Jesenska pripoved …

Zrem v prazen list in sploh ne vem, kje in kako bi začel … Poslušam tik-takanje ure, sprehodim se skozi “bajto”, odpiram vrata. Vsaka soba ima svojo zgodbo, vsak predmet svoj pomen, vonj domačnosti … Še včeraj smo skupaj postavljali novoletno jelko in se prepirali, ker sva s Katjo na skrivaj kradla bombone. Tisto pričakovanje kaj bo v modri skledi, nastavljeni na stopnicah, ko sva vsake pet minut bosonoga preverjala, ali je Miklavž že kaj prinesel. Z neba pa so padale snežno bele snežinke.

Moj zvedavi nos ti je vedno sledil. V mojih očeh si bil vzornik. Vse si znal popraviti, menjal si žarnice v televizorjih, po celi Koroški si popravljal pralne stroje, na oranžni Škodi, tisti, ki je imela motor zadaj, si sam naredil elektronski vžig. Se spomniš, ko sem te enkrat rešil, ko si po nesreči odvil vijak za gorivo in se je ta odkotalil izpod avta?! Pol ure si držal prst v rezervoar, da gorivo ni steklo in me klical. Veš, ata, bil si pogumen, ko si popravljal elektriko in je ogenj šel iz vtičnice; sam sem pa od strahu ležal pod mizo in te opazoval. Hvala ti, ker si me naučil, da sem lahko svojim otrokom sam naredil sobo, da znam popraviti elektriko, nažagati drva, zmešati malto …

20181006_011506

S tabo se človek ni mogel skregati. Vedno si bil miren, preudaren, pogumen … Ja, saj vem, kako je biti kozorog, poznam enega takšnega.

20150815_090108

S Katjo sva komaj čakala naše planinske pohode, ki so od zgodnje mladosti bila stalnica našega dopustovanja. V gorah smo se počutili domače, morje pa … Ja, morje. A smo bili trikrat vsega skupaj?! Tam nekje. Enkrat z avtobusom v Portorožu, ko sem ugotovil, da se v tako velikem grabnu že ne bom kopal. No, najbolj mi je v spominu ostal Rab in naša “101”. Bil si nervozen, ker je škripal ležaj, ko smo se v koloni spuščali po klancu. Samo ležaj ne bi smel cviliti, kadar stojimo, si ugotovil nekoliko kasneje. No, še sreča za škržate.

20181011_125405

… in gore?! Te so bile resnično naš dom. Vsak konec tedna, vsak prosti čas. Spanje v planinskih kočah, igranje kart z bratrancema. Zame je skrbela mama, ti pa si bil šef za Katjo, ki je v eni roki nosila oranžnega plišastega zajčka, v drugi pa kamenčke, ki jih je za srečo metala v prepad in kar se je naučila od bratrance Igorja. Sedaj te razumem, ko spremljam svoje otroke, še posebej Jožana, ki je podobnega kalibra kot Katja in bi potreboval še tretjo roko, s katero bi se držal za jeklenico.

20181011_115314

Za prvega maja se prebudimo na Ribniški koči. “Uuuuu, glej ata, sneg je padel, cel meter ga je.” Pa ko ga bi vsaj res bilo samo cel meter. Tri ure si skupaj s sestrinim možem Jožanom gazil do Partizanke, medtem ko sta mama in Zora iskali markacije na drevesih. Mi štirje, Katja, Uroš in Igor, pa smo racali zadaj in se metali v zamete. Oooo, sedaj vem, da te je skrbelo za nas in tega nisi pokazal, bil si pogumen in tvoj pogum nam je dal varnost. Hvala, ker si me naučil preudarnosti, odgovornosti, mirnosti in kako biti pogumen in hvala, ker si mi skupaj z mamo pokazal svet gora, svet za Bogove in Izbrance.

20181011_132140

Ne bo te več pred hišo, ko se bomo pripeljali s tvojimi vnuki, ki te obožujejo – Medeja, Maruša Tereza, Joža in Gašper. Na obledeli fotografiji ste lansko jesen pekli kostanj. Ponosno sediš v njihovi sredini, iz otroških oči pa veje ponos, kot je vel takrat pri meni, ko sem ležal pod mizo in te občudoval pri popravilu elektrike. Tvoja Uršlja Gora se bo kmalu obarvala v barve jeseni in macesni bodo zlato zažareli, a tebe ne bo tam.

fb_img_1538774713598

V petek, ko si se poslovil, sem v zvezdni noči sedel pri križu na Uršlji Gori. Veter mi je božal lica in sušil solze, utišal je moje krike in bil je topel, grel me je. Ata, vem, da si to bil ti. Vem, da te je vedno skrbelo za naju s Katjo in sedaj za tvoje štiri male.

img_20181006_185659_061

Veš s Tinkaro jim vedno govoriva – imejte se radi, spoštujte se, bodite pogumni, v svetu držite skupaj, poglejte se v oči in bodite iskreni, pomagajte … pred spanjem si dajte roko in začutite, da ste tukaj … Sveče, cvetje, jokanje na grobu vsega tega ne bo povrnilo.

20181011_132004

Ko sem v jutro sestopal z Gore, mi je topel veter igrivo zmršil lase in nekaj prišepnil na uho. Glavo sem obrnil v nebo, ki je bilo odeto v škrlat. Ah, ti moj ata. Srečno tam gor, saj vem, moraš iti. Poišči naše in pozdravi jih.

img_20180926_070812_235

Ne jokati. Ata si tega ne bi želel in ga bi skrbelo. Mama, saj veš, kakšen bučko je bil. Bodi močna, mi smo s tabo in tvoji.

1000626

Deroča voda sčasoma obrusi še tako oster kamen, ki postane lep, gladek monolit. Bolečina je oster kamen. Čas je deroča voda …

img_20180605_223206_514

Poglejte se, podajte si roko in imejte se radi. Ata, moj si.

rajko

(V spomin mojemu atanu, Rajku 1957-2018)

Tri najlepše planinske poti Matjaža Šerkezija

Dnevnik, 3. 9. 2018, str. 20: Matjaž Šerkezi (na fotografiji) je alpinistični inštruktor, ki nas poleti in pozimi po medijih svari pred nespametnim planinarjenjem in iz leta v leto javno ponavlja nasvete za varen obisk gora. Kot aktiven član GRS Kamnik preživi marsikatero prosto uro v prostovoljnem reševanju tistih, ki hoje po gorah ne jemljejo dovolj resno. »Na vprašanje, katera planinska pot mi je najlepša, vedno težko odgovorim, « pravi Matjaž Šerkezi. »Sam pot vedno povezujem z doživljaji, z ljudmi okrog sebe, s trenutki, ki mi jih ponudi narava … Kot gorskemu reševalcu pa mi je pot vse prevečkrat povezana z nesrečami in z leti čedalje pogosteje ostajajo spomini tudi na te posamezne dogodke, včasih srečne, drugič žalostne, « pravi kamniški alpinist.
Tole je njegov izbor:

Brana iz Kamniške Bistrice
Če se iz Kamnika ozremo proti Kamniškim planinam, najprej zagledamo izrazito sedlo, ki se mogočno postavlja nad Kamniško Bistrico in ločuje Gorenjce od Štajercev – Jermanova vrata ali Kamniško sedlo. Na desni strani ga ponosno omejuje Planjava (2392 m), na levi pa nekoliko nižja Brana (2253 m). Na Kamniško sedlo se večkrat povzpnem iz Kamniške Bistrice, saj je to moja priljubljena večerna tekaška tura. Ponavadi pot zaključim na Kamniškem sedlu, kjer stoji planinska koča in kjer nas oskrbnik Simon vedno razvaja z dobrim zavitkom ali palačinkami. Večkrat pa me noge ponesejo na Brano, do koder je od koče uro hoda.

Za vzpon svetujem dobre planinske čevlje, nič narobe ne bo, če na glavo poveznemo čelado. Vrh ponudi čudovit razgled proti Logarski dolini in na drugi strani proti Gorenjski ter odpre vesolje idej za poletne planinske ture. Pri sestopu se držite markacij, sploh v megli, saj se pot z rame skrivnostno izlije na desno čez greben proti Kamniškemu sedlu. Ko se vrnete v dolino, se oglasite Pri Jurju, kjer vas bo Marjan razvajal z odličnim alpskim zrezkom, za Firštov golaž pa je pravi naslov sosednji Dom v Kamniški Bistrici.

Prečenje grebena Zeleniških špic
Alpinistična tura za sladokusce in začetnike v alpinizmu pod vodstvom alpinističnega inštruktorja ali gorskega vodnika, ki jo vse prevečkrat zlorabijo kot »preprosto« in »lahko«. Izhodišče ture je Staničev vrh, na katerega se povzpnemo iz Kamniške Bistrice proti Jermanci in skozi Repov kot. Celoten greben je ocenjen z alpinistično oceno po lestvici UIAA – I do II, mestoma III, ne smemo pa pozabiti, da je možnih več variant in neizkušeni kaj hitro zaplezajo v spodnjo V. stopnjo. Greben poteka v smeri sever-jug in je na eni strani omejen z dolino Kamniške Bele, na drugi pa z Repovim kotom, ki v vročih poletnih mesecih ponuja prijetno osvežitev v hladnih tolmunih hudournika nad Repovim slapom. Turo zaključimo na Srebrnem sedlu, od koder lahko sestopimo po zahtevnem brezpotju v Repov kot, ali pa jo nadaljujemo proti Kamniškemu sedlu. Tura je orientacijsko zahtevna in zahteva alpinistične izkušnje ter znanje uporabe alpinistične opreme.

