Kategorija: Matjažev svet gora

Bi radi postali gorski reševalec ali reševalka? Vas zanima, kako? So jamarski in gorski reševalci enako usposobljeni in kaj je posebnost reševanja iz visokih stavb.

Prejšnji konec tedna smo lahko v medijih brali o zahtevni reševalni intervenciji slovenskih jamarskih reševalcev iz jame pri Dolenji vasi pri Cerknici. Poškodovala se je jamarka, ki ji je na glavo padel večji kamen. Dobil sem vprašanja, ali smo pri tem gorski reševalci kaj sodelovali. Odgovor je ne.

Matjaž Šerkezi

Lahko, da je kdo od teh jamarjev gorski reševalec, ampak reševanje iz jam je posebno, kot je reševanje v gorah. Res, da sta določena tehnika reševanja in oprema podobni, gre pa za čisto druge izkušnje in znanja. Slovenski jamarski reševalci so vrhunsko usposobljeni, kar so še enkrat dokazali v epskem reševanju in skrbi za ponesrečenko. 

Obiskal sem nekaj jam, bil nad njimi navdušen, nikoli pa se nisem ogrel, da bi to zares počel. Iz preprostega razloga, ker se nisem počutil svobodno in sproščeno, utesnjen občutek. Vse to, kar mi zares nudijo gore. S tem razlogom še toliko bolj spoštujem delo jamarskih reševalcev.

Matjaž Šerkezi

Gorski in jamarski reševalci pa sodelujemo. Tako smo s pomočjo Maksa Merele, ki sem ga spoznal pred leti, in ekipo jamarskih reševalcev iz jame Vetrnica na Veliki planini potegnili motorne sani. Sodelovali smo tudi pri čiščenju vrtač, ki so bile polne smeti. 

Matjaž Šerkezi

Gorski reševalci rešujemo v gorah in tudi v urbanih okoljih, z visokih stavb, kjer sodelujemo z gasilci. Reševanje v urbanih okoljih je namreč drugačno, nevarnejše in skriva drugačne pasti kot gorski svet. Izdelava sidrišč na vrhu stavb je zahtevna, saj po navadi ni sidrnih točk, oprema mora biti odporna proti ostrim robom in kemikalijam, vrvi morajo biti posebej zaščitene na robovih, da jih ne poškoduje …

Matjaž Šerkezi

V začetku covida, ko se je zapirala država, me je Žiga X Gombač prosil za sodelovanje pri izvedbi koncerta s stolpnice. Gorski reševalci iz Kamnika smo člane skupine Imset spustili na sredo stolpnice TR3 na Trgu republike v Ljubljani, kjer so odigrali svoj repertoar. Takrat smo morali pripraviti celoten načrt, da smo zagotovilo vso potrebno varnost in za vse nas je to bil velik izziv. Pustimo ob strani, da smo morali prepričati tudi policijo, ki nam je šla na roke, saj je koncert potekal ravno v času, ko je v nasprotnem parlamentu potekala seja za zaprtimi vrati.

Poseben izziv pa predstavlja tudi spust Božičkov s Pediatrične klinike v Ljubljani, pri katerem sodelujemo gorski in jamarski reševalci. A takrat me bolj kot misel, kako pripraviti vse za varen spust, pretresejo oči otrok, ki se borijo za življenje. Ti Mali Junaki so spremenili moj pogled na življenje in kaj so prave vrednote. 

Matjaž Šerkezi

V mengeškem Leku smo imeli skupno vajo vsi predstavniki sistema civilne zaščite. Gorski reševalci smo bili zadolženi, da ko gasilci ukrotijo ogenj, z visoke stavbe transportiramo poškodovano osebo. Vaja je potekala usklajeno, kot bi sodelovali vsak dan. V nekem trenutku me je roka potegnila nazaj. Obrnem se. Bil je gasilec z masko in zaščitno opremo. Pokaže mi na tekočino na tleh. Strupena kemikalija.

V gorah kemikalij ni in teh izkušenj nimamo. S tem razlogom je toliko pomembno sodelovanje različnih reševalnih služb in predvsem zavedanje, da če želimo pomagati, moramo najprej poskrbeti za osebno varnost in varnost moštva. To je tudi prva usmeritev pri nudenju laične prve pomoči. Najprej poskrbi zase in za tiste, ki niso poškodovani, potem pa pristopi k ponesrečencu. Žal ima po krivulji preživetja najmanj možnosti, in če smo v ihti po pomoči poškodovali sebe, s tem nismo naredili nič. 

Matjaž Šerkezi

Kako postati gorski reševalec

Veseli bomo vsakega dekleta in fanta, predvsem mlajše, saj je teh iz leta v leto manj. Sam sem se takrat GRS Prevalje, danes GRS Koroške, pridružil pri rosnih šestnajstih letih. 27. let že delam to poslanstvo in so obdobja, ko sem bolj in so obdobja, ko sem manj aktiven. Pravijo, da je pomembno, da je srce na pravem mestu.

