Avtor: serkezim

Orientacija pomeni določanje nebesne smeri po vzhajajočem se soncu; vzhodne smeri. Beseda izhaja iz latinske besede orient, ki pomeni vzhod. Orientacija v pokrajini je torej veščina, ki pomeni določanje strani neba, našega stojišča v pokrajini in smeri poti. 

Doma so mi strokovno pojasnili, da mi enkrat na leto pripada morje. Pa smo šli za nekaj dni. Medtem ko se otroci veselo namakajo v vodi in občasno prepirajo, kdo bo glavni kapetan na supu, sam sedim v senci z Biblosom v roki in se zgubljam v svetu knjig. Jaz. Tina. in Dolg sprehod do zaliva Johna Muira je moj izbor.

Občasno mi uide pogled na napol gola telesa, ki kot nasedli kiti poležavajo na poletni pripeki. Čudim se, kako zmorejo in da je kljub vsem opozorilom človeška vrsta še vedno pripravljena tvegati ožgano kožo in z njo kožnega raka. 

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

In verjetno je pripeka kriva, da se spomnim ene svojih neumnosti, ko sem se kot trinajstletnik potepal po Peci. Bilo je konec zime. Na vrhu sem mlel suho žemljo s pariško in se nastavljal pomladanskemu soncu. Oči so se sladko zaprle. Bilo je mirno in spokojno.

Prebudil me je čuden mraz v nosu. Okrog mene megla, da bi jo lahko rezal, in rahlo je naletaval sneg. Prav hitro zmečem stvari v nahrbtnik in začnem sestopati. Opazim, da je okrog mene polno stezic. Katera je prava? Strah me je. Skušam se umiriti.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Spomnim se nasveta starega gorskega reševalca Malija, ki mi je nekoč pripovedoval, da če je na Peci megla, se drži grebena, pojdi do smerne table, ki kaže proti vrhu in se pri njej obrni za 90 stopinj na desno. Sestopaj in ponavadi nekje po 100 višinskih metrih je praviloma megla manj gosta in omogoča, da lahko slediš markacijam.

Ne vem, ali od mraza ali strahu sem se dve uri kasneje tresel pri koči in srebal čaj z  napolitankami Jadro. Verjetno je bil strah, ampak tega ne bom priznal. Izšlo se je, predvsem, ker me je vodila modrost starega reševalca.

Peca velja za lažje dostopno goro, pa vendar zna presenetiti. Koroški gorski reševalci imajo na njej vsako leto resne iskalne intervencije, saj se zelo rada skrije v gosto meglo. Morda pa takrat iz votline pride pogledat kralj Matjaž ali se je človek že kaj poboljšal in je čas, da odide v svet. 

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

… in ker niti kralj Matjaž in Matjaž tistega daljnega leta ´93 nista imela pametnega telefona in aplikacij za navigacijo, s katerimi bi si lahko pomagala, si poglejmo preprost način določanja strani neba s pomočjo sonca in orientiranja planinskega zemljevida s pomočjo kompasa, ki je osnovna veščina v nahrbtniku znanja vsakega planinca.

Sonce vzhaja (zjutraj) na vzhodni strani neba, zahaja (zvečer) na zahodni. Okoli poldneva (ob 12. uri), ko je najvišje na obzorju, je na jugu. Takrat sence padajo proti severu. Ni pa takšno orientiranje natančno in nam služi le za grobo orientacijo, saj sonce ne vzhaja in zahaja vsak dan na isti točki in še manj točno na vzhodu in zahodu.

rad.sik.si

Po zimskem času je sonce najvišje na nebu ob 12. uri (poletni čas ob 13. uri). Če se takrat obrnemo proti soncu (ko je ta najvišje na nebu), smo obrnjeni proti jugu.  

Orientiranje planinskega zemljevida

Pravilno orientiran zemljevid nam pomaga, da si lažje predstavljamo, v kateri smeri so objekti, ki so narisani na zemljevidu in obratno. Pomeni, da sever v naravi poravnamo s severom na zemljevidu. Na karti je sever vedno zgoraj, vzhod pa desno.

Orientiranje zemljevida s kompasom

S kompasom orientiramo zemljevid tako, da kompas postavimo ob vzhodni (desni) ali zahodni (levi) rob zemljevida, nato pa zemljevid s kompasom vred vrtimo okrog vertikalne osi, dokler magnetna igla kompasa in rob karte nista vzporedna.

Pazimo, da ne zamenjamo severa in juga. Na večini kompasov je del magnetne igle, ki kaže na sever, obarvan z rdečo barvo.

vseved.mepi.si

Kompas je naprava, ki s pomočjo magnetne igle natančno pokaže sever. Določanje drugih strani neba je potem otročje lahko.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Zakaj magnetna igla kaže proti severu?

Zemlja je kakor velikanski magnet z magnetnima tečajema nedaleč od severnega in južnega zemljepisnega tečaja. Kompasova igla je namagnetena, zato se vrti, dokler en njen konec ne kaže proti severu, drugi pa proti jugu.

Pomembno: Pazite, kam postavite kompas, da ni pod njim ali v njegovi bližini kovinskih predmetov (ogrodje pod mizo, mobilni telefon …), saj bo v tem primeru kazal napačno.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Naslednjič pa si pogledamo, kako se lahko znajdemo v megli in določimo sever s pomočjo zvezd.

Ste vedeli, da so pri nas čebelnjaki večinoma obrnjeni na jug in da so severna pobočja gora v večini bolj strma in manj porasla?

Opazujem planince in ugotavljam, da ni hudič, da planinske palice večina nosi na sprehod in pri tem štorkljajo kot na reviji step plesa. In porodi se mi vprašanje, kakšne so kakovostne planinske palice in kako jih med hojo uporabljamo? Kakšne so vaše izkušnje z uporabo planinskih palic in ali jih sploh uporabljate?