S kolesom čez Pohorje
Prava pustolovščina za turnokolesarske sladokusce. Izhodišče ture je železniška postaja v Dravogradu, od koder se s »cugom« odpeljete do štajerske prestolnice in s pohorsko vzpenjačo na Bellevue. Pot vas vodi po Pohorski kolesarski transverzali do Areha, kjer vas kaj hitro vase posrkajo prostrani pohorski gozdovi do slapa Šumik. Obvezen postanek pri planinski koči na Pesku, kjer vam bodo postregli z odličnimi palačinkami in drugo pohorsko kulinariko.

Sledi vzpon na Roglo in naprej proti znamenitim Lovrenškim jezerom (spoštujte naravo in ta del prehodite ob kolesu) in Ribniški koči. Sledi razgibana pot s krajšimi vzponi, ki nas pripelje do Kop, od koder vodi epski spust proti Slovenj Gradcu in po kolesarski stezi na izhodišče. Če ste v dobri kondiciji, lahko turo opravite v enem dnevu. Sam najraje nanjo povabim otroke in z njimi doživim dvodnevno robinzonsko pustolovščino. Poleg Pohorske kolesarske transverzale čez Pohorje poteka tudi del Slovenske tumokolesarske poti, ki je plod dela Planinske zveze Slovenije in Komisije za turno kolesarstvo.

In še tole: ne glede na to, ali boste planinarili, tekli ali kolesarili, pa ne pozabite na osnovno planinsko opremo v nahrbtniku. V gore se odpravite dovolj zgodaj in imejte v mislih, da ste na vrhu šele na pol poti. Gore so domovanje planinskih živali in cvetlic, mi smo le obiskovalci, zato poskrbimo, da se bodo lahko nad njihovo lepoto čudili tudi naši otroci. x gs

Test izdelkov McKinley s Planinsko zvezo Slovenije

S Planinsko zvezo Slovenije, smo za vas testirali pohodniško opremo Mckinley. Kako se je oprema obnesla na testu, pa si preberite v nadaljevanju.

Pohodne palice McKINLEY Migra 6
Vsakič posebej zavijem z očmi, ko vidim palice s “hudimi” patenti za zapenjanje. Sam sem namreč pristaš zložljivih palic s fiksno dolžino in fiksno sestavo. Razlog je predvsem varnostni vidik, saj se mi takšne palice ob obremenitvi ne morejo zložiti in povzročiti padca. Poleg tega pa me “hudi” patenti vedno spominjajo na tisto pljuvanje po gumi, da je le ta končno prijela sestavo palice ob intenzivnem vrtenju, sploh v kakšnem mrazu in ko so po nekajkratni uporabi le te že bile dodobra “zvite”.

20180520_102536

Po nekaj dnevnem preizkušanju dvodelnih palic McKINLEY Migra 6 lahko rečem, da gre za odlične pohodne palice, ki so daleč nad povprečjem in cenenimi izdelki. K srcu mi je na koncu prirasel tudi patent za zapiranje oz. nastavljanje dolžine palic, ki je enostaven in zanesljiv. Celo tako enostaven, da z njim nima težav nežnejši spol in me skrbi, da kaj kmalu ne bo potrebna več močna moška roka, ki bo prijazno priskočila na pomoč in nastavila dolžino palic. In če smo že pri dolžini, je le te moč nastaviti od 65 – 140 cm. Konica je widia in zagotavlja zanesljiv oprijem na vseh podlagah, za zaščito pa sta poleg priložena gumijasta čepka. Krpljice so enako priložene dvoje, in sicer ožje za poletne dni in širše za hojo v snegu. Zamerim jim le, ker se ne prilagajajo podlagi, kar zna biti moteče v trdem snegu. Ampak s to željo že posegamo po višjem cenovnem razredu pohodnih palic. Za oprijem služi pena, ki je prijetna za dlani in ne povzroča žuljev med členki človeku privilegiranega pincetnega prijema. Opazil sem le, da po daljšem času postane drseča zaradi potu, ki se nabira med dlanjo in peno. Dolžina pene po palici je primerna in omogoča preprijemanje palice glede na naklonino pobočja, kar še posebej pride prav pri prečenjih. Trakovi so udobni, ne žulijo okrog zapestij in se varno zapirajo. In še najpomembnejše – če sem se še tako trudil, nisem štorkljal in s tem vedno poskrbel za prijetno presenečenje: A, ti si že tukaj?!”

20180520_102419

Kratek povzetek:
+ zunanji sistem za zapiranje, ki je enostaven in zanesljiv
+ widia konica z dobrim oprijemom
+ nastavljiva dolžina od 65 do 140 cm
+ prijetna pena na ročaju palic
+ ne štorkljajo

– krpljice niso gibljive
– pena po daljši rabi začne drseti zaradi potu med peno in dlanjo

Kratka majice McKINLEY Halawa Royal
Še ena tistih plastičnih majic, ki jih danes vsi tako radi ponujajo in katere se ti lepijo na telo in poudarjajo redke “six-packe” in pogoste “vamp-packe” in ko jo po nekaj dneh intenzivne ture končno spraviš s sebe, pod njo najdeš rdečo in vneto kožo. Ja, vedno pomislim na to, ko mi nekdo prodaja majico in majica je zame en najpomembnejši del planinske opreme, ki mi daje prijeten občutek in dobro razpoloženje na turi.

20180520_103935

Na test sem dobil kratko majico McKINLEY Halawa Royal v modri barvi, ker na moje veselje ni bilo prave konfekcijske številke v rdeči barvi. Majica je bila že na otip prijetna, in ko sem preveril sestavo, sem ugotovil, da je iz 100 % Merino volne. Odlično se obnese ob vročih dnevih in v hudih nalivih, saj se hitro suši, se ne lepi na telo, in ko je mokra, ni hladna. Najpomembnejše pa je, da po večih urah rabe, ne začne smrdeti. Smrdeti ne začne niti po tednu dni rabe in ob vsakodnevni dejavnosti z intenzivnim potenjem. No, slednje je bilo preizkušeno izključno za ta test. Všeč mi je tudi, ker nima deklaracije všite za vratom in ti potem tisti “listki” ne štrlijo izza majice, oz. ko se jih odločiš odrezati, so potem odličen vir raznih žuljev za predelom vratu. V predelu za vratom ima tudi všit silikonski trak, ki je prijeten za kožo in ščiti le tega pred dodatnimi žulji, še posebej v primeru nošnje nahrbtnika. Majica se ne krotoviči, ko je dodatno obremenjena z nahrbtnikom in s svojo primerno dolžino ostane na mestu, tudi če se sklonimo.

Kratek povzetek:
+ 100 % Merino volna
+ ne smrdi tudi po daljšem času intenzivne rabe
+ koži prijetna, se ne lepi na telo
+ UV zaščita

– barve (želel si bi več barv)

Kratke pohodne hlače McKINLEY Stamford
Hlače so me preprosto navdušile, saj sem z njimi tekel del 106 km Ultra trail Vipava. Sestavljene so iz 91 % Poliestra in 9 % Elastena. Izredno lahke, udobne, ravno prav elastične, hitro se sušijo. Pas je širok in se dobro oprime telesa in preprečuje, da bi jih med aktivnostjo izgubili. Tudi med intenzivnim sklonom ostanejo na mestu in nas ne spravijo v zadrego, še posebej če smo v luči opazovalca in kdo pred nas pomoli svojo kosmato zadnjo plat. V kombinaciji s kolesarsko podloženimi spodnjicami, so primerne tudi za na MTB kolo. Na vsaki strani imajo žep z zadrgo, zapnemo jih z zadrgo in plastičnim gumbom, ki je zaščiten na notranji strani. Dodaten pas ali naramnice zaradi kakovostnega patenta niso potrebne, razen če nam tega ne narekuje trenutna planinska moda. Ob kombinaciji nošnje z nahrbtnikom se ne krotovičijo in ostajajo na mestu. Skratka, “narejene” – za tek, hojo, planinarjenje, kolo … in končno ene izmed hlač, ki jih ne “vleče” v “rit”.

20180520_114210

Kratek povzetek:
+ UPF50 sončna zaščita
+ lahke (165 gr.)
+ udoben in širok pas z odličnim oprijemom
+ hitro se sušijo
+ odsevniki za vidljivost v temi

Nahrbtnik McKinley Katmai Ct 40 + 8 Vario
Med planinci še vedno kroži duh, da mora biti nahrbtnik čim večji, robusten, s čim več žepi, trakovi … Slednje vse drži, če imamo željo po nositi veliko in težko, večinoma nepotrebne stvari. Nikoli ne bom pozabil ene od svojih otroških tur, ko sem šel s stricem na Uršljo Goro. Že dva dni prej sva pakirala nahrbtnik in na koncu je tehtal skoraj 18 kg, bistveno več kot na vseh mojih plezalnih turah. V njem pa sta bili samo hrana in pijača. No, tisti nahrbtnik sem nosil kot osel na vrh in kasneje tudi nazaj v dolino, ker je stric ugotovil, da je hrana v planinski koči odlična in sva potem jedla kar v koči – saj veste, planinsko trilogijo: jota, golaž, obara.