Vse skupaj se začne z ljubeznijo do gora in željo po raziskovanju. Osnove planinske šole so abeceda. Sledi alpinistična šola, ki jo organizirajo alpinistični odseki in klubi. Po letu dni postaneš mlajši pripravnik. Seveda, če opraviš vse izpite in nabereš dovolj alpinističnih vzponov. Mlajšemu pripravniku sledi staž starejšega pripravnika, in nekje v obdobju treh let od vpisa v alpinistično šolo, če imaš vse pogoje, lahko pristopiš k izpitu za alpinista, pod okriljem Komisije za alpinizem Planinske zveze Slovenije.

Matjaž Šerkezi

Kakšni so pogoji?

Najmanj 30 različnih kopnih (letnih) alpinističnih vzponov v najmanj dveh različnih gorstvih: 

• od tega najmanj 5 vzponov, višjih od 500 metrov z oceno IV ali več (kot prvi ali izmenično v navezi),
• od tega najmanj 5 vzponov, višjih od 300 metrov z oceno IV ali več (kot prvi ali izmenično v navezi).

Najmanj 15 različnih zimskih alpinističnih tur (pristopi, smeri, turni smuki, ledni slapovi – vsaj 100 metrov): 

• od tega 5 smeri kot prvi ali izmenično v navezi z oceno II/3 ali več,
• od tega 5 slapov kot prvi ali izmenično v navezi z oceno WI3 ali več,
• od tega 5 ostalih vzponov (pristopi, turni smuki …).

Najmanj 1 alpinistični vzpon (ali pristop) na vrh nad 3500 metrov.

Matjaž Šerkezi

Ko postaneš alpinist z uradno diplomo, si odpreš možnost, da pristopiš h gorskim reševalcem, kot pripravnik. Staž pripravnika traja tri leta in v tem času spoznaš posebnosti reševanja v različnih razmerah in letnih časih, reševanje iz sedežnic, pa delo s helikopterjem, radijsko komunikacijo, prvo pomoč … Gorski reševalec pa postaneš, ko opraviš izpit pred državno izpitno komisijo iz letne in zimske tehnike reševanja, opraviš 80-urni tečaj prve pomoči in usposabljanje za modul A za delo s helikopterjem. Pa verjetno sem še kaj pozabil. S tem ko postaneš gorski reševalec, pa se tvoja pot resnega dela šele začne. Pri vsem skupaj pa je pomembna želja pomagati. Lepo vabljeni.

Poznate razliko med vodnikom z licenco, vodnikom brez licence in neformalnim vodnikom? Kdo so gorski vodniki in kdo vodniki PZS? 

Prejšnji konec tedna je med planinsko skupnostjo znova završalo. Žal se je zgodila nesreča. Na srečo nihče ni izgubil življenja. Tisti dan sem zjutraj opazoval hribe. Bili so beli, po vrhovih se je podil močan veter in ustvarjal opasti in klože. Izrazito je nihala tudi temperatura. Že dan poprej je ARSO svetoval, da bodo razmere v gorah nepredvidljive. Iz vseh omenjenih razlogov sem se z družino raje odpravil proti Primorski. S kolesi na Socerb, voziti “traile”. In tudi tam je pihal veter.

Pred nekaj časa sem na službeni e-naslov prejel povpraševanje oz. prošnjo za nasvet. Potreboval bi varovanje oz. spremljavo dveh vodnikov. Želja. Peš na Triglav. “Rikverc.” Dvakrat sem prebral in preveril, ali gre za lažno sporočilo. A dodana je bila tudi telefonska številka. Ker je bilo poslano na službeni e-naslov, sem moral pri odgovoru vseeno ohraniti mero spoštovanja. V mislih pa bi mu veliko raje poslal številko psihiatra. 

Matjaž Šerkezi

Na bivaku pod Skuto smo znova imeli francoske študente, ki so poleg brezplačne nastanitve dobili še panoramski prevoz s helikopterjem v dolino. V svoji državi bi si to težje privoščili, sploh ob predpostavki neustrezne opremljenosti in brez izkušenj. Svoja nadaljnja študentska leta pa bi v nadaljevanju lahko dodobra okusili in doživeli s pristno študentsko izkušnjo ob “študent futru” v zatohli sobici, saj bi jim večino prihrankov pobral prevoz. Slovenija, kot zelena in turistom prijazna destinacija, pa s pomočjo davkoplačevalcev financira panoramske lete s slovenskih gora. Prepričan sem, da letos ni bil zadnji.  

Kako sploh priti do vodnika? 

V medijih smo lahko brali naslove – vodnik je bil brez licence. Drži. V deželi na sončni strani Alp imamo vodnike z licenco in vodnike brez licence. Prvi so poleg leta in leta pridobljenih izkušenj, se še dodatno usposobili za vodenje v gorah, za vodenje računajo in izstavijo račun, plačujejo davke in na predpisano obdobje podaljšajo licenco, ki ni kar tako. Drugi pa tudi vodijo. Le da so gore morda spoznali šele včeraj skupaj s prijateljem alpinistom, na vrhovih odpirajo šampanjce in plezajo na simbole, požvižgajo se na normative o številu vodenih, za vodenje računajo in ne izstavijo računa, ne plačujejo davkov, licence pa jim ni treba obnavljati, saj sploh nimajo usposobljenosti vodnika. 

