za zimska. Lahke poletne čevlje očistil, impregniral z razpršilom in shranil za naslednje leto, ter jih zamenjal z nekoliko bolj toplimi zimskimi, vendar vseeno udobnimi. Morda ideja, da to storite tudi sami. Kako, pa več v naslednjih nasvetih v rubriki Matjažev svet gora.

Matjaž Šerkezi

 … in za pogum, še moj sestavek, kaj gore pomenijo meni.

Gore; svet vilinov, kozlov z zlatimi rogovi, sojenic … Svet, v katerem nedrju se sprehaja perkmandlc in po njih vrhovih kraljuje Morana. Svet, ki me je od nekdaj privlačil. Iskati pot, iskati sebe, se povzpeti na vrh in zreti v dan, ki se poslavlja. Ledena tema, ki žre voljo življenja do kosti. Prijatelj, kateremu se kremplji smrti zajedajo v prsi in mu trgajo življenje. Solze. Svoboda. Hrepenenje. Nežna dlan jutranjega žarka se sprehodi čez lice. Nov dan. Živim. Pustim živeti.

Ste vedeli, da nam čelada zaščiti glavo v primeru padca ali trka z glavo v skalo? Nobena raziskava še ni dokazala, da bi odrasli imeli trše glave kot otroci in s tem razlogom je priporočljivo, da jo uporabljamo tudi sami, v gorah in na kolesu. Zaradi svoje varnosti in kot zgled otrokom.

Zapisal sem kratko besedo – “Zima prihaja”. Besedo, ki je bila sinonim za nekaj težkega, nekaj temnega, nekaj nam neznanega v svetovno znani HBO-jevi seriji Igra prestolov. Po polžje se premikam čez mengeško obvoznico. Ljudje hitijo vsak po svoje usode. Petek je. Za marsikoga konec delovnega tedna.

Ko zadiši po fižolovi juhi …

V rumenih škornjih brcam jesensko listje na poti domov iz šole. S sošolci se prerivamo, se lovimo, tečemo. Z glav si trgamo kape in jih mečemo v obcestni jarek. Zapečenih lic, odprem vrata v kuhinjo. Diši po fižolovi juhi. Vsak petek je bila. Bica jo je že zjutraj pristavila na “šporhert”, kjer je počasi brbotala v usodi bližajočega se vikenda.

V črni emajlirani skledi so se na ožarjeni peči žgali makaroni. Rumeni polžki, na debelo zabeljeni z “grumpi”.

Rdeči luči izmenično utripata. Nevarnost, opozorilo, nekaj neznanega – Winter is coming. (zima prihaja, op. p.) Mimo švigne modro-bel kamniški vlak in odpelje spomin tople in varne bicine izbe in vonj fižolove juhe neznano kam.

Matjaž Šerkezi

S Terezo na poti proti Gradišču

Iz sna se mi pogled ustavi na silhueti kamniških planin. Za trenutek so pregnale oblake. Sonce trudno steguje še svoje poslednje žarke čez Jermanova vrata, kot da bi hotelo še zadnjič pogledati deželo kranjsko. Vrhove Grintovcev pa je pobelil prvi sneg.

Navsezgodaj sva s hčerko Terezo pedalirala v klanec proti najvišjemu vrhu Velike planine, Gradišču. Šla sva pomagat dnevu iz postelje. Očarana zrla v gore. Dihala sveži zrak. Ponosno opazujem mlado bitje, ki se počasi spreminja v žensko. Dekle, ki se mora boriti z ideali sveta, ki jih na parter postavljajo družbena omrežja in slikajo idealno postavljene prsi, ravno prav veliko zadnjico, gladko kožo brez napak, dvigovanje uteži in mešanje super hrane.

Matjaž Šerkezi

V resnici pa je golo žensko telo kot jutranji sprehod po zasneženih gorah. Z vsakim korakom po snežni odeji razkriva milino in odkriva tančico skrivnosti, zakopano pod globino snega; brez idealov, preprosto, naravno in predvsem čudovito v svoji podobi, ki jo je narisala narava.