Od takrat naprej sem pristaš manjših nahrbtnikov in mi za eno in dvo dnevne ture zadostujejo s prostornino do 30 l. Nahrbtnik, ki sem ga imel na testu sam uvrščam med planinske nahrbtnike za več dnevne ture ali pa za družinske izlete, kjer je treba nositi še nekaj dodatne opreme za otroke. Pohvaliti moram hrbtišče, ki je nastavljivo za vse velikosti hrbtov, sam patent pa je enostaven in nudi zanesljivost. Naramnice so šite v S obliki in se lepo prilegajo na ramena, predvsem pa ne tiščijo. Celotno hrbtišče pa je zračno in hitro sušeče.

1000531

Ključni del nahrbtnika, pas, ki nosi večino teže, je širok in se dobro prilega telesu, med hojo ne moti oz. žuli. Nisem imel občutka, da bi mi »vlekel« majico. Žepi z zadrgo pa omogočajo varno spravljanje drobnarij, ki jih imamo radi pri roki (manjši fotoaparat, telefon, ključi, Frutabelo …).

Izbrani material je kakovosten, nekoliko elastičen, šivov pa mi ni uspelo odpreti tudi po nekoliko »neprijazni« rabi. Zelo praktična se izkaže možnost vstopa v nahrbtnik od spodaj, kjer je ponavadi težja oprema, poleg tega pa ni potrebno vsakič prelagati opreme iz in v nahrbtnik. Zmotil me je le poklopec z zadrgo v notranjosti nahrbtnika s pomočjo katerega lahko ločimo spodnji in zgornji del nahrbtnika. Ti se namreč nikoli niso obnesli, ker zgornja oprema v primeru, da je ta zaprt, ne sede lepo na spodnji del in je posledično sredina nahrbtnika manj napolnjena in se začne zvijati oz. pri nošnji včasih pobegne po svoje. Slednje zna biti nevarno na zahtevnejših planinskih poteh, saj te lahko potisne iz ravnotežja, posledice pa so bolj ali manj poznane. Sam sem to težavo hitro rešil s svojim nožem, ki je poleg osnovne planinske opreme vedno v kapi nahrbtnika.

In ker smo že pri kapi, moram reči, da po moji navadi tam pristane kar nekaj reči, ki jih imam rad pri roki (sončna očala, krema z UV faktorjem, kapa in rokavice, polnilna baterija za telefon, nož, daljša cevka za vodo, kresilo, beležka in svinčnik …) in vse to je bil vzrok, da je kapa želela »Mi gremo pa po svoje«. Vzrok je v tem, da so trakovi za zapiranje kape vpeti v nahrbtnik previsoko in se jih ne da dobro napeti oz. napeti do te mere, da bi bila kapa trdno fiksirana. Drži pa, da stvar ni tako moteča in sam večino časa kapo spravim v nahrbtnik, saj glede na njegov volumen ostane kar nekaj prostora.

Notranjost nahrbtnika ima dobro geometrijo z najnujnejšimi žepi in žepki: za drobnarije kot so ključi, ki jih lahko pripnemo na sponko in ločen prosto ob hrbtišču, ki služi mehu z vodo, sam pa najraje tja spravim še planinsko karto in kompas, ki sta moja spremljevalca na vsaki turi.

Kratek povzetek:
+ Prostornina 40 l + 8 l, teža 1.5 kg (predlagam za večdnevne planinske izlete)
+ Kvalitetno nastavljivo hrbtišče, ki je tudi odlično zračno.
+ Udoben in širok pas z odličnim oprijemom
+ Zaščita za dež.
+ Dostop v nahrbtnik tudi s spodnje strani.
+ Zadrge podaljšane z vrvicami za lažje odpiranje tudi z rokavicami.
+ Razmerje kakovost – cena.
+ Stranska žepa, ki sta elastična in ko sta prazna, skoraj neopazna.

– Notranja pregrada, ki ločuje zgornji in spodnji del nahrbtnika.
– Vpeti trakovi za zapiranje kape ne omogočajo dovolj manevrskega prostora za tesno fiksiranje kape nahrbtnika.

… in katera je osnovna oprema, ki bi morala biti v nahrbtniku vsakega planinca:
– alu-folija ali velika črna vreča in bivak vreča,
– osebni komplet prve pomoči,
– čelna svetilka in rezervne baterije,
– mobilni telefon s polno baterijo,
– beležka in NAVADEN svinčnik,
– sveča in vžigalice v za vodo neprepustni vrečki,
– železna rezerva (hrana, ki ima visoko energijsko vrednost in dolg rok obstojnosti, je lahka in ima majhen volumen).

Ne bo odveč opozoriti, da imejmo s seboj tudi toplo oblačilo ter kapo in rokavice, v gorskem svetu se vreme namreč zelo hitro spremeni, zelo nizke temperature in sneg poleti v gorah niso nič nenavadnega.

Unisex čevlji za pohodništvo McKinley Annapurna AQX
Čevlji so tista prva izbira vsakega planinca, ki se poda v raziskovanje gorskega sveta. Meni osebno pa najpomembnejši del opreme, pri katerem je na prvem mestu udobnost. Še danes doživljam frustracije, ko pomislim s kakšnimi čevlji sem začel hoditi v gore. Žulji so bili stalnica, mokre noge nič posebnega, trojne nogavice pa folklora.

20180520_102852

Čevlji McKinley Annapurna so vsekakor dobra izbira za poletno planinstvo in odličen kompromis med kvaliteto in ugodno ceno. Podplat je torzijsko stabilen, kar pomeni, da se ob obremenitvi ne zvija in s tem nudi zanesljivejši korak, k temu doda še izbira kvalitetne Vibram gume. Zgornji del sestavljajo usnje in umetna vlakna z vodoodbojno membrano. Kopito je primerno tudi za širša in visoka stopala. Treba je le izbrati primerno velikost čevlja in obuti kvalitetne nogavice.

20180520_102837

Kako določimo, da so čevlji dovolj veliki za naša stopala?
1. Obujemo ene, kvalitetne nogavice, ki naj bodo oprijete in elastične. S tem preprečimo, da se v čevlju ne bodo zvijale in posledično povzročile žuljev.
2. Čevelj odvežemo, vezalke razrahljamo vse do prstov.
3. Nogo potisnemo v čevelj tako, da se s konicami prstov dotikamo sprednjega dela čevlja.
4. Med peto in peto čevlja mora biti za dva prsta prostora. Če je manj, izberite raje pol številke večje čevlje, saj noga med hojo zateče in najmanj kar si želimo, so črni nohti. Pri fantih sicer to zgleda »cool«, pri dekletih pa je lepše, če so ti v rdeči barvi laka za nohte.

Drži, pri čevljih sem precej pikolovski in pri testiranju so morali prestati hude preizkušnje. Pomemben je tudi jezik, ki je pri modelu Annapurna ves čas lepo bil na svojem mestu in ni uhajal za gležnje. Všeč mi je tudi, da so pri strukturi ohranili klasično zavezovanje. Eno zelo pomembnih stvari na planinskem čevlju so gornje zakovice za vezalke, ki imajo vsaka svojo funkcijo. Prva od spodaj navzgor blokira vezalke in preprečuje, da se razrahljajo nad stopalom, z drugo objamemo gležnje, zadnji dve pa služita za trdno fiksiranje vezalk in preprečujeta, da bi se le te odvezale.

20180520_151028

Če imamo občutljiva stopala, podvržena žuljem, le ta pred turo namažimo z jelenovo kremo, ki daje koži prožnost, hkrati pa jo ščiti pred vlago in pod nogavice obujmo najlonske nogavice, ki predstavljajo t.i. “second skin” (drugo plast), ki preprečujejo trenje med stopali in čevlji.

Kratek povzetek:
+ Kakovosten torzijsko stabilen podplat, ki omogoča namestitev polavtomatskih derez.
+ Čevlji primerni za poletno planinstvo (sredogorje, visokogorje) in lažje zimske ture.
+ Klasično zavezovanje.

Za vas sem testiral Matjaž Šerkezi
Fotografije: Tinkara Skamen Šerkezi

Povezani članki:
Test izdelkov McKinley s Planinska zvezo Slovenije
Test izdelkov McKinley s Planinska zvezo Slovenije – drugi del

Garmin Fenix 5X do pepela

Dobrih šest let je že od tega, ko je Garmin predstavil svojo prvo generacijo ure za športnike in pustolovce, Fenix. Do danes mi je uspelo preizkusiti vse modele. Pri Fenixu 1 sem se navduševal nad možnostjo beleženja sledi, avtonomijo baterije in rdečo lučko, ki je osvetljevala zaslon. Ko mi je uspelo na neki način preprogramirati tretjo generacijo in nanjo naložiti svoje karte, kljub majhnemu spominu, sem vedel, da je razvoj na pravi poti in da opravičuje svoje ime.