Matjaž Šerkezi

Spomnim se klica znanca. Naj bo Rožle. Šlo je v smeri. Saj ti mene poznaš. Veš, da hodim v hribe. Pa tudi reševalec sem. Mi lahko PZS prizna, da bom vodnik. Bolj, ko sem razlagal, da ne, da smo resna organizacija in da delujemo po zakonu o športu in da je naš cilj kakovost usposabljanja za varnejši obisk gora, bolj me je prepričeval o smereh poznanstva.

Zaključil sem z razlago, da so časi tiste države in šole v Kumruvcu le spomin nekega časa. A Rožle se ne pusti: “Saj bom pa tako naredil, da bom neformalno vodnik in bomo šli v hribe kao kot prijatelji. To pa lahko, a ne?” In tako smo poleg vodnika z licenco in brez licence dobili še neformalnega “vodnika”. In ravno med pisanjem dobim klic inšpektorja za šport, da uskladimo sestanek. Stvari so se začele premikati. 

Na vse zapisano in na številne odzive v medijih verjamem, da se sprašujete, kje sploh priti do vodnika. Sploh ob predpostavki, da Planinska zveza Slovenije ves čas v svojih preventivnih objavah poudarja, da če nimamo znanja in izkušenj, se v gore odpravimo skupaj z vodnikom. Najlažje to naredimo, če se včlanimo v enega izmed planinskih društev, ki je član Planinske zveze Slovenije in ima za vodenje usposobljen kader, ki mora delovati v okviru predpisanih kompetenc.  

Matjaž Šerkezi

V Sloveniji imamo gorske vodnike, ki so del Združenja gorskih vodnikov Slovenije in vodijo na podlagi zakona o gorskih vodnikih. V okviru Planinske zveze Slovenije pa usposabljamo strokovne delavce v športu, Vodnike PZS in alpinistične inštruktorje, ki delujejo po zakonu o športu. Usposabljanje je razdeljeno na različne stopnje in kompetence, vodniki pa po opravljenem usposabljanju za posamezno stopnjo zahtevnosti vsaka štiri leta obnovijo licenco z udeležbo na izpopolnjevanjih, vsako leto pa oddajo poročilo za registracijo, na osnovi katerega so zavarovani tudi za odgovornost v okviru nepridobitne dejavnosti vodenja.

Kdo je usposobljen za plezalne ali alpinistične vzpone? 

Za komercialno vodenje morajo vodniki imeti za odgovornost urejeno svoje zavarovanje v okviru svojega pravnega statusa. Komercialno lahko vodijo gorski vodniki na podlagi zakona o gorskih vodnikih ali vodniki PZS oz. strokovni delavci v športu na podlagi zakona o športu. Gorski vodniki lahko vodijo vse težavnosti tur, strokovni delavci v športu pa v skladu s svojo stopnjo usposobljenosti in kompetencami ter omejitvami, ki jih določa zakon o gorskih vodnikih.

Matjaž Šerkezi

Za plezalne ali alpinistične vzpone vodniki PZS niso usposobljeni. Zanje so usposobljeni alpinistični inštruktorji, ki nekomercialno delujejo pod okriljem alpinističnih odsekov in klubov. Komercialno lahko turo te težavnosti vodijo samo gorski vodniki. Vodenje v gorah brez ustreznih znanj in usposobljenosti, neustrezno razmerju med številom vodenih in številom vodnikov je nesprejemljivo in nevarno početje. Informacije o gorskih vodnikih lahko dobite na spletni strani Združenja gorskih vodnikov. O planinskih vodnikih in alpinističnih inštruktorjih pa na spletni strani ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport, saj morajo po zakonu o športu biti vsi vpisani v razvid. Bodite kritični do tega, s kom greste v gore, saj sta od tega odvisna vaša varnost in življenje. 

Kakšno steklenico uporabljam za svoje planinske izlete in zakaj mi je všeč, da ima veliko odprtino? Veste, za kaj so odlične tablete za čiščenje zobne proteze?

“Šerki, kje si to prebral, da je dobro, da midva že cel dan biciklirava brez vode?” me je vprašal Franc.
“Nikjer. Sam sem si izmislil. Za trening,” odgovorim. “Pa ti si res en cepec. Sam pa še večji, ker ti nasedem!” me pogleda in nadaljuje mrko v klanec.
 
Že dve uri me zvija po trebuhu. Nič. Treba bo. Pustiti predsodke, sram. Saj pri tem smo vsi enaki. Ne glede na staž, bogastvo, izkušnje … Serjemo vsi. Tako ali drugače. “Stanč, napni vrv!” rečem svojemu nekdanjemu profesorju športne vzgoje iz ravenske gimnazije. “Pa brez komentarjev, prosim!” prav prijazno dodam. 