Petkov nasvet za Matjažev svet gora tokrat nastaja v senci, nekje ob vznožju 1816 m visokega Monte Bara. Hladim se z mojo najljubšo pijačo Almdudler, gazirana zeliščna limonada. Dobro, pustimo zelišča ob strani. Okus je pa dober.

V Švici se dogajajo podobne stvari

Potujem po obljubljeni deželi. Deželi kjer se cedita med in mleko. Deželi kjer se je leta 1863 rodil Rdeči križ. Deželi, katero kar v 60 % predstavljajo Alpe in kjer sta bila kar dva od treh zadnjih problemov Alp. Beli pajek, knjiga o Eigerju, ki me vsakič spomne, ko jo vzamem s knjižne police, kaj vse je človek sposoben preživeti v svojem raziskovanju sveta gora.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Verjetno ste hitro ugotovili, da imam v mislih Švico. In sam ugotavljam, da se ravno tako kot v Sloveniji dogajajo podobne stvari. Iz avtomobila odfrči cigaretni ogorek, motoristi se motovilijo med avtomobili, vozniki med vožnjo pritiskajo telefone na lica, stare mame v trgovini prebirajo sadje in zelenjavo, na tleh leži plastenka, celo pes se je usral po tleh in iztrebka ni nihče pobral.

arhiv Tone Škarje

In ravno tako kot v Sloveniji, v Švici planinci hodijo v gore v sandalih, brez nahrbtnika, pomanjkljivo oblečeni … In tudi v Švici število nesreč v gorah iz leta v leto narašča, vedno več je Insta-destinacij, in gore in planinstvo so priljubljen tržni produkt za zavarovalnice, prehransko industrijo in posameznike, ki ustvarijo svojo butično znamko.

Stroške reševanja plačajo sami

Razlika pri vsem skupaj je v tem, da v Švici nosi stroške reševanja posameznik in ne “dobrodelnost” države in davkoplačevalcev. In enako kot pri nas, jih tudi tukaj lahko označimo za “šalabajzarje” ali pa jih skušamo nekaj naučiti. Sam sem za slednje. Pot je vsekakor dolga, ne z danes na jutri. A skozi čas, sem prepričan, bo obrodila sadove.

Vse to je tudi poslanstvo slovenske planinske organizacije. Ponavljanje, preventiva, ponavljanje, preventiva … In zavedanje, da vedno obstaja nekdo, ki se na vse skupaj požvižga. A ta ni merilo in razlog za slabo voljo.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Planinske palice so zelo uporaben pripomoček in z njimi dosežemo:

● Boljše ravnotežje in stabilnost pri hoji. Sploh v primeru mokre podlage, kjer nam izboljšajo oprijem na podlago in marsikdaj preprečijo padec.

● Krepimo zgornji del telesa in hkrati razbremenimo obremenitev na kolena, gležnje in stopala.

● Omogočajo nam hitrejše napredovanje, saj se z rokami še dodatno poganjamo naprej in hkrati ohranjajo enakomeren ritem hoje.

● Pri počitku se lahko za trenutek naslonimo na palice in s tem razbremenimo trup, ali pa si jih podložimo pod nahrbtnik in s tem zmanjšamo težo na ramena.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Sam jih večkrat uporabim za čiščenje poti pred sabo, z njimi odmaknem kakšno trnje, prav mi pridejo tudi ob jutrih, ko se prebijam čez rosno travo in jo s palicami predhodno otresem.

Z njimi preizkusim trdnost snega, sploh ob pomladnih dneh, ko je ta že marsikje porozen in se udre že ob manjši obremenitvi.

Uporabil pa sem jih že za imobilizacijo palic pri šotoru, ki ga je podrl veter in tudi pri zlomu roke.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Vrste palic

Enodelne – za uporabo v planinstvu najmanj uporabne, saj se jih ne da zložiti in postanejo nevarne, ko te na planinski poti ni možno več uporabljati in jih moramo pospraviti na nahrbtnik.

Dvodelne teleskopske palice – primerne za turno smučanje, trpežne, zavzamejo več prostora oz. zložene štrlijo čez nahrbtnik, kar se iz vidika varnosti odsvetuje.

Tridelne teleskopske palice – primerne za hojo, trekinge, zavzamejo malo prostora in se jih lahko pospravi tudi v nahrbtnik

Zložljive palice – v večini tridelne, lažje od predhodnih. Odlikuje jih kompaktnost.

Dodamo lahko še četrti tip palic, ki so kombinacija zložljivih in teleskopskih palic in so od predhodnih nekoliko težje.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Moja prva izbira so in tudi sam uporabljam izključno zložljive palice. Prvi razlog je v varnosti. Različni patenti teleskopskih palic, sploh cenejših, so nevarni, saj se ob večji obremenitvi nenadzorovano zložijo in lahko izgubimo ravnotežje in pademo.

To se pogosto dogaja pri alu-palicah, kjer se kovina krči in razteza glede na zunanjo temperaturo. Temu krčenju in raztezanju pa ceneni patent ni kos in hitro popusti. Drugi razlog je teža, ker se pri hoji in teku na dolge razdalje pozna vsak gram. 

