Avtor: serkezim

Veste, kdo vse so bili Slovenci, ki so se povzpeli na Everest? Kaj je Planinski vestnik in kaj maPZS? Na pragu glavne planinske sezone najprej ponovimo 10 pravil za varnejši obisk gora.

Dosegla nas je novica, da se je koroški alpinist Andrej Gradišnik povzpel na streho sveta, Everest in se pridružil 18 Slovencem, ki so stali na tej gori. Marija Štremfelj kot prva in edina Slovenka leta 1990.

Marija je žena Andreja Štremflja. Andrej je alpinist, ki se je 13. maja 1979 skupaj z Nejcem Zaplotnikom vpisal v alpinistično zgodovino, saj sta kot člana 25-članske jugoslovanske odprave pod vodstvom Toneta Škarje kot prva Slovenca stopila na najvišjo goro sveta. Dva dni pozneje so vrh dosegli še Stane Belak – Šrauf, Hrvat Stipe Božić in vodja šerp, Nepalec Ang Phu. Moštvo je poleg 25 alpinistov štelo še prav toliko višinskih nosačev ter za vzpon potrebovalo neverjetnih dvajset ton opreme. Največji svetovni himalajski poznavalci še danes priznavajo, da je slovenska (takrat še jugoslovanska) smer na Everest (8848 m) najtežja od enajstih, do danes preplezanih na goro gora, in kljub več poskusom ni doživela nobene ponovitve.

Matjaž Šerkezi

In ravno maja se je pred tremi leti za vedno poslovil Tone Škarja. Alpinisti, gorski reševalec, odličen publicist in skupaj z Alešem Kunaverjem glavni tvorec izjemno uspešne slovenske himalajske zgodbe.

Slovenci na vrhu Everesta:

• Jernej Zaplotnik, 13. maj 1979
• Andrej Štremfelj, 13. maj 1979 in 7. oktober 1990
• Stane Belak – Šrauf, 15. maj 1979
• Viki Grošelj, 10. maj 1989
• Marija Štremfelj, 7. oktober 1990
• Janez Jeglič, 7. oktober 1990
• Franc Pepevnik Aco, 22. maj 1997[27]
• Pavle Kozjek, 23. maj 1997
• Davo Karničar, 7. oktober 2000
• Franc Oderlap, 7. oktober 2000
• Tadej Golob, 9. oktober 2000
• Matej Flis, 9. oktober 2000
• Grega Lačen, 9. oktober 2000
• Viki Mlinar, 21. maj 2005
• Marko Lihteneker, 21. maj 2005
• Roman Benet (IT), 17. maj 2007
• Tomaž Jakofčič, 19. maj 2009
• Tomaž Rotar, 16. maj 2017
• Andrej Gradišnik, 18. maj 2023

Matjaž Šerkezi

Meseca maja poženejo žafrani na Veliki planini, ki sporočajo, da se narava prebuja in da se počasi bliža glavna planinska sezona. Ta nas spodbudi, da v Planinski zvezi Slovenije začnemo pripravljati preventivne vsebine za varnejši obisk gora. Brskam po svojih dokumentih in opažam, da se besedila iz leta v leto bistveno ne spreminjajo. Le sledijo aktualnemu času, v katerem živimo. Sicer pa, zakaj bi se. Gore ostajajo enake in zahtevajo enako pripravljenega planinca. Spreminjamo se mi kot posamezniki in družba. Vedno bolj zaklenjeni v virtualni svet se oddaljujemo od narave in postajamo pomehkuženi. 

Profimedia

Izšla je tudi majska številka Planinskega vestnika. Tema je spletna aplikacija maPZS, brezplačna, uporabna na računalnikih in kot aplikacija za mobije. Hkrati je maPZS dobrodošel in lahko zelo koristen pripomoček za vse planince, ki bi preprosto radi pobegnili iz urbanega sveta. V rubriki Z nami na pot vas vabimo na Notranjsko hribovje – kjer imajo Alpe še zadnji svoj odmev na poti proti morju in na Veliki Snežnik, Kršičevec, Sveto Trojico in Šilentabor.

Matjaž Šerkezi

Preden pa pošta dostavi izvod revije v naše nabiralnike in na police kioskov, si poglejmo in osvežimo osnove varnejšega obiskovanja gora, ki so jih pripravili planinski strokovnjaki v okviru Združenja planinskih organizacij alpskega loka (Club Arc Alpin – CAA), pri katerem aktivno sodeluje Planinska zveza Slovenije.