 Matjaž Šerkezi

Pomaham gorskemu vodniku, ki na kratki vrvi mimo pelje svojega gosta. Sredi Hornlijevega grebena na Matterhorn smo. Ravno se je začelo daniti. Ob iskanju papirja v nahrbtniku ugotovim, da se mi je prepiknil meh, ki sem ga pred nekaj urami kupil v Zermattu. Nahrbtnik je poln lepljivega čaja. Zakolnem. “Pa jebote tvoja nostalgija, pa mehi, pa kako je kul, pa Švicarji vsi po spisku!” se mi sprehajajo misli po glavi. “Furam safer” nekaj naslednjih ur s pol litra isotonika. Tolažim se, da bo vsaj dober trening. Trening za psiho. Zvečer, pri koči Hörnli čutim bolečino v predelu ledvic, boli me glava. Dehidriran sem. 

 Matjaž Šerkezi

Petek je. Sneži. Komaj čakam, da zaključimo pouk. Profesor razlaga o falangah. Sam pa sem z mislimi že v hribih. Vseeno mi je za vojne formacije in Filipa Makedonskega. Kot rimska legija čakam odrešilni zvonec, zagrabim nahrbtnik in oddrvim na avtobusno postajo. Spotoma kupim sendvič in čokoladno mleko. Zmagovalna kombinacija, ko bom ves premražen iskal moralo v snežni luknji nekje na pobočju Pece.

 Matjaž Šerkezi

Vonj po izpuhih, pretirana toplota, škripanje Koroškega radia, v mladosti potlačene dirkalne želje šoferja, sprevodnik z okroglo kovinsko napravo z rdečimi številkami in ročko, s katero je izdal vozovnico. Z roko pobrskam po nahrbtniku za denarnico. Fak, vse je mokro. V naglici je mleko pristalo na derezah. Moja naslednja investicija je bila v zaščitno torbo za dereze. 

 Matjaž Šerkezi
Z rdečo škodo 120L se peljemo iz Črne. Bili smo na obisku pri črnski bici, kot sva jo poimenovala s sestro. V središču Črne, pri spomeniku, danes bi ga učeno poimenovali rondo, nas ustavi policija. Ata odpre okno. Dokumenti. Tišina. “Gospod, mi pokažete rezervno kolo?” sledi miličnikovo vprašanje. Medtem ko ata odpira prtljažnik, ga ta opazuje. “Stopite z mano, bomo pihali,” je naslednji ukaz. Nič. Policist vrne dokumente. Se skloni k odprtemu oknu in brez besed opazuje mamo. “Hvala in srečno vožnjo,” zaključi. Nekaj ur prej sva z atom vozila sadjevec. Ker sem imel prste zraven in sem krivo namestil čep, se je ta med vožnjo snel in dodobra napil tla v avtu. Kurjava je naredila svoje. 
Policist pa si je mislil: “Ded je trezen, ta stara pa nabita ko mina.”

Danes vseh teh težav nimam več, saj že nekaj časa uporabljam vakuumske izolirne steklenice, ki tekočino ohranjajo cel dan hladno ali pa toplo kar do 12 ur. Poleg tega pa so odporne proti udarcem, tudi na dereze, kakovosten zamašek pa preprečuje, da bi se ta odprla, tudi če je v nahrbtniku obrnjena na glavo. Poleg vsega pa so lahke, kar je meni zelo pomembno. Uporabljam steklenice od Hydro Flaska in Snow Monkeyja. 

Dobra lastnost teh steklenic je tudi, da se preprosto čistijo, saj je notranjost iz nerjavečega jekla, ki preprečuje nabiranje kamna in preostalih dodatkov od pijače. Velika odprtina omogoča nemoteno pitje in polnjenje, marsikdaj pa mi je olajšala mučno vstajanje iz spalne vreče v mrzlem bivaku, ker sem jo uporabil za nočno posodo. Pa prosim, z veliko odprtino me ne razumite napačno, da se hvalim. 

 Matjaž Šerkezi

Pralne so v pomivalnem stroju. Sam pa jih pogosto očistim s pomočjo tablet za zobne proteze. Hvala, tašča. V steklenico nalijem vročo vodo, dodam tableto in pustim čez noč. Deluje pa tudi čiščenje s sodo in citronko. Poleg vsega pa skrbimo še za okolje, saj se s tem izognemo kupovanju plastenk, steklenica pa bo skupaj z nami postala del gorniške zgodbe. Opremite jo z nalepkami. 
 
In še uporabna nasveta. Okrog steklenice imam navit ‘silver tejp’, ki mi večkrat pride prav za kakšno popravilo ali pa oskrbo žulja. V kapi nahrbtnika pa vedno nosim 2 metra dolgo cevko, s pomočjo katere pridem do vode, ki je skrita pod balvani in je drugače ne bi mogel naliti v steklenico. Morda vam kdaj pride prav in olajša katero od vaših planinskih pustolovščin.