Pri planinskih palicah sem pozoren na konico, ki mora biti Widia in jo je možno zamenjati in krpljicam, ki naj bodo snemljive. Poleti sem tako večina časa brez krpljic, kar pripomore k zmanjšanju teže, pozimi pa uporabljam gibljive krpljice, ki se prilagajajo naklonu snežne odeje in s tem preprečujejo prehiter izmet palice iz podlage ob obremenitvi.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Pravilna dolžina palic

Uporabljam palice dolžine 120 cm kar je primerna dolžina moji telesni višini 173 cm. S tem so nekoliko daljše od priporočljive dolžine, ki omogoča, da palice držimo za ročaj, komolec pa je skrčen pod kotom 90 stopinj. S tem lahko palice poljubno prijemam in prilagodim višino držanja glede na naklon terena.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Pri planinskih palicah uporabljam ročaj iz plute, ki je hladen in hkrati ne vpije vlage rok, prilagaja pa se tudi njeni obliki. Pri izbiri materiala, aluminij ali karbon, nisem izbirčen in uporabljam oboje. Nekih prednosti in slabosti enih in drugih osebno nisem opazil, zlomil sem pa že vse vrste materialov.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Paščke uporabljam izključno pri hoji navzgor in še to v večini primerov na način, da palec počiva v paščku. S tem se lahko aktivneje poganjam v klanec. Pri hoji navzdol odsvetujem rabo paščkov, saj lahko pri hitrejšem sestopu palico pohodimo oz. ta pride med noge in si s tem zlomimo zapestje.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Vsi ostali dodatki so zgolj nepotreben balast palic, ki poveča težo, zmanjša trdnost in s tem varnost palic. Manj je več in s tem imam v mislih razne blažilce. Svetoval bi zaščito za konico, ko imate palice pospravljene na ali v nahrbtniku, za kar lahko uporabite kar kos cevi za zalivanje vrta.

Sam pa na obe palici navijem tudi nekaj centimetrov silver tejpa, ki je takoj pri roki za kakšno manjše popravilo med potjo ali hitro sanacijo žulja.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

… uporaba palic pri hoji?

Sledite naravnemu in sproščenemu gibanju rok in nog. Konico palice postavite nekoliko pred korak, gibajte se v smeri naprej in prenesite palico ponovno predse. Leva roka I desna noga.

Pri hoji navkreber soročno prenesite palici predse. Se nanju oprite s telesom in naredite dva do tri korake.

Enaka načina hoje uporabljamo tudi pri sestopu.

Nikar ne štorkljajte in raje svojega partnerja zvečer povabite na ples stepa.

osebni arhiv Matjaž Šerkezi

Nakup novega nahrbtnika naj bo premišljen. S pravim nahrbtnikom bo planinska tura lažja. Ob izbiri neustreznega nahrbtnika pa le ta lahko postane pravi pekel. Na kaj vse morate biti pozorni pri nakupu novega nahrbtnika?

Prvi nahrbtnik sem dobil za pisanko od strica. Korošci boste že vedeli kaj je pisanka, za ostale pa samo povem, da gre za darilo botra ob veliki noči. V svoji črtici Tri pisanke je o tem pisal tudi Prežihov Voranc. Bil je pomanjšana različica lovskega nahrbtnika, ki sem ga nosil na svojih prvih planinskih izletih.

Matjaž Šerkezi

Kasneje ga je nadomestil oranžen “žakelj”, ki sta mi ga starša prinesla iz Češke. Ta je bil moj zvesti prijatelj prvih alpinističnih vzponov in pustolovščin po gorah.

“Imel sem ga nadvse rad, saj mi je pogosto dal vedeti, da je preveč naložen, ko so se mi naramnice zajedale v ramena.”

Nikoli ne bom pozabil tistega norega občutka, ko sem ga odložil in je telo želelo kar poleteti in takoj za tem boleče mravljinčenje v rokah vse do konic prstov. Življenje. 

Matjaž Šerkezi

Dva meseca dela na Leku Prevalje. Franc, ki je bil moj šef, mi je vsako jutro odredil košnjo trave. Ob pojasnilu, da sem jo že včeraj, in da ne raste tako hitro, je samo rekel: “Mulc, tih bot, pa kosi.” Ves zaslužek je šel za nov nahrbtnik. Tisti pravi nahrbtnik. Model Karrimor Alpinist, 45+10.

Matjaž Šerkezi

Še isti dan sva se s Francovim motorjem odpeljala v Dolomite. Vijoličast nahrbtnik pa je med tem že spremenil vonj. Bobi je bil. Medtem ko sem čakal na Franca, da me pobere, je nahrbtnik bil prislonjen ob steno. In očitno ga je naš maček Bobi markiral. Franca so nekaj let kasneje himalajski Bogovi vzeli medse. Nahrbtnik strica Lojza nosi pliško Piki Jakob.

Matjaž Šerkezi

Oranžen čeh je še vedno nekje na podstrehi. Vijoličastega alpinista pa so šiv za šivom počasi utrudile številne gorske pustolovščine in sem se od njega poslovil na enem svojih obiskov dežele Namaste (to je pozdrav v Nepalu). Pogrešam.

Kakšen nahrbtnik izbrati glede na vrsto izleta?

Šele pred nekaj leti sem rešil dilemo, kakšne velikost mora biti nahrbtnik in za kakšen namen. Sprejel sem dejstvo, da univerzalnega nahrbtnika ni. Tako imam dva nahrbtnika za planinarjenje in plezanje, enega 32 l in drugega 40 l, oba hrbtišča sta velikosti M, kar ustreza moji telesni višini 173 cm. 

“Velikost hrbtišča je ključna za udobno nošnjo nahrbtnika. Pri nakupu bodite pozorni, da izberete svoji telesni višini primerno hrbtišče. Za resno planinstvo odsvetujem univerzalna in nastavljiva hrbtišča.”

To mi zadostuje za dnevne in večdnevne obiske gora, trekinge. Za gorsko kolesarjenje imam 18 l nahrbtnik, v katerem je ves čas oprema za servis in ima elastiko za pripenjanje čelade ter žepe na trakovih, ki objemajo pas, kamor spravim priboljške in telefon. Nahrbtnik se lepo prilega krivini hrbtenice, saj ima hrbtišče iz mreže, ki je hkrati zračno.

Matjaž Šerkezi

Potem pa sta še dva nahrbtnika za gorski tek, 12 l in 22 l, ki ju vzamem glede na dolžino ture in opremo, ki jo potrebujem.

