Kategorija: Matjažev svet gora

Ko norcu skrivnostna 100-kilometrska trasa ne da miru, gre in jo preteče: “Pohodniški avanturi Highlander preprosto ne moreš reči NE!”

Highlander Kamniško-Savinjske Alpe. Preizkušnja za telo in duha. Preizkušnja, ki te razdvoji. Preizkušnja, ki ti izpije vse atome moči. In preizkušnja, ki te obogati, če ti dovoli na konec. Si upaš?

Bilo je sredi tedna, ko mi Matej pošlje kratko sporočilo, če mi lahko posreduje GPS sled, za eno mnenje. Seveda, pošlji. Zvečer pijem svojo najljubšo kavo Stow Red Carpet in odpiram Matejevo e-pošto. Saj vem, kava zvečer ni zdrava. Meni ustreza in je moja sladka pregreha. GPS sled naložim v Garminov Basecamp in mi je takoj žal tistega: “Seveda. Pošlji.”

Puf in oblaček dima. Na desno ramo se mi usede Softič. Majhen, rdečega nosu in kratkih rožičkov, telo pa mu krasi okrogel trebušček. “Ej, Šerki. Brezveze. Saj vidiš, da ti danes ne gre. Vode nimaš. Noge te bolijo. Na bruhanje te sili … bla, bla, bla, bla …,” me prepričuje, ko s težavo premikam noge po poti, čeprav navzdol. 

Matjaž Šerkezi

Pred desetimi urami me je Tinkara odložila v Mozirju, kjer je začetek pohodniškega doživetja Highlander Kamniško-Savinjske Alpe. “Če je vaš cilj prehoditi 100 km v nekaj dneh, ste na pravem mestu,” je zapisano na spletni strani organizatorja. Udeleženci imajo na voljo pet dni, da opravijo s potjo. 

 “A ti misliš, da boš imel dovolj vode?” me opomni Tinkara, preden se poslovim. Samozavestno odgovorim: “Ah ja, saj povsod teče.”

V Jagru kupim še eno suho žemljo, jo stisnem v žep nahrbtnika, pripnem palice na roke in oddirjam. Želel sem priti vsaj na Golte, dokler me noč ne potegne v svoje nedrje. Uživam v čudovitih razgledih po okoliških hribih. Presenečen nad kmetijami, ki niso tipično slovenske. Precej urejene so. S fasado na hlevu in visečimi fuksijami in pelargonijami na “gangu”.

Po dvorišču ne ležijo odsluženi strešniki in stare EMO sklede z luknjo in natolčenim emajlom. Moram priznati, da se stanje slovenskih kmetij izboljšuje, sploh tam, kjer so jih prevzeli “naši ta’mvadi”. Pred tednom smo se z grebena Olševe spotoma oglasili pri kmetiji Kumer v Koprivni, ki je pred kratkim postala planinska koča. Nekoč je šlo za precej tradicionalno koroško kmetijo.

Tisto, ko za “štalo” raste stara hruška, tepka. Pod njo pa visoke koprive in rdeč lonec z belimi pikami, od katerega je odstopil emajl in sčasoma naredil črno luknjo v dno. Trpek okus tepke, žgoče koprive in “pisker” brez dna. Prispodoba življenja na kmetih nekoč. Danes je podoba popolnoma drugačna. “Ta’mvadi” so prinesli drug pogled na življenje na kmetih, dvignili raven kakovosti življenja in ohranili gostoljubnost. 

Sam sem, sam v črni noči

Kremplji noči me potegnejo v črne gozdove Smrekovca. Sam sem. Pot mi osvetljuje Led Lenser svetilka. Veselim se izvirov vode, ki jih je tukaj na pretek, saj mi je tekočine že zdavnaj zmanjkalo. Korak je lahek. Na trenutke čutim le desno peto, ki mi jo zadnjih nekaj kilometrov najeda del tekaškega copata. Ustavim se, sezujem svoje “hookice”. Vidim, da so mi del nad peto že precej pojedle do krvi.

Matjaž Šerkezi

S tekaških palic odtrgam kos “silvertejpa” in ga prilepim čez rano. V tistem začutim hlad po hrbtu. Obrnem se nazaj. Nič. Pogledam na maPZS, kje sem. Vsakič, prav vsakič, ravno na tem območju pod Komnom. Isti “beden” občutek. Občutek mraza po hrbtu in tisti občutek, da nekdo stoji za tabo, da se te skuša dotakniti in da potem gre nekako čezte.

Nisem vraževeren, ampak to je tukaj že četrtič in vsakič sem bil sam. Tudi ko smo šli skupaj s Tadejem in Belijem na K24, sem pod Komnom za trenutek ostal sam in takrat, takrat je prišlo.

Mraz po hrbtu, obračanje nazaj in potem tista energija, ki je šla vame in me zapustila z iztegnjeno roko … Sam sem, sam v črni noči. 

Spomnim se pesmi koroškega kantavtorja Milana Kamnika, ki v eni svojih pe2smi prepeva: “Vode, vode pa ni! Vode, vode pa ni!” In res je ni. Softič na desnem ramenu mi znova prigovarja: “Stari, pa saj ti je že Tinkara rekla, da nimaš dovolj vode. Odnehaj. Crknil si. Ne moreš!” Vode res ni. Suša je naredila svoje. Presahnili so vsi viri. Malo pred Travnikom naletim na star lesen žleb, iz katerega vsake toliko pricurlja kakšna kaplja vode in s katero si osvežim usta. Softič, Šerki si je osvežil usta. Ne bo odnehal. 