 Matjaž Šerkezi

Poznate rek “Prazen žakelj ne stoji pokonci”? Kaj sam vzamem v gore, če se na izlet odpravljam za več dni in ali ste že slišali za liofilizirano hrano?

Kot otrok sem imel hude težave z želodcem. Bolečine, krči, bruhanje … Razmišljal sem, kaj je bil pravi vzrok zanje. Z maščobami bogata koroška hrana, včasih se nisem znal ustaviti in je bilo preveč za nežen otroški trebušček. In potem je sledila kura s prežganko, kamiličnim čajem, blago kokošjo juho. Takrat, ko je bilo res hudo, pa sem od bice dobil njeno “tavžent rožo”. Če ne drugega, sem od opitosti takoj zaspal. Ne predstavljam si, da bi danes to naredil svojim otrokom. Zagotovo bi na vrata potrkala “sociala”. Ampak, to so bili eni drugi časi in živeli smo drugače.

 Matjaž Šerkezi

Bica mi je večkrat pripovedovala, kako so na kmetih dojenčkom skuhali makove glavice na mleku, da so potem čez dan spali. V lesenem “korpu”, na njivi, da so lahko mati v miru delali. In zanimivo se mi je zdelo, ker je o svojih starših govorila v tretji osebi množine moškega spola. Šele nekaj let kasneje sem v šoli izvedel, da gre za onikanje: “Moja mati so bili ena prijazna gospa.” ali pa “Atu sem pozabila prinesti tobak in so me nažgali s šibo in sem ostala brez večerje.” In vse to se je dogajalo še ne tako daleč nazaj. 

 Matjaž Šerkezi

S Chilly sva tekla po železarski poti na Uršljo goro. Bil je čudovit dan. Prvi pomladni žarki so naju prijetno greli. Derezice so dobro prijemale na občasno ledeni podlagi. Počutil sem se dobro. Celo tako, da sem pretiraval s tempom in kaj kmalu občutil, da mi zmanjkuje energije. Ampak nič lažjega kot to. V nahrbtniku sem imel dve ampuli energijskega Šusa, kot jih je poimenoval Miran, ki mi jih je dal na preizkušnjo. “Pa vrni mi stekleničke, da smo ekološki,” je dodal. Pa ju preizkusimo.

 Matjaž Šerkezi

Odprem prvo, prazna. Nič. Imam še eno. Odprem. Prazna. Useka mi, da sem obe popil zadnjič na teku Naj Naj 21 v Loki. Bravo, Šerki. Čokoladic pa nisi vzel. Zdaj boš pa crknil. Sam kriv. Sežem v žep in dam psu briket. Vsaj ti uživaj. Nakar mi useka. V nahrbtniku imam porcijo briketov za Chilly, za na vrh Gore. Nič, v hribih si vse delimo. Naslednjih nekaj minut žvečim pest briketov. Okus lososa z ribjim oljem in dodatki poplaknem z isotonikom v upanju, da se bodo zdaj tudi meni svetile kocine kot psu dlaka.

 Matjaž Šerkezi

Nekaj let zapored sem bil glavni kuhar na mladinskih taborih Vesele Gorice Planinskega društva Kamnik. Predstavljajo mi je poseben izziv, kako primerno nahraniti trideset lačnih planinčkov, ki so vsak zase malo izbirčni. Nastale so zgodbice, jedilniki, ki so bili v duhu lokalne hrane, kjer smo taborili. In nastale so čokoladne sanje, šmorn z rozinami in smaragdnim prahom, jabolčni kompot, ali pa Napoleonov zrezek s krompirjevo solato, rezina Lilijine kosmate tačke. Otroke sem prepričal. Menda bomo letos na Jezerskem in bom spet glavni šef kuhinje. 

Kasneje sem za svoje hribovske pustolovščine v tujini našel dehidrirano hrano, ki si jo samo prelil z vročo vodo. Iz sprva neokusnih, plastičnih okusov s polno nezdravih dodatkov se je hrana razvila v okusne obroke, ki so energijsko bogati. 

 Matjaž Šerkezi

Tako danes na trgu najdemo pestro izbiro t. i. liofilizirane hrane. Liofiliziranje je metoda sušenja, ki je sestavljena iz zamrzovanja vode in sublimacije nastalih ledenih kristalov. Ta postopek ohranja ali ohranja različne izdelke in ohranja njihove lastnosti. Liofiliziranje se pogosto uporablja v prehrambni, kozmetični in farmacevtski industriji.

 Matjaž Šerkezi

Liofiliziranje se uporablja pri proizvodnji: sadja (npr. jagode, brusnice, maline), zelenjave (npr. korenje, paprika), zelišč, kave, začimb, suhega mesa. Omogoča ohranjanje trajnosti in sposobnosti preživetja pripravkov, ki vsebujejo probiotike.