V osrčju gora Slovenije, s čudovitim razgledom

Takrat me prešine slika z Instagrama, ki jo umetna inteligenca tako pretkano kaže znova in znova. Ej, Šerki, ne potrebuješ Švice, ne potrebuješ Kanade ne Nove Zelandije. Z Velike planine, v osrčju gora Slovenije, s čudovitim razgledom, svežim jutrom, se pelješ za mladinsko evropsko prvakinjo.

Pomaham planincema, ki stojita pri kapeli Marije Snežne, si zapnem čelado, nataknem rokavice in se s kolesom spustim zanjo.

Na kaj moramo biti pozorni pri nakupu čelade

Ste vedeli, da nam čelada zaščiti glavo v primeru padca ali trka z glavo v skalo? Nobena raziskava še ni dokazala, da bi odrasli imeli trše glave kot otroci in s tem razlogom je priporočljivo, da jo uporabljamo tudi sami, v gorah in na kolesu. Zaradi svoje varnosti in kot zgled otrokom.

· Čelada mora imeti oznako UIAA in CE, kar lahko razberemo iz nalepke in sta oznaki za ustrezne teste in s tem garancijo za kakovostjo izdelka.

· V načelu naj bo čelada čim lažja in naj ne bi presegala 340 g.

Matjaž Šerkezi

· Čelado poskusimo s tanjšo kapo in najbolje je izbrati čelado z nastavljivim delom za obseg glave, ki nam omogoča prilagajanje le tega glede na potrebe.

· Čelada naj ima že vgrajene nosilce za čelno svetilko.

· Imeti mora dobro zračenje po sistemu dimnika (točno določena višina lukenj, oblika lukenj in pravšnja količina hladnega zraka od spodaj ter nabrušena notranjost lupine).

Čelado shranjujemo v temnem in suhem prostoru. Ob znakih poškodb jo je treba zamenjati. Življenjska doba čelade je največ 10 let od datuma proizvodnje. V primeru pogoste uporabe pa naj bi jo menjali približno na 5 let.

Matjaž Šerkezi

Čelada naj bi bila vedno pravilno zapeta – ne preveč in ne premalo

V prvem primeru tišči in ovira prekrvavitev, v drugem pa se močno zmanjša učinkovitost pri padcu ali stranskem udarcu.

Čelade med plezanjem ne jemljemo z glave. Lahko se nam izmuzne iz rok ali pa ravno takrat od nekod pade kamen.

Matjaž Šerkezi

Čelade ne smemo nikoli barvati ali nanjo lepiti nalepk, ker to vpliva na kemično zgradbo zunanje lupine, se pravi na njene fizikalne lastnosti. No, kakšna nalepka za spomin ne bo škodila, vendar naj ne bo lupina cela prelepljena.

Za vas smo na našem Facebooku pripravili NAGRADNO VPRAŠANJE. Pogoji nagradne igre so znani, odgovor pa najdete v tem članku, ki ga pravkar prebirate.

Zima prihaja in z njo vedno krajši dnevi. V želji, da bi bile podobe gora z vami vsak dan, zapišite svoj odgovor na vprašanje pod objavo na Facebook profilu metropolitan.si. Odgovor se skriva v besedilu zgoraj, in sicer katero je drugo ime za Kamniško sedlo. Izmed vseh pravilnih odgovorov bomo enega izžrebali in mu podarili planinski koledar za leto 2023.

Ste vedeli, da se z močjo vetra stopnjuje občutek mraza nezaščitenega telesa? Kakšen je občutek mraza pri -15 ⁰C in močjo vetra 60 km/h?

Novembrski prazniki. Počitnice. Indijansko poletje. Facebook prijatelj mi na “messenger” pošlje fotografijo Matilde z vrha Triglava. Berem zgrožene komentarje, da to pa v gore ne spada. Kot da so vse tiste “frajtonarce, kolesa, pleh muzike” in dnevno trume turistov pa že nekaj čisto vsakdanjega na vrhu očaka in s svojo stalno prisotnostjo čisto legitimne. Skoraj enako kot plezanje na Aljažev stolp, da bomo tisti meter višje, ali pa zadnje čase meni nerazumljivo fotografiranje na vetrnicah. Tistih, na vrhu gora, ki nam povedo strani neba in smer posameznih vzpetin okoli nas.