Pri vseh me vodi usmeritev: 

• da imajo čim manj dodatnih trakov,
• so preprosti s čim manj dodatnih stranskih žepov, ki povzročajo plesanje nahrbtnika po telesu, kadar so polni,
• so lahki,
• imajo odstranljivo kapo,
• vponko v zgornjem žepu za pripenjanje ključev in
• zaščito proti dežju in blatu, kar še posebej pride prav pri kolesarskem nahrbtniku, saj gorska kolesa v večini nimajo blatnikov.

Matjaž Šerkezi

Zelo pomembne so naramnice

Naj imajo obliko črke S, da se lepo prilegajo telesu in hkrati zaobidejo podpazdušne žile in s tem ne pride do mravljinčenja v rokah. Mravljinčenje je nevarno, saj nimamo dovolj moči v primeru napredovanja po jeklenici in prijemanja oprimkov.

“Znak za klic na pomoč s pomočjo piščalke je šest piskov v eni minuti, se pravi vsakih 10 sekund en močan pisk. V odgovor, da nas je nekdo slišal, lahko pričakujemo tri piske v eni minuti. Znak je mednarodno dogovorjen.”

Dodatna trakova za spenjanje naramnic v višini prsi preprečujeta, da bi naramnice lezle z ramen. Nanju se danes zelo pogosto znajde uporabna piščalka, s katero lahko pokličemo na pomoč v primeru težav. Dobro je, da trakova lahko pomikamo po smeri gor-dol, še posebej pri ženskah, ki lahko na ta način trakova spnejo pod ali nad prsmi. 

Nahrbtnik nosimo z boki

Nahrbtnik naj ima kakovostne bočne trakove. To so trakovi, ki pridejo okrog bokov in ki jih pri večini vidim, da nimajo zaprtih.

“Težo nahrbtnika v 70 % nosijo ti trakovi in ne ramenski.”

Poskusite in opazili boste razliko. Sploh če imate težave s hrbtenico, ali pa da teh ne pridelate. S tem se izognemo tudi, da bi nahrbtnik nosili čez zadnjico. Na koncu koncev je nahrbtnik in ne naritnik. 

Za ravnotežje in razbremenitev kolen pa kakovostne planinske palice. O tem bom pisal v enem izmed naslednjih nasvetov. Če modela nahrbtnika ne poznate in ga do zdaj niste uporabljali, se nakupu preko spleta raje izognite. 

Matjaž Šerkezi

Nahrbtnik v trgovini vedno napolnim z vrvmi in ga imam nekaj minut na hrbtu, da ocenim njegovo kakovost nošenja. To vam bo tudi svetoval vsak resen in izkušen prodajalec. 

Kaj vse mora biti v nahrbtniku glede na »karakter« planinskega izleta?

Vir: pzs.si

Uredništvo

Ne bodite podobni novoletni jelki

Oprema, oblačila, skodelice, pomožne vrvice, čelada … naj bodo pospravljene v nahrbtnik. S tem so zaščitene pred vlago in pred močnim UV sevanjem.

Matjaž Šerkezi

“Zmanjša se možnost, da bi se zataknili za kakšno rušje ali skalni rogelj in izgubili ravnotežje.”

Sicer smo kot novoletne jelke, okrašeni z lučkami in bunkicami. Pri obračanju z nahrbtnikom na ramenih bodimo pozorni na ostale udeležence, saj lahko z njim hitro s poti porinemo planinca v svoji bližini. 

Kako v gore hodijo Nepalci?

Leta 2003 sva z Bojanom Pollakom delala kot inštruktorja v Nepalu. Odpravili smo se v dolino Manang in proti gorskemu prelazu pod Chulijem. Bilo nas je okrog 40, opremo pa so nam nosili osli, ki so jo lahko prinesli le do prelaza, naprej pa zaradi velike količine snega ni bilo možno. Vedno sem občudoval tamkajšnje nosače, ki so velike tovore nosili s pomočjo čez glavo poveznjenih trakov.

Matjaž Šerkezi

Nekoč sem videl enega, ki je dneve nosil dva pralna stroja. Zdelo se mi je utrujajoče in že ob pogledu nanje me je vse bolelo. Sedaj pa sem sam dve uri nosil 40 kg sod s pomočjo konopljene vrvi poveznjene čez glavo. In ni bilo prav nič boleče, nerodno ali težko. Zanimivo, bil sem tako navdušen, da sem kasneje še nekajkrat na enak način nesel svoj nahrbtnik in še danes, ko imam opravka s težkim nahrbtnikom, sploh kadar gremo na reševanje v gore, si še dodatno poveznem neskončno zanko čez glavo in jo namestim pod nahrbtnik.

In še nenapisano pravilo …

Večji kot je nahrbtnik, več opreme bomo nosili s sabo in vedno bo še premajhen: “Škoda, da sem kupil samo 50 l nahrbtnik. Ne spravim vsega notri.” Vsak gram nepotrebne teže vpliva na hojo in srečo na planinskem izletu.

Opazujem gore proti očaku, ki so zavite v temne oblake, iz daljave pa se sliši grmenje. Napovedali so nevihtno popoldne. Upal sem, da bodo planinci to upoštevali in se ne bodo podajali proti vrhovom. Saj premoremo še toliko pameti? Kasneje, ko sedim v tabornem prostoru v Mojstrani, nad nami leti helikopter. Zazvoni telefon. Mimo pelje vozilo GRS Mojstrane z lučmi in prižgano sireno. Sranje. 

Preklinjam, ko za otroki pedaliram kolo v strm klanec proti Dovški Rožci. Oni delajo intervale, vmes, med odmori, pa se pogovarjajo. Sprašujem se, kako vse to zmorejo. Srečam planinca, ki se mi nasmehneta in izustita:

“Are you OK? Good e-bike.” (Ste v redu?. Super, imate električno kolo.)

“Ja, ‘good e-bike’.

Jezno pritisnem na pedale in aktiviram še poslednje vate, zraven pa si v sočni jugo slovnici mislim: “E-bike. Kakšen e-bike. Imam jst elektriko v nogah.”