1. Nabiranje kondicije

Pohodništvo in planinarjenje sta vzdržljivostna športa, ki obremenita srce in pospešita prekrvavitev, zato morate biti pohodniki in planinci zdravi in morate znati realno oceniti svoje sposobnosti. Nikar ne hitite, za hojo izberite tak tempo, da nihče v skupini ne omaga.

2. Skrbno načrtovanje

Zemljevidi, vodniki, internet in poznavalci vas lahko poučijo o dolžini, višinski razliki, težavnosti ture in o trenutnih razmerah. Ture vedno izberite glede na sposobnosti skupine. Posebej bodite pozorni na vremensko napoved, saj veter, dež in mraz povečajo nevarnost nezgod.

Matjaž Šerkezi

3. Popolna oprema

Svojo opremo ustrezno prilagodite načrtovanemu pohodu, vaš nahrbtnik pa naj ne bo pretežek. Vedno imejte v nahrbtniku zaščito pred dežjem, mrazom in soncem, prav tako imejte s seboj tudi komplet za prvo pomoč in mobilni telefon (številka za klic v sili v Evropi: 112). Pri orientaciji si pomagajte z zemljevidi in GPS-om.

4. Primerna obutev

Dobri pohodniški oziroma planinski čevlji ščitijo stopalo in ublažijo obremenitev nanj ter izboljšajo oprijem pri stopanju. Pri izbiri obutve se prepričajte, da se čevlji odlično prilegajo, imajo podplate z dobrim oprijemom, so vodoodporni in lahki.

Profimedia

5. Zanesljiv korak je ključnega pomena

Padci zaradi zdrsa ali spotikanja so najpogostejši vzroki nezgod. Upoštevajte, da prehiter tempo hoje ali utrujenost zelo vplivata na gotovost vašega koraka in na vašo zbranost. Prav tako pazite na padajoče kamenje, s previdno hojo pa se boste izognili proženju kamenja.

6. Ostanite na označenih poteh

Na neoznačenih poteh obstaja večja nevarnost, da zaidete s poti, poveča se tudi nevarnost padcev in podora kamenja. Izogibajte se bližnjic. Če ugotovite, da ste zašli, se vrnite nazaj na zadnje mesto, kjer se še znajdete. Strma pobočja s starim snegom se pogosto podcenjujejo, a so zelo nevarna in nam na njih zlahka zdrsne.

7. Redni odmori

Redni počitki pohodnikom in planincem omogočajo, da si opomorejo ter uživajo v pokrajini in druženju. Redno jejte in pijte, da ohranite svojo moč in zbranost. Izotonični napitki so idealni za pogasitev žeje, žitne ploščice, suho sadje in piškoti pa potešijo lakoto med hojo.

Matjaž Šerkezi

8. Odgovornost za otroke

Za otroke je zelo pomembno, da krajino odkrivajo na zabaven in raznolik način. Na odsekih poti, kjer obstaja nevarnost padca, naj za vsakega otroka skrbi ena izkušena odrasla oseba. Zelo zahtevni pohodi, kjer je potrebna dolgotrajna koncentracija, niso primerni za otroke.

9. Manjše skupine

Manjše skupine so bolj prilagodljive in ​​članom omogočijo, da si med seboj pomagajo. Vsi v vaši skupini naj bodo seznanjeni s ciljem pohoda ter poti v obe smeri. Skupina naj se drži skupaj. Samohodci, pozor: tudi manjša nezgoda lahko zahteva resno reševanje.

Matjaž Šerkezi

10.  Spoštovanje narave in okolja

Varujte naravno okolje. Za sabo ne puščajte smeti, ostanite na poti, ne motite ​​divjih ali domačih živali, ne dotikajte se rastlin in spoštujte zavarovana območja. Uporabljajte javni prevoz ali skrbite za čim bolj optimalno izkoriščenost osebnih vozil.

Kljub vsemu pa naj še vedno velja, da o naši turi nekoga obvestite; partnerja, prijatelja ali znanca. Obvestilo naj vsebuje podatke o načrtovani poti, morebitne rezervne cilje in okviren čas vrnitve. Na vidnem mestu v avtu pustite listek s podatki o načrtovani turi in se vpisujte v vpisne knjige na kočah in vrhovih, ki bodo v veliko pomoč gorskim reševalcem v primeru poizvedovanja.

Matjaž Šerkezi

Poznate hišni red za pse v planinskih kočah? Ali morajo biti psi v gorah na povodcu in kaj storiti z iztrebki? In ste že slišali tisto: “Naš, ah, naš Runo pa ne grize.”