 Matjaž Šerkezi

Gre za priročno hrano, ki je primerna za neposredno uživanje ali pa jo preprosto prelijete z vročo vodo, počakate nekaj minut in jed je pripravljena. Tako obdelana hrana je kakovostna, saj ohrani vse svoje lastnosti, hkrati pa je zelo obstojna. Pakirana je v majhne vreče, ki so primerne za transport, je lahka in ima visoko hranilno vrednost. Sam imam kakšno vrečo vedno pri hrbtišču nahrbtnika in že marsikdaj me je rešila lakote. 

 Matjaž Šerkezi

Ideja za vaše planinske pustolovščine. Poskusite. Osebno mi je všeč hrana od Lyofood in Travellunch, ki je prisotna tudi na slovenskem trgu. 

Za vas smo na našem Facebooku pripravili NAGRADNO VPRAŠANJE. Pogoji nagradne igre so znani, odgovor pa najdete v tem članku, ki ga pravkar prebirate.

Za konec pa še nagradno vprašanje: Kaj je liofiliziranje? Odgovor napišite pod Facebook objavo na metropolitan.si. Izmed vseh odgovorov bomo nekoga izžrebali in mu podarili vrečko okusne liofilizirane hrane, ki jo boste lahko preizkusili na svojem planinskem izletu. Otrokom je še posebej zanimiva. 

Tokrat pišem o planinskih podkastih, oddaji Na lepše, zakaj je dobro biti član Planinske zveze Slovenije, petkovi misli, zakaj je GRS Kamnik dobila 160 evrov kazni in belih tabletkah. 

Beseda mi ne teče in te stavke pišem tik pred oddajo besedila za Metropolitan.si. Glava je utrujena, izmozgan sem od tedna. Prinesel mi je dve vabili za sodišče in za nagrado še izvršbo, ker sem pozabil pravočasno plačati prispevke za popoldanski s. p. Sam kriv. 

Ne dolgo nazaj smo se čudili, a zdaj sami postajamo Amerika. Žal, tudi v planinstvu. S tem razlogom pišem o varnosti v gorah, o preventivi, da bi se morda kdo izognil nepotrebnim zapletom.

 Matjaž Šerkezi

In ravno me je klical znanec za mnenje, da ni bil aktiven, da nima licence za vodenje in bi naredil tako, da bi vodil, ko gredo prijatelji v hribe. Svetujem mu, da naj ne počne tega. Dokler so obrazi nasmejani, sveti sonce. Naslednji trenutek pa lahko sonce zakrijejo temni oblaki. Takrat ostaneš sam in le redki ti prisluhnejo.

 Matjaž Šerkezi

GRS Kamnik je dobila 160 evrov kazni, ker smo leta 2013 objavili opozorilo na spletni strani, da na planinski poti poteka sečnja in da naj bodo planinci previdni.

Razlog je bila fotografija delavca z motorno žago, ki sem jo vzel s spleta. Dopis, kot da bi šlo za največji kriminal. Grožnja z odvetniki, če ne plačamo kazni za uporabo fotografije v velikosti 3×2 cm. 

 Matjaž Šerkezi

Oddajamo razpis za letni program športa, iz katerega se delno financirata športno plezanje in alpinizem v Planinski zvezi Slovenije. Morda bi kdo mislil, pa ja samo izpolniš tiste papirje. Kaj pa je to takšnega. Iskreno, sam bi včasih veliko raje v roke vzel kramp in kopal jarke. Tako pa, vse je treba prebrati, pregledati, da je vse v skladu z razpisno dokumentacijo, dodati tisoč in eno prilogo, za katero se sprašuješ, čemu služi in na koncu pravilno vse napisati na ovojnico. Ja, ena fu**** kuverta in obe športni panogi lahko ostaneta brez vsakega fičnika. Pa tudi to je za nami.

 Matjaž Šerkezi

Sredi tedna prileti novica, da se je v pogorju Himalaje za vedno ustavilo srce planincu na trekingu. Bežno ga poznam. Imel je rad hribe. Najbližji prosijo za pomoč pri urejanju birokracije za prevoz v domovino. V takšnih trenutkih vedno priskočim na pomoč s svojimi izkušnjami, saj vem, da je težko. Znova in znova pa se potrjujejo, da je le dobro biti član Planinske zveze Slovenije in s tem imeti urejeno zavarovanje za reševanje v tujih gorstvih. Da nisi sam. 

 Matjaž Šerkezi

Turistično oddajo Na lepše poznate? Osebno mi je zelo všečna. V ponedeljek smo snemali prispevek za varnejši obisk gora, ki bo na sporedu v aprilu. Pridružila se mi je mlada planinka Klara in mislim, da je nastala zanimiva preventivna vsebina. 

Preberem petkovo misel, ki jo Barbara redno objavlja na družbenih omrežjih Planinske zveze Slovenije. Za trenutek pomislim, vav, dobra misel. Kdo jo je zapisal? Ugotovim, da sem pod njo podpisan sam. Presenečen sem, da znam zapisati kaj takšnega. In še bolj, da bralci v besedilih to opazijo.