 Matjaž Šerkezi

Ko planinca izgineta za ovinkom, se ustavim in diham. Opazujem gore proti očaku, ki so zavite v temne oblake, iz daljave pa se sliši grmenje. Napovedali so nevihtno popoldne. Upal sem, da bodo planinci to upoštevali in se ne bodo podajali proti vrhovom. Saj premoremo še toliko pameti? Kasneje, ko sedim v tabornem prostoru v Mojstrani nad nami leti helikopter. Zazvoni telefon. Mimo pelje vozilo GRS Mojstrane z lučmi in prižgano sireno. Sranje.

“Zadnje dni imam občutek, da se je planet Zemlja šele rodil in da se je človeška vrsta ravnokar spustila z veje, na kateri si je Lucy trebila bolhe iz mršavega kožuha.”

 Matjaž Šerkezi

Napoved: strele in nevihte

Odprem kliping (dnevni zbirnik medijskih objav) in ven ‘usekajo’ strele in nevihte. Javljam se na telefon. Vprašanja o strelah in nevihtah. Poslušam Val 202, ponovno strele in nevihte. Te so skoraj zasenčile Pogijev in Vingegaardov boj na Dirki po Franciji ali pa še huje: zasenčile so moje pojavljanje v medijih na temo varneje v gore.

 Matjaž Šerkezi

S sodelavci se večkrat šalimo, ko kdo odpira pločevinko: “Pazi! Šerki bo skočil ven in povedal svojo mantro – v gore vedno z nahrbtnikom.” Ja, strele in nevihte, o katerih planinska stroka že nekaj let zapored svetuje, da so pogoste v poletnih mesecih in da je treba preveriti vremensko napoved in jo spoštovati in da se v gore odpravimo zgodaj zjutraj in, in, in … So postale odkritje stoletja. Skoraj tako kot ‘božji delec’, ki je bil odkrit pred desetletjem v Cernu. V enem izmed dnevnih časopisov pa sem celo prebral veleum stoletja.

“Sistem, ki bi na vrhu Triglava planince opozarjal, da se bliža nevihta in da naj takoj zapustijo vrh.”

Na Kredarici bi se prižgala rdeča luč, ki bi planincem odsvetovala romanje na vrh očaka. Sprašujem se, kje smo skrenili na svoji evolucijski poti, da ima rdeča luč večjo veljavo od vseh gorskih reševalcev, planinske stroke, vremenoslovcev, oskrbnikov planinskih koč.

 Matjaž Šerkezi

Ti vedno odsvetujejo vzpon ob dejstvu, da se je že ves teden napovedovalo slabo vreme in so okoliški vrhovi bili zaviti v temne oblake, iz daljave pa se je slišalo grmenje. Ali pa sem samo jaz čuden, zelo čuden.

Osnovno pravilo pred odhodom v gore: “Preverite vremensko napoved in jo upoštevajte!”

Vremensko napoved za Slovenijo preverim na portalu Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO), kjer dobim vse potrebne podatke. Pred obiskom tujih gora naredim enako in preverim njihove nacionalne vremenske portale. Večkrat uporabim aplikacije bergfex.

V zimskem času poleg kakovostne napovedi ARSO o stanju snežnih plazov preverim še portal Crossrisk, pri katerem so sodelovali slovenski strokovnjaki z geografskega inštituta Antona Melika.

“Privzete aplikacije na pametnih telefonih Apple in Android niso natančne in človek dobi občutek, da živi v tropih, kjer vsak dan dežuje.”

Vreme v gorskem okolju je zelo spremenljivo. S tem razlogom svetujem, da še dodatno preverjamo vreme na mikrolokaciji. Zelo dober vir dodatnih informacij so spletne kamere. Nikakor ne predstavljajo zadostne informacije, da bi se ravnali samo po njih, kar na spletnem portalu svetuje Hoferjev modro-rumeni brat. Odličen nabor spletnih kamer v gorskem okolju najdemo na spletnih portalih alpejadran.si, na hribi.net in posameznih spletnih straneh planinskih društev, ki upravljajo planinske koče.

 Matjaž Šerkezi

Modri so tudi nasveti lokalnega prebivalstva

Oskrbniki planinskih koč, gorski vodniki, gorski reševalci in posamezni lokalni planinci, ki dobro poznajo lokalno vreme in ustaljeno gibanje zračnih mas. Že večkrat sem slišal domačine Kamniške Bistrice, da če pridejo oblaki izza Mokrice, bo zagotovo deževalo. In vsak kotiček slovenskega alpskega sveta ima kakšen vremenski stereotip, ki ga velja upoštevati.

“Spomnim se nasveta svoje koroške bice, ki mi je povedala, da če pajek pospravlja mrežo, bo deževalo.”

Če je bila zjutraj ponjava šotora suha, smo imeli popoldne dež, to sem se naučil iz lastnih izkušenj. Stare modrosti, ki večkrat kar veljajo.

Drab J.: Osnove planinstva. PZS 2022. str.: 58.

 Matjaž Šerkezi

Kot planinci pa moramo poznati vsaj nekaj osnov vremenoslovja, o katerih lahko svoje znanje obogatimo s pomočjo planinskega priročnika Osnove planinstva. 

 Matjaž Šerkezi

Nevihte se začnejo z oblaki kumulusi, ki ob pravih pogojih zrastejo v kumulonimbuse. Ko opazite oblak, ki se hitro dviga v izjemne višine ter je v obliki nakovala, je to že dobra napoved prihajajoče nevihte.

 Matjaž Šerkezi

Nobena napoved ne more biti natančna

V mislih pa moramo imeti, da je vreme muhasto. Pred kratkim sem se nasmejal komentarju na forumu pod intervjujem vremenoslovca Braneta Gregorčiča, da tako in tako nima pojma, ker je napovedal oblačno vreme, tisti dan pa je pri njih celo dve uri deževalo. 

