Kategorija: Ljudje v gorah

Črno nebo, ki ga vsake toliko časa razpara svetloba, ki ji sledi gromko bobnenje. Stojimo sredi prostranega pohorskega gozda, pod redkim drevesom s še bolj redkimi vejami. Lije kot iz škafa, kolesa smo odpeljali daleč stran, da se naša telesa ne dotikajo kovine. Biča nas kot oreh debela toča, ki se odbija od kolesarskih čelad in ko zadene hrbet in ramena, boli. Sam s štirimi otroki, le nekaj sto metrov pod Ribniškim vrhom. Odpovedale so vse komunikacije, mobilnega signala ni, da bi lahko preveril mSkalarjevo aplikacijo strel ali WRF s pomočjo katerega bi ugotovil, koliko časa bomo še v tem “sranju”.

Dan se je začel lepo. V Dravogradu smo se “napokali” na vlak za Maribor, uživali ob pogledih na Dravo, ki se je leno vila po dravski dolini, s kavno barvo napajala elektrarne in svojo moč in prvinskost spreminjala v elektriko. Za trenutek me misli odnesejo že skoraj dve desetletji nazaj, ko sva s Francem veslala po njej vse od avstrijske do hrvaške meje. Tako brezskrbno, pustolovsko je bilo takrat in podobno pustolovščino bi rad delil s svojimi tremi otroki, ki razposajeno in zvedavo sedijo vsak na svojem sedežu štajerskega “cuga”. Joža in Maks z rdečo pločevinko Coca Cole pomembno razpravljata o avtomobilih; kateri gre hitreje in kdo ima več “turb”. Kar nekaj časa sem moral poslušati, da sem dojel, da smo “turbe” v mojih časih imenovali “auspuh”. Dekleti se nagajivo smejeta, včasih šepetata, ali pa zavijeta z očmi.

… reka življenja, ki neutrudno teče proti svojemu koncu. Sveže in razigrano počasi bogati svoje telo in dolbe soteske, kanjone in doline. Na svoji poti srečuje druga življenja, jih spremlja, sodeluje, izmenjuje izkušnje; vsake toliko vanjo pade deblo, ki skuša izkoristiti njeno energijo, znanje in v tej svoji nevednosti in napuhu se ne zaveda širine izkušenj, modrosti, znanj … Počasi ga odvrže, deblo v svoji slepoti tone in se umiri globoko med mangrovimi koreninami, kjer ga čas spremeni v prhlo hranilo. Ona pa svojo pot nadaljuje preko širjav, v delti odvrže še zadnji balast in napuh in se izlije v širni ocean; nesmrtnost.

S Pohorsko vzpenjačo se hitro vzpnemo na Bellevue, od koder nas pot vodi po Pohorski kolesarski transverzali do Areha, kjer se ustavimo pri Ruški koči.

Srečamo Angleža, ki sta se čez Pohorje odpravila bosa. Spregovorimo nekaj besed, opazita moje neodobravanje njunega podviga, pa vendar bolje tukaj čez Pohorje kot po Julijskih Alpah, ko za podobne posameznike potrebujemo več ur, da jih s poškodovanimi stopali varno spravimo v dolino. Nasmehnem se in si rečem: “Vsako tele ima svoje vesele.” Kaj hitro nas vase posrkajo prostrani pohorski gozdovi do slapa Šumik.

Za trenutek izkoristimo majhno livado sredi gozda za sladko Frutabelo in že tiščimo kolesa v kratek klanec, ki nas pripelje na nor spust po gozdni poti s številnimi skoki čez korenine.

Slišim samo še vriskanje otrok, njihova rdeča lica in nasmehi do ušes pa mi povedo, da neizmerno uživajo.

Joža nam vsake toliko časa poroča koliko smo že prevozili, kakšna je bila hitrost …

V koči na Pesku si privoščimo palačinke s čokolado. Ja, “cukr” si je treba pošteno zaslužiti.

Koča mi je še posebej pri srcu, ljudje v njej se znajo obrniti in vedo kaj ustreza kolesarju po dobršnem kosu prevožene poti. Že kar nekaj let je od tega, ko sva se s Tinkaro za majske praznike odpravila peš po isti poti. Takrat naju je od Maribora do Slovenj Gradca namakal dež, reševale so naju krplje, da sva lažje prehodila globok in razmočen sneg, ki se je udiral do kolen in naprej. V večernih urah sva mokra kot dva cucka prišla do Peska, kjer naju je oskrbnik toplo sprejel, “nakrmil”, dodobra ogrel kočo in nama do jutra posušil vsa oblačila.

Polni moči se vzpnemo na Roglo in naprej proti Lovrenškim jezerom. Vmes nam Maks pripoveduje o svoji MTB tekmi na Rogli.