Osebno sem velik zagovornik tiskanih kart in kamorkoli pridem, je prvi nakup planinska oz. topografska karta območja in katerih se je v tridesetih letih ukvarjanja z gorami nabralo že za cel “kontejner”. Še danes, kljub poplavi namenskih programov s kartografijo, sta karta in kompas stalna spremljevalca v mojem nahrbtniku. Pa vendar je z razvojem tehnologije in vse številčnejših “aplikacij” rasla tudi želja, da tiskane karte “spravim” v “aplikacije” in tudi Garminove naprave, saj njihova Adria Topo ne nudi tistega, kar si želi vsak uporabnik; natančnost. S pojavom pametnih telefonov in “aplikacije” OruxMaps, sem cele večere presedel pred računalnikom in počasi umeril in optimiziral celotno DTK25, sledile so planinske karte, ortofoto … Ker mi Fenix tretje generacije preprosto ni več zadostoval oz. sem z njim presegel spominske zmožnosti, sem si nekaj časa pomagal z zunanjim spominom, in sicer tako, da sem nanj priklopil Micro SD kartico, ki pa je bila med dejavnostjo moteča in se je večkrat iztaknila, ter posledično resetirala napravo. Za nekaj časa sem potem dobil v test Garmina Epix, ki je ohranjal vse pomembnejše funkcije serije Fenix z dodatno barvno kartografijo. Nanj pa me še danes spominjajo strgani rokavi na aktivnem perilu, ki so posledica njegove škatlaste oblike in gumbi z ostrimi robovi.

FB_IMG_1505075474653
Pri Ultra tekih ključno vlogo odigrata natančnost in avtonomija baterije, ki je pri Fenixu brez konkurence.

… in potem sem na ISPO-tu prvič zagledal generacijo 5 in njihovega paradnega konja 5X. Ko mi ga je Marko ponudil v test, se nisem dolgo branil. Poleg vseh funkcij, nad katerimi me Garmin navdušuje že od prve generacije (natančnost, zanesljivost, uporabnost funkcij, enostavnost), me je posebej navdušila možnost uporabe lastne kartografije in kar 16 Gb spomina. Edino kar mi v začetku ni bilo po godu je bil merilec srčnega utripa na zapestju, zato sem še nekaj časa uporabljal prsnega. Vse do trenutka, ko sem ugotovil, da je zapestni skoraj enako natančen, sploh če si pobriješ “kocine”. In ja, tisti pašček me predvsem na ultra tekih ne žuli več okrog prsi, ko ti zaradi motivacije počasi gre že vse na živce.

20171110_161905
Fenix 5X se znajde preprosto v vseh situacijah. Dobro osvetljen zaslon je viden tudi v najslabših pogojih, ki jih predstavlja sončna svetloba in hkrati skrbi za varčno porabo energije.

1.2 palčni zaslon je primerno osvetljen, dobro viden tudi na sončni svetlobi in primerno velik, da na njem lahko hitro določimo lokacijo na karti in sledimo začrtani poti. Plastnice (črte, ki povezujejo točke z isto nadmorsko višino) so dobro vidne in na takšen način dajejo informacijo o naklonu terena, njegovi prehodnosti, v dodatno pomoč pa je še senčenje karte. Kot sem že omenil, spomina je dovolj, da imam na njem naloženo AdriaTopo Pro, TransAlpin, karte za celotno Avstrijo (OEAV), Evropsko karto za turno kolesarstvo, poleg tega pa še nekaj uporabniških kart, ki si jih lahko naredite sami s pomočjo odprtokodnega QGis ali pa na spletu snamete eno od brezplačnih OpenStreet kart (http://garmin.openstreetmap.nl/).

Tukaj za pokušino karta Kamniških Alp, ki si jo s pomočjo računalnika prenesete na Garmin Fenix od generacije 5X naprej. Opomba: V Fenixa jo naložite preko brezplačnega programa BaseCamp.

1000460
Možnost uporabe lastnih kart je velika prednost in obarva še tako oddaljene in skrite kotičke našega planeta.

Poleg uporabniške kartografije Fenix 5X omogoča vse napredne funkcije ročnih Garmin naprav: sledenje (do 10.000 točk), vnos točk (do 1000 točk), track-back, poglej in pojdi …

IMG_20180325_223329_044
Kvalitetna kartografska podlaga, natančen čip, ki zna obdelati časovne podatke GPS-a, GLONASS-a in GALILE-a so marsikdaj ključnega pomena tako v športu, kot pri gorskem reševanju. 

Za natančnost prikazovanja lokacije skrbi čip z GPS, GLONASS in od v. 9.53 naprej tudi GALILEO sistemom za določanje lokacije, kar pride še posebej prav v alpskem svetu, kjer so ozke in globoke doline, vintgarji, grape … in zaradi tega marsikdaj šibek satelitski sprejem.

Višinomer, barometer in kompas zagotavljajo informacije v realnem času o nadmorski višini, spremljanje vzponov in spustov, vremenske spremembe in triosni elektronski kompas, ki prikazuje smer ne glede na to, ali se premikate ali ne oz. v katerem položaju je naprava. Združite pa jo lahko tudi z zunanjim senzorjem temperature, ki ga sam nosim na tekaških copatih.

2014-07-19 08.30.09
Enostavnost povezovanja z različnimi senzorji, ki so združljivi z vsemi generacijami Fenixa (na fotografiji je Fenix generacije 2 povezan s senzorjem za temperaturo. 

“Aplikacija” Garmin Connect omogoča namestitev programske opreme, ki vam bo omogočila prilagoditev vaše ure s programi in pripomočki, hkrati pa jo lahko povežete s Stravo in nekaterimi ostalimi aplikacijami. Med samo dejavnostjo jo lahko imate povezano preko Wi-Fi in Bluetooth tehnologije s pametnim telefonom in tako na napravo prejemate informacije o kratkih sporočilih, telefonskih klicih, e-pošto ali pa upravljate glasbo.

Da lahko vse to deluje, je potrebna zadostna zaloga energije, za kar v Fenixu skrbi akumulatorska 300 mAh litij-ionska baterija, ki zadostuje za preizkušenih 33 ur v načinu UltraTrac, največ 12 ur v načinu GPS in HR in 12 dni v načinu pametne ure.

Ker pa ne bi želel komu delati krivice in da sem se prepričal ali je res Fenix tisti, ki se je dvignil iz plamenov, sem vsekakor preizkusil tudi nekatere druge naprave, ki si želijo tega ognja. Od vseh lahko rečem, da se je Fenixu še najbolje približal Suunto Spartan, ki je vsekakor naprava, vredna omembe. Všeč mi je bil predvsem grafični vmesnik, ni me pa prepričal sprejem GPS signala, ki v najzahtevnejšem gorskem okolju ne opravi svoje naloge in dokaj kompleksen vmesnik oz. meniji, ki zahtevajo preveč klikanja in predvsem pomanjkanje kartografije.

20180112_093047
Če govorimo o kvaliteti, potem vsekakor Fenix. Če govorimo o lepoti, potem je svet brez domišljije (primerjava Garmin Fenix 5X in Samsung Gear S3).

Na meniju sta bila tudi Samsung Gear S2 in S3. Generacije S2 niti ne bom omenjal, ker si tega ne zasluži, pri S3 pa mi je zelo všečen vrteči se obroč s pomočjo katerega enostavno upravljaš določene funkcije in bi brez težav lahko bil tudi del serije Fenix. Vsekakor je največja pomanjkljivost t. i. “app smart watch-ov” avtonomija baterije, ki se komaj prebije čez dan, brez simbioze s pametnim telefonom pa je praktično neuporabna in naložene aplikacije zmrznejo ravno ob pravem času – takrat, ko jih potrebuješ. Na veliko se oglašuje tudi uporaba kartografije, ki je omejena na Google Maps-e in na češki Locus Map in katera deluje zgolj v povezavi s telefonom. Če zaključim, S3 je dobro videti, za kaj resnega pa mu zmanjka sape že na prvem klancu.

Nova generacija Fenix 5X plus je dobila izboljšano čipovje, dodan NFC za mobilno plačevanje, boljšo avtonomijo … Ključna je vsekakor slednja, saj so vse ostale funkcije, če zmanjka baterije, neuporabne.

IMG_20180125_070901_236

In minusi? Vsekakor velikost in debelina, kar za večino moških rok ne predstavlja težave, ker pa je v resnih outdoor aktivnostih zmeraj več akterk nežnejšega spola, le to zna predstavljati problem, govorim o uri seveda, da se ne razumemo narobe. Cena, ki od prve generacije naprej se zmeraj bolj spogleduje s tisočakom in gre v smeri Applovega klana. In tukaj je še konektor za polnjenje, saj se na kabel priklopi pravokotno in ne omogoča polnjenja med dejavnostjo, kar smo pri prejšnjih modelih dokaj pogosto uporabljali.

IMG_20170926_162441_629
Bistvo je očem skrito. Iz starega Fenixa bo “vzletel” nov – smer je prava.

Če je pri prvi generaciji bila nakazana zgolj sled žerjavice, je s peto generacijo ogenj Fenixa burno vzplamenel in samo želimo si lahko, da bo iz njegove žerjavice “vzletel” Ozirisa vreden ptič.

Hvala Garminu in Marku Lesjaku za možnost testa.
Iztoku Griljcu in Amebis Besani, da je v besedilih čim manj slovničnih napak. 