… in ponovimo, kaj storimo, če nas nevihta vseeno preseneti?

“Pred strelo si varen samo v planinski koči ali v dolini v avtomobilu oz. doma. Vedno, ko si v naravi in je nevihta, tvegaš, da vate udari strela ali si v bližini razelektritve.”

Zaščite pred udarom strele ni, je samo preventiva

Kar pomeni, da se v gore odpravimo dovolj zgodaj in smo popoldne, ko so poletne nevihte najpogostejše, že na varnem v dolini ali planinski koči. Če nas nevihta preseneti v gorah, moramo sestopiti z grebenov in izpostavljenih vrhov, sploh tam, kjer so jeklenice oz. predmeti iz železa ali pa je skala rdeča, kar pomeni, da vsebuje kovine. S sebe odstranimo vse kovinske predmete in jih ne odvržemo, ampak jih spravimo na varno mesto, stran od sebe, saj jih bomo po hudi uri potrebovali.

 Matjaž Šerkezi

Svetujem, da se usedete na vrv ali hrbtno podlogo od nahrbtnika, noge spravite v nahrbtnik in oblečete zaščitna oblačila. Biti moramo čim nižji. Izogibamo se tudi osamelih dreves in izpostavljenih predmetov, s telesom se ne dotikamo sten, po katerih se lahko ‘sprehodijo’ tokovi strele. Najvarneje pred udarom strele je na melišču, kjer čepimo ali sedimo na nahrbtniku. Če vseeno nadaljujemo sestop, naj bo razdalja med nami vsaj 20 metrov. 

 Matjaž Šerkezi

Na alpinističnem tečaju na vrhu Planjave je pred leti strela udarila v dekle, ki je na srečo preživelo in tudi mi, ki smo bili zraven, smo lahko veseli, da smo še tukaj. Bila je nenadna razelektritev, lahko bi rekel strela z jasnega. Predvsem pa moramo imeti veliko sreče. Osebno se neviht zelo bojim.

Pred planinskim domom pod vrhom Krna opazujem planince. Večina je dobro opremljenih, pozdravijo ob prihodu in poiščejo prostor za počitek in malico. Na vsake toliko časa se pojavi kateri s celo kravo na hrbtu in kar lije mu pot s čela. Le kaj nosi, se sprašujem? Kmalu ugotovim, da je večji del nahrbtnika poln hrane in pločevink piva. In ko tako opazujem, se sprašujem, kakšna je primerna hidracija za v gore.

Mar je res vse to treba tovoriti v hrib? Glede na prepotenost osebka predvidevam, da je pivo čisto sparjeno. In slednje v nobenem primeru ni primerna tekočina za napor, ki ga je ta planinec doživel. Sploh pa ne v tej količini. Za nameček so pločevinke ostale na mizi. Ja, tudi takšni obstajajo. Sreča, da je večina obiskovalcev gora vzornih.

Kako komunicirati v gorah?

Na Planinski zvezi Slovenije je potekala burna razprava o varnejšem obiskovanju gora in primerni komunikaciji. Barbara stoji za stališčem, da moramo ljudi naučiti komunicirati. Sam menim podobno, a dodajam, da moramo opozarjati tudi na napake. Povedati, kaj je narobe in k temu obvezno dodati, kako je prav. Ne smemo pa obtoževati. Konec koncev nismo represivni organ. Ali pač? Ne poznam odgovora.

Matjaž Šerkezi

Če vidimo, da nekdo ne upošteva priporočil in stalno ponavlja napako za napako ter posledično potrebuje pomoč –  takšnemu je treba povedati, kar mu gre. Z Alenko se pogovarjava o najbolj bizarnih primerih, ki so se zgodili v naših gorah in pri katerih smo posredovali gorski reševalci. Ne, ni bilo reševanje krave.

Najbolj bizarni primeri reševanja v gorah

Gre za posameznike, ki se v gore odpravijo kar v ‘kroksih’ in da je stvar še bolj bizarna, na forumih potem poteka cela razprava, ki njegovo dejanje opravičuje. V slogu: morda je bil pa poškodovan in ni mogel obuti ‘gojzarjev’; ali pa je doma pozabil čevlje, ko je prišel na izhodišče; pa morda, ker je tujec, imajo tam drugačna priporočila za hojo v gore …

Matjaž Šerkezi

Le kakšna priporočila je imel plezalec, ki je v tretjem raztežaju Kamninske smeri pustil berglo, ki je presenetila Mateja, kamniškega gorskega reševalca?

Med vsem tem ugotovimo dve ključni stvari. Prva je, da nimam oblečene primerne majice za fotografiranje za spletni portal in druga, da beremo zelo površno. Pri polni prisebnosti izjavljam, da nimam nič proti pajkicam in da so dekleta prav čedna v njih. Tudi, če imate zgoraj oblečen športni top.

“Če dobro preberete, vedno želim povedati le, da imate s seboj nahrbtnik in v njem dodatna oblačila in priporočljivo planinsko opremo.”

In seveda to velja tudi za nasprotni spol. Dobro, ne v pajkicah in športnem topu, nahrbtnik z opremo pa le naj bo. In ko nekako zaključimo, Barbara pride z resno težavo: “Ti ves čas o opremi in ta tvoj nahrbtnik, a kaj, ko moji otroci, no, pa mož tudi, naenkrat popijejo pol steklenice tekočine. Ne, mi jo moramo pa imeti še do koče, dve uri hoje stran.” In imam idejo za nasvet, ki jo bo Barbara prebrala v Matjaževem svetu gora.

Matjaž Šerkezi

Dehidracija je najpogostejša težava v poletnih mesecih

Če se v teh vročih poletnih dneh odpravljate v gore, kjer so v tem trenutku dokaj visoke temperature, poskrbite, da ne boste dehidrirali.

“Dehidracija (izguba vode) je v tem času najpogostejša, resna težava vsakega obiskovalca gora.”