Priznam, da gre v večini za simpatična ženska telesa v pajkicah in oprijetih majčkah, ki zrejo v daljavo, stoje na eni nogi. Pri vsem skupaj pa zmanjka nekaj tistega malega sivih celic, ki povedo, da vetrnice in simboli na vrhovih niso namenjeni plezanju, ker ob velikem številu obiskovalcev se prej ali slej uničijo. Skušam razumeti vse to početje in nekako bi ga, če bi to počeli najstniki sredi najhujše pubertete. Tako pa gre za odrasle posameznike, za katere lahko ugotovim le, da so zaostali nekje v svojem razvoju.

Matjaž Šerkezi

Ravno sredi odpenjanja koles s strehe škode zazvoni telefon. Center 112. Oglasim se: “A imamo intervencijo?” Glas na drugi strani pa: “Živjo, Šerkezi, boš videl, če. Eden se je izgubil, te zvežem z njim in morda lahko rešiš na daljavo.” Ponovno brezpotje čez Ovčarijo s Kalške gore. Malo pod lovsko kočo pot sledi nekaj časa skalnemu grebenu, potem pa zavije v levo in čez slabo viden prehod se v ključih začne spuščati proti Žagani peči v Kamniški Bistrici. Markacij ni, tu pa tam kakšen možic, odpadlo listje je pot še dodatno zakrilo, samooklicani “markacist” iz Repovega kota pa očitno tukaj še ni hodil. Nekje na polovici prečenja proti prehodu pa so speljane stečine, ki vodijo v mišnico. Majhna nepozornost in si ujet. Z izgubljenim sva hitro našla skupen jezik.

Matjaž Šerkezi

Na začetku je potreboval malo špartansko spodbudnih besed. Usmeril sem ga proti poti, ki je bila nekje od 100 do 150 višinskih metrov nad njim. Poslal mi je tudi svojo lokacijo. Koordinate pa so bile napačne. V pogovoru mi je zaupal, da ga je strah, da bo kar obležal. Med usmerjanjem in pogovorom z njim v pripravljenost aktiviram moštvo GRS Kamnik. Za vsak primer, če ga bo treba iskati. Telefonski pogovor prekinja. Po pol ure se slišiva in sporoči mi, da je skoraj na poti in da je srečal še eno skupino petih planincev, ki sestopajo po isti poti. Govorim z enim od njih in zaupa mi, da tudi oni ne poznajo poti in so prvič na njej. Na kratko jim obrazložim, kam morajo nadaljevati in ko mi omenijo, da vidijo v daljavi Skuto, vem, da jim bo uspelo. Kasneje mi sporočijo, da so varno sestopili v dolino.

Za vas smo na našem Facebooku pripravili NAGRADNO VPRAŠANJE. Pogoji nagradne igre so znani, odgovor pa najdete v tem članku, ki ga pravkar prebirate.

Časa so imeli dovolj. Bili so primerno opremljeni. Dnevi pa so bili še topli in bi brez težav lahko počakali na morebitno pomoč. V nasprotju z današnjim dnem, ko se v nalivu s kolesom spuščam z Velike planine.

Matjaž Šerkezi

Gosta megla, da bi jo lahko rezal in skozi katero se lahko gibam le s pomočjo navigacije, hiter padec temperature z 18 na 5 stopinj, naliv in močan veter, so razmere, ki lahko hitro končajo življenje. Sploh v primeru poškodbe. Ključna so kakovostna oblačila: nepremočljiva jakna in hlače, kapa in rokavice. 

Planinska zveza Slovenije/Matjaž Šerkezi

Ste vedeli, da se z močjo vetra stopnjuje občutek mraza nezaščitenega telesa?