Besedilo in fotografije: Matjaž Šerkezi

 

 

 

Jah, nisem “dohtar”, vozim staro Škodo; ampak moja dežela je enako lepa kot Tirolska

V zgodnjem jutru se peljem po Tuhinjski dolini namenjen proti naši vzhodni sosedi, katere jezik mi je bil zanimiv že kot otroku in vedno se spomnim na tisti feferon po Madžarsko: “Jedeš peče, serec peče”. Zazrt z mislimi v trenutne težave, ki me obkrožajo, opazujem polja zelenih trav, poprhanih z belino rose, ki s svojim učiteljem jutranje telovadbe poplesavajo na ritem travniških godcev. Skozi odprto okno Češke kočije pihlja veter, medtem ko se mi duša polni s tisto mojo, nekoč poslednjo pesmijo – Še vedno nisem našel tistega, kar iščem. Za trenutek mi misli prekine Googlova asistentka, ki me vrne v resničnost s tistim: “Šerki master, you have a new message”.

20180525_194750

Za razliko od vsebine zadnjega meseca, ko se je za Preobrazbo visokih akordov politike v zaodrju skrivala in se skriva težka tragedija našega naroda, mi prikaže nov Youtube filmček Kristjana Vrečka I feel Slovenia. Hm, občutim Slovenijo. Vsakič me je sram, ker mi je “ful” všeč, ko se spomnim tistega čudovitega prizora iz Gorskega zdravnika, ki se z nemško škatlo pelje po gorski cesti obkrožen s čudovito pokrajino. Mar ne ravno to v tem trenutku počnem sam enako?! In to le malo stran od svojega doma. “Šerki master, Marko’s message” in ga prebere: “Kdaj boš imel cenik in majice za koče?” “Ne, skrbi, vse bo” si zamrmram.

Vem, da sem na zadnji trenutek. Skoraj tako kot McGayver, ki je izstopil iz ognjenih zubljev točno ob eksploziji.

20180524_201551

Dva tedna nazaj smo z otroki bili oskrbniki koče na Kamniškem sedlu. Kako slabo danes ljudje berejo novice. Trije smo se ukvarjali s telefonskimi klici, če res iščemo nove oskrbnike na Kamniškem sedlu in kakšni so pogoji. Pa samo naslov sem napisal malo drugače, v smislu rumenega tiska, kjer z velikim rdečim tiskom piše: “Sin je očetu iztaknil oko.” In ko bereš naprej, ugotoviš, da kurje oko na nogi.

20180525_192604

Petnajst mladih planincev smo za dva dni pospremili na Kamniško kočo. Mladinski odsek PD Kamnik je po zaslugi naših deklet, ki so obudile planinsko dejavnost v kamniških osnovnih šolah zaživel s polno paro. Vlasta, Urška, Tinkara, Barbara, Katja so gonilna sila kamniškega planinskega podmladka. Tako in tako pa je bilo od nekdaj tako, da tam, kjer so dekleta, fantje zelo radi pomagamo.

20180525_181353

Nekoliko nad klopco srečamo Težkega, ki se skupaj z Belijem vrača s Kamniškega sedla in zaključuje svoj enajsti vzpon v projektu Zlatorogove transverzale za botrstvo. Težkega sem spoznal na 50 km vipavskega ultra teka in nekaj časa sva bila sotrpina. Zanimiv človek. Takrat, ko je hudo in večina kovne, on poje. Na hitro izmenjamo nekaj besed, predstavim mu vse Šerkezijeve otroke in žene. Da, kar nekaj organizacijskega dela sem imel, da so lahko šle Urška, Barbara in Sanja z mano na sedlo. Pač, organiziraš skupno turo z njihovimi “dedci” in se tik pred odhodom opravičiš, da je nekaj nujnega prišlo vmes.

20180525_204228

Bukova drva v krušni peči še vedno tlijo. Zavlečem se v kuhinjo, da si od dve urnega poslušanja vsebin o učiteljih v šoli, raku, neuničljivih junakih v v risankah … odpočijem si ušesa. Mislim, da se Barbara sooča z enako težavo, ker se je lotila kurjenja ognja v jedilnici. Urška pa z mirnostjo razlaga otrokom o planinski koči, delu oskrbnika in planinski etiki. Velik lonec planinskega čaja se počasi “cmari” na “šporhertu”, družbo mu dela manjši s hrenovkami.

Otroci mesijo testo za kruh. Ko bom oskrbnik planinske koče, bom imel domač kruh, ker preprosto “mrzim” tistega industrijsko narezanega na kose in zraven ocvrtih jajc s slanino lično serviranih v litoželezni ponvi, s kosom sira in češnjevega paradižnika, ga boste bili dobili dva debela velika kosa. In dva velika debela kosa bosta bila tudi del planinske trilogije: jote, golaža in kurje obare. Hmmm, svež kruh, ki bo bil dišal iz krušne peči, bo bil planincem spodbudil tek, planinke pa boste vedno dobile zraven še veliko žlico borovničeve marmelade in “putra”.

20180526_060422

Na družabnih omrežjih pogosto berem o hiperaktivnosti otrok, da se ne znajo umiriti in imajo težave s koncentracijo. Dve uri hoje, ura dela s kruhom, druženje brez e-naprav, dobra večerja, ki so si jo otroci pripravili sami, toplina in prasketanje drv je naše mlade oskrbnike, kaj hitro zazibala v spokojen spanec. Medeja in Ana stojita na hodniku in preračunavata v katero sobo se bodo spravile njune simpatije. Jao, ta dekleta. Ubogi fantje, če ne bodo pravi dedci. Te “babnice” jih bodo imele navite okrog prstov. Vidim njihov pristop in ko doma spremljam Medejo, za katero sem kakšni dve leti nazaj, pred hudo obliko pubertete, še govoril, da bom šel med “jagre”, bom na koncu lepo prosil, da jo eden odpelje od doma. Ata je star in potrebuje mir.

20180526_095121_049

Večer nam delajo družbo tečajniki AO Kamnik, ki jih letos vodita Ambrož in Matej. Prijetna skupina nadobudnih plezalcev. Ura je dve, ko se uležem na razbeljeno krušno peč …

img_20180527_070302_755

Umito jutro, dolina pokrita z gosto meglo, na klopci pred kočo spokojno počiva lisica. Le od kod je prišla?! Spremljam jo že dva meseca. Prvič sem jo zasledil na kameri. Ponudimo ji hrano in ko se začne vrvež, odide. Nekaj šepa. Verjetno so jo preganjali kakšni psi ali pa se je poškodovala. Srečno ji zaželim pred človeško norostjo.

20180526_063028

Oblaki prahu se valijo pred kočo. Otroci in Urška čistijo deke, pometajo, nosijo vodo, čaj obiskovalcem … Življenje se je začelo in tako bo nekaj naslednjih mesecev, ko bo za kočo skrbel Simon.

Iz bližnjih sten se slišijo glasovi alpinistov, ki se soočajo vsak s svojim izzivom. Po poti proti Brani gre strumen korak Bojča, ki se nam je pridružil že včeraj, danes vzel enega tečajnika in gre plezat z njim v Zgornji steber. Na ograji pred kočo se vrtita dve svetlolaski in se nastavljata fotoaparatu, ki se odloča kaj izostriti; svetlolaski ali Brano v ozadju. Po poti iz Zgornje Griče koraka skupina planincev in prezirljivo gleda mladeniča v črni trenirki iz katere glede kosmata rit in Bornovim bidonom v rokah. Daleč na melišču se je sprožil kamen in za trenutek preusmeril pozornost. Skupina kozorogov preči snežišče pod Planjavo. Mogočni rogovi pričajo o njihovi mogočnosti in čilosti. Za trenutek se ustavijo, pogledajo proti nam in izginejo za skalnim robom.

20180525_202755

Dan zaključimo Pri Jurju v Bistrici, kjer nam Marjan postreže svoje Alpske zrezke s krompirjem. Jah, nisem “dohtar”, vozim staro Škodo; ampak moja dežela je enako lepa kot Tirolska – poplesavanje jutranje trave v vetru ob zvokih črička, ljudje, s katerimi se srečujemo in živimo skupaj, kot ena velika planinska družina se srečujejo s podobnimi težavami kot v gorskem zdravniku. Je pa nekaj, takšne Alpske zrezke dobimo samo pri Marjanu in za nas planince, so vedno posebni.

20180526_061151

Oskrbnik koče za en dan je projekt Mladinskega odseka Planinskega društva Kamnik. Z aktivnostjo skušamo otrokom približati kaj pomeni biti oskrbnik planinske koče in da to ne pomeni samo romantičnega trenutka v gorah ampak je resno in odgovorno delo. Aktivnost je potekala od 25. do 26. 5. 2018 v koči na Kamniškem sedlu in se je je udeležilo 15 otrok. Zanje smo skrbeli vodniki PD Kamnik: Urška, Barbara, Sanja, v soboto se nam je pridružila Tinkara in moja malenkost. 

… in kakor, da se ni nič zgodilo

Deset kilometrov kurčevega klanca je za mano. Svet se končno nekoliko položi, čutim mišice, ki se tresejo in hlastajo za “cukrom”. Že cel teden opozarjajo, da je najhladnejši dan; no, paranoja na FB-ju opozarja, da je res nekoliko hladno in da ima danes že vsak ta drug digitalni termometer v avtu.