Pomembno vpliva na psihofizične lastnosti planinca in lahko resno ogroža njegovo zdravje ter vpliva na njegovo varnost pri gibanju.

Matjaž Šerkezi

Dehidracija je posledica povečanega potenja pri naporu, katere prvi znak je občutek žeje in se pri človeku pojavi, ko smo že dehidrirani. Najboljši kazalnik dehidracije oz. kasneje rehidracije je barva urina, ki je pri zdravem, rehidriranem človeku podobna barvi jabolčnega soka.

Kako se izogniti dehidraciji:

• v gore se odpravite zgodaj, ko še ni vroče (izogibajte se telesnim dejavnostim v času najhujše vročine med 12. in 16. uro),
• vsaj en dan pred turo izdatno pijte izotonične napitke,
• med samo turo pijte izotonične napitke, ki jih je na trgu veliko vrst in lahko vsak najde sebi primeren okus,
• izogibajte se alkoholu, ki negativno vpliva na rehidracijo,
• izogibajte se kofeinu (kava, pravi čaj, energijski napitki), ker ima diuretičen učinek,
• ne pijte samo vode, oz. če že prisegate nanjo, zraven pojejte še kakšen slan prigrizek, da nadomestite potrebo po elektrolitih (natrij, ki ga izgubimo s potenjem),
• med turo pijte večkrat in v majhnih požirkih,
• pazite na težo nahrbtnika in uporabljajte moderne (svetle) tkanine, ki imajo majhen volumen in težo,
• prehranjujte se v planinskih kočah (manjša teža nahrbtnika).

“Uporabljajte termo steklenice, s katerimi ohranite tekočino hladno. Z njimi skrbimo tudi za okolje in se borimo proti plastiki.”

Sam večkrat uporabim in na turo vzamem hladen kavni nadomestek, projo ali divko. Ima prijeten okus, vsebuje slad in je bogata z vitamini, kalijem in železom. Včasih, ko vem, da bo tura bolj naporna, še posebej, ko se odpravim na teke, ki bodo trajali ves dan in v razdalji 100 km in več, si naredim katerega od naslednjih napitkov.

Mešanica QUICKFIX:

• 1/2 litra vode, še bolje mineralne vode,
• 1 dcl soka iz stisnjenih pomaranč,
• 2 ščepca soli.

Pred odhodom popijemo dva kozarca »Quickfixa«. V primeru, da ste popili še kavo ali čaj (torej kofein), popijte še en kozarec vode.

Matjaž Šerkezi

Izotonični napitek s citrusi:

• 750 ml navadne vode (najbolje prekuhane in ohlajene),
• 1/2 čajne žličke kakovostne nerafinirane soli (solni cvet),
• 1 velika jušna žlica melase (v tekoči obliki),
• sveže iztisnjen sok 1 limone ali limete,
• sveže iztisnjen sok 1 pomaranče ali grenivke.

Močnejši izotonični napitek z jagodičevjem:

• 350 ml mineralne vode in 500 ml kokosove vode,
• 1/2 čajne žličke kakovostne nerafinirane soli (solni cvet),
• 1 velika jušna žlica melase (v tekoči obliki),
• 2 jušni žlici liofiliziranega jagodičevja v prahu (borovnic, brusnic ali aronije).

Kako nadzirati tekočino pri otrocih (in tudi odraslih ‘otrocih’), da jim je ne bo zmanjkalo do konca izleta?

Otroku je treba razložiti, da bo tura do koče trajala eno uro hoje in da bo šele tam lahko dobil svežo tekočino. V nahrbtniku naj ima steklenico, skozi katero se tekočina vidi.

“Če tura traja eno uro, mu na steklenico narišemo štiri črte v enakih deležih. To pomeni štiri odmore za pitje in v vsakem odmoru lahko spije tekočino le do črte.”

Na takšen način se bo postopno naučil nadzorovanega pitja glede na dolžino ture in razpoložljive tekočine.

POMEMBNO: dodatno tekočino lahko kupimo v planinski koči in s tem zmanjšamo težo nahrbtnika ter prispevamo k trajnostnemu delovanju planinskih koč.

Matjaž Šerkezi

Prva pomoč v primeru udara vročinskega vala

Vročinski val vas lahko doleti takrat, ko ste v izredno vročem okolju dlje časa, če se v hudi vročini ukvarjate s športom in telo poganjate prek svojih zmogljivosti.

Znaki se pokažejo z izčrpanostjo, znojno kožo, glavobolom, bruhanjem, povišanim srčnim utripom, slabim krvnim tlakom, povišano telesno temperaturo.

Matjaž Šerkezi

Simptome vročinskega udara pa lahko tudi spremljajo:

• potenje, ki ne preneha tudi v senci,
• vroča, rdeča in opečena koža,
• visoka telesna temperatura,
• bruhanje,
• zmedenost,
• vrtoglavica in omotičnost.

“Alkohol v gore ne spada in gore niso prostor za pijančevanje!”

Matjaž Šerkezi

Vsakdo, ki bi opazil te simptome pri sebi ali kom drugem, mora takoj poiskati nujno medicinsko pomoč oz. poklicati reševalce na številko 112. Menim, da alkohol v gorah nima prostora in da bi se v planinskih kočah morali prodajati brezalkoholni napitki. Kaj pa vi menite glede tega?

Moj življenjski moto je: “Mlad moraš trpeti, da si star navajen.” Otroštvo sem preživel na Koroškem, kjer je moja rodna gruda. Starša sta bila zaposlena v ‘fabriki’ (železarna Ravne). Denarja ni bilo na pretek, ravno prav. A smo ga znali ceniti. Takrat sem se naučil, da ni toliko pomembna oprema, ampak znanje, vztrajnost in želja. Predvsem pa biti močan in imeti neizmerno voljo.

