Kategorija: Gorsko kolesarjenje

In smo šli. Tokrat čez mejo in imeli pouk na in ob prelepih kolesarskih poteh, ki jih ponuja Rabac z okolico. Novo znanje – vsakega turnokolesarskega vodnika sanje.

“Zajtrk ob sedmih zjutraj in pouk do desetih zvečer …” Tako sem pred petimi leti začel prispevek o prvem usposabljanju turnokolesarskih vodnikov 2. Letos se je to ponovilo. Trije od takratnih tečajnikov smo skupaj z zunanjimi sodelavci izvedli (šele) drugo usposabljanje za zahtevnejša kolesarska vodenja. No, v petih letih se je marsikaj spremenilo.

Selitev iz Jamnice v Rabac

Prvo je potekalo v Jamnici pri Dixiju. Za drugo smo pri KTK PZS izbrali Rabac. Prvi razlog je bil kasen jesenski termin. Drugi razlog je bil odlično delovno okolje, ki jih omogoča tamkajšnji teren z izvrstno izpeljanimi traili. Tretji razlog je bila ugodna ponudba za nastanitev, ki so nam jo pripravili prijatelji iz Valamarja. Četrti razlog je bil Roberto in njegov Bike Center Rabac. Trgovina in servis sta rešila eno kolo in enega tečajnika. Četrti razlog pa … ja kdo pa ni rad ob morju? In še kaj bi se našlo …

Novi zakon o športu je predvidel nekaj sprememb

Na prvem je veljalo, da lahko TKV II vodi kombinirane ture z zahtevnejšimi spusti. TKV II je usposobljen za osnovno pohodniško vodenje na odsekih, ki zaradi težavnosti niso primerni za kolesarjenje, in v okviru ture za dostop do vrhov ali drugih mest, do koder se ne da peljati s kolesom. To velja še danes. Novi Zakon o športu je definiral njegov status kot strokovnega delavca v športu 2, ki lahko načrtuje, organizira, izvaja in spremlja proces športne vadbe, oziroma po naše, kolesarske ture. Pridobljeno znanje je zdaj tudi mednarodno primerljivo. Jasno, da je pogoj za usposabljanje veljavna licenca TKV 1.

S tečajniki v Rabac tudi tečajnica

Prvič sem obžaloval, da so bili med tečajniki samo moški. Tokrat se je sedmim izkušenim mačkom pridružila prva mačka. Tudi usposabljanje je potekalo drugače. Takrat smo štiri dni drgnili koroške klopi in poti. Letos se je vse začelo s preizkusno turo na Tinjanu. Obvezne vsebine so udeleženci poslušali doma na kavču preko (v času korone) tako popularnega Zooma. 

Sledili so trije dnevi praktičnih vsebin v Rabcu. Delovni dan je bil dolg. V petek so tri skupine krožile od enega demonstratorja do drugega. V soboto smo z nočno navigacijo zaključili, ko je bila že skoraj nedelja. Temperature so bile prijetne za delo zunaj, vetra ni bilo, dež, ki so ga napovedi stalno omenjale, pa je prišel šele v nedeljo, čisto na koncu ture. Pravzaprav je sodeloval z našim učnim procesom, saj so vodniki zaradi spremenjenih razmer med potekom modro prilagodili njihove ture. Zdaj jih čaka še pisni izpit in zaključna tura za potrditev naziva Turnokolesarski vodnik 2.

Nov naziv

Zakaj tak naziv? Z uradnimi poimenovanji je včasih križ. Seveda se dosti bolje sliši gorskokolesarski vodnik, a v resnici je to le del našega dela. Lahko vodimo makadamske (gravel ture), pa treking izlete ali celo cestna kolesarjenja. Včasih smo morski kolesarji in najvišja dosežena točka komaj doseže stotico, vseeno pa se na turi nabere spoštljivo število višincev, tehnična zahtevnost pa presega marsikatero alpsko turo. In pozimi se mnogi od nas prelevimo v turne smučarje. Zato s tem izrazom pravzaprav ni nič narobe. Važno je, da se fura!

Za konec bom še nekaj dodal:

Naši tečajniki so bili izkušeni vodniki z bogato kilometrino. Je pa fino, da ponovijo (ponovimo) osnove prve pomoči, pa nekaj tehnike vožnje in skupaj spoznamo novosti pri navigaciji. Pouk je bil pravzaprav bolj izmenjava znanj, kot predavanje. Vsi, ki smo bili prisotni, tako udeleženci, kot predavatelji, smo prispevali k dobremu delovnemu vzdušju in kreativnosti s svojimi izkušnjami. Predavatelji smo bili včasih bolj moderatorji in še sami izvedeli kaj novega, ker moder predavatelj se je vedno pripravljen učiti.