Peklenski vzpon od Loke proti vrhu Raduhe. Dehidracija dela svoje. Barva urina je podobna ARSO-vi najvišji stopnji za strele. Na cesti pod Snežno jamo me reši luža. Omočim si usta. Požrl bi celo, z vsemi plavajočimi žužki v njej. Cepec. Če bi imel s sabo vsaj tablete za dezinfekcijo vode. 

 Znova se oglasi Softič: “Kako si? Ne gre, ne? Saj sem ti rekel!” Marš, marš, je** se. Ne bom odnehal.

Luče. Ura je pet zjutraj. Lučani odhajajo v službo. Čudni pogledi na pojavo z naglavno svetilko. Išče vodo, hidrant, gejzir, kar koli, samo da se lahko napije. Na vohalne celice se mu prilepijo molekule pečenega kruha. Poveže jih z enakim vonjem v Kamniku, ko zjutraj prihaja s teka, se ustavi in se pocrklja s toplim rogljičkom in kavo pri Jodlnu. Potem gre domov in se privije k ženi, ki še sladko spi. 

… nekaj trenutkov za tem, ko sem spil fanto, bruhnem za korito z rožami. Komaj mi je uspelo pobegniti iz pekarne. Telo in glava sta hrepenela po tekočini, želodec je ni prenesel. Počuti se kot naliv na osušeno in spokano zemljo. 

Matjaž Šerkezi

Ooo, glej jo, lisičko. V jutranjem svitu se je leno pretegnila na livadi in me opazovala. Le kaj počneš ti človeško bitje tako zgodaj v moji spalnici? To je moje kraljestvo, svet pod Rogatcem in Lepenatko. To je moj dom, ti, ti človek. Visoko na nebu kanja uprizarja svoj jutranji ples, ples, ki bo očaral majhno miško in jo odpeljal v vrtinec smrti. 

Z jutrom korak postane samozavestnejši

Softiča je utrudila noč in je zaspal na ramenih. Nič bati. Ne bo padel z njih. Ta vrag se dobro drži. Pot med kravami in stani Velike planine mi je poznana in me hitro pripelje do planine Dol in naprej v Dolski graben, ki se strmo spušča v dolino Kamniške Bistrice. Čutim vsako mišico, ki se napne in kriči po počitku.

“Težek nahrbtnik mi je že dodobra ogulil hrbet in boke. Smilim se samemu sebi.”

Še sreča, da Softič spi. Motivacijo mi daje, ker lahko preklinjam Mateja, ki je poskrbel za čudovitih 10 km po dolini Kamniške Bistrice, vse do spominskega parka in nazaj. Slepo črevo za nabiranje kilometrov, ki je stalnica vseh trailov in je po besedah organizatorja razlog v res čudoviti pokrajini, ki je ne smete zamuditi. Hvala. Res ste izjemni. 

Matjaž Šerkezi

Spominski park v Kamniški Bistrici je poln spominskih plošč alpinistov in planincev, ki so umrli v gorah. Je eden prvih spominskih parkov v Sloveniji, ki je bil postavljen z namenom, da se gore očistijo spominskih plošč in se postavijo v strnjeno območje nekje ob vznožju gora. Sprehod po parku obudi marsikatere spomine in ima posebno energijo. 

Softič se je znova prebudil in me bodril zadnjih 1200 višinskih metrov in 13 km proti Kriški planini. Greben med Kamniškim vrhom in Planjavo odpira navdihujoč pogled proti Kamniškim planinam. Naravnost pa se nam odpirata pobočji Vrha Korena in Kompotele, s katere je nor pogled v amfiteater Kamniško-Savinjskih Alp. 

Na plaži na Krvavcu mi Softič prišepne: “Stari, zmagal si. Nisi ti za v staro šaro.”

“Hvala, zvesti prijatelj. Posebej za vse spodbudne besede na poti.”
Highlander Kamniško-Savinjske Alpe je bil zame odlična preizkušnja in priprava na Julijana trail. Vsakič sem vesel, da imam dobre prijatelje, ki mi pošljejo GPS sled v mnenje. Poznajo me, da težko podam mnenje, če tega sam prej nisem okusil in odšel na ogledno turo. Od Mozirskega gaja do Krvavca se je nabralo mičkeno več kot 100 km in mičkeno več kot 6000 višinskih metrov, za kar sem porabil mičkeno manj kot 20 ur. 40 km sem bil brez tekočine in skoraj crknil. Na cilju je bilo vse pozabljeno. Celo s Softičem se pogovarjava, predvsem kaj mora izpopolniti za Julijano.

Matjaž Šerkezi

Divja narava Kamniško-Savinjskih Alp, mogočni gozdovi smrekovškega pogorja, žive planine pod Raduho, pastirski stanovi Velike planine, bogata zgodovina Kamniške Bistrice, občutek, da ti na poti sledijo Rokovnjači, Bele babe, vonj Morane in boj s samim sabo, umom, ki kot sirena preži na pohotne mornarje in jih kliče v svoj hram naslade, so razlogi, da pohodniški avanturi Highlander Kamniško-Savinjske Alpe preprosto ne moreš dati košarice.