Razpet med službo, vsemi aktivnostmi zadnjih dveh mesecev, nenehnega brnenja “mobitela”, glasu sonarja, ki na “Meku” opozarja hotenje in želenje že včeraj bi bilo treba narejenih dobrih del za družbo, skupnost; naveličan otrok, žene in predvsem samega sebe … ta mrzel zrak, ki naj bi po pričevanju medijev ugonobil pol Slovenije in se rezko zajeda v moja pljuča; prija in me dela živega.

1000316.jpg

Z okorno roko sežem v žep po “dozo” energijskega Šusa, z zobmi odprem čep in nagnem. Prazno. Pospravim, ponovim postopek z drugo ampulo. Prazno. Ta priučen občutek za ekologijo, da vsakič spravim embalažo in ji omogočim drugi cikel življenja, me je izdal in pustil lačnega. Lačnega, kot je lačnega pol vzhodnega sveta, ki veselo tanjša Ozon, uničuje gozdove … mi pa pod pretvezo izpopolnjene ekonomije včasih že dvomimo vase ali smo vse smeti pravilno razvrstili. V žepu zatipam pest briketov od naše pasje dlake. Kako prija okus po Piranskem zalivu sredi gora, ki s kepo snega zdrsne po grlu in zadovolji potrebo po hrani.

20180213_114346.jpg

Od daleč uzrem Veliko planino. Še nedolgo nazaj je bila polna tekačev iz vse Evrope. Z očmi se sprehodim po poti od Stahovice do Gradišča. Bil je čudovit dan, poln športa, sodelovanja, prijateljstva, nasmehov … Kulisa Kamniških planin orisana z modro tančico je ponosno zrla na športnike in organizatorje prireditve in s svojim europosom za trenutek združila Kamnik. Tam levo je na nas mogočno zrl kamniški očak na katerem je nekoč mlad par poročil sam Papež. In kakor, da je europos premajhen za Kamnik, ali pa ga je kot samega mogočnega varuha Hada zaslepila snežna belina bika, si ena ključnih oseb v vsej zgodbi ni zaslužila priznanja občine.

… in kakor, da se ni nič zgodilo.

20180303_080627.jpg

Otroci recitirajo Prešerna na Sv. Primožu. “Na ligo, po knjigo”, kot je eno od sobot poimenovala Mira Papež. Zimska liga, že deveta in zaključili smo jo na marčni dan, ko je zima šele dobro pokazala zobe.

Aktivnost, dogodek, druženje, ki jo je pred leti začel Tomaž Cukjati in za katero lahko rečem, da je ena večjih aktivnosti v Kamniku. 15 vzponov, ki so se odvili vsako soboto od 25.11.2017 do 3.3.2018 in na kateri je sodelovalo 1030 posameznikov, v povprečju 68 na soboto. Brez dragih štartnin in vadnin, samo z dobro voljo in željo po gibanju.

28468178_1359711070842360_8873594117926420480_o

Podeljenih je bilo 13 medalj v otroški kategoriji, ki so jih prejeli najmlajši za udeležbo na vsaj sedmih sobotnih srečanjih. Medalje so prejeli: Aleš Prelovšek, Žan Romšak, Nik Romšak, Nejc Romšak, Izak Poljanšek, Leon Bužan, Joža Šerkezi, Tajda Šoštarko, Medeja Šerkezi, Lejla Osolnik, Iza Škrtič, Viktorija Dolinšek in Maruša Tereza Šerkezi.

Prehodni pokal v ženski konkurenci je znova prejela lanska zmagovalka Špela Novak, v moški konkurenci pa Franci Volkar.

28576695_1359711697508964_1348645088430915584_o

Podeljenih je bilo tudi nekaj posebnih priznanj, in sicer trije pokali za »Tekaško korenino«: Stanka Hribar; ki se je udeležila vseh izvedb 9. Zimske lige, Matevž Skamen in Miha Horvat.

Bojanu Galinu pa je bilo podeljeno »Športno srce« za entuziazem, pogum, borbenost in udeležbo na vseh izvedbah 9. zimske lige.

28576853_1359711380842329_7371741799380942848_o

Med mlajšimi fanti je pokal prejel Nejc Romšak, med starejšimi pa Nik Romšak. Maruša Tereza Šerkezi in Tajda Šošterko sta prejeli pokal kot mlajši deklici, Iza Škrtič pa kot starejša.

28660794_1359709697509164_2818138646626959360_o

Podeljen je bil pokal tudi najmlajšemu udeležencu lige Cici-Polžek tekaču, ki ga je letos prejel Nejc Romšak.

28468486_1359712384175562_296547850903355392_o

Velika pohvala gre tudi družinam, ki se udeležujejo zimske lige in so predvsem glavni motivatorji svojim otrokom. Vsekakor dobra naložba za prihodnost, ta tek na dolge proge se bo vsekakor obrestoval.

Udeleženci 9. zimske lige se bomo prek poletja udejstvovali na drugih tekmovanjih in rekreativnih prireditvah, novembra letos pa se zagotovo ponovno srečali na Vegradu in zastavili serijo vzponov na Svetega Primoža v 10. zimski ligi Sveti Primož.

28795334_1359709657509168_4194320488379449344_o

Izpostaviti velja tudi projekt Zdrav življenjski slog, ki poteka na OŠ Stranje pod mentorstvom Tinkare Skamen Šerkezi in njihovo vsako-sobotno udeležbo na zimski ligi.

28472020_1359712124175588_143940297007562752_o

9. zimska liga Sv. Primož je potekala pod okriljem KGT Papež in pod vodstvom organizacijskega odbora: Miran Škrtič, Lado Kveder, Igor Alpner, ki je ves čas vzorno skrbel za rezultate, Dušan in Mira Papež in Matjaž Šerkezi. Za fotografsko dokumentacijo je ves čas lige skrbel in nas razveseljeval Janko Žibert.

9. Zimsko ligo Sveti Primož so pomagali izpeljati:

  • Fritid športna prehrana, ki je poskrbela za nekaj tematskih izvedb lige in tekačem predstavila športno prehrano.
  • Mizarstvo Golob, Danilo Golob za vse čaje, ki so pogreli udeležence lige pri Sv. Primožu.
  • Avto-moto društvo Kamnik za sodelovanje pri izvedbi lige in čaj.
  • Gostilna Pri planinskem orlu in Okrepčevalnica Sv. Primož oz. Peter Uršič, za sodelovanje pri ligi, hranjenje rezultatov in prenašanje naših muh.

Na zaključni ligi pa Boštjan Erjavšek – Beli, ki nas je razvajal z odličnim šmornom.

28575586_1359711240842343_7704521466112376832_o

… in kakor, da se ni nič zgodilo.

Foto: Janko Žibert in Matjaž Šerkezi

Fantje in dekleta, najboljše smučanje v slovenskih gorah še prihaja

Zadnji teden preživljamo v Nordijskem centru v Planici, kjer Planinska Zveza Slovenije gosti 90 alpinistov iz Češke, Slovaške, Madžarske, Hrvaške, Italije in Slovenije. Poudarek na plezanju, druženju in strokovnih predavanjih naših strokovnjakov s področja višinske fiziologije, lavin, podkrepljenimi s predavanji naših vrhunskih alpinistov. Z nami so bili dr. Igor Mekjavić z Inštituta Jožef Štefan, Davo Karničar (Elan Skis), Andrej Štremfelj, Dynafit Slovenija, ActionMama, Veriga k.f., člani Slovenske mladinske alpinistične reprezentance, slovenski perspektivni alpinisti, alpinisti veterani pod okriljem Kazimirja Drašlarja – Mikca, filmi z gorniškega festivala (Silvo Karo) … Skratka, lahko rečem vrhunska organizacija v kateri sodelujemo Damjan Omerzu, Matej Planko, Manca Čujež, Miha Habjan, Oto Žan, Mikec Drašlar, Matej Ogorevc … in z odlično logistiko s strani zaposlenih v NC Planica. Lahko rečem le “So far, so good”.

20180309-spletno_gnezdo-serkezi_matjaz-lavine-009

To druženje lahko navežem na lavinske razmere in celotedensko opazovanje snežne strukture, spontanega proženja plazov, predvsem pa povzamem besede Dava Karničarja: “Fantje in dekleta, najboljše smučanje v slovenskih gorah še prihaja, ko se bo snežna odeja stabilizirala in s tem zmanjšalo tveganje za snežne plazove.”

20180309-spletno_gnezdo-serkezi_matjaz-lavine-010

Ko v letošnjem letu spremljamo tendenco snežnih plazov in z njimi povezane nesreče, lahko rečemo, da so do sedaj imeli posamezniki veliko sreče. Kar nekaj žrtev plazu je ostalo živih po spletu srečnih naključij – bodisi, da so ostali na vrhu plazovine ali pa je iz nje štrlel kakšen del telesa, ki je omogočil takojšnje reagiranje prisotnih, nekateri so se rešili sami, drugim je pomagal nahrbtnik z zračnim balonom …

20180309-spletno_gnezdo-serkezi_matjaz-lavine-011

Bliža se vikend in z njim tudi več obiskovalcev slovenskih gora. Ravno sem prebral članek z naslovom Kramarjeva poezija v steni Storžiča in o smučanju v smeri Mateja Mejovška in Žige Štera na novo rojenem portalu www.snezak.si, ki mu želim srečno pot in predvsem, da bo pripomogel k boljši plazovni osveščenosti in zbiranju aktualnih razmer s terena.