Skušam preusmeriti misli. Ravno sem odložil knjigo Boštjana Videmška, Vojni dnevnik. Pretresljivo. Pomešano s fikcijo in resničnostjo. Spominja, da se vse to res dogaja okrog nas. Dnevne časopise in spletne portale polnijo strelski pohodi mladostnikov v Srbiji. Pod njimi pa komentarji anonimnežev, ocene vsevednih, ocene, iz katerih vejejo sovraštvo, hujskanje, podpihovanje …
 
Skušam preusmeriti misli. Ura je štiri zjutraj. Počasi se začenja svit. Dan bo rekel svoj dobro jutro. Pijem črno kavo. Njen kislo-grenak okus mi greje spomine. Iščem okus po medu, čokoladi in esenci jutranje rose arabice, ki jo obljublja embalaža. Nateg. Človek je bil od nekdaj umetnik natega. Kako iz vsakdanjih stvari narediti vsakdanjo stvar vrhunsko drago. V resnici pa je vse skupaj skrito v besedah moje bice: “Požrem š’to črno čorbo in grem na pole.” Njen Alvorado “kafe”, katerega je enkrat na pol leta z vlakom “prišvercala” iz Pliberka, ker je bil tam ceneje kot v Jugoslaviji. A vseeno pregrešno drag, saj je za ceno dveh dobila enega. Drugi je po navadi romal v dobrodelni sklad carinikov. Njen en Alvorado za ceno dveh in moja pregrešno draga arabica z esencami okusov. Je kaj razlike? Samo v interpretaciji.

Matjaž Šerkezi

 
Skušam preusmeriti misli. Čez nekaj ur bova s Klemnom Belharjem gosta podkasta V steni, Mihe Habjana. Govorili bomo o varnosti v gorah. O temi, ki je v zadnjih nekaj letih postala aktualna čez vse leto. Pomešana z esencami aktualnih razmer. Pomladni mesec maj. Maja, lepo ime. Moja prva skrita ljubezen v prvem razredu. No, sedaj ni več skrita. Sem zapisal in bila je edina Maja. Budha Maja. Ime Šerpani na našem tečaju v nepalskem Manangu. Ljubezen do Bude je pomenilo njeno ime, so mi pojasnili. 

Z majem pa so se prebudili tudi žafrani na Veliki planini, nekje proti koncu meseca se bodo še narcise na Golici, vsako leto hitreje postanejo aktualni klopi. Cepljenja proti klopnemu meningoencefalitisu si sploh ne upam omeniti, ker me bodo anticepilci raztrgali in samodejno postavili na eno stran političnih figur. Junija pridejo uboge kače, katerim se počasi pridružujejo medvedi … 

In psi. Tema, ki s povečanjem števila obiskovalcev v gorah, postaja vedno bolj aktualna. Psi so postali družinski člani, ki želijo z nami sedeti v planinski koči, jesti s krožnika, spati v sobi in ti “guci, guci” kosmatinčki, ne smejo biti privezani, ker lahko drugače zbolijo za sindromom brezmejne svobode.

Matjaž Šerkezi

Kot naši otroci v šolah, kjer starši naskočijo učitelje za vsako njihovo dejanje in se družba ukvarja z vprašanji, ali je šola vzgojna, izobraževalna ali vzgojno-izobraževalna ustanova. “Forumaši”, upam, da sem prav postavil vezaj in enakomerno uravnotežil obe besedi? Ah, bom preusmeril misli in se posvetimo psom v gorah.

Matjaž Šerkezi

 
Anekdota s turnokolesarskega izleta

Pot nas je vodila po meni še neraziskani pokrajini. Še posebej so mi bile všeč slovenske kmetije, kjer cesta pelje čez dvorišče. In ravno sredi občudovanja slikovitosti kmetij je od nekod pritekel majhen kosmatinček in me ugriznil v meča. Poiskal sem lastnike in preveril, ali je pes cepljen. Pes je bil čisto prijazen in v očeh se mu je videlo, da mu je bilo žal. 
 
Zanimiv mi je bil značilen odziv lastnikov: “A naš?! To pa ni možno. Saj je čisto prijazen.”
“Ne, ni bil pes, sam sem se ugriznil,” sem rekel v smehu. Tudi sam imam psa. Takšnega majhnega, da ga lahko vržem v nahrbtnik, ko ne more več hoditi, saj ima domet tam nekje do 20 km. In, ja, tudi moj pes ne grize. Ah, kje pa, moja Chilly.

