Kategorija: Varneje v gore

Zakaj je v planinstvu sodelovanje ključ do varnejšega obiskovanja gora

Razmišljam o prihodnosti Quo vadis planinstvo in o sodelovanju treh pomembnih slovenskih planinskih organizacij. Veste, kaj je UIAA in ali poznate Planinski terminološki slovar? Vrnil sem se iz Leedsa. Anglija. Nekje 60 milj SV od Manchestra. “Fish&Chips”, ocvrte perutničke, sirova torta, yorkshirski čaj z mlekom … Zanimivo, da kolesarji vozijo po kolesarski stezi z luknjami in kockami, visokimi robniki. Tudi tisti v INEOS dresih, ki gredo v “Kamniško Bistrico”. In prav vsi se ustavijo pri rdeči luči. Imel sem srečo, da opevani železniški transport tudi zamuja ali pa ga sploh ni, ker potekajo dela na progi in namesto ure in pol sem se s kombinacijami avtobusov tri ure vozil do cilja.Prijatelj Steve mi je razlagal, kako je sedem ur čakal na nujen zdravstveni pregled in tudi tukaj se ljudje v “pabu” pogovarjajo prek mobilnega telefona. In zdaj sem pomirjen in vesel, da sedim pod kamniškimi planinami in opazujem zeleno naravo, medtem ko na štedilniku vre goveja juha, in se “tensta” krompir. Pa boste rekli, da vidim samo slabe strani opevane tujine. Ne. Hočem le povedati, da doma vidimo vsi, kako je vse narobe. V resnici pa živimo v čudoviti deželi. Le opazovati jo moramo in ne soditi s kavča. Biti moramo aktivni sogovorniki. 

Matjaž Šerkezi

Slovenci smo planinski narod in v tujini veljamo kot vzor. Z dobro urejenimi planinskimi potmi, prijaznimi oskrbniki v kočah, odličnim sistemom usposabljanja strokovnih kadrov in predvsem s pozitivno usmerjenim in kritičnim odnosom do preventive in varnosti v gorah. Sam že dvanajst let sodelujem z Mednarodno gorniško organizacijo UIAA, kjer predvsem svetujem drugim planinskim organizacijam glede preventive in varnosti v gorah. V tem času sva s Stevom Longom, ki je eden vodilnih akterjev v UIAA na področju vzgoje in izobraževanja, ustanovila najprej delovno skupino za tehnične standarde, ki je konec lanskega leta postala samostojna komisija.Vedno se skušam izogniti nekim funkcijam, sploh če vem, da so “k´r neki.” Tokrat pa sem na prošnjo Steva sprejel mesto podpredsednika Tehnične komisije t. i. Training Com. v UIAA. Razlog. S svojimi izkušnjami bom lahko pomagal drugim planinskim organizacijam, hkrati pa vem, da bom doma lahko aktivno pomagal le, če bom pogledal prek domačega plota in ne bil le najboljši petelin na vasi. In ja, delam napake, ki se jih zavedam in ki jih najbolj ostro komentirajo kavčarji. A le z napakami lahko delamo bolje in prav. Napaka ni slaba, če jo pozneje vidiš, priznaš in popraviš. 

Matjaž Šerkezi

Preberem petkovo misel na Facebooku Planinske zveze Slovenije iz kolumne gorskega reševalca Klemna Belharja: “Jamranje je izraz kritičnosti. Človek, ki želi nekaj spremeniti, mora biti najprej nezadovoljen in jamranje je izraz tega nezadovoljstva. Vse planinsko jamranje vendarle optimistično jemljem kot izraz zavedanja. Da imamo problem. Smo v obdobju, ko se moramo odločiti, čemu bomo posvetili pozornost in energijo … Gorski vodniki skušajo uveljaviti svoj poklic in svojo organizacijo. Planinska zveza ni takšna, kot je bila pred desetimi leti. Gorska reševalna zveza je na pragu precejšnjih sprememb. Vse to za vas, drago planinsko občestvo.” Kot največjo napako v zgodovini planinstva vidim dan, ko so se ločile tri pomembne gorniške organizacije. Planinska zveza Slovenije, Gorska reševalna zveza Slovenije in Združenje gorskih vodnikov Slovenije. Zakaj? Majhni smo. In v majhnih deželah lahko učinkovito delujemo le, če smo združeni. Ne govorim enako misleči, ker to še nikoli ni prineslo napredka. Odgovor mislim enako kot ti, na vprašanje, kaj pa ti misliš, mi preprosto gre na živce. Ker ne moreš misliti enako. In poznate tisti pregovor: “Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima.” In če se prepiramo mi, ima nekdo tretji “dobiček”.

Matjaž Šerkezi

Sploh ob dejstvu, da zaradi majhnosti nas ni na pretek in v teh organizacijah marsikdo deluje v eni osebi kot planinec, gorski reševalec in gorski vodnik. Sem pa vesel, da je končno prišel čas in so vodstvene položaje teh organizacij zasedli ljudje, ki so sposobni dialoga in se zavedajo, da je edino sodelovanje ključ do varnejšega obiskovanja gora in da nam bo uspelo le skupaj. To daje tisto upanje po nevihtni noči v gorskem bivaku.  Naša “piarovka” Barbara mi je poslala e-pošto z idejo. “Rada bi promovirala Planinski terminološki slovar. Lahko pomagaš sestaviti nekaj iz besed cug, jebica, prasica, baba in jajca?” pravi. Nasmejal sem se inovativnosti. Predvsem drugačnosti od včasih konservativnih planinskih vsebin. Spomnil sem se hudomušnih citatov našega velikega alpinista Jožeta Čopa. Rodila sta se mu sin in hčerka in zlasti na račun slednje je vedel povedati kaj zabavnega: “Čudno, sadil sem korenje, zrasla je češplja. Saj je rodila fanta, preklicana ženska, potem ga je pa na peč dala, da je počil!”

