Jesenska pripoved …

Zrem v prazen list in sploh ne vem, kje in kako bi začel … Poslušam tik-takanje ure, sprehodim se skozi “bajto”, odpiram vrata. Vsaka soba ima svojo zgodbo, vsak predmet svoj pomen, vonj domačnosti … Še včeraj smo skupaj postavljali novoletno jelko in se prepirali, ker sva s Katjo na skrivaj kradla bombone. Tisto pričakovanje kaj bo v modri skledi, nastavljeni na stopnicah, ko sva vsake pet minut bosonoga preverjala, ali je Miklavž že kaj prinesel. Z neba pa so padale snežno bele snežinke.

Moj zvedavi nos ti je vedno sledil. V mojih očeh si bil vzornik. Vse si znal popraviti, menjal si žarnice v televizorjih, po celi Koroški si popravljal pralne stroje, na oranžni Škodi, tisti, ki je imela motor zadaj, si sam naredil elektronski vžig. Se spomniš, ko sem te enkrat rešil, ko si po nesreči odvil vijak za gorivo in se je ta odkotalil izpod avta?! Pol ure si držal prst v rezervoar, da gorivo ni steklo in me klical. Veš, ata, bil si pogumen, ko si popravljal elektriko in je ogenj šel iz vtičnice; sam sem pa od strahu ležal pod mizo in te opazoval. Hvala ti, ker si me naučil, da sem lahko svojim otrokom sam naredil sobo, da znam popraviti elektriko, nažagati drva, zmešati malto …

S tabo se človek ni mogel skregati. Vedno si bil miren, preudaren, pogumen … Ja, saj vem, kako je biti kozorog, poznam enega takšnega.

S Katjo sva komaj čakala naše planinske pohode, ki so od zgodnje mladosti bila stalnica našega dopustovanja. V gorah smo se počutili domače, morje pa … Ja, morje. A smo bili trikrat vsega skupaj?! Tam nekje. Enkrat z avtobusom v Portorožu, ko sem ugotovil, da se v tako velikem grabnu že ne bom kopal. No, najbolj mi je v spominu ostal Rab in naša “101”. Bil si nervozen, ker je škripal ležaj, ko smo se v koloni spuščali po klancu. Samo ležaj ne bi smel cviliti, kadar stojimo, si ugotovil nekoliko kasneje. No, še sreča za škržate.

… in gore?! Te so bile resnično naš dom. Vsak konec tedna, vsak prosti čas. Spanje v planinskih kočah, igranje kart z bratrancema. Zame je skrbela mama, ti pa si bil šef za Katjo, ki je v eni roki nosila oranžnega plišastega zajčka, v drugi pa kamenčke, ki jih je za srečo metala v prepad in kar se je naučila od bratrance Igorja. Sedaj te razumem, ko spremljam svoje otroke, še posebej Jožana, ki je podobnega kalibra kot Katja in bi potreboval še tretjo roko, s katero bi se držal za jeklenico.

Za prvega maja se prebudimo na Ribniški koči. “Uuuuu, glej ata, sneg je padel, cel meter ga je.” Pa ko ga bi vsaj res bilo samo cel meter. Tri ure si skupaj s sestrinim možem Jožanom gazil do Partizanke, medtem ko sta mama in Zora iskali markacije na drevesih. Mi štirje, Katja, Uroš in Igor, pa smo racali zadaj in se metali v zamete. Oooo, sedaj vem, da te je skrbelo za nas in tega nisi pokazal, bil si pogumen in tvoj pogum nam je dal varnost. Hvala, ker si me naučil preudarnosti, odgovornosti, mirnosti in kako biti pogumen in hvala, ker si mi skupaj z mamo pokazal svet gora, svet za Bogove in Izbrance.

Ne bo te več pred hišo, ko se bomo pripeljali s tvojimi vnuki, ki te obožujejo – Medeja, Maruša Tereza, Joža in Gašper. Na obledeli fotografiji ste lansko jesen pekli kostanj. Ponosno sediš v njihovi sredini, iz otroških oči pa veje ponos, kot je vel takrat pri meni, ko sem ležal pod mizo in te občudoval pri popravilu elektrike. Tvoja Uršlja Gora se bo kmalu obarvala v barve jeseni in macesni bodo zlato zažareli, a tebe ne bo tam.

V petek, ko si se poslovil, sem v zvezdni noči sedel pri križu na Uršlji Gori. Veter mi je božal lica in sušil solze, utišal je moje krike in bil je topel, grel me je. Ata, vem, da si to bil ti. Vem, da te je vedno skrbelo za naju s Katjo in sedaj za tvoje štiri male.

Veš s Tinkaro jim vedno govoriva – imejte se radi, spoštujte se, bodite pogumni, v svetu držite skupaj, poglejte se v oči in bodite iskreni, pomagajte … pred spanjem si dajte roko in začutite, da ste tukaj … Sveče, cvetje, jokanje na grobu vsega tega ne bo povrnilo.

Ko sem v jutro sestopal z Gore, mi je topel veter igrivo zmršil lase in nekaj prišepnil na uho. Glavo sem obrnil v nebo, ki je bilo odeto v škrlat. Ah, ti moj ata. Srečno tam gor, saj vem, moraš iti. Poišči naše in pozdravi jih.