Matjaž Šerkezi

No, in ravno ta Chilly mi zvesto sledi pri teku v gorah. Ko se gibava po planinskih poteh, kjer ni ljudi, bodisi zaradi pozne ure, ali pa sva na kakšnem brezpotju ali opuščeni lovski poti, prosto teče za mano, včasih naredi nekaj metrov stran in se vrne nazaj. Skoraj nikoli ni pred mano, kar jo učimo že od malega, in to čisto iz varnosti. Takoj, ko prideva v bližino ljudi ali pa na planino, kjer se pasejo krave, jo pripnem na povodec.

Uporabljam povodec iz nekaj metrov pomožne vrvice in sem proti povodcem s samodejnim navijanjem, saj večina lastnikov s tovrstnim povodcem nima kontrole nad psom in ga spustijo pod noge in kasneje to opravičujejo, da je pes želel le povohati. Nekateri ljudje se psov bojijo ali pa jim preprosto ni všeč, da skočijo vanje. Pa to ne pomeni, da nimajo radi živali.

Poseben hišni red za pse v planinskih kočah

In enako velja tudi v bližini planinske koče. V hišnem redu planinskih koč, ki ga je pripravila PZS, je jasno določeno, da se psi ne smejo zadrževati v notranjosti koče. V dogovoru z oskrbnikom pa se lahko vedno dogovorite, kakšna bi bila rešitev, primerna za oba. Nekateri oskrbniki pustijo, da je pes v posebnem prostoru v koči, danes ima že veliko koč prostor zanje ob koči.

Matjaž Šerkezi

 
Chilly potem ne sedi na svojem stolu in nima krožnika na mizi s priborom, ampak ima svojo skledčko za hrano in vodo. Chilly je pes, psi imajo kosmata ušesa in zahtevajo svoj red. Pri tem pa je treba upoštevati, da nismo sami s psom v gorah, in da nismo sami v planinski koči, tam so še drugi ljudje. Enim so psi všeč, drugi se jih bojijo. S spoštovanjem drug drugega pa je prostora za vse.

Dosledno ravnanje lastnikov psov

Pred leti sta planincu na pobočju Raduhe pobegnila psa, ker ju ni imel na povodcu. Poleg ostalih planincev se je tam pasla drobnica. Epilog zgodbe je bil takšen, da sta se psa zapodila za ovcami in jih je 10 padlo čez 120-metrsko steno. Kadar hodimo po označenih poteh mimo zasebnih hiš, upoštevajmo njihova opozorila. 

Matjaž Šerkezi

 
Reševalni psi so v veliko pomoč pri iskanju pogrešanih oseb

In druga plat. V gorski reševalni imamo enoto vodnikov reševalnih psov, ki pomagajo pri reševanju in iskanju ljudi, zasutih v plazu, ali pa izgubljenih nekje v gorskem svetu in naravi. Negativna in pozitivna zgodba. Obe pa sta odvisni od lastnika in njegovega zavedanja, kaj pomeni odgovornost imeti psa. Odgovornost je tudi pobiranje iztrebkov za svojim kosmatincem.

Kdo je Uroš Perko in njegov knjižni prvenec Duševne motnje v športu? Kako je potekal seminar za oskrbnike planinskih koč in kje lahko preverim odprtost planinskih koč v času prvomajskih praznikov? Sprašujem pa se tudi, kako Slovenci skrbimo za “zdravje” in pred naskokom na Očaka tudi za pogum.

Bil sem na predstavitvi knjižnega prvenca Uroša Perka. Duševne motnje v športu. Dr. Uroš Perko. O njem dolgo ni bilo ne duha ne sluha. In v plezalnih vrstah smo se spraševali, kje je. Uroš je bil v devetdesetih eden izmed najboljših športnih plezalcev, ki je pri rosnih petnajstih splezal svojo prvo 8a+, postal mladinski državni prvak bivše Jugoslavije. Kasneje je kot prvi Slovenec splezal smer z oceno 9a – Sanjski par v Mišji peči.

Matjaž Šerkezi

Za prvomajske praznike smo ga občudovali v Paklenici, kjer je premagoval za nas nepojmljive skalne probleme. Pred nekaj leti me je poklical, ker je potreboval podatke o kategorizaciji športnih plezalcev.

Omenim Tomu Česnu: “Ej, Tomo, če pa sedaj uganeš, kdo je klical?“
“Kdo?” ga zanima.
Zaupam mu: “Perko. Uroš Perko.”
“Ja, kaj pa počne ta model?” nadaljuje z vprašanjem.
“Študira.” povem.
“Ja, madona, še je upanje za ta svet.” zaključi Tomo.