Četrtek sem zaključil v petek ob dveh ponoči. Sestavljal sem spletno stran za naše nove planinske podkaste. Dolga zgodba, ki se je počasi razvijala, dograjevala, zorela. Zgodba, za katero stoji Barbara, zgodba številnih argumentov. Večkrat sem se postavil na drugo stran, namenoma, “zanalašč” bi se bolje reklo, in provociral. Provokacija iz ljudi izvabi najboljše, da nismo zadovoljni s prvo stvarjo, prvo mislijo. Besede je treba obračati, poiskati sopomenke, včasih simbole in jih okrasiti. Vse to lahko naredi le najboljša ekipa.

“Šalabajzarjev” osebno ne trpim, ker jim je vse takoj dobro, da se lahko usedejo v kot. Miha Habjan se je našel v vlogi voditelja in gre mu dobro od rok oz. iz ust. Malo bo še dodelal retoriko in misli skozi kilometrino in verjamem, da so podkasti Planinske zveze Slovenije na pravi poti. Poimenovali smo jih V steni.

 Matjaž Šerkezi

In o čem bomo govorili v zgodbah iz sveta planinstva?

Z gosti se podajamo na različne plezalne in gorske pustolovščine. Podoživljamo in delimo pristne ter avtentične zgodbe alpinistov, športnih, balvanskih in lednih plezalcev, alpinističnih smučarjev, gornikov in vse ostalih, ki so tako ali drugače povezani z gorami, s plezanjem v vseh oblikah ter vsem, kar spada zraven. 

Poslušate jih lahko na podkast kanalih Spotify, Apple iTunes, Youtube in Google podcast. Vabljeni pa tudi na novo spletno stran za planinske podkaste, ki jo najdete na podcast.pzs.si. 

Zapisal sem zadnjo besedo in misel se že ukvarja z naslovom za to besedilo. In včasih se vprašam, le kam bežim, le kam hitim? In se čudim, ko mi osebni zdravnik predpiše tiste male bele tabletke, ki jih bom moral jesti še celo leto in se imenujejo antidepresivi. Menda, da sem izgorel. Ah kje, jst. Jst pač ne. 

V torek me je na mizi v pisarni čakala marcipanova čokolada z zapisano mislijo W. Churchilla: “Če greste skozi pekel, nadaljujte!” Moja hčerka bi rekla: “Ide gas.” Nadaljujem. 

Veste, kaj je snežna slepota in zakaj je pomembna kakovostna zaščita oči tudi v planinstvu?
Kateri so prvi simptomi pomanjkljive zaščite oči? Preberite si v nadaljevanju. Najprej pa kratek utrinek iz mojega gorniškega dnevnika, kjer sem počil svoja očala. 

Četrti dan se že prekladam po bazi. Končno se čutim toliko dobrega, da sem šel na kratek sprehod. Prijetno toplo je, rahlo piha veter. Obraz se mi je že “uštimal” za silo, vsaj peče me ne več. Imel sem opekline druge stopnje. Ves sem bil v mehurjih in imel sem zagnojene piščali na nogi.

Ura je šest zjutraj, ko se v polmraku iz šotora zbašeta dve postavi in s počasnimi koraki odrineta proti gori. Mraz je, sneg škriplje, na nebu pa se preganjajo oblaki. V uri in pol doseževa 60 st. snežišče, ki naju pripelje na sedlo Pinnacle – Kun. Gazim spredaj, sneg je dober. Zapičim cepin, ko naenkrat poči. Ne vem, kaj se dogaja. Letim v globino. Predem se mi stemni pred očmi, si rečem: “Šerki, to je to …”

 Matjaž Šerkezi

… zaslišim klice: “Matjaž, Matjaž!” Odprem oči in deset metrov nad sabo zagledam majhno glavo. Vse je ok, še sem tu. Prikrajšan za eno črtico. Poberem se. Očala so počena. Razpoka se črno nadaljuje v globino. Nič, treba bo čim prej ven. “Damjan, daj vrv,” mu rečem. Odgovori mi, da je v mojem nahrbtniku. Super! Privežem jo na palico in jo v loku vržem ven.
 
Rahlo v šoku iščeva prehod naprej. Najdeva ga na levi strani pod seraki. Navezana na vrv prideva čez razpoko nazaj na snežišče. Vse doni. Ogromna kloža, ki se začne sto metrov više na sedlu. Doseževa ga po dveh urah negotovosti. Damjan gre naprej. Udira se do riti. Pobočje pa samo čaka, da se odpelje. Sediva v snegu in razmišljava. Nazaj, naprej, nazaj …Greva naprej! Čisto po grebenu bo najbolj varno. Včasih, ko izvlečem cepin skozi luknjo, vidim drugo stran.