Tako sem večino otroštva v poletnih mesecih pretekel bos. Prsti so bili vsi potolčeni od zatikanja v korenine, kolena pa so iz dneva v dan imela debelejšo krasto. Za na ‘lepš’ sem imel bele lesene cokle, ki so konec poletja že bile kot gliser, saj sem leseno peto čisto zbrusil ob grobem asfaltu in mi jih je deda za silo popravil tako, da je nanje pribil črno gumo. Ja, tisto črno gumo s karom, iz katere smo delali tudi muholovce.

Ob prvem snegu smo si otroci na sosednjem bregu naredili proge za sankanje in smučanje. Očetove dva metra dolge sulice RC Elan in smučarski čevlji št. 43. Varnostnih vezi ni bilo in sem preprosto padel iz čevljev. Za prvi zimski planinski tabor na Peci sem podedoval tudi očetove planinske čevlje. Rjavi, usnjeni, znamke Borovo.

Matjaž Šerkezi

Velikost sem rešil s trojnimi volnenimi nogavicami. Čevlje sem natrl s slanino. Impregnacija, ki je zdržala samo do prvega snega. Teden dni mokrih in zmrznjenih nog in tista noro sladka bolečina, ko so se začele prebujati.

“Pa kdo bi se vznemiril … Bil sem v hribih, tam, kjer je moj dom.”

Prve planinske gojzarje sem dobil konec 8. razreda. Še danes imam v nosu vonj po novem usnju, občutek po tisti mehki notranjosti in gumo z rumeno vtisnjenimi črkami VIBRAM. Bil sem srečen.

Na kaj je treba posebej paziti pri izbiri planinske obutve?

Marsikdaj sem slišal kakšnega starejšega planinca, da si je po tridesetih letih končno kupil dobre »gojzarje«. Kolikokrat se vam je že zgodilo, da ste turo končali s stisnjenimi ustnicami in krvavimi žulji? 

Matjaž Šerkezi

Na splošno velja, da morajo biti planinski čevlji visoki ali polvisoki, s čimer ščitimo gležnje pred mehanskimi poškodbami in zvini, saj nam nudijo dodatno oporo. Imeti morajo narebren podplat iz kakovostne gume (včasih je bil pojem dobrega podplata Vibram, danes so na trgu tudi drugi, enako kakovostni proizvajalci).

Kot gorski reševalec sem videl že kar nekaj zlomov noge tik nad čevljem, tam kjer golen pogleda iz čevlja. Razlog je bil v pretrdih oz. pretežkih ‘gojzarjih’, ki so namenjeni hoji v snegu in v vseh primerih so bile ženske z diagnozo osteoporoze. 

Matjaž Šerkezi

Pri nakupu čevljev moramo biti pazljivi na:

• Ni vseeno, ali bomo čevelj uporabljali za v visokogorje ali pa za krajši izlet v naravo. Razlika je v togosti podplata. Za visokogorje svetujemo tog podplat, ki se ob obremenitvi ne zvija, s čimer je korak varnejši in zanesljivejši. Za krajši izlet v naravo naj bodo čevlji mehki in tudi podplat ne sme biti preveč agresiven. Ne glede na namen pa morajo biti udobni.
• Čevlje preizkusimo proti koncu dneva, ko so noge utrujene in zatečene, saj se bo z njimi enako ali pa še slabše dogajalo na turi in vedno preizkusimo oba čevlja.
• Preizkušajmo jih s podobnimi nogavicami, ki jih bomo pozneje uporabljali na turi. 

Matjaž Šerkezi

• Ne kupujmo prevelikih čevljev in ne premajhnih. Čevlji morajo enakomerno prijeti nogo spredaj in s strani, petni del pa se mora lepo prilegati nogi. Pri nakupu čevelj razrahljamo in nogo potisnemo vanj do konca (tako da se s konicami prstov dotikamo sprednjega notranjega dela). Če je med nogo in petnim delom za palec zraka, so čevlji primerno veliki.

Čevlje zamenjajmo vsaj na vsaka tri leta, ker guma čez čas izgubi prožnost in postane trda in nevarna za zdrs.

Na planinskih poteh srečujemo pohodnike z nizkimi t. i. ‘trail’ čevlji oz. supergami. Pri tem je treba poudariti, da so ti čevlji primerni za gorske tekače in za športnike, ki imajo močno muskulaturo in ki že od majhnih nog obiskujejo gore. Vsekakor tovrstna obutev ni primerna za prečenje snežišč, še manj za hojo po snegu. 

Matjaž Šerkezi

V gorski svet v nobenem primeru ne sodijo sandali, saj nogi ne nudijo nobene opore in zaščite pred udarci.

Nevarni so tudi težki, zimski gojzarji v poletnem času. V njih je nogi vroče in se na ta način prej utrudi in prispeva k nestabilnemu koraku.

Matjaž Šerkezi

Katere nogavice obuti?

Pravilna izbira nogavic je ključnega pomena za udobje in dobro počutje med hojo, kar se še posebej odraža pri čevljih z vodo neprepustnimi membranami. Časi bombažnih in volnenih nogavic so minili, ravno tako dveh, treh ali celo več plasti nogavic. Uporabljajmo kakovostne sintetične nogavice v kombinaciji z merino volno.

Matjaž Šerkezi

Vzdrževanje pohodniških čevljev

Mokro obutev sušimo ob zmerni toploti, saj nasprotno tvegamo, da se odlepi podplat. Temperatura naj ne bi presegala 40 °C. Sušenje v bližini ognja ni priporočljivo, še posebej se moramo temu izogibati pri obutvi iz goreteksa ali drugih tekstilnih membran.

Matjaž Šerkezi

Suho obutev skrtačimo z mehko krtačo. Glede na vrsto materiala jo premažemo ali prebrizgamo z ustreznim impregnacijskim sredstvom, ki materialu daje prožnost. Pri impregnaciji se strogo držimo navodil proizvajalca.

Kakšni so pa vaši čevlji za hojo v gore? Menite, da so superge dobra izbira?