Snežni plaz imenujemo tudi bela smrt. Kaj pomeni precejšnja stopnja nevarnosti proženja snežnih plazov? In zakaj v naslednjih dneh odsvetujemo obisk gora?
“Končno,” lahko rečem. Dobili smo konkretno pošiljko snega in še kar pada. Gore vabijo s svojo očarljivo belino: “Pridi in naužij se radosti mojih.”
Na spletiščih zaokrožijo fotografije nekoga, ki je v predoru Šentvid ustavil avto in z njega čistil sneg. In mladi par, ki je nekje na štajerski avtocesti izkoristil odstavni pas in kup “napluženega” snega za insta-fotografijo, ki bo le sekundo kasneje vabila k ogledu in nagovarjala: “Čudovita neokrnjena narava. I feel luft. I feel svoboda.”
Matjaž Šerkezi
Kolega gorski reševalec mi pošlje povezavo do posebne delavnice. Kar vidim ga, kako se drži za čelo in kima z glavo. Delavnica za prave moške, za tiste, ki bi radi resnično občutili svojo prvinsko moškost in jo izrazili z vzponom na Snežnik. Z vzponom, ki ga lahko opravijo samo pravi “dedci” in v koš zabrišejo slovenske najboljše alpiniste in njihove zlate cepine in mednarodna priznanja za najboljše vzpone v najvišjih gorstvih sveta. Če hočeš biti pravi moški, tisti z jajci, pa ja greš v kopalkah “v hribe” in za to še dobro plačaš.
Matjaž Šerkezi
Zlati cepin (francosko Piolet d’Or) je alpinistična nagrada, ki jo podeljuje francoska alpinistična revija Montagnes in The Groupe de Haute Montagne od leta 1992, ter velja za najprestižnejše alpinistično priznanje. Nagrada se podeljuje za najodmevnejše alpinistične dosežke preteklega leta. Marko Prezelj ga je kot edini osvojil štirikrat. Od leta 2009 podeljujejo tudi zlati cepin za življenjsko delo, za leto 2018 ga je kot prvi slovenski alpinist prejel Andrej Štremfelj, leta 2022 ga je prejel še Silvo Karo.
In vse kaže, da bomo lahko zaradi pravih moških poenostavili tudi način reševanja. Zadostovala bo že vrv, debeline 9,2 mm, statična, seveda, saj ima dinamična preveč raztezka in z zanko na koncu. Z njo bomo samo pripeli za od mraza utrjeno moškost, in kot se za pravega “dedca” spodobi, opravili transport v dolino. Pri tem ne bo treba paziti niti na tetovaže, saj bo svoje že prej opravil kot strgalnik oster sneg. In vse to na stroške davkoplačevalcev in zdravstvene zavarovalnice. Štajerci imajo dober izraz, ki slikovito oriše moje razmišljanje: “Pa ti si ja fukjen!”
Matjaž Šerkezi
In preden nadaljujem razmišljanje o Saški in Mihcu, da sploh ne omenjam Rezerve, ki je najbolj vroča roba v svetu literature, in kaj šele tega, da je našega čukca pogrizel pes, si raje poglejmo nekaj o snežnih plazovih in obisku gora v naslednjih dneh. Dodajam le, da belo se pere na devetdeset, in to še najbolje doma.
Matjaž Šerkezi
Nevarnosti snežnih plazov po 5. evropski lestvici je 3. stopnje oz. znatna. Znatna pomeni tudi PRECEJŠNJA. S tem razlogom ODSVETUJEMO obisk gora, dokler se snežna odeja ne stabilizira. Že pod majhno obremenitvijo lahko sprožite kložast snežni plaz.
Pet dejavnikov, ki vplivajo na visoko stopnjo plazovne nevarnosti in so rdeči karton za planince
Nov sneg
Velika večina plazov se sproži v prvem dnevu ali dveh po sneženju. Nov sneg poveča nevarnost plazov, zato se takrat raje izogibamo gibanju po nevarnih pobočjih ali prilagodimo svojo namero in izbiramo manj zahtevne cilje.
Pred kratkim sproženi plazovi na podobnem terenu
Daleč najbolj očiten znak za nevarnost so pred kratkim sproženi plazovi na podobnem ali okoliškem terenu. Zato moramo posebno pozornost nameniti območjem s primerljivo usmerjenostjo, naklonom, nadmorsko višino idr.
Matjaž Šerkezi
Pokanje in hipno posedanje snežne odeje
Nakazani znaki nevarnosti so tudi, če med turo opazimo, da se okrog nas širijo razpoke, da se snežna odeja hipno poseda, včasih lahko ob tem tudi slišimo globoke poke ‘vuuum’. Vse to so znaki, ki kažejo na veliko nevarnost, da lahko v okolici sprožimo kložast plaz. Razpoke se lahko širijo več sto metrov daleč in plaz sprožimo že, ko smo na položnejšem delu pod ali nad plazovitim pobočjem!
Matjaž Šerkezi
Zameti, klože in opasti
Veter je mojster za ‘gradnjo’ kložastih plazov. Sneg se hitro odlaga v zavetrju in ustvarja različne pojave, po katerih lahko prepoznamo nevarnost.
Hitra otoplitev in dež
Dvig temperature, izrazito sončno obsevanje in dež omehčajo in oslabijo povezanost snežne odeje. Ob dnevni odjugi (segrevanje zaradi vpliva sonca) so popoldanske ure nevarnejše kot dopoldanske.
Matjaž Šerkezi
Osnovna oprema za obisk zasneženih gora
Plazovni trojček, ki ga sestavljajo:
žolna – za hitro iskanje zasutih v plazu, sonda – za natančno lociranje zasutega, aluminjasta lopata – za izkopavanje zasutega.
Uredništvo
Skica prikazuje čas od zasutja do izkopa žrtve v snežnem plazu. Ključnih je prvih 15 minut, kasneje krivulja preživetja strmo pade. Z neznanjem in pomanjkljivo opremo se čas samo podaljšuje in z njim poslavlja morebitno življenje. Ko na plazovino pridemo gorski reševalci, v večini primerov iz plazu izkopljemo mrtve osebe.
Matjaž Šerkezi
čelada za zaščito glave pred udarci ob trd sneg, tla, skale, drevesa in preostale ovire,
prva pomoč in bivak vreča,
mobilni telefon s polno baterijo. Svetujemo, da je mobilni telefon med turo izklopljen oz. v stanju mirovanja (airplane mode) zaradi varčevanja z baterijo.
Osnovno opremo vzamemo s seboj na vsako turo v snežnih razmerah in jo moramo znati uporabljati.
Poznate zakonitosti snega in snežnih plazov? Kakšna je najbolj ugodna naklonina za snežni plaz in ali veste, da je to naklonina, ki je najboljša za smučanje? Najpogostejši razlog za snežni plaz je človeška nepremišljenost – Meni se pa ne more nič zgoditi!
“Vsi smo ‘Marjan'”, je moj moto z včerajšnje razglasitve Delove osebnosti leta, ki je potekala v ljubljanski Cukrarni. Zbrana vsa smetana slovenskega političnega vrha. Bliskanje fotoaparatov, “mustbe” prijazni nasmehi, odvečne besede v smislu: “Ti, fajn vreme. A ne da.” Svet, ki mi je na neki način tuj, a vseeno dimenzija, ki obstaja in moram priznati, da sem vesel, ker sem jo imel možnost spoznati. Zame potešitev hotenja, da je le svet nad 1000 m lepši. Prireditev na nivoju, nič klišejska nič predolga, voditelj Saša Krajnc je svoje delo opravil profesionalno. Odlična govora direktorice časopisne hiše Delo Nataše Luša, ki je izpostavila skrb tiskanih medijev, in pa lanske Delove osebnosti leta, Aleksandra Čeferina.
Žiga Živulovič jr./BOBO
Dolgo sem razmišljal, ko sem lani prejel klic Simone Bandur, da so me v Delu nominirali za osebnost leta 2022. Resnično sem razmišljal, kot vedno do zdaj, da nominacijo zavrnem. Osebno se namreč držim načela Jože Čopa: “Nikoli nisem plezal zaradi slave in časopisov, da bi si potem ljudje z menoj brisali rit.” Po pogovoru z ljudmi, ki jim zaupam, in dokončno me je o tem prepričal Viki Grošelj, ki mi je preprosto povedal: “Sprejmi. Ne bodi skromen. Saj to je priznanje za vse vas, gorske reševalce, Planinsko zvezo Slovenije, da delate prav in dobro.”
