Ne poznate svojega položaja. Ne veste, kje ste. Izgubljeni na Zemlji. Poznate tehnologijo AML? Bi znali s pomočjo pametnega telefona poslati svoj položaj? Naj vas naučim.
Odločitev pade: “Ne grem. Ne grem v dež in mraz. Glava v tem trenutku ni pripravljena. Ni se pripravljena boriti s svojo ranjeno bit in frustracijo zunanje surove narave. Poleg tega pa kot ambasador varnejšega obiskovanja gora moram sam biti za zgled. Julijana Alps Trail, vidimo se naslednje leto.” Ampak boli, hudičevo boli tam notri, tam v jedru telesa. Ego ne popusti. Razum pa mu govori drugače.
Petek, deževno jutro. Berem e-pošto. Etapa 170 km je zaradi razmer odpovedana. Lahko gremo na krajše ali pa si prijavo prenesemo v naslednje leto. Zdravilo za Ego. Balzam za Razum.
Dušan mi sporoči: “Greš na 100?” “Eh, na lumpi tek pa ne bova šla. Greva naslednje leto,” odgovorim. “Smeško in dvignjen prst. Greva. Naslednje leto,” skleneva.
Sobota. Sedem zjutraj. Dežuje.
Kaj dežuje. Naliva. Štart na 60 km. Pripeljal sem Tinkaro in Anžeta. Nad 1500 metrih se obeta sneg. Organizator že nekaj dni pošilja obvestila o nizkih temperaturah, obvezni opremi v nahrbtniku in dolgih oblačilih. Na štartu vidim “junake” v kratkih hlačah in majicah. Le kaj hočejo povedati, se sprašujem.
Glede na razmere, ki se obetajo, bi jih organizator moral preprosto izločiti. Saj vem, kdo bo rekel, da so ti spredaj najboljši in bodo hitro čez. Tudi najboljši se lahko poškodujejo in takrat včasih niti ni možnosti se obleči in ob nizkih temperaturah vemo, kaj sledi. In predvsem, najboljši morajo biti vzor drugim.
Matjaž Šerkezi
S Terezo se ravno vrneva z vrha Golice. Sneži. Piha močan veter. Megla otežuje vidljivost. Opazujem tekače. Nekateri so že pošteno zdelani. Tinkara in Anže sta že zdavnaj naprej. Anžetu sledim z Garminovim InReachem, Tinkari pa kar s sledilnikom za psa. Pred planinsko kočo srečam jeseniške gorske reševalce. Ravno so prekinili tekmo za vse, ki so bili pri koči oz. še prihajajo. Edina smiselna odločitev.
Matjaž Šerkezi
Slišim jezo. Celo besede mladenke, da zdaj lahko nadaljujejo, kaj nam pa morejo. Obrazložim, da ne morejo nič. Da pa bodo morali na pomoč, če se kaj zgodi in možnosti je veliko. Cacyju povem, da je eden izmed tujih tekačev šel proti vrhu Golice. Ogrnjen v rumeno vrečo, ki se mu je v vetru lepila na mokre pajkice in majico. Revežu je s plačilom štartnine zmanjkalo za spodobno vetrovko, ki bi ga edina zaščitila v takšnem vremenu. Z doma narejenim padalom je tvegano skočiti.
Kaj storiti v primeru poškodbe na planinski poti?
Z Medejo, mojo prvorojenko in nadobudno planinko, se pogovarjava, kaj storiti v primeru poškodbe na planinski poti, ne poznamo pa svoje lokacije. Ne vemo, kje smo. Izgubljeni na Zemlji.
“Edino pravilno je, da se čim prej umirimo in pokličemo na številko 112.”
Marsikdaj preberemo, da lahko pokličemo tudi številko 113. Sam dodajam, NE. Za klic na pomoč imamo številko 112. Klic ima prednost. Pri preobremenitvah mobilnega omrežja bo za klic uporabljena prva prosta povezava in deluje v vseh državah EU.
Matjaž Šerkezi
Določanje lokacije ponesrečenca in tehnologija AML
Z razvojem tehnologije AML (ang. “Advanced Mobile Location”) pametni telefon ob klicu na številko 112 poleg vzpostavitve glasovnega kanala za pogovor z operaterjem posreduje tudi kratko sporočilo. Ta vsebuje natančno lokacijo klicatelja in se sestavi na podlagi jakosti baznih postaj, brezžičnih omrežij v okolici klicatelja in signala GPS. V tem primeru je lokacija dovolj natančna za hitro posredovanje.
Svojo lokacijo lahko sporočite tudi sami
Odpremo aplikacijo za kratka sporočila (SMS).
Dodamo prejemnika.