Na predstavitvi v kamniški knjižnici sem pogrešal trenerje. Predvsem tiste, ki delajo z mladimi športniki. Alkohol, pretreniranost, motnje hranjenja … so teme, s katerimi se je ukvarjal Uroš in še vedno veljajo za tabu teme. O tistih, katerih se ne govori, ali pa se samo šušlja. Relativni energijski primanjkljaj je sploh pri dekletih velika težava.

Matjaž Šerkezi

Alkohol pa?! Na lastne oči sem se prepričal, ko mi je trener znanega kolesarskega kluba dobesedno po vseh štirih prišel nasproti po stopnicah in zgrešil sobo. Kako vem, da jo je zgrešil? Ker je bila moja in je v njej spala družina. In v dobri veri so takšnemu trenerju starši zaupali svoje otroke.

Pred petimi leti sem spil svojo zadnjo alkoholno pijačo. Bil sem na dobri poti, da ta postane moja opravičljiva po-športna dejavnost. V očeh ljudi sem takoj postal čuden. Pa saj tudi drugače nisem prav priljubljen, ker svoje mnenje povem na glas, vedno podkrepljeno z argumenti in ne šušljam pod mizo. A ko ljudem rečeš “hvala, ne pijem alkohola“, tedaj otrpnejo. Ne vedo, kaj bi.

Matjaž Šerkezi

Po navadi sledita odgovor in vprašanje: “Spoštujemo. Bravo. Pa saj sam tudi bolj ob prilikah. Pa, a ne bi vsaj enega kratkega, za zdravje?” Ko gre za zdravje drugih, smo Slovenci še posebej skrbni. Morda lahko ob bok postavimo še skrb za pogum, v zgodnjih jutranjih urah v dolini Vrat, pred epskim naskokom na Očaka.

Planinska zveza Slovenije je organizirala seminar za oskrbnike planinskih koč, ki je že več let zapored potekal v sodelovanju z Višjo strokovno šolo za gostinstvo, velnes in turizem Bled.

Matjaž Šerkezi

Program seminarja je bil usmerjen v vsebine, ki predstavljajo osnovo za dobro delovanje planinske koče s poudarkom na planinskih vsebinah in odnosu do obiskovalcev. Slušatelji so spoznali koncept planinske koče v okviru planinske organizacije in njeno delovanje ter naloge oskrbnika, predvsem z vidika planinskih vsebin. Kot osnovni temi sta bili vključeni še prva pomoč in požarna varnost.

Matjaž Šerkezi

Ena izmed glavnih nalog oskrbnika planinske koče je skrb za goste. Predvsem, da zna narediti red in ustaviti tiste, ki nimajo meja. Kasnejše pritoževanje in pisanje po časopisih, da je koča “pokozlana” in uničen inventar, je žal prepozno. V koči so gostje, ki tam prespijo z namenom, da se povzpnejo na vrh in še najmanj jim je treba poslušati razgrajanje posameznikov in zločin nad “frajtonar’co”, ki ga po navadi spremljata razglašeno: “En hribček bom kupil, bom trto sadil …oooooopa!” In trk ob mizo.

Prvi maj je čas, ko planinske koče začnejo odpirati svoja vrata in prav je, da ste seznanjeni, katere so odprte. In kje lahko odprtost koč preverite.

Planinske koče v hribovitem in gričevnatem svetu so odprte in med prvomajskimi prazniki vabijo planince, da jih obiščejo, medtem ko visokogorske ostajajo zaprte do poletne planinske sezone. Ker so nekatere nižje ležeče koče odprte zgolj ob koncu tedna, velja pred obiskom preveriti odprtost koč na spletni strani Planinske zveze Slovenije ali neposredno pri društvih oziroma oskrbnikih. Več o cenah in popustih v planinskih kočah najdete na spletni strani PZS.

Matjaž Šerkezi

V visokogorju lahko v tem času osnovno zavetje najdete v zimskih sobah (Planina pri Jezeru, Triglavska jezera, Prehodavci, Vodnikov dom, Črna prst, Gomiščkovo zavetišče, Kriški podi, Kokrsko sedlo) in bivakih. Za oboje velja, da so opremljeni vsaj z nekaj dekami. Ob tem obiskovalce zimskih sob in bivakov prosimo, da ob odhodu za seboj počistijo smeti, zložijo odeje ter trdno zaprejo vsa vrata, okna in napolknice.