In včeraj, na razglasitvi, sem bil počaščen in za trenutek začutil, da morda je pa res moj prispevek v planinstvu nekaj vreden. Pa ne zato, ker sem se rokoval s predsednikom vlade, spregovoril besedo s predsednico države in se fotografiral z resnično prodornimi posamezniki. Predvsem zato, ker sta me na razglasitvi pospremila predsednik in generalni sekretar Planinske zveze Slovenije. Občutek, da imaš popolno podporo matične organizacije, je nad vsemi nominacijami in priznanji in ga ni mogoče opisati.
Žiga Živulovič jr./BOBO
Kdo je zame največja osebnost v zgodovini, je bilo eno od vprašanj. Meni osebno, vsakdanji, preprost človek, ki krmari barko po razburkanem morju in se bori s Kiklopi, orjaškimi lignji in mamljivim glasom Sirene. Tisti človek, ki mu medla luč svetilnika v daljavi daje upanje za preživetje, in boljši jutri. Gasilci, jamarski reševalci, gorski reševalci … pa smo zaznamovali leto 2022, ker v pravem pomenu besede, z dejanji, upravičujemo besedno zvezo: “Človeško življenje je neprecenljivo.” Za razliko od vseh političnih pamfletov.
Žiga Živulovič jr./BOBO
Čestitke gospodu Pipenbaherju za prejeto prestižno Delovo priznanje. Srčno upam, da bodo njegovi mostovi simbol povezave tudi v politiki, brez žaljivih besed, zmerjanja in nekonstruktivnega obtoževanja. Simbol k sodelovanju, povezovanju in iskanju rešitev v blaginjo vseh nas. Simbol mostov naj se prenese tudi na ljudi, v družine, skupnosti in s tem pri Slovencih spremeni misel v dejstvo, da država smo ljudje, vsak posameznik s svojimi dejanji in da ni potreben Cankarjev tek za vozom. S trdnim mostom si lahko ustvarimo čudovito deželo.
“Vsi smo Marjan.” To je moje novo Delovo planinsko ime, ko so me na predstavitvi iz Matjaža preimenovali v Marjana. Nasmejal sem se, saj je bil za spremembo priimek pravilno prebran.
Prejšnjič smo govorili o plazovnih žolnah. Preden pa se naučimo iskanja s plazovno žolno, moramo spoznati nekaj zakonitosti snega in snežnih plazov.
Snežni plaz je pojav, kjer se na strmem pobočju del snežne odeje loči in plazovina drsi, teče ali se kotali po pobočju navzdol, dokler ne izgubi vse gibalne energije in se ustavi.
Plazovi so posledica vremenskih dejavnikov, ki nastanejo zaradi:
Povečane teže snežne odeje (dodatno sneženje ali dež).
Taljenja snega, ki je posledica sončnih žarkov ali otoplitve.
Sreženja (globinski srež, površinski srež).
Klože.
Matjaž Šerkezi
Plazovi so posledica zunanjih vplivov, kot so:
Dodatna obremenitev zaradi padajočega kamenja, ledu …
Obremenitev zaradi človekove dejavnosti, smučanja, hoje …
Vsi ti dejavniki vplivajo na spremembo sil v snežni odeji, predvsem na silo teže. Posledično snežna odeja nestabilne sestave zdrsne v ugodnejši stabilni položaj.
Matjaž Šerkezi
Vrste snežnih plazov
Glede na vlažnost snega in stanja snežne odeje ločimo 4 vrste snežnih plazov:
plazovi suhega nesprijetega snega,
plazovi suhega sprijetega snega,
plazovi vlažnega nesprijetega snega,
plazovi vlažnega sprijetega snega.
Matjaž Šerkezi
Dejavniki, ki vplivajo na proženje plazov, so:
Razmere
količina novozapadlega snega,
sneženje z močnim vetrom (snežni nanosi, klože),
hiter porast temperature (povečana nevarnost proženja snežnih plazov),
slaba vidljivost (nerazpoznavnost nevarnih mest za proženje plazov),
majhna ali zmerna stopnja nevarnosti plazov,
modne ture (pogosto obiskana območja).
Teren
prepadna območja,
naklonina območja med 20° in 50°,
SZ – S – SV orientirana območja, kjer se sneg počasneje preobraža zaradi manj sonca, zavetrne lege, kjer veter odlaga sneg,
vrsta podlage (trava, rušje, skale …),
zmerno strma pobočja < 30°,
pobočja pod menoj,
razgibana, razčlenjena območja,
spust/vzpon po grebenu.
Človek
nepremišljenost (“Meni se pa ne more nič zgoditi”),
nezanesljivi udeleženci ture, ki se ne držijo dogovorov,
skupine, večje od štirih oseb,
izčrpanost, padci na snežni podlagi in s tem večja obremenitev nanjo,
majhna skupina,
izkušenost posameznika,
dobro načrtovanje in spremljanje stanja nevarnosti proženja snežnih plazov.
Uredništvo
Vpliv temperature na stabilizacijo snežne odeje:
a) nenadna otoplitev poveča nevarnost proženja plazov, b) pri temperaturah nad 0 °C se snežna odeja počasi destabilizira, c) daljše obdobje hladnega vremena (-5 °C do -10 °C) ohranja trenutno nevarnost proženja snežnih plazov, d) nihanje temperature okoli 0 °C stabilizira snežno odejo, e) občutna ohladitev zmanjša nevarnost plazov.
Veste, katero plazovno žolno kupiti in kje ali kako nosimo plazovno žolno? Zakaj jo imenujemo žolna? Če ste lastnik tiste modre z oznako F1 ali oranžne M2, je čas za zamenjavo in tudi da imajo proizvajalci in stroka ničelno toleranco do preizkušanja in popravil žoln v domači delavnici.
Ena od novoletnih zaobljub, tista, ki upam, da se uresniči, da bom še več pisal, ker na svoj način lahko povem misel, ki nastaja med hojo po gorah. Preden pa “zarinem” v svet plazovnih žoln, plazovnih trojčkov in plazov, kratka zgodba o nemirni duši “hribovcev”, ki sem jo nekoč prelil na papir in čaka v zaprašenem arhivu, na morda nekoč še nerojenega otroka v knjižni obliki.
Svetli kodri padajo čez njen obraz. Njen goli vrat se lesketa v jutranjem soncu, obraz je umit, čist kot kapljica jutranje rose, ki nežno polzi po travni bilki in izgine v raskavi zemlji. Sramežljiv pogled bisernih oči hči planin, rdečica obraza večerne Škrlatice in poigravanje rdečih krilc Apolona v telesu …
Matjaž Šerkezi
Težek nahrbtnik mu krivi hrbet in ga tišči k tlom, pogled je usmerjen v tla, pot se počasi, a vztrajno prebija prek gub, ki kot kaskade padajo proti ustom. Sliši surovo gumo gojzarja, ki zaječi vsakič, ko se kot britev ostra skala zažre vanjo. Ne vidi murke ob poti, katere čokoladni vonj mu vzdraži nosne brbončice. Ne vidi kozoroga, katerega žvižg rezko prekine tišino in vznemiri kanjo, ki se lahkotno poigrava na rokah vetra in reže težek poletni zrak.
Matjaž Šerkezi
Stoji pred mogočnim monolitom, prekinjenim z enakomerno razpoko. V grlu čuti stiskanje, pljuča hlastajo za zrakom, čuti, kako se izmenjavajo plini in kako vsaka celica želi svoj poslednji obrok. Groba roka se nežno nasloni na ostro kamenino, sledi ji noga in znova roka. Telo se počasi oddaljuje od tal. Dihanje se umiri, pogled je mrko usmerjen naprej, izkušene oči iščejo razpoke. Utaplja se v adrenalinu, celice utišajo svoj krik žejnega v puščavi.
Matjaž Šerkezi
Tri mladenke sedijo pred planinsko kočo in nastavljajo soncu svoje bele noge. Oči imajo skrite za temnimi očali, svetlomodro perilo lepo poudarja njihovo bogato ženskost, ki si prav tako kot noge želi svežega zraka. Pogovarjajo se o njem. Po kratkem in vročem grškem poletju in dolgi jeseni, ki so jo s svojim spremljevalnim programom preživele pod himalajskimi gorami, kjer so potešile svojo radovednost o alpinistovem zadnjem počivališču, so morale svoje iztrošeno in s telesnimi sokovi prepojeno telo spočiti in pripraviti na nov pomladno-poletni “adventure”. Kot tri hijene čakajo svoj plen, ki bo padel pod njihovo očarljivostjo in vonjem estrogena. Tistega, ki moškim tako lepo diši in ki jih popelje v nebeško ekstazo, kjer ne čutijo smrtonosnega ugriza črne vdove.