Kliknemo na plus in nato na ikono lokacija.
Pošlji.
Matjaž Šerkezi
Navodila se lahko razlikujejo glede na operacijski sistem telefona in verzijo tega. Naučite prijatelje, da bodo znali poslati svojo lokacijo in da se v primeru potrebe po pomoči pokliče na številko 112.
Kaj je tisto nujno, kar mora biti v torbici za prvo pomoč? Zakaj je dobro, da imam vsaj tri trikotne rute? Katere tablete lahko uporabim v prvi pomoči?
Bučno ploskanje, polna Gallusova dvorana Cankarjevega doma. Pred nami, osvetljen z žarometom, stoji velikan svetovnega alpinizma, Reinhold Messner. Spoznal sem ga pred leti, v njegovem muzeju v Bolzanu. Sproščen pogovor in veliko spoštovanje, njega in njegovih dejanj.
Kot najstnik sem prebral večino njegovih knjig in nekako se mi je v spomin najbolj vtisnila Na meji smrti, kjer odkrito in brez zadržkov govori o smrti, občutkih, padcih in minljivosti. O vsem, kar alpinizem dela drugačnega od drugih športov.
Matjaž Šerkezi
Vse drugo le bleda senca
Večkrat slišimo vprašanje, koga od slovenskih alpinistov lahko postavimo ob njegov bok. Reinhold Messner je samo en. Kritično presojanje in vizionarski pogled v prihodnost slovenskega alpinizma je znal izraziti Tone Škarja. Med mlajšimi pa smo lahko nekoč brali odlične ocene in vrednotenje vzponov in alpinizma v alpinističnih novicah izpod peresa Tomaža Jakofčiča in Petra Mežnarja. Vse drugo je le bleda senca.
Prijeten večer. V zraku se čuti slovo poletja. Opazujem vrvež ljudi, ko se zasanjan sprehodim čez stari del Ljubljane. Preplet kultur, mode, generacij. Mogočne stolpnice, baročne palače, srednjeveške hiške. Vsaka od njih pripoveduje svojo zgodbo.
“Sam in tako prazen grem domov. Velikan v soju žarometov me je pustil praznega.”
Vem, bila so moja pričakovanja. Pričakovanja v smeri kritičnega pogleda na alpinizem, gorništvo, ekologijo in pogled v prihodnost. Dobil pa sem že ničkolikokrat prebrane zgodbe iz knjig in intervjujev. In dobil sem satelitske animacije, ki si jih lahko pogledam doma.
Kapitalizem zaslepljenih duš
Pričakoval sem omembo naših alpinistov in njihovih dejanj, kritično oceno, pri Everestu vsaj kakšno besedo o našem Everestu ’79, morda kakšno besedo o velikih vzponih v Patagoniji. Dobil pa sem duhovnost, ki jo dežele pod najvišjimi gorami uspešno tržijo s kapitalizmom zaslepljenim dušam.
… in če si izposodim besede: “Vse skupaj je bilo videti kot šolska predstavitev seminarske naloge – kje vse sem že bil.”
Bučno ploskanje je pohvalilo njegovo “sliko”. Moje je bilo namenjeno v spoštovanje njemu, njegovi starosti alpinizma in dejanjem. Če sediš v mercedesu, ne smeš imeti občutka, da si v fičiju. In kljub temu, da nas večina vozi škodo, bi Messner moral ostati mercedes in kritično povedati, kar gre svetovnemu alpinizmu, gorništvu, planinstvu.
Matjaž Šerkezi
Prejšnji teden sem pisal o svoji pustolovščini po poti Highlanderja, kjer sem si krvav žulj oskrbel s “silvertejpom”. Praznino Velikana težko zakrpam s “silvertejpom”. Pozdravil jo bom z vtisom gora. Ravno pred kratkim sem dobil zanimivo vprašanje, kaj vse mora biti v prvi pomoči, ki jo imamo v nahrbtniku.
“Planinska zveza Slovenije je že pred leti v sodelovanju s Tosamo in po priporočilih zdravnikov gorskih reševalcev sestavila osebni komplet prve pomoči.”
V njem najdemo vse najnujnejše. Osebno komplet dopolnim še z dvema dodatnima trikotnima rutama, saj z njihovo pomočjo lahko oskrbim večino poškodb (oskrba ran, imobilizacija). Danes se tudi vse pogosteje srečujemo z alergijami (piki os, cvetni prah). S tem razlogom v moji prvi pomoči najdete nekaj tabletk proti alergijam, ki jih dobite v prosti prodaji v lekarni. Z njihovo pomočjo lahko podaljšamo čas in življenje osebi do prihoda gorskih reševalcev in profesionalne medicinske pomoči.