20180309-spletno_gnezdo-serkezi_matjaz-lavine-001

Vendar se je potrebno zavedati, da fantje, ki to počnejo imajo alpinistične izkušnje, znajo oceniti nevarnosti in razmere na mikro lokaciji. Nastale lepe fotografije objavljene na družabnih omrežjih pa ne smejo biti povod za “čredni nagon” in množično obiskovanje tovrstnih tur, sploh če nimamo izkušenj, in če smo vrhunsko izkušeni planinci z dveletnim stažem.

20180309-spletno_gnezdo-serkezi_matjaz-lavine-013

Na prenovljeni spletni strani http://vreme.arso.gov.si/plazovi, kjer strokovnjaki dnevno obdelujejo podatke, ki jih posamezniki pošiljamo s terena, je trenutno objavljena 3. stopnja nevarnosti snežnih plazov po petstopenjski evropski lestvici. Gre za znatno nevarnost, ki pomeni lokalno spontano proženje srednje velikih in posamično tudi velikih snežnih plazov za kar so potrebne nekatere dodatne izkušnje in znanja pri presoji pred snežnimi plazovi varnih območij, ki so že delno omejena.

20180309-spletno_gnezdo-serkezi_matjaz-lavine-012

Omeniti je potrebno, da se je v zadnjih dneh izrazito dvignila temperatura nad ledišče. Ob prerezu snežne odeje lahko vidimo, da je snežna odeja v spodnjih plasteh, pri tleh, mehka in da lahko že ob manjši obremenitvi pride do proženja talnih plazov, sploh na južnih območjih naklonine med 25 in 50 stopinj.

Test snežnih plasti po metodi CT pokaže, da je na globini 60 cm nesprijeta plast snežne odeje, ki popusti že ob rezanju le te. Odeja na S pobočjih in kamor le redko “posvetijo” sončni žari je bodisi pomrznjena ali pa je le ta nepredelana in nudi odlično smuko za poznavalce in izkušene turne smučarje. Upoštevati je potrebno, da je zaradi vetrov v višjih predelih prišlo do zametov in napihanega snega, ki so nestabilni.

20180309-spletno_gnezdo-serkezi_matjaz-lavine-006

Ne glede na splošno lavinsko poročilo velja previdnost, sprotno ocenjevanje razmer … Ne tvegajte, nahrbtnik z zračnim balonom ni razlog za večje tveganje, obvezna uporaba lavinskega trojčka in predvsem za vikend obiskovalce gora in ljubiteljske turne smučarje velja, da počakajo, da se gore “oletijo” in s tem snežna struktura stabilizira oz. se na “avanturo” podajo skupaj z gorskimi vodniki in izkušenimi posamezniki, ki bodo znali oceniti razmere in prilagoditi turo.

20180309-spletno_gnezdo-serkezi_matjaz-lavine-004

Fotografije snežnih plazov, ki jih prejemamo s teran od posameznikov govorijo, da trenutne snežne razmere zahtevajo preudarnost in razumevanje le teh.

20180309-spletno_gnezdo-serkezi_matjaz-lavine-014

Želim lep vikend in varno v gorah.

Fotografije: Manca Čujež in Matjaž Šerkezi

… do golega

Sedim ob planinski poti na Kamniško sedlo in mimo hodijo planinci. Večina vzorno opremljenih z obutimi derezami in cepinom v rokah. Vsake toliko “uleti” kakšen v CHIEMSEE trenirki, brez nahrbtnika. No, če ne drugega vsaj derezice ima obute. Bolj je pa skrb vzbujajoče, da izmed dvajsetih, ki so šli mimo, niti eden ni imel lavinske žolne in predvidevam, da niso vsi varčevali z baterijami …

Prejšnji konec tedna smo gorski reševalci iz Kamnika zaradi velike nevarnosti snežnih plazov prestavili vajo na Veliko planino pa še to samo na njena pobočja in se izogibali vseh grap. Ob vračanju v megli in vetru, kjer smo kljub dobremu poznavanju planine imeli nekaj težav z orientacijo, naletimo na štajerskega kavboja, ki sta mu sledila dekle v “mufku” in očitno njen “frajer”. Kavboju je verjetno pobegnil konj in z njim tudi vsa oprema, reveža pa so verjetno vrgli tudi iz “Saloona”, ker je na sebi imel samo tanko majčko.

20180112_094321.jpg

“Kam pa kam in kar tako” ga vpraša Primož?
“Ma, čuj, tam na asfalti smo parkirali. Sej, samo teh količkov se držfimo, pa pridemo do avftijev” dobimo odgovor poslednjega bojevnika Bonanze.
“Pa ni nič mrzlo?” doda Matej.
… in Bonanza Štajerc odgovori: “Pa, sej če hodiš, ni panike. Samo giblati se je trebi, čuj.”

20180113_110807.jpg

Ja, samo “giblati” se je “trebi”. Ta dan je skupina na poti na Kamniško sedlo imela veliko srečo, da je ni “odplaknilo” v dolino. Niti se niso zavedali, da je četrta stopnja nevarnosti snežnih plazov po petstopenjski evropski lestvici.

20180113_113814.jpg

Sicer pa, kaj bi se vznemirjali. GRS servis pobere vse in to zastonj: kolesarje, ki se vozijo s Kamniškega sedla, ker pač velja svoboda gibanja. Pa pustimo varnost ob strani – “… če lahko planinci in turni smučarji, bomo pa še kolesarji, pustite nas dihati …” piše nekdo na forumu; tukaj so še vsi kavboji; in v času izgubljeni JNA rezervisti, ki se do Pastirjev pod sedlom nekajkrat izgubijo …

20180113_115921.jpg

Gorski reševalci smo pa “exstremni ziheraši”; ali pa ne vemo vsega, kot je pred kratkim izjavil stari znanec gorskih reševalcev – pa ne kakšen sponzor ali donator, ampak pogost uporabnik našega servisa.

20180113_120613.jpg

Prekaljeni maček Marjan Kregar je pred časom rekel: “Sam se s temi niti več ne obremenjujem, škoda mojega časa in živcev. Ko pokličejo, gremo in poberemo”.

20180113_121321.jpg

… sam dodajam; ne pobiramo več kar tako, kadarkoli in vedno. Pred odhodom na intervencijo naredimo oceno tveganja, pretehtamo možnosti in vse morebitne nevarnosti. Potem se pa odločimo – STOP or GO. V preteklosti smo izgubili preveč naših prijateljev in zakaj bi …

20180113_123031.jpg

Lavinske razmere v gorah nad Kamnikom, 14. 01. 2018
Nevarnost je 2. stopnje po evropski petstopenjski lestvici – ZMERNA. Obstaja velika nevarnost klož.

IMG_20180108_225056_490.jpg

Območje Kamniškega in Kokrškega sedla je prehodno. Potrebna je zimska oprema, ki poleg derez (NE DEREZIC) in cepina obvezno vključuje tudi lavinski trojček. Problematična so območja pod 1300 m, kjer zaradi visokih temperatur prihaja do spontanega proženja talnih plazov.

20180113_123227.jpg

Na območju Kamniškega sedla, kjer je bilo narejenih več pregledov trdnosti snežne odeje po CT metodi, ugotavljam:
Debelina snežne odeje je do 195 cm.
Temperatura zraka: -5º C
V spodnjih plasteh (do 90 cm) je sneg dobro sprijet (temperatura snežne odeje -1º C). Sledi tanka ledena lamela, nad katero je 20 cm snega trdnosti za štiri prste, takoj za tem pa debelejša plast trdnosti za pest (55 cm, -3º C), ponovno tanka ledena lamela, ki s spodnjo plastjo ni sprijeta in na njej 20 do 35 cm od vetra zbitega snega (trdnost svinčnik).

20180113_130205.jpg

Po CT metodi zadnja plast odstopi po prvem udarcu iz komolca po lopati. Pomeni, da je odeja nestabilna in se lahko le ta poruši že ob manjši obremenitvi.

20180113_130032.jpg

Svetujem, da se planinci in turni smučarji držijo ustaljenih zimskih planinskih in turnosmučarskih poti, kjer je pot že prehojena oz. je pobočje predelano od smučarjev. Izogibajte se pobočij nad 30º, še posebej v skupinah, kjer bi lahko prišlo zaradi obremenitve snežne odeje do proženja klože in napihanega snega. Upoštevajte načelo varnostne razdalje in pravilnega gibanja (smer, naravne značilnosti …) po terenu s tveganjem za snežne plazove. Če nimate izkušenj (v to ste všteti tudi gorniki po drugi puberteti z “bogatimi” dveletnimi planinskimi izkušnjami), svetujem, da se izogibate sredo- in visokogorja oz. le tega obiščete skupaj z VPZS ali gorskimi vodniki.