Nasvet in OPOZORILO: nikakor ne v gore brez naglavne svetilke! Kako izbrati najprimernejšo?

Med gorskim reševanjem je veliko primerov, ko se pohodniki ne morejo vrniti z gora, ker jih je ujela tema in s seboj niso imeli naglavne svetilke. Preprečimo tovrstne nesreče. Kakšne svetilke uporabljajo gorski reševalci in kaj je tisto, na kar moramo biti najbolj pozorni pri nakupu? 

“Kako si?” – “V redu.”
“Si dobro?” – “Ma ja, kar gre.”

To so pogosto slišane besedne zveze, ko se v gorah srečata dva pohodnika. Postale so že kar stalnica. Dobil sem občutek, da drugega odgovora na zastavljeno vprašanje sploh ni. Nekako “facebookovsko” navajeno, kjer obstaja svet idealov – telesnih, čustvenih, družinskih … ali pa smo že vsi postali “fejst bukavi” in se nam vse skupaj zdi kot sen iz Matrice.

Sam pa priznam, da sem zadnji mesec precej v “zosu”. Sem moral prav pomisliti, katero besedo uporabiti, saj sem v pogovoru s Tomom uporabil bolj pristen slovenski vulgarizem, ko je človek precej v tistem spolnem organu. Saj vem, zakaj vam bi utrujal s svojimi tegobami, ko pa je svet v eni drugi dimenziji poln idealizmov, čudovito pečenih rib z žara, prekrasnih sončnih zahodov, neskončnih potovanj … Pa bom. Bom “pojamral”, ker sem samo človek in ne nek super heroj.

Matjaž Šerkezi

In v tej luči sem pred nekaj dnevi v službi na sodelavko Barbaro izbruhal ves svoj gnev in ego. Vprašala me je o preventivi pred strelami in kaj si mislim o nesrečama, ki sta se zgodili med preteklim koncem tedna, ko sta žal dva umrla za posledicami strele. “Obsojam in pika,” je bil moj odgovor.  

Zgodba o psu

Popoldne sedim na klopci pod lipo pred domom starostnikov v družbi Tinkare in tašče. Ivana, Kika jo kličejo prijatelji, je že nekaj let na vozičku po hudi možganski kapi. Pa vendar je tisti dan zrla v nebo, se smejala in se ni pustila motiti. Z mislimi sem zazrt v zeleno listje, ko Tinkara začne pripovedovati zgodbo.

Matjaž Šerkezi

Zgodbo o psu, ki je vstopil v sobo, polno ogledal. Zarenčal je in vsi so zarenčali nazaj. Pokazal je zobe in vsi so začeli kazati zobe. V vsej svoji jezi je začel lajati in drugi so lajali nazaj. Na koncu je penast in krvav obležal pred ogledali. Če bi vstopil v sobo, se nasmehnil in veselo pomahal z repom, bi zgodba imela čisto drug epilog.  

Spomnim se službe. Kdo sem pravzaprav, da bi obsojal? Moje poslanstvo je učiti, izobraževati, svetovati. Se nasmehniti in pomahati, ne kazati zob. Slednjega je v svetu preveč. 

Na avanturo z naglavno svetilko

Poslovili smo se od avgusta in poletja. Otroci so sedli v šolske klopi. Prihaja meni najljubši letni čas, jesen. Po dolinah se podijo megle, vlažna in hladna jutra, macesni si bodo nadeli zlato opravo … Dnevi postajajo vse krajši. Večeri kot nalašč za Jo Nesbø avanturo.
Obisk gora? Po poletni gneči postanejo drug svet. Svet za dolge sprehode in raziskovanje. Del obvezne opreme v nahrbtniku vsakega planinca je tudi naglavna svetilka ali kot jo imenujemo v žargonu – “čelka”. 

Matjaž Šerkezi

Katera je najboljša na trgu?

Sam že nekaj let uporabljam zgolj naglavne svetilke proizvajalca Led Lenser, in sicer model MH10. Razlog je v zanesljivosti in robustnosti. Vsekakor pa ni nič narobe, če uporabljate svetilko kakšnega drugega proizvajalca.

Matjaž Šerkezi

Svetoval bi le, da je poznan in svetilka preizkušena oziroma ima vse potrebne teste.

Namreč svetilke, ki jih najdete na spletu znane kitajske trgovine, obljubljajo čudež z visoko svetilnostjo in dolgo anatomijo delovanja. Nekoč sem si pridelal tretje oko sredi čela, ko se je svetilka dobesedno vžgala.  