Matjaž Šerkezi
Modra torbica na zadrgo in z možnostjo pripenjanja na pas ali nahrbtnik s pomočjo ježka vsebuje:
• prvi sterilni povoj TIP I (1 kos) • zloženec – kompresa iz gaze 5 x 5 cm, sterilna (4 kos) • vpojna gaza 0,4 m2, sterilna (2 kos) • povoj Vivaplast 8 cm x 4 m (1 kos) • obliži Vivalast Universal (10 kos) • obliži Vivaplast Cool care – obliži (5 kos) • Micropore lepilni trak, 2,5 cm x 9,1 m (1 kos) • trikotna ruta 100 x 100 x 140 cm (1 kos) • varnostna sponka (3 kos) • razkužilni robček (2 kos) • seznam vsebine (1 kos)
Highlander Kamniško-Savinjske Alpe. Preizkušnja za telo in duha. Preizkušnja, ki te razdvoji. Preizkušnja, ki ti izpije vse atome moči. In preizkušnja, ki te obogati, če ti dovoli na konec. Si upaš?
Bilo je sredi tedna, ko mi Matej pošlje kratko sporočilo, če mi lahko posreduje GPS sled, za eno mnenje. Seveda, pošlji. Zvečer pijem svojo najljubšo kavo Stow Red Carpet in odpiram Matejevo e-pošto. Saj vem, kava zvečer ni zdrava. Meni ustreza in je moja sladka pregreha. GPS sled naložim v Garminov Basecamp in mi je takoj žal tistega: “Seveda. Pošlji.”
Puf in oblaček dima. Na desno ramo se mi usede Softič. Majhen, rdečega nosu in kratkih rožičkov, telo pa mu krasi okrogel trebušček. “Ej, Šerki. Brezveze. Saj vidiš, da ti danes ne gre. Vode nimaš. Noge te bolijo. Na bruhanje te sili … bla, bla, bla, bla …,” me prepričuje, ko s težavo premikam noge po poti, čeprav navzdol.
Matjaž Šerkezi
Pred desetimi urami me je Tinkara odložila v Mozirju, kjer je začetek pohodniškega doživetja Highlander Kamniško-Savinjske Alpe. “Če je vaš cilj prehoditi 100 km v nekaj dneh, ste na pravem mestu,” je zapisano na spletni strani organizatorja. Udeleženci imajo na voljo pet dni, da opravijo s potjo.
“A ti misliš, da boš imel dovolj vode?” me opomni Tinkara, preden se poslovim. Samozavestno odgovorim: “Ah ja, saj povsod teče.”
V Jagru kupim še eno suho žemljo, jo stisnem v žep nahrbtnika, pripnem palice na roke in oddirjam. Želel sem priti vsaj na Golte, dokler me noč ne potegne v svoje nedrje. Uživam v čudovitih razgledih po okoliških hribih. Presenečen nad kmetijami, ki niso tipično slovenske. Precej urejene so. S fasado na hlevu in visečimi fuksijami in pelargonijami na “gangu”.
Po dvorišču ne ležijo odsluženi strešniki in stare EMO sklede z luknjo in natolčenim emajlom. Moram priznati, da se stanje slovenskih kmetij izboljšuje, sploh tam, kjer so jih prevzeli “naši ta’mvadi”. Pred tednom smo se z grebena Olševe spotoma oglasili pri kmetiji Kumer v Koprivni, ki je pred kratkim postala planinska koča. Nekoč je šlo za precej tradicionalno koroško kmetijo.
Tisto, ko za “štalo” raste stara hruška, tepka. Pod njo pa visoke koprive in rdeč lonec z belimi pikami, od katerega je odstopil emajl in sčasoma naredil črno luknjo v dno. Trpek okus tepke, žgoče koprive in “pisker” brez dna. Prispodoba življenja na kmetih nekoč. Danes je podoba popolnoma drugačna. “Ta’mvadi” so prinesli drug pogled na življenje na kmetih, dvignili raven kakovosti življenja in ohranili gostoljubnost.
Sam sem, sam v črni noči
Kremplji noči me potegnejo v črne gozdove Smrekovca. Sam sem. Pot mi osvetljuje Led Lenser svetilka. Veselim se izvirov vode, ki jih je tukaj na pretek, saj mi je tekočine že zdavnaj zmanjkalo. Korak je lahek. Na trenutke čutim le desno peto, ki mi jo zadnjih nekaj kilometrov najeda del tekaškega copata. Ustavim se, sezujem svoje “hookice”. Vidim, da so mi del nad peto že precej pojedle do krvi.