Matjaž Šerkezi
Alpinistovo telo počasi, a vztrajno napreduje proti robu, ki ga samo sluti. Skala je mestoma krušljiva in posamezni kodri trave in kamnokreča dajejo upanje in strast po preživetju. Vedno se je čudil nad njihovo preprostostjo in vztrajnostjo. Boj za življenje sredi belega apnenca z nekaj kapljami biserne tekočine in peščene nerodovitne zemlje. Za trenutek se ustavi pred kratkim previsom. Pogled usmeri levo, kjer je više lažji svet. Ne sme storiti napake, ne sme dopustiti, da ga Morana vzame v svoj svet nemirnih duš in nedokončanih zgodb. Kaplja potu mu spolzi po zgubani koži obraza in se ustavi na temnih kocinah, kjer se nekaj časa poigrava, preden se za večno odlepi in izgine v globini. Nedaleč stran pade kamen in se na položni polici raztrešči na tisoče drobcev. Vonj žvepla mu vzdraži brbončice in da moč, moč jekla, moč preživetja … S skrajnimi silami se potegne na travno polico, od tam se odpira lahek svet.
Matjaž Šerkezi
Misli mu pobegnejo proti oddaljenemu pogorju Himalaje, od koder se je pred kratkim vrnil. Sedi nad pusto pokrajino Langtanga. Sporoča mu, da je na svetu sam. Skrilava kamenina, obraščena z ostro travo, in številni potoki, ki si počasi, a vztrajno utirajo pot v dolino. Zemlja se je pravkar rodila. Materi vesolje jo je potisnilo v ta kruti svet, na katerem sedi alpinist in ga nemo opazuje. Sam. Prijatelj mu je za vedno ostal v gorah, tam, kjer je bil najraje. Usoden kos ledu ju je za vedno ločil, ju razdelil na dva, na zdaj in tam …
Matjaž Šerkezi
Dan se počasi preveša v noč. Za neskončnim grebenom Košute rdeče sonce počasi tone v nedrje gora. Skoraj bleda krogla še zadnjič nežno poboža alpinistovo lice. Tako toplo mu je in domače – vonj svetlih kodrov, ki padajo čez njen obraz, vonj, ki ga nosi s sabo v rožnati rutki.
Tri hijene se s sklonjenimi glavami vračajo v dolino. To ni svet zanje, alpinisti so slab plen, omamljeni od ostrega vonja apnenca in gorskega cvetja ne vidijo njihove cvetoče ženskosti.
Dve goli telesi, združeni v eno, ležita na mehki, zeleni travi. Nad njima je modro nebo in nepopisna tišina. Rojeva se življenje – nov dan, novo sonce.
Matjaž Šerkezi
Gorski reševalci iz Kamnika v januarju organiziramo tečaj varnejše hoje v zasnežene gore. Vabljeni vsi, ki bi radi osvežili svoje znanje in se naučili nekaj novega. In če sem sarkastičen, čakamo le še sneg na Veliki planini.
… in ker za zimski obisk gora potrebujemo plazovni trojček, bom v naslednjih nekaj napotkih govoril o plazovni opremi in plazovih. Danes pa vzemimo pod drobnogled plazovno žolno.
Matjaž Šerkezi
Plazovna žolna je oddajno-sprejemna naprava. Če so nekoč žolne delovale na različnih frekvencah, je danes ta bojazen odveč in vse delujejo na frekvenci 457 kHz. Plazovna žolna nas NE varuje pred zasutjem! Z njeno pomočjo lahko lociramo plazovno žolno, ki jo ima zasuti!
Kot zanimivost naj povem, da sta se v Sloveniji z razvojem žoln ukvarjala dr. Avčin in dr. Jeglič. Naprava je oddajala zvoke podobne tistim, ki jih povzroča žolna ob dolbenju luknje v drevo. Od tod tudi ime plazovna žolna.
Matjaž Šerkezi
Na hitro si poglejmo nekaj statistike, povzete po mednarodni organizaciji za gorsko reševanje IKAR.
Snežni plaz je nevaren za človeka. Imenujemo ga tudi “Bela smrt”.
99 % plazov je suhega snega vseh oblik, največ klože.
90 % plazov, ki zajamejo planince, sprožijo planinci sami.
85 % najdenih z žolno, a le 5 % odkopanih (podatek za tujino) – najditelj nima sonde in lopate.
90 % zasutih je 1 m globoko.
52 % popolno zasutih najdejo mrtvih.
90 % možnosti imamo v prvih 18 minutah in le še 34 % med 18. in 35. minuto (velja za enega zasutega, 1 m globoko, ki ga ena oseba odkoplje le toliko, da očisti dihala: žolna, sonda in lopata).
91 % najdenih živih najdejo s takojšnjo tovariško pomočjo.
Krivulja preživetja v plazu:
15 min – 92 % možnosti.
35–90 min – 30 % možnosti.
Planinska šola, PZS
Večkrat naletim na vprašanje, katero plazovno žolno naj kupim.
Priporočila IKAR so, da naj bo plazovna žolna digitalna, imeti mora tri antene in gumb za označevanje za primer več zasutih.
Če ste lastnik tiste modre žolne z oznako F1, ali pa Ortovoxove oranžne M2, je čas za zamenjavo.
Na vprašanje, koliko stane žolna, jim odgovorim, da je bistveno cenejše od vsakega pogreba.
Na spletu in družbenih omrežjih naletimo tudi na objave o testiranju in popravilih žoln v domači delavnici. Naj povem, da je takšno početje nevarno ter neodgovorno in tako proizvajalci in stroka imamo do tega ničelno toleranco.
Matjaž Šerkezi
Naslednje vprašanje pa je, kje in kako nosimo plazovno žolno. Ob nakupu pri večini dobimo zraven torbico za nošnjo na prsih. Ta mora biti nameščena pod obleko in se ne sme zgoditi, da bi med turo bila nepokrita. Če nas bo zajel plaz, jo bo skoraj zagotovo strgal s telesa. S tem razlogom že nekaj let plazovno žolno nosim v žepu hlač, ki je zaprt z zadrgo, žolna pa je z elastično zanko še dodatno pripeta na pas od hlač. Določeni proizvajalci gorniških oblačil v hlače nameščajo namenski žep za plazovno žolno.
Ker sta ključna znanje in ne tip in koliko denarja smo odšteli za novo plazovno žolno, si bomo naslednjič pogledali usmeritve pri iskanju zasutega v plazu s pomočjo plazovne žolne.
Medtem ko iščem odgovor, zakaj vidim žensko v gorah, bo najdaljšo noč, ki je pred nami, marsikdo izkoristil za obisk gora ali pa jo preživel v kateri izmed planinskih koč, ki že ves mesec oglašujejo silvestrovanje. Upoštevajte vsaj pet nasvetov za varnejši obisk gora. In recept za koroške povštrčke.
Pred kratkim sem prebral kolumno Večerove novinarke Petre Lesjak Tušek z naslovom“(SAMOGOVOR) Res je. Ženske premikamo gore”. V teh pred- in prazničnih dneh je pri nas na obisku moja mama, še ena ženska, ki mi je pomagala premikati gore in ki me je zagovarjala pred očetom vsakič, ko sem vzel nahrbtnik in vrv. Sam sem mu rekel ata. Hecno, da sem napisal oče. Ravno včeraj sem sinu Jožu rekel, da povabi svojo kolesarsko znanko na skupni MTB trening na Golovec. V SMS ji je napisal: “Tajda, oči sprašuje, ali greš z nama na trening na Golovec?” Doma me nikoli ne pokliče oči, zanj sem od prvega dne ata. Spomnim se svojih začetkov raziskovanja sveta, ko sem zapustil pogled na Uršljo goro. Takrat mi je tako težko šla z jezika beseda bica in sem rekel babica. Ampak babica ni bila tista izjemna ženska, ki sem ji rekel bica in ki mi je spletla najboljše nogavice, mi skuhala čaj, ko sem se premražen vrnil z gora in vedno čakala z najboljšo r´pičevo župo in povštrčki na debelo politimi z grumpami (krompirjeva juha z vrsto nudlov politimi z ocvirki).