Pa varen in preudaren planinski korak.

Kdo je Uroš Perko in njegov knjižni prvenec Duševne motnje v športu? Kako je potekal seminar za oskrbnike planinskih koč in kje lahko preverim odprtost planinskih koč v času prvomajskih praznikov? Sprašujem pa se tudi, kako Slovenci skrbimo za “zdravje” in pred naskokom na Očaka tudi za pogum.

Bil sem na predstavitvi knjižnega prvenca Uroša Perka. Duševne motnje v športu. Dr. Uroš Perko. O njem dolgo ni bilo ne duha ne sluha. In v plezalnih vrstah smo se spraševali, kje je. Uroš je bil v devetdesetih eden izmed najboljših športnih plezalcev, ki je pri rosnih petnajstih splezal svojo prvo 8a+, postal mladinski državni prvak bivše Jugoslavije. Kasneje je kot prvi Slovenec splezal smer z oceno 9a – Sanjski par v Mišji peči.

Matjaž Šerkezi

Za prvomajske praznike smo ga občudovali v Paklenici, kjer je premagoval za nas nepojmljive skalne probleme. Pred nekaj leti me je poklical, ker je potreboval podatke o kategorizaciji športnih plezalcev.

Omenim Tomu Česnu: “Ej, Tomo, če pa sedaj uganeš, kdo je klical?“
“Kdo?” ga zanima.
Zaupam mu: “Perko. Uroš Perko.”
“Ja, kaj pa počne ta model?” nadaljuje z vprašanjem.
“Študira.” povem.
“Ja, madona, še je upanje za ta svet.” zaključi Tomo.

Na predstavitvi v kamniški knjižnici sem pogrešal trenerje. Predvsem tiste, ki delajo z mladimi športniki. Alkohol, pretreniranost, motnje hranjenja … so teme, s katerimi se je ukvarjal Uroš in še vedno veljajo za tabu teme. O tistih, katerih se ne govori, ali pa se samo šušlja. Relativni energijski primanjkljaj je sploh pri dekletih velika težava.

Matjaž Šerkezi

Alkohol pa?! Na lastne oči sem se prepričal, ko mi je trener znanega kolesarskega kluba dobesedno po vseh štirih prišel nasproti po stopnicah in zgrešil sobo. Kako vem, da jo je zgrešil? Ker je bila moja in je v njej spala družina. In v dobri veri so takšnemu trenerju starši zaupali svoje otroke.

Pred petimi leti sem spil svojo zadnjo alkoholno pijačo. Bil sem na dobri poti, da ta postane moja opravičljiva po-športna dejavnost. V očeh ljudi sem takoj postal čuden. Pa saj tudi drugače nisem prav priljubljen, ker svoje mnenje povem na glas, vedno podkrepljeno z argumenti in ne šušljam pod mizo. A ko ljudem rečeš “hvala, ne pijem alkohola“, tedaj otrpnejo. Ne vedo, kaj bi.

Matjaž Šerkezi

Po navadi sledita odgovor in vprašanje: “Spoštujemo. Bravo. Pa saj sam tudi bolj ob prilikah. Pa, a ne bi vsaj enega kratkega, za zdravje?” Ko gre za zdravje drugih, smo Slovenci še posebej skrbni. Morda lahko ob bok postavimo še skrb za pogum, v zgodnjih jutranjih urah v dolini Vrat, pred epskim naskokom na Očaka.

Planinska zveza Slovenije je organizirala seminar za oskrbnike planinskih koč, ki je že več let zapored potekal v sodelovanju z Višjo strokovno šolo za gostinstvo, velnes in turizem Bled.

Matjaž Šerkezi

Program seminarja je bil usmerjen v vsebine, ki predstavljajo osnovo za dobro delovanje planinske koče s poudarkom na planinskih vsebinah in odnosu do obiskovalcev. Slušatelji so spoznali koncept planinske koče v okviru planinske organizacije in njeno delovanje ter naloge oskrbnika, predvsem z vidika planinskih vsebin. Kot osnovni temi sta bili vključeni še prva pomoč in požarna varnost.

Matjaž Šerkezi

Ena izmed glavnih nalog oskrbnika planinske koče je skrb za goste. Predvsem, da zna narediti red in ustaviti tiste, ki nimajo meja. Kasnejše pritoževanje in pisanje po časopisih, da je koča “pokozlana” in uničen inventar, je žal prepozno. V koči so gostje, ki tam prespijo z namenom, da se povzpnejo na vrh in še najmanj jim je treba poslušati razgrajanje posameznikov in zločin nad “frajtonar’co”, ki ga po navadi spremljata razglašeno: “En hribček bom kupil, bom trto sadil …oooooopa!” In trk ob mizo.