Matjaž Šerkezi

 Ali pa njegovega opisa čudovitega razgleda, ki se na triglavsko pogorje ponuja z Babe v Karavankah: “Sem na Bab ležov pa skoz Lukno v Zadenco gledov.” In tako je nastalo: “V četrtek smo se na ferajnu pogovarjal, kako je Matjaž cvikal, ko je lezel na babo. Zadnji cug ni imel jajc, da bi se obesil na staro jebico. Potem je pa še prasico pustil na vrhu.” Veste, kaj sem imel v mislih? Pokukajte v Planinski terminološki slovar. 

Matjaž Šerkezi

Imeti psa je lepo, hkrati pa zahteva dosledno in odgovorno ravnanje (tudi v gorah in hribih)

Poznate hišni red za pse v planinskih kočah? Ali morajo biti psi v gorah na povodcu in kaj storiti z iztrebki? In ste že slišali tisto: “Naš, ah, naš Runo pa ne grize.”

Skušam preusmeriti misli. Ravno sem odložil knjigo Boštjana Videmška, Vojni dnevnik. Pretresljivo. Pomešano s fikcijo in resničnostjo. Spominja, da se vse to res dogaja okrog nas. Dnevne časopise in spletne portale polnijo strelski pohodi mladostnikov v Srbiji. Pod njimi pa komentarji anonimnežev, ocene vsevednih, ocene, iz katerih vejejo sovraštvo, hujskanje, podpihovanje …
 
Skušam preusmeriti misli. Ura je štiri zjutraj. Počasi se začenja svit. Dan bo rekel svoj dobro jutro. Pijem črno kavo. Njen kislo-grenak okus mi greje spomine. Iščem okus po medu, čokoladi in esenci jutranje rose arabice, ki jo obljublja embalaža. Nateg. Človek je bil od nekdaj umetnik natega. Kako iz vsakdanjih stvari narediti vsakdanjo stvar vrhunsko drago. V resnici pa je vse skupaj skrito v besedah moje bice: “Požrem š’to črno čorbo in grem na pole.” Njen Alvorado “kafe”, katerega je enkrat na pol leta z vlakom “prišvercala” iz Pliberka, ker je bil tam ceneje kot v Jugoslaviji. A vseeno pregrešno drag, saj je za ceno dveh dobila enega. Drugi je po navadi romal v dobrodelni sklad carinikov. Njen en Alvorado za ceno dveh in moja pregrešno draga arabica z esencami okusov. Je kaj razlike? Samo v interpretaciji.

Matjaž Šerkezi


 
Skušam preusmeriti misli. Čez nekaj ur bova s Klemnom Belharjem gosta podkasta V steni, Mihe Habjana. Govorili bomo o varnosti v gorah. O temi, ki je v zadnjih nekaj letih postala aktualna čez vse leto. Pomešana z esencami aktualnih razmer. Pomladni mesec maj. Maja, lepo ime. Moja prva skrita ljubezen v prvem razredu. No, sedaj ni več skrita. Sem zapisal in bila je edina Maja. Budha Maja. Ime Šerpani na našem tečaju v nepalskem Manangu. Ljubezen do Bude je pomenilo njeno ime, so mi pojasnili. 

Z majem pa so se prebudili tudi žafrani na Veliki planini, nekje proti koncu meseca se bodo še narcise na Golici, vsako leto hitreje postanejo aktualni klopi. Cepljenja proti klopnemu meningoencefalitisu si sploh ne upam omeniti, ker me bodo anticepilci raztrgali in samodejno postavili na eno stran političnih figur. Junija pridejo uboge kače, katerim se počasi pridružujejo medvedi … 

In psi. Tema, ki s povečanjem števila obiskovalcev v gorah, postaja vedno bolj aktualna. Psi so postali družinski člani, ki želijo z nami sedeti v planinski koči, jesti s krožnika, spati v sobi in ti “guci, guci” kosmatinčki, ne smejo biti privezani, ker lahko drugače zbolijo za sindromom brezmejne svobode.

Matjaž Šerkezi

Kot naši otroci v šolah, kjer starši naskočijo učitelje za vsako njihovo dejanje in se družba ukvarja z vprašanji, ali je šola vzgojna, izobraževalna ali vzgojno-izobraževalna ustanova. “Forumaši”, upam, da sem prav postavil vezaj in enakomerno uravnotežil obe besedi? Ah, bom preusmeril misli in se posvetimo psom v gorah.

Matjaž Šerkezi


 
Anekdota s turnokolesarskega izleta

Pot nas je vodila po meni še neraziskani pokrajini. Še posebej so mi bile všeč slovenske kmetije, kjer cesta pelje čez dvorišče. In ravno sredi občudovanja slikovitosti kmetij je od nekod pritekel majhen kosmatinček in me ugriznil v meča. Poiskal sem lastnike in preveril, ali je pes cepljen. Pes je bil čisto prijazen in v očeh se mu je videlo, da mu je bilo žal. 
 
Zanimiv mi je bil značilen odziv lastnikov: “A naš?! To pa ni možno. Saj je čisto prijazen.”
“Ne, ni bil pes, sam sem se ugriznil,” sem rekel v smehu. Tudi sam imam psa. Takšnega majhnega, da ga lahko vržem v nahrbtnik, ko ne more več hoditi, saj ima domet tam nekje do 20 km. In, ja, tudi moj pes ne grize. Ah, kje pa, moja Chilly.

Matjaž Šerkezi

No, in ravno ta Chilly mi zvesto sledi pri teku v gorah. Ko se gibava po planinskih poteh, kjer ni ljudi, bodisi zaradi pozne ure, ali pa sva na kakšnem brezpotju ali opuščeni lovski poti, prosto teče za mano, včasih naredi nekaj metrov stran in se vrne nazaj. Skoraj nikoli ni pred mano, kar jo učimo že od malega, in to čisto iz varnosti. Takoj, ko prideva v bližino ljudi ali pa na planino, kjer se pasejo krave, jo pripnem na povodec.