Matjaž Šerkezi
Osem gora Paola Cognettija je moja knjiga leta, ki se poslavlja. Oriše odnose, odnose z očetom, materjo, prijateljem in gorami. Tako blizu mi je njegovo pripovedovanje. Sam bi le še vpletel odnos z ženo in hčerama. Sprehajam se po stari Ljubljani in razmišljam o odnosih, o ženskah, o tem, zakaj so v očeh alpinistov gore pogosto ubesedene z ženskim pridihom, medtem ko se mimo mene odvija vrtiljak bede in blišča prazničnega vzdušja. Zagledam se v izložbo knjigarne, ki jo krasi prvi alpinistični strip Mala kraljica velikih sten. Mira Marko Debeljak – Deržaj, še ena izjemna ženska v svetu gora in alpinizma.
Iščem odgovor, zakaj vidim žensko v gorah. Morda zaradi odnosa, ki obrodi sadove le, če je iskren. V goro se vedno zagledam od daleč. Očara me. Iščem rešitev, da se ji približam. Smer, ki me bo spustila na vrh. Očaran od lepote in prepričan o poti me hitro postavi na hladno, včasih razočara, ne spusti čez steno. Je kot temne oči Medee, ki me znova in znova pokličejo k sebi. S številom zavrnitev pa želja le raste, sla po vrhu postane nenasitna. Misel nanjo pa obsesija.
Matjaž Šerkezi
Za trenutek se mi je pogled ustavil nad človekom, ki smo ga poimenovali klošar. S svojo “litrco” je sedel v mračnem vogalu in občasno stegnil raskave dlani iz cone mraka proti svetlobi, češ: “Imaš kaj zame?” Ujameva se z očmi. Zožijo se. Pokloniva si nasmeh. Nasmeh prezira do vrtiljaka mesta Gogi, ki se odvija na svetlobi z vsemi lučkami, vonjem cimeta in nageljnovih žbic, pomešanim z esenco pregrešno dragega napoja resnice. Resnice “litrce” zaslepljene raje, ki bo z dnem vstopa v nov krog življenja spoznala veliki “nateg” potrošništva, a osiromašena za poklonjen pogled in nasmeh.
Matjaž Šerkezi
Najdaljšo noč, ki je pred nami, bo marsikdo izkoristil za obisk gora ali pa jo preživel v kateri izmed planinskih koč, ki že ves mesec oglašujejo silvestrovanje. Sam sem do tega zadržan. Zaradi popitega alkohola se marsikdo naslednji dan dobesedno zlije po bregu navzdol. Če že, ostanite v varnem zavetju planinske koče. Vsekakor pa upoštevajte vsaj pet nasvetov za varnejši obisk gora.
Matjaž Šerkezi
V gore samo z ustrezno opremo
Potrebujete vso opremo za gore kot v letnih, kopnih razmerah. Poleg tega pa še dobre zimske planinske čevlje, gamaše za zaščito pred vdorom snega v čevlje, kakovostno osebno zaščitno obleko pred vetrom, mrazom in mokroto, dobro termo izolativno obleko, zaščito pred močnim soncem in dovolj rezervne obleke.
Ker je večina koč pozimi zaprtih, potrebujete tudi dovolj tople tekočine in visoko kalorične hrane. Ne smete pozabiti na prvo pomoč in čelno svetilko.
Matjaž Šerkezi
Upoštevajte razmere
V zimskih dneh so temperature nizke, dnevi krajši in planinske koče zaprte. V gorah je manj ljudi. Marsikje na vas preži nevarnost proženja plazov, na katero morate biti nenehno pozorni, in nevarnost zdrsa. Zdrs je najpogostejši vzrok nesreč v gorah.
Nikoli se ne podajajte na poti in vrhove, če jih niste dodobra spoznali že v kopnih razmerah. Pozimi je pokrajina spremenjena, prekrita s snežno odejo, prav tako so prekrite poti in markacije.
Matjaž Šerkezi
Naj ne bo želja prevelika
Izberite poti, ki so primerne vašim psihofizičnim sposobnostim, na pot se odpravite zgodaj in hodite previdno. Če se odpravljate v skupini, kar je priporočljivo, se prilagodite najšibkejšemu udeležencu. Vsekakor domačim povejte, kam se odpravljate, in se vpisujte v vpisne knjige v bivakih, planinskih kočah in na vrhovih.
Matjaž Šerkezi
Informacije in spremljanje razmer
Več dni pred turo spremljajte vremensko napoved za gore, kamor se odpravljate. Upoštevajte podatke o višini snežne odeje, snežnih razmerah v gorah in stopnjo nevarnosti proženja snežnih plazov.
Zapomnite si, da se razmere v gorah hitro spreminjajo in so lahko popolnoma drugačne od pričakovanih ali napovedanih. Če pa do nesreče vseeno pride, ne zavlačujte s klicem na številko 112. Gorski reševalci bodo organizirali reševalno akcijo. Zavedajte pa se, da včasih traja več ur, da pridemo do vas in brez nahrbtnika in toplih oblačil, lahko v času čakanja zmrznete. Junaki zime v kratkih hlačah in majicah so nezreli in neodgovorni.
Matjaž Šerkezi
Previdno pri hoji
Hoja po snegu je predvsem naporna in običajno zahteva več časa. Ne zaupajte slepo gazi, ki je pred vami, temveč sami spremljajte, ali se gibljete po varnem območju. Hoja po zaledenelih površinah pa zahteva predvsem previdnost.
Vsako turo je treba skrbno načrtovati in pridobiti čim več informacij. Bodite previdni pri zbiranju informacij prek posameznih spletnih strani, saj so lahko netočne. Planinska zveza Slovenije (www.pzs.si) in Gorska reševalna zveza Slovenije (www.grzs.si) skrbita za objavljanje preverjenih vsebin, ki so v skladu s smernicami varnejšega obiskovanja gora.
Pa naj bo recept za koroške povštrčke moje novoletno darilo.
Matjaž Šerkezi
Sestavine:
– vlečeno testo
– 1,5 skodelice riža
– mleko po občutku
– ščepec cimeta
– 2 kosa kruha
– 5 žlic sladkorja
– nož za rezanje pice
Priprava:
Razvaljajte vlečeno testo na nekaj milimetrov. Skuhajte riž na mleku, da je mehak. Kruh s skorjo narežite na kockice, dodajte cimet po okusu, vaniljin sladkor in pet žlic sladkorja. Po testu napravite manjše kupčke, pokrijte jih s testom in obrežite, da dobite male “povštrčke”, ki jih nato v slanem kropu kuhajte od 10 do 15 min.
V zimskem času se srečujemo planinci in turni smučarji. Na kaj moramo biti pozorni pri hoji in kakšno nepisano pravilo velja? Kakšen je cedevitni sneg? Kako utrdimo snežno gaz?
En tak turbulentni teden je za mano. Pravzaprav se še ni končal, še kar traja in vztraja in ne popušča. Sem se pa včeraj nasmejal, ko mi je Anja poslala videovsebine z najinega srečanja pri nas doma. Le redko koga spustim blizu, v svojo domačo intimo. Naredil sem izjemo. Predvsem z razlogom, da ne govorim samo o varnosti v gorah in pokažem, da imam tudi šibke plati, da moja družina ni idealna. Idealna v smislu popolnosti družbenih omrežij, kjer se kaže samo naj in oh in sploh.
Matjaž Šerkezi
V življenju se je treba truditi, spoznati temačne globine, da znamo ceniti zvezde. In smeh? Ja, nasmejalo me je poimenovanje videa, ki je bilo sarkezi_izjava_strah_nov. Ta moj priimek marsikomu dela težave. Predvsem pri pisanju, no, komu tudi osebno. Slednje pustimo.
Matjaž Šerkezi
O svojem priimku imam zgodbo, ki jo zaupam predvsem tistim, ki se včasih preveč ukvarjajo z mano. Saj poznate film 8 milj, v katerem je v glavni vlogi raper Eminem? Ta je svojemu tekmecu zaprl usta, ker mu je na glas in pred vsemi izlil svoje življenje, brez olepšav, iskreno in takšno, kot je bilo. Moje otroštvo je bilo čudovito, zavito med gorske vršace. Zgodbo vam pa vseeno zaupam in opozorilo – vsaka podobnost z realno situacijo je zgolj naključje.