Prvi maj je čas, ko planinske koče začnejo odpirati svoja vrata in prav je, da ste seznanjeni, katere so odprte. In kje lahko odprtost koč preverite.

Planinske koče v hribovitem in gričevnatem svetu so odprte in med prvomajskimi prazniki vabijo planince, da jih obiščejo, medtem ko visokogorske ostajajo zaprte do poletne planinske sezone. Ker so nekatere nižje ležeče koče odprte zgolj ob koncu tedna, velja pred obiskom preveriti odprtost koč na spletni strani Planinske zveze Slovenije ali neposredno pri društvih oziroma oskrbnikih. Več o cenah in popustih v planinskih kočah najdete na spletni strani PZS.

Matjaž Šerkezi

V visokogorju lahko v tem času osnovno zavetje najdete v zimskih sobah (Planina pri Jezeru, Triglavska jezera, Prehodavci, Vodnikov dom, Črna prst, Gomiščkovo zavetišče, Kriški podi, Kokrsko sedlo) in bivakih. Za oboje velja, da so opremljeni vsaj z nekaj dekami. Ob tem obiskovalce zimskih sob in bivakov prosimo, da ob odhodu za seboj počistijo smeti, zložijo odeje ter trdno zaprejo vsa vrata, okna in napolknice.

Pa varen in preudaren planinski korak.

Bi radi postali gorski reševalec ali reševalka? Vas zanima, kako? So jamarski in gorski reševalci enako usposobljeni in kaj je posebnost reševanja iz visokih stavb.

Prejšnji konec tedna smo lahko v medijih brali o zahtevni reševalni intervenciji slovenskih jamarskih reševalcev iz jame pri Dolenji vasi pri Cerknici. Poškodovala se je jamarka, ki ji je na glavo padel večji kamen. Dobil sem vprašanja, ali smo pri tem gorski reševalci kaj sodelovali. Odgovor je ne.

Matjaž Šerkezi

Lahko, da je kdo od teh jamarjev gorski reševalec, ampak reševanje iz jam je posebno, kot je reševanje v gorah. Res, da sta določena tehnika reševanja in oprema podobni, gre pa za čisto druge izkušnje in znanja. Slovenski jamarski reševalci so vrhunsko usposobljeni, kar so še enkrat dokazali v epskem reševanju in skrbi za ponesrečenko. 

Obiskal sem nekaj jam, bil nad njimi navdušen, nikoli pa se nisem ogrel, da bi to zares počel. Iz preprostega razloga, ker se nisem počutil svobodno in sproščeno, utesnjen občutek. Vse to, kar mi zares nudijo gore. S tem razlogom še toliko bolj spoštujem delo jamarskih reševalcev.

Matjaž Šerkezi

Gorski in jamarski reševalci pa sodelujemo. Tako smo s pomočjo Maksa Merele, ki sem ga spoznal pred leti, in ekipo jamarskih reševalcev iz jame Vetrnica na Veliki planini potegnili motorne sani. Sodelovali smo tudi pri čiščenju vrtač, ki so bile polne smeti. 

Matjaž Šerkezi

Gorski reševalci rešujemo v gorah in tudi v urbanih okoljih, z visokih stavb, kjer sodelujemo z gasilci. Reševanje v urbanih okoljih je namreč drugačno, nevarnejše in skriva drugačne pasti kot gorski svet. Izdelava sidrišč na vrhu stavb je zahtevna, saj po navadi ni sidrnih točk, oprema mora biti odporna proti ostrim robom in kemikalijam, vrvi morajo biti posebej zaščitene na robovih, da jih ne poškoduje …

Matjaž Šerkezi

V začetku covida, ko se je zapirala država, me je Žiga X Gombač prosil za sodelovanje pri izvedbi koncerta s stolpnice. Gorski reševalci iz Kamnika smo člane skupine Imset spustili na sredo stolpnice TR3 na Trgu republike v Ljubljani, kjer so odigrali svoj repertoar. Takrat smo morali pripraviti celoten načrt, da smo zagotovilo vso potrebno varnost in za vse nas je to bil velik izziv. Pustimo ob strani, da smo morali prepričati tudi policijo, ki nam je šla na roke, saj je koncert potekal ravno v času, ko je v nasprotnem parlamentu potekala seja za zaprtimi vrati.