Uporabljam povodec iz nekaj metrov pomožne vrvice in sem proti povodcem s samodejnim navijanjem, saj večina lastnikov s tovrstnim povodcem nima kontrole nad psom in ga spustijo pod noge in kasneje to opravičujejo, da je pes želel le povohati. Nekateri ljudje se psov bojijo ali pa jim preprosto ni všeč, da skočijo vanje. Pa to ne pomeni, da nimajo radi živali.

Poseben hišni red za pse v planinskih kočah

In enako velja tudi v bližini planinske koče. V hišnem redu planinskih koč, ki ga je pripravila PZS, je jasno določeno, da se psi ne smejo zadrževati v notranjosti koče. V dogovoru z oskrbnikom pa se lahko vedno dogovorite, kakšna bi bila rešitev, primerna za oba. Nekateri oskrbniki pustijo, da je pes v posebnem prostoru v koči, danes ima že veliko koč prostor zanje ob koči.

Matjaž Šerkezi


 
Chilly potem ne sedi na svojem stolu in nima krožnika na mizi s priborom, ampak ima svojo skledčko za hrano in vodo. Chilly je pes, psi imajo kosmata ušesa in zahtevajo svoj red. Pri tem pa je treba upoštevati, da nismo sami s psom v gorah, in da nismo sami v planinski koči, tam so še drugi ljudje. Enim so psi všeč, drugi se jih bojijo. S spoštovanjem drug drugega pa je prostora za vse.

Dosledno ravnanje lastnikov psov

Pred leti sta planincu na pobočju Raduhe pobegnila psa, ker ju ni imel na povodcu. Poleg ostalih planincev se je tam pasla drobnica. Epilog zgodbe je bil takšen, da sta se psa zapodila za ovcami in jih je 10 padlo čez 120-metrsko steno. Kadar hodimo po označenih poteh mimo zasebnih hiš, upoštevajmo njihova opozorila. 

Matjaž Šerkezi


 
Reševalni psi so v veliko pomoč pri iskanju pogrešanih oseb

In druga plat. V gorski reševalni imamo enoto vodnikov reševalnih psov, ki pomagajo pri reševanju in iskanju ljudi, zasutih v plazu, ali pa izgubljenih nekje v gorskem svetu in naravi. Negativna in pozitivna zgodba. Obe pa sta odvisni od lastnika in njegovega zavedanja, kaj pomeni odgovornost imeti psa. Odgovornost je tudi pobiranje iztrebkov za svojim kosmatincem.

Kako se izogniti zločinu nad “frajtonar’co” in kako preveriti odprtost planinskih koč

Kdo je Uroš Perko in njegov knjižni prvenec Duševne motnje v športu? Kako je potekal seminar za oskrbnike planinskih koč in kje lahko preverim odprtost planinskih koč v času prvomajskih praznikov? Sprašujem pa se tudi, kako Slovenci skrbimo za “zdravje” in pred naskokom na Očaka tudi za pogum.

Bil sem na predstavitvi knjižnega prvenca Uroša Perka. Duševne motnje v športu. Dr. Uroš Perko. O njem dolgo ni bilo ne duha ne sluha. In v plezalnih vrstah smo se spraševali, kje je. Uroš je bil v devetdesetih eden izmed najboljših športnih plezalcev, ki je pri rosnih petnajstih splezal svojo prvo 8a+, postal mladinski državni prvak bivše Jugoslavije. Kasneje je kot prvi Slovenec splezal smer z oceno 9a – Sanjski par v Mišji peči.

Matjaž Šerkezi

Za prvomajske praznike smo ga občudovali v Paklenici, kjer je premagoval za nas nepojmljive skalne probleme. Pred nekaj leti me je poklical, ker je potreboval podatke o kategorizaciji športnih plezalcev.

Omenim Tomu Česnu: “Ej, Tomo, če pa sedaj uganeš, kdo je klical?“
“Kdo?” ga zanima.
Zaupam mu: “Perko. Uroš Perko.”
“Ja, kaj pa počne ta model?” nadaljuje z vprašanjem.
“Študira.” povem.
“Ja, madona, še je upanje za ta svet.” zaključi Tomo.

Na predstavitvi v kamniški knjižnici sem pogrešal trenerje. Predvsem tiste, ki delajo z mladimi športniki. Alkohol, pretreniranost, motnje hranjenja … so teme, s katerimi se je ukvarjal Uroš in še vedno veljajo za tabu teme. O tistih, katerih se ne govori, ali pa se samo šušlja. Relativni energijski primanjkljaj je sploh pri dekletih velika težava.

Matjaž Šerkezi

Alkohol pa?! Na lastne oči sem se prepričal, ko mi je trener znanega kolesarskega kluba dobesedno po vseh štirih prišel nasproti po stopnicah in zgrešil sobo. Kako vem, da jo je zgrešil? Ker je bila moja in je v njej spala družina. In v dobri veri so takšnemu trenerju starši zaupali svoje otroke.

Pred petimi leti sem spil svojo zadnjo alkoholno pijačo. Bil sem na dobri poti, da ta postane moja opravičljiva po-športna dejavnost. V očeh ljudi sem takoj postal čuden. Pa saj tudi drugače nisem prav priljubljen, ker svoje mnenje povem na glas, vedno podkrepljeno z argumenti in ne šušljam pod mizo. A ko ljudem rečeš “hvala, ne pijem alkohola“, tedaj otrpnejo. Ne vedo, kaj bi.