Matjaž Šerkezi
Moj priimek izhaja nekje iz Madžarske, tistih koncev. Včasih smo kradli kure po Prekmurju, pa triatlon smo izumili – na bazen si tekel, odplaval 100 m, domov si se pa pripeljal s kolesom. No, in mojega pra, pra, pradeda so skupaj z rodbino Serkêzi peljali s trebuhom za kruhom. In ker tisti čas ceste niso bile bogve kaj, voz je pa bil “leterski” (letvenik) na konjski pogon, je precej ropotalo in rukalo. No, in ta moj pra, pra, pradeda je bil nepreviden in je žal padel z voza. Nekje na prostoru današnje Črne na Koroškem. In tam je ena rodbina Šerkezi. Sicer se je iz Serkêzi, v času nemške okupacije preimenovala v Scherkhezi, kasneje pa v Šerkezi. Seveda je voz peljal naprej in prišel vse do Pariza. In tam je bila naslednja rodbina, ki jo danes poznamo pod Sarkozy. Predvsem znan je bil francoski predsednik Nicolas Sarkozy. Tako da, prosim.
Matjaž Šerkezi
Mar nisem omenil, da teden se še kar ne da? Peljem se z vlakom v Ljubljano. Celo popotovanje za 20 km. Vsaj nekaj živcev z vožnjo bom prihranil in še pišem lahko. Predvsem pa odgovarjam na klice, službeno. Prejšnji teden smo začeli prodajo članarine Planinske zveze Slovenije za leto 2023. V tem letu je v naši družbi bilo več kot 60.000 članov. Velika družina in naj velja povabilo tudi vam. Z zbranimi sredstvi skrbimo za planinske poti, ki so zahtevna in vedno bolj obremenjena infrastruktura, tukaj so še planinske koče in številne dejavnosti, za katere skrbimo s pomočjo prostovoljcev po Sloveniji. Postanite del številne planinske družine še sami. Ta bo v letu 2023 stara zavidljivih 130 let.
Katera gaz pripada turnemu smučarju in katera planincu?
Zadnji teden smo govorili o planinskem bontonu, ki je pomemben del planinske kulture. Planinski svet pa ni rezerviran samo za planince. Tukaj so še turni smučarji, gorski kolesarji, jadralni padalci, gorski tekači … Z medsebojnim sobivanjem in spoštovanjem, včasih ponižnostjo in razumevanjem, je prostora dovolj za vse. Pri vsem skupaj pa ne smemo pozabiti, da je planinski svet domovanje živali, ki za razliko od nas nimajo drugega doma in jih naše neprimerno obnašanje lahko vodi v hudo stisko in smrt.
V zimskem času se srečujemo planinci in turni smučarji. Na kaj moramo biti pozorni pri hoji in kakšno nepisano pravilo velja. Z upoštevanjem spodnjega nam bo vsem lažje, predvsem pa bolj varno. Velikokrat naletimo na “križem kražem” gažen sneg, posledično je težko ugotoviti, katera gaz pripada turnemu smučarju in katera planincu. Pri gibanju upoštevajmo tudi druge, le tako bodo izlet, tura ali pohod prijetnejši ter brez nepotrebnih padcev in slabe volje.
Matjaž Šerkezi
Planinci si pri vzponu naredimo gaz in se je držimo. Vsak naslednji jo bo s hojo še dodatno utrdil, zato bo po nekaj planincih gaz utrjena, hoja pa lažja in prijetnejša. Za sestop uporabimo novo gaz, saj s sestopanjem po isti, kot smo jo uporabili pri vzponu, prvo uničujemo in bo sčasoma postala neuporabna, hoja po njej pa naporna in nevarna za zdrs. Turni smučarji nam bodo hvaležni, če za gibanje ne uporabljamo njihovih smučin, saj jih planinci preluknjamo, s čimer postane gibanje na smučeh naporno in tudi nevarno.
Matjaž Šerkezi
Poskrbimo tudi za rumene markacije v snegu ob poteh, za katere še posebej skrbi močnejši spol. Nobenemu od nas ni prijetno, ko nas spremljajo na idilični turi po zasneženi pokrajini. Opravimo klic narave nekoliko stran od poti. Če pa to ni mogoče, po opravljeni potrebi vse skupaj zasujmo s snegom. Spomnim se sina Joža, ki mi je nekoč prišel nasproti z veliko rumeno kepo in jo z veseljem lizal: “Ata, glej! Cedevitni sneg.”
Matjaž Šerkezi
Nagradna igra
Bliža se čas praznikov in obdarovanja. Darilca naj bodo skromna, predvsem pa iz srca. Naše bo iz srca.
Za vas smo na našem Facebooku profilu Metropolitan.si pripravili NAGRADNO VPRAŠANJE. Pogoji nagradne igre so znani, odgovor pa najdete v tem članku, ki ga pravkar prebirate.
Izmed vseh pravilnih odgovorov bomo enega izžrebali in mu podarili letno članarino B Planinske zveze Slovenije.
Avtor naše rubrike Matjažev svet gora je nominiranec za Delovo osebnost leta. A je vse prej kot samo to. Je oče treh otrok, mož, glas prostovoljcev in predvsem človek z veliko začetnico. Spustil nas je blizu in razkril vse tisto, o čemer njegove gore molčijo.
Veliko že vemo o njem, kakšen je v gorah, kako se obnaša v naravi in kaj počne. Pa pravzaprav vemo, kdo se skriva za značko gorskega reševalca, kaj tiči pod debelo pohodniško bundo in za gorniškimi gojzarji? Dobila sva se pri njem doma. V toplem družinskem domu v Kamniku. Na vratih me pričaka vsa družina. Žena Tinkara, vsi trije otroci in psička Chilly. “Na zrak nas je poslal,” se nasmehnejo, vsi oblečeni v športna oblačila.
Na vratih sloni Matjaž. Najstarejši šerkozaver. V trenirki in majici s kratkimi rokavi. “Dobrodošla!” Pozdravi in me povabi v stanovanje. Skuha kavo, postreže z domačim ingverjevim čajem in razkaže dom. “Tu je moj kotiček, tam so otroci, tu je komplet spalnica.” Sedemo na kavč iz palet. Prosim ga, da pobrska za albumi, ker sem prepričana, da ima stare fotografije iz prvih sten, ki jih je osvajal.
Gašper Jakomin
“Poglej, kako smo bili oblečeni. Vojaška čelada, navadna karirasta srajčka. Nobene posebne opreme nismo imeli. Smo pa imeli strast in željo. Ni bilo dneva, da ne bi pomislil, da grem v hribe ali pa plezat. Ja, nora leta so bila to.”
V steni s prijateljem – Tre Cime ali Trije vrhovi Lavareda
osebni arhiv Matjaža Šerkezija
S hribi se je okužil pri rosnih šestih letih, pri 16. pa so ga sprejeli v vrste Gorsko reševalne službe Koroška. Z družino so ves čas hodili po vršacih, s starši, teto in bratranci. Vse počitnice so preživeli v hribih. Morje je videl samo dvakrat. “Ko sem zagledal graben, sem rekel, kakšno morje, to je en velik graben. Na Koroškem, kjer sem doma, pravimo Reka Graben in sem rekel, da je to isto. Potem pa sem se ves teden skrival na plaži s tistimi lončki, ko sem se bal iti v morje. Precej pozno sem se naučil plavat.”
Gašper Jakomin
Spomni se, ko je bil s šolo na bazenu v Ravnah, kjer so imeli športno vzgojo, in je tja prišel tudi njegov ata. “Ata je delal kot vzdrževalec električar, in so imeli na skrbi tudi ta bazen. Zagledal sem ga v tisti njegovi modri obleki. – Daj, pridi sem, da ti pokažem, kako znam plavati – sem mu rekel. In sem naredil tisti en zaveslaj, in potem takoj pod vodo. Cel bazen sem pod vodo preplaval.“ Dosti je plaval pod površjem, pripoveduje. Njegova psiha in glava delata šele pod vodo. “Bil sem pripravljen iti tako daleč, da me je obrnilo. Še danes sem slab plavalec. Uživam pa v potapljanju.”
Z najboljšim prijateljem Francem Oderlapom nekje, nekoč. Žal je za večno ostal v Himalaji.
osebni arhiv Matjaža Šerkezija
“Z njim sem živel gore, se smejal, zaupal … Znal je živeti. Trudil se je za sočloveka. Iskal rešitve. Pomagal. Motiviral. Žal je prehitro zapustil ta svet pri testiranju opreme za naš K2. Bil je moj navdih. Delo, ki ga opravljam, je nadaljevanje njegovega poslanstva.”