Matjaž Šerkezi
S tekaških palic odtrgam kos “silvertejpa” in ga prilepim čez rano. V tistem začutim hlad po hrbtu. Obrnem se nazaj. Nič. Pogledam na maPZS, kje sem. Vsakič, prav vsakič, ravno na tem območju pod Komnom. Isti “beden” občutek. Občutek mraza po hrbtu in tisti občutek, da nekdo stoji za tabo, da se te skuša dotakniti in da potem gre nekako čezte.
Nisem vraževeren, ampak to je tukaj že četrtič in vsakič sem bil sam. Tudi ko smo šli skupaj s Tadejem in Belijem na K24, sem pod Komnom za trenutek ostal sam in takrat, takrat je prišlo.
Mraz po hrbtu, obračanje nazaj in potem tista energija, ki je šla vame in me zapustila z iztegnjeno roko … Sam sem, sam v črni noči.
Spomnim se pesmi koroškega kantavtorja Milana Kamnika, ki v eni svojih pe2smi prepeva: “Vode, vode pa ni! Vode, vode pa ni!” In res je ni. Softič na desnem ramenu mi znova prigovarja: “Stari, pa saj ti je že Tinkara rekla, da nimaš dovolj vode. Odnehaj. Crknil si. Ne moreš!” Vode res ni. Suša je naredila svoje. Presahnili so vsi viri. Malo pred Travnikom naletim na star lesen žleb, iz katerega vsake toliko pricurlja kakšna kaplja vode in s katero si osvežim usta. Softič, Šerki si je osvežil usta. Ne bo odnehal.
Peklenski vzpon od Loke proti vrhu Raduhe. Dehidracija dela svoje. Barva urina je podobna ARSO-vi najvišji stopnji za strele. Na cesti pod Snežno jamo me reši luža. Omočim si usta. Požrl bi celo, z vsemi plavajočimi žužki v njej. Cepec. Če bi imel s sabo vsaj tablete za dezinfekcijo vode.
Znova se oglasi Softič: “Kako si? Ne gre, ne? Saj sem ti rekel!” Marš, marš, je** se. Ne bom odnehal.
Luče. Ura je pet zjutraj. Lučani odhajajo v službo. Čudni pogledi na pojavo z naglavno svetilko. Išče vodo, hidrant, gejzir, kar koli, samo da se lahko napije. Na vohalne celice se mu prilepijo molekule pečenega kruha. Poveže jih z enakim vonjem v Kamniku, ko zjutraj prihaja s teka, se ustavi in se pocrklja s toplim rogljičkom in kavo pri Jodlnu. Potem gre domov in se privije k ženi, ki še sladko spi.
… nekaj trenutkov za tem, ko sem spil fanto, bruhnem za korito z rožami. Komaj mi je uspelo pobegniti iz pekarne. Telo in glava sta hrepenela po tekočini, želodec je ni prenesel. Počuti se kot naliv na osušeno in spokano zemljo.
Matjaž Šerkezi
Ooo, glej jo, lisičko. V jutranjem svitu se je leno pretegnila na livadi in me opazovala. Le kaj počneš ti človeško bitje tako zgodaj v moji spalnici? To je moje kraljestvo, svet pod Rogatcem in Lepenatko. To je moj dom, ti, ti človek. Visoko na nebu kanja uprizarja svoj jutranji ples, ples, ki bo očaral majhno miško in jo odpeljal v vrtinec smrti.
Z jutrom korak postane samozavestnejši
Softiča je utrudila noč in je zaspal na ramenih. Nič bati. Ne bo padel z njih. Ta vrag se dobro drži. Pot med kravami in stani Velike planine mi je poznana in me hitro pripelje do planine Dol in naprej v Dolski graben, ki se strmo spušča v dolino Kamniške Bistrice. Čutim vsako mišico, ki se napne in kriči po počitku.
“Težek nahrbtnik mi je že dodobra ogulil hrbet in boke. Smilim se samemu sebi.”
Še sreča, da Softič spi. Motivacijo mi daje, ker lahko preklinjam Mateja, ki je poskrbel za čudovitih 10 km po dolini Kamniške Bistrice, vse do spominskega parka in nazaj. Slepo črevo za nabiranje kilometrov, ki je stalnica vseh trailov in je po besedah organizatorja razlog v res čudoviti pokrajini, ki je ne smete zamuditi. Hvala. Res ste izjemni.
Matjaž Šerkezi
Spominski park v Kamniški Bistrici je poln spominskih plošč alpinistov in planincev, ki so umrli v gorah. Je eden prvih spominskih parkov v Sloveniji, ki je bil postavljen z namenom, da se gore očistijo spominskih plošč in se postavijo v strnjeno območje nekje ob vznožju gora. Sprehod po parku obudi marsikatere spomine in ima posebno energijo.