Matjaž Šerkezi

Po navadi sledita odgovor in vprašanje: “Spoštujemo. Bravo. Pa saj sam tudi bolj ob prilikah. Pa, a ne bi vsaj enega kratkega, za zdravje?” Ko gre za zdravje drugih, smo Slovenci še posebej skrbni. Morda lahko ob bok postavimo še skrb za pogum, v zgodnjih jutranjih urah v dolini Vrat, pred epskim naskokom na Očaka.

Planinska zveza Slovenije je organizirala seminar za oskrbnike planinskih koč, ki je že več let zapored potekal v sodelovanju z Višjo strokovno šolo za gostinstvo, velnes in turizem Bled.

Matjaž Šerkezi

Program seminarja je bil usmerjen v vsebine, ki predstavljajo osnovo za dobro delovanje planinske koče s poudarkom na planinskih vsebinah in odnosu do obiskovalcev. Slušatelji so spoznali koncept planinske koče v okviru planinske organizacije in njeno delovanje ter naloge oskrbnika, predvsem z vidika planinskih vsebin. Kot osnovni temi sta bili vključeni še prva pomoč in požarna varnost.

Matjaž Šerkezi

Ena izmed glavnih nalog oskrbnika planinske koče je skrb za goste. Predvsem, da zna narediti red in ustaviti tiste, ki nimajo meja. Kasnejše pritoževanje in pisanje po časopisih, da je koča “pokozlana” in uničen inventar, je žal prepozno. V koči so gostje, ki tam prespijo z namenom, da se povzpnejo na vrh in še najmanj jim je treba poslušati razgrajanje posameznikov in zločin nad “frajtonar’co”, ki ga po navadi spremljata razglašeno: “En hribček bom kupil, bom trto sadil …oooooopa!” In trk ob mizo.

Prvi maj je čas, ko planinske koče začnejo odpirati svoja vrata in prav je, da ste seznanjeni, katere so odprte. In kje lahko odprtost koč preverite.

Planinske koče v hribovitem in gričevnatem svetu so odprte in med prvomajskimi prazniki vabijo planince, da jih obiščejo, medtem ko visokogorske ostajajo zaprte do poletne planinske sezone. Ker so nekatere nižje ležeče koče odprte zgolj ob koncu tedna, velja pred obiskom preveriti odprtost koč na spletni strani Planinske zveze Slovenije ali neposredno pri društvih oziroma oskrbnikih. Več o cenah in popustih v planinskih kočah najdete na spletni strani PZS.

Matjaž Šerkezi

V visokogorju lahko v tem času osnovno zavetje najdete v zimskih sobah (Planina pri Jezeru, Triglavska jezera, Prehodavci, Vodnikov dom, Črna prst, Gomiščkovo zavetišče, Kriški podi, Kokrsko sedlo) in bivakih. Za oboje velja, da so opremljeni vsaj z nekaj dekami. Ob tem obiskovalce zimskih sob in bivakov prosimo, da ob odhodu za seboj počistijo smeti, zložijo odeje ter trdno zaprejo vsa vrata, okna in napolknice.

Pa varen in preudaren planinski korak.

Kdo je Uroš Perko in njegov knjižni prvenec Duševne motnje v športu? Kako je potekal seminar za oskrbnike planinskih koč in kje lahko preverim odprtost planinskih koč v času prvomajskih praznikov? Sprašujem pa se tudi, kako Slovenci skrbimo za “zdravje” in pred naskokom na Očaka tudi za pogum.

Bil sem na predstavitvi knjižnega prvenca Uroša Perka. Duševne motnje v športu. Dr. Uroš Perko. O njem dolgo ni bilo ne duha ne sluha. In v plezalnih vrstah smo se spraševali, kje je. Uroš je bil v devetdesetih eden izmed najboljših športnih plezalcev, ki je pri rosnih petnajstih splezal svojo prvo 8a+, postal mladinski državni prvak bivše Jugoslavije. Kasneje je kot prvi Slovenec splezal smer z oceno 9a – Sanjski par v Mišji peči.

Matjaž Šerkezi

Za prvomajske praznike smo ga občudovali v Paklenici, kjer je premagoval za nas nepojmljive skalne probleme. Pred nekaj leti me je poklical, ker je potreboval podatke o kategorizaciji športnih plezalcev.

Omenim Tomu Česnu: “Ej, Tomo, če pa sedaj uganeš, kdo je klical?“
“Kdo?” ga zanima.
Zaupam mu: “Perko. Uroš Perko.”
“Ja, kaj pa počne ta model?” nadaljuje z vprašanjem.
“Študira.” povem.
“Ja, madona, še je upanje za ta svet.” zaključi Tomo.

Na predstavitvi v kamniški knjižnici sem pogrešal trenerje. Predvsem tiste, ki delajo z mladimi športniki. Alkohol, pretreniranost, motnje hranjenja … so teme, s katerimi se je ukvarjal Uroš in še vedno veljajo za tabu teme. O tistih, katerih se ne govori, ali pa se samo šušlja. Relativni energijski primanjkljaj je sploh pri dekletih velika težava.

Matjaž Šerkezi

Alkohol pa?! Na lastne oči sem se prepričal, ko mi je trener znanega kolesarskega kluba dobesedno po vseh štirih prišel nasproti po stopnicah in zgrešil sobo. Kako vem, da jo je zgrešil? Ker je bila moja in je v njej spala družina. In v dobri veri so takšnemu trenerju starši zaupali svoje otroke.

Pred petimi leti sem spil svojo zadnjo alkoholno pijačo. Bil sem na dobri poti, da ta postane moja opravičljiva po-športna dejavnost. V očeh ljudi sem takoj postal čuden. Pa saj tudi drugače nisem prav priljubljen, ker svoje mnenje povem na glas, vedno podkrepljeno z argumenti in ne šušljam pod mizo. A ko ljudem rečeš “hvala, ne pijem alkohola“, tedaj otrpnejo. Ne vedo, kaj bi.