Matjaž Šerkezi

Nekaj priporočil pri nakupu naglavne svetilke: 

  • Naj bo lahka, težka nekje do 160 gramov.
  • Optimalna svetilnost do 600 lumnov s hlajenjem in prilagajanjem svetilnosti, ki ga je moč izklopiti. Večja svetilnost pomeni tudi večjo porabo energije in zahtevnejšo tehnologijo hlajenja.
  • Optimalna dolžina snopa do 150 metrov z nastavljanjem fokusa in kota glave svetilke.
  • Velik gumb, ki omogoča prižiganje v rokavicah in z možnostjo zaklepanja, da se nam ta ne prižge v nahrbtniku.
  • Odporna proti vodi in prahu – standard IPX4.
  • Test padca do 2 metrov. Pomeni, da nam svetilka lahko pade z dveh metrov in pri tem ne utrpi poškodb.
  • Polnilna baterija, ki jo je možno menjati in hitro polniti in z avtonomijo vsaj deset ur pri največji svetilnosti in vsaj sto ur pri svetilnosti “polne lune”, ki je bila nekoč tudi usmeritev ali dogovor za svetilnost naglavnih svetilk in predvsem brez preveč umetne inteligence in možnosti nastavljanja s pomočjo telefona.

Svetilka na telefonu?

Pri vsem naštetem je najpomembnejše, da jo imate vedno v nahrbtniku in si na koncu ne boste svetili s telefonom in ko bomo po vas prišli gorski reševalci iskali izgovore kot v tisti reklami za vinjeto: “Veste, mi je padla v prepad”, ali pa: “Sem tako hitel od doma, da sem jo pozabil na nočni omarici …” 

Izgubljen v prostoru sodobnih vplivnežev ali katero aplikacijo uporabiti za orientacijo v gorah – 3. del

Ste vedeli, da Google Maps ni primerna aplikacija za orientacijo v gorah? Poznate maPZS? In, ali ste vedeli, da so del aplikacije Locus Map planinski zemljevidi z merilom 1:25.000? No, gremo korak za korakom, kako se s pomočjo ustreznih aplikacij varno orientirati v gorah.

Pred kratkim mi je v e-poštni predal “priletela” pošta s povezavo do najboljšega soseda in akcijo z vabilom v gore, ki zadnje čase rastejo kot gobe po dežju. S klikom na povezavo je na zaslon skočilo simpatično dekle, ki na svoj, mladostniški način razlaga o hoji v gore. Moram reči, da mi je bilo všeč, dekle in kampanja, čeprav sem sam dokaj zadržan do teh vsebin. Morda bi se lahko obregnil ob kakšno malenkost, ki ravno ne drži, ampak nič nevarnega.

Tudi sam rad postavim vejico preveč v svojih besedilih, kar ni ravno po mednarodnih standardih, in če iščeš samo napake, jih boš vedno našel. Hkrati pa me je dekle usmerilo na nekoliko bolj strokovne nasvete, ki jih s svojo odlično retoriko in mirnim glasom predstavi starosta slovenskega alpinizma. Stojim za vsem, le katerega od napotkov bi popravil, ker ga je že nekoliko povozil čas.

Matjaž Šerkezi

Na tej točki bi se lahko izrazil sodobno, ali pa po “influencersko”: “Homework is done.” (Domača naloga je opravljena), in pustil, da življenje steče dalje. A se bom tokrat spotaknil ob vejico. 

Bodite pozorni na promocijske kampanje, ki vabijo v gore!

Vse promocijske kampanje, ki jih sploh v času glavne planinske sezone uporabljajo različni ustvarjalci, so po eni strani dobrodošle. Z vidika preventive, če so pravilno zastavljene. Vejica spotike je v tem, da v večini pobirajo vsebine od Planinske zveze Slovenije (PZS). Razumljivo, da jih sami težko napišejo, saj nimajo znanja. Ni pa težko dodati vira, povezave, ključnika … ob objavi in se ob povzemanju vsebine vsaj zahvaliti planinski organizaciji.

Matjaž Šerkezi

Še lepše bi bilo, če bi snovalce kampanje prešinilo, da za svojo promocijo in trženje produktov uporabljajo infrastrukturo, ki je plod dela številnih prostovoljcev in kakšen del zaslužka namenijo za vzdrževanje planinskih poti, skrbi za naravo, obnovo planinskih koč … ali pa markaciste na njihovi akciji presenetijo z malico.

Matjaž Šerkezi

Na takšen način bi vejico spotike lažje prestopili in mi zdaj ne bi po mislih rojile besede francoskega kralja Ludvika XIV.: “L’etat, c’est moi.” (Država, to sem jaz.) ali “Vzamem tisto, kar potrebujem za dosego cilja. Za drugo mi ni mar. Imam mir in drugi me naj pustijo.”

… in tako izgubljenega v prostoru sodobnega “influencerstva” me prešine, da sem vam še dolžan tretji del o orientaciji.

Tokrat bomo govorili o aplikacijah na pametnih telefonih

Že večkrat sem omenil, da Google Maps ni primerna aplikacija za orientacijo v gorah in je razlog za številne izgubljene in zaplezane posameznike, ki jih iščemo in rešujemo gorski reševalci.

Matjaž Šerkezi

maPZS je aplikacija PZS, ki jo lahko ob raziskovanju Slovenije uporabite tako na Androidu kot “jabolčku”.

“Deluje brez spletne povezave. Kar je priročno za vse odročne kraje v gorah, kjer ni signala.”

Odlikuje jo kakovostna kartografska podlaga, na kateri se prikazuje celotna planinska infrastruktura (planinske poti, turnokolesarske poti, planinske koče …).