Nebo pa postaja sumljivo temno in ni mi všeč. V mislih delam rezervni načrt, preletim čez seznam opreme v nahrbtniku, ali mi kaj manjka in ali imajo otroci vsa potrebna oblačila. Neviht me je vedno bilo strah. Odkar pa sem imel slabo izkušnjo na vrhu Planjave, ko je v glavo udarila strela tečajnico …

Jao, to Pohorje. Vedno je nekaj posebnega. Kot mulce so nas starši peljali po enaki poti, takrat peš. Bilo je za prvomajske praznike, ko smo se v hudem nalivu, ki se je počasi spreminjal v sneženje, prebijali proti Ribniški koči. Zjutraj smo se prebudili v zimski idili in metru svežega snega, ki smo ga štiri ure gazili proti Partizanki, čistili drevesa, da smo našli markacije. Kakšni pametni telefoni z naloženimi aplikacijami za navigacijo in GPS naprave; karta in kompas, občutek … No, pa še tisti karto “čitaj in seljaka pitaj”, ni deloval, ker nismo srečali nobenega.

Stojimo pod zadnjimi krošnjami dreves pod Ribniškim vrhom. Nevihta se je za silo umirila. Dajem navodila otrokom, ki so pogumni in mi zaupajo. Zabliska se na 15 sekund, sledi buren grom. Potem slišna tišina. “Ej, bliska na vsakih 15 sekund. Štejmo. Ko bo zabliskalo, stečemo čez vrh, skočimo na kolesa in se brez ustavljanja zapeljemo na drugo stran, kjer je cesta, ki nas bo pripeljala do koče. OK? OK!” Na vrhu v nebo štrlijo drogovi za zastavo, ki kar vabijo elektriko. Tisto, ki jo si jo je tako želel Tesla, da bi jo ujel; tisto, ki jo neutrudna reka s svojo močjo daje vsak dan, da gorijo luči, se grejemo, kuhamo, polnimo računalnike in z odvečno svetlobo onesnažujemo mesta.

Čez 15 minut trkamo na vrata planinske koče, ki so bila zaklenjena. Kolnem. Kako je lahko koča že zaprta?! Zakaj nima prostora, kamor se lahko vsaj zatečemo pred slabim vremenom?! Mar ni glavni namen planinski koč ravno ta?! Ko iščem predmet, s katerim bi odprl vrata, opazim medlo svetlobo v eni izmed oken. S svojo Led Lenserko s polno močjo posvetim vanj … in čez nekaj minut zaslišim, da se v vratih obrne ključ. Začuden pogled oskrbnice, iskrica neodobravanja v očeh, kaj počnem v takšnem vremenu zunaj, in to z otroki. Ja, izgubljeni stik z naravo. Tisto, kar je lahko za nekoga vsakdanje, že nešteto podobnih situacij, je za nekoga drugega nevsakdanje, tuje. V suhem perilu, sede ob topli krušni peči, pijemo topel čaj in nadomeščamo energijo z golažem. Pred oči se mi prikrade zgodba iz knjige Dušana Škodiča, Ljudje v gorah in meni najljubša zgodba Veter s Pohorja in usodi Urške.

Pripovedujem jo štirim parom radovednih oči in prebudimo se v sončno jutro, ki nas nagradi z epsko vožnjo po širnih gozdovih proti Slovenj Gradcu in Dravogradu.

Lahko bi se hvalili o prevoženih 84. kilometrih, kako so kolesa dobra, ker imajo diske, ali pa kako smo dobri, ker nimamo nič “muskelfibra”. He, he … ta dva dneva sta bolj kot vse to, nas povezala. Ne samo kot starš, otrok, prijatelj, ampak kot ljudi v tisti svoji prvinskosti, željo po raziskovanju, pustolovščini in preživetju.

Ko bo v življenju hudo, slaba ocena v šoli, razočaranje v ljubezni; mi bo misel na preizkušnjo v gorah, v boju s kruto naravo dala novih moči in energije.

Preprosto zato, ker v dolini ne more biti tako hudo, da ne bi zmogel, če sem lahko zmogel tisto tam gor takrat. In ljudje v gorah bodo vedno nekaj posebnega in zato ima Ljudje v gorah posebno mesto v moji knjižnici. Preprosto zato, ker je zgodba ljudi, ki jim je bila šola narava in preprosto niso mogli postati “softiči”.

Joža, Maks, Maruša Tereza in Medeja, ko bo hudo, se spomnite zadnjega drevesa pod vrhom in kako pogumni ste bili ;-).

S kolesom čez Pohorje, 10. in 11. 8. 2017.