Matjaž Šerkezi

Po navadi sledita odgovor in vprašanje: “Spoštujemo. Bravo. Pa saj sam tudi bolj ob prilikah. Pa, a ne bi vsaj enega kratkega, za zdravje?” Ko gre za zdravje drugih, smo Slovenci še posebej skrbni. Morda lahko ob bok postavimo še skrb za pogum, v zgodnjih jutranjih urah v dolini Vrat, pred epskim naskokom na Očaka.

Planinska zveza Slovenije je organizirala seminar za oskrbnike planinskih koč, ki je že več let zapored potekal v sodelovanju z Višjo strokovno šolo za gostinstvo, velnes in turizem Bled.

Matjaž Šerkezi

Program seminarja je bil usmerjen v vsebine, ki predstavljajo osnovo za dobro delovanje planinske koče s poudarkom na planinskih vsebinah in odnosu do obiskovalcev. Slušatelji so spoznali koncept planinske koče v okviru planinske organizacije in njeno delovanje ter naloge oskrbnika, predvsem z vidika planinskih vsebin. Kot osnovni temi sta bili vključeni še prva pomoč in požarna varnost.

Matjaž Šerkezi

Ena izmed glavnih nalog oskrbnika planinske koče je skrb za goste. Predvsem, da zna narediti red in ustaviti tiste, ki nimajo meja. Kasnejše pritoževanje in pisanje po časopisih, da je koča “pokozlana” in uničen inventar, je žal prepozno. V koči so gostje, ki tam prespijo z namenom, da se povzpnejo na vrh in še najmanj jim je treba poslušati razgrajanje posameznikov in zločin nad “frajtonar’co”, ki ga po navadi spremljata razglašeno: “En hribček bom kupil, bom trto sadil …oooooopa!” In trk ob mizo.

Prvi maj je čas, ko planinske koče začnejo odpirati svoja vrata in prav je, da ste seznanjeni, katere so odprte. In kje lahko odprtost koč preverite.

Planinske koče v hribovitem in gričevnatem svetu so odprte in med prvomajskimi prazniki vabijo planince, da jih obiščejo, medtem ko visokogorske ostajajo zaprte do poletne planinske sezone. Ker so nekatere nižje ležeče koče odprte zgolj ob koncu tedna, velja pred obiskom preveriti odprtost koč na spletni strani Planinske zveze Slovenije ali neposredno pri društvih oziroma oskrbnikih. Več o cenah in popustih v planinskih kočah najdete na spletni strani PZS.

Matjaž Šerkezi

V visokogorju lahko v tem času osnovno zavetje najdete v zimskih sobah (Planina pri Jezeru, Triglavska jezera, Prehodavci, Vodnikov dom, Črna prst, Gomiščkovo zavetišče, Kriški podi, Kokrsko sedlo) in bivakih. Za oboje velja, da so opremljeni vsaj z nekaj dekami. Ob tem obiskovalce zimskih sob in bivakov prosimo, da ob odhodu za seboj počistijo smeti, zložijo odeje ter trdno zaprejo vsa vrata, okna in napolknice.

Pa varen in preudaren planinski korak.

Pomembna je želja pomagati ali kako so mi Mali Junaki spremenili pogled na življenje

Bi radi postali gorski reševalec ali reševalka? Vas zanima, kako? So jamarski in gorski reševalci enako usposobljeni in kaj je posebnost reševanja iz visokih stavb.

Prejšnji konec tedna smo lahko v medijih brali o zahtevni reševalni intervenciji slovenskih jamarskih reševalcev iz jame pri Dolenji vasi pri Cerknici. Poškodovala se je jamarka, ki ji je na glavo padel večji kamen. Dobil sem vprašanja, ali smo pri tem gorski reševalci kaj sodelovali. Odgovor je ne.

Matjaž Šerkezi

Lahko, da je kdo od teh jamarjev gorski reševalec, ampak reševanje iz jam je posebno, kot je reševanje v gorah. Res, da sta določena tehnika reševanja in oprema podobni, gre pa za čisto druge izkušnje in znanja. Slovenski jamarski reševalci so vrhunsko usposobljeni, kar so še enkrat dokazali v epskem reševanju in skrbi za ponesrečenko. 

Obiskal sem nekaj jam, bil nad njimi navdušen, nikoli pa se nisem ogrel, da bi to zares počel. Iz preprostega razloga, ker se nisem počutil svobodno in sproščeno, utesnjen občutek. Vse to, kar mi zares nudijo gore. S tem razlogom še toliko bolj spoštujem delo jamarskih reševalcev.

Matjaž Šerkezi

Gorski in jamarski reševalci pa sodelujemo. Tako smo s pomočjo Maksa Merele, ki sem ga spoznal pred leti, in ekipo jamarskih reševalcev iz jame Vetrnica na Veliki planini potegnili motorne sani. Sodelovali smo tudi pri čiščenju vrtač, ki so bile polne smeti. 

Matjaž Šerkezi

Gorski reševalci rešujemo v gorah in tudi v urbanih okoljih, z visokih stavb, kjer sodelujemo z gasilci. Reševanje v urbanih okoljih je namreč drugačno, nevarnejše in skriva drugačne pasti kot gorski svet. Izdelava sidrišč na vrhu stavb je zahtevna, saj po navadi ni sidrnih točk, oprema mora biti odporna proti ostrim robom in kemikalijam, vrvi morajo biti posebej zaščitene na robovih, da jih ne poškoduje …

Matjaž Šerkezi

V začetku covida, ko se je zapirala država, me je Žiga X Gombač prosil za sodelovanje pri izvedbi koncerta s stolpnice. Gorski reševalci iz Kamnika smo člane skupine Imset spustili na sredo stolpnice TR3 na Trgu republike v Ljubljani, kjer so odigrali svoj repertoar. Takrat smo morali pripraviti celoten načrt, da smo zagotovilo vso potrebno varnost in za vse nas je to bil velik izziv. Pustimo ob strani, da smo morali prepričati tudi policijo, ki nam je šla na roke, saj je koncert potekal ravno v času, ko je v nasprotnem parlamentu potekala seja za zaprtimi vrati.