Brska naprej po albumu in najde fotografijo, kjer je dobro vidna njegova plezalna oprema. “Poglej te komplete. To je danes nesprejemljivo. Sami smo si jih naredili. Vponke smo kupovali v Avstriji, v kmečki zadrugi. To so imeli kmetje za krave privezati. Sreča, da smo preživeli,” pripoveduje o obdobju, ko je bil star10 let in naprej.
V steni na Velebitu
osebni arhiv Matjaža Šerkezija
Pa kače so lovili: “Tu imam modrasa v ustih. Na Velebitu sem ga ulovil. Ogromno kač je bilo. Cel mesec smo plezali po Dabarskih kukovih. Nihče doma ni kompliciral. Vedeli so, da sem šel plezat z Miho, očetovim sodelavcem, in da bo vse dobro.”
osebni arhiv Matjaža Šerkezija
Ko si je zaželel novo kolo, je ugotovil, da potrebuje še novo športno jakno in nahrbtnik. Preračunal je in sam s sabo sklenil kompromis. Prebarval je kolo in si kupil novo jakno.
“Pet brzin je imel, počen sedež. 16 sem bil star. Spakiral sem in rekel: – Ata, grem. – Kam greš? – Na Grossglockner. – Prav, je odvrnil. Po mojem sploh ni vedel, kam grem,” se smeji. Deset dni ga ni bilo domov. Odgonil je na vrh in nazaj dol. Bica mu je dala za popotnico veliko belo delavsko štruco kruha. “Imel sem tisto fedro na prtljažniku. Tja sem jo zataknil in šel. Spal sem po senikih, brez denarja, brez vsega. Si ne predstavljam, da mi Joža to naredi.”
Gašper Jakomin
No, iz gora greva nazaj v tvoj kotiček. Tvoje noči so pogosto pestre. Zvoni telefon. Kadar pa ti uspe spati mirno in začeti dan z mirnim jutrom, kaj najprej narediš?
Najprej vstanem. (smeh) Idealno jutro, ko je vse čisto mirno? Najprej kava. Lepo je, ker imamo skupne zajtrke z družino. Veliko damo na to, da smo zjutraj skupaj. Včasih vstanemo tudi ob 5., 6., in damo peči kruh. Kruha ne kupujemo pri nas, ampak pečemo kruh z drožmi. To je en tak naš ritual. Sedemo za mizo, se pogovorimo, spremo, uredimo in gremo naprej, vsak v svoj dan. Ključen trenutek v dnevu.
Zakaj je to tako pomembno?
Družina je osnovna celica. Odnos je treba krepiti. Dan te hitro potegne vase, se včasih niti ne uspeš slišati. Zjutraj smo vsi skupaj, razčistimo vse, kar nas mori in ne nosimo tega s sabo. Ta povezanost se mi zdi, potem ostane tudi vnaprej. Že od začetka to počnemo. Podobno je, ko greš zgodaj zjutraj v hribe. Sam, v čisto, umito jutro. To je jutro z družino doma. Da ne bo izpadlo, da samo govorim družina, družina, in potem živim povsem drugače. Smo normalna družina. Spremo se tudi, ni vse idealno, ves čas čistimo odnos, skupaj spoznavamo nove stvari, se skušamo razumeti, poiskati skupne rešitve, veliko je kompromisov. Nismo Instagram družina, ko je na zunaj vse videti v najlepšem redu, potem pa zaropota in kar naenkrat gremo narazen in vsi buljijo, kako pa je to mogoče. Ne, smo normalna družina.
Maruša Tereza, Joža, Tinkara, Medeja, Matjaž
osebni arhiv Matjaža Šerkezija
Od kod ta filozofija? Si tudi ti tako odraščal?
Smo bili sicer povezani, a ne toliko. Včasih se je drugače živelo. Jaz sem bil zelo povezan z bico, staro mamo, res sem bil ves čas z njo. Hitro sem sam začel zahajati v hribe, in me ni bilo veliko doma. Imam manko osnovne celice, da se lahko kadarkoli usedeš in pogovoriš. Mogoče je narobe, da se razmišlja o fizični prisotnosti. Če imaš občutek, da nekdo stoji za tabo, pa ni fizično tam, vseeno drugače stvari preneseš, ker veš, da je nekje nekdo, žena, otroci, ki te podpirajo in ti je tako lažje. Ko si zunaj, v škripcih, lažje rešiš težave. Meni je to en tak motiv, da jih rešiš, da se lažje vrneš domov. Če izgubiš upanje v neko vero, si izgubil motiv za življenje.
Se ti velikokrat zgodi, da zatavaš in potrebuješ njihovo pomoč?
Jaz se velikokrat izgubim, res. Brez njih bi pogosto tako zabluzil, da se ne bi več našel. Postavijo me na prave tire, v realno življenje, v vsakdan. Vse preventive, reševanje, vse, kar počnem … Na neki točki izgubiš stik z resničnostjo in te mora nekdo usmeriti. Ti povedati, zdaj se pa ustavi, zabluzil si in te ves čas opominja. Družina, otroci te spomnijo, da so oni prvi in pomembni, ti dajo razlog, da se vrneš.
Gašper Jakomin
Katera je torej tvoja šibka točka, zaradi katere zabluziš?
Sem perfekcionist in določenih stvari ne znam zaključiti. Vedno hočem izboljševati in iskati nove rešitve. Za tem, k čemur stremim, je zgodba, ki se nikoli ne konča. V življenju je treba delati zaključke. Od tam naprej na novo štartati in iskati nove možnosti, sicer se pojaviš v začaranem krogu. In to je moja velika težava.
“Vse hočem delati dobro, dati najboljše od sebe in potem imam vojno v glavi, ker je toliko idej.”
Ko grem teč, kolesarit, se pojavi toliko novih idej, tekstov. Treba jih je filtrirati in izločiti. Sam tega ne znam. Se zaciklam. Prva je družina, ki me ustavi, in potem še krog prijateljev, ki jim zaupam svoje težave in skupaj najdemo rešitev. Se dobro učim in skušam ljudem prisluhniti, tudi če so kritični. Sem tipičen kozorog. Ko nekdo govori proti meni, se umaknem in kuham svojo vojno. Ampak potem, ker sem človek in ne kozorog žival, rečem, opa, ustavi se. Razmislim, kaj ima ta oseba prav in kaj ne, poberem najboljše in grem naprej. Vedno sem kuhal notranje vojne in zamere, a to ostane v tebi in slej kot prej udari. Tega ne počnem več.
Kdo te najbolj pozna in zna pristopiti k tebi, ko vidi, da zabluziš?
To je žena Tinkara. Ravno zaradi tega se po navadi spreva, ker ta moj kozorog ven udari. Rečem si: ‘Spet ima nekaj proti meni, samo mene vidi,’ ampak potem razmislim in vidim, da ima določene stvari res prav. Ker jih vidi kot zunanji opazovalec. Spomnim se Francija Telcerja – njegova žena je vedno rekla, da za vsakim moškim stoji še bolj uspešna žena. To je res. Vedno te mora nekdo usmerjati in ti povedati, kar ti gre. Brez olepševanja, diplomacije. Zabluzil si. Skupaj bomo našli rešitve. A mora biti medsebojno zaupanje maksimalno. Ni pa to to, kar marsikdo reče, me je žena privezala. Ni to tisto pravo. Svoboda mora biti. Smo športna družina in športniki imamo težke značaje. Izhajamo iz hribovstva, kjer je ego prisoten. In obvladovati ego – je pa težko.
Gašper Jakomin
Kolikokrat znori, ko ponoči odhajaš na reševanja?
To več ne, ne znori, reče pa, pa katero budalo je spet. Prav to si misli, kdo zdaj spet, kljub vsem opozorilom in nasvetom. Od vsega začetka ve, da je to moje poslanstvo, življenje – sprejela je to. Morda je tudi potlačila vsa ta svoja čustva, glede na to, da me dosti ni bilo domov. Namesto da človek živi v strahopaniki, čustva v sebi potlači, in jih zadržuje, kar ni dobro, ampak Tinkara tako vsaj ne dela panike. Ve, da smo se s kolegi reševalci razvili. Ne delamo stvari z glavo skozi zid, ampak je vse umirjeno. Je pa res, da nesreča nikoli ne počiva. A to je tako tudi na poti v službo. Nikoli ne veš, kaj se zgodi.
Koliko znanja iz reševanja, recimo to, da znaš umirjeno odreagirati, ti pomaga, da se znaš z družino ukvarjati na način, kot se?