Za primer vzemimo, da je zunaj temperatura -15 ⁰C in piha veter s 60 km/h. Pri tem bo občutek mraza -30 ⁰C v brezvetrju. Iz tega razloga je še toliko bolj pomembno, da imamo v nahrbtniku vedno topla in zaščitna oblačila. 

Matjaž Šerkezi

• Če je občutek mraza pod -10 °C, je malo tveganja za ozebline, obstaja pa tveganje za podhladitev, če ste zunaj dolgo brez ustrezne zaščite. Nosite topla oblačila in obutev z zunanjim slojem, odpornim proti vetru, in nepremočljivo obutev. Ostanite suhi in aktivni.
• Pod -28 °C, obstaja dodatna nevarnost ozeblin. Izpostavljena koža lahko zmrzne v od 10 do 30 minutah. Preverite, ali so obraz in okončine otrpli ali beli. Pokrijte vso izpostavljeno kožo.
• Pod -40 °C visoko tveganje ozeblin pomeni, da lahko izpostavljena koža zmrzne v od 5 do 10 minutah (in hitreje pri vetru nad 50 km/h). Vsa koža MORA biti pokrita.
• Pod -48 °C zelo visoko tveganje za ozebline pomeni, da lahko izpostavljena koža zmrzne v od 2 do 5 minutah (in hitreje pri vetru nad 50 km/h). Skrajšajte ali opustite dejavnosti na prostem.
• Pod -55 °C izjemno visoko tveganje pomeni, da bo koža zmrznila v manj kot 2 minutah in hitreje pri vetru nad 50 km/h. Zelo nevarno. Ostanite v zaprtih prostorih.

Ste vedeli, da je oktobrski dan kar za 4,5 ure krajši od julijskega? Na kaj vse moramo biti pozorni za varnejši korak pri jesenskem obiskovanju gora. Veste, katera oprema je potrebna za jesenski obisk gora?

Ste že slišali legendo o Ajdovski deklici? Njen okamneli obraz je v jesenskem času najlepši, saj oranžni sončni žarki, ki pobožajo njeno lice, razkrijejo vso njeno lepoto. Legenda pravi, da je živela pod Prisankom in pomagala popotnikom čez strmi vrh Vršiča v dolino Trente. Bila je tudi rojenica, ki je novorojencem napovedovala njih usodo. Ljudje pa so ji v zahvalo pod Prisankom puščali hrano in pijačo.

Neke noči je obiskala planšarico v Trenti, ki je ravno tisto noč povila sina. Ajdovska deklica je pogledala v njegovo prihodnost in videla, da bo deček nekoč postal lovec in ustrelil nesmrtnega zlatoroga. Ob slišani prerokbi so se sestre Ajdovske deklice razjezile in jo preklele, ker je napovedala smrt zlatorogu. Ajdovska deklica se je vrnila domov pod skale Prisanka, kjer je od žalosti za vedno okamnela. 

Matjaž Šerkezi

Njen kamniti obraz si je pred kratkim dovolil pobožati naš vrhunski alpinist Luka Lindič, ki je skupaj s partnerico Ines Papert splezal novo alpinistično smer. Do zdaj je bila po njej splezana le ena smer iz leta 1984. Silvo Karo, ki bo novembra prejel zlati cepin za življenjsko delo v alpinizmu, v družbi žal že pokojnih Janeza Jegliča in Frančka Kneza.

In kot bi usoda Ajdovske deklice združila vsa največja imena slovenskega alpinizma, je pri vzponu Luke in Ines sodeloval Marko Prezelj. Marko, ne samo da je odličen fotograf, ampak je tudi odličen vrhunski alpinist, dobitnik kar štirih zlatih cepinov. Človek nazorov, kritik sodobnega alpinizma in brezkompromisen sogovornik.