Poseben izziv pa predstavlja tudi spust Božičkov s Pediatrične klinike v Ljubljani, pri katerem sodelujemo gorski in jamarski reševalci. A takrat me bolj kot misel, kako pripraviti vse za varen spust, pretresejo oči otrok, ki se borijo za življenje. Ti Mali Junaki so spremenili moj pogled na življenje in kaj so prave vrednote. 

Matjaž Šerkezi

V mengeškem Leku smo imeli skupno vajo vsi predstavniki sistema civilne zaščite. Gorski reševalci smo bili zadolženi, da ko gasilci ukrotijo ogenj, z visoke stavbe transportiramo poškodovano osebo. Vaja je potekala usklajeno, kot bi sodelovali vsak dan. V nekem trenutku me je roka potegnila nazaj. Obrnem se. Bil je gasilec z masko in zaščitno opremo. Pokaže mi na tekočino na tleh. Strupena kemikalija.

V gorah kemikalij ni in teh izkušenj nimamo. S tem razlogom je toliko pomembno sodelovanje različnih reševalnih služb in predvsem zavedanje, da če želimo pomagati, moramo najprej poskrbeti za osebno varnost in varnost moštva. To je tudi prva usmeritev pri nudenju laične prve pomoči. Najprej poskrbi zase in za tiste, ki niso poškodovani, potem pa pristopi k ponesrečencu. Žal ima po krivulji preživetja najmanj možnosti, in če smo v ihti po pomoči poškodovali sebe, s tem nismo naredili nič. 

Matjaž Šerkezi

Kako postati gorski reševalec

Veseli bomo vsakega dekleta in fanta, predvsem mlajše, saj je teh iz leta v leto manj. Sam sem se takrat GRS Prevalje, danes GRS Koroške, pridružil pri rosnih šestnajstih letih. 27. let že delam to poslanstvo in so obdobja, ko sem bolj in so obdobja, ko sem manj aktiven. Pravijo, da je pomembno, da je srce na pravem mestu.

Vse skupaj se začne z ljubeznijo do gora in željo po raziskovanju. Osnove planinske šole so abeceda. Sledi alpinistična šola, ki jo organizirajo alpinistični odseki in klubi. Po letu dni postaneš mlajši pripravnik. Seveda, če opraviš vse izpite in nabereš dovolj alpinističnih vzponov. Mlajšemu pripravniku sledi staž starejšega pripravnika, in nekje v obdobju treh let od vpisa v alpinistično šolo, če imaš vse pogoje, lahko pristopiš k izpitu za alpinista, pod okriljem Komisije za alpinizem Planinske zveze Slovenije.

Matjaž Šerkezi

Kakšni so pogoji?

Najmanj 30 različnih kopnih (letnih) alpinističnih vzponov v najmanj dveh različnih gorstvih: 

  • od tega najmanj 5 vzponov, višjih od 500 metrov z oceno IV ali več (kot prvi ali izmenično v navezi),
  • od tega najmanj 5 vzponov, višjih od 300 metrov z oceno IV ali več (kot prvi ali izmenično v navezi).

Najmanj 15 različnih zimskih alpinističnih tur (pristopi, smeri, turni smuki, ledni slapovi – vsaj 100 metrov): 

  • od tega 5 smeri kot prvi ali izmenično v navezi z oceno II/3 ali več,
  • od tega 5 slapov kot prvi ali izmenično v navezi z oceno WI3 ali več,
  • od tega 5 ostalih vzponov (pristopi, turni smuki …).

Najmanj 1 alpinistični vzpon (ali pristop) na vrh nad 3500 metrov.

Matjaž Šerkezi

Ko postaneš alpinist z uradno diplomo, si odpreš možnost, da pristopiš h gorskim reševalcem, kot pripravnik. Staž pripravnika traja tri leta in v tem času spoznaš posebnosti reševanja v različnih razmerah in letnih časih, reševanje iz sedežnic, pa delo s helikopterjem, radijsko komunikacijo, prvo pomoč … Gorski reševalec pa postaneš, ko opraviš izpit pred državno izpitno komisijo iz letne in zimske tehnike reševanja, opraviš 80-urni tečaj prve pomoči in usposabljanje za modul A za delo s helikopterjem. Pa verjetno sem še kaj pozabil. S tem ko postaneš gorski reševalec, pa se tvoja pot resnega dela šele začne. Pri vsem skupaj pa je pomembna želja pomagati. Lepo vabljeni.

Rožle je rekel, da je neformalni vodnik. Bi šli z njim v gore?

Poznate razliko med vodnikom z licenco, vodnikom brez licence in neformalnim vodnikom? Kdo so gorski vodniki in kdo vodniki PZS? 

Prejšnji konec tedna je med planinsko skupnostjo znova završalo. Žal se je zgodila nesreča. Na srečo nihče ni izgubil življenja. Tisti dan sem zjutraj opazoval hribe. Bili so beli, po vrhovih se je podil močan veter in ustvarjal opasti in klože. Izrazito je nihala tudi temperatura. Že dan poprej je ARSO svetoval, da bodo razmere v gorah nepredvidljive. Iz vseh omenjenih razlogov sem se z družino raje odpravil proti Primorski. S kolesi na Socerb, voziti “traile”. In tudi tam je pihal veter.