Poseben izziv pa predstavlja tudi spust Božičkov s Pediatrične klinike v Ljubljani, pri katerem sodelujemo gorski in jamarski reševalci. A takrat me bolj kot misel, kako pripraviti vse za varen spust, pretresejo oči otrok, ki se borijo za življenje. Ti Mali Junaki so spremenili moj pogled na življenje in kaj so prave vrednote. 

Matjaž Šerkezi

V mengeškem Leku smo imeli skupno vajo vsi predstavniki sistema civilne zaščite. Gorski reševalci smo bili zadolženi, da ko gasilci ukrotijo ogenj, z visoke stavbe transportiramo poškodovano osebo. Vaja je potekala usklajeno, kot bi sodelovali vsak dan. V nekem trenutku me je roka potegnila nazaj. Obrnem se. Bil je gasilec z masko in zaščitno opremo. Pokaže mi na tekočino na tleh. Strupena kemikalija.

V gorah kemikalij ni in teh izkušenj nimamo. S tem razlogom je toliko pomembno sodelovanje različnih reševalnih služb in predvsem zavedanje, da če želimo pomagati, moramo najprej poskrbeti za osebno varnost in varnost moštva. To je tudi prva usmeritev pri nudenju laične prve pomoči. Najprej poskrbi zase in za tiste, ki niso poškodovani, potem pa pristopi k ponesrečencu. Žal ima po krivulji preživetja najmanj možnosti, in če smo v ihti po pomoči poškodovali sebe, s tem nismo naredili nič. 

Matjaž Šerkezi

Kako postati gorski reševalec

Veseli bomo vsakega dekleta in fanta, predvsem mlajše, saj je teh iz leta v leto manj. Sam sem se takrat GRS Prevalje, danes GRS Koroške, pridružil pri rosnih šestnajstih letih. 27. let že delam to poslanstvo in so obdobja, ko sem bolj in so obdobja, ko sem manj aktiven. Pravijo, da je pomembno, da je srce na pravem mestu.

Vse skupaj se začne z ljubeznijo do gora in željo po raziskovanju. Osnove planinske šole so abeceda. Sledi alpinistična šola, ki jo organizirajo alpinistični odseki in klubi. Po letu dni postaneš mlajši pripravnik. Seveda, če opraviš vse izpite in nabereš dovolj alpinističnih vzponov. Mlajšemu pripravniku sledi staž starejšega pripravnika, in nekje v obdobju treh let od vpisa v alpinistično šolo, če imaš vse pogoje, lahko pristopiš k izpitu za alpinista, pod okriljem Komisije za alpinizem Planinske zveze Slovenije.

Matjaž Šerkezi

Kakšni so pogoji?

Najmanj 30 različnih kopnih (letnih) alpinističnih vzponov v najmanj dveh različnih gorstvih: 

• od tega najmanj 5 vzponov, višjih od 500 metrov z oceno IV ali več (kot prvi ali izmenično v navezi),
• od tega najmanj 5 vzponov, višjih od 300 metrov z oceno IV ali več (kot prvi ali izmenično v navezi).

Najmanj 15 različnih zimskih alpinističnih tur (pristopi, smeri, turni smuki, ledni slapovi – vsaj 100 metrov): 

• od tega 5 smeri kot prvi ali izmenično v navezi z oceno II/3 ali več,
• od tega 5 slapov kot prvi ali izmenično v navezi z oceno WI3 ali več,
• od tega 5 ostalih vzponov (pristopi, turni smuki …).

Najmanj 1 alpinistični vzpon (ali pristop) na vrh nad 3500 metrov.

Matjaž Šerkezi

Ko postaneš alpinist z uradno diplomo, si odpreš možnost, da pristopiš h gorskim reševalcem, kot pripravnik. Staž pripravnika traja tri leta in v tem času spoznaš posebnosti reševanja v različnih razmerah in letnih časih, reševanje iz sedežnic, pa delo s helikopterjem, radijsko komunikacijo, prvo pomoč … Gorski reševalec pa postaneš, ko opraviš izpit pred državno izpitno komisijo iz letne in zimske tehnike reševanja, opraviš 80-urni tečaj prve pomoči in usposabljanje za modul A za delo s helikopterjem. Pa verjetno sem še kaj pozabil. S tem ko postaneš gorski reševalec, pa se tvoja pot resnega dela šele začne. Pri vsem skupaj pa je pomembna želja pomagati. Lepo vabljeni.