1515914949865-26b5c995-ef80-4565-bb6c-d252cc149a1c_.jpg

 

 

 

 

Ljudje v gorah, ki preprosto niso mogli postati “softiči”

Črno nebo, ki ga vsake toliko časa razpara svetloba, ki ji sledi gromko bobnenje. Stojimo sredi prostranega pohorskega gozda, pod redkim drevesom s še bolj redkimi vejami. Lije kot iz škafa, kolesa smo odpeljali daleč stran, da se naša telesa ne dotikajo kovine. Biča nas kot oreh debela toča, ki se odbija od kolesarskih čelad in ko zadene hrbet in ramena, boli. Sam s štirimi otroki, le nekaj sto metrov pod Ribniškim vrhom. Odpovedale so vse komunikacije, mobilnega signala ni, da bi lahko preveril mSkalarjevo aplikacijo strel ali WRF s pomočjo katerega bi ugotovil, koliko časa bomo še v tem “sranju”.

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-001

Dan se je začel lepo. V Dravogradu smo se “napokali” na vlak za Maribor, uživali ob pogledih na Dravo, ki se je leno vila po dravski dolini, s kavno barvo napajala elektrarne in svojo moč in prvinskost spreminjala v elektriko. Za trenutek me misli odnesejo že skoraj dve desetletji nazaj, ko sva s Francem veslala po njej vse od avstrijske do hrvaške meje. Tako brezskrbno, pustolovsko je bilo takrat in podobno pustolovščino bi rad delil s svojimi tremi otroki, ki razposajeno in zvedavo sedijo vsak na svojem sedežu štajerskega “cuga”. Joža in Maks z rdečo pločevinko Coca Cole pomembno razpravljata o avtomobilih; kateri gre hitreje in kdo ima več “turb”. Kar nekaj časa sem moral poslušati, da sem dojel, da smo “turbe” v mojih časih imenovali “auspuh”. Dekleti se nagajivo smejeta, včasih šepetata, ali pa zavijeta z očmi.

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-002

… reka življenja, ki neutrudno teče proti svojemu koncu. Sveže in razigrano počasi bogati svoje telo in dolbe soteske, kanjone in doline. Na svoji poti srečuje druga življenja, jih spremlja, sodeluje, izmenjuje izkušnje; vsake toliko vanjo pade deblo, ki skuša izkoristiti njeno energijo, znanje in v tej svoji nevednosti in napuhu se ne zaveda širine izkušenj, modrosti, znanj … Počasi ga odvrže, deblo v svoji slepoti tone in se umiri globoko med mangrovimi koreninami, kjer ga čas spremeni v prhlo hranilo. Ona pa svojo pot nadaljuje preko širjav, v delti odvrže še zadnji balast in napuh in se izlije v širni ocean; nesmrtnost.

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-003

S Pohorsko vzpenjačo se hitro vzpnemo na Bellevue, od koder nas pot vodi po Pohorski kolesarski transverzali do Areha, kjer se ustavimo pri Ruški koči.

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-004

Srečamo Angleža, ki sta se čez Pohorje odpravila bosa. Spregovorimo nekaj besed, opazita moje neodobravanje njunega podviga, pa vendar bolje tukaj čez Pohorje kot po Julijskih Alpah, ko za podobne posameznike potrebujemo več ur, da jih s poškodovanimi stopali varno spravimo v dolino. Nasmehnem se in si rečem: “Vsako tele ima svoje vesele.” Kaj hitro nas vase posrkajo prostrani pohorski gozdovi do slapa Šumik.

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-005

Za trenutek izkoristimo majhno livado sredi gozda za sladko Frutabelo in že tiščimo kolesa v kratek klanec, ki nas pripelje na nor spust po gozdni poti s številnimi skoki čez korenine.

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-007

Slišim samo še vriskanje otrok, njihova rdeča lica in nasmehi do ušes pa mi povedo, da neizmerno uživajo.

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-006

Joža nam vsake toliko časa poroča koliko smo že prevozili, kakšna je bila hitrost …

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-008

V koči na Pesku si privoščimo palačinke s čokolado. Ja, “cukr” si je treba pošteno zaslužiti.

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-009

Koča mi je še posebej pri srcu, ljudje v njej se znajo obrniti in vedo kaj ustreza kolesarju po dobršnem kosu prevožene poti. Že kar nekaj let je od tega, ko sva se s Tinkaro za majske praznike odpravila peš po isti poti. Takrat naju je od Maribora do Slovenj Gradca namakal dež, reševale so naju krplje, da sva lažje prehodila globok in razmočen sneg, ki se je udiral do kolen in naprej. V večernih urah sva mokra kot dva cucka prišla do Peska, kjer naju je oskrbnik toplo sprejel, “nakrmil”, dodobra ogrel kočo in nama do jutra posušil vsa oblačila.

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-010

Polni moči se vzpnemo na Roglo in naprej proti Lovrenškim jezerom. Vmes nam Maks pripoveduje o svoji MTB tekmi na Rogli.

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-011

Nebo pa postaja sumljivo temno in ni mi všeč. V mislih delam rezervni načrt, preletim čez seznam opreme v nahrbtniku, ali mi kaj manjka in ali imajo otroci vsa potrebna oblačila. Neviht me je vedno bilo strah. Odkar pa sem imel slabo izkušnjo na vrhu Planjave, ko je v glavo udarila strela tečajnico …

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-015

Jao, to Pohorje. Vedno je nekaj posebnega. Kot mulce so nas starši peljali po enaki poti, takrat peš. Bilo je za prvomajske praznike, ko smo se v hudem nalivu, ki se je počasi spreminjal v sneženje, prebijali proti Ribniški koči. Zjutraj smo se prebudili v zimski idili in metru svežega snega, ki smo ga štiri ure gazili proti Partizanki, čistili drevesa, da smo našli markacije. Kakšni pametni telefoni z naloženimi aplikacijami za navigacijo in GPS naprave; karta in kompas, občutek … No, pa še tisti karto “čitaj in seljaka pitaj”, ni deloval, ker nismo srečali nobenega.

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-012

Stojimo pod zadnjimi krošnjami dreves pod Ribniškim vrhom. Nevihta se je za silo umirila. Dajem navodila otrokom, ki so pogumni in mi zaupajo. Zabliska se na 15 sekund, sledi buren grom. Potem slišna tišina. “Ej, bliska na vsakih 15 sekund. Štejmo. Ko bo zabliskalo, stečemo čez vrh, skočimo na kolesa in se brez ustavljanja zapeljemo na drugo stran, kjer je cesta, ki nas bo pripeljala do koče. OK? OK!” Na vrhu v nebo štrlijo drogovi za zastavo, ki kar vabijo elektriko. Tisto, ki jo si jo je tako želel Tesla, da bi jo ujel; tisto, ki jo neutrudna reka s svojo močjo daje vsak dan, da gorijo luči, se grejemo, kuhamo, polnimo računalnike in z odvečno svetlobo onesnažujemo mesta.

Čez 15 minut trkamo na vrata planinske koče, ki so bila zaklenjena. Kolnem. Kako je lahko koča že zaprta?! Zakaj nima prostora, kamor se lahko vsaj zatečemo pred slabim vremenom?! Mar ni glavni namen planinski koč ravno ta?! Ko iščem predmet, s katerim bi odprl vrata, opazim medlo svetlobo v eni izmed oken. S svojo Led Lenserko s polno močjo posvetim vanj … in čez nekaj minut zaslišim, da se v vratih obrne ključ. Začuden pogled oskrbnice, iskrica neodobravanja v očeh, kaj počnem v takšnem vremenu zunaj, in to z otroki. Ja, izgubljeni stik z naravo. Tisto, kar je lahko za nekoga vsakdanje, že nešteto podobnih situacij, je za nekoga drugega nevsakdanje, tuje. V suhem perilu, sede ob topli krušni peči, pijemo topel čaj in nadomeščamo energijo z golažem. Pred oči se mi prikrade zgodba iz knjige Dušana Škodiča, Ljudje v gorah in meni najljubša zgodba Veter s Pohorja in usodi Urške.

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-013

Pripovedujem jo štirim parom radovednih oči in prebudimo se v sončno jutro, ki nas nagradi z epsko vožnjo po širnih gozdovih proti Slovenj Gradcu in Dravogradu.

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-014

Lahko bi se hvalili o prevoženih 84. kilometrih, kako so kolesa dobra, ker imajo diske, ali pa kako smo dobri, ker nimamo nič “muskelfibra”. He, he … ta dva dneva sta bolj kot vse to, nas povezala. Ne samo kot starš, otrok, prijatelj, ampak kot ljudi v tisti svoji prvinskosti, željo po raziskovanju, pustolovščini in preživetju.

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-017

Ko bo v življenju hudo, slaba ocena v šoli, razočaranje v ljubezni; mi bo misel na preizkušnjo v gorah, v boju s kruto naravo dala novih moči in energije.

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-016

Preprosto zato, ker v dolini ne more biti tako hudo, da ne bi zmogel, če sem lahko zmogel tisto tam gor takrat. In ljudje v gorah bodo vedno nekaj posebnega in zato ima Ljudje v gorah posebno mesto v moji knjižnici. Preprosto zato, ker je zgodba ljudi, ki jim je bila šola narava in preprosto niso mogli postati “softiči”.

20170810-mtb-pohorje-serkezi_matjaz-018

Joža, Maks, Maruša Tereza in Medeja, ko bo hudo, se spomnite zadnjega drevesa pod vrhom in kako pogumni ste bili ;-).

S kolesom čez Pohorje, 10. in 11. 8. 2017.