 Matjaž Šerkezi

“Naštimam” si uro, da mi kaže višino prehojene poti, saj imava do vrha še šeststo višinskih metrov. Po pol ure jo ugasnem, saj sva v tem času naredila le petnajst višinskih metrov. Dobra motivacija, ni kaj! Sonce žge. Proti vrhu se pobočje dvigne. 70-75 stopinjski prhel, črn led. Zaradi teže sva vzela vsak po eno ledno orodje, kar se izkaže za veliko napako. Ker ni možnosti, plezava brez varovanja. Na levi je nekaj neuporabnih fiksov prejšnjih odprav. Sva samo stroja, ki rijeva.
 
… ura je tri popoldan. Stojiva na koncu grebena in zreva proti vrhu. Tako daleč je še, poln ledeniških razpok. Pijače je že zdavnaj zmanjkalo. Brez besed, vsak s svojimi mislimi rijeva naprej. Pravzaprav je glava prazna. Veter neusmiljeno piha in nosi snežinke. Vsaj nevarno za zdrs ni več …
 
… dvig cepina in padec na kolena. Končno vrh. Ura je pet popoldan. Prazen sem, brez čustev. Slikam Damjana in še oba skupaj. Grlo je boleče in suho. To je torej Kun in kamor koli pogledam sem tako majhen, tako nihče … Sestopiva v treh urah. Damjan vmes pade še v razpoko, vendar se ujame na razširjene roke. Ob osmih zvečer tik pred temo sva na platoju pod vznožjem stene. Do šotorov pa je še daleč … nekdo mi pade okrog vratu. “Ej, Šerki, ti si norc!” mi reče Alešev glas, ki nama je skupaj z Juretom prinesel pijačo. Zavlečem se v “spalko” in zaspim, ugasnem. Narava pa gre svojo pot. Reka neusmiljeno skupaj z ledenikom reže v dolino. Zgoraj se je ravnokar podrl serak. Svizci se igrajo svojo igro. Rože cvetijo …

 Matjaž Šerkezi

Utrinek iz gorniškega dnevnika. Počena očala sem takrat na srečo lahko zamenjal z rezervnimi, ki pa niso imela primerne zaščite in sem kasneje imel težave z očmi. Snežna podlaga in močno višinsko sonce sta razlog za snežno slepoto. 
 
Snežna slepota se strokovno imenuje fotokeratitis. Gre za skovanko iz besed “foto”, kar po starogrško pomeni svetloba, in “keratitis”, kar je vnetje očesne roženice. To boleče očesno stanje nastane, ker so bile oči brez ustrezne zaščite izpostavljene povečani količini sončnih ultravijoličnih žarkov, ki nastane zaradi njihovega odboja od snežne površine. Tako kot UV-žarki povzročijo opekline kože, tako lahko opečejo in poškodujejo tudi zunanji sloj očesa oz. roženico. Pri opečeni koži opeklin ne opazite takoj in podobno je pri snežni slepoti: ko se pojavijo simptomi, so bile oči že več kot predolgo na udaru škodljivih UV-žarkov. Težava lahko nastane tudi zaradi ekstremnega mraza in izjemno suhega zraka.

 Matjaž Šerkezi

Med hojo in plezanjem v gorskem svetu in na visoki nadmorski višini je človeško oko izpostavljeno ekstremnim razmeram. Da bi preprečili okvaro vida in nepopravljivo škodo na očeh, je zlasti pomembno, da nosimo kakovostna zaščitna očala, ki hkrati nudijo optimalno vidljivost in visoko raven zaščite.
 
Prvi simptom pomanjkljive zaščite oči so suhe oči, občutek tujkov v očeh in vnetje. Najbolj sta prizadeti roženica in mrežnica. Med športno aktivnostjo je roženica pod enako obremenitvijo kot mišice.

Sam uporabljam očala EvilEye, ki mi nudijo visoko stopnjo zaščite pri vseh športnih aktivnostih. Pri očalih mi je pomembno tudi, da so lahka in se dobro oprimejo obraza in s tem oči zaščitijo tudi pred odboji UV žarkov od snežne podlage. Pri kakovostnih očalih je poskrbljeno tudi za zračenje in kroženje zraka, kar preprečuje rosenje. Poleg UV zaščite pa morajo stekla in ostali sestavni deli biti varni, kar pomeni, da pri morebitnih padcih ne pride do takšnih poškodb očal, ki bi lahko škodile očem – počeno steklo, ki se zapiči v oko, ali pa del okvirja, ki z zlomom postane oster in nevaren za glavo. 

Poleg UV zaščite očala uporabljam tudi kot zaščito pred mehanskimi poškodbami. Primer je vožnja s kolesom, kjer te očala zaščitijo pred žuželkami in v gozdu pred vejami, ki te udarijo po obrazu, saj jih zaradi hitrosti nisi opazil. Pomembna so mi stekla, ki se hitro prilagajo svetlobi, sploh na gorskem kolesu, kjer prehajaš s planega v temnejši gozd in obratno. Seveda pa so očala tudi modni dodatek in na koncu koncev ti morajo biti všeč. Katera sončna očala pa uporabljate vi?