Srčnost, glava, kondicija, kup dreka … in šele potem dober material …

V športu in življenju nasploh je v teh modernih časih vse pogosteje pomemben samo material – dobro kolo, najboljše smuči, najdražji fotoaparat … Doma sva se s Tinkaro o tem pogovarjala z otroki, ki jih družba skozi oči drugih vleče v tej smeri, predvsem materializma, imeti vse naj …, ko je pa treba iz sebe iztisniti kapljice potu, iti čez krizo preklopa na kurjenje maščob, pozabiti na ožuljena stopala, ki skelijo, potrpeti v klanec, ko kisikov dolg terja svoj davek bolečine …, najboljši material odpove, ker je pač človeško telo bilo pripeljano do skrajnosti; v športnem žargonu se to opiše s preprosto besedo “sem v pizdi”; in ni navajeno frustracije bolečine, ker so jo v mladosti starši prihranili otrokom.

Jožanu in Maruši sem skušal razložiti, da je v športu pomembna srčnost, da sam nekaj počnem z veseljem, da gibanje prevzame moja čustva in ne zato, ker to želijo starši, trenerji … Srčnost in želja po boju dajeta elan, upanje in glavi govorita, da gre, tudi po številnih neuspelih poskusih, ko si “v pizdi”, ko so te že vsi odpisali, vztrajaš, se boriš, živiš, dihaš … Nato pride fizična pripravljenost, ki je brez prvih dveh kot najboljši nogometaš brez moštva, sam pred živim zidom – bo ali ne bo. Nato je “kup dreka” tistih, ki so ignorirali srčnost, glavo in kondicijo in se zanašali zgolj na svoje prirojene sposobnosti, dober material in podporo staršev, ki so skrbeli za njihove razvajene ritke. Je kot fotografija narejena z najboljšim fotoaparatom, brez zgodbe, ideje, doživljaja, trenutka … Podoba, ki govori sama sebi, Mona Liza brez da Vincija. In potem pride šele dober material, ki ga izkušen posameznik zna izkoristiti do njegove skrajnosti, z njim diha, ga čuti; je kot eno in zanj skrbi kot za svoj zaklad.

Sam sem začel plezati v ponošeni in strgani trenirki, gorsko kolo sem zamenjal za gojzarje, sam pa obnovil nekaj let staro “specialko” s petimi prestavami s katero sem se prebil tudi do Grossglocknerja. Fotografiral sem s fotoaparatom, ki sem si ga kupil za 1000 Slovenskih tolarjev (približno 4 €). To so bili moji začetki. En petek sem v snežnem metežu otovorjen s češkim nahrbtnikom, na katerem so bile stare težke Elanke, ki mi jih je podaril mentor Miha, s strumnim korakom šel na avtobus za Črno in nato 10 km peš proti Raduhi. Plezati, smučati …, kot vsak petek po šoli sicer sem bil doma ves nervozen. Verjetno bi danes moral jesti tablete za hiperaktivnost, ker bi me starši in medicina tako označili. Kasneje mi je mama povedala, da sta me ta dan videla z atom, ko sta se vračala iz službe, in da je mama izjavila: “Ka pa je to za en bumbar, ves otovorjen v takem vremenu?!” No, ko je bolje videla, je ugotovila, da je pač to njen bumbar. Vsaj vedela je, da grem v hribe in ne v gostilno …

… in tukaj je tabor Vesele Gorice, ki smo ga v okviru Planinskega društva Kamnik letos organizirali v Jelendolu nad Tržičem. Čudovit ambient, brez mobilnega signala, elektrike … Mir in tišina.

V PD Kamnik že nekaj let kombiniramo planinske izlete s kolesom in hojo. Iz tabora so se otroci z vodniki odpeljali do vznožja planin in se povzpeli na vrh.

Vsakodnevne ture so bile popestrene z igro, kopanjem v prijetno hladni vodi, učenjem planinskih veščin.

Sam sem skušal vsak dan nasititi male volkce, ki so se vrnili v tabor s hrano, ki sem jo pripravljal s pomočjo treh gorilnikov in plinskega žara. Družbo mi je delala Urška, ki je letos zamenjala Matjaža in bila glavna pomočnica v kuhinji.

Tinkara, ki je dobila novo planinsko ime Gorska mati, pa je bila glavna organizatorka pomivanja posode in mala zaveznica otrok pri pripravi nahrbtnikov in oblačil za ture.

Kosmati mrcini Lili in Chilly sta branili naše ozemlje pred nepridipravi. Vlasta, Barbara, Marko, Matej, Simon in Katja pa so skrbeli za varno pot otrok na pohodih in kolesu.

Občasno nas je obiskal polh Lojze, ki je na skrivaj “kradel” jabolka in jih nosil v gnezdo svoji ženi.

Dež nam je stestiral šotore. Otroci pa so bili pravi sončki, ki so črpali znanje vodnikov, obiskala sta jih lovec in lokalni vodnik, ki sta orisala življenje na tržiškem, sobivanje z naravo, zgodovino kraja …

… in kaj ima vse to skupaj z uvodom?! Naši otroci ne potrebujejo dobrega materiala, potrebujejo našo ljubezen, razumevanje in predvsem zgled. Težko jim rečemo, da naj ne visijo na telefonu, če to sami počnemo ves čas. Težko jim rečemo, da je alkohol škodljiv, ne samo za telo, ampak socialne odnose, če nas gledajo vinjene.

Namen projekta Vesele Gorice gre v tej smeri – otroke naučiti živeti v naravi in skrbeti zase in druge.

Bil je petek zvečer. Po veliki skledi mlečnega riža se zbere ekipa desetih fantov in štirih vodnikov. Gremo na bivakiranje v gozd.