Softič se je znova prebudil in me bodril zadnjih 1200 višinskih metrov in 13 km proti Kriški planini. Greben med Kamniškim vrhom in Planjavo odpira navdihujoč pogled proti Kamniškim planinam. Naravnost pa se nam odpirata pobočji Vrha Korena in Kompotele, s katere je nor pogled v amfiteater Kamniško-Savinjskih Alp.
Na plaži na Krvavcu mi Softič prišepne: “Stari, zmagal si. Nisi ti za v staro šaro.”
“Hvala, zvesti prijatelj. Posebej za vse spodbudne besede na poti.” Highlander Kamniško-Savinjske Alpe je bil zame odlična preizkušnja in priprava na Julijana trail. Vsakič sem vesel, da imam dobre prijatelje, ki mi pošljejo GPS sled v mnenje. Poznajo me, da težko podam mnenje, če tega sam prej nisem okusil in odšel na ogledno turo. Od Mozirskega gaja do Krvavca se je nabralo mičkeno več kot 100 km in mičkeno več kot 6000 višinskih metrov, za kar sem porabil mičkeno manj kot 20 ur. 40 km sem bil brez tekočine in skoraj crknil. Na cilju je bilo vse pozabljeno. Celo s Softičem se pogovarjava, predvsem kaj mora izpopolniti za Julijano.
Matjaž Šerkezi
Divja narava Kamniško-Savinjskih Alp, mogočni gozdovi smrekovškega pogorja, žive planine pod Raduho, pastirski stanovi Velike planine, bogata zgodovina Kamniške Bistrice, občutek, da ti na poti sledijo Rokovnjači, Bele babe, vonj Morane in boj s samim sabo, umom, ki kot sirena preži na pohotne mornarje in jih kliče v svoj hram naslade, sorazlogi, da pohodniški avanturi Highlander Kamniško-Savinjske Alpe preprosto ne moreš dati košarice.
Med gorskim reševanjem je veliko primerov, ko se pohodniki ne morejo vrniti z gora, ker jih je ujela tema in s seboj niso imeli naglavne svetilke. Preprečimo tovrstne nesreče. Kakšne svetilke uporabljajo gorski reševalci in kaj je tisto, na kar moramo biti najbolj pozorni pri nakupu?
To so pogosto slišane besedne zveze, ko se v gorah srečata dva pohodnika. Postale so že kar stalnica. Dobil sem občutek, da drugega odgovora na zastavljeno vprašanje sploh ni. Nekako “facebookovsko” navajeno, kjer obstaja svet idealov – telesnih, čustvenih, družinskih … ali pa smo že vsi postali “fejst bukavi” in se nam vse skupaj zdi kot sen iz Matrice.
Sam pa priznam, da sem zadnji mesec precej v “zosu”. Sem moral prav pomisliti, katero besedo uporabiti, saj sem v pogovoru s Tomom uporabil bolj pristen slovenski vulgarizem, ko je človek precej v tistem spolnem organu. Saj vem, zakaj vam bi utrujal s svojimi tegobami, ko pa je svet v eni drugi dimenziji poln idealizmov, čudovito pečenih rib z žara, prekrasnih sončnih zahodov, neskončnih potovanj … Pa bom. Bom “pojamral”, ker sem samo človek in ne nek super heroj.
Matjaž Šerkezi
In v tej luči sem pred nekaj dnevi v službi na sodelavko Barbaro izbruhal ves svoj gnev in ego. Vprašala me je o preventivi pred strelami in kaj si mislim o nesrečama, ki sta se zgodili med preteklim koncem tedna, ko sta žal dva umrla za posledicami strele. “Obsojam in pika,” je bil moj odgovor.
Zgodba o psu
Popoldne sedim na klopci pod lipo pred domom starostnikov v družbi Tinkare in tašče. Ivana, Kika jo kličejo prijatelji, je že nekaj let na vozičku po hudi možganski kapi. Pa vendar je tisti dan zrla v nebo, se smejala in se ni pustila motiti. Z mislimi sem zazrt v zeleno listje, ko Tinkara začne pripovedovati zgodbo.
Matjaž Šerkezi
Zgodbo o psu, ki je vstopil v sobo, polno ogledal. Zarenčal je in vsi so zarenčali nazaj. Pokazal je zobe in vsi so začeli kazati zobe. V vsej svoji jezi je začel lajati in drugi so lajali nazaj. Na koncu je penast in krvav obležal pred ogledali. Če bi vstopil v sobo, se nasmehnil in veselo pomahal z repom, bi zgodba imela čisto drug epilog.
Spomnim se službe. Kdo sem pravzaprav, da bi obsojal? Moje poslanstvo je učiti, izobraževati, svetovati. Se nasmehniti in pomahati, ne kazati zob. Slednjega je v svetu preveč.