Matjaž Šerkezi

Ko izberete planinsko turo, se vam izpiše:

  •  dolžina poti,
  •  skupna višina vzponov in spustov,
  •  lokaciji izhodišča in cilja
  •  zahtevnost planinske ture,
  •  potreben čas za izvedbo ture od izhodišča,
  •  informacije o planinskih kočah,
  •  informacije o morebitni zaprtosti posameznih odsekov planinske poti,
  •  višinski profil celotne ture.

“Uporaba aplikacije in podatkov je brezplačna. Trenutno je še v beta verziji in se ves čas dopolnjuje. Dobrodošli vsi predlogi.”

LocusMap je zahtevnejša aplikacija in namenjena bolj zahtevnim uporabnikom. Deluje le na Androidu. Osnovna verzija je brezplačna, za zahtevnejše uporabnike svetujem nakup. Aplikacija ima vse funkcionalnosti zahtevnejših naprav GPS. Osnovna kartografija je brezplačna.

Matjaž Šerkezi

Lahko pa se odločite za nakup topografskih zemljevidov, ki so v trgovini za ves svet. Med zemljevidi najdete tudi planinske karte PZS s celotno planinsko infrastrukturo. 

Matjaž Šerkezi

Tako maPZS kot LocusMap sta v spletni različici, ki sta uporabni za načrtovanje izleta. Za uporabnike operacijskega sistema iOS svetujem uporabo aplikacije Avenza Maps, v kateri so na voljo zemljevidi PZS. Seveda je tudi druga alternativa – ZAMENJAJTE TELEFON.

Matjaž Šerkezi

Zemljevidi PZS so najuporabnejši pripomoček za obiskovalce gora. Podrobno prikazujejo planinske poti, koče, stezice, naravne in kulturne znamenitosti, turistično infrastrukturo in vse drugo, kar je potrebno za gibanje v naravi. Podatke s terena stalno posodabljajo prostovoljci slovenskih planinskih društev.

Sreča je zapisana v zvezdah ali kako ravnati, ko nas ujame megla – 2. del

Znamo določiti sever s pomočjo zvezd? Čisto preprosto je. Kaj storiti, če nas ujame megla? Se lahko sploh orientiramo?

Pisalo se je leto 2005, ko smo se vračali s tretjega tabora sedemtisočaka Kun v Indiji. Dan prej sva se z Damjanom povzpela na vrh, zaradi slabega vremena, pa je padla odločitev, da goro pospravimo. Aleš se je pred vrnitvijo odločil, da bo šel še na vrh Bela igla, ki je bil del grebena, preko katerega smo se morali vrniti proti bazi. V času, ko smo pospravljali šotore, se je spustila gosta megla.

Strašljiva megla

Ni se videlo niti metra naprej. Pot smo sicer imeli označeno z rdečimi zastavicami in do grebena je vodila gaz, ki jo je višje “pojedel” ledeniški led. Zaskrbelo me je za Aleša in nisem ga mogel pustiti samega, čeprav smo bili dogovorjeni, da se dobimo v prvem taboru.

Sedim na grebenu. Okrog mene se plazi megla. Tiho je. Zmrazi me, saj se spomnim na aktualen film Megla, režiserja Ruperta Wainwrighta. Na vsake toliko časa spustim glas v neznano: “Aleš, kje si?” Zaslišim rožljanje cepinov.

Matjaž Šerkezi

Nekaj za tem se iz bele zavese pokaže Aleš, v rokah pa drži Mercatorjevo vrečko, v kateri je imel opremo. Naveževa se na vrv. Sam sem bil zadaj, v rokah sem držal kompas. Določil sem smerni kot hoje. Aleš je odšel naprej, dokler sem ga še videl, se ustavil in sem sam šel do njega. In ponovi vajo. Vse do tabora ena.

Nekaj podobnega sva s Tinkaro doživela na Pohorju. Bilo je na Ribniškem vrhu. Nepričakovano se je pojavila gosta megla. V takem, če nimaš GPS naprave, je orientacija skoraj nemogoča in je najbolje počakati, da se megla razkadi.

Matjaž Šerkezi

Tudi to je eden od razlogov, zakaj moramo imeti v nahrbtniku vso potrebno opremo. V svojem primeru pa sva stala na znanem vrhu. Poznala sva svojo stojno točko.

S pomočjo planinskega zemljevida in kompasa sva tako lahko določila smerni kot Ribniške koče in brez vsake težave sestopila do nje. To so bili še časi, ko telefoni niso imeli aplikacij za navigacijo in ko je bil GPS drag kot žafran. 

Matjaž Šerkezi

Za orientacijo v megli je treba imeti ogromno znanja in izkušenj. Nekaj pa je tudi odvisno od sreče, ki je zapisana v zvezdah. 

Matjaž Šerkezi

V prejšnjih nasvetih smo se naučili kako orientirati planinski zemljevid in določiti sever s pomočjo sonca. 

Sever lahko določimo tudi s pomočjo zvezd. Iskanje severnice pa je še posebej zabavno skupaj z otroki na planinskem taborjenju.

Matjaž Šerkezi

Zvezda Severnica je del ozvezdja Malega voza in leži v smeri geografskega severa. Najlažje pa jo najdemo s pomočjo ozvezdja Veliki voz, ki je sestavljeno iz sedmih zvezd.