 In v Rabcu smo skupaj postavili dobre temelje za usposabljanje vodnikov najzahtevnejših vodenj, kjer bodo, v to sem prepričan, v prihodnosti sodelovali tudi tokratni udeleženci. Zaslužijo si vse pohvale! Upam, da bo obveljal rek ‘Zgodovina se ponavlja’. Danes udeleženec, jutri mentor …

Vir: MahMTB.com

Krasen konec tedna je navdušil približno 300 kolesarjev, ki so skupaj prevozili 41 etap Slovenske turnokolesarske poti (STKP). Migimigi izziv Prekolesarimo Slovensko turnokolesarsko pot v enem dnevu je uspel, saj se je letos na 1850 kilometrov dolgo krožno kolesarsko pot podalo še več kolesarjev kot lani. Letošnji posebni dogodek, ki je nastal v sodelovanju Komisije za turno kolesarstvo Planinske zveze Slovenije (KTK PZS) in zavarovalnice Generali, je bil namenjen usposabljanju kolesarjev o pravilnem turnem kolesarstvu in ozaveščanju o potrebi po uskladitvi zakonodaje, ki ureja turno kolesarstvo.

Na Migimigi izzivu Prekolesarimo Slovensko turnokolesarsko pot v enem dnevu so skupine turnih kolesarjev pod vodstvom prostovoljnih vodnikov po vsej državi isti dan v soboto, 12. septembra, zavrtele pedale po posameznih delih krožne poti, ki vodi skozi vse pomembnejše gorske skupine, obišče 112 kontrolnih točk, med njimi 52 planinskih koč. Po do zdaj zbranih podatkih se je sobotnega dogodka udeležilo približno 300 turnih kolesarjev. 
Turni kolesarji so planinci na kolesu in trend priljubljenosti tovrstnega kolesarjenja je iz leta v leto večji tudi med Slovenci. Letos se je število rekreativcev, ki se ukvarjajo s to zvrstjo planinstva, povečala za 50 odstotkov, saj je bilo opaziti, da se je povečala prodaja gorskih in treking koles. Za torej tudi ni čudno, da je bilo letošnji obisk dogodka še boljši kot lansko leto. Kot je povedal načelnik Komisije za turno kolesarstvo Atila Armentano je dogodek v prvi vrsti namenjen ozaveščanju. »Ker se s planinstvom vseh zvrsti ukvarja vedno več ljudi, ki nimajo predhodnih izkušenj oziroma planinske vzgoje, je namen izvedbe takih dogodkov, kot je Sprejmi Migimigi izziv! Prevozimo Slovensko turno kolesarsko pot v enem dnevu, tudi vzgojno izobraževalni.«

O priljubljenosti STKP priča tudi podatek, da je bilo prodanih že več kot 3300 Dnevnikov Slovenske turnokolesarske poti, 23 kolesarjev pa jo je že prevozilo v celoti. (Foto: Matjaž Šerkezi)

Trasa STKP je razpeljana preko celotne Slovenije. Pot je speljana mimo naravnih ter kulturnih znamenitosti. Privlačnost STKP je kolesarjenje po odmaknjenih stranskih cestah, poljskih poteh in gozdnih kolovozih z malo prometa. Prav gozdni kolovozi so letos privabili največ udeležencev, saj je bila najbolj oblegana etapa na Kočevskem, od Loškega potoka do Koče pri Jelenovem studencu. Tam je bil tudi Boštjan Jenko, vodja Migimigi programa zavarovalnice Generali. »Uspel nam je čudovit dan na drugem dogodku Sprejmi Migmigi izziv! Prekolesarimo slovensko turno kolesarsko pot v enem dnevu. Skoraj 300 udeležencev se nas je podalo po 41ih etapah in v lepem, sončnem vremenu povezalo celotno Slovenijo. Zahvaljujoč strokovnim vodnikom KTK PZS je kolesarjenje potekalo varno in res prijetno. Na kočevski etapi se nas je 20 kolesarjev podalo pod taktirko vodnikov Suzane Jerebič Andrejčič in Renata Andrejčiča. Malo po 9. uri smo zagrizli v kočevski gozd, kasneje tudi v pragozd. Kolesarjenje je bilo popestreno z vonjem po medvedih ter z zanimivimi vsebinskimi, zgodovinskimi pripovedovanji o Kočevju. Za zaključek smo okusili tudi spust v MTB trail centru Kočevje in tako občutili še ta šport. Srečni in zadovoljni smo vsi prispeli do cilja in kar je najvažneje, brez poškodb. Minilo je res v prijetnem ritmu, zato smo se spraševali, ali smo res prevozili 50 kilometrov in 1000 višinskih metrov. V zavarovalnici Generali se zahvaljujemo PZS Slovenije ter KTK PZS za pomoč in za organizacijo res privlačnega dogodka, predvsem pa vsem vodnikom, ki so nam pričarali turno kolesarjenje in poskrbeli, da smo varno in zadovoljno prispeli do cilja. Migimigi program, ki vzpodbuja in izziva k zdravemu načinu življenja, pa še naprej vabi vse pohodnike in kolesarje, da se vključijo v nove izzive.«