Na avanturo z naglavno svetilko
Poslovili smo se od avgusta in poletja. Otroci so sedli v šolske klopi. Prihaja meni najljubši letni čas, jesen. Po dolinah se podijo megle, vlažna in hladna jutra, macesni si bodo nadeli zlato opravo … Dnevi postajajo vse krajši. Večeri kot nalašč za Jo Nesbø avanturo. Obisk gora? Po poletni gneči postanejo drug svet. Svet za dolge sprehode in raziskovanje. Del obvezne opreme v nahrbtniku vsakega planinca je tudi naglavna svetilka ali kot jo imenujemo v žargonu – “čelka”.
Matjaž Šerkezi
Katera je najboljša na trgu?
Sam že nekaj let uporabljam zgolj naglavne svetilke proizvajalca Led Lenser, in sicer model MH10. Razlog je v zanesljivosti in robustnosti. Vsekakor pa ni nič narobe, če uporabljate svetilko kakšnega drugega proizvajalca.
Matjaž Šerkezi
Svetoval bi le, da je poznan in svetilka preizkušena oziroma ima vse potrebne teste.
Namreč svetilke, ki jih najdete na spletu znane kitajske trgovine, obljubljajo čudež z visoko svetilnostjo in dolgo anatomijo delovanja. Nekoč sem si pridelal tretje oko sredi čela, ko se je svetilka dobesedno vžgala.
Matjaž Šerkezi
Nekaj priporočil pri nakupu naglavne svetilke:
Naj bo lahka, težka nekje do 160 gramov.
Optimalna svetilnost do 600 lumnov s hlajenjem in prilagajanjem svetilnosti, ki ga je moč izklopiti. Večja svetilnost pomeni tudi večjo porabo energije in zahtevnejšo tehnologijo hlajenja.
Optimalna dolžina snopa do 150 metrov z nastavljanjem fokusa in kota glave svetilke.
Velik gumb, ki omogoča prižiganje v rokavicah in z možnostjo zaklepanja, da se nam ta ne prižge v nahrbtniku.
Odporna proti vodi in prahu – standard IPX4.
Test padca do 2 metrov. Pomeni, da nam svetilka lahko pade z dveh metrov in pri tem ne utrpi poškodb.
Polnilna baterija, ki jo je možno menjati in hitro polniti in z avtonomijo vsaj deset ur pri največji svetilnosti in vsaj sto ur pri svetilnosti “polne lune”, ki je bila nekoč tudi usmeritev ali dogovor za svetilnost naglavnih svetilk in predvsem brez preveč umetne inteligence in možnosti nastavljanja s pomočjo telefona.
Svetilka na telefonu?
Pri vsem naštetem je najpomembnejše, da jo imate vedno v nahrbtniku in si na koncu ne boste svetili s telefonom in ko bomo po vas prišli gorski reševalci iskali izgovore kot v tisti reklami za vinjeto: “Veste, mi je padla v prepad”, ali pa: “Sem tako hitel od doma, da sem jo pozabil na nočni omarici …”
Ste vedeli, da Google Maps ni primerna aplikacija za orientacijo v gorah? Poznate maPZS? In, ali ste vedeli, da so del aplikacije Locus Map planinski zemljevidi z merilom 1:25.000? No, gremo korak za korakom, kako se s pomočjo ustreznih aplikacij varno orientirati v gorah.
Pred kratkim mi je v e-poštni predal “priletela” pošta s povezavo do najboljšega soseda in akcijo z vabilom v gore, ki zadnje čase rastejo kot gobe po dežju. S klikom na povezavo je na zaslon skočilo simpatično dekle, ki na svoj, mladostniški način razlaga o hoji v gore. Moram reči, da mi je bilo všeč, dekle in kampanja, čeprav sem sam dokaj zadržan do teh vsebin. Morda bi se lahko obregnil ob kakšno malenkost, ki ravno ne drži, ampak nič nevarnega.
Tudi sam rad postavim vejico preveč v svojih besedilih, kar ni ravno po mednarodnih standardih, in če iščeš samo napake, jih boš vedno našel. Hkrati pa me je dekle usmerilo na nekoliko bolj strokovne nasvete, ki jih s svojo odlično retoriko in mirnim glasom predstavi starosta slovenskega alpinizma. Stojim za vsem, le katerega od napotkov bi popravil, ker ga je že nekoliko povozil čas.
Matjaž Šerkezi
Na tej točki bi se lahko izrazil sodobno, ali pa po “influencersko”: “Homework is done.” (Domača naloga je opravljena), in pustil, da življenje steče dalje. A se bom tokrat spotaknil ob vejico.