Štiri predstavljajo voz, tri pa njegovo oje. Če razdaljo zadnjih dveh koles Velikega voza podaljšamo petkrat v smeri navzgor, najdemo Severnico, ki žari nekoliko močneje.

2.bp.blogspot.com

Če smo z obrazom obrnjeni v smeri Severnice, je za nami jug, na desni vzhod in na levi zahod. Še eno ozvezdje kaže proti Severnici. To je Kasiopeja, ki je na drugi strani Velikega voza v obliki črke W.

Kaj je smerni kot ali azimut?

Azimut (smerni kot) je kot med smerjo severa in iskanim objektom v naravi. Zmeraj ga merimo od severa v smeri urnega kazalca. Primer: azimut 50° pove smer 50° vzhodno od severa.

1. Od izhodiščne točke (Preval, označena z modro puščico) potegnemo ravno črto do ciljne točke (Tolsti Vrh, označena z zeleno puščico). 
2. Skozi izhodiščno točko potegnemo črto v smeri sever – jug (vzporedno navpičnim črtam na zemljevidu). 
3. Geotrikotnik z najdaljšo stranico postavimo ob črto sever – jug, in sicer tako, da je 0 pri izhodiščni točki. 
4. Odčitamo azimut (merimo vedno v smeri urnega kazalca) – v tem primeru dobimo 112°.

vseved.mepi.si

Ste vedeli, da strani neba lahko ugotovimo na različne načine, ki pa so najmanj zanesljivi:

– mah, ki raste na severni strani dreves, skal, ruševin …
– sončnice so obrnjene proti soncu;
– letnice na drevesnih štorih. Običajno so redkejše na južni strani in gostejše na severni;
– drevesa na severnih straneh rastejo počasneje kot na južnih. Na južni strani so krošnje gostejše;
– mravljišča v večini primerov ležijo na južni strani dreves;
– planinske senožeti so ponavadi na južnih pobočjih.

Modrost starega gorskega reševalca ali ko se izgubimo na planinski poti – 1. del

Orientacija pomeni določanje nebesne smeri po vzhajajočem se soncu; vzhodne smeri. Beseda izhaja iz latinske besede orient, ki pomeni vzhod. Orientacija v pokrajini je torej veščina, ki pomeni določanje strani neba, našega stojišča v pokrajini in smeri poti. 

Doma so mi strokovno pojasnili, da mi enkrat na leto pripada morje. Pa smo šli za nekaj dni. Medtem ko se otroci veselo namakajo v vodi in občasno prepirajo, kdo bo glavni kapetan na supu, sam sedim v senci z Biblosom v roki in se zgubljam v svetu knjig. Jaz. Tina. in Dolg sprehod do zaliva Johna Muira je moj izbor.

Občasno mi uide pogled na napol gola telesa, ki kot nasedli kiti poležavajo na poletni pripeki. Čudim se, kako zmorejo in da je kljub vsem opozorilom človeška vrsta še vedno pripravljena tvegati ožgano kožo in z njo kožnega raka. 

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

In verjetno je pripeka kriva, da se spomnim ene svojih neumnosti, ko sem se kot trinajstletnik potepal po Peci. Bilo je konec zime. Na vrhu sem mlel suho žemljo s pariško in se nastavljal pomladanskemu soncu. Oči so se sladko zaprle. Bilo je mirno in spokojno.

Prebudil me je čuden mraz v nosu. Okrog mene megla, da bi jo lahko rezal, in rahlo je naletaval sneg. Prav hitro zmečem stvari v nahrbtnik in začnem sestopati. Opazim, da je okrog mene polno stezic. Katera je prava? Strah me je. Skušam se umiriti.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Spomnim se nasveta starega gorskega reševalca Malija, ki mi je nekoč pripovedoval, da če je na Peci megla, se drži grebena, pojdi do smerne table, ki kaže proti vrhu in se pri njej obrni za 90 stopinj na desno. Sestopaj in ponavadi nekje po 100 višinskih metrih je praviloma megla manj gosta in omogoča, da lahko slediš markacijam.

Ne vem, ali od mraza ali strahu sem se dve uri kasneje tresel pri koči in srebal čaj z  napolitankami Jadro. Verjetno je bil strah, ampak tega ne bom priznal. Izšlo se je, predvsem, ker me je vodila modrost starega reševalca.

Peca velja za lažje dostopno goro, pa vendar zna presenetiti. Koroški gorski reševalci imajo na njej vsako leto resne iskalne intervencije, saj se zelo rada skrije v gosto meglo. Morda pa takrat iz votline pride pogledat kralj Matjaž ali se je človek že kaj poboljšal in je čas, da odide v svet. 

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

… in ker niti kralj Matjaž in Matjaž tistega daljnega leta ´93 nista imela pametnega telefona in aplikacij za navigacijo, s katerimi bi si lahko pomagala, si poglejmo preprost način določanja strani neba s pomočjo sonca in orientiranja planinskega zemljevida s pomočjo kompasa, ki je osnovna veščina v nahrbtniku znanja vsakega planinca.