Pred nekaj časa sem na službeni e-naslov prejel povpraševanje oz. prošnjo za nasvet. Potreboval bi varovanje oz. spremljavo dveh vodnikov. Želja. Peš na Triglav. “Rikverc.” Dvakrat sem prebral in preveril, ali gre za lažno sporočilo. A dodana je bila tudi telefonska številka. Ker je bilo poslano na službeni e-naslov, sem moral pri odgovoru vseeno ohraniti mero spoštovanja. V mislih pa bi mu veliko raje poslal številko psihiatra. 

Matjaž Šerkezi

Na bivaku pod Skuto smo znova imeli francoske študente, ki so poleg brezplačne nastanitve dobili še panoramski prevoz s helikopterjem v dolino. V svoji državi bi si to težje privoščili, sploh ob predpostavki neustrezne opremljenosti in brez izkušenj. Svoja nadaljnja študentska leta pa bi v nadaljevanju lahko dodobra okusili in doživeli s pristno študentsko izkušnjo ob “študent futru” v zatohli sobici, saj bi jim večino prihrankov pobral prevoz. Slovenija, kot zelena in turistom prijazna destinacija, pa s pomočjo davkoplačevalcev financira panoramske lete s slovenskih gora. Prepričan sem, da letos ni bil zadnji.  

Kako sploh priti do vodnika? 

V medijih smo lahko brali naslove – vodnik je bil brez licence. Drži. V deželi na sončni strani Alp imamo vodnike z licenco in vodnike brez licence. Prvi so poleg leta in leta pridobljenih izkušenj, se še dodatno usposobili za vodenje v gorah, za vodenje računajo in izstavijo račun, plačujejo davke in na predpisano obdobje podaljšajo licenco, ki ni kar tako. Drugi pa tudi vodijo. Le da so gore morda spoznali šele včeraj skupaj s prijateljem alpinistom, na vrhovih odpirajo šampanjce in plezajo na simbole, požvižgajo se na normative o številu vodenih, za vodenje računajo in ne izstavijo računa, ne plačujejo davkov, licence pa jim ni treba obnavljati, saj sploh nimajo usposobljenosti vodnika. 

Matjaž Šerkezi

Spomnim se klica znanca. Naj bo Rožle. Šlo je v smeri. Saj ti mene poznaš. Veš, da hodim v hribe. Pa tudi reševalec sem. Mi lahko PZS prizna, da bom vodnik. Bolj, ko sem razlagal, da ne, da smo resna organizacija in da delujemo po zakonu o športu in da je naš cilj kakovost usposabljanja za varnejši obisk gora, bolj me je prepričeval o smereh poznanstva.

Zaključil sem z razlago, da so časi tiste države in šole v Kumruvcu le spomin nekega časa. A Rožle se ne pusti: “Saj bom pa tako naredil, da bom neformalno vodnik in bomo šli v hribe kao kot prijatelji. To pa lahko, a ne?” In tako smo poleg vodnika z licenco in brez licence dobili še neformalnega “vodnika”. In ravno med pisanjem dobim klic inšpektorja za šport, da uskladimo sestanek. Stvari so se začele premikati. 

Na vse zapisano in na številne odzive v medijih verjamem, da se sprašujete, kje sploh priti do vodnika. Sploh ob predpostavki, da Planinska zveza Slovenije ves čas v svojih preventivnih objavah poudarja, da če nimamo znanja in izkušenj, se v gore odpravimo skupaj z vodnikom. Najlažje to naredimo, če se včlanimo v enega izmed planinskih društev, ki je član Planinske zveze Slovenije in ima za vodenje usposobljen kader, ki mora delovati v okviru predpisanih kompetenc.  

Matjaž Šerkezi

V Sloveniji imamo gorske vodnike, ki so del Združenja gorskih vodnikov Slovenije in vodijo na podlagi zakona o gorskih vodnikih. V okviru Planinske zveze Slovenije pa usposabljamo strokovne delavce v športu, Vodnike PZS in alpinistične inštruktorje, ki delujejo po zakonu o športu. Usposabljanje je razdeljeno na različne stopnje in kompetence, vodniki pa po opravljenem usposabljanju za posamezno stopnjo zahtevnosti vsaka štiri leta obnovijo licenco z udeležbo na izpopolnjevanjih, vsako leto pa oddajo poročilo za registracijo, na osnovi katerega so zavarovani tudi za odgovornost v okviru nepridobitne dejavnosti vodenja.

Kdo je usposobljen za plezalne ali alpinistične vzpone? 

Za komercialno vodenje morajo vodniki imeti za odgovornost urejeno svoje zavarovanje v okviru svojega pravnega statusa. Komercialno lahko vodijo gorski vodniki na podlagi zakona o gorskih vodnikih ali vodniki PZS oz. strokovni delavci v športu na podlagi zakona o športu. Gorski vodniki lahko vodijo vse težavnosti tur, strokovni delavci v športu pa v skladu s svojo stopnjo usposobljenosti in kompetencami ter omejitvami, ki jih določa zakon o gorskih vodnikih.

Matjaž Šerkezi

Za plezalne ali alpinistične vzpone vodniki PZS niso usposobljeni. Zanje so usposobljeni alpinistični inštruktorji, ki nekomercialno delujejo pod okriljem alpinističnih odsekov in klubov. Komercialno lahko turo te težavnosti vodijo samo gorski vodniki. Vodenje v gorah brez ustreznih znanj in usposobljenosti, neustrezno razmerju med številom vodenih in številom vodnikov je nesprejemljivo in nevarno početje. Informacije o gorskih vodnikih lahko dobite na spletni strani Združenja gorskih vodnikov. O planinskih vodnikih in alpinističnih inštruktorjih pa na spletni strani ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport, saj morajo po zakonu o športu biti vsi vpisani v razvid. Bodite kritični do tega, s kom greste v gore, saj sta od tega odvisna vaša varnost in življenje. 

Od nočne posode do zobne proteze s planinsko čutaro

Kakšno steklenico uporabljam za svoje planinske izlete in zakaj mi je všeč, da ima veliko odprtino? Veste, za kaj so odlične tablete za čiščenje zobne proteze?