Bodite pozorni na promocijske kampanje, ki vabijo v gore!
Vse promocijske kampanje, ki jih sploh v času glavne planinske sezone uporabljajo različni ustvarjalci, so po eni strani dobrodošle. Z vidika preventive, če so pravilno zastavljene. Vejica spotike je v tem, da v večini pobirajo vsebine od Planinske zveze Slovenije (PZS). Razumljivo, da jih sami težko napišejo, saj nimajo znanja. Ni pa težko dodati vira, povezave, ključnika … ob objavi in se ob povzemanju vsebine vsaj zahvaliti planinski organizaciji.
Matjaž Šerkezi
Še lepše bi bilo, če bi snovalce kampanje prešinilo, da za svojo promocijo in trženje produktov uporabljajo infrastrukturo, ki je plod dela številnih prostovoljcev in kakšen del zaslužka namenijo za vzdrževanje planinskih poti, skrbi za naravo, obnovo planinskih koč … ali pa markaciste na njihovi akciji presenetijo z malico.
Matjaž Šerkezi
Na takšen način bi vejico spotike lažje prestopili in mi zdaj ne bi po mislih rojile besede francoskega kralja Ludvika XIV.: “L’etat, c’est moi.” (Država, to sem jaz.) ali “Vzamem tisto, kar potrebujem za dosego cilja. Za drugo mi ni mar. Imam mir in drugi me naj pustijo.”
… in tako izgubljenega v prostoru sodobnega “influencerstva” me prešine, da sem vam še dolžan tretji del o orientaciji.
Tokrat bomo govorili o aplikacijah na pametnih telefonih
Že večkrat sem omenil, da Google Maps ni primerna aplikacija za orientacijo v gorah in je razlog za številne izgubljene in zaplezane posameznike, ki jih iščemo in rešujemo gorski reševalci.
Matjaž Šerkezi
maPZSje aplikacija PZS, ki jo lahko ob raziskovanju Slovenije uporabite tako na Androidu kot “jabolčku”.
“Deluje brez spletne povezave. Kar je priročno za vse odročne kraje v gorah, kjer ni signala.”
Odlikuje jo kakovostna kartografska podlaga, na kateri se prikazuje celotna planinska infrastruktura (planinske poti, turnokolesarske poti, planinske koče …).
Matjaž Šerkezi
Ko izberete planinsko turo, se vam izpiše:
dolžina poti,
skupna višina vzponov in spustov,
lokaciji izhodišča in cilja
zahtevnost planinske ture,
potreben čas za izvedbo ture od izhodišča,
informacije o planinskih kočah,
informacije o morebitni zaprtosti posameznih odsekov planinske poti,
višinski profil celotne ture.
“Uporaba aplikacije in podatkov je brezplačna. Trenutno je še v beta verziji in se ves čas dopolnjuje. Dobrodošli vsi predlogi.”
LocusMapje zahtevnejša aplikacija in namenjena bolj zahtevnim uporabnikom. Deluje le na Androidu. Osnovna verzija je brezplačna, za zahtevnejše uporabnike svetujem nakup. Aplikacija ima vse funkcionalnosti zahtevnejših naprav GPS. Osnovna kartografija je brezplačna.
Matjaž Šerkezi
Lahko pa se odločite za nakup topografskih zemljevidov, ki so v trgovini za ves svet. Med zemljevidi najdete tudi planinske karte PZS s celotno planinsko infrastrukturo.
Matjaž Šerkezi
Tako maPZS kot LocusMap sta v spletni različici, ki sta uporabni za načrtovanje izleta. Za uporabnike operacijskega sistema iOS svetujem uporabo aplikacije Avenza Maps, v kateri so na voljo zemljevidi PZS. Seveda je tudi druga alternativa – ZAMENJAJTE TELEFON.
Matjaž Šerkezi
Zemljevidi PZS so najuporabnejši pripomoček za obiskovalce gora. Podrobno prikazujejo planinske poti, koče, stezice, naravne in kulturne znamenitosti, turistično infrastrukturo in vse drugo, kar je potrebno za gibanje v naravi. Podatke s terena stalno posodabljajo prostovoljci slovenskih planinskih društev.
Znamo določiti sever s pomočjo zvezd? Čisto preprosto je. Kaj storiti, če nas ujame megla? Se lahko sploh orientiramo?
Pisalo se je leto 2005, ko smo se vračali s tretjega tabora sedemtisočaka Kun v Indiji. Dan prej sva se z Damjanom povzpela na vrh, zaradi slabega vremena, pa je padla odločitev, da goro pospravimo. Aleš se je pred vrnitvijo odločil, da bo šel še na vrh Bela igla, ki je bil del grebena, preko katerega smo se morali vrniti proti bazi. V času, ko smo pospravljali šotore, se je spustila gosta megla.