Kakšno je primerno mesto za bivak, kako se zaščititi, hrana, kako zakuriti ogenj s kresilom in netivom, da ženski tampon ni samo za menstruacijo ampak odlično gori, kako spečeš ribo, prespati noč brez spalne vreče, samo z alu-folijo in da glasovi v gozdu niso nevarni.

Nad nami pa skozi zeleno listje sveti luna v družbi milijone zvezd, v daljavi žubori potok, nedaleč stran poči veja, oglaša se srnjak, ki išče svojo družico.

Otroci spokojno spijo, Chilly se greje v mojem naročju zavita v folijo.

… kup dreka in šele potem material. Štejejo prve tri.

Življenje je kot “filana” paprika. Na zunaj lepa rumena, bistvo se skriva v polnilu, ki je srce kuharja.

Besedilo in fotografije: Matjaž Šerkezi

Za varnejše obiskovanje gora si preberite nasvete na http://www.varneje.pzs.si!

Planine pod Košuto (vabilo na MTB turo 13. 7. 2019)

Ena najlepših in najbolj razglednih kolesarskih tur na Gorenjskem je speljana skozi senčne gozdove in čez travnate terene v vznožju južnega pobočja Košute, najdaljše slovenske gore.

Kdaj: 13. julija 2019

Zborno mesto in točen čas bosta sporočena prijavljenim.

Trajanje: 4 do 5 ur
Dolžina: 40 km
Najvišja točka: nad Planino Šija 1555 m (1250 m vzpona)

Težavnost: vzpon V3, spust S3.

Podlaga: 2,34 km asfalt, 14,8 km utrjen makadam, 22,4 km kolovoz

Obvezna oprema:

  • tehnično brezhibno gorsko kolo s profiliranimi gumami in vsaj sprednjim vzmetenjem,
  • kolesarska čelada, rokavice, očala, primerna oblačila (rezervna in topla),
  • rezervna zračnica primerna kolesu, tlačilka,
  • zadostna količina hrane in pijače,
  • članstvo v PZS za leto 2019,
  • smeh in dobra volja.

Hrana in pijača: iz nahrbtnika. V koči na Kofcah možno dotočiti tekočino in kupiti hrano.

Opomba: izlet bosta vodila turno kolesarski vodnik pripravnik Matjaž Šerkezi in pomočnik TKV1 Simon Berlec v sodelovanju s kolesarskim vodnikom PZS, Gašperjem Vencem.

Prijave in informacije: Prijave so obvezne do zapolnitve prostih mest (20), na naslednji povezavi: https://forms.gle/Jv4bzHZ4ENsjx32R7 do petka, 12. 07. 2019, do 17. ure. S prijavo udeleženec potrdi, da se zaveda zahtevnosti ture ter izpolnjuje zdravstvene, fizične in tehnične pogoje za varno sodelovanje.

Za prevoz in stroške poskrbi vsak sam. Tura je brezplačna za udeležence.

Dodatne informacije na e-naslov: matjaz@serkezi.si

Potek: Tržič–Jelendol–Medvodje–Košutnik–planina Pungrat–planina Šija–planina Kofce–Ravne–Jelendol–Tržič

Opis poti: Izhodišče kolesarskih tur je v centru mesta, nasproti avtobusne postaje Tržič. Parkiranje osebnih vozil je možno na javnih parkirnih mestih (parkirišča pri Občini Tržič, na Predilniški cesti ob vpadnici v mesto-BPT, pri Dvorani tržiških olimpijcev, za Mošenikom …)

Skozi Tržič se odpravimo po glavni cesti proti severovzhodu (smer Lom/Dovžanova soteska). Na Slapu nadaljujemo naravnost skozi Dovžanovo sotesko, kjer se začnemo vzpenjati proti Dolini. Iz Doline do Jelendola se pot prijetno izravna in poteka v hladu ob Tržiški Bistrici. Pod Bornovo graščino v Jelendolu nadaljujemo desno, makadam nas vodi po dolini proti Medvodju, kjer zavijemo levo in se vzpnemo proti Košutniku. Pri mali HE zavijemo levo proti Šiji, po krajšem položnem delu sledi strm vzpon in nato prijeten del ceste po gozdu do odcepa za Pungrat/Šijo. Zavijemo desno in po kilometru in pol pribrcamo do slikovite planine Pungrat, kjer se poleti lahko okrepčamo. Ko po cesti nadaljujemo proti Šiji, kmalu dosežemo najvišjo točko ture, daljši postanek si privoščimo v Taborniškem domu Šija. Vlaka nas vodi prek planine Ilovica proti Kofcam, kjer prav tako z veseljem poskrbijo za lačne in žejne. Spust se začne pod planinskim domom na Kofcah naravnost navzdol v proti Ravnem. Na dnu vlake zavijemo levo na gozdno cesto, po kateri peljemo mimo odcepa za Kal vse do križišča z gozdno cesto, ki pelje proti Šiji. Zavijemo desno in se spustimo proti Jelendolu – zaključimo s spustom skozi Dovžanovo sotesko proti Tržiču.

Zemljevidi:

  • Karavanke – osrednji del, 1:50 000, PZS
  • Storžič, 1:25 000, PZS
Rezultat iskanja slik za pd kamnik

Udeleženec je dolžan upoštevati navodila in odločitve vodje ture. V primeru slabih vremenskih razmer bo tura prestavljena, vsi prijavljeni bodo o tem obveščeni. Vodnik si pridržuje pravico, da udeleženca na začetku ture zavrne zaradi neprimerne opreme. 

Vir: Tržič – Razkošje poti. Izberi svojo.