To je večina izkušenj, ki se prenašajo. Sinhronizacija vseh dogodkov. Ne samo služba kot služba, ampak vse izkušnje z vsemi padci in vzponi iz mladosti, lahko uspešno prenašaš na družino. Če pa bi samo izkušnje prenašal, bi družina bila trdo vzgojena, brez čustev. Hribi in narava te takega naredijo. Potem pa je tu Tinkara, ki čustveno komponento prinese. Kot pedagoginja dela v šoli, ima stik z otroki, in ve, kaj potrebujejo.
“Sem zagovornik špartanske vzgoje. Otrokom mora biti meja postavljena, mora biti red, če nimajo mej, so izgubljeni v svetu. Morajo vedeti, do kod lahko gredo.”
Potem pa je tu še izziv, kako te meje prestaviti. Dokler se ne izpuste kot ptički iz gnezda. Ne samo špartanska vzgoja, ampak komponenta čustev, odnosa in krepitev pogovora. Nimajo vsak svoje sobe, ampak bivajo skupaj, torej nimajo razloga, da se zaprejo v sobo in brskajo po telefonu. Morajo vzpostaviti interakcijo.
Pa ti, imaš meje postavljene?
Ja, imam. Si jih postavljam sam. Vsako človeško bitje jih mora imeti postavljene. In prioritete, če ne, se izgubiš.
V ozadju visita dresa hčerke Maruše Tereze, ki je letos osvojila naslov državne in evropske prvakinje v gorskem kolesarstvu U17.
Gašper Jakomin
Kakšen oče si?
Joj, to moraš otroke vprašati. Jaz sem čudovit! (smeh) Znam biti težak. Skušam biti pravičen. Znam pa biti res težak. Skušam jim dati odnos spoštovanja in iskrenosti, da se lahko znajdejo v življenju. Ker življenje ni samo poezija, je en dolg ep s številnimi pastmi. Če bodo znali to vzeti, bodo imeli dobro popotnico. Ni to edini recept, vsak si krepi življenje in najde svoj recept, ker tako gre človeštvo naprej. Ampak če povzamem, znam biti težak.
Kaj je tvoj največji strah? Si človek, imaš čustva …
Zdaj si me pa dobila. To je pa zelo težko vprašanje. Vse strahove sem izoliral. Vključno z bolečino. Če na hitro pomislim … Da do nečesa pride in se otrokom kaj zgodi. Ko se je recimo začela vojna v Ukrajini. Takšne stvari. Da si nemočen, ne moreš nič narediti, pomagati. Nimaš situacije pod kontrolo. Sem kar kontrol frik. In ko ne morem pomagati, bi mi bila huda frustracija. Ko sem poslušal Ogulinovo, sem bil pretresen, da se 2022 vse to res dogaja z otroki. Za zjokat v takih trenutkih, ko si res nemočen.
“To je največji strah. Biti nemočen, preostale sem pa žal, škoda, izoliral.”
Si jih očitno moral za preživetje. Reciva, da je za tabo naporen dan, ponoči zazvoni telefon, greš nekoga reševat, naslednji dan pa te že čaka nov osebni izziv. Kako boš našel moč od neprespane noči, da se sestaviš?
Se mi zdi, da jo vedno najdem. Ko sem res uničen, čisto, je še vedno nekje nekaj rezerve. Človeško telo nikoli ne gre do konca, ampak glava pove, da si utrujen. Tudi iz tekov, alpinizma, ko smo dneve prebivakirali v mrzlih okoljih in stenah, si iskal svetlo točko, plamen. Našel si ga v različnih stvareh. Vedno v tem, da me doma čakajo otroci in žena. Ko pa prideš iz reševanja in te doma čaka resnično življenje, ki ga moraš reševati, težko najdeš motivacijo. Večkrat sem zaradi tega iztrošen, pregorel, in potrebujem nekaj časa, da se sestavim. Seveda ne govorim o tem. Zdaj trenutno sem spet precej na meji izgorelosti, na točki, ko bom moral dati nekaj na stran in se ustaviti.
Racman, ki Matjaža spremlja po svetu. Z njim je bil v šoli v Manangu in na odpravi v Kašmirju.
Gašper Jakomin
Kje pa je tvoj kotiček doma, kjer se lahko umakneš v svoj svet?
Ja, vsak ga ima. Moj je tu, kjer lahko za trenutek dam misli stran. Vzamem knjigo. Berem. Če si nekje v gneči, če se znaš umiriti in izklopiti, se to vedno da. Tudi te stvari sem se sam naučil. Na letališču, ko je večja gneča, lahko razmišljam o svojih stvareh.
To počneš tudi v hribih, med tekom ..
Ja, večkrat mi kdo reče: ‘Sem šel mimo tebe, pa me nisi videl’. Takrat si v svojem svetu, izklopiš vse in razmišljaš. Znotraj pa se kljub temu dogajajo hude, pozitivne in negativne stvari.
Kaj bi se zgodilo, če ti vzamemo gore, tek in kolesarjenje, šport, kaj ostane od tebe?
To je zanimivo. In se lahko vedno zgodi. Večkrat gledam invalide, ki so bili vrhunski športniki, pa naenkrat pristanejo na vozičku. Mislim, da moramo najti nekaj pozitivnega v dani situaciji. Ne smemo obupati, stvari moramo znati pripeljati do konca. Ne vem, kaj bi počel. Nekaj bi našel. Saj tudi, ko je kovid prišel, nismo vedeli, pa smo se znašli. Verjetno bi pisal. Peti ne znam, instrumentov tudi ne znam igrati. Pisanje je moja duša. Pa kuhanje. Tinkara me večkrat vpraša, ali sem spet za cel blok skuhal.
Gašper Jakomin
Če bi ti nekdo podaril vikend s sanjskim pogledom na morje, klifi, bi zamenjal gore za to lokacijo?
Z veseljem ga podarim naprej. Res. Meni je najhuje v letu, da moramo na morje zaradi otrok. To je zame največja frustracija. A zaradi otrok moraš iti čez to. Ko pa pridemo na morje, vidimo, da je tudi za otroke samo dva dni aktualno. Potem že iščejo kaj drugega za početi. In vsako leto si rečemo, da drugo leto pa res ne gremo na morje.
Kateri del Slovenije te najbolj opisuje?
Sem redko gor, ampak stena Raduhe. Tam sem se našel. Tam izvira moja osebnost. Spomini. Ko pridem tja, si rečem, evo, to je to.
Kaj pa Gorenjska? Kaj te je pripeljalo iz Koroške v Kamnik?
Ljubezen. Spoznala sva se na začetnem alpinističnem tečaju, 2001, Tinkara je bila tečajnica. Ko se nečesa lotim, je na polno ali pa nič. Prišel sem domov, spakiral kovčke in prišel v Kamnik. Me je tast vprašal, a ti misliš iti še kaj domov? Pa ga gledam … Ja, ne vem … In sem ostal. Uredil nama je garsonjero, ker si je verjetno rekel, da temu ni pomoči. Odnos se začne graditi, ko partnerja začneta živeti skupaj. Takrat začneš spoznavati vse dobre in slabe stvari, prej je vse idealno, potem pa vidiš resnico. Odnos se začne graditi in krepiti, ko greš čez vse te faze. So lepi trenutki, veliko je slabih, veliko je kompromisov, dela, ampak tako krepiš odnos in zaupanje.
Gašper Jakomin
Iz partnerskega odnosa lahko skočiva na družbo, s katero si ves čas v stiku. Imaš upanje v družbo, v razvoj čustvene inteligence, o kateri si že govoril v enem od intervjujev, da je pomembna?
Glede na to, da se tudi sam še učim čustvene inteligence, verjamem, da je upanje. Vsaka družba ima to valovanje. Trenutno smo v fazi padanja: morali bomo pasti, da začnemo rasti. Ljudje že spoznavajo pasti družbenih omrežij, to, da se ne družijo, da ni medsebojnih odnosov in interakcij, da vsak hlasta zase in ne za druge.
“Vprašajmo se, kaj si dobrega naredil? Lahko poveš, kaj si dobrega naredil zase ali pa za družbo, kar je bistvena razlika.”