Pot na Blegoš (Foto: Simon Primožič)

Zelo dobro obiskana je bila tudi druga etapa STKPja, ki pelje do Koče na Blegošu. Vodil jo je vodnik Simon Primožič. »Enkratna sobota, 12 kolesarjev in 1 Blegoš. Fino je bilo in nikogar nismo izgubili. Pot smo pričeli v Škofji Loki in se po stari vojaški cesti vzpenjali in tudi spuščali vse do Koče na Blegošu, vmes pa uživali ob krasnih razgledih na okoliške hribe in gore. Po daljšem postanku pri koči smo odvijugali nazaj proti izhodišču, seveda po drugi poti kot navzgor. Ker pa nesreča nikoli ne počiva, smo med spustom obnavljali znanje menjave zračnice in osnove prve pomoči, a brez večjih poškodb. Udeleženci so bili navdušeni nad samo traso in vodenjem, vodnika pa sva bila navdušena nad udeleženci. Na turi smo prekolesarili 55 kilometrov in nabrali za 1500 višinskih metrov vzpona.«

Strokovni sodelavec PZS Matjaž Šerkezi je vodil etapo po Menini planini. Tudi njegova ekipa je bila nad sobotno izkušnjo zelo navdušena. »V zgodnjem jutru se z avtom spuščam po vijugasti cesti s prelaza Črnivec. Opazujem umito jutro, srebrne travne bilke, ki se pozibavajo v vetru. Dve uri kasneje moja ekipa lahkotno tišči kolesa v 15-kilometrski klanec, ki nas vodi do Doma na Menini planini. Opazim, da imajo že vsi električna kolesa. Meni manjka še vsaj dvajset let, da mi bo pripadal. Do takrat bom pa kar na fosilni pogon svojega telesa. Menina planina je kolesarski biser. Le gor moraš priti. Z nje se odpirajo čudoviti pogledi proti Koroški, desno pa se pne z gozdovi bogato pokrit Smrekovec. Različne zgodbice vedno zanimive planine so nas kaj kmalu pripeljale do planinske koče na Menini planini, kjer je sledilo okrepčilo, obvezen žig v STKP knjižico in po enoslednicah, gozdnih cestah in poteh nazaj proti dolini. Narisan nasmeh na obrazih udeležencev in dan je bil popoln. Z nekoliko prilagojeno etapo smo naredili 37 km in 1100 višinskih metrov in se pretkano izognili asfaltni cesti med Logarsko dolino in Gornjim Gradom.«

Foto: Matjaž Šerkezi

S posebnim dogodkom v Planinski zvezi Slovenije nagovarjamo širok nabor turnih kolesarjev, promoviramo obiskovanje gora s kolesom, na naravi prijazen način. Pravilno turno kolesarstvo ni nič drugega kot upoštevanje planinskega bontona, prilagojenega za planince, ki za svoje napredovanje po cestah in kolovozih uporabljajo kolo. Upamo, da se nam boste naslednje leto pridružili tudi vi, zato vas vabimo v slogu zdravstvene preventive. »Pri turnem kolesarstvu obremenimo vse mišice, krepimo srčno-žilni sistem, a pri tem ne obremenjujemo sklepov. Tudi zabava je pri vožnji večja kot pri hoji. Z vožnjo kolesa izboljšujemo ravnotežje in reflekse. Ker smo obenem obdani še s čudovito naravo, nam kolesarstvo pomaga zmanjšati vsakodnevni stres,« je dodal Atila Armentano, ki vodil etapo od Poštarskega doma na Vršiču do Doma v Lepeni.

Barbara Gradič Oset

Vir: Planinska zveza Slovenije