“Šerki, kje si to prebral, da je dobro, da midva že cel dan biciklirava brez vode?” me je vprašal Franc.
“Nikjer. Sam sem si izmislil. Za trening,” odgovorim. “Pa ti si res en cepec. Sam pa še večji, ker ti nasedem!” me pogleda in nadaljuje mrko v klanec.
 
Že dve uri me zvija po trebuhu. Nič. Treba bo. Pustiti predsodke, sram. Saj pri tem smo vsi enaki. Ne glede na staž, bogastvo, izkušnje … Serjemo vsi. Tako ali drugače. “Stanč, napni vrv!” rečem svojemu nekdanjemu profesorju športne vzgoje iz ravenske gimnazije. “Pa brez komentarjev, prosim!” prav prijazno dodam. 

 Matjaž Šerkezi

Pomaham gorskemu vodniku, ki na kratki vrvi mimo pelje svojega gosta. Sredi Hornlijevega grebena na Matterhorn smo. Ravno se je začelo daniti. Ob iskanju papirja v nahrbtniku ugotovim, da se mi je prepiknil meh, ki sem ga pred nekaj urami kupil v Zermattu. Nahrbtnik je poln lepljivega čaja. Zakolnem. “Pa jebote tvoja nostalgija, pa mehi, pa kako je kul, pa Švicarji vsi po spisku!” se mi sprehajajo misli po glavi. “Furam safer” nekaj naslednjih ur s pol litra isotonika. Tolažim se, da bo vsaj dober trening. Trening za psiho. Zvečer, pri koči Hörnli čutim bolečino v predelu ledvic, boli me glava. Dehidriran sem. 

 Matjaž Šerkezi

Petek je. Sneži. Komaj čakam, da zaključimo pouk. Profesor razlaga o falangah. Sam pa sem z mislimi že v hribih. Vseeno mi je za vojne formacije in Filipa Makedonskega. Kot rimska legija čakam odrešilni zvonec, zagrabim nahrbtnik in oddrvim na avtobusno postajo. Spotoma kupim sendvič in čokoladno mleko. Zmagovalna kombinacija, ko bom ves premražen iskal moralo v snežni luknji nekje na pobočju Pece.

 Matjaž Šerkezi

Vonj po izpuhih, pretirana toplota, škripanje Koroškega radia, v mladosti potlačene dirkalne želje šoferja, sprevodnik z okroglo kovinsko napravo z rdečimi številkami in ročko, s katero je izdal vozovnico. Z roko pobrskam po nahrbtniku za denarnico. Fak, vse je mokro. V naglici je mleko pristalo na derezah. Moja naslednja investicija je bila v zaščitno torbo za dereze. 

 Matjaž Šerkezi
Z rdečo škodo 120L se peljemo iz Črne. Bili smo na obisku pri črnski bici, kot sva jo poimenovala s sestro. V središču Črne, pri spomeniku, danes bi ga učeno poimenovali rondo, nas ustavi policija. Ata odpre okno. Dokumenti. Tišina. “Gospod, mi pokažete rezervno kolo?” sledi miličnikovo vprašanje. Medtem ko ata odpira prtljažnik, ga ta opazuje. “Stopite z mano, bomo pihali,” je naslednji ukaz. Nič. Policist vrne dokumente. Se skloni k odprtemu oknu in brez besed opazuje mamo. “Hvala in srečno vožnjo,” zaključi. Nekaj ur prej sva z atom vozila sadjevec. Ker sem imel prste zraven in sem krivo namestil čep, se je ta med vožnjo snel in dodobra napil tla v avtu. Kurjava je naredila svoje. 
Policist pa si je mislil: “Ded je trezen, ta stara pa nabita ko mina.”

Danes vseh teh težav nimam več, saj že nekaj časa uporabljam vakuumske izolirne steklenice, ki tekočino ohranjajo cel dan hladno ali pa toplo kar do 12 ur. Poleg tega pa so odporne proti udarcem, tudi na dereze, kakovosten zamašek pa preprečuje, da bi se ta odprla, tudi če je v nahrbtniku obrnjena na glavo. Poleg vsega pa so lahke, kar je meni zelo pomembno. Uporabljam steklenice od Hydro Flaska in Snow Monkeyja. 

Dobra lastnost teh steklenic je tudi, da se preprosto čistijo, saj je notranjost iz nerjavečega jekla, ki preprečuje nabiranje kamna in preostalih dodatkov od pijače. Velika odprtina omogoča nemoteno pitje in polnjenje, marsikdaj pa mi je olajšala mučno vstajanje iz spalne vreče v mrzlem bivaku, ker sem jo uporabil za nočno posodo. Pa prosim, z veliko odprtino me ne razumite napačno, da se hvalim. 

 Matjaž Šerkezi

Pralne so v pomivalnem stroju. Sam pa jih pogosto očistim s pomočjo tablet za zobne proteze. Hvala, tašča. V steklenico nalijem vročo vodo, dodam tableto in pustim čez noč. Deluje pa tudi čiščenje s sodo in citronko. Poleg vsega pa skrbimo še za okolje, saj se s tem izognemo kupovanju plastenk, steklenica pa bo skupaj z nami postala del gorniške zgodbe. Opremite jo z nalepkami. 
 
In še uporabna nasveta. Okrog steklenice imam navit ‘silver tejp’, ki mi večkrat pride prav za kakšno popravilo ali pa oskrbo žulja. V kapi nahrbtnika pa vedno nosim 2 metra dolgo cevko, s pomočjo katere pridem do vode, ki je skrita pod balvani in je drugače ne bi mogel naliti v steklenico. Morda vam kdaj pride prav in olajša katero od vaših planinskih pustolovščin.

 Matjaž Šerkezi