Sonce vzhaja (zjutraj) na vzhodni strani neba, zahaja (zvečer) na zahodni. Okoli poldneva (ob 12. uri), ko je najvišje na obzorju, je na jugu. Takrat sence padajo proti severu. Ni pa takšno orientiranje natančno in nam služi le za grobo orientacijo, saj sonce ne vzhaja in zahaja vsak dan na isti točki in še manj točno na vzhodu in zahodu.

rad.sik.si

Po zimskem času je sonce najvišje na nebu ob 12. uri (poletni čas ob 13. uri). Če se takrat obrnemo proti soncu (ko je ta najvišje na nebu), smo obrnjeni proti jugu.  

Orientiranje planinskega zemljevida

Pravilno orientiran zemljevid nam pomaga, da si lažje predstavljamo, v kateri smeri so objekti, ki so narisani na zemljevidu in obratno. Pomeni, da sever v naravi poravnamo s severom na zemljevidu. Na karti je sever vedno zgoraj, vzhod pa desno.

Orientiranje zemljevida s kompasom

S kompasom orientiramo zemljevid tako, da kompas postavimo ob vzhodni (desni) ali zahodni (levi) rob zemljevida, nato pa zemljevid s kompasom vred vrtimo okrog vertikalne osi, dokler magnetna igla kompasa in rob karte nista vzporedna.

Pazimo, da ne zamenjamo severa in juga. Na večini kompasov je del magnetne igle, ki kaže na sever, obarvan z rdečo barvo.

vseved.mepi.si

Kompas je naprava, ki s pomočjo magnetne igle natančno pokaže sever. Določanje drugih strani neba je potem otročje lahko.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Zakaj magnetna igla kaže proti severu?

Zemlja je kakor velikanski magnet z magnetnima tečajema nedaleč od severnega in južnega zemljepisnega tečaja. Kompasova igla je namagnetena, zato se vrti, dokler en njen konec ne kaže proti severu, drugi pa proti jugu.

Pomembno: Pazite, kam postavite kompas, da ni pod njim ali v njegovi bližini kovinskih predmetov (ogrodje pod mizo, mobilni telefon …), saj bo v tem primeru kazal napačno.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Naslednjič pa si pogledamo, kako se lahko znajdemo v megli in določimo sever s pomočjo zvezd.

Ste vedeli, da so pri nas čebelnjaki večinoma obrnjeni na jug in da so severna pobočja gora v večini bolj strma in manj porasla?

V planine s pohodnimi palicami v rokah: to je vse, kar morate vedeti

Opazujem planince in ugotavljam, da ni hudič, da planinske palice večina nosi na sprehod in pri tem štorkljajo kot na reviji step plesa. In porodi se mi vprašanje, kakšne so kakovostne planinske palice in kako jih med hojo uporabljamo? Kakšne so vaše izkušnje z uporabo planinskih palic in ali jih sploh uporabljate?

Petkov nasvet za Matjažev svet gora tokrat nastaja v senci, nekje ob vznožju 1816 m visokega Monte Bara. Hladim se z mojo najljubšo pijačo Almdudler, gazirana zeliščna limonada. Dobro, pustimo zelišča ob strani. Okus je pa dober.

V Švici se dogajajo podobne stvari

Potujem po obljubljeni deželi. Deželi kjer se cedita med in mleko. Deželi kjer se je leta 1863 rodil Rdeči križ. Deželi, katero kar v 60 % predstavljajo Alpe in kjer sta bila kar dva od treh zadnjih problemov Alp. Beli pajek, knjiga o Eigerju, ki me vsakič spomne, ko jo vzamem s knjižne police, kaj vse je človek sposoben preživeti v svojem raziskovanju sveta gora.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Verjetno ste hitro ugotovili, da imam v mislih Švico. In sam ugotavljam, da se ravno tako kot v Sloveniji dogajajo podobne stvari. Iz avtomobila odfrči cigaretni ogorek, motoristi se motovilijo med avtomobili, vozniki med vožnjo pritiskajo telefone na lica, stare mame v trgovini prebirajo sadje in zelenjavo, na tleh leži plastenka, celo pes se je usral po tleh in iztrebka ni nihče pobral.

arhiv Tone Škarje

In ravno tako kot v Sloveniji, v Švici planinci hodijo v gore v sandalih, brez nahrbtnika, pomanjkljivo oblečeni … In tudi v Švici število nesreč v gorah iz leta v leto narašča, vedno več je Insta-destinacij, in gore in planinstvo so priljubljen tržni produkt za zavarovalnice, prehransko industrijo in posameznike, ki ustvarijo svojo butično znamko.

Stroške reševanja plačajo sami

Razlika pri vsem skupaj je v tem, da v Švici nosi stroške reševanja posameznik in ne “dobrodelnost” države in davkoplačevalcev. In enako kot pri nas, jih tudi tukaj lahko označimo za “šalabajzarje” ali pa jih skušamo nekaj naučiti. Sam sem za slednje. Pot je vsekakor dolga, ne z danes na jutri. A skozi čas, sem prepričan, bo obrodila sadove.

Vse to je tudi poslanstvo slovenske planinske organizacije. Ponavljanje, preventiva, ponavljanje, preventiva … In zavedanje, da vedno obstaja nekdo, ki se na vse skupaj požvižga. A ta ni merilo in razlog za slabo voljo.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Planinske palice so zelo uporaben pripomoček in z njimi dosežemo:

● Boljše ravnotežje in stabilnost pri hoji. Sploh v primeru mokre podlage, kjer nam izboljšajo oprijem na podlago in marsikdaj preprečijo padec.