Zlati cepin (francosko Piolet d’Or) je alpinistična nagrada, ki jo podeljuje francoska alpinistična revija Montagnes in The Groupe de Haute Montagne od leta 1992, ter velja za najprestižnejše alpinistično priznanje. Nagrada se podeljuje za najodmevnejše alpinistične dosežke preteklega leta. Marko Prezelj ga je kot edini osvojil štirikrat. Od leta 2009 podeljujejo tudi zlati cepin za življenjsko delo, za leto 2018 ga je kot prvi slovenski alpinist prejel Andrej Štremfelj, leta 2022 ga je prejel še Silvo Karo.

Vir: Wikipedia/Zlati ceplin

Za trenutek se ustavim na planinski poti in preženem razmišljanje o Ajdovski deklici. Očarajo me mogočne bukve na poti z Velike planine po Dolskem grabnu, ki svoje bogate krošnje dvigujejo v nebo. Pripravljajo se na zimski počitek. Tla so prekrile z morjem obarvanega listja, ki ga brcam pred sabo. Nasmejem se Chilli, ki je potonila v val listja in prebudila svojo pasjo razigranost. V svoji naravni učilnici razmišljam, kako usmeriti planince za varnejši obisk gora jeseni in njenih posebnostih.

Matjaž Šerkezi

Jesen je namreč čas, ki ga marsikdo izkoristi še za zadnje resne vzpone na vrhove, seveda ob dobršni meri izkušenj in znanja.

Ste vedeli, da je oktobrski dan kar za 4,5 ure krajši od julijskega in zato je še posebej pomembno, da ne pozabimo na naglavno svetilko, poleg druge priporočljive opreme.

Vir: pzs.si

Planinske koče v visokogorju so zaprte, nižje pa so odprte po zimskem režimu. 

Naj ne bo odveč dodaten kos toplejšega oblačila, saj se sonce rado skrije za oblake in z njim hitro postane hladno. Če piha veter, je občutek mraza še večji.

Matjaž Šerkezi

V tem času so sploh v nižjih predelih planinske poti skrite pod odejo jesenskega listja. Korak naj bo počasen in zanesljiv. Pod listjem se namreč skrivajo mokre korenine in kamni, ki se ob obremenitvi prevrnejo in lahko staknemo neprijetno poškodbo noge. Uporabljajte planinske palice za boljše ravnotežje in tipanje terena pred seboj.

Pot predhodno načrtujte s pomočjo planinskih zemljevidov novejše izdaje, saj se narava v gorskem svetu burno spreminja in pot, ki je nekoč obstajala, lahko poteka drugje ali pa je ni več. Stanje planinskih poti lahko vedno preverite na spletni strani PZS. Med samim izletom pa vam je lahko v pomoč aplikacija maPZS z vrisanimi planinskimi potmi.

Določene vrhove je že pobelil sneg. Na predelih okrog 1500 m in na severnih straneh so poledenele zaplate snega, nad 2000 m pa je sneg. Naj velja, da se na vrhove povzpnemo le s primerno opremo in znanjem njene uporabe. Turo prilagajamo svojim fizičnim sposobnostim in vremenskim razmeram. Še posebej bodimo pozorni ob vrnitvi v dolino, saj se takrat zgodi največ nesreč. Visokogorje v tem času zahteva predvsem veliko izkušenj posameznika. Naj vas ne zaslepi želja po lovu za “instafotografijami”.

Matjaž Šerkezi

Želim varnejše jesensko pohajkovanje in predvsem veliko lepih pustolovščin in vtisov z gora. Najlepše fotografije si lahko vtisnemo v spomin, sploh če je za njimi iskrena zgodba. Držite se markiranih planinskih poti, označenih s Knafelčevo markacijo, ki letos praznuje 100 let.

Matjaž Šerkezi

Za vas smo na Facebook profilu pripravili NAGRADNO VPRAŠANJE. Pogoji nagradne igre so znani, odgovor pa najdete v tem članku, ki ga pravkar prebirate.

Če pa pod objavo na Facebooku našega spletnega portala odgovorite na nagradno vprašanje, bomo izmed vseh pravilnih odgovorov nekomu podarili večnamenski trak z markacijo Planinske zveze Slovenije. Vprašanje se glasi: Kakšno je drugo ime za goro Prisank?