Mislim, da moramo stremeti k temu, da naredimo nekaj dobrega za družbo. Kot posamezniki smo osamljeni v tem prostoru. Življenje nas je skozi evolucijo naučilo, da kot celice oblikujejo človeško telo, smo mi celice, ki med sabo pletejo družbo. Sem kritičen do tega, ampak nisem izgubil upanja. Kreiramo družbo. Ko kdo reče pesimistično, ja, je vse gnilo, država in politika nič ne naredijo za nas. Ja kdo pa smo država, če ne mi sami? Če vsak posameznik nekaj naredi, je na koncu rezultat viden. Spomnim se bice, ko je rekla, ta svet res gre v … Pa ta mladina in to. Podobno bi lahko govorili.
Naravni bivak
osebni arhiv Matjaža Šerkezija
Ampak ta mladina se bo postavila na svoje noge, začela drugače razmišljati. Mi jim moramo biti vzor. Ampak naše generacije nismo vzor. Smo tisti, ki smo na družbenih omrežjih najbolj negativni, se prepiramo, vemo vse, sodimo o vsem, sami pa sedimo na kavču in nismo nič prestavili. Tu se mora vsak posameznik vprašati. Prostovoljstvo je torej točno to, celoten sistem prostovoljstva, gasilci, civilna zaščita, dejanja Ogulinove z ekipo. Da nekaj daješ družbi, a za to ne potrebuješ denarja. Ni treba biti bogataš, tvoj majhen prispevek družbi je lahko tisto, kar bo naredilo družbo dobro.
Kaj torej ti najbolj ceniš na človeku?
Iskrenost. En iskren odnos je sama osnova za vse naprej. Ljudje si danes ne znajo pogledati v oči in povedati, kaj jim gre. Vsi govorijo za hrbtom. Vedno rečem, če mi imaš kaj povedati, pridi in povej, pa najdeva skupno rešitev. Če pa ne, nič hudega, greva vsak svojo pot. To ne pomeni, da je kdo od naju slab. Pač imava drugačen pogled na svet. Nikoli nisem bil velik ljubitelj psov, čeprav smo ga vedno imeli doma. Ampak res postanejo pravi prijatelji. Oni so res iskreni, se ne pretvarjajo, so točno tisto, kar so. Kar dajo, dajo. Ni debate. In ena prav lepa zgodba je nastala z Jimmyjem, ki sem ga rešil z Brane. Zaradi njega se postal osebnost meseca na Valu 202, zdaj sem posledično tudi nominiran za Valovo osebnost leta.
Gašper Jakomin
Kakšen pa je tvoj pogled na svet, s katerimi besedami bi sebe opisal?
Moj glavno vodilo je: ‘mlad moraš trpeti, da si star navajen’. Če v mladosti dobiš prave izkušnje, če mladost ni bila lahka in ti ni bilo vse podarjeno, se veliko naučiš. Če imaš kot otrok polno rit materialnih dobrin, ki jih ne znaš ceniti, jih tudi star ne boš znal. Skromnost, iskrenost in ponižnost. Vse to so mene naučili hribi in narava. Če do narave nisi iskren, te bo izločila. Če nisi ponižen, tudi.
Skrbiš za vse ljubitelje gora, alpiniste, pohodnike. Opozarjaš na preventivo. Kaj pa preventiva tvojim otrokom za odraslo življenje?
Celotna vzgoja. Vse te vsakodnevne interakcije so dobra popotnica. Nikoli ne smejo obupati. Takrat, ko je najbolj hudo, morajo imeti nekoga, na kogar se lahko obrnejo. Prva je družina, da ko otroci zapustijo dom, so jim vrata vedno odprta. Da lahko pridejo po mnenje, zaupanje. To, kar nas tudi šport uči. Ilka Štuhec je bila na dnu in samo z vztrajnostjo prideš do rezultata, nikakor ne smeš obupati. Danes je veliko otrok, ki hitro obupajo in nimajo nikogar, s katerim bi se pogovarjali. Družba jim mora znati prisluhniti. Se vprašati, kakšno je ozadje nekoga, ki je težaven. Tega me je Tinkara naučila. Vedno je vzrok, da je nekdo tak, kot je, in ga skušaš razumeti.
Gašper Jakomin
Imaš kakšno vizijo, cilje, želje?
O prihodnosti ne razmišljam, je vezana na trenutek. Smrti se ne bojim, nekoč – en dan – bo prišla. Skušam živeti. Kar je bilo, se je zgodilo, ne morem vplivati na preteklost, lahko pa iz nje črpaš izkušnje, da ne ponavljaš napak, a je ne obešaš na velik zvon. Pomembno je, kar počnemo danes, ta trenutek. Ne vem, kaj bo čez nekaj let. Lahko, da me jutri ne bo več tu. A moraš imeti dolgoročne cilje. Najin prvi cilj je, da otroke spustiva v življenje. Da pridejo na samostojno pot. Pomagati, seveda, kolikor lahko, ampak ne z materialnimi dobrinami. Z vrednotami. Da bodo razumeli življenje.
Ko greš od doma, brez česa nikoli ne odideš skozi vrata?
(Smeh) Nahrbtnik, ki ga imam spakiranega in je v njem vse. Tudi, če grem na obisk k mami na Koroško, gre nahrbtnik v avto. V njem so prva pomoč, hitra hrana, ki se z vodo prelije, pa računalnik. To je ena moja bolezen. Joža ravno učim tega, kako spakirati, da ima v eni torbi vse pri roki. Pride prav, da v stresni situaciji ne tavaš kot kura brez glave. Na PZS smo imeli požarno vajo. Nisem slišal alarma, sem imel slušalke. In pridejo pome v pisarno, ej, požar je, greš ti ven? V kriznih situacijah sem se naučil mirno in preudarno odreagirati. Grem mirno čez postopek. In sem mirno ugasnil računalnik, vzel nahrbtnik in prišel ven. Edini s svojimi stvarmi v rokah.
Gašper Jakomin
Katera knjiga je trenutno na nočni omarici?
Trenutno berem tri knjige. Priročnik za starše o problemih prehranjevanja mladostnikov, kot opora, da vidim, kaj delam prav in kaj ne. Da znam, ko pridem v situacijo, ko nimam vsega v svojih rokah, kako odreagirati. Četudi ni doma težav, se splača prebrati. Alpine skills – summer smo pripravili skupaj z UIAA, knjiga o alpinistični tehniki, poljudno napisana za laike. Sodeloval sem pri nastajanju, zato jo še pregledujem, potem pa jo bodo države prevajale v svoje jezike. Pa prelistal sem Kristale sreče od Andreja Štremflja, zdaj se bom počasi lotil branja. Andrej je cenjen alpinist starejše generacije, ki je doživel zlato dobo slovenskega alpinizma. Njegove zgodbe so iskrene in povezane z neko sfero tam zgoraj, h kateri se plezalci večkrat zatekamo.
Kje najdeš čas za branje?
Si ga vzamem, za knjige si vedno vzamem čas. Uporabljam tudi biblos, določene knjige berem tam. Je tudi v nahrbtniku. Ne berem rad na telefonu, ker imam občutek, da sem ves čas na telefonu. Veliko sem dal na digitalizacijo, ampak potem sem se vrnil k tradicionalnim stvarem. Na določeni točki sem celo mislil, da bodo tiskane knjige umrle, a sem zdaj prepričan, da ne bodo. Prisegam na tiskano knjigo.
Zakaj bi nagrado za Delovo osebnost leta podelil sebi?
Veliko sem razmišljal o tem, da so me sploh opazili, ampak se kot Matjaž Šerkezi ne vidim v tem. Vidim pa, da je vse skupaj naše delo. Da sem prevzel vlogo misije, sem glasnik našega dela. Kot posameznik ne moreš nič sam narediti. V tej zgodbi vidim vse naše gorske reševalce, markaciste in sodelavce PZS, ki delamo zgodbo varnosti v gorah. To nominacijo težko pripišem samo nase, na ime Matjaž Šerkezi, ker je ni. Lahko kdo reče, da se pretvarjam, da nisem iskren. Ampak iskreno, veliko sem se ukvarjal s tem vprašanjem, zakaj me je to doletelo.
Marko Prezelj, alpinist, ki ga zelo cenim, je prejel priznanje predsednika Pahorja, in je na podelitvi rekel: ‘Če bi delal za to nagrado, je nikoli ne bi dobil.’ Če bi vse to delal samo za to nominacijo, je ne bi nikoli dobil. Mislim, da je to preprosto moje poslanstvo. Vedno sem želel živeti tako, da ko bom prišel do konca, bi rekel, še enkrat bi šel čez vse.
Mlad mor'š trpet, da si star navajen. 