● Krepimo zgornji del telesa in hkrati razbremenimo obremenitev na kolena, gležnje in stopala.

● Omogočajo nam hitrejše napredovanje, saj se z rokami še dodatno poganjamo naprej in hkrati ohranjajo enakomeren ritem hoje.

● Pri počitku se lahko za trenutek naslonimo na palice in s tem razbremenimo trup, ali pa si jih podložimo pod nahrbtnik in s tem zmanjšamo težo na ramena.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Sam jih večkrat uporabim za čiščenje poti pred sabo, z njimi odmaknem kakšno trnje, prav mi pridejo tudi ob jutrih, ko se prebijam čez rosno travo in jo s palicami predhodno otresem.

Z njimi preizkusim trdnost snega, sploh ob pomladnih dneh, ko je ta že marsikje porozen in se udre že ob manjši obremenitvi.

Uporabil pa sem jih že za imobilizacijo palic pri šotoru, ki ga je podrl veter in tudi pri zlomu roke.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Vrste palic

Enodelne – za uporabo v planinstvu najmanj uporabne, saj se jih ne da zložiti in postanejo nevarne, ko te na planinski poti ni možno več uporabljati in jih moramo pospraviti na nahrbtnik.

Dvodelne teleskopske palice – primerne za turno smučanje, trpežne, zavzamejo več prostora oz. zložene štrlijo čez nahrbtnik, kar se iz vidika varnosti odsvetuje.

Tridelne teleskopske palice – primerne za hojo, trekinge, zavzamejo malo prostora in se jih lahko pospravi tudi v nahrbtnik

Zložljive palice – v večini tridelne, lažje od predhodnih. Odlikuje jih kompaktnost.

Dodamo lahko še četrti tip palic, ki so kombinacija zložljivih in teleskopskih palic in so od predhodnih nekoliko težje.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Moja prva izbira so in tudi sam uporabljam izključno zložljive palice. Prvi razlog je v varnosti. Različni patenti teleskopskih palic, sploh cenejših, so nevarni, saj se ob večji obremenitvi nenadzorovano zložijo in lahko izgubimo ravnotežje in pademo.

To se pogosto dogaja pri alu-palicah, kjer se kovina krči in razteza glede na zunanjo temperaturo. Temu krčenju in raztezanju pa ceneni patent ni kos in hitro popusti. Drugi razlog je teža, ker se pri hoji in teku na dolge razdalje pozna vsak gram. 

Pri planinskih palicah sem pozoren na konico, ki mora biti Widia in jo je možno zamenjati in krpljicam, ki naj bodo snemljive. Poleti sem tako večina časa brez krpljic, kar pripomore k zmanjšanju teže, pozimi pa uporabljam gibljive krpljice, ki se prilagajajo naklonu snežne odeje in s tem preprečujejo prehiter izmet palice iz podlage ob obremenitvi.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Pravilna dolžina palic

Uporabljam palice dolžine 120 cm kar je primerna dolžina moji telesni višini 173 cm. S tem so nekoliko daljše od priporočljive dolžine, ki omogoča, da palice držimo za ročaj, komolec pa je skrčen pod kotom 90 stopinj. S tem lahko palice poljubno prijemam in prilagodim višino držanja glede na naklon terena.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Pri planinskih palicah uporabljam ročaj iz plute, ki je hladen in hkrati ne vpije vlage rok, prilagaja pa se tudi njeni obliki. Pri izbiri materiala, aluminij ali karbon, nisem izbirčen in uporabljam oboje. Nekih prednosti in slabosti enih in drugih osebno nisem opazil, zlomil sem pa že vse vrste materialov.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Paščke uporabljam izključno pri hoji navzgor in še to v večini primerov na način, da palec počiva v paščku. S tem se lahko aktivneje poganjam v klanec. Pri hoji navzdol odsvetujem rabo paščkov, saj lahko pri hitrejšem sestopu palico pohodimo oz. ta pride med noge in si s tem zlomimo zapestje.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Vsi ostali dodatki so zgolj nepotreben balast palic, ki poveča težo, zmanjša trdnost in s tem varnost palic. Manj je več in s tem imam v mislih razne blažilce. Svetoval bi zaščito za konico, ko imate palice pospravljene na ali v nahrbtniku, za kar lahko uporabite kar kos cevi za zalivanje vrta.

Sam pa na obe palici navijem tudi nekaj centimetrov silver tejpa, ki je takoj pri roki za kakšno manjše popravilo med potjo ali hitro sanacijo žulja.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

… uporaba palic pri hoji?

Sledite naravnemu in sproščenemu gibanju rok in nog. Konico palice postavite nekoliko pred korak, gibajte se v smeri naprej in prenesite palico ponovno predse. Leva roka I desna noga.

Pri hoji navkreber soročno prenesite palici predse. Se nanju oprite s telesom in naredite dva do tri korake.

Enaka načina hoje uporabljamo tudi pri sestopu.

Nikar ne štorkljajte in raje svojega partnerja zvečer povabite na ples stepa.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi