Kategorija: Matjažev svet gora

Veste, kaj je češnja na smetani med turnimi smučarji? Poznate deset priporočil za varnejše turno smučanje in zakaj se na turno smuko ne smemo podati sami?

Marec je mesec, ko se zima poslavlja, na plano pokuka prvo cvetje. Je pa tudi mesec za turnosmučarske sladokusce. Mesec najboljše smuke. Odlične razmere, če si seveda dovolj zgoden. Dan je daljši in sončni žarki dobivajo na moči, kot nalašč za martinčkanje po dobri turi. Najpomembnejše pa, ni drena, saj večina “instaturnih-smučarjev” že objavlja “fotke” s kolesarjenja po “Kanarcih”, drugi pa so že začeli priprave na veliko noč. 

 Matjaž Šerkezi

Na spletu Planinske zveze Slovenije berem o odličnih uspehih slovenskih tekmovalnih turnih smučarjev. Izstopa peto mesto Maja Pritržnika med mladinci na svetovnem prvenstvu v Španiji. Lep, a garaški šport. Mladi se zanj hitro navdušijo, a ko spoznajo, da je za uspeh treba ure in ure potenja, odnehajo. Na splošno je upad zanimanja za športe, ki se dogajajo v potokih lastnega znoja. Tisti posamezniki, ki kažejo željo, pa nacionalne panožne zveze in trenerji pričakujejo preveč, stavijo preveč in prehitro omogočijo preveč. Njihova kariera se konča na pragu pubertete, ker so naveličani, izgoreli in pretrenirani.

Spomnim se svoje prve turnosmučarske tekme na Jezerskem. Že dolgo, dolgo nazaj. Bil sem let sina Joža, trinajst, štirinajst; tam nekje. “Ferajnovski” inštruktor Andrej Špiler mi je posodil smuči in čevlje. Tiste od JLA vojske, z rdečo zvezdo, vezmi Tyrolia in rdeče San Marco čevlje, številka 45. Vezi sem “zategnil” do konca, ker je tudi Davo Karničar imel tako. Da se niso odpele, ker pri alpinističnem smučanju morajo smuči ostati na nogah, saj je to edina možnost, da se ustaviš. V mojem primeru pa je bojazen, da si bom polomil noge, bila odveč. Ob padcu sem padel iz čevljev. Moja noga takrat ni bila niti za čevlje 39.

 Matjaž Šerkezi

Od tekme se spomnim, da je bilo ogromno snega. Celo pot sem se potil kot konj. Oprema je bila težka in sem noge komaj premikal. Pri spustih so šle smuči po svoje in sreča, da so bile narejene smučine. Zadnji kilometer proti cilju je potekal po gozdni vlaki. Nekdo me je prehitel in tik pred mano je iz snega skočila veja, ki sem jo zapel in poletel pod rob vlake med goste veje drevja in grmovja. Obrnjen na hrbet, z glavo navzdol in prepleten s smučmi. Vezi nisem dosegel, da bi jih odpel, nekaj časa sem poskušal in potem nemočno obležal. Videval sem glave, ki so vozile mimo in potem nobenega več. Zadnji bom, me je prešinilo in hkrati posvetilo, da imam prevelike pancarje. Na silo sem potegnil noge iz njih, bos stopil na sneg, ki se mi je udrl do kolen. Zvlekel opremo nazaj na pot, obul volnene nogavice, stopil v čevlje in “piči do cilja”. Cilja, ki ga ni bilo več.

Tekma se je zaključila pol ure nazaj. Kontrole številk takrat še ni bilo in bi jo verjetno pogrešili šele naslednje leto, ko bi uredili številke za novo tekmo. Od nekod je pritekel eden od Karničarjev, mislim, da je bil ravno Drejc. “Ej, Šerki je še, zadnji je,” je zakričal. No, vsi so vedeli, da sem zadnji. In potem sem bil še nekaj četrtkov na odseku razlog za smeh. 

 Matjaž Šerkezi

Na pragu pubertete je večina tistih, ki jih je moja jezerska pustolovščina zabavala, odnehala. Bili so sami obetavni “klajmberji”. Sam sem nadaljeval. Nikoli nisem obetal veliko. Imel sem pa voljo, željo, trmo, stremel sem k izpopolnjevanju. Nasmehnem se. Pri triinštiridesetih pišem spletni dnevnik za enega bolj branih portalov Metropolitan.si, zaposlen sem na Planinski zvezi Slovenije in še vedno uživam v gorah.

Mladina, ne nasedajte nacionalnim panožnim zvezam, klubom in trenerjem, da ste obetavni. Uživajte v tem, kar počnete. Vaši največji obeti so volja, vztrajnost in srčnost. Drugo pride z leti. Za tiste, ki veste, kaj je češnja na smetani in niste na “Kanarcih,” ampak se boste konec tedna odpravili na turno smuko, pa v desetih točkah priporočila za varnejše turno smučanje.

Oprema za turno smučanje:

· turne smuči: širše,
· turne vezi,
· turni čevlji,
· srenače, 
· kože za vzpenjanje (psi),
· palice,
· čelada in očala,
· dereze in cepin,
· telefon s polno baterijo in
· prva pomoč.

 Matjaž Šerkezi

Obvezno plazovni trojček (alu-lopato, žolno in sondo). Plazovno opremo je treba znati uporabljati. Svetujem tudi plazovni nahrbtnik, ki vam s svojim napihljivim volumnom pomaga, da se vaše telo obdrži na površju v primeru plazu. Na turno smuko se nikoli ne odpravimo sami.

1. Zdravi in telesno pripravljeni v gore
Turno smučanje je vzdržljivostni šport. Srčni utrip in obtok se pospešita, mišice pa so zelo obremenjene, zato sta nujno potrebna dobra fizična pripravljenost in realna ocena lastnih sposobnosti. Ne hitite; tempo naj bo takšen, da nihče v skupini ne bo izčrpan. Varčujte z energijo, da je bo ostalo dovolj tudi za spust.

2. Natančno načrtujte turo
Zemljevidi, vodniki, internet in strokovnjaki so odlični viri informacij (cilji, razdalje, višinske razlike, trenutne razmere). Še posebej bodite pozorni na vremensko napoved. Mraz, močan veter in slaba vidljivost močno povečajo tveganje za nastanek nesreč. Pripravite si alternativne cilje in kontrolne točke.

3. Uporabljajte vso potrebno opremo
Poskrbite, da boste imeli primerno opremo za zimske razmere in za cilj, ki ste si ga izbrali. Plazovna žolna, lopata in sonda so standardna oprema, zraven pa spadajo tudi komplet prve pomoči, bivak vreča in mobilni telefon (evropska številka za klic v sili je 112). Plazovni nahrbtnik poveča možnost preživetja. Pred začetkom ture preverite delovanje opreme, predvsem plazovne žolne.

 Matjaž Šerkezi

4. Seznanite se s poročilom o snežnih razmerah
Pred turo se pozanimajte o plazovni nevarnosti: stopnja nevarnosti, nevarna območja, stanje snežne odeje.

5. Ocenite tveganje pred plazovi
Ocenjevanje plazovne nevarnosti na terenu je težavno. Pri sprejemanju odločitev uporabljajte metode za preverjanje stabilnosti snežne odeje in bodite pozorni na vse, kar se vam zdi sumljivo. Izogibajte se nevarnim območjem in se obrnite, če se pojavijo kakršni koli dvomi.

6. Orientacija in postanki
Na turi bodite nenehno pozorni na orientacijo. Znanje uporabe zemljevida, višinomera, kompasa, mobilnih aplikacij ali GPS-sprejemnika je nujno. Hrana, pijača in postanki so ključnega pomena za ohranjanje koncentracije in preprečevanje utrujenosti. 

7. Ohranjajte razdaljo med člani skupine
Ohranjanje razdalje zmanjša obremenitev snežne odeje in tveganje, ki ste mu izpostavljeni. Če so turni smučarji med vzpenjanjem po strmem pobočju deset metrov narazen, so tudi obrati lažji. Med spusti naj bo razdalja vsaj trideset metrov. Strma pobočja smučajte posamezno.

 Matjaž Šerkezi

8. Izogibajte se padcem
Padci pri spustih so glavni vzrok poškodb pri turnem smučanju, prav tako pa močno obremenijo snežno odejo. Dobra tehnika smučanja in hitrost, ki je primerna vašim sposobnostim, zmanjša tveganje za nesreče. Smučarska čelada vas lahko zaščiti pred poškodbami glave. Previdno! Če je sneg leden ali so prisotne skale, se nevarnost padca poveča.

9. Smučajte v majhnih skupinah
Majhne skupine (do šest ljudi) so varnejše. Komunikacija z drugimi ter medsebojna skrb in pozornost bodo zmanjšali tveganje za nastanek nevarnih situacij. Ostanite s skupino. O cilju, smeri vzpona in spusta ter predvidenem času vrnitve obvestite nekoga, ki mu zaupate. Pomembna opomba za smučarje/deskarje, ki se na turo odpravljate sami: majhna nezgoda lahko hitro postane velika težava.

10. Spoštujte naravo
Gore so dragoceno okolje, kjer lahko doživimo nedotaknjeno divjino. Uživajte v tej svobodi. Spoštujte divje živali in zaščitena območja. Ne hodite na območja, kjer poteka pogozdovanje. Za dostop do izhodišča uporabljajte javni prevoz ali si delite avto z drugimi.

Veste, na katero številko je treba poklicati v primeru nesreče v gorah? Ne, to nista številki 111 ali 113. Katere podatke je treba sporočiti in kaj je posebej pomembno, da storimo v primeru nesreče v gorah.

Planinska zveza Slovenije je praznovala 130 let. Preživela je tri vojne, številne menjave družbenih ureditev, zaznamovalo jo je obdobje boja s koronavirusom in še vedno stopa po svoji poti. Imel sem predavanje o varnejšem obiskovanju gora v Vinski Gori. Tam je Gonžarjeva peč. Spomnim se je po napisu, ki jo je krasil dolga leta in ki smo ga občudovali, ko smo se kot otroci z avtobusom vozili s končnega izleta, Naš Tito. Čez tisto skalo gre danes ena prvih zavarovanih plezalnih poti v Sloveniji. Napis je danes le še slutiti in ostanki kažejo na ene druge čase.

Spomnim se burnih razprav v Planinski zvezi Slovenije, kako naprej in kakšen je naš pogled na zavarovane plezalne poti. Od ferate, ki pelje čez peč in je služila kot primer, kako naj se v Sloveniji gradijo tovrstni objekti, je preteklo že precej časa in od takrat je trend feratarstva v Sloveniji v polnem zagonu.

 Matjaž Šerkezi

Bil je tudi čas, ko se je Planinska zveza Slovenije spraševala, ali bomo gorniki ali planinci. Burne razprave in na trenutke že ironične razlage, kaj smo, so razdvajale ljudi na prve in druge. Kot mlademu alpinistu, ki sem takrat skrbel za vzgojo v Komisiji za alpinizem, mi je pač bilo vseeno, ko so me skušali prepričati, da so prav samo planine, ker planine so svet na planem, ki štrli v nebo. Gore pa so pokrite z gozdom, zato pa imamo Šmarno goro in Uršljo goro in Donačko goro … Mi smo pa vsak konec tedna šli v hribe, kjer smo občudovali ta svet kamna in bili predvsem svobodni. Planine in gore pa kot planinc in gornik. Na koncu dneva oba hitita nekomu na pomoč, v hrib, kot gorski reševalec.

Za vas smo na našem Facebooku pripravili NAGRADNO VPRAŠANJE. Pogoji nagradne igre so znani, odgovor pa najdete v tem članku. 

Dopolnil sem statistiko posredovanj gorskih reševalcev v slovenskih gorah. Skoraj dve nesreči na dan. 667 vseh skupaj. Letos že 61. Razlog zdrs. Zdrs kot posledica precenjevanja in podcenjevanja, nepripravljenosti, nepravilne uporabe opreme, trenutka nepozornosti zaradi utrujenosti … 
 

 Matjaž Šerkezi

S Klemnom in Mihom ugotavljamo, da je na družbenih omrežjih za odtenek manj absurdnih prizorov. Razlogov je lahko več. Ali jih je minila tista začetniška vzhičenost, ko so pri rosnih štiridesetih odkrili lepoto gora, ali pa jih je po dveh letih, ko je bilo na razpolago nekaj časa več, ponovno potegnilo vsakdanje življenje. Morda pa je počasi viden učinek preventivne dejavnosti Planinske in Gorske reševalne zveze Slovenije, saj opažamo, da se vedno več ljudi udeležuje plazovnih delavnic in tečajev varnejšega obiskovanja gora. Zaključimo, da upamo na slednje.

 Matjaž Šerkezi

V sredo je začel delovati klicni center za pomoč uporabnikom zdravstvenega sistema. Precej je bilo govora o številki 111 in s tem skrb, da bo prihajalo do zamenjav s številko 112, ki jo pokličemo takrat, ko potrebujemo nujno pomoč. Argument je bil na mestu. Ali pa se je kdo zamislil nad simboličnim pomenom številke 111, ki jo nekateri pojmujejo kot angelsko številko. Ta pravi, da ko se nam začne v življenju pojavljati število 111, vam angeli sporočajo, da bodite pozorni na svoje stalne, ponavljajoče se misli in ideje, saj se lahko zelo hitro uresničijo, najsi bodo dobre ali slabe. In glede na stanje slovenskega zdravstvenega sistema je slabih misli precej in kaj hitro se lahko zgodi, da nas pokličejo angeli. 

Če se zgodi nesreča, v slovenskih gorah rešujejo člani Gorske reševalne zveze Slovenije. V primeru nesreče pokličite številko 112 ali pošljite kratko sporočilo na številko 112 in sporočite: 
· KDO kliče, 
· KAJ in KJE se je zgodilo, 
· KDAJ se je zgodilo, 
· KOLIKO je ponesrečencev, 
· KAKŠNE so poškodbe, 
· KAKŠNO pomoč potrebujete. 
 
POMEMBNO: 
Ohranite prisebnost in ostanite mirni. S tem pomirite tudi preostale udeležence. Ocenite položaj in zaščitite SEBE in PONESREČENCA pred neposrednimi nevarnostmi. 

Nudite prvo pomoč v okviru svojega znanja in sposobnosti.

Nagradna igra

Pisalo se je leto 1893, 27. februar, ko je planinska organizacija pogumno stopila na pot. Trenutek kasneje se je začela meteorološka pomlad. Prebujanje narave po dolgem zimskem spanju. Iz zimskega spanja pa se je prebudil tudi gamsek Vili, ki so mu všeč gorske rožice.

Saj poznate pravljico o gamsku Viliju in gorskih rožicah? Odgovorite na vprašanje, s katerim naravi prijaznim čistilom gamsek Vili opere svojo Gore-Tex jakno. O tem sem pisal prejšnji teden. Svoj odgovor napišete pod Facebook objavo na Metropolitan.si. Izmed vseh odgovorov bomo nekoga izžrebali in mu podarili pravljico o gamsku Viliju iz spletne trgovine Planinske zveze Slovenije.

Medtem ko razmišljam o “rangerjih” Triglavskega narodnega parka in se mi kolca po regijskem parku Kamniško-Savinjske Alpe, sem opral svojo puhasto jakno. Veste, kako jo oprati in ali jo lahko sploh operete doma? Kaj pa Gore-Tex oblačila? Jih je treba vsakič “odtragati” v čistilnico?

Ravno sem se vrnil z Vršiča. Pred časom me je poklical Sašo, ki je nadzornik Triglavskega narodnega parka. Želel je plazovno delavnico za svoje naravovarstvene nadzornike. In sva se dogovorila. In mislil sem si, pa saj jih ne bo veliko, tam med pet do osem. In zmotil sem se. Bilo jih je petindvajset. 
 
Plazovna delavnica za “rangerje”. Ranger. Tako dobro se sliši. Vestno opravljajo svoje naloge in opozarjajo na nepravilnosti v parku. Krivi so, ker smo narobe parkirali ali pa ker smo se peljali tam, kjer se ne bi smeli in smo namenoma spregledali tablo. Krivi so, ker opozarjajo na napake v naravnem okolju in ščitijo tamkajšnje prebivalce, predvsem živali in rastline. Krivi so, ker nekdo pač mora biti kriv za naše objestno obnašanje in občutek, da lahko počnemo vse.

 Matjaž Šerkezi

Ali pa je le naše zavedanje in odgovornost do okolja v času korone potonila na resnično nizko raven in so v takšnih časih strogi varuhi, še kako potrebni in pomembni. Skoraj vsak dan vidim, ko nekdo frcne cigaretni ogorek skozi avtomobilsko okno in se ta v poslednjih iskrah odkotali po cesti. In občutek imam, da je zadnje čase tega precej ali pa je le karma, ki me daje na preizkušnjo, saj mi v takšnih primerih ekonom lonec zavre do rdečih številk. Posebej, ker se čutim nemočnega in si vsakič želim avto opremljen v slogu agenta “dab’l ov, seven”.

 Matjaž Šerkezi

V slovaških Tatrah smo bili na izmenjavi alpinistov v sklopu projekta ERAZMUS+ šport. Čudovita gorska pokrajina, polna jezer, strmi vrhovi …Ves dan sem preživel v samoti in hranil dušo. Zadnjih nekaj kilometrov sem se spuščal po makadamski cesti. Presenečen sem bil, ker ni bilo nobenega avtomobila in še bolj, ko sem prišel do table za prepoved vožnje, za vse, tudi za kolesarje in tam vzorno parkirana vozila. Kolesarji so se ustavili. Nobene rampe, nobenih ostalih groženj, samo tabla. Kasneje sem izvedel, da so “rangerji” na tem območju posebej strogi in kazni visoke. Iz enega preprostega razloga, ker je preveč turistov in turistu je treba dati zavedanje, da je zgolj gost, ki vstopa v mojo sobo in spoštuje moja pravila. 
 
Nasmehnil sem se. Spomnil sem se, da pri nas v večini še preverimo, ali je v rampi ključavnica. Table za prepoved vožnje pa so v stilu: “A res, kje pa je? A veš, da je nisem videl!” Čeravno sem jo nekaj minut nazaj označil kot pes, ki označi drevo. Če pogledam samo našo čudovito dolino Kamniške Bistrice in Veliko planino, kjer so zadnje poletje bili avtodomi parkirani skoraj povsod. Ali pa Jermanca, ki je zabasana s pločevino, saj bo dodatne pol ure hoje bistveno zmanjšalo dobiček v planinski koči, “alpiniste” pa bo ujela noč, ker so se na plezalno avanturo morali podati od Doma v Kamniški Bistrici.

 Matjaž Šerkezi

Ob takšnih trenutkih se mi še posebej kolca po nekoč prizadevanju o ustanovitvi regijskega parka. Sploh ob dejstvu, da danes težnja po kapitalu vedno najde argumente za, pa če so še tako za lase privlečeni. Razumnemu človeku pač argumenti o multi-sedežnici preprosto ne zdržijo, sploh če imamo v mislih težnjo po ohranjanju naravnega okolja in etnološke prvobitnosti. A po drugi strani razumljivo, saj mestni veljaki ne znajo urediti niti prometa v središču čudovitega Kamnika in se dopušča, da so vozila čez cel dan na površinah za pešce, kaj šele, da bi to razumeli in znali urediti nekje v naravi. 
 
Zato en velik “lajk” za nadzornike. Prav je, da ste. Prav je, da ste strogi. Četudi marsikdaj kdo reče, da ste krivični in prav je, da ste. Ker smo tudi mi krivični do narave in tam živečih živali in rastlin. Brez vašega dela in prizadevanja, bomo še prej potonili v svet, ki ga lahko gledamo v HBO-jevi seriji The Last of us. 

 Matjaž Šerkezi

Pred kratkim sem dobil vprašanje, ali se lahko Gore-Tex ali katera druga oblačila z vodoneprepustno membrano in puhasta oblačila perejo? Moj odgovor je bil seveda, nujno. Z nošenjem so predeli oblačila okrog vratu in dlani izpostavljeni potu, ki je slan, in maščobi, ki zapre pore oblačila. Poleg tega se z uporabo oblačila odstrani sloj vrhnje impregnacije, vlakna pa postanejo manj prožna, elastična in s tem izpostavljena pokanju. V puhastih oblačilih pa se puh začne sprijemati v kepe in nastajati posamezna območja brez izolacije, ki prepuščajo hlad. S tem, ko oblačilo operemo s primernim čistilom in impregnacijskim sredstvom, ga osvežimo in mu povrnemo funkcionalnost. 
 
Sam Gore-Tex oblačila ali puhasta oblačila operem doma, v pralnem stroju s funkcijo za pranje puha in brez centrifuge. Ponavadi enkrat letno, po koncu sezone. Uporabljam izključno čistila Nikwax, ker ne vsebujejo škodljivih topil in so brez fluorokarbonov (PFC), zato so okolju neškodljivi. Poleg tega Nikwax v svojih izdelkih ne uporablja aerosolov. Njihovi izdelki pa so narejeni na vodni osnovi in niso vnetljivi.
 
Oblačilo najprej obesim pod prho, da se odteče, nato pa ga sušim na radiatorju in na koncu še polikam z nizko temperaturo, prek bombažne krpe, da se impregnacija enakomerno porazdeli po oblačilu. Morebitne luknje in raztrganine oblačila pa preprosto prelepim s “silvertejpom”. Kako pa vi poskrbite za svoje Gore-Tex in puhasto oblačilo?

Veste, kdo so Mojstranške veverice? Ste se kdaj spraševali, kaj je snežni profil in kako preizkusimo sprijetost posameznih plasti snežne odeje?

Sprehajam se med stojnicami sejma Alpe-Adria in iščem naš planinski kotiček. Težko ga zgrešiš. Simpatično urejen. Tak, pristen planinski, ki te očara in ti daje občutek domačnosti. Kar predstavljam si, kako se po naporni zimski turi zleknem pred kamin in mi misli počasi odnaša prasketanje ognja. Prisluhnem zgodbi alpinistov za sosednjo mizo. Govorijo o Himalaji.

 Barbara Kelher

Pred vhodom v sejemski prostor stoji plezalni stolp. Ljubljanski gorski reševalci prikazujejo reševanje z nosili. “Kaj je, fantje? Nimate dosti dela v hribih, pa ste še malo tukaj?” povzamem dogajanje. 

Z nasprotne strani prihaja Janez Dovžan. Ena od legendarnih Mojstranških veveric. Robas cinično komentira: “Ti, a ta bo danes imel predavanje? No, to pa moram videt.” “O, Roman, živjo,” dobi prijazen Janezov pozdrav. In takoj sem vedel, da mu ne bo ostal dolžan. Nato doda: “Pa sem mislil, da je sejem o turizmu. Vidim, da imajo tudi kotiček dinozavrov.” Sledi tipična zloženka: “Marš v k….” Sej vemo, kam. 

V prostorih alpinističnega odseka Kamnik še vedno visi tabla s kamniškega vlaka. Tista bela, z napisom Ljubljana. In na njej je napis prečrtan. Med alpinisti je od nekdaj potekala tekmovalnost, sploh iz različnih alpskih dolin. Razvil se je poseben humor, piker. Dvakrat zapeče. Skoraj tako kot tistega mornarja, ki so mu prebičali hrbet in ga zalili s slano vodo. Vsakdanji človek, tisti iz mesta, takšen humor težko prebavi in mu je nerazumljiv. 

 Matjaž Šerkezi

Podelitev priznanj najuspešnejšim športnikom Planinske zveze Slovenije ne poteka v soju žarometov. Raje imamo pristne zgodbe. Tiste z gora. Ta večer nam je svojo pripovedoval Janez Dovžan. Zgodbo velikih Mojstranških veveric, ki so orali ledino alpinizma v 60. in 70. letih. V dvorani nas je odprtih ust sedelo več kot 150. Udeležil sem se že nekaterih podelitev športnikom, a tako pestre druščine še nisem zasledil. Preplet generacij in različnih športnih dejavnosti, od plezanja v telovadnici do vrhunskih alpinistov, ki osvajajo velike himalajske stene, lednih plezalcev in turnih smučarjev. Vsak s svojo zgodbo. A vsem je enako eno: humor, ki “žge”.

 Irena Mušič Habjan

Kot krepka zaušnica se me je dotaknil citat iz Mikčevega nagovora: “Reševalne akcije. Veliko jih je bilo. Verjetno preveč. Ne prinašajo slave. Ni časa za objave na družbenih omrežjih. Velike, težke, pogosto tragične reševalne akcije nosijo imena ponesrečencev. Reševalci vedno poniknejo v anonimnost, kjer v osami zdravijo praske na duši.”

Posamezni gorski reševalci in strokovni planinski kadri skušamo spremeniti tok dogajanja in zmanjšati število nesreč tudi s pomočjo družbenih omrežij. Nimamo veliko sledilcev in prekašajo nas tisti, ki se “zašleprajo” na skoraj ravnini, ali pa govorijo o gorniški opremi, s katere še visi cena. 

 Matjaž Šerkezi

Včeraj, po predavanju Mojstranških veveric, mi je Pečjakov Andrej, ja, tisti Pečjakov, čigar oče je napisal knjigo Drejček in trije marsovčki, rekel: “Šerki, dajte samo tako naprej. Če na ta način odvrnete enega na leto od smrti ali poškodb, je ogromno. Ta človek nekomu nekaj pomeni, ima otroke, družino. Nima pojma o hribih, ker je videl samo, da je fajn na Instagramu. A nekomu nekaj pomeni. In zato se splača truditi.”

Hvala, Andrej. Trudimo se. Bičajo naše hrbte, polivajo jih s slano vodo. A mi imamo svoj humor.

 Matjaž Šerkezi

Poglejmo si, kaj je snežni profil in kako preizkusimo sprijetost posameznih plasti snežne odeje

Prerez snežne odeje – snežni profil

• Vpogled v zgodovino snežne odeje, trdnost in sprijetost posameznih plasti med seboj.
• Iščemo kritične in šibke plasti.

 Achtung Lawinen, DAV, 2011

Izvedba:

• V sneg izkopljemo luknjo (glede na podlago) do globine 1 m oz. do tal. Do te globine je skritih 95 odstotkov nevarnih plasti in klož.
• Navpično steno profila poravnamo in zgladimo najprej z lopato in nato z roko, da izstopijo posamezne plasti snežne odeje, ki jih ob straneh označimo z vejicami.
• Določimo trdoto posameznih plasti s pomočjo pesti, štirih prstov, enega prsta, svinčnika in noža. Pozorni smo na sosednje plasti, ki se po trdoti razlikujejo. Na ta način določimo plasti, ki so lahko nevarne za snežni plaz (mehka plast na ledeni podlagi, plast plovnega snega med dvema tršima plastema …).

 Planinska zveza Slovenije/Matjaž Šerkezi

Preizkus sprijetosti posameznih snežnih plasti s pomočjo Kanadske metode (Compression test):

V kanadskih parkih so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja za iskanje šibkih plasti v snežni odeji začeli uporabljati metodo snežnega stolpca. Poimenovali so jo Compression test (CT). V nemško govorečih državah jo imenujejo Säulentest, v slovenščini Kanadska metoda ali tudi tlačna metoda.

 Planinska zveza Slovenije/Matjaž Šerkezi

Pri tej metodi iz snežne odeje izrežemo stolpec z merami 0,3 m x 0,3 m. Višina stolpca je običajno 1 m. Na vrhu stolpca očistimo nov sneg in na očiščeno ploskev položimo lopato, na katero med preizkusom udarjamo z roko. Glede na to, kdaj se poruši šibka plast, določimo stabilnost snežne odeje. Najprej udarjamo 10 udarcev iz zapestja, sledi 10 udarcev iz komolca in za konec še 10 udarcev iz rame na lopato. 

Rezultati presoje stabilnosti:

 Uredništvo

In če se po opravljenem preizkusu sprašujete, kdaj lahko grem na turo in kdaj ne? Odgovorite si na vprašanje, kaj pomeni rdeča luč na semaforju.

Ste vedeli, da je plazovni nahrbtnik pripomoček, s katerim imamo največ možnosti preživetja v primeru zasutja v snežnem plazu? A vseeno plazovni nahrbtnik ni pripomoček, zaradi katerega bi lahko tvegali več. Skoraj dve in pol toni težko vozilo si počasi utira pot po zasneženi in mestoma ledeni cesti. Naletava sneg. Vzdušje v vozilu je sproščeno, skoraj preveč. Štirikolesni pogon počasi pleza navzdol, elektronika pomaga držati smer in nadzira hitrost. Na vsaki strani kupi snega, ki dajejo občutek varnosti, da bi vozilo zdrselo iz smeri. Ocenim, da pomoč reduktorja ni potrebna, saj je naklonina ceste zanemarljiva. Vozila nasproti ne pričakujem.

Odkar so asfaltirali cesto in uredili parkirišče do Ravni, naj bi obiskovalci parkirali na urejenem parkirišču. Promet bi dokončno sicer uredila zapornica, ki bi izključila možnost VIP in na koncu koncev zmanjšala število vozil v glavni planinski sezoni. A dežela na sončni strani Alp še ni zrela za takšno misel. 

 Matjaž Šerkezi

…in kako se motim. Izza ovinka pogleda nos VW passata, ki z zadnjimi vzdihljaji pleše po kolesnicah in se peha, da bo vozniku odnesel kakšen meter hoje. Pohodim zavoro. Razdalja 150 metrov, ki bi se v nekih drugih razmerah zdela celo večnost, postaja trenutek. Telo se vzravna. Koža se mi naježi.

Sem kot maček v nevarnosti, medtem ko možgani iščejo rešitev s podatki, ki letijo v informacijski center. Vidim, kako bo dvotonska zverina z znakom GRS pohrustala pločevino, ki ji stoji na poti. Kako se bodo vozniku razširile oči, ko bo sila udarila v njegovo telo in ga prilepila na sedež. Minuta, dolga kot večnost. Počasni posnetek, brez zvoka, brez besed. Samo slike, ki se zapečejo v um. 

 Matjaž Šerkezi

 Morda so bile ključne ure “drila” na poligonih, leta kilometrov za volanom, mladostniško filmsko norenje s stoenko po gozdnih cestah, ko smo se selili izpod vznožja ene gore na drugo, ali pa je k temu pripomogla elektronika vozila, morda pa samo sreča. Tista, za katero smo večkrat prikrajšani. Srečava se z očmi. V nekem trenutku sem izkoristil majhen odstavek pluga in z vso silo zaril v sneg, ki je prijel in vozilo posrkal vase. Odpreva okni, izmenjava nekaj besed. Prestrašene so. Na zadnjem sedežu vidim otroški sedež z majhnim bitjem. Tujci in samo sankat so se šli. Pogledam Borisa na sovoznikovem sedežu. Na ustih ima tisti svoj nasmeh. Vem, kaj si misliva: “Fak …”

 Matjaž Šerkezi

  V eni drugi zgodbi lokalni šerif ravno zvrne svoj poslednji “štamprle”. “Ti Režek, a si sišu koga je bvo na pvanin? Gorski reševalci. A nis ti tut čas neki devo za njih? Zabil so se. Zih so spet divjal, pa gun je vozu. Ta lep, gun ko je skos na teve. Že zanč je Janez mi reku, ko je govoru po Tedniku o gunih, ko nagi hodijo po pvaninah, pa se v vodo namakajo, da bi ta najraj vidu, da noben ne bi šou v pvanine. Janez pa bo že vedo. Saj v štacun deva, s pvaninsko opremo. GRS-jevci, sam tih naj bojo. Opremo majo, glej kake čevle dobijo, pa jakne, pa še zih so fajn pvačani. Pol pa bo ta varuh pvanincev pameten. No, sam da se v Bistrc namakajo, to pa ni prav. Mi pa pol vodo pijemo. Jožko, daj še enga kratkega, po pa grem. Je moja tečna že za južno.” Plazovni nahrbtnik nam lahko reši življenje. Želimo si, da ga nikoli ne bi uporabili. Če nas odnese plaz, poskrbi, da ostanemo na vrhu in nam hkrati zaščiti glavo in vrat. Statistika preživetja je ugodna in govori, da reši polovico žrtev v plazu, ki bi sicer umrle. A še vedno jih polovica umre. 

 snowbrains.com

Zanimiva je tudi predpostavka, kdo so uporabniki plazovnih nahrbtnikov, ki so jih zajeli v statistiko. Gre za posameznike, ki tvegajo več od drugih, se gibajo po območjih, ki so plazovno bolj izpostavljena in hkrati manj tvegana za padce in posledično politravme, ki so v večini primerov vzrok smrti tudi v plazu. Ne glede na statistiko naj do nesreče sploh ne pride. Če pa že, pa bodimo pripravljeni. In kot v zgodbi zgoraj, vse je odvisno od naključij in na koncu koncev od sreče.   

Plazovni nahrbtnik je pripomoček, s katerim imamo največ možnosti preživetja v primeru zasutja v snežnem plazu. Svetujemo ga vsem, ki se v zasnežene gore odpravljajo pogosteje, kot so turni smučarji. A ob tem še dodatno planince nagovarjamo, da uporaba plazovnega nahrbtnika še ne pomeni, da se lahko dodatno izpostavljamo tveganju, v smislu: “Dajmo odpeljati, saj imamo plazovni nahrbtnik. Če se utrga plaz, se bomo že izmazali.”

Kaj je plazovna vrvica? Ste vedeli, da za en meter globine potrebujemo z žolno, lopato in sondo do 11 minut, da žrtev v plazu rešimo? Zakaj moramo pri sondiranju vedno nositi rokavice?

Odnesel me je snežni plaz. Večkrat. Imel sem srečo. Lahko bi rekel, da večjo kot pamet. Nekateri je žal niso imeli. Z angleškim prijateljem Stevom Longom, ki je predsednik tehnične komisije Mednarodne gorniške zveze – UIAA (lahko se pohvalim, da sem podpredsednik te iste komisije), ki se ukvarja z minimalnimi standardi gorniške opreme, planinsko vzgojo in usposabljanji itd., Američanom Ronom in Madžarom Gergő smo stali sredi z makijo porasle krajine, iz katere so se dvigali posamezni skalni osamelci.

“Ti, Steve, zakaj imaš pa tukaj čelado na glavi?” zanima Rona.
“Veš, ker sem izkoristil v mladih letih že vseh svojih devet življenj,” sledi odgovor.
Gergő se vpraša: “A jih nimamo sedem?”
“No, potem pa sem skuril že dve preveč. Ja, zato jo imam na glavi tudi tukaj,” se nasmehne.

 Matjaž Šerkezi

Bil sem še alpinistični pripravnik, ali pa celo tečajnik. Že dolgo nazaj. Osmi razred osnovne šole, takrat še ni bilo devetletke. Vsak petek, celo zimo, sem v šolo šel otovorjen z nahrbtnikom in komaj čakal, da minejo ure. Z avtobusom do Črne na Koroškem in potem peš do Grohata pod Raduho. Tri, štiri, včasih tudi pet ur hoje. Odvisno od količine snega in razmer. To so bile še prave zime in takrat nihče ni delal drame za -15 stopinj Celzija in manj. Ravno pred nekaj dnevi sem bil pozoren na to ob opozorilih posameznih spletnih portalov, da se je treba obleči, ker prihaja hud mraz, -4 stopinj Celzija. Upam, da ne bom doživel dneva, ko bo po mestih kovinski glas virtualne Alexe opozarjal:

“Ljudje, oblecite se; ljudje, oblecite se; ljudje, oblecite se … Danes je mraz.” 

Utrujen, moker in srečen kot majhen kuža, sem odprl vrata alpinistične sobe v koči. Po navadi je bila ledena, a tako domača. Nekaj koščkov smrekove smole in polen, ki so jih minuto kasneje lizali rdeči plameni, je hitro naredilo toplo in prijetno. Čaj iz smrekovih vršičkov, skrbno nabranih v poznih pomladnih dneh in živo rdeč sok jerebike, ki ga je Mihova mama vsako leto pripravila za nas alpiniste, je hitro povrnil moči in nasitil osamljeno dušo s spomini. 

 Matjaž Šerkezi

Že kakšno uro sem ril sneg do prsi proti Lanežu in se izogibal občasnim plazičem. Počasi je svet postal precej strm, posamezni macesni, ki so mi nudili zavetje, pa so se poslovili in me izročili surovi skali. Rdeča lavinska vrvica mi je kot dolga kača sledila in se vila po moji gazi.

Tisti pok. Pok, ob katerem zaledeni kri. Gmota udari v telo. Črno-beli svet. Prhek sneg skozi nos potisne v usta in naprej v grlo. Hlastam za zrakom, ki ga ni. Sekunde postanejo minute kot film v počasnem posnetku. Z rokami grabim svojo dušo. Beži iz telesa. Tlačim jo nazaj. Vse je mirno. Popolna tišina. Diham. Čutim bolečino na rebrih, ko me je deblo macesna neusmiljeno potegnilo iz bele smrti v svoje varno zavetje. Od sedem sem odštel ena. Popravil nahrbtnik, očistil sneg in nadaljeval. Ne dol, gor … 

 Matjaž Šerkezi

Prav veliko ni več za odšteti. Če pa, gre že krepko v minus. Danes zbiram pike. Kot tiste za cenejšo Sparovo posodo. Izkušnje delim s svetom, da drugi ne bi počeli neumnosti, kot sem jih sam. Da bo njihov odhod v gore varnejši in pametnejši, odgovornejši. Moj v mladih časih ni bil. Imel sem srečo. Lahko bi rekel, da večjo kot pamet. Nekateri je žal niso imeli.

Omenil sem lavinsko vrvico. Lavinska ali plazovna vrvica je bila 25 metrov dolga rdeča vrvica, debeline 3,5 milimetra in je na vsakem metru imela kovinsko oznako s puščico in navedenim metrom. Navezal si jo okrog pasu. V primeru zajetja plazu, si klopčič odvrgel in si povečal verjetnost, da bo del rdeče vrvice gledal iz plazovine, da so te lahko na osnovi puščic in metrov hitreje izkopali. 

 Wikipedia

Prejšnjič smo se učili iskanja s pomočjo plazovne žolne. Poglejmo si še sondiranje in izkopavanje žrtve v plazu.

Sondiranje (natančno lociranje zasutega)

Sondiranje začnemo pri zapičeni lopati in nadaljujemo krožno v smeri ven. Razdalja med posameznimi vbodi naj ne presega 30 centimetrov. Sondiramo vedno pravokotno na snežno odejo in ne navpično.

 Safety Academy Guide Book

Pomembno: Pri sondiranju vedno nosimo rokavice, saj nasprotno segrevamo sondo, zaradi česar se bo na njej začel nabirati led in bo postala neuporabna. Skušamo čim manj hoditi po sondiranem snegu, da ne podremo žrtvinega zračnega žepa. 

Izkopavanje: S plazovno sondo določimo globino zasutja in kopanje začnemo nižje od ponesrečenca v obliki črke V. V primeru, da pri izkopavanju sodeluje več reševalcev, prvega menjamo na 1 minuto.

 Safety Academy Guide Book

Na fotografiji prvi reševalec seka bloke snega, drugi jih odmetava, tretji pa čisti sneg stran od prvih dveh in s tem sprošča pot. 

Zanimivost: Izkopavanje zasutega je časovno najdaljši del reševanja. Iskanje z žolno poteka 2–5 minut, sondiranje do 2 minute, čas kopanja pa je močno odvisen od globine žrtve. Pri zasutem želimo najprej priti do glave, da mu očistimo dihalne poti. Za 1 meter globine potrebujemo z žolno, lopato in sondo do 11 minut. Če uporabljamo samo žolno in lopato, se ta čas poveča na 25 minut. V primeru, da imamo samo žolno, pa potrebujemo tudi do 2 uri, da pridemo do zasutega. Da odkopljemo ponesrečenca v celoti, moramo prekopati približno 3–4 m3 snega (1–1,5 tone snega!). Zato je zelo pomembno, da izkopavamo premišljeno in načrtovano.