Strašljiva megla
Ni se videlo niti metra naprej. Pot smo sicer imeli označeno z rdečimi zastavicami in do grebena je vodila gaz, ki jo je višje “pojedel” ledeniški led. Zaskrbelo me je za Aleša in nisem ga mogel pustiti samega, čeprav smo bili dogovorjeni, da se dobimo v prvem taboru.
Sedim na grebenu. Okrog mene se plazi megla. Tiho je. Zmrazi me, saj se spomnim na aktualen film Megla, režiserja Ruperta Wainwrighta. Na vsake toliko časa spustim glas v neznano: “Aleš, kje si?” Zaslišim rožljanje cepinov.
Matjaž Šerkezi
Nekaj za tem se iz bele zavese pokaže Aleš, v rokah pa drži Mercatorjevo vrečko, v kateri je imel opremo. Naveževa se na vrv. Sam sem bil zadaj, v rokah sem držal kompas. Določil sem smerni kot hoje. Aleš je odšel naprej, dokler sem ga še videl, se ustavil in sem sam šel do njega. In ponovi vajo. Vse do tabora ena.
Nekaj podobnega sva s Tinkaro doživela na Pohorju. Bilo je na Ribniškem vrhu. Nepričakovano se je pojavila gosta megla. V takem, če nimaš GPS naprave, je orientacija skoraj nemogoča in je najbolje počakati, da se megla razkadi.
Matjaž Šerkezi
Tudi to je eden od razlogov, zakaj moramo imeti v nahrbtniku vso potrebno opremo. V svojem primeru pa sva stala na znanem vrhu. Poznala sva svojo stojno točko.
S pomočjo planinskega zemljevida in kompasa sva tako lahko določila smerni kot Ribniške koče in brez vsake težave sestopila do nje. To so bili še časi, ko telefoni niso imeli aplikacij za navigacijo in ko je bil GPS drag kot žafran.
Matjaž Šerkezi
Za orientacijo v megli je treba imeti ogromno znanja in izkušenj. Nekaj pa je tudi odvisno od sreče, ki je zapisana v zvezdah.
Matjaž Šerkezi
V prejšnjih nasvetih smo se naučili kako orientirati planinski zemljevid in določiti sever s pomočjo sonca.
Sever lahko določimo tudi s pomočjo zvezd. Iskanje severnice pa je še posebej zabavno skupaj z otroki na planinskem taborjenju.
Matjaž Šerkezi
Zvezda Severnica je del ozvezdja Malega voza in leži v smeri geografskega severa. Najlažje pa jo najdemo s pomočjo ozvezdja Veliki voz, ki je sestavljeno iz sedmih zvezd.
Štiri predstavljajo voz, tri pa njegovo oje. Če razdaljo zadnjih dveh koles Velikega voza podaljšamo petkrat v smeri navzgor, najdemo Severnico, ki žari nekoliko močneje.
2.bp.blogspot.com
Če smo z obrazom obrnjeni v smeri Severnice, je za nami jug, na desni vzhod in na levi zahod. Še eno ozvezdje kaže proti Severnici. To je Kasiopeja, ki je na drugi strani Velikega voza v obliki črke W.
Kaj je smerni kot ali azimut?
Azimut (smerni kot) je kot med smerjo severa in iskanim objektom v naravi. Zmeraj ga merimo od severa v smeri urnega kazalca. Primer: azimut 50° pove smer 50° vzhodno od severa.
1. Od izhodiščne točke (Preval, označena z modro puščico) potegnemo ravno črto do ciljne točke (Tolsti Vrh, označena z zeleno puščico). 2. Skozi izhodiščno točko potegnemo črto v smeri sever – jug (vzporedno navpičnim črtam na zemljevidu). 3. Geotrikotnik z najdaljšo stranico postavimo ob črto sever – jug, in sicer tako, da je 0 pri izhodiščni točki. 4. Odčitamo azimut (merimo vedno v smeri urnega kazalca) – v tem primeru dobimo 112°.
vseved.mepi.si
Ste vedeli, da strani neba lahko ugotovimo na različne načine, ki pa so najmanj zanesljivi:
– mah, ki raste na severni strani dreves, skal, ruševin … – sončnice so obrnjene proti soncu; – letnice na drevesnih štorih. Običajno so redkejše na južni strani in gostejše na severni; – drevesa na severnih straneh rastejo počasneje kot na južnih. Na južni strani so krošnje gostejše; – mravljišča v večini primerov ležijo na južni strani dreves; – planinske senožeti so ponavadi